1.

Republika Avstrija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 30. novembra 2022, Avstrija/Komisija, ( 2 ) s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/2112 z dne 6. marca 2017 o ukrepu/shemi pomoči/državni pomoči SA.38454 – 2015/C (ex 2015/N), ki jo Madžarska namerava izvesti za podporo razvoju dveh novih jedrskih reaktorjev v jedrski elektrarni Paks II ( 3 ).

2.

Dejansko stanje spora, kot izhaja iz točk od 2 do 9 izpodbijane sodbe, je za namene obravnavane zadeve mogoče povzeti, kot sledi.

3.

Madžarska je 22. maja 2015 Evropski komisiji priglasila ukrep za zagotovitev finančnega prispevka za razvoj dveh novih jedrskih reaktorjev na lokaciji jedrske elektrarne Paks na Madžarskem, kjer že obratujejo štirje jedrski reaktorji (v nadaljevanju: priglašeni ukrep). Upravičenka iz naslova tega ukrepa je družba MVM Paks II Nuclear Power Plant Development Private Company Limited by Shares (v nadaljevanju: družba Paks II), ki naj bi postala lastnica in družba za upravljanje dveh novih jedrskih reaktorjev. Družba Paks II je v stoodstotni lasti madžarske države.

4.

Komisija je 23. novembra 2015 odločila, da bo začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU, ( 4 )6. marca 2017 pa je sprejela sporni sklep. Priglašeni ukrep, opisan v oddelku 2 tega sklepa, se nanaša na razvoj dveh jedrskih reaktorjev ruskega tipa VVER 1200 (V491) (v nadaljevanju: nova reaktorja), katerih gradnjo v celoti financira madžarska država v korist družbe Paks II, ki bo njuna lastnica in upravljavka. Štirje jedrski reaktorji ruskega tipa VVER-440 (V213), ki že obratujejo na območju jedrske elektrarne Paks, ki je v lasti trgovca z električno energijo in proizvajalca energije v lasti madžarske države, naj bi postopoma prenehali obratovati do leta 2037, saj jih bosta nadomestila nova reaktorja, ki naj bi začela obratovati leta 2025 oziroma 2026.

5.

V skladu z medvladnim sporazumom o sodelovanju pri uporabi jedrske energije za miroljubne namene, ki sta ga 14. januarja 2014 sklenili Ruska federacija in madžarska vlada (v nadaljevanju: medvladni sporazum), obe državi v okviru jedrskega programa sodelujeta pri vzdrževanju in nadaljnjem razvoju jedrske elektrarne Paks. V skladu s tem sporazumom Ruska federacija in Madžarska imenujeta vsaka po eno izkušeno javno organizacijo, ki je v lasti in pod nadzorom države ter je finančno in tehnično odgovorna za izpolnitev svojih obveznosti kot izvajalec ali lastnik, med drugim v zvezi z načrtovanjem, izgradnjo in začetkom obratovanja novih reaktorjev. Ruska federacija je imenovala delniško družbo Inženirsko podjetje iz Nižjega Novgoroda Atomenergoproekt (v nadaljevanju: JSC NIAEP) za izgradnjo teh reaktorjev, Madžarska pa je imenovala družbo Paks II kot njuno lastnico in upravljavko. V ta namen sta družba JSC NIAEP in družba Paks II 9. decembra 2014 podpisali pogodbo o dobavi ter inženirskih in gradbenih storitvah, katere predmet sta bila navedena reaktorja.

6.

Ruska federacija se je v medvladnem sporazumu zavezala, da bo Madžarski odobrila državno posojilo za financiranje razvoja novih reaktorjev. To posojilo ureja medvladni sporazum o financiranju z dne 28. marca 2014 in zagotavlja revolving kreditno linijo v višini 10 milijard EUR, uporaba tega posojila pa je omejena izključno na načrtovanje, izgradnjo in začetek obratovanja teh reaktorjev. Madžarska bo iz svojega proračuna zagotovila dodaten znesek v višini 2,5 milijarde EUR za financiranje naložbe na lokaciji elektrarne Paks II. Madžarska sredstev, potrebnih za plačilo kupnine za dva nova reaktorja, ne bo prenesla na račune družbe Paks II. Večino teh sredstev bo imela Vnesheconombank (ruska banka za razvoj in ekonomske zadeve s tujino). Za vsak prelomni dogodek, za katerega se bo štelo, da je bil izpolnjen, bo družba Paks II tej banki predložila zahtevo za plačilo 80 % dolgovanega zneska neposredno družbi JSC NIAEP. Poleg tega bo madžarski agenciji za upravljanje državnega dolga predložila zahtevo za plačilo preostalih 20 %.

7.

Komisija je v spornem sklepu ugotovila, da priglašeni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ki je ob upoštevanju pogojev iz člena 3 tega sklepa združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU (v nadaljevanju: zadevna pomoč). Člen 3 spornega sklepa Madžarski nalaga, da sprejme več ukrepov, da bi zagotovila, da družba Paks II spoštuje nekatere obveznosti in omejitve, ki se nanašajo zlasti na njeno strategijo vlaganja ali ponovnega vlaganja, upravljanje platforme za dražbe ter njeno pravno in strukturno avtonomijo.

8.

Republika Avstrija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. februarja 2018 vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. V postopku pred Splošnim sodiščem so intervenirali Veliko vojvodstvo Luksemburg v podporo Republiki Avstriji ter Češka republika, Francoska republika, Madžarska, Republika Poljska, Slovaška republika ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska v podporo Komisiji. Republika Avstrija je v utemeljitev tožbe navedla deset tožbenih razlogov. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi preučilo in zavrnilo vse te tožbene razloge, razen drugega in tretjega, ki ju je Republika Avstrija umaknila, ter tožbo zavrnilo.

9.

Češka republika, Veliko vojvodstvo Luksemburg, Republika Poljska, Francoska republika, Madžarska in Komisija so v tem pritožbenem postopku vložili odgovor na pritožbo. Obravnava je potekala 12. novembra 2024. Republika Avstrija in Veliko vojvodstvo Luksemburg Sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, ugodi tožbi na prvi stopnji in Komisiji naloži plačilo stroškov. Komisija in Češka republika Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in Republiki Avstriji naloži plačilo stroškov. Francoska republika in Madžarska Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne. Republika Poljska ne navaja formalnih predlogov, temveč le podpira stališče Komisije.

10.

Republika Avstrija v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. V skladu z zahtevo Sodišča bodo v teh sklepnih predlogih obravnavani le prvi, drugi in četrti pritožbeni razlog, ki se nanašajo na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker naj bi ugotovilo, da neizvedba postopka oddaje javnega naročila za gradnjo novih reaktorjev ne povzroči nezakonitosti spornega sklepa, na napačno uporabo prava v zvezi z nadzorom nad sorazmernostjo zadevne pomoči in na napačno uporabo prava v zvezi z opredelitvijo sestavnih elementov zadevne pomoči.

11.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče zavrnilo prvi tožbeni razlog, s katerim je Republika Avstrija trdila, da je sporni sklep nezakonit, ker je bila družbi JSC NIAEP gradnja novih reaktorjev dodeljena brez postopka javnega razpisa, s čimer so bile kršene temeljne določbe prava o javnem naročanju, katerih upoštevanje je po njenem mnenju neločljivo povezano s predmetom zadevne pomoči.

12.

Ta pritožbeni razlog ima tri dele. Najprej bom skupaj preučila prva dva dela, nato pa tretji del.

13.

Prvi del prvega pritožbenega razloga se nanaša na točke od 27 do 34 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v teh točkah zavrnilo očitek Republike Avstrije, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je v točki 280 obrazložitve spornega sklepa menila, da ji je obveznost presoje združljivosti pomoči z drugimi določbami prava Unije razen tistih v zvezi z državnimi pomočmi naložena le glede podrobnih pravil te pomoči, ki so tako neločljivo povezana s predmetom pomoči, da jih ne bi bilo mogoče presojati ločeno. ( 5 )V tem okviru je Splošno sodišče najprej zavrnilo trditev Republike Avstrije, da je Sodišče v sodbi z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija, ( 6 ) želelo razširiti obseg te obveznosti in opustiti svojo sodno prakso, v skladu s katero je treba razlikovati med podrobnimi pravili, ki so neločljivo povezana s predmetom pomoči, in tistimi, ki niso. Nato je potrdilo, da bi bila obveznost Komisije, da dokončno zavzame stališče o tem, ali je ali ni podana kršitev drugih določb prava Unije razen tistih, ki spadajo na področje prava državnih pomoči, pri kateri tako razlikovanje ne bi bilo upoštevano, na eni strani v nasprotju s postopkovnimi pravili in jamstvi, značilnimi za postopke, posebej določene za nadzor nad uporabo teh določb, in na drugi strani z načelom avtonomnosti upravnih postopkov in pravnih sredstev ter bi lahko povzročila tveganje protislovja.

14.

Republika Avstrija, ki jo podpira Veliko vojvodstvo Luksemburg, trdi, da je edini namen priglašenega ukrepa podpreti gradnjo novih reaktorjev in da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je ta namen omejen le na dajanje na voljo teh reaktorjev. Po njenem mnenju podpora, dodeljena za gradnjo navedenih reaktorjev, sama po sebi pomeni kršitev prava Unije in zlasti pravil o javnih naročilih. Republika Avstrija ugotavlja tudi, da iz razlage sodbe Avstrija/Komisija, ki jo je Splošno sodišče uporabilo v točkah 29 in 30 izpodbijane sodbe, ni mogoče sklepati, da lahko Komisija v okviru postopka na podlagi člena 108 PDEU prezre pravila zakonodaje o javnem naročanju. Če Komisiji v tem postopku ne bi bilo treba upoštevati drugih upoštevnih določb prava Unije, bi pravo državnih pomoči postalo neke vrste „avtonomna ureditev“ (self-contained regime). Poleg tega naj se v nasprotju s tem, kar Splošno sodišče trdi v točki 33 izpodbijane sodbe, z ohranitvijo avtonomnosti upravnih postopkov ne bi izognili tveganju protislovnih ali nedoslednih rezultatov. Nasprotno, manj kot se v postopku na podlagi člena 108 PDEU upoštevajo pravila prava Unije, ki niso pravila o državnih pomočeh, večje naj bi bilo to tveganje. Togo razlikovanje med upravnimi postopki naj bi ogrozilo tudi pravno varnost.

15.

Drugi del prvega pritožbenega razloga se nanaša na točke od 35 do 39 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče razsodilo, da je Komisija v točkah od 281 do 284 obrazložitve spornega sklepa pravilno menila, da dodelitev naročila gradnje novih reaktorjev ni vidik pomoči, ki bi bil z njo neločljivo povezan. ( 7 ) V tem okviru je Splošno sodišče trdilo, da ker je zadevna pomoč pomenila brezplačno dajanje na voljo novih reaktorjev družbi Paks II za njuno upravljanje, gre pri vprašanju, ali bi morala biti dodelitev naročila gradnje predmet postopka javnega naročanja, za nekaj, kar je pred ukrepom pomoči v pravem pomenu besede, ter da izvedba takega postopka in morebitna gradnja reaktorjev, ki bi jo opravilo drugo podjetje, „ne bi spremenili niti predmeta pomoči […] niti upravičenca do pomoči“. Poleg tega naj bi kršitev pravil o javnih naročilih vplivala samo na trg gradbenih del jedrskih elektrarn in ne na trg, na katerega se nanaša predmet zadevnega ukrepa pomoči (glej točki 36 in 37 izpodbijane sodbe). V zvezi z vplivom neizvedbe postopka javnega razpisa na znesek pomoči je Splošno sodišče menilo, da ni bilo dokazano, da bi lahko drugi ponudniki nove reaktorje dobavili pod boljšimi pogoji ali po nižji ceni, in da tudi če bi se v primeru postopka oddaje javnega naročila lahko spremenil znesek pomoč, ta okoliščina sama po sebi ne bi vplivala na prednost, ki je bila z navedeno pomočjo dodeljena družbi Paks II, tako da „povečanje ali zmanjšanje zneska pomoči v obravnavanem primeru ne pomeni niti spremembe pomoči niti spremembe njenega protikonkurenčnega učinka“ (točka 38 izpodbijane sodbe).

16.

Republika Avstrija ob podpori Velikega vojvodstva Luksemburg ugotavlja, prvič, da se z določbami s področja javnega naročanja in določbami s področja državnih pomoči uresničuje isti cilj, ki je zagotavljati pošteno in neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu. To naj bi bilo dovolj za ugotovitev, da je neposredna oddaja naročila gradnje novih reaktorjev neločljivo povezana z zadevnim ukrepom pomoči. Drugič, trdi, da bi javni razpis v skladu z določbami zakonodaje o javnih naročilih lahko privedel do pomoči, ki bi bila popolnoma drugačna tako glede zneska kot glede strukture. V tem okviru naj okoliščina, da upravičenec do pomoči ni družba JSC NIAEP, ne bi bila upoštevna. Prav tako naj ne bi bila prepričljiva trditev, da povečanje ali zmanjšanje zneska pomoči v obravnavani zadevi ne pomeni spremembe pomoči same ali njenega protikonkurenčnega učinka. Razlikovanje, na katerem temelji ta trditev, med brezplačnim dajanjem na voljo novih reaktorjev družbi Paks II in sredstvi, ki bi jih za to namenila Madžarska, naj bi bilo namreč napačno. Tretjič, Republika Avstrija trdi, da obstoj neločljive povezave med oddajo javnega naročila gradnje novih reaktorjev in zadevno pomočjo izhaja le iz sporazuma, ki sta ga sklenili Ruska federacija in Madžarska ter iz katerega je razvidno, da sta oddaja naročila gradnje in posojilo Ruske federacije en sam postopek.

17.

Kot sem že navedla, je treba po mojem mnenju prvi in drugi del prvega pritožbenega razloga analizirati skupaj. Zdi se mi namreč, da trditve, ki jih Republika Avstrija navaja v okviru tega prvega dela, ne omajejo trditve v točki 30 izpodbijane sodbe, v skladu s katero Sodišče v sodbi Avstrija/Komisija ni nameravalo opustiti svoje sodne prakse v zvezi s pravnim merilom, ki temelji na razlikovanju med podrobnimi pravili, ki niso neločljivo povezana s predmetom pomoči, in tistimi, ki so (v nadaljevanju: merilo „neločljive povezave“), temveč način, na katerega je Splošno sodišče to merilo razlagalo in uporabilo v obravnavani zadevi. Ta del se mi zato zdi podoben drugemu delu prvega pritožbenega razloga.

18.

V nadaljevanju analize bom najprej opozorila na sodno prakso v zvezi z obsegom obveznosti Komisije, da preuči skladnost ukrepa pomoči z drugimi določbami prava Unije, razen tistih s področja državnih pomoči. Nato bom očitke, ki jih je navedla Republika Avstrija, preučila z vidika načel, ki izhajajo iz te sodne prakse.

19.

Merilo „neločljive povezave“ je bilo prvič izoblikovano v sodbi z dne 22. marca 1977, Iannelli & Volpi ( 8 ). Sodišče je med drugim obravnavalo vprašanje, ali nacionalno sodišče, ki se mora izreči o združljivosti sistema državnih pomoči ali o nekaterih podrobnih pravilih tega sistema, lahko upošteva morebitno kršitev člena 30 Pogodbe EGS (zdaj člen 34 PDEU) na področju količinskih omejitev pri uvozu. Sodišče je v odgovoru na to vprašanje, potem ko je pojasnilo, prvič, da v sistemu Pogodbe EGS priznanje morebitne nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom izhaja iz ustreznega postopka, za izvedbo katerega je odgovorna Komisija, in, drugič, da ima člen 30 te pogodbe neposredni učinek, ( 9 ) v točki 14 te sodbe ugotovilo, da so lahko „podrobna pravila pomoči, ki so v nasprotju s posebnimi določbami Pogodbe, razen členov 92 in 93 [zdaj člena 107 in 108 PDEU], tako neločljivo povezana s predmetom pomoči, da jih ni mogoče presojati ločeno, tako da je treba njihov učinek na združljivost ali nezdružljivost celotne pomoči torej nujno presojati v skladu s postopkom iz člena 93“. Pojasnilo je, da je drugače, „kadar se pri analizi sistema pomoči lahko izločijo pogoji ali elementi, ki jih je kljub temu, da so del tega sistema, mogoče šteti za nepotrebne za doseganje njegovega cilja ali za njegovo delovanje“. V zadnjenavedenem primeru namreč „ni razlogov, da bi na podlagi razdelitve pristojnosti, ki izhajajo iz [členov 92 in 93 Pogodbe EGS], ugotovili, da v primeru kršitve drugih določb Pogodbe, ki imajo neposredni učinek, teh določb ni mogoče uveljaviti pred nacionalnimi sodišči zgolj iz razloga, da obravnavani element predstavlja podrobno pravilo pomoči“.

20.

Iz sodbe Iannelli & Volpi je razvidno, da kadar je to nujno za presojo priglašenega nacionalnega ukrepa v okviru postopka nadzora državnih pomoči, je Komisija ne samo pooblaščena, ampak v nekaterih okoliščinah tudi dolžna upoštevati druge določbe prava Unije in po potrebi posredno ugotoviti njihovo kršitev. Zdi se, da je razlog za obstoj te obveznosti in pravnega merila, ki opredeljuje njen obseg, vsaj tak, kot izhaja iz navedene sodbe, na eni strani ohraniti obseg pristojnosti Komisije na področju nadzora državnih pomoči, ki ga priporoča Pogodba, in na drugi strani preprečiti, da bi zaradi izvajanja te pristojnosti lahko nastala vrzel v sistemu varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi neposrednega učinka prava Unije.

21.

Nekaj let pozneje je bilo Sodišče pozvano, naj pojasni posledice sodbe Iannelli & Volpi za povezavo med postopkom nadzora pomoči in postopkom za ugotavljanje kršitev. Italijanska republika se je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. maja 1980, Komisija/Italija, ( 10 ) oprla zlasti na sodbo Iannelli & Volpi, da bi uveljavljala nedopustnost tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je bila vložena proti njej zaradi kršitve člena 95 Pogodbe EGS (zdaj člen 110 PDEU). Trdila je, da ker je bil sporni davčni ukrep namenjen financiranju sheme pomoči in je zato ukrep, ki je neločljivo povezan z namenom te sheme, tega ukrepa ni mogoče presojati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, temveč samo v postopku nadzora državnih pomoči. Sodišče je po tem, ko ugotovilo, da določbe Pogodbe o državnih pomočeh in določbe o diskriminatornih davkih, čeprav uresničujejo isti cilj neizkrivljene konkurence na skupnem trgu, temeljijo na različne pogoje uporabe, potrdilo, da se za ukrep, ki se izvaja z diskriminatorno obdavčitvijo, ki se lahko hkrati šteje za del državne pomoči, lahko kumulativno uporabljata obe vrsti določb določb in je zato predmet ločenega postopka za ugotavljanje kršitev. ( 11 ) Sodišče je nato v točki 11 te sodbe pojasnilo, da iz splošne sistematike Pogodbe izhaja, da postopek nadzora državnih pomoči „ne more nikoli privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posameznimi določbami Pogodbe […]“. Tako v navedeni zadevi, če bi Sodišče ob koncu postopka zaradi neizpolnitve obveznosti ugotovilo, da je sporni davek v nasprotju z določbami Pogodbe o diskriminatornih davkih, postopek, ki ga je Komisija opravila na podlagi določb s področja državnih pomoči, nikakor ne bi mogel privesti do ohranitve tega davka.

22.

V sodbi z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija ( 12 ), ki je bila izdana desetletje po razglasitvi sodbe Komisija/Italija, se je Sodišče, ki je odločalo o tožbi za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bila dovoljena pomoč za naložbe za skupno podjetje dveh proizvajalcev avtomobilov, tokrat izreklo o razmerjih med postopkom nadzora državnih pomoči in postopkom na podlagi členov 85 in 86 Pogodbe EGS (zdaj člena 101 in 102 PDEU), ki ju je Komisija začela vzporedno. Potem ko je Sodišče opozorilo na načela, določena v sodbah Iannelli & Volpi ter Komisija/Italija, je ugotovilo, da Komisiji obveznost, da spoštuje skladnost med določbami s področja pomoči in drugimi določbami Pogodbe, ne more preprečiti, da sprejme odločbo o združljivosti državne pomoči, ne da bi počakala na rezultat vzporednega postopka, začetega na podlagi člena 85 ali člena 86 Pogodbe EGS, „če se je na podlagi ekonomske analize položaja […] prepričala, da upravičenec do pomoči ne krši [teh členov]“. ( 13 )

23.

Sodišče se je v sodbi Matra prvič opredelilo do povezave med sodbama Iannelli & Volpi ter Komisija/Italija, pri čemer je hkrati potrdilo avtonomnost postopka nadzora pomoči in zahtevo po skladnosti odločb, sprejetih po takem postopku, z drugimi določbami Pogodbe. Poleg tega je pojasnilo, da taka zahteva po skladnosti velja „še zlasti, če je cilj teh drugih določb tudi […] neizkrivljena konkurenca na skupnem trgu“. ( 14 )

24.

V poznejših letih so bila načela, določena v sodbah Komisija/Italija in Matra, potrjena. Sodišče je tako večkrat ponovilo, (i) da postopek nadzora pomoči ne sme nikoli privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posameznimi določbami Pogodbe, (ii) da zato Komisija državne pomoči, ki z nekaterimi podrobnimi pravili krši druge določbe Pogodbe, ne more razglasiti za združljivo z notranjim trgom, ( 15 ) (iii) da državna pomoč, ki z nekaterimi podrobnimi pravili krši splošna načela prava Unije, prav tako ne morebiti razglašena za združljivo ( 16 ) ter (iv) da določbe s področja državnih pomoči „v nobenem primeru“ ne smejo onemogočiti drugih pravil iz Pogodbe, ki imajo s temi določbami „skupni cilj“, ki je zagotavljati, da posegi držav članic ne povzročijo izkrivljanja pogojev konkurence na notranjem trgu. ( 17 ) Ta načela je Sodišče pred kratkim znova potrdilo v sodbah Avstrija/Komisija ( 18 ) ter Braesch in drugi ( 19 ) ter v sodbah o pomočeh, dodeljenih letalskim prevoznikom med pandemijo COVID-19 ( 20 ).

25.

Merilo „neločljive povezave“ iz sodbe Iannelli & Volpi je bilo pred kratkim znova potrjeno v sodbi z dne 2. maja 2019, A-Fonds, ( 21 ) in nato večkrat uporabljeno, in sicer tudi po sodbi Avstrija/Komisija ( 22 ), kot merilo delitve pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Komisijo ( 23 ) ter za razmejitev obsega njene obveznosti, da v okviru postopka nadzora pomoči preuči skladnost zadevnega ukrepa z določbami, ki niso del prava državnih pomoči. ( 24 ) Obseg te obveznosti, katere namen je preprečiti, da bi bila pomoč, ki krši druge upoštevne določbe ali splošna načela prava Unije, lahko razglašena za združljivo z notranjim trgom, ( 25 ) je torej nazadnje odvisen od bolj ali manj stroge uporabe tega merila.

26.

Sodišče je poleg tega poskušalo pojasniti pogoje za uporabo navedenega merila.

27.

Na eni strani je trdilo, da mora Komisija upoštevati ne le kršitve drugih določb prava Unije, razen določb s področja pomoči, ki izhajajo iz elementov, pogojev ali podrobnih pravil, ki so neločljivo povezani s pomočjo ali njenim predmetom, ampak tudi tiste kršitve, ki izhajajo iz pomoči ali njenega predmeta kot takih in „gospodarske dejavnosti“, ki naj bi se financirala s to pomočjo. ( 26 ) V tem primeru je „neločljiva povezava“ v smislu sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Iannelli & Volpi, in re ispa.

28.

Na drugi strani je Sodišče odločilo, da načina financiranja pomoči, kot je nacionalni davek, ki je posebej namenjen financiranju sheme pomoči, ni mogoče ločiti od „pomoči v pravem pomenu besede“ ( 27 ) in da je njegova presoja, vključno z vidika drugih določb Pogodbe, razen tistih o državnih pomočeh, v izključni pristojnosti Komisije ( 28 ). Podobno je Sodišče pojasnilo, da so podrobna pravila, ki določajo pogoje za upravičenost do sheme pomoči, neločljivo povezana s pomočjo kot tako ter spadajo med elemente, ki jih mora Komisija preučiti v okviru postopka na podlagi člena 108 PDEU in po potrebi odobriti. ( 29 ) Nasprotno pa je izbira upravičenca do individualne pomoči del samega „predmeta“ te pomoči. ( 30 ) V sodbi Braesch in drugi pa je bilo pojasnjeno, da niso „podrobn[a] pravil[a], ki so [s pomočjo] neločljivo povezana“, v smislu sodbe Iannelli & Volpi niti ukrepi, ki jih Komisija ni predlagala in ki jih je zainteresirana država članica sprejela, da bi od te institucije po koncu faze predhodne preučitve pridobila sklep o odobritvi pomoči, ( 31 ) niti, splošneje, ukrepi, „dejansko povezani“ s pomočjo kot tako, „vendar pravno ločeni“ od te pomoči, ki jih je sprejela država članica, ki je pomoč priglasila. ( 32 )

29.

Kljub pojasnilom Sodišča sodna praksa ostaja precej kazuistična, kadar je treba merilu „neločljive povezave“ dati konkreten pomen. Nekateri od pojmov, ki urejajo njegovo uporabo, kot sta pojma „predmet“ ali „podrobno pravilo“ pomoči ali celo pojem „podrobno pravilo, ki je neločljivo povezano“ s predmetom pomoči, ostajajo nejasni.

30.

Da bi zagotovili ključ za razlago teh pojmov v mejah tega, kar je potrebno v obravnavani zadevi, je treba po mojem mnenju izhajati iz negativne opredelitve pojma „podrobno pravilo, ki je neločljivo povezano s predmetom pomoči“, ki ga je mogoče najti v sodbi Iannelli & Volpi.

31.

Po mnenju Sodišča tako podrobno pravilo ni pogoj ali element, za katerega se, „čeprav [je] del zadevne sheme pomoči“, lahko šteje, da „[ni] potreb[en] za uresničitev namena pomoči ali za njeno delovanje“, in ki se zato lahko loči od te sheme. ( 33 ) Generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe je pri argumentiranju koncepta nujnosti v zadevi, v kateri je bila izdana sodba A-Fonds, ( 34 ) menil, da je „neka oblika potrebna za uresničitev cilja ali delovanje pomoči, kadar je ta oblika sestavni ali bistveni del pomoči, tako da se v primeru njene neuporabe spremenijo namen ali glavne značilnosti pomoči“. Načeloma se strinjam s to opredelitvijo, vendar pod pogojem, da se ta pojem uporabi za ukrep, ki ga zainteresirana država članica konkretno načrtuje, obravnavan v celoti ( 35 ) in ne ločeno od elementov tega ukrepa, ki abstraktno ustrezajo sestavnim delom pravnega pojma „pomoč“.

32.

Kar zadeva natančneje pojem „predmet“ pomoči, ki ima osrednjo vlogo pri uporabi merila „neločljive povezave“, sodna praksa, navedena v točkah od 19 do 28 teh sklepnih predlogov, daje napotke o tem, česa ta pojem ne zajema. Ta pojem se torej razlikuje tako od pojma „dejavnost, financirana“ s pomočjo, kot od pojma „podrobno pravilo“, ki se nanaša na različne dele ukrepa, s katerim namerava država članica konkretno izvesti pomoč. Pojem „predmet pomoči“ se ne sme zamenjevati niti s pojmom „cilj“, saj je prvonavedeni načeloma sredstvo, s katerim namerava zainteresirana država uresničiti drugonavedenega. ( 36 ) Na primer, „pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka“ (člen 107(3)(a) PDEU), „pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa“ ali „odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“ (člen 107(3)(b) PDEU) ali „pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti“ (člen 107(3)(c)) PDEU) so cilji, ki jih priznava Pogodba in jih države članice lahko uresničujejo s posegi, ki se razlikujejo po naravi, ciljnem sektorju ali dejavnosti ali po identiteti ali številu upravičencev. ( 37 ) Vsak od teh posegov ima lasten „predmet“, ki je opredeljen s posebnim ciljem, ki se uresničuje z ukrepom (na primer spodbujanje nekaterih kmetijskih gospodarstev ali nekaterih industrijskih sektorjev, podpiranje podjetij v določeni regiji, pomoč naložbam v dane dejavnosti) in načinom, na katerega se načrtuje njegovo izvajanje (na primer davčna oprostitev, odprtje kreditne linije, državno poroštvo, kapitalski vložek in tako dalje). Ta predmet je treba določiti tudi ob upoštevanju vseh elementov zadevnega posega, kot ga je konkretno načrtovala zainteresirana država članica.

33.

Skratka, Komisija mora pri presoji združljivosti državne pomoči z notranjim trgom morebitno kršitev drugih določb prava Unije, razen določb s področja pomoči, upoštevati v primerih, v katerih taka kršitev izhaja iz financirane gospodarske dejavnosti, iz pomoči ali njenega predmeta kot takega oziroma iz podrobnih pravil, ki so neločljivo povezana s predmetom pomoči. Taka neločljiva povezava obstaja v zvezi z elementi ali pogoji, ki so potrebni za uresničitev predmeta pomoči ali za njeno delovanje in brez katerih z nameravanim državnim posegom ni mogoče uresničiti ciljev, ki jim sledi.

34.

Očitke, ki jih je Republika Avstrija podala v okviru prvega in drugega dela prvega pritožbenega razloga, je treba preučiti z vidika sodne prakse, navedene v točkah od 19 do 28 teh sklepnih predlogov, in vseh doslej razvitih razmislekov.

35.

Preden se bom lotila analize, moram navesti, da je ob domnevi, da se trditve, ki jih je pritožnica navedla v prvem delu prvega pritožbenega razloga, razumejo – kot jih razumejo Komisija in države članice, ki intervenirajo v njeno podporo –, kot da postavljajo pod vprašaj aktualnost merila „neločljive povezave“ po sodbi Avstrija/Komisija, iz sodne prakse, navedene zlasti v točki 25 teh sklepnih predlogov, razvidno, da s temi trditvami ne bi bilo mogoče uspeti. ( 38 )

36.

Republika Avstrija v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo, da je „predmet“ zadevne pomoči gradnja novih jedrskih reaktorjev. Splošno sodišče naj bi s tem odstopilo od opredelitve tega predmeta, ki jo je Komisija podala v spornem sklepu. Isti očitek je v bistvu ponovljen v okviru drugega pritožbenega razloga. Češka republika, Francoska republika in Madžarska trdijo, da je Splošno sodišče v točkah 36 in 37 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je predmet zadevne pomoči „brezplačn[o] dajanj[e] na voljo dveh novih reaktorjev [družbi Paks II] za njuno upravljanje“ ( 39 ). Komisija pa trdi, da čeprav se je priglašeni ukrep nanašal na razvoj dveh jedrskih reaktorjev na Madžarskem, se ni nanašal na gradnjo teh reaktorjev kot tako, temveč na njuno dajanje na voljo za njuno uporabo.

37.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v naslovu spornega sklepa priglašeni ukrep opredeljen kot ukrep, ki ga Madžarska namerava izvesti „za podporo razvoju dveh novih jedrskih reaktorjev v jedrski elektrarni Paks II“. V točki 3 obrazložitve tega sklepa je ta ukrep opisan kot ukrep „za zagotovitev finančnega prispevka za razvoj dveh novih jedrskih reaktorjev na lokaciji Paks“. V točki 9 obrazložitve navedenega sklepa pod naslovom 2, naslovljenim „Podroben opis ukrepa“, in podnaslovom 2.1, naslovljenim „Opis projekta“, je navedeno, da „[u]ukrep zajema razvoj dveh novih jedrskih reaktorjev […] na Madžarskem, katerih izgradnjo v celoti financira Madžarska v korist subjekta Paks II […], ki bo lastnik in upravljavec novih reaktorjev“. V točki 15 obrazložitve tega sklepa, v kateri je predstavljena finančna pomoč, ki jo je načrtovala Madžarska, ( 40 ) je navedeno, da ima državno posojilo, ki ga je Ruska federacija odobrila Madžarski „za financiranje razvoja Paks II“, „obliko obnavljajočega se kredita v znesku 10 milijard EUR“, ki ga bo Madžarska „uporabila za neposredno financiranje naložb v Paks II, potrebnih za načrtovanje, izgradnjo in prevzem“ novih reaktorjev, in ki mu bo Madžarska iz svojega proračuna dodala „dodaten znesek v višini do 2,5 milijarde EUR“. V točki 21 obrazložitve spornega sklepa je navedeno, da sta „Madžarska in Rusija […] medvladni sporazum sklenili, da bi razvili nove zmogljivosti na lokaciji Paks“. Splošneje, Komisija priglašeni ukrep opredeljuje in preučuje kot pomoč za naložbe, „ki jo je Madžarska odobrila Paks II za razvoj projekta“ in s katero se krijejo stroški naložbe za njegovo končanje. ( 41 ) Res je, da je Komisija v točki 197 obrazložitve tega sklepa trdila, da bo s priglašenim ukrepom „Paks II […] dobila prednost, saj bo lastnik in upravljavec novih jedrskih enot, ki ju bo v celoti financirala država“. Vendar Komisija v točki 283 obrazložitve navedenega sklepa, ki je del obrazložitve v zvezi s preučitvijo vprašanja obstoja neločljivega podrobnega pravila, pojasnjuje, da „je namen pomoči za naložbe za Paks II omogočiti, da bo Paks II proizvajala električno energijo, ne da bi morala nositi stroške naložbe za izgradnjo jedrskih naprav“, s čimer nedvoumno povezuje naložbe Madžarske z izgradnjo novih reaktorjev. V točkah od 324 do 328 obrazložitve istega sklepa Komisija meni, da je priglašeni ukrep „ustrezen instrument za izgradnjo […] novih reaktorjev “, ki ustreza „cilj[u] spodbujanja jedrske energije, ki je v skupnem interesu“, ( 42 ) v točki 332 obrazložitve pa je navedeno, da ta ukrep „spodbuja doseganje cilja skupnega interesa na podlagi razvoja jedrske elektrarne“. Nazadnje, v točki 330 obrazložitve spornega sklepa je jasno navedeno, da je država družbo Paks II „ustanovila izključno za razvoj in upravljanje“ navedenih reaktorjev in da je ta družba zadevno pomoč prejela za izpolnitev tega cilja. Prav tako je v točki 334 obrazložitve tega sklepa navedeno, da bi družba Paks II kot upravičenka „prejel[a] finančni prispevek za izgradnjo proizvodnih sredstev“. ( 43 )

38.

Menim, da iz tega sledi, da pritožnica upravičeno trdi, da Splošno sodišče s tem, da je predmet zadevne pomoči opredelilo kot „brezplačno dajanje na voljo“ novih reaktorjev, ni upoštevalo opisa tega predmeta, kot je – razen nekaj nedoslednosti – razviden iz spornega sklepa, in sicer finančni prispevek madžarske države v družbo Paks II za razvoj – ki vključuje načrtovanje, gradnjo in prevzem v obratovanje – dveh novih jedrskih reaktorjev. S tem je storilo napako pri razlagi akta, ki se je izpodbijal pred njim, kar pomeni napačno uporabo prava, ki se lahko uveljavlja pred Sodiščem v okviru pritožbe. ( 44 )

39.

Republika Avstrija ob podpori Velikega vojvodstva Luksemburg v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga trdi tudi, da je Splošno sodišče s tem, da je predmet priglašenega ukrepa opredelilo kot „brezplačno dajanje na voljo dveh novih reaktorjev [družbi Paks II] za njuno upravljanje“, umetno razlikovalo med različnimi deli istega ukrepa. Izgradnja novih reaktorjev in neposredna oddaja naročila družbi JSC NIAEP naj bi namreč bili sestavni del projekta, ki je bil v središču sporazuma, sklenjenega med Rusko federacijo in Madžarsko.

40.

Komisija se sklicuje na nedopustnost tega očitka, ki naj ne bi bil naveden pred Splošnim sodiščem. V zvezi s tem naj navedem, da čeprav s skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča s pritožbo ni mogoče spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem, ( 45 ) pa pritožnica vseeno lahko vloži pritožbo, v kateri se pred Sodiščem sklicuje na razloge in trditve, ki izhajajo iz same izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika. ( 46 ) To po mojem mnenju velja za očitek, ki ga je navedla Republika Avstrija. Dodala bi, da pritožnica, ki jo podpira Veliko vojvodstvo Luksemburg, s tem očitkom pod vprašaj ne postavlja presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ampak pravno opredelitev, ki jo je podalo v zvezi s tem dejanskim stanjem, zaradi česar je po njenem mnenju napačno opredelilo predmet zadevne pomoči. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa napačna pravna opredelitev dejanskega stanja pomeni napačno uporabo prava, ki jo je mogoče uveljavljati v okviru pritožbe. ( 47 )

41.

Z vsebinskega vidika ni sporno, da je bil cilj pomoči, ki jo je načrtovala Madžarska, podpreti dejavnost proizvodnje jedrske energije. Ta cilj se je uresničeval s projektom, katerega namen je bil financiranje izgradnje dveh jedrskih reaktorjev, ki naj bi začela obratovati na lokaciji jedrske elektrarne Paks in nazadnje nadomestila obstoječe reaktorje. Kot trdi Republika Avstrija in kot je razvidno iz opisa priglašenega ukrepa v spornem sklepu, je bilo dajanje na voljo novih reaktorjev družbi Paks II le ena od faz tega projekta, ki je bil načrtovan kot celota ter je vključeval načrtovanje, gradnjo in prevzem navedenih reaktorjev v obratovanje. ( 48 ) Nova reaktorja, katerih gradnja je bila predmet medvladnega sporazuma, sta bila namreč „predmet“, dan na voljo upravičencu do pomoči. Čeprav družba Paks II ni sama izvedla naložb v gradnjo svojih prihodnjih proizvodnih sredstev, ker se madžarskim organom ni zdelo potrebno, da se neposredno zadolži, ( 49 ) je bila vseeno vključena v vsako fazo njunega razvoja kot „organizacija v lasti in pod nadzorom države“, ki jo je imenovala Madžarska in ki je bila „finančno in tehnično“ odgovorna za izpolnitev svojih obveznosti, ki so izhajale iz projekta (glej točko 11 obrazložitve spornega sklepa). Iz točke 14 obrazložitve spornega sklepa je torej razvidno, da je ta družba z družbo JSC NIAEP sklenila pogodba o dobavi, inženirskih in gradbenih storitvah za dva nova reaktorja ter da je morala poleg tega spremljati gradbena dela in odobriti plačila zneskov, ki so bili družbi JSC NIAP dolgovani za vsako fazo napredka teh del (glej točko 39 obrazložitve spornega sklepa).

42.

V teh okoliščinah Republika Avstrija, ki jo podpira Veliko vojvodstvo Luksemburg, upravičeno trdi, da bi bilo znotraj priglašenega ukrepa umetno razlikovati med gradnjo dveh jedrskih reaktorjev in njunim dajanjem na voljo družbi Paks II. Če se ta ukrep obravnava kot celota, je po mojem mnenju jasno, da je njegov namen financiranje naložbe v gradnjo in dajanje na voljo novih proizvodnih enot na lokaciji Paks.

43.

Iz tega sledi, da bi tudi ob domnevi, da Splošno sodišče ni storilo napake pri razlagi spornega sklepa s tem, da je predmet zadevne pomoči opredelilo kot „brezplačno dajanje na voljo dveh novih reaktorjev [družbi Paks II] za njuno upravljanje“, ta opredelitev vseeno izhajala iz napake pri pravni opredelitvi dejanskega stanja.

44.

Republika Avstrija v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga na eni strani trdi, da je Splošno sodišče v bistvu Komisiji dovolilo, da pri presoji ukrepa pomoči prezre kršitev določb s področja javnih naročil, in na drugi strani, da je v obravnavani zadevi taka kršitev izhajala iz samega predmeta zadevne pomoči, to je financiranja gradnje jedrske elektrarne, tako da je Splošno sodišče v točkah od 28 do 32 izpodbijane sodbe napačno razlikovalo med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana sodba Avstrija/Komisija.

45.

Francoska republika izpodbija dopustnost tega očitka, ker ni bil naveden pred Splošnim sodiščem. V zvezi s tem drži, da Republika Avstrija v tožbi ni izrecno trdila, da neposredna oddaja naročila gradnje novih reaktorjev družbi JSC NIAEP spada v sam predmet zadevne pomoči. Vendar je iz točke 20 izpodbijane sodbe razvidno, da je na podlagi svoje razlage sodbe Avstrija/Komisija vendarle trdila, da za presojo zadevne pomoči ni pomembno, ali taka neposredna dodelitev pomeni „neločljivo podrobno pravilo“ ali celo „podrobno pravilo“ te pomoči, saj na splošno nobene državne pomoči, ki krši določbe prava Unije, ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom. Zato ni mogoče šteti, da očitek, ki ga Republika Avstrija zdaj navaja pred Sodiščem, spreminja predmet spora pred Splošnim sodiščem. ( 50 )

46.

Z vsebinskega vidika je treba ta očitek, ki je poleg tega slabo razvit, po mojem mnenju zavrniti.

47.

Po eni strani, ker se z njim Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da lahko Komisija „v okviru postopka na podlagi člena 108 PDEU prezre pravila o javnih naročilih“, ta očitek temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v točkah od 28 do 32 izpodbijane sodbe namreč trdilo le, da Sodišče v sodbi Avstrija/Komisija ni nameravalo opustiti svoje sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Iannelli & Volpi, česar, kot sem že imela priložnost poudariti, ni mogoče izpodbijati. Nasprotno, Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar se zdi, da meni Republika Avstrija, ni zanikalo, da mora Komisija v okviru navedenega postopka upoštevati morebitno kršitev druge določbe prava Unije, razen tistih s področja državnih pomoči, vključno s pravili o javnih naročilih, kadar taka kršitev izhaja iz predmeta zadevne pomoči ali enega od njenih neločljivih podrobnih pravil.

48.

Po drugi strani, kot zlasti trdi Češka republika, navedenega očitka tudi ni mogoče sprejeti v delu, v katerem se z njim trdi, da kršitev določb o oddaji javnih naročil, na katero se sklicuje pritožnica, izhaja iz samega „predmeta“ zadevne pomoči ali „dejavnosti, financirane“ s to pomočjo. Tudi če bi Sodišče, kot predlagam, ugotovilo, da je Splošno sodišče iz predmeta te pomoči napačno izključilo gradnjo novih reaktorjev, neposredna oddaja naročila te gradnje družbi JSC NIAEP ne more biti „podrobno pravilo“, povezano s tem predmetom, glede katerega bi bilo treba preveriti, ali je neločljivo povezano s tem predmetom.

49.

Republika Avstrija v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga izpodbija analizo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi z obstojem „neločljive povezave“ med neposredno oddajo naročila gradnje novih reaktorjev družbi JSC NIAEP in predmetom pomoči. V zvezi s predstavitvijo trditev, ki jih je navedla ta država članica, napotujem na točko 16 teh sklepnih predlogov. Kot sem navedla v točki 17 teh sklepnih predlogov, je namen nekaterih trditev, navedenih v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, v bistvu tudi izpodbijanje te analize.

50.

Naj spomnim, da sem v točkah od 36 do 43 teh sklepnih predlogov ugotovila, da opredelitev predmeta zadevne pomoči, ki jo je Splošno sodišče uporabilo med drugim v točki 36 izpodbijane sodbe, vsebuje napako pri razlagi spornega sklepa in da taka opredelitev vsekakor izhaja iz napačne opredelitve dejanskega stanja. Vendar je treba opozoriti, da če je iz obrazložitve sodbe Splošnega sodišča razvidna kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te sodbe in je treba obrazložitev nadomestiti, pritožbo pa zavrniti. ( 51 ) Zato je treba preveriti, ali je Splošno sodišče kljub napačni uporabi prava v točki 39 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je Komisija pravilno menila, da dodelitev naročila gradnje novih reaktorjev ni vidik pomoči, ki bi bil z njo neločljivo povezan.

51.

Iz razlogov, ki jih bom pojasnila, menim, da ni tako.

52.

Na prvem mestu in uvodoma se sicer strinjam med drugim s Francosko republiko, da trditve Republike Avstrije, da že dejstvo, da imajo pravila o državnih pomočeh in pravila o javnih naročilih isti cilj zagotavljanja neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da v obravnavanem primeru obstaja neločljivo podrobno pravilo, ni mogoče upoštevati, ( 52 ) vendar Republika Avstrija vseeno upravičeno opozarja, da ta konvergenca ciljev Komisiji nalaga večjo obveznost, da zagotavlja skladnost teh dveh sklopov določb.

53.

Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točki 36 izpodbijane sodbe z ugotovitvijo, da odločba o dodelitvi naročila gradnje dveh novih reaktorjev ni vidik same pomoči, ker se ta dodelitev „nanaša na izgradnjo in dobavo predmeta, ki bo brezplačno dan na voljo in gre torej za nekaj, kar je pred ukrepom pomoči v pravem pomenu besede“, napačno uporabilo pravo. Po eni strani je namreč premisa, na kateri temelji taka ugotovitev, in sicer da je predmet zadevne pomoči brezplačno dajanje na voljo dveh novih jedrskih reaktorjev družbi Paks II, kot sem dokazala zgoraj, napačna. Po drugi strani, kot v bistvu trdi Republika Avstrija, kadar se državni poseg, financiran s pomočjo na podlagi člena 107 PDEU, izvaja v različnih fazah, opredelitev ukrepa, sprejetega v eni od teh faz, kot „podrobnega pravila“ ali „neločljivega podrobnega pravila“ v smislu sodbe Iannelli & Volpi ni izključena zgolj zato, ker je ta ukrep izveden pred ukrepom, s katerim se zaključi celoten postopek. Tako tudi ob domnevi, da je Splošno sodišče kot predmet zadevne pomoči pravilno upoštevalo zgolj brezplačno dajanje novih reaktorjev na voljo družbi Paks II, to ne bi samodejno pomenilo, da je neposredna oddaja naročila za njuno gradnjo družbi JSC NIAEP element, ki ni povezan z zadevno pomočjo. Seveda drži, kot trdi Francoska republika, da bi razlaga merila „neločljive povezave“, po kateri bi bil v pojem „neločljivo podrobno pravilo“ vključen vsak „vidik načrtovanja“ projekta, upravičenega do javnega financiranja, takemu merilu odvzela učinek. Vendar te trditve v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti. Oddaja naročila gradnje novih reaktorjev ni zgolj „vidik načrtovanja“, pa tudi ne sekundarni vidik priglašenega ukrepa. Predmet zadevne pomoči je namreč razvoj teh reaktorjev, ta pa sta predmet, ki naj bi bil dan na voljo upravičencu.

54.

Na tretjem mestu, kot pravilno trdi Republika Avstrija, je iz spornega sklepa in izpodbijane sodbe razvidno, da je bilo imenovanje družbe JSC NIAEP za izvajalca gradnje eden od elementov medvladnega sporazuma, katerega sestavni del je bil dogovor o financiranju, naveden v točki 6 teh sklepnih predlogov, in eden od pogojev, ki so veljali za posojilo, namenjeno financiranju večjega dela naložb, potrebnih za razvoj novih reaktorjev. Vendar v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 25 teh sklepnih predlogov, način financiranja pomoči ne more biti ločen od te pomoči, njegova presoja, vključno z vidika določb Pogodbe, ki niso določbe o državnih pomočeh, pa je v izključni pristojnosti Komisije.

55.

Na četrtem mestu, iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 19 do 25 teh sklepnih predlogov, ni razvidno, da element ali pogoj pomoči, ki nima neposrednega vpliva na določitev upravičenca ali upravičencev do te pomoči ali na njen znesek, ne more biti „neločljivo podrobno pravilo“, katerega zakonitost mora Komisija preučiti v okviru postopka na podlagi člena 108 PDEU. Iz te sodne prakse je nasprotno razvidno, da je tako podrobno pravilo element ali pogoj pomoči, ki je „potreben za uresničitev namena pomoči ali za njeno delovanje“. V obravnavani zadevi je bila, kot v bistvu trdi Republika Avstrija, oddaja naročila gradnje družbi JSC NIAEP potreben element tako za uresničitev predmeta zadevne pomoči kot za njeno delovanje. Po eni strani je namreč iz spornega sklepa in izpodbijane sodbe razvidno, da je bila izbira družbe JSC NIAEP kot podjetja, odgovornega za načrtovanje, gradnjo in prevzem novih reaktorjev v obratovanje, sestavni del medvladnega sporazuma in da je bilo posojilo, ki ga je Ruska federacija odobrila Madžarski, vezano na tako izbiro. ( 53 ) Po drugi strani je iz tega, da je Madžarska tako pred Komisijo kot pred Splošnim sodiščem in Sodiščem trdila, da je bila družba JSC NIAEP edina sposobna zagotoviti potrebno tehnologijo za gradnjo novih reaktorjev, razvidno, da je bila ta država članica prepričana, da je s tehničnega vidika oddaja naročila gradnje temu podjetju nujna izbira za zagotovitev izvedljivosti in uspeha projekta, financiranega z zadevno pomočjo.

56.

Na petem in zadnjem mestu, sprašujem se, ali je za presojo obstoja neločljivega podrobnega pravila v smislu sodbe Iannelli & Volpi upoštevna ugotovitev iz točke 37 izpodbijane sodbe, v skladu s katero bi „kršitev pravil o javnih naročilih vplivala samo na trg gradbenih del jedrskih elektrarn in […] ne bi imela posledic na trgu, na katerega se nanaša predmet [zadevnega] ukrepa pomoči“. Prvič, s tako ugotovitvijo ni mogoče podpreti sklepa, da taka oddaja naročila ni podrobno pravilo, ki je neločljivo povezano z zadevno pomočjo. Ukrepi, ki jih ni mogoče ločiti od pomoči, se namreč logično določijo tako pred presojo njihove skladnosti s pravom Unije kot pred preučitvijo njihovega vpliva na združljivost pomoči. Drugič in še pomembneje, dvomim o veljavnosti premise, na kateri temelji navedena ugotovitev, in sicer da lahko samo kršitev druge določbe, razen tistih s področja državnih pomoči, ki bi se kazala v dodatnem izkrivljanju konkurence ali trgovine na trgu, na katerega se nanaša zadevna pomoč, povzroči obveznost Komisije, da ugotovi tako kršitev v okviru postopka na podlagi člena 108 PDEU. ( 54 ) Iz sodne prakse Sodišča je namreč jasno razvidno, da mora Komisija pri presoji, ali načrtovana pomoč izpolnjuje pogoj iz člena 107(3)(c) PDEU, da ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, upoštevati negativne učinke, ki jih ta pomoč lahko ima na konkurenco in trgovino na notranjem trgu v celoti, ki je v skladu s členom 26(2) PDEU opredeljen kot „območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami Pogodb zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala“. ( 55 ) Sklicevanje Francoske republike in Madžarske na sodbo z dne 31. januarja 2001, Weyl Beef Products in drugi/Komisija, ( 56 ) ne more privesti do drugačnega sklepa. Splošno sodišče je v točkah navedene sodbe, na katere se sklicujeta ti državi članici, po ugotovitvi, da so sporni ukrepi neločljivo povezani s predmetom zadevne pomoči, preverilo, ali ti ukrepi vključujejo učinke, ki „presegajo tisto, kar je nujno, da se s pomočjo dosežejo cilji, ki jih dovoljuje Pogodba“. Tako preverjanje pa jasno spada v okvir preučitve sorazmernosti pomoči, ki sledi opredelitvi obsega ukrepov, ki se upoštevajo pri presoji njene združljivosti z notranjim trgom. Zato sodba Weyl Beef Products in drugi/Komisija ne ponuja nobenega pojasnila o tem, kar omogoča opredelitev ukrepa kot „neločljivega podrobnega pravila“, in z njo ni mogoče podpreti teze, da samo učinki takega ukrepa, ki se lahko pokažejo na „trgu, na katerega se nanaša predmet [zadevnega] ukrepa pomoči“, spadajo v preučitev, ki jo mora Komisija opraviti v okviru postopka na podlagi člena 108 PDEU. Nasprotno pa se ta sodba umešča v okvir sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Iannelli & Volpi. ( 57 ) Enako velja za sodbo z dne 3. decembra 2014, Castelnou Energía/Komisija, ( 58 ) ki jo med drugim navaja Komisija in v kateri je pojasnjeno, da Komisija, če je podrobno pravilo pomoči neločljivo povezano z njenim predmetom, „o njeni združljivosti z drugimi določbami razen tistih v zvezi z državnimi pomočmi presodi v okviru postopka iz člena 108 PDEU, ta presoja pa lahko privede do razglasitve nezdružljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom“.

57.

Ob koncu te zadnje točke menim, da ni izključeno, da mora Komisija kršitev določbe prava Unije, ki bi lahko povzročila izkrivljanje konkurence na drugačnem trgu, ki pa je kot v obravnavani zadevi povezan s trgom, na katerega se nanaša pomoč, upoštevati v okviru preučitve združljivosti te pomoči z notranjim trgom.

58.

Iz vseh zgornjih preudarkov je razvidno, da je Splošno sodišče napačno potrdilo ugotovitev Komisije, da neposredna oddaja naročila gradnje novih reaktorjev družbi JSC NIAEP ni „podrobno pravilo, ki je neločljivo povezano“ s predmetom zadevne pomoči.

59.

Iz tega sledi, da je tudi napačno ugotovilo, da Komisiji v okviru postopka, ki je privedel do sprejetja spornega sklepa, ni bilo treba preučiti vprašanja združljivosti te oddaje naročila z določbami o javnih naročilih, ki so ga v tem postopku postavile Republika Avstrija in druge zainteresirane strani. ( 59 )

60.

Na podlagi vsega navedenega menim, da sta prvi in drugi del prvega pritožbenega razloga, obravnavana skupaj, utemeljena.

61.

Tretji del prvega pritožbenega razloga vsebuje dva očitka. Prvi se nanaša na neobrazložitev spornega sklepa, ki je Splošno sodišče ni ugotovilo, drugi pa na kršitev določb zakonodaje o javnem naročanju. Ta očitka se nanašata na točke od 40 do 49 in od 196 do 203 izpodbijane sodbe.

62.

Točke od 40 do 49 izpodbijane sodbe so del obrazložitve, s katero je Splošno sodišče zavrnilo prvi tožbeni razlog Republike Avstrije v zvezi z neobstojem postopka oddaje javnega naročila. Splošno sodišče je v točkah 41 in 42 na prvem mestu trdilo, da je Komisija v točki 285 obrazložitve spornega sklepa pravilno ugotovila, da se za odgovor na pripombe, ki so ji jih predložile zainteresirane strani v zvezi s skladnostjo priglašenega ukrepa z Direktivo 2014/25, lahko sklicuje na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je potekal proti Madžarski in v katerem se je na podlagi „poglobljen[e] analiz[e] tehničnih zahtev“, na katere se je […] sklicevala ta država članica, prepričala, da se ta direktiva na podlagi njenega člena 50(c) ne uporablja za oddajo naročila gradnje novih reaktorjev (v nadaljevanju: postopek zaradi neizpolnitve obveznosti). Splošno sodišče je v točkah od 43 do 46 navedene sodbe na drugem mestu preučilo odgovor Komisije na pisna vprašanja, postavljena v okviru ukrepa procesnega vodstva, in dokumente, predložene v podporo temu odgovoru, ter ugotovilo, da je iz tega odgovora razvidno in s temi dokumenti potrjeno, da je Komisija ugotovila, da se gradbena dela za nova reaktorja družbi JSC NIAEP „lahko […] neposredno dodelijo […] brez predhodnega javnega razpisa, saj iz tehničnih razlogov ne bi bilo konkurence“. V točkah 47 in 48 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče na tretjem mestu pojasnilo, da ni mogoče sprejeti, da „se na podlagi postopka v zvezi z združljivostjo pomoči z notranjim trgom izpodbijajo vse predhodno sprejete odločbe, ki so že bile predmet ločenega postopka“, saj „[n]načelo pravne varnosti nasprotuje temu, da Komisija, če nima na voljo novih informacij glede na trenutek, v katerem je sklenila končati postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, v okviru postopka državne pomoči ponovno preuči oddajo naročila gradnje“. V točki 49 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče, na četrtem mestu in nazadnje, ugotovilo, da „se je Komisija, ne da bi napačno uporabila pravo, vsekakor oprla na izid postopka zaradi neizpolnitve obveznosti za potrebe [spornega] sklepa“.

63.

Splošno sodišče pa je v točkah od 196 do 203 izpodbijane sodbe nasprotno zavrnilo prvi del desetega tožbenega razloga, ki se je nanašal na nezadostno obrazložitev spornega sklepa v zvezi z združljivostjo pomoči z drugimi določbami prava Unije. Splošno sodišče je v teh točkah v bistvu ugotovilo, da ker je Komisija v točkah od 280 do 284 obrazložitve spornega sklepa menila, da ji ni treba preučiti vprašanja morebitne kršitve Direktive 2014/25 zaradi neobstoja neločljive povezave med to kršitvijo in predmetom zadevne pomoči, ji v spornem sklepu ni bilo treba utemeljiti razlogov, iz katerih so bili pogoji iz člena 50(c) Direktive 2014/25 izpolnjeni.

64.

Republika Avstrija trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je sporni sklep zadostno obrazložen v zvezi s tem, ali je podana kršitev določb o javnih naročilih. Zgolj sklicevanje na zaključen nejavni postopek zaradi neizpolnitve obveznosti naj ne bi bila zadostna obrazložitev. Trdi, da se je Splošno sodišče le zaradi stališča Komisije in dokumentov, ki jih je ta institucija predložila v odgovor na njegov ukrep procesnega vodstva, lahko seznanilo z razlogi, zaradi katerih je Komisija izključila obstoj kršitve določb o javnih naročilih.

65.

Francoska republika se sklicuje na nedopustnost tega očitka, ker naj bi bil prvič naveden v fazi pritožbe. V zvezi s tem navajam, da je iz točk od 192 do 196 in 203 izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je po eni strani Republika Avstrija pred Splošnim sodiščem izpodbijala nezadostnost obrazložitve spornega sklepa v zvezi z združljivostjo pomoči z določbami zakonodaje o javnem naročanju ter da je po drugi strani Splošno sodišče ta očitek preučilo in zavrnilo. Iz točk od 40 do 49 izpodbijane sodbe, katerih vsebina je predstavljena v točki 62 teh sklepnih predlogov, je razvidno tudi, da je Splošno sodišče izrecno podprlo sklicevanje Komisije v točki 285 obrazložitve spornega sklepa na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti. Iz tega sledi, da je ta očitek dopusten, ker so po eni strani v njem povzeti očitki, ki jih je Republika Avstrija navedla pred Splošnim sodiščem, in ker je po drugi strani njegova podlaga obrazložitev izpodbijane sodbe. ( 60 )

66.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti iz obrazložitve, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je avtor akta, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor, pri čemer mora biti taka obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta akt sprejet. ( 61 ) Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del materialne zakonitosti spornega akta. Obrazložitev sklepa namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta sklep. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na materialno zakonitost sklepa, in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav navaja napačne razloge. ( 62 )

67.

V obravnavani zadevi je Komisija svojo ugotovitev, da zatrjevana kršitev pravil o javnih naročilih ne vpliva na presojo zadevne pomoči, utemeljila z dvema razlogoma. Po eni strani je v točki 283 obrazložitve tega sklepa in primarno trdila, da taka kršitev – ob domnevi, da je dokazana – nima dodatnega učinka izkrivljanja konkurence in trgovine na trgu z električno energijo, na katerega se nanaša ta pomoč, in da se ji zato ni treba izreči o njenem obstoju. Po drugi strani se je v točki 285 obrazložitve navedenega sklepa in podredno ( 63 ) sklicevala na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, v katerem je ugotovila, da se Direktiva 2014/25 ne uporablja za neposredno oddajo naročila gradnje družbi JSC NIAEP in da torej ni bila storjena kršitev določb te direktive, ki jo zatrjuje zlasti Republika Avstrija.

68.

Čeprav primarno predstavljena obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, vsebuje iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 49 do 59 teh sklepnih predlogov, napake, ki vplivajo na njeno materialno zakonitost.

69.

V teh okoliščinah se utemeljenost ugotovitve Komisije, ki je bila potrjena v izpodbijani sodbi in v skladu s katero ji v spornem sklepu ni bilo treba preučiti vprašanja združljivosti oddaje naročila gradnje novih reaktorjev z določbami o javnih naročilih, opira le na obrazložitev, ki je bila predstavljena podredno.

70.

Uvodoma bi želela poudariti, da tako kot vse države članice, ki so sodelovale v tem postopku, in Komisija menim, da je ta v obravnavani zadevi lahko izpolnila svojo obveznost, da opravi tako preučitev, s sklicevanjem na postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je bil končan, ne da bi bila ugotovljena kršitev navedenih določb. Zlasti iz sodbe Komisija/Italija, navedene v točki 21 teh sklepnih predlogov, je namreč razvidno, da je kumulativna uporaba postopka zaradi neizpolnitve obveznosti in postopka nadzora državnih pomoči splošno pravilo v primerih, v katerih državni ukrep spada hkrati na področje uporabe določb o pomočeh in drugih določb Pogodbe. ( 64 ) Iz dejanskih okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, je razvidno tudi, da taka kumulativna uporaba ni izključena niti v primeru neločljive povezave med nacionalnim ukrepom, za katerega se šteje, da je v nasprotju z drugimi določbami Pogodbe, razen določbami o pomočeh, in predmetom pomoči, vsaj kadar je bil postopek zaradi neizpolnitve obveznosti uveden pred začetkom postopka nadzora državnih pomoči.

71.

Vendar lahko tako sklicevanje nadomesti vsebinsko preučitev vprašanja neskladnosti priglašenega ukrepa z določbami Direktive 2014/25 v spornem sklepu le pod pogojem, da Komisija v tem sklepu pojasni, na podlagi katerih dejanskih in pravnih okoliščin je prišla do ugotovitve, da kršitev prava Unije ni podana. Čeprav je treba tako obveznost uskladiti z zahtevami po zaupnosti dokumentov postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, na katere sta se sklicevali zlasti Republika Poljska in Francoska republika, take zahteve ne morejo izničiti dolžnosti Komisije, da obrazloži akte, ki jih sprejme.

72.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v točki 285 obrazložitve spornega sklepa naveden le „predhodn[i sklep]“, do katerega je Komisija prišla v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ne da bi bili navedeni drugi dejanski in pravni preudarki, na katerih temelji tak sklep. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. ( 65 ) Vendar je v obravnavani zadevi Republika Avstrija, ne da bi ji Komisija v zvezi s tem oporekala, trdila, da na datum sprejetja spornega sklepa elementi postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, s katerimi bi bilo eventualno mogoče zapolniti vrzeli v besedilu točke 285 obrazložitve tega sklepa, niso bili niti javni niti dostopni zainteresiranim stranem, ki so sodelovale v postopku, tako da ni mogoče ugotoviti, da so bili del konteksta, ki je bil tem zainteresiranim stranem znan in jim omogočal, da jasno in nedvoumno razumejo razloge, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da se Direktiva 2014/25 v obravnavanem primeru ne uporablja. ( 66 ) V nasprotju s tem, kar trdi Francoska republika, okoliščina, da je Komisija v postopku navedla razloge za sporni sklep, ne more nadomestiti nezadostnosti prvotne obrazložitve tega sklepa. Obrazložitve namreč ni mogoče prvič in naknadno navesti šele pred sodiščem, razen v izjemnih okoliščinah, ki ob neobstoju kakršne koli nujnosti v obravnavani zadevi niso podane. ( 67 )

73.

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba ta očitek sprejeti.

74.

Republika Avstrija, ki jo podpira Veliko vojvodstvo Luksemburg, z ločenim očitkom „opozarja na dvom“, ki ga je na obravnavi pred Splošnim sodiščem izrazila v zvezi s tem, da se v okoliščinah obravnavane zadeve uporablja člen 50(c)(ii) Direktive 2014/25, ki omogoča uporabo postopka s pogajanji brez predhodnega javnega razpisa, če gradnje lahko zagotovi samo „določeni gospodarski subjekt“, ker „konkurence iz tehničnih razlogov ni“. Trdi, da „je veliko bolj verjetno“, da so bila merila za oddajo naročila gradnje novih reaktorjev, ki jih je navedla Madžarska in se nanašajo med drugim na varnost, umetno omejena, da je bila lahko upravičena do ruskega financiranja. Vsekakor tudi ob domnevi, da so bila ta merila objektivna, ne bi bilo mogoče izključiti, da bi bilo ob upoštevanju vrednosti naročila z javnim razpisom mogoče najti druge ponudnike. Republika Avstrija ob podpori Velikega vojvodstva Luksemburg trdi tudi, da ji je Splošno sodišče zlasti v točkah 38 in 64 izpodbijane sodbe napačno naložilo breme dokazovanja, da bi nova reaktorja lahko zagotovili drugi ponudniki. Po njenem mnenju bi morala Madžarska, ki se je nameravala sklicevati na izjemo iz člena 50 Direktive 2014/25, dokazati, da je javni razpis mogoče opustiti.

75.

Menim, da tega očitka ni mogoče sprejeti, vsaj ne v delu, v katerem se nanaša na točke od 40 do 49 izpodbijane sodbe. ( 68 ) Sodišče se pri preučitvi tega očitka po mojem mnenju spopada z dvema težavama. Po eni strani so trditve Republike Avstrije nejasne in pomanjkljive. Po drugi strani je po mojem mnenju iz branja obrazložitve v točkah od 40 do 49 izpodbijane sodbe razvidno, da se je Splošno sodišče omejilo na ugotovitev, prvič, da se je Komisija v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi „poglobljen[e] analiz[e] tehničnih zahtev“, na katere se sklicuje Madžarska, ( 69 )„prepričala“, da je ta država članica v obravnavani zadevi lahko uporabila postopek brez predhodnega javnega razpisa na podlagi člena 50(c)(ii) Direktive 2014/25, ( 70 ) ter, drugič, da je v teh okoliščinah sklicevanje na izid tega postopka v točki 285 obrazložitve spornega sklepa utemeljeno. Nasprotno pa po mojem mnenju iz istih točk izpodbijane sodbe ni razvidno, da je Splošno sodišče opravilo nadzor zakonitosti ugotovitve, na katero se je Komisija podredno oprla v spornem sklepu, in sicer da se Direktiva 2014/25 v obravnavani zadevi ne uporablja. Kot je Komisija pravilno navedla na obravnavi, je Splošno sodišče v zvezi s tem vprašanjem v navedenih točkah zgolj preverilo dejstva.

76.

Iz navedenih razlogov menim, da je tretji del prvega pritožbenega razloga v delu, v katerem se Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo neobstoja obrazložitve spornega sklepa, kot je obravnavan v točkah 71 in 72 teh sklepnih predlogov, utemeljen.

77.

Na podlagi vsega navedenega Sodišču predlagam, naj prvi pritožbeni razlog sprejme.

78.

Večina trditev, ki jih Republika Avstrija navaja v okviru drugega in četrtega pritožbenega razloga, se prekriva, zato jih bom obravnavala skupaj. Ta pritožbena razloga se nanašata na točke od 51 do 65 ter 184 in 185 izpodbijane sodbe.

79.

Splošno sodišče je v točkah od 51 do 65 izpodbijane sodbe analiziralo in zavrnilo prvi del četrtega tožbenega razloga, ki se je nanašal na nesorazmernost zadevne pomoči. Republika Avstrija je s tem delom trdila, da zaradi neobstoja javnega razpisa za gradnjo dveh novih reaktorjev sorazmernost te pomoči ni bila zagotovljena, ker ni bilo mogoče zagotoviti, da je znesek pomoči omejen na najnižjo raven, potrebno za izvedbo projekta. Splošno sodišče je naprej trdilo, da „čeprav člen 107(3)(c) PDEU zahteva, da je pomoč omejena na najnižjo raven, iz tega vseeno ne sledi, da je izvedba javnega razpisa pogoj za sorazmernost ukrepa pomoči“, in da je tak postopek „le eden od načinov za omejitev pomoči na najnižjo raven, potrebno za uresničitev zastavljenega cilja“ (točki 59 in 60). Splošno sodišče je nato ugotovilo, da „trditev Republike Avstrije, v skladu s katero bi bila reaktorja lahko zgrajena z manjšimi stroški in manjšo pomočjo, če bi bil izveden javni razpis, ni podprta z dokazi“ ter da „mora Republika Avstrija zagotoviti elemente, ki kažejo na alternativno rešitev za gradnjo zadevnih reaktorjev“ (točka 64). Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 65 izpodbijane sodbe pojasnilo, da gre „pri vprašanju, ali je ukrep pomoči omejen na najnižjo raven, potrebno za uresničitev zastavljenega cilja, [vsekakor] v resnici za vprašanje, ali brezplačno dajanje na voljo dveh novih reaktorjev ni nesorazmerno, saj je to dajanje na voljo predmet [zadevne] pomoči“.

80.

Splošno sodišče je v točkah od 177 do 190 izpodbijane sodbe analiziralo in zavrnilo deveti tožbeni razlog, ki se je nanašal na nezadostno določitev zadevne pomoči. V točki 183 te sodbe je po eni strani uvodoma opozorilo, da je cilj določitve elementov pomoči Komisiji omogočiti, da ugotovi ustreznost, potrebnost in ne nesorazmernost pomoči, ter po drugi strani napotilo na sodbo z dne 12. julija 2018, Avstrija/Komisija, ( 71 ) v kateri je že odločilo, da Komisija ni obvezana količinsko določiti natančni znesek ekvivalenta nepovratnih sredstev, ki izhaja iz ukrepa pomoči, preden bi preučila njegovo sorazmernost glede na člen 107(3)(c) PDEU. V točki 185 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče v zvezi s stroški financiranja ugotovilo, da so v točki 28 obrazložitve spornega sklepa navedeni stroški financiranja dolga med celotnim trajanjem revolving kreditne linije, nato pa navedlo, da Republika Avstrija ne navaja „nobene podrobne trditve, s katero bi lahko dokazala, da na podlagi informacij o obrestni meri posojila v navedeni točki obrazložitve, skupaj z naknadnimi pojasnili v opombi 16 [tega] sklepa, Komisija ni mogla preveriti, ali je element pomoči sorazmeren in čemu pri tem služi navedba stroškov zunanjega financiranja (obresti za posojila), kot so stroški, ki bi jih zasebni vlagatelj moral plačati pod tržnimi pogoji.“

81.

Republika Avstrija z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno potrdilo po njenem mnenju nezadostno preučitev sorazmernosti zadevne pomoči, ki jo je Komisija opravila v spornem sklepu. Republika Avstrija pa nasprotno s četrtim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, Splošnemu sodišču očita, da je potrdilo nezadostno določitev zadevne pomoči, zlasti zaradi neobstoja postopka oddaje javnega naročila, neupoštevanja stroškov zunanjega financiranja in neobstoja izračuna ekvivalenta nepovratnih sredstev.

82.

Madžarska, Republika Poljska in Komisija iz različnih razlogov izražajo pridržke glede dopustnosti drugega in/ali četrtega pritožbenega razloga. Čeprav ti pridržki niso utemeljeni v delu, v katerem se nanašajo na ta pritožbena razloga v celoti, pa je treba nekatere od njih upoštevati, kar zadeva posamične očitke, ki jih je Republika Avstrija razvila v okviru navedenih pritožbenih razlogov. V nadaljevanju analize bom navedla, kadar je tako.

83.

Čeprav se na splošno strinjam, da sta drugi in četrti pritožbeni razlog precej slabo razvita in včasih nejasna, je vseeno mogoče opredeliti tri očitke, ki se nanašajo na vpliv, ki ga imajo v okviru nadzora sorazmernosti zadevne pomoči, ki ga je opravilo Splošno sodišče, naslednji dejavniki, in sicer (i) neobstoj postopka oddaje javnega naročila; (ii) neobstoj izračuna ekvivalenta nepovratnih sredstev in (iii) neobstoj določitve stroškov zunanjega financiranja.

84.

Republika Avstrija trdi, da Splošno sodišče ni jasno opredelilo oziroma je napačno opredelilo predmet zadevne pomoči s tem, da je iz tega predmeta izključilo gradnjo novih jedrskih reaktorjev. Zato naj ne bi moglo opraviti „ustreznega“ nadzora preučitve sorazmernosti te pomoči, ki jo je opravila Komisija. Trdi, da je vrednost naročila, ki jo je Madžarska plačala v okviru gradnje teh reaktorjev, dejanska okoliščina, ki se ji pri presoji zadevne pomoči ni mogoče izogniti. Iz tega sklepa, da v nasprotju s tem, kar je trdilo Splošno sodišče zlasti v točki 65 izpodbijane sodbe, katere vsebina je povzeta v točki 79 teh sklepnih predlogov, sorazmernosti te pomoči ni mogoče pravilno presoditi, ker ni bil izveden postopek oddaje javnega naročila. Tak postopek naj bi namreč lahko pripeljal do popolnoma drugačne pomoči, zlasti kar zadeva njeno strukturo in znesek. Zgolj trditev v točki 59 izpodbijane sodbe, da je „postopek javnega razpisa […] le eden od načinov za omejitev pomoči na najnižjo raven, potrebno za uresničitev zastavljenega cilja“, naj sama po sebi ne bi bila dovolj, ker niso navedena merila, z vidika katerih je bil opravljen nadzor sorazmernosti zadevne pomoči. Izpodbijana sodba naj torej v zvezi s tem ne bi bila obrazložena. ( 72 )

85.

Kot sem že imela priložnost navesti, je iz izpodbijane sodbe in zlasti njenih točk 36 in 65 jasno razvidno, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je predmet zadevne pomoči „brezplačno dajanje na voljo“ novih reaktorjev. Vendar sem v točkah od 34 do 39 teh sklepnih predlogov menila, da taka opredelitev predmeta zadevne pomoči, ki iz njenega obsega izključuje gradnjo novih jedrskih reaktorjev, izhaja iz napačne razlage spornega sklepa in napačne pravne opredelitve dejanskega stanja. Ti napaki pa nujno omajeta premiso, na podlagi katere je Splošno sodišče v točki 65 izpodbijane sodbe zavrnilo upoštevnost očitkov, ki jih je Republika Avstrija navedla v okviru četrtega tožbenega razloga.

86.

V delu, v katerem se je Splošno sodišče v navedeni točki 65 moralo podrobneje sklicevati na prednost, ki jo je družba Paks II pridobila s projektom, ki ga financira Madžarska, ker so bila razvita in ji na voljo dana nova proizvodna sredstva, je treba poudariti, da obstaja tesna povezava med to prednostjo in zneskom naložbe, ki ga je Madžarska odobrila za ta projekt in ki vključuje dejansko nakupno ceno jedrske elektrarne, ( 73 ) ki naj bi vsaj delno odražala ekonomsko vrednost teh sredstev. Iz tega sledi, da je izhodišče vsake presoje sorazmernosti zadevne pomoči nujno navedeni znesek.

87.

Iz zgornjih preudarkov je razvidno, da je treba ta očitek v delu, v katerem se nanaša na točko 65 izpodbijane sodbe, po mojem mnenju sprejeti. Vseeno poudarjam, da ta točka vsebuje dodaten razlog, kot dokazuje uporaba izraza „vsekakor“. Iz tega sledi, da je ta očitek lahko upošteven le, če se sprejmejo trditve, ki jih Republika Avstrija navaja v zvezi s točkami od 58 do 64 izpodbijane sodbe.

88.

V zvezi s tem, kar zadeva na prvem mestu obrazložitev v točkah 58 in 59 izpodbijane sodbe, predstavljeno v točki 79 teh sklepnih predlogov, po mojem mnenju, kot sem pojasnila zgoraj, ni mogoče izpodbijati, da pri preučitvi sorazmernosti zadevne pomoči in zlasti pri analizi, s katero se presoja, ali je ta omejena na najnižjo raven, potrebno za izvedbo projekta, ki se z njo financira, ni mogoče prezreti zneska naložbe, določenega za izvedbo tega projekta, ki vključuje nakupno ceno novih reaktorjev. Prav tako ni mogoče zanikati, kot poleg tega trdi tudi Splošno sodišče, da je izvedba postopka javnega razpisa način, da Komisija zagotovi sorazmernost cene naročila, saj je njena določitev predmet konkurence. Kot pa je razvidno iz točke 53 izpodbijane sodbe, je Republika Avstrija v okviru prvega dela četrtega tožbenega razloga trdila, da zaradi neobstoja javnega razpisa za gradnjo novih reaktorjev sorazmernost zadevne pomoči ni bila zagotovljena ter da elementa, na katera se je oprla Komisija, in sicer neobstoj čezmernega nadomestila in obveznost vračila dobička, nista upoštevna za to, ali je bila zadevna pomoč omejena na najnižjo potrebno raven. V teh okoliščinah Republika Avstrija zdaj pravilno trdi, da zgolj trditev v točki 59 izpodbijane sodbe, da je „postopek javnega razpisa […] le eden od načinov za omejitev pomoči na najnižjo raven, potrebno za uresničitev zastavljenega cilja“, ni dovolj za odgovor na kritike, ki jih je izrazila, ker niso navedeni elementi, na katere se je Komisija oprla ob neobstoju takega postopka, in ker je zato izpodbijana sodba v zvezi s tem neobrazložena. Z nasprotnimi trditvami, ki so jih navedla države članice, ki so sodelovale v tem postopku, in Komisija ter se sicer vse nanašajo na sam sporni sklep, ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v zvezi s tem v izpodbijani sodbi. ( 74 )

89.

Kar zadeva na drugem mestu točko 64 izpodbijane sodbe, katere vsebina je povzeta v točki 79 teh sklepnih predlogov, Republika Avstrija v okviru prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ji je naložil breme dokazovanja, da bi drugi ponudniki lahko nova reaktorja zgradili po nižji ceni. V zvezi s tem je dovolj navesti, da Splošno sodišče v navedeni točki 64 naložitev takega dokaznega bremena Republiki Avstriji utemeljuje s sklicevanjem na oceno naročila, ki jo je opravila Madžarska in jo je Komisija preverila v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti ter iz katere je razvidno, da drugi primerni ponudniki niso bili na voljo. Ker pa elementi, na katere se je Komisija oprla v okviru tega postopka, Republiki Avstriji niso bili na voljo in ker sporni sklep v zvezi s tem ni bil zadostno obrazložen, dokaznega bremena, kakršnega je predlagalo Splošno sodišče, nikakor ni mogoče upravičiti.

90.

Iz razlogov, navedenih v točkah od 85 do 89 teh sklepnih predlogov, je ta očitek po mojem mnenju utemeljen.

91.

Republika Avstrija trdi, da bi ob domnevi, da ima zadevna pomoč, kot priznava Splošno sodišče, obliko dajanja na voljo novih reaktorjev, Komisija morala izračunati ekvivalent nepovratnih sredstev ( 75 ), da bi količinsko opredelila to pomoč in presodila njeno sorazmernost.

92.

V zvezi s tem bom, ne da bi se bilo treba opredeliti do vprašanja, o katerem so razpravljale stranke, ali mora Komisija v vseh primerih količinsko določiti ekvivalent nepovratnih sredstev ( 76 ), zgolj opozorila, da je Splošno sodišče v točkah od 188 do 190 izpodbijane sodbe opozorilo, (i) da zadevna pomoč vključuje revolving kreditno linijo v višini 10 milijard EUR in dodatni znesek v višini 2,5 milijarde EUR, ki ga je plačala madžarska država, pri čemer naj bi se s to kreditno linijo financiralo 80 % potrjenih stroškov naložb, z dodatnim zneskom pa preostalih 20 %, (ii) da so vsi stroški, ki bi lahko bili povezani z naložbo, vključeni v ta zneska ter (iii) da je s spornim sklepom zgolj odobren projekt, ki ga je priglasila Madžarska, z izključitvijo morebitnih zvišanj navedenih zneskov, tako da bi bilo „vsako financiranje, ki bi preseglo znesek 12,5 milijarde EUR, […] sprememba obstoječe pomoči“, ki bi jo bilo treba presojati v skladu s členom 4 Uredbe (EU) št. 794/2004 ( 77 ). Zdi se torej, da je Splošno sodišče izhajalo iz premise, da element pomoči ustreza celotnemu financiranju, ki ga je odobrila madžarska država, kot je opisano v spornem sklepu, in da zato v okoliščinah obravnavane zadeve nikakor ni treba izračunati ekvivalenta povratnih sredstev. Kot zlasti trdi Madžarska, Republika Avstrija ne navaja konkretnih trditev, s katerimi bi lahko pod vprašaj postavila razlogovanje Splošnega sodišča in podprla svojo tezo, v skladu s katero zaradi neobstoja izračuna ekvivalenta nepovratnih sredstev ni bilo mogoče presoditi sorazmernosti zadevne pomoči. Tega očitka zato po mojem mnenju ni mogoče sprejeti.

93.

Republika Avstrija Splošnemu sodišču očita, da je v točki 185 izpodbijane sodbe zavrnilo njeno trditev, v skladu s katero Komisija zaradi nedoločitve stroškov zunanjega financiranja (obresti za posojila) dolga, ki bi jih zasebni vlagatelj moral plačati pod tržnimi pogoji, ni mogla pravilno določiti zneska zadevne pomoči in torej presoditi njegove sorazmernosti.

94.

V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da Republika Avstrija v podporo temu očitku zgolj ponavlja trditve, ki jih je navedla v tožbi pred Splošnim sodiščem, na katero napotuje. V teh okoliščinah in ker poleg tega niso natančno navedeni grajani elementi izpodbijane sodbe, je ta očitek po mojem mnenju nedopusten. Vsekakor bi morala Republika Avstrija, kot Komisija poudarja v svojih pisanjih, v položaju, kot je obravnavani, v katerem je država najela posojilo po obrestnih merah, ki so natančno navedene v spornem sklepu, ( 78 ) v katerem je bil ugotovljen obstoj prednosti za družbo Paks II, v katerem se je odločitev nanašala na financiranje, ki ni presegalo zneska 12,5 milijarde EUR, ( 79 ) in v katerem po trditvah same Republike Avstrije ni šlo za subvencionirano posojilo, pojasniti, kot je Splošno sodišče trdilo v točki 185 izpodbijane sodbe, zakaj brez izračuna stroškov zunanjega financiranja Komisija ni mogla presoditi sorazmernosti zadevne pomoči. Zato tega očitka nikakor ni mogoče sprejeti.

95.

Na podlagi navedenega menim, da je treba sprejeti samo očitek, naveden v okviru drugega in četrtega pritožbenega razloga, ki je bil analiziran v točkah od 85 do 89 teh sklepnih predlogov.

96.

Če bi Sodišče, kot predlagam, ugotovilo, da sta prvi pritožbeni razlog ter očitek, analiziran v točkah od 85 do 89 teh sklepnih predlogov in naveden v okviru drugega in četrtega pritožbenega razloga, utemeljena, bi bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

97.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj prvi, drugi in deloma tretji del prvega pritožbenega razloga ter očitek, analiziran v točkah od 85 do 89 teh sklepnih predlogov, naveden v okviru drugega in četrtega pritožbenega razloga, razglasi za utemeljene. Zato predlagam, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.