1

Tožeča stranka, družba LG Chem, Ltd., s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2022/547 z dne 5. aprila 2022 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz superabsorpcijskih polimerov s poreklom iz Republike Koreje (UL 2022, L 107, str. 27, v nadaljevanju: izpodbijana uredba) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

[…]

23

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

24

Komisija, ki jo podpirajo družbe BASF, NSE in Evonik, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

25

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na to, da je Komisija storila očitne napake pri presoji ter kršila člen 3(3) osnovne uredbe in pravico tožeče stranke do obrambe, ker je analizirala učinek uvoza iz Republike Koreje na cene. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na to, da je Komisija storila očitne napake pri presoji ter kršila člen 3(2), (5), (6) in (7) osnovne uredbe in svojo obveznost obrazložitve, ker je stanje škode proizvajalcev Unije analizirala pristransko in ker je zatrjevano škodo pripisala korejskemu uvozu, in ne drugim znanim dejavnikom. Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na to, da je Komisija storila očitne napake pri presoji ter kršila člena 3(3) in 9(4) osnovne uredbe in pravice tožeče stranke do obrambe, ker je določila stopnjo škode na podlagi poenostavljene kontrolne številke izdelka, ker ni predložila nezaupnih povzetkov ustreznih izračunov stopnje škode in ker pri določitvi stopnje škode ni upoštevala drugih poznanih dejavnikov škode. Četrti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na to, da je Komisija pri izvedbi preiskave kršila pravico tožeče stranke do obrambe in pravico do dobrega upravljanja.

[…]

266

Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga v bistvu trdi, da stopnja škode, ki jo je Komisija določila v izpodbijani uredbi, ni v skladu s členom 3(3) in členom 9(4) osnovne uredbe ter da je Komisija kršila njeno pravico do obrambe. Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja dva očitka.

[…]

268

Tožeča stranka v okviru drugega očitka trdi, da bi morala Komisija na podlagi člena 9(4) osnovne uredbe uvesti protidampinško dajatev, ki ne presega tistega, kar je potrebno za odpravo škodljivih učinkov zadevnega uvoza, in da ta znesek torej ne bi smel biti tak, da bi odpravil škodljive učinke, ki so jih povzročili drugi dejavniki, ne pa ta uvoz. Tožeča stranka pa meni, da je s tretjim delom drugega tožbenega razloga izkazala, da obstajajo drugi poznani dejavniki škode, ki bi jih Komisija morala preučiti. Tožeča stranka meni, da pri izračunih stopnje škode, ki jih je opravila Komisija, ti drugi dejavniki niso upoštevani, zato ni mogoče zagotoviti, da z zneskom uvedene protidampinške dajatve ne bodo odpravljeni tudi škodljivi učinki, ki so jih povzročili drugi dejavniki, in ne uvoz iz Republike Koreje. Dodaja, da je med upravnim postopkom preudarno ocenila višino škode, ki bi jo bilo treba pripisati drugim znanim dejavnikom. Tožeča stranka v zvezi s trditvijo Komisije, da se pri izračunu nelojalnega nižanja ciljnih cen po definiciji ne upoštevajo učinki, ki so posledica drugih vzrokov za škodo, trdi, da je ta izračun v nasprotju z obveznostjo, da se ciljnemu uvozu ne pripišejo škodljivi učinki, ki so posledica drugih dejavnikov, in da je ta izračun napačen, ker korejske cene znižujejo tako učinki japonskega in turškega poceni uvoza kot strategija oblikovanja oderuških cen družbe NSE v zvezi s cenami in formula za izračun cen SAP, medtem ko so stroški industrije Unije napihnjeni zaradi visokih stroškov naložb.

269

Komisija ob podpori intervenientk trditve tožeče stranke prereka. Komisija v bistvu trdi, da se pri stopnji škode, kot je izračunana v izpodbijani uredbi, upošteva le razlika med prodajnimi cenami tožeče stranke in hipotetično ciljno ceno industrije Unije. Po njenem mnenju je torej stopnja škode izraz dajatve, potrebne za odpravo škode, ki izhaja zgolj iz uvoza tožeče stranke.

270

Najprej je treba opozoriti, da drugi pododstavek člena 9(4) osnovne uredbe določa, da „[z]nesek protidampinške dajatve ne presega ugotovljene stopnje dampinga, moral pa bi biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije“, in da se „[u]strezno […] uporablja člen 7(2a), (2b), (2c) in (2d)“.

271

Člen 7(2c) osnovne uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 (UL 2018, L 143, str. 1), določa:

„Ko se stopnja škode izračuna na podlagi ciljne cene, se uporabljeni ciljni dobiček določi ob upoštevanju dejavnikov, kot so stopnja dobičkonosnosti pred povečanjem uvoza iz držav v preiskavi, stopnja dobičkonosnosti, ki je potrebna za kritje vseh stroškov in naložb, raziskav in razvoja ter inovacij, in stopnja dobičkonosnosti, ki se pričakuje v normalnih pogojih konkurence. Takšna stopnja dobička ne sme biti nižja od 6 %.“

272

Poleg tega člen 7(2d) osnovne uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2018/825, določa:

„Pri določitvi ciljne cene se ustrezno upoštevajo dejanski stroški proizvodnje industrije Unije, ki izhajajo iz večstranskih okoljskih sporazumov in njihovih protokolov, katerih pogodbenica je Unija, ali konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD), navedenih v Prilogi Ia k tej uredbi. Poleg tega se upoštevajo prihodnji stroški, ki niso zajeti v odstavku 2c tega člena, ki izhajajo iz teh sporazumov in konvencij, in ki jih bo imela industrija Unije v obdobju uporabe ukrepa na podlagi člena 11(2).“

273

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 9(4) osnovne uredbe določa „pravilo nižje dajatve“, in sicer da mora biti znesek protidampinške dajatve nižji od ugotovljene stopnje dampinga, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije. Namen tega pravila je preprečiti, da bi uvedena protidampinška dajatev presegla tisto, kar je nujno za odpravo škode, ki jo je dampinški uvoz povzročil tej industriji. Tako pravilo je utemeljeno z naravo in namenom protidampinških dajatev, ki niso niti sankcije niti izravnalni ukrepi za povrnitev nastale škode, temveč zaščitni ukrepi proti nelojalni konkurenci zaradi dampinškega uvoza. Namen teh dajatev je le preprečiti ali narediti ekonomsko nezanimiv dampinški uvoz in tako odpraviti neravnotežje na domačem trgu, ki ga ta damping povzroča (glej sodbo z dne 8. junija 2023, Severstal in NLMK/Komisija, C‑747/21 P in C‑748/21 P, EU:C:2023:459, točki 72 in 73 ter navedena sodna praksa).

274

Poleg tega, čeprav člen 9(4) osnovne uredbe ne vsebuje nobene smernice za konkreten izračun protidampinške dajatve in institucijam ne nalaga nobene posebne metodologije za zagotovitev, da protidampinška dajatev ne presega tistega, kar je potrebno za preprečitev škodljivih učinkov uvoza zadevnega proizvoda, ki je predmet dampinga, je treba opozoriti, da morata navedeni instituciji v tem okviru upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli na podlagi analiz pripisovanja in nepripisovanja, opravljenih na podlagi člena 3(6) in (7) te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točki 161 in 163).

275

Da znesek protidampinške dajatve, uvedene na podlagi člena 9(4) osnovne uredbe, ne presega tistega, kar je nujno za odpravo škodljivih učinkov dampinškega uvoza, se v zvezi z njim ne smejo upoštevati škodljivi učinki, povzročeni zaradi dejavnikov, ki niso ta uvoz. Povedano drugače, instituciji morata pri določitvi tega zneska upoštevati ugotovitve, do katerih sta prišli po preučitvi v zvezi z določanjem škode v smislu člena 3(6) in (7) te uredbe. To ugotovitev poleg tega potrjuje besedilo člena 9(4) osnovne uredbe, ki se nanaša na „damping[…] in s tem povzročen[o] škod[o]“. Tako je treba izraz „škoda“ v istem odstavku razumeti enako, kot da se nanaša na škodo, ki je posledica dampinga, in sicer na škodo, ki jo je povzročil le dampinški uvoz (sodba z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točki 169 in 170; glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 65).

276

V zvezi s členom 7(2c) osnovne uredbe je treba navesti, da ta obsežno kodificira pristop, uporabljen v okviru tako imenovane metode „nelojalnega nižanja ciljnih cen“ za določitev tako imenovane stopnje „škode“ (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Emiliouja v združenih zadevah Severstal in Novolipetsk Steel/Komisija, C‑747/21 P in C‑748/21 P, EU:C:2023:20, točke od 33 do 35 in 57).

277

V skladu s to metodologijo se stopnja škode izračuna tako, da se cena dampinškega uvoza primerja s ciljno prodajno ceno industrije Unije. Zadnjenavedena cena je enaka ceni, za katero bi ta industrija lahko razumno pričakovala, da jo bo zaračunala na trgu Unije, če takega uvoza ne bi bilo. Za določitev take hipotetične cene se ciljni dobiček prišteje proizvodnim stroškom industrije Unije. Ta ciljni dobiček je enak stopnji dobička, ki bi jo lahko industrija Unije razumno pričakovala pod običajnimi tržnimi pogoji (sodba z dne 8. junija 2023, Severstal in NLMK/Komisija, C‑747/21 P in C‑748/21 P, EU:C:2023:459, točka 74).

278

Sodišče je v bistvu razsodilo, da uporaba te metode spada v polje proste presoje Komisije. Uporaba ciljne cene namesto dejanske prodajne cene industrije Unije za določitev stopnje škode omogoča upoštevanje pritiska za znižanje prodajnih cen industrije Unije, ki se izvaja z dampinškim uvozom. Upoštevanje tega pritiska pa prispeva k verjetnosti rezultatov, dobljenih z uporabo te metode (sodba z dne 8. junija 2023, Severstal in NLMK/Komisija, C‑747/21 P in C‑748/21 P, EU:C:2023:459, točka 77).

279

Nazadnje, člen 7(2c) osnovne uredbe se uporablja za postopke, začete od 8. junija 2018 dalje, tako da se uporablja v obravnavani zadevi.

280

V obravnavani zadevi je Komisija uporabila člen 7(2c) osnovne uredbe in stopnjo škode izračunala na podlagi ciljne cene.

281

Natančneje, Komisija je v oddelku 5 izpodbijane uredbe navedla, da je uvoz iz Republike Koreje zaradi svojega obsega in cen povzročil znatno škodo industriji Unije v smislu člena 3(6) osnovne uredbe. Komisija je v okviru presoje člena 3(7) osnovne uredbe sicer priznala, da sta uvoz iz Turčije in uvoz z Japonske dejavnika, ki sta prispevala k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije, vendar je v bistvu ugotovila, da navedena dejavnika nista dovolj pomembna, da bi bila ta vzročna zveza prekinjena.

282

V oddelku 7 izpodbijane uredbe je Komisija za določitev stopnje ukrepov preučila, ali bi dajatev, nižja od stopnje dampinga, zadostovala za odpravo škode, ki jo je dampinški uvoz povzročil industriji Unije, v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe. Komisija je v uvodni izjavi 378 izpodbijane uredbe ugotovila, da bi bilo tako, če bi industrija Unije lahko krila svoje proizvodne stroške in ustvarila razumen dobiček (povedano drugače „ciljni dobiček“) s prodajo po ciljni ceni v smislu člena 7(2c) in (2d) osnovne uredbe.

283

Komisija je v točkah od 378 do 380 ter 383 in 384 obrazložitve izpodbijane uredbe svojo metodologijo pojasnila tako:

[…]

284

Stopnja odprave škode (dokončna stopnja škode) je bila tako za tožečo stranko določena na 34,4 % (glej točko 385 obrazložitve izpodbijane uredbe).

285

Nazadnje je Komisija pojasnila:

[…]

288

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da se z metodologijo, ki jo je Komisija uporabila v izpodbijani uredbi, ni moglo zagotoviti, da se pri znesku uvedene protidampinške dajatve ne upoštevajo škodljivi učinki, ki so jih povzročili drugi dejavniki, in ne korejski uvoz, in sicer, prvič, formula za izračun SAP in učinek naložb industrije Unije ter, drugič, uvoz iz Turčije in Japonske.

289

Prvič, kar zadeva formulo za izračun SAP in učinek naložb industrije Unije, je iz preučitve prvega očitka tretjega dela drugega tožbenega razloga razvidno (glej točke od 227 do 232 zgoraj), da tožeča stranka ni dokazala, da so taki dejavniki prispevali k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije. Zato tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da ni izključila domnevnih škodljivih učinkov navedenih dejavnikov.

290

Drugič, v zvezi z uvozom iz Turčije in Japonske je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da metodologija, ki jo je uporabila Komisija, ni primerna za določitev ustrezne stopnje dajatve za odpravo škode, ki jo je industriji Unije povzročil dampinški uvoz, v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe. V zvezi s tem je treba poudariti, da se je Komisija s tem, da je zagotovila, da stopnja škode izraža le razliko med tehtano povprečno uvozno ceno in ciljno ceno industrije Unije, izračunano v skladu s členom 7(2c) osnovne uredbe, prepričala, da dampinškemu uvozu ne bo pripisala škode, ki so jo povzročili drugi dejavniki.

291

Kot je namreč navedeno v točkah od 276 do 278 zgoraj, metodologija, imenovana „nelojalno nižanje ciljnih cen“, ki jo je Komisija uporabila na podlagi člena 7(2c) osnovne uredbe, temelji na uporabi hipotetične ciljne cene industrije Unije, na katero, drugače kot pri dejanskih prodajnih cenah industrije Unije, ne vplivajo učinki drugih dejavnikov škode, ki jih je priznala Komisija.

292

V zvezi s tem tožeča stranka v svojih vlogah pred Splošnim sodiščem ob sklicevanju na sodbo z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet (C‑236/17 P, EU:C:2019:258), navaja, da je ta metoda v nasprotju z obveznostjo, navedeno v točki 169 navedene sodbe, da se ciljnemu uvozu ne pripišejo škodljivi učinki zaradi drugih dejavnikov. Vendar se tožeča stranka sklicuje na sodbo z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet (C‑236/17 P, EU:C:2019:258), zgolj zato, da bi dokazala obstoj take obveznosti, ne da bi konkretno in natančno trdila, da je bila z navedeno sodbo uporaba zgoraj navedene metode ovržena zaradi obstoja drugih dejavnikov škode. Poleg tega iz navedene sodbe nikakor ne izhaja, da bi Sodišče grajalo uporabo tako imenovane metode „nelojalnega nižanja ciljnih cen“, ki je zdaj kodificirana v členu 7(2c) osnovne uredbe, ker naj bi se s to metodo kršilo pravilo, v skladu s katerim je nujno, da se v znesku protidampinške dajatve ne upoštevajo škodljivi učinki, ki so jih povzročili dejavniki, ki niso dampinški uvoz.

293

Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka v tožbi ni konkretno in natančno izpodbijala tehtane povprečne uvozne cene, ki jo je Komisija uporabila za ugotovitev nelojalnega nižanja prodajnih cen. Tožeča stranka pa v repliki prvič navaja, da korejske cene znižujejo tudi učinki drugih dejavnikov, kot sta zlasti poceni japonski in turški uvoz. Ugotoviti je treba, da ta trditev ni dopustna, ker je bila prvič navedena v repliki. Vsekakor v zvezi s to trditvijo, ki sicer ni bila nikoli navedena za izpodbijanje vzročne zveze med uvozom iz Koreje in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, v repliki ni navedena nobena konkretna in podrobna razlaga niti ta trditev ni podprta s konkretnimi dokazi o vplivu teh drugih dejavnikov na korejske cene.

294

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitne napake pri presoji in kršila člen 3(3) ali člen 9(4) osnovne uredbe s tem, da je uporabila svojo metodo izračuna stopnje škode in stopnje protidampinške dajatve, ali da je Komisija kršila njeno pravico do obrambe.

295

Zato je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

[…]

341

Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)

razsodilo: