1

Tožeče stranke, PGI Spain, SL, Berry Superfos Pamplona, SA, Promens Packaging, SA, RPC Envases, SA in Zeller Plastik España, SL, s tožbo, vloženo na podlagi člena 263 PDEU, predlagajo razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2022) 3942 final z dne 8. junija 2022 o državni pomoči SA.102454 (2022/N) – Španija in SA.102569 (2022/N) – Portugalska – Mehanizem prilagoditve proizvodnih stroškov za znižanje veleprodajne cene električne energije na iberskem trgu (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Kraljevina Španija in Portugalska republika sta 20. oziroma 23. maja 2022 Evropski komisiji priglasili ukrep za znižanje veleprodajne cene električne energije na Iberskem polotoku s subvencioniranjem vhodnih stroškov tehnologij, ki temeljijo na fosilnih gorivih (v nadaljevanju: priglašeni ukrep).

3

Komisija je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo nasprotovala ukrepu na podlagi člena 4(3) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9).

4

Komisija je, na prvem mestu, v izpodbijanem sklepu opisala bistvene značilnosti priglašenega ukrepa. Med drugim je navedla, da:

5

Na drugem mestu, Komisija je opredelitev priglašenega ukrepa preučila glede na člen 107(1) PDEU. Čeprav je menila, da priglašeni ukrep spada na področje uporabe te določbe, na to področje ne spada oprostitev prispevka. V zvezi s tem je ugotovila, da kupci na veleprodajnem trgu, ki so pogodbe za zavarovanje svojih nakupov električne energije sklenili pred sprejetjem priglašenega ukrepa, niso imeli koristi od učinkov navedenega ukrepa, zaradi česar je sklepala, da jim oprostitev ne daje selektivne prednosti in zato ne spada v opredelitev državne pomoči (točke od 97 do 106 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6

Na tretjem mestu, Komisija je združljivost priglašenega ukrepa z notranjim trgom presodila glede na člen 107(3)(b) PDEU. Med drugim je ugotovila, da je navedeni ukrep potreben, ustrezen in sorazmeren (točke od 107 do 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da z ukrepom ni kršena nobena od upoštevnih določb prava Unije, zlasti iz Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (UL 2019, L 158, str. 54) in Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 125) (točke od 174 do 192 obrazložitve).

7

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

8

Komisija in Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlagata, naj:

9

Tožeče stranke so španske družbe, ki svojo električno energijo kupujejo prek dobavitelja električne energije, ne pa neposredno na veleprodajnem trgu z električno energijo. Tožeče stranke so, da bi zagotovile stabilnost cene pri dobavi električne energije, sklenile pogodbe o nakupu električne energije. Za en del dobave električne energije so tožeče stranke sklenile pogodbe, ki so vključevale drugo podjetje, ki ni njihov fizični dobavitelj električne energije, in ki so temeljile na kompenzacijskih plačilih, ki so odvisna od razlike med tržno ceno in pogodbeno ceno. To vrsto pogodb opredeljujejo kot finančne pogodbe o nakupu električne energije.

10

Tožeče stranke – kot zainteresirane stranke in da bi zagotovile varstvo procesnih pravic, ki jih imajo na podlagi člena 108(2) PDEU in člena 1(h) Uredbe 2015/1589 – Komisiji očitajo, da ni ugotovila, da je priglašeni ukrep povzročil resne težave, ki bi lahko upravičile uvedbo formalnega postopka preiskave.

11

Opozoriti je treba, da je zakonitost sklepa o nenasprotovanju, kot je izpodbijani sklep, ki temelji na členu 4(3) Uredbe 2015/1589, odvisna od vprašanja, ali bi presoja informacij in dokazov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno preučitvijo priglašenega ukrepa, morala objektivno povzročiti dvome o opredelitvi tega ukrepa kot pomoči in njegove združljivosti z notranjim trgom, glede na to, da je treba zaradi takih dvomov uvesti formalni postopek preiskave, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane stranke iz člena 1(h) te uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 38, in z dne 5. septembra 2024, Slovenija/Komisija, C‑447/22 P, EU:C:2024:678, točka 53).

12

Kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa o nenasprotovanju, v bistvu izpodbija to, da je Komisija sklep glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi uvedla formalni postopek preiskave, s čimer je kršila njene procesne pravice. Tožeča stranka lahko, da bi se ugodilo njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, navede kateri koli razlog, s katerim lahko dokaže, da bi presoja informacij in dokazov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno preučitvijo priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o opredelitvi pomoči ali njegovi združljivosti z notranjim trgom. Vendar uporaba takih trditev ne sme povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe pogojev dopustnosti. Nasprotno, prav obstoj dvomov o opredelitvi ali o združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti za dokaz, da bi Komisija morala uvesti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 39 in navedena sodna praksa).

13

Dokaz o obstoju takih dvomov, ki ga je treba iskati tako v okoliščinah sprejetja sklepa o nenasprotovanju kot tudi v njegovi vsebini, mora predložiti predlagatelj razglasitve ničnosti tega sklepa na podlagi sklenjenega kroga indicev (sodbi z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 40, in z dne 5. septembra 2024, Slovenija/Komisija, C‑447/22 P, EU:C:2024:678, točka 51).

14

Natančneje, nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo opravi Komisija med postopkom predhodne preučitve, kaže na obstoj resnih težav pri presoji zadevnega ukrepa, zaradi katerih mora Komisija uvesti formalni postopek preiskave (sodbi z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 41, in z dne 5. septembra 2024, Slovenija/Komisija, C‑447/22 P, EU:C:2024:678, točka 52).

15

Poleg tega mora sodišče Unije zakonitost sklepa o nenasprotovanju, sprejetega ob koncu postopka predhodne preučitve, presojati ne le glede na informacije, ki jih je Komisija imela ob njegovem sprejetju, ampak tudi glede na informacije, ki jih je lahko imela (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 42 in navedena sodna praksa).

16

Informacije, ki jih je Komisija „lahko imela“, pa vključujejo tiste informacije, ki so se izkazale za upoštevne za presojo, ki jo je treba opraviti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 11 te sodbe, in ki bi jih lahko na zahtevo pridobila med upravnim postopkom (sodbi z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 43, in z dne 5. septembra 2024, Slovenija/Komisija, C‑447/22 P, EU:C:2024:678, točka 54).

17

Komisija mora namreč postopek preučitve zadevnih ukrepov voditi skrbno in nepristransko, da bi tako imela ob sprejetju končnega sklepa o ugotovitvi obstoja pomoči in morebitne njene nezdružljivosti ali nezakonitosti na voljo najpopolnejše in najzanesljivejše informacije v tem smislu (sodbi z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 44, in z dne 5. septembra 2024, Slovenija/Komisija, C‑447/22 P, EU:C:2024:678, točka 55).

18

Vendar, čeprav je Sodišče razsodilo, da je pri preučitvi obstoja in zakonitosti državne pomoči lahko potrebno, da Komisija po potrebi preseže zgolj preučitev dejanskih in pravnih okoliščin, ki so ji bile naznanjene, iz te sodne prakse ni mogoče sklepati, da mora Komisija na lastno pobudo in brez kakršnega koli indica v tem smislu poiskati vse informacije, ki bi lahko bile povezane z zadevo, o kateri odloča, tudi če bi bile take informacije javne (sodbi z dne 2. septembra 2021, Komisija/Tempus Energy in Tempus Energy Technology, C‑57/19 P, EU:C:2021:663, točka 45, in z dne 5. septembra 2024, Slovenija/Komisija, C‑447/22 P, EU:C:2024:678, točka 56).

19

Tožeče stranke v utemeljitev svoje tožbe navajajo pet tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na to, da je Komisija napačno razumela priglašeni ukrep, drugi na napake pri presoji primernosti in sorazmernosti priglašenega ukrepa, tretji na kršitev člena 10 Uredbe 2019/943 in člena 5 Direktive 2019/944, četrti na kršitev načela prepovedi diskriminacije in peti na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj.

20

Na podlagi teh tožbenih razlogov tožeče stranke Komisiji očitajo, da ni uvedla formalnega postopka preiskave glede priglašenega ukrepa, čeprav so obstajali dvomi o njegovi združljivosti z notranjim trgom zaradi omejitve področja uporabe oprostitve prispevka zgolj na kupce na veleprodajnem trgu z električno energijo in ne na kupce na maloprodajnem trgu ter zaradi negativnih vplivov, ki jih je taka omejitev imela za kupce na maloprodajnem trgu, ki so sklenili finančne pogodbe o nakupu električne energije, kot so tožeče stranke, na katere je njihov fizični dobavitelj električne energije prenesel strošek prispevka, ne da bi imele kakršno koli korist od znižanja cene svoje električne energije.

21

Po mnenju Komisije in Kraljevine Španije je treba dokaze in trditve, ki so jih tožeče stranke 10. avgusta 2023 predložile v odgovor na intervencijsko vlogo Kraljevine Španije, zavreči kot nedopustne, saj so bili predloženi prepozno. Komisija dodaja, da so vsekakor brezpredmetni, ker so nastali po sprejetju izpodbijanega sklepa, in jih zato ni mogoče upoštevati pri nadzoru njegove zakonitosti.

22

V zvezi s tem je treba poudariti, da so tožeče stranke ob vložitvi stališč 10. avgusta 2023 predložile nove dokaze, ki se nanašajo, prvič, na spremembo priglašenega ukrepa po sprejetju izpodbijanega sklepa, s katero je kupcem na maloprodajnem trgu z električno energijo sedaj omogočeno, da OMIE obvestijo o svojih pogodbah o nakupu električne energije za obdobje od maja do decembra 2023, in drugič, na sklep Komisije z dne 25. aprila 2023 o nenasprotovanju tej spremembi ukrepa.

23

Ne da bi se bi bilo treba vprašati, ali so ti novi dokazi in z njimi povezane trditve prepozni, zaradi česar niso dopustni, zadostuje poudariti, da takih dokazov nikakor ni mogoče upoštevati pri nadzoru zakonitosti izpodbijanega sklepa, kot pravilno zatrjuje Komisija

24

Kot je namreč razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 15 zgoraj, je treba izpodbijani sklep presojati glede na informacije, s katerimi je Komisija razpolagala v trenutku njegovega sprejetja. Gre za posebno uporabo splošnejšega načela, v skladu s katerim je treba v okviru ničnostne tožbe zakonitost akta Unije presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale na dan sprejetja tega akta, tako da akti, ki so bili izdani po sprejetju sklepa, ne morejo vplivati na njegovo veljavnost (glej sodbo z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točka 45 in navedena sodna praksa).

25

Zato dokazov, ki so jih tožeče stranke predložile 10. avgusta 2023, in posledično z njimi povezanih trditev ni mogoče upoštevati pri nadzoru zakonitosti izpodbijanega sklepa.

26

Splošno sodišče meni, da je treba ta tožbena razloga obravnavati skupaj.

27

S prvim tožbenim razlogom tožeče stranke trdijo, da je analiza delovanja priglašenega ukrepa, ki jo je opravila Komisija, premalo natančna, ker iz nje ne izhaja jasno, ali je upoštevala dejstvo, da so kupci na maloprodajnem trgu uporabljali tudi mehanizme zavarovanja svojih nakupov električne energije, ki so enakovredni tistim, ki jih uporabljajo kupci na veleprodajnem trgu, vključno s finančnimi pogodbami o nakupu električne energije. V zvezi s tem navajajo, da uporaba te vrste pogodbe izhaja iz pravne ureditve trga z električno energijo na podlagi prava Unije ter pomeni preprosto in običajno pogodbeno strukturo, ki bi Komisiji morala biti znana.

28

Tožeče stranke iz tega sklepajo, da je bila Komisija v negotovosti glede natančne določitve subjektov, ki bi lahko koristili oprostitev. To naj bi jo vodilo k odobritvi sheme pomoči, katere združljivost s pravom Unije je vprašljiva. V zvezi s tem poudarjajo, da čeprav Komisija navaja, da se je pri presoji oprla na informacije, ki sta jih Kraljevina Španija in Portugalska republika navedli v priglasitvah, in na dodatne informacije, ki sta jih predložili ti državi članici, jim te različne informacije niso bile dostopne. Zato zahtevajo, da Komisija v spis vloži priglasitvi in vse ostale upoštevne informacije o priglašenem ukrepu, ki sta ji jih poslali navedeni državi članici.

29

S četrtim tožbenim razlogom tožeče stranke Komisiji očitajo, da ni preučila, ali je priglašeni ukrep v skladu z načelom prepovedi diskriminacije. V tem okviru v bistvu zatrjujejo, da upoštevno merilo primerjave ne bi smelo biti merilo nakupa na veleprodajnem ali maloprodajnem trgu, ampak bi moralo biti merilo, ki se navezuje na „zmogljivost oskrbe in možnost oskrbe z električno energijo“, hkrati pa opozarjajo na velike podobnosti med njihovim položajem in položajem neposrednih odjemalcev na veleprodajnem trgu, to je podjetij, ki električno energijo kupujejo za svoje potrebe na tem trgu.

30

Komisija ob podpori Kraljevine Španije meni, da ta tožbena razloga ne razkrivata obstoja resnih težav.

31

Iz povezane razlage obeh tožbenih razlogov izhaja, da tožeče stranke v bistvu navajajo tri očitke, da bi dokazale obstoj resnih težav, ki utemeljujejo uvedbo formalnega postopka preiskave. Prvič, menijo, da iz razlage izpodbijanega sklepa izhaja obstoj negotovosti glede natančne določitve kupcev električne energije, ki lahko koristijo oprostitev. Drugič, trdijo, da Komisiji ni moglo ostati neznano, da so nekateri kupci na maloprodajnem trgu z električno energijo zavarovali stabilnost cen svojih dobav z uporabo finančnih pogodb o nakupu električne energije. Tretjič, menijo, da so kupci na maloprodajnem trgu s takimi pogodbami v položaju, ki je primerljiv s položajem neposrednih odjemalcev na veleprodajnem trgu, tako da je s priglašenim ukrepom kršeno načelo prepovedi diskriminacije.

32

Na prvem mestu, navesti je treba, da predvsem iz točk od 4 do 7, 24 in od 33 do 39 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, prvič, da je cilj priglašenega ukrepa povzročiti znižanje cen električne energije v okviru močnega pritiska na zvišanje cen goriv, ki je povezan s krizami, s katerimi so se morali soočati nacionalni in mednarodni energetski trgi, in drugič, da je namen ukrepa doseči ta cilj s subvencioniranjem nekaterih virov električne energije, da bi se doseglo znižanje veleprodajne cene, kar bi posledično moralo povzročiti znižanje maloprodajnih cen.

33

Prvič, glede subvencioniranih virov energije je iz točk od 33 do 39 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je cilj priglašenega ukrepa znižati proizvodne stroške termoelektrarn na fosilna goriva in doseči zmanjšanje ponudb, ki se dnevno dajejo na dražbo, med drugim, na veleprodajnem trgu z električno energijo. V skladu s točko 43 obrazložitve sta izračun ustrezne subvencije in njeno dejansko plačilo v pristojnosti OMIE.

34

Drugič, glede kupcev na veleprodajnem trgu z električno energijo je iz točke 44 obrazložitve izpodbijanega sklepa po eni strani razvidno, da so ti kot upravičenci do znižanja veleprodajnih cen zavezani za plačilo prispevka, ki delno krije strošek ukrepa, katerega znesek določi OMIE glede na obseg njihovih nakupov na veleprodajnem trgu. Po drugi strani je iz točke 45(d) obrazložitve izpodbijanega sklepa in člena 8(3) priglašenega ukrepa razvidno, da so plačila tega prispevka oproščeni za del svojih nakupov električne energije, za katerega so sklenili pogodbe o dobavi električne energije po fiksni ceni pred 26. aprilom 2022, če so o navedenih pogodbah v roku, določenem z navedenim ukrepom, obvestili OMIE. Iz točk od 46 do 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je ta oprostitev začasna, ker se ne uporablja več, ko se pogodbe podaljšajo.

35

Tretjič, glede kupcev na maloprodajnem trgu je iz povezane razlage med drugim točk 6, 35, 49, 50 in 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je opravljeno razlikovanje glede na to, ali so sklenili regulirane pogodbe ali ne, torej, ali so odjemalci, ki koristijo ceno PVPC in popust, znan kot „Bono social“.

36

Prenos tako znižanja cene električne energije kot zneska prispevka je namreč obvezen samo v zvezi z reguliranimi pogodbami. V primeru nereguliranih pogodb so avtorji priglašenega ukrepa za pogodbe z dinamičnimi cenami, to je za tiste, v katerih so se spremembe veleprodajnih cen neposredno odražale v potrošniških cenah, pričakovali, da se bosta tako znižanje veleprodajnih cen električne energije kot znesek prispevka neposredno prenesla na končne odjemalce. Za ostale vrste nereguliranih pogodb so ti avtorji menili, da bo prenos znižanja veleprodajne cene in prispevka posledica konkurenčnosti na trgu, saj je bilo na španskem in portugalskem trgu veliko število maloprodajnih dobaviteljev.

37

Na drugem mestu in posledično, očitek o negotovosti glede področja uporabe oprostitve v izpodbijanem sklepu nima dejanske podlage. Iz točk 34 in 35 zgoraj je namreč razvidno, prvič, da se navedena oprostitev uporablja izključno za kupce na veleprodajnem trgu, ki so pogodbe o dobavi električne energije po fiksni ceni sklenili pred 26. aprilom 2022, in drugič, da je učinek tako znižanja veleprodajne cene kot morebitnega plačila prispevka na pogodbe, ki so jih sklenili končni odjemalci, ki niso regulirane pogodbe, posledica konkurence na maloprodajnem trgu.

38

Konkretneje, glede točk 48, 80, 104 in 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za katere tožeče stranke namigujejo, da v bistvu pomenijo, da bi nekateri kupci na maloprodajnem trgu lahko bili upravičeni do oprostitve plačila prispevka, je treba ugotoviti, da jih ni mogoče razlagati v tem smislu.

39

Prvič, točka 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa je del sklopa točk od 44 do 48, navedenih v točki 34 zgoraj, ki se nanaša na prispevek, ki ga plačajo kupci na veleprodajnem trgu z električno energijo, in na njihovo morebitno oprostitev. Natančneje, v njej je navedeno stališče portugalskih in španskih organov, da je ta oprostitev začasna, ker se več ne uporablja v primeru podaljšanja pogodb o dobavi električne energije po fiksni ceni, in v tem okviru je pojasnjeno, da te pogodbe na splošno trajajo eno leto.

40

Drugič, v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa je zgolj opozorjeno na razlikovanje iz točke 49 obrazložitve navedenega sklepa, ki je omenjeno v točki 35 zgoraj, glede prenosa zneska prispevka, ki je obvezen za odjemalce z reguliranimi pogodbami in ki se pričakuje za ostale.

41

Tretjič, iz točke 104 obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvoumno izhaja, da se ta točka nanaša izključno na kupce na veleprodajnem trgu. Natančneje, v tej točki je preučeno vprašanje, ali je z oprostitvijo, do katere so upravičeni tisti, ki so pogodbe o dobavi električne energije po fiksni ceni sklenili pred začetkom veljavnosti priglašenega ukrepa, slednjim dana selektivna prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

42

Četrtič in nazadnje, v zvezi s točko 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa zadostuje spomniti, da se Komisija v njenem prvem stavku izrecno sklicuje na dejstvo, da „so z ukrepom obveznosti plačila prispevka oproščeni kupci na veleprodajnem trgu z električno energijo za del njihovih nakupov električne energije, za katerega so pogodbe o dobavi električne energije po fiksni ceni sklenili pred 26. aprilom 2022“. Zato preudarkov, ki so nato navedeni glede pomena zmanjšanja cenovnih tveganj prek finančnih zavarovanj, ni mogoče razumeti tako, da nakazujejo na to, da bi bilo treba – kot zatrjujejo tožeče stranke – upoštevati vse pogodbe, sklenjene za zavarovanje, vključno s tistimi, ki so jih sklenili kupci na maloprodajnem trgu, da bi se preprečilo, da bi se strošek prispevka, čeprav posredno, prenesel na njih.

43

Na tretjem mestu, očitku, da Komisija ni upoštevala dejstva, da so kupci na maloprodajnem trgu sklepali finančne pogodbe o nakupu električne energije, prav tako ni mogoče pritrditi.

44

Res je, da finančne pogodbe o nakupu električne energije, kot so tiste, kakršne so sklenile tožeče stranke, vsebujejo posebnosti, ki glede na delovanje priglašenega ukrepa pomenijo, da se znesek prispevka, ne pa znižanje cene električne energije, prenese na kupce na maloprodajnem trgu, ki so jih sklenili. Čeprav je namreč posledica priglašenega ukrepa to, da fizični dobavitelj prenese strošek prispevka, uporaba pogodbe z drugim podjetjem, ki temelji na kompenzacijskih plačilih, ki so odvisna od razlike med tržno ceno in ceno, določeno v navedeni pogodbi, navedenim kupcem ne omogoča, da bi bili upravičeni do splošnega znižanja cene električne energije, ki ga pričakujejo avtorji priglašenega ukrepa.

45

Vendar je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso dokazale, da so obstajali indici, da nekatere pogodbe o nakupu električne energije, ki so jih sklenili kupci na maloprodajnem trgu, zaradi svoje strukture niso bile primerne oziroma so bile malo primerne za prenos znižanja veleprodajnih cen električne energije, kar bi lahko upravičilo, da bi Komisija na podlagi sodne prakse, navedene v točki 18 zgoraj, opravila več kot zgolj preučitev dejanskih in pravnih okoliščin, s katerimi je bila seznanjena.

46

Prvič, tožeče stranke v pisnih stališčih le poudarjajo, da je „Komisija nedvomno seznanjena z obstojem dolgoročnih [pogodb o nakupu električne energije]“, pri čemer o tej seznanjenosti sklepajo na podlagi možnosti, ki izhaja iz prava Unije, da odjemalec izbere tak način dobave električne energije. Vendar s tako trditvijo ni mogoče dokazati, da je bilo to, da kupci na maloprodajnem trgu sklepajo finančne pogodbe o nakupu električne energije, splošno znano, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep.

47

Drugič, poudariti je treba, da tožeče stranke na splošno napotujejo na nekatere dokumente Komisije, ne da bi navajale odlomke navedenih dokumentov, ki se nanašajo na spodbujanje pogodbenih struktur, enakovredne tistim, ki so jim dale prednost. Enako velja za predlog Komisije z dne 14. marca 2023 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb 2019/943 in (EU) 2019/942 ter direktiv (EU) 2018/2001 in 2019/944 o izboljšanju zasnove trga električne energije v Uniji (COM/2023/148 final) ali za delovni dokument Komisije z dne 18. maja 2022 z naslovom „Smernice za države članice o dobrih praksah za pospešitev postopkov izdaje dovoljenj za energijo iz obnovljivih virov“ (SWD/2022/0149 final). Čeprav je v teh dokumentih res poudarjen interes, ki ga lahko pomeni sklepanje pogodb o nakupu električne energije, pa v njih ni obravnavan poseben primer pogodb kot so te, ki so jih sklenile tožeče stranke, ki prav tako ne napotujejo na noben konkreten odlomek navedenih dokumentov.

48

V zvezi s tem je edini dokaz, ki so ga predložile tožeče stranke in ki glede na način predstavitve omenja pogodbeno strukturo dobave, študija, ki je bila opravljena za Evropsko investicijsko banko (EIB) in Komisijo. Vendar zadostuje poudariti, da gre za prospektivno analizo glede možnosti razvoja pogodb o nakupu električne energije iz obnovljivih virov v Uniji, vključno s pogodbami, ki so jih sklenile tožeče stranke. Z njo torej ni mogoče dokazati, da je bilo splošno znano, da kupci na maloprodajnem trgu sklepajo to vrsto pogodb o nakupu električne energije, katerih obstoj bi Komisija morala sama upoštevati pri preučitvi priglašenega ukrepa.

49

Na četrtem mestu, očitku o kršitvi načela prepovedi diskriminacije v delu, v katerem tožeče stranke grajajo to, da je področje uporabe oprostitve prispevka omejeno le na kupce na veleprodajnem trgu, prav tako ni mogoče pritrditi.

50

V zvezi s tem je treba, prvič, navesti, da se s tako grajo Komisiji očita, da ni ugotovila, da področje uporabe oprostitve prispevka vodi do tega, da se le kupcem na veleprodajnem trgu daje selektivna prednost in da zato pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

51

Cilj presoje pogoja, ki se nanaša na selektivnost prednosti, je namreč ugotoviti obstoj različnega obravnavanja, ki bi se v bistvu lahko opredelilo kot diskriminatorno. Zaobsega ugotovitev, ali je zadevni nacionalni ukrep v okviru posebne pravne ureditve tak, da lahko daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilj, ki se uresničuje s to ureditvijo, v dejansko in pravno primerljivem položaju (glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 54 in navedena sodna praksa).

52

Drugič, po eni strani je treba navesti, da je Komisija v točkah od 97 do 101, 104 in 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa preučila, ali navedena oprostitev pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in ugotovila, da ni tako, ker pogoj selektivnosti, ki je neločljivo povezan s tem pojmom, v primeru te oprostitve ni izpolnjen. Po drugi strani je, natančneje, iz točke 104 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se je Komisija izrecno izrekla le o vprašanju, ali je različno obravnavanje kupcev na veleprodajnem trgu glede na to, ali so bili upravičeni do oprostitve ali ne, pripeljalo do selektivne prednosti, ni pa obravnavala morebitnega obstoja selektivne prednosti zaradi izključitve upravičenosti do oprostitve za kupce na maloprodajnem trgu.

53

Vendar, tretjič, glede na logiko priglašenega ukrepa, na katero je opozorjeno v izpodbijanem sklepu (glej točke od 32 do 36 zgoraj), je bilo jasno, da kupci na veleprodajnem in maloprodajnem trgu niso bili v primerljivem položaju z vidika tega, kako bi se znižanje veleprodajnih cen in plačilo prispevka moralo odražati v ceni električne energije, tako da se Komisiji ni bilo treba izrecno izreči o tem, ali omejitev področja uporabe oprostitve prispevka zgolj na kupce na veleprodajnem trgu pomeni selektivno prednost.

54

Po eni strani namreč kupci na veleprodajnem trgu kupujejo električno energijo neposredno po ceni na tem trgu. Prednost, ki jo imajo, je odvisna prav od razlike, ki jo je izračunal OMIE, med tržno ceno, kot izhaja iz subvencioniranja nekaterih virov energije, in tisto, ki bi veljala, če takšnega subvencioniranja ne bi bilo. Prav tako je OMIE zadolžen za natančno določitev zneska prispevka in oprostitve za kupce, ki niso mogli izkoristiti znižanja navedenih cen.

55

Po drugi strani je maloprodajna cena električne energije oblikovana na podlagi ponudbe in povpraševanja na tem drugem trgu. Kot je bilo navedeno v točki 36 zgoraj, so avtorji priglašenega ukrepa to ugotovitev upoštevali, ker so – razen reguliranih pogodb – predvideli posreden prenos znižanja cene električne energije in tudi zneska prispevka na odjemalce zaradi konkurence na tem trgu, pri čemer so se sklicevali na veliko število maloprodajnih dobaviteljev v Španiji in na Portugalskem.

56

Iz navedenih preudarkov izhaja, da tožeče stranke s tretjim očitkom niso uspele dokazati obstoja resnih težav, ki bi lahko utemeljile uvedbo formalnega postopka preiskave.

57

Te ugotovitve ne omajajo trditve tožečih strank, da so v položaju, ki je primerljiv položaju neposrednih odjemalcev na veleprodajnem trgu.

58

Prvič, te trditve temeljijo na predpostavki, da bi Komisija sama morala upoštevati posebno naravo kupcev na maloprodajnem trgu, ki so sklenili finančne pogodbe o nakupu električne energije. Vendar iz razlogov, navedenih v točkah od 43 do 48 zgoraj, te predpostavke ni mogoče upoštevati.

59

Drugič, čeprav je nakup električne energije s strani neposrednih odjemalcev na veleprodajnem trgu po svojem namenu podoben nakupu tožečih strank v smislu, da se opravlja za lastno porabo in ne za dobavo električne energije poznejšim kupcem, vsekakor ostaja dejstvo, da se ta nakup opravlja na dveh različnih trgih, ki pri določanju cen ne sledita isti logiki, kot je bilo navedeno v točkah 53 in 54 zgoraj.

60

Glede na navedeno je treba prvi in četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.

61

Glede predloga tožečih strank, da se v spis vložijo priglasitvi Kraljevine Španije in Portugalske republike ter korespondenca teh držav članic s Komisijo, je treba opozoriti, da mora Splošno sodišče presoditi koristnost ukrepov procesnega vodstva, ki jih predlaga ena od glavnih strank (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 1999, Séché/Komisija, T‑112/96 in T‑115/96, EU:T:1999:134, točka 284).

62

Da bi Splošno sodišče lahko ugotovilo, ali je treba za nemoten potek postopka zahtevati predložitev nekaterih dokumentov, mora stranka, ki je s tem namenom vložila predlog, zaprošene dokumente opredeliti in Splošnemu sodišču predložiti najmanj toliko podatkov, da je verjetno izkazana koristnost teh dokumentov za odločanje v postopku (sodba z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 93; glej tudi sodbo z dne 16. oktobra 2013, TF1/Komisija, T‑275/11, neobjavljena, EU:T:2013:535, točka 117 in navedena sodna praksa). Zato mora navedena stranka med drugim predložiti natančne in upoštevne indice, s katerimi je mogoče pojasniti, zakaj bi zadevni dokumenti lahko bili pomembni za rešitev spora (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2016, Oikonomopoulos/Komisija, T‑483/13, EU:T:2016:421, točka 253 (neobjavljena)).

63

Prvič, poudariti je treba, da so tožeče stranke imele vpogled v besedilo priglašenega ukrepa in da iz razlogov, navedenih pri preučitvi tega tožbenega razloga, ukrep temelji na jasni logiki, zasnovani na razlikovanju med nakupi na veleprodajnem in maloprodajnem trgu.

64

Drugič, tožeče stranke s predlogom za sprejetje ukrepov procesnega vodstva glede na njegov obseg skušajo doseči, da se v spis vložijo dokumenti iz upravnega spisa Komisije, čeprav tožeče stranke niti kot zainteresirane stranke nimajo pravice do dostopa do navedenega spisa (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Technische Glaswerke Ilmenau, C‑139/07 P, EU:C:2010:376, točka 58).

65

Tretjič, v teh okoliščinah bi morale tožeče stranke predložiti dokaze, ki bi potrjevali zamisel, da se je vprašanje sklepanja finančnih pogodb o nakupu električne energije s strani kupcev na maloprodajnem trgu – razen besedila priglašenega ukrepa – obravnavalo v izmenjavah informacij o priglasitvi, kar pa Komisija in Kraljevina Španija zavračata. Vendar je treba ugotoviti, da taki dokazi niso bili predloženi.

66

Predlog tožečih strank za sprejetje ukrepov procesnega vodstva je zato treba zavrniti.

67

Tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, da bi morala Komisija ugotoviti, da priglašeni ukrep ni primeren in sorazmeren, ter zato uvesti formalni postopek preiskave. V zvezi s tem grajajo, prvič, domnevno izključitev nekaterih načinov zavarovanja cen električne energije s področja uporabe oprostitve, in sicer uporabo finančnih pogodb o nakupu električne energije, drugič, omejitev možnosti oprostitve le na kupce na veleprodajnem trgu, in tretjič, dejstvo, da Komisija ni upoštevala učinkov priglašenega ukrepa na končne odjemalce, ki so v enakem položaju kot one.

68

Komisija ob podpori Kraljevine Španije najprej opozarja, da ji ni bilo treba upoštevati položaja kupcev električne energije na maloprodajnem trgu, ki so v položaju tožečih strank. Vsekakor meni, da preučitev sorazmernosti priglašenega ukrepa ni razkrila nobenih resnih težav.

69

Uvodoma, ker ta tožbeni razlog temelji na predpostavki, da bi Komisija morala upoštevati poseben položaj kupcev na maloprodajnem trgu, ki so sklenili sporazume tiste vrste, kot so jih sklenile tožeče stranke, ga je treba takoj zavrniti iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah od 43 do 48 zgoraj.

70

Prav tako argumentacija tožečih strank, da je bila s priglašenim ukrepom s področja uporabe oprostitve izključena posebna vrsta pogodb o nakupu električne energije, izhaja iz napačne razlage izpodbijanega sklepa. Iz razlogov, navedenih v točkah od 33 do 35 zgoraj, področje uporabe oprostitve, določeno v točki 45(d) obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni odvisno od vrste sklenjenih pogodb, ampak od trga, na katerem se kupuje električna energija.

71

Zato je upoštevno le vprašanje, ali omejitev oprostitve prispevka zgolj na kupce na veleprodajnem trgu pomeni resno težavo glede na njeno sorazmernost.

72

Načelo sorazmernosti iz člena 5(4) PEU zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 1984, Denkavit Nederland, 15/83, EU:C:1984:183, točka 25), pri tem pa je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodba z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 55).

73

Spoštovanje načela sorazmernosti v okviru ukrepa tako vključuje tri komponente. Prva komponenta se nanaša na njegovo ustreznost, in sicer njegovo primernost za doseganje legitimnega cilja, za katerega si prizadeva. Druga komponenta se nanaša na njegovo nujnost in pomeni, da navedenega legitimnega cilja ni mogoče doseči z manj zavezujočimi, vendar enako primernimi ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2013, Dansk Jurist‑ og Økonomforbund, C‑546/11, EU:C:2013:603, točka 69). Nazadnje, tretja komponenta, včasih opredeljena kot „sorazmernost v ožjem smislu“, se nanaša na sorazmernost ukrepa, in sicer na neobstoj neugodnosti, ki niso v sorazmerju z zastavljenimi cilji (glej v tem smislu sodbi z dne 7. marca 2013, Poljska/Komisija, T‑370/11, EU:T:2013:113, točka 89, in z dne 26. septembra 2014, Romonta/Komisija, T‑614/13, EU:T:2014:835, točka 74).

74

Natančneje, v zvezi s komponento, ki se nanaša na nujnost priglašenega ukrepa, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se Komisiji ni treba abstraktno izreči o vseh alternativnih ukrepih, ki bi si jih bilo mogoče zamisliti, saj zadevna država članica, čeprav mora podrobno navesti razloge za sprejetje zadevne sheme pomoči, zlasti glede uporabljenih meril za upravičenost, ni zavezana pozitivno dokazati, da z nobenim drugim ukrepom, ki si ga je mogoče zamisliti in ki bi bil po definiciji hipotetičen, ne bi bilo mogoče bolje uresničiti zastavljenega cilja. Če za navedeno državo članico taka obveznost ne velja, tožeča stranka od Splošnega sodišča ne more utemeljeno zahtevati, naj Komisiji naloži, da pri tej nalogi normativnega pregleda nadomesti nacionalne organe, da bi preučila vse možne alternativne ukrepe (glej sodbo z dne 6. maja 2019, Scor/Komisija, T‑135/17, neobjavljena, EU:T:2019:287, točka 94 in navedena sodna praksa).

75

Poleg tega, ker tožeče stranke s tem tožbenim razlogom izpodbijajo presojo sorazmernosti sheme pomoči, ki je po mnenju Komisije združljiva s členom 107(3)(b) PDEU, je treba opozoriti, da ima ta institucija pri uporabi člena 107(3) PDEU široko diskrecijsko pravico, katere izvajanje vključuje kompleksno gospodarsko in socialno presojo (glej sodbo z dne 29. julija 2019, Bayerische Motoren Werke in Freistaat Sachsen/Komisija, C‑654/17 P, EU:C:2019:634, točka 80 in navedena sodna praksa), tako da mora biti sodni nadzor omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in neobstoja očitne napake pri presoji, napačne uporabe prava in zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 78 in navedena sodna praksa).

76

Na prvem mestu, kot je bilo poudarjeno v točki 32 zgoraj, je treba navesti, da je cilj priglašenega ukrepa doseči znižanje cen električne energije v kontekstu velikega pritiska na zvišanje cen goriv v povezavi s krizo, s katero se morajo soočati nacionalni in mednarodni trgi. Vendar tožeče stranke po eni strani ne oporekajo resničnosti te krize in njenih vplivov na cene. Po drugi strani je tak cilj v skladu s ciljem iz člena 107(3)(b)PDEU, ki se nanaša na „odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“.

77

Na drugem mestu, kot je bilo tudi poudarjeno v točki 32 zgoraj, se s priglašenim ukrepom skuša doseči ta cilj s subvencioniranjem nekaterih virov električne energije, da bi se znižale veleprodajne cene, kar mora posledično privesti do znižanja na maloprodajnem trgu. Poleg tega je, kot izhaja iz točk od 33 do 35 in od 53 do 56 zgoraj, prenos znižanja maloprodajnih cen, razen pri reguliranih pogodbah, posledica konkurence na tem trgu.

78

V tem okviru je, prvič, Komisija v točkah od 131 do 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila, ne da bi storila očitne napake pri presoji, da brez priglašenega ukrepa teh legitimnih ciljev ne bi bilo mogoče doseči s konkurenco.

79

Drugič, spomniti je treba, da tako člen 3(a) in (b) Uredbe 2019/943 kot člen 5(1) Direktive 2019/944 spodbujata svobodno oblikovanje cen električne energije na podlagi ponudbe in povpraševanja. V skladu z navedenima členoma se „cene […] oblikujejo na podlagi ponudbe in povpraševanja“, „tržna pravila spodbujajo svobodno oblikovanje cen in se izogibajo ukrepom, ki preprečujejo oblikovanje cen na podlagi ponudbe in povpraševanja“, „dobavitelji prosto določajo ceno, po kateri odjemalcem dobavljajo električno energijo“ in „države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev učinkovite konkurence med dobavitelji“.

80

Vendar je treba ugotoviti, da priglašeni ukrep v delu, v katerem neposredno poseganje nacionalnih organov omejuje na oblikovanje veleprodajnih cen in ga ne razširja na maloprodajni trg, razen v primeru reguliranih pogodb, kolikor je mogoče, ohranja načelo svobodnega oblikovanja cen električne energije na podlagi ponudbe in povpraševanja, ki je določeno v Uredbi 2019/943 in Direktivi 2019/944.

81

Tretjič, tožeče stranke v delu, v katerem trdijo, da bi bilo treba znižanje maloprodajne cene električne energije skušati doseči z določitvijo možnosti kupcev na tem trgu, da priglasijo svoje pogodbe o nakupu električne energije, da bi bili kot taki oproščeni plačila prispevka, izpostavljajo pristop, ki je alternativen tistemu, ki ga zagovarjajo države članice in ki ga je potrdila Komisija, ki pa ga v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 74 zgoraj, ni mogoče upoštevati.

82

Vsekakor je treba navesti, da pristop, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, še bolj odstopa od logike načela svobodnega oblikovanja cen, ki izhaja iz Direktive 2019/944 in Uredbe 2019/943, in ga zato ni mogoče šteti za nujnega v smislu sodne prakse, navedene v točki 73 zgoraj.

83

Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

84

Tožeče stranke navajajo, da bi priglašeni ukrep, ker odstopa od načela svobodnega oblikovanja cen, moral izpolnjevati pogoje za odstopanje od uporabe tega načela, ki so določeni v členu 5(4) Direktive 2019/944, kar pa ni bilo tako zaradi učinkov priglašenega ukrepa na odjemalce električne energije, ki so v enakem položaju kot one.

85

Ugotoviti je treba, da ta tožbeni razlog temelji izključno na predpostavki, da bi Komisija morala upoštevati položaj kupcev električne energije na maloprodajnem trgu, ki so sklenili finančne pogodbe o nakupu električne energije. Zato je treba ta tožbeni razlog takoj zavrniti iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah od 43 do 48 zgoraj, kot to upravičeno trdita Komisija in Kraljevina Španija.

86

Tožeče stranke poudarjajo, da sta Komisija in na splošno Unija spodbujali sklepanje finančnih pogodb o nakupu električne energije, zlasti zaradi spodbujanja obnovljivih virov energije. Iz tega sklepajo, da so lahko legitimno pričakovale, da ne bodo slabše obravnavane kot podjetja, ki se niso skušala zavarovati pred tveganji na trgu, ki so se bolje organizirala in ki so bila manj onesnažujoča.

87

Komisija ob podpori Kraljevine Španije trdi, da pri tožečih strankah ni moglo nastati nobeno legitimno pričakovanje.

88

V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo varstva legitimnih pričakovanj spada med temeljna načela Unije in nanj se lahko sklicuje vsak gospodarski subjekt, ki mu je institucija s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja (glej sodbo z dne 24. oktobra 2013, Kone in drugi/Komisija, C‑510/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:696, točka 76 in navedena sodna praksa).

89

Taka zagotovila so ne glede na obliko, v kateri so sporočena, natančne, brezpogojne in usklajene informacije, ki so pridobljene od pooblaščenih in zanesljivih virov. Nasprotno pa se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, ne da bi mu uprava dala natančna zagotovila (glej sodbo z dne 14. februarja 2006, TEA‑CEGOS in drugi/Komisija, T‑376/05 in T‑383/05, EU:T:2006:47, točka 88 in navedena sodna praksa).

90

Ugotoviti je treba, da trditve tožečih strank temeljijo na predpostavki, da je Komisija pri njih vzbudila legitimna pričakovanja, da bodo končni odjemalci, ki so sklenili finančne pogodbe o nakupu električne energije, obravnavani vsaj enako ugodno kot tisti, ki so sklenili druge vrste pogodb.

91

V zvezi s tem zadostuje poudariti, da tožeče stranke iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah od 46 do 48 zgoraj, niso predložile nobenega dokaza, s katerim bi dokazale, da so natančne, brezpogojne in skladne informacije iz pooblaščenih in zanesljivih virov določale, da bo Komisija pri izvajanju svojih pristojnosti nadzora državnih pomoči upoštevala položaj odjemalcev, ki so sklenili finančne pogodbe o nakupu električne energije.

92

Peti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

93

Iz navedenega izhaja, da z nobenim tožbenim razlogom, ki so ga navedle tožeče stranke, ni mogoče dokazati, da bi Komisija morala ugotoviti obstoj resnih težav, zaradi katerih bi bilo treba uvesti formalni postopek preiskave glede priglašenega ukrepa.

94

Tožbo je zato treba zavrniti.

95

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogom Komisije poleg plačila lastnih stroškov naloži plačilo stroškov te institucije.

96

V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija zato nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo: