1

Družbi Soudal NV in Esko‑Graphics BVBA s pritožbo predlagata razveljavitev odločitve Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. decembra 2021, s katero jima je to zavrnilo priznanje statusa intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV in v spis te zadeve ni vložilo pisnih stališč, ki sta jih predložili v zvezi z ugotovitvami, ki jih je treba izpeljati iz sodbe Sodišča z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741), za rešitev spora v navedeni zadevi (v nadaljevanju: izpodbijana odločitev).

2

Člen 1(3)(c) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da v navedenem poslovniku izraza „stranka“ in „stranke“, če ni drugače navedeno, označujeta vse stranke v postopku, vključno z intervenienti.

3

Člen 60 tega poslovnika določa, da se procesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni.

4

Člen 79 navedenega poslovnika določa:

„V Uradnem listu Evropske unije se objavi obvestilo, v katerem se navedejo dan vložitve začetne vloge, imena glavnih strank, predlogi iz vloge ter navajani razlogi in bistvene trditve.“

5

Členi od 142 do 145 tega poslovnika določajo pravila, ki urejajo intervencijo pred Splošnim sodiščem.

6

Člen 143(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da se „[p]redlog za intervencijo […] vloži v šestih tednih od objave obvestila iz člena 79“.

7

Člen 215 tega poslovnika določa:

„Če Sodišče razveljavi sodbo ali sklep Splošnega sodišča in slednjemu vrne zadevo v razsojanje, se postopek pred Splošnim sodiščem začne z odločbo, s katero je bila zadeva vrnjena v razsojanje.“

8

Člen 217 navedenega poslovnika določa:

„1.   Če je pisni postopek o vsebini zadeve pred Splošnim sodiščem že končan, ko je Sodišče naknadno razveljavilo odločbo, lahko stranke v postopku pred Splošnim sodiščem v dveh mesecih od vročitve odločbe Sodišča predložijo pisna stališča v zvezi z ugotovitvami, ki jih je treba za rešitev spora izpeljati iz odločbe Sodišča. Tega roka ni mogoče podaljšati.

[…]

3.   Če okoliščine to upravičujejo, lahko predsednik dovoli vložitev dodatnih pisnih stališč.“

9

Člen 219 istega poslovnika določa:

„Splošno sodišče odloči o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem in o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.“

10

Evropska komisija je s Sklepom (EU) 2016/1699 z dne 11. januarja 2016 o shemi državne pomoči v zvezi z oprostitvijo presežnega dobička SA.37667 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je izvedla Belgija (UL 2016, L 260, str. 61; v nadaljevanju: sporni sklep), ugotovila, da nekatere oprostitve, ki jih je odobrila Kraljevina Belgija, pomenijo shemo pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ki ni združljiva z notranjim trgom in je bila izvedena v nasprotju s členom 108(3) PDEU. Komisija je obenem odredila, da je treba tako dodeljene pomoči izterjati od prejemnikov, katerih dokončni seznam je morala Kraljevina Belgija pripraviti naknadno.

11

Kraljevina Belgija in družba Magnetrol International NV sta 22. marca oziroma 25. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa, vpisani pod številkama T‑131/16 in T‑263/16.

12

Družba Soudal je 2. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti navedenega sklepa, ki je bila vpisana pod številko T‑201/16. Družba Esko‑Graphics je 28. junija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti navedenega sklepa, ki je bila vpisana pod številko T‑335/16.

13

Sodni tajnik Splošnega sodišča je nato stranke v zadevah T‑201/16 in T‑335/16 obvestil, da je predsednik senata Splošnega sodišča, ki obravnava zadevo, odločil, da prekine postopek v teh zadevah do rešitve spora v zadevah T‑131/16 in T‑263/16.

14

Predsednik sedmega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. maja 2018 odločil, da se zadevi T‑131/16 in T‑263/16 združita za ustni del postopka in izdajo končne odločbe.

15

Splošno sodišče je s sodbo z dne 14. februarja 2019, Belgija in Magnetrol International/Komisija (T‑131/16 in T‑263/16, EU:T:2019:91), sporni sklep razglasilo za ničen.

16

Komisija je 24. aprila 2019 vložila pritožbo zoper to sodbo. Ta pritožba je bila vpisana pod številko C‑337/19 P.

17

Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International, dovolil intervencijo družb Anheuser‑Busch InBev SA/NV, Ampar BVBA, Atlas Copco Airpower NV in Atlas Copco AB (C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:909) ter družb Soudal in Esko‑Graphics (C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915) v podporo predlogom družbe Magnetrol International.

18

Sodišče je s sodbo z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741):

19

Družbi Soudal in Esko‑Graphics sta 16. novembra 2021 na podlagi člena 217 Poslovnika Splošnega sodišča Splošnemu sodišču predložili stališči o ugotovitvah, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741), za rešitev spora v zadevi T‑263/16 RENV (v nadaljevanju: zadevni stališči).

20

Sodni tajnik Splošnega sodišča je družbi Soudal in Esko‑Graphics z dopisom z dne 6. decembra 2021, ki jima je bil vročen 17. decembra 2021, obvestil, da je predsednik senata Splošnega sodišča, ki obravnava zadevo, odločil, da zadevnih stališč ne vloži v spis, ker niso dokument, določen s Poslovnikom Splošnega sodišča.

21

Družbi Soudal in Esko‑Graphics sta z dopisom z dne 29. decembra 2021, naslovljenim na predsednika Splošnega sodišča in njegove člane, ob sklicevanju zlasti na sklep predsednika Sodišča z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915), in na sodno prakso Splošnega sodišča predlagali, prvič, popravek „napake“ tega sodišča, in drugič, potrditev njunega statusa intervenientk pred Splošnim sodiščem, pri čemer sta zaprosili za odgovor v petih dneh.

22

Sodni tajnik Splošnega sodišča je z dopisom z dne 11. januarja 2022 potrdil prejem dopisa pritožnic z dne 29. decembra 2021. Prav tako ju je na eni strani opozoril na „dejstvo“, da Poslovnik Splošnega sodišča ne predvideva, da bi intervenientki, ki jima je bilo dovoljeno sodelovati v postopku pred Sodiščem v zadevi C‑337/19 P, predložili stališča v zadevi T‑263/16 RENV, in na drugi strani na člen 70(2) tega poslovnika, v skladu s katerim lahko predsednik Splošnega sodišča odloči, da se prekinjeni postopek nadaljuje pred koncem prekinitve.

23

Družbi Soudal in Esko‑Graphics Sodišču predlagata, naj:

24

Komisija Sodišču predlaga, naj:

25

Komisija trdi, da pritožba ni dopustna tako zaradi narave izpodbijane odločitve kot zaradi njene prepozne vložitve.

26

Komisija trdi, da je Splošno sodišče z izpodbijano odločitvijo zgolj zavrnilo vložitev zadevnih stališč v spis zadeve T‑263/16 RENV. Navedena zavrnitev pa naj ne bi spadala v eno od kategorij odločitev, ki so lahko predmet pritožbe na podlagi člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

27

Poleg tega, čeprav člen 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije resda omogoča vložitev pritožbe zoper odločitev Splošnega sodišča o zavrnitvi predloga za intervencijo, pritožnici v obravnavanem primeru pri Splošnemu sodišču nista vložili nobenega predloga za intervencijo. Splošno sodišče naj zato ne bi zavrnilo takega predloga, tako da naj se navedena določba v obravnavanem primeru ne bi uporabljala.

28

Družbi Soudal in Esko‑Graphics menita, da odločitev Splošnega sodišča, da v spis v zadevi T‑263/16 RENV ne vloži zadevnih stališč, pomeni implicitno zavrnitev priznanja njunega statusa intervenientk v navedeni zadevi.

29

Vendar naj bi bili razlogi, ki jih je predsednik Sodišča navedel v sklepu z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915), s katerim je dovolil intervencijo družb Soudal in Esko‑Graphics v pritožbi, upoštevni tudi v zadevi T‑263/16 RENV.

30

Najprej je treba za preizkus dopustnosti pritožbe določiti obseg odločitve, ki jo vsebuje dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021.

31

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da če Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča in temu vrne zadevo v razsojanje po tem, ko je bil pisni postopek o vsebini pred navedenim sodiščem že končan, lahko stranke v postopku pred Splošnim sodiščem v dveh mesecih od vročitve odločbe Sodišča predložijo pisna stališča v zvezi z ugotovitvami, ki jih je treba za rešitev spora izpeljati iz te odločbe.

32

Ni pa sporno, prvič, da obravnavani primer ustreza primeru iz te določbe, in drugič, da so bila zadevna stališča predložena v roku iz navedene določbe, podaljšanem za čas zaradi oddaljenosti, določen v členu 60 tega poslovnika, tako da zavrnitev teh stališč ne temelji na zamudi pri njihovi vložitvi.

33

Iz tega sledi, da je treba dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, čeprav je skop, razumeti, kot da izraža odločitev Splošnega sodišča, da pritožnicama zavrne priznanje statusa intervenientk v navedeni zadevi, za katerega menita, da sta ga pridobili po samem pravu, ker jima je bilo dovoljeno intervenirati v postopku s pritožbo v zadevi C‑337/19 P, saj je v tem dopisu navedeno, da je Splošno sodišče zavrnilo vložitev zadevnih stališč v spis zadeve T‑263/16 RENV, ker so navedena stališča dokument, ki ga Poslovnik Splošnega sodišča ne določa.

34

To presojo potrjuje dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2022, s katerim sta bili pritožnici opozorjeni na „dejstvo“, da Poslovnik Splošnega sodišča ne predvideva, da bi intervenientki, ki jima je bilo dovoljeno sodelovati v postopku pred Sodiščem v zadevi C‑337/19 P, predložili stališča v zadevi T‑263/16 RENV.

35

Zato je treba zavrniti trditev Komisije, da je v izpodbijani odločitvi zgolj zavrnjeno, da se v spis zadeve T‑263/16 RENV vložijo zadevna stališča.

36

Glede pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijano odločitev je treba poudariti, da je Sodišče 8. marca 2022 odločilo, da je treba navedeno pritožbo, ki je bila vložena na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, opredeliti kot pritožbo, vloženo na podlagi člena 57, prvi odstavek, tega statuta, pri čemer je bila navedena opredelitev nato strankam sporočena ob vročitvi te pritožbe z dopisom sodnega tajništva Sodišča z dne 14. marca 2022.

37

Člen 57, prvi odstavek, navedenega statuta določa, da se lahko vsakdo, čigar predlog za intervencijo je Splošno sodišče zavrnilo, pritoži na Sodišče.

38

V obravnavanem primeru sicer ni sporno, da Splošno sodišče z izpodbijano odločitvijo ni zavrnilo predloga za intervencijo, saj pritožnici takega predloga pri Splošnem sodišču nista vložili.

39

Vendar je treba tudi poudariti, da je obseg odločitve, ki je neločljivo povezana z dopisom sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, in sicer, da se pritožnicama zavrne priznanje statusa intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV, podoben obsegu, ki bi ga imela odločitev Splošnega sodišča o zavrnitvi predloga za intervencijo, ki bi ga vložili pritožnici, in sicer, da je stranka, ki trdi, da bi morala imeti na podlagi člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije poseben procesni položaj zaradi svojega interesa za rešitev zadeve, prikrajšana za vse pravice, povezane s tem položajem.

40

Poleg tega, kadar Sodišče odloči, da je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Splošnega sodišča in mu vrne zadevo v razsojanje, od intervenientke v tej pritožbi, ki meni, da ima po samem pravu status intervenientke pred Splošnim sodiščem, ni mogoče razumno pričakovati, da bo pri zadnjenavedenem sodišču formalno vložila predlog za intervencijo zgolj zato, da bi lahko na podlagi člena 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije vložila pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi navedenega predloga.

41

Tak predlog bi namreč Splošno sodišče vsekakor lahko le zavrnilo kot prepozen, saj člen 143(1) njegovega poslovnika v povezavi s členom 79 istega poslovnika določa, da je treba predlog za intervencijo vložiti v roku šestih tednov, ki teče od objave obvestila v Uradnem listu Evropske unije, v katerem je bila prvotno sporočena vložitev začetne vloge v obravnavani zadevi.

42

V tem okviru bi se s tem, da bi se štelo, da intervenientka v pritožbenem postopku v dani zadevi, ki trdi, da ima po samem pravu status intervenientke pred Splošnim sodiščem po tem, ko je bila ta zadeva vrnjena v razsojanje navedenemu sodišču, ne more vložiti pritožbe na podlagi člena 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije zoper odločitev Splošnega sodišča, s katero ji je bil ta status zavrnjen, zgolj zato, ker Splošno sodišče ni formalno zavrnilo predloga za intervencijo, zadevni stranki odvzelo vsakršno sodno varstvo, ki bi ji omogočalo, da brani procesne pravice pred Splošnim sodiščem, za katere meni, da jih ima na podlagi člena 40, čeprav je namen člena 57, prvi odstavek, Statuta prav zagotavljanje takega varstva.

43

V primeru, da bi se navedena intervenientka v pritožbenem postopku upravičeno sklicevala na svoj status intervenientke pred Splošnim sodiščem v zadevi, ki mu jo je vrnilo Sodišče – v tem primeru gre za vprašanje, ki ga je treba rešiti v fazi odločanja o vsebini te pritožbe in ga torej ni mogoče rešiti v fazi presoje njene dopustnosti – namreč ne bi imela na voljo nobenega drugega pravnega sredstva za uveljavljanje svojih procesnih pravic, ki izhajajo iz člena 40 navedenega statuta.

44

Tako, prvič, intervenientka v pritožbenem postopku na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije ne more vložiti pritožbe zoper odločitev Splošnega sodišča, s katero ji Splošno sodišče ni priznalo statusa intervenientke v zadevi, ki jo je Sodišče vrnilo v razsojanje navedenemu sodišču.

45

V skladu z navedeno določbo se lahko pritožba vloži proti končnim odločitvam Splošnega sodišča in njegovim delnim odločitvam o vsebinskih vprašanjih ali odločitvam o procesnih vprašanjih glede nepristojnosti ali nedopustnosti.

46

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se z izpodbijano odločitvijo postopek v zadevi T‑263/16 RENV pred Splošnim sodiščem ne konča in da z njo niti delno ni odločeno o vsebinskem sporu v tej zadevi.

47

Poleg tega, čeprav je z navedeno odločitvijo dejansko končno odločeno o procesnem vprašanju v zvezi s statusom intervenientke pred Splošnim sodiščem, se navedeno vprašanje ne nanaša na ugovor nepristojnosti ali nedopustnosti.

48

Sodišče pa je razsodilo, da je treba pritožbe, vložene na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije zoper odločitve Splošnega sodišča, s katerimi je končno odločeno o procesnem vprašanju, ki je drugačno od procesnih vprašanj, na katera se sklicuje ta določba, zavreči kot nedopustne (glej v tem smislu sklep z dne 4. oktobra 1999, Komisija/ADT Projekt, C‑349/99 P, EU:C:1999:475, točki 10 in 11, in sodbo z dne 8. januarja 2002, Francija/Monsanto in Komisija, C‑248/99 P, EU:C:2002:1, točka 46).

49

Poleg tega je treba poudariti, da Splošno sodišče, kadar odloča o procesnem vprašanju, ki se nanaša na ugovor nepristojnosti ali nedopustnosti, odloči o predlogu stranke za ustavitev postopka, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini, zaradi česar je treba omogočiti, da se taka odločitev predloži Sodišču, ne da bi se počakalo na morebitno odločitev o vsebini. To pa ne velja za odločitev, s katero se konča procesno vprašanje v zvezi z intervencijo.

50

Sodišče je tako štelo, da zoper odločitev, s katero Splošno sodišče ugodi predlogu za intervencijo, ni mogoče vložiti pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Bayerische Motoren Werke et Freistaat Sachsen/Komisija, C‑654/17 P, EU:C:2019:634, točki 29 in 30).

51

To rešitev je treba glede na navedeno uporabiti tudi za pritožbo zoper odločitev Splošnega sodišča, s katero je bilo intervenientki v pritožbenem postopku zavrnjeno priznanje statusa intervenientke v zadevi, ki mu jo je Sodišče vrnilo v razsojanje.

52

Drugič, vložitev pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije zoper končno odločitev, v kateri zadevna oseba trdi, da ima status intervenientke, navedeni osebi ne more zagotoviti zadostnega sodnega varstva, saj lahko navedeno pravno sredstvo vložijo le stranke pred Splošnim sodiščem, pri čemer uporaba takega pravnega sredstva nikakor ne bi omogočala ohranitve koristnosti morebitne intervencije pred Splošnim sodiščem, tako da bi se zagotovila njena dopustnost v fazi postopka, v kateri lahko intervencija dejansko prispeva k razpravi pred navedenim sodiščem.

53

Glede na navedeno je zoper odločitev, s katero Splošno sodišče – s tem, da zavrne, da bi v spis zadeve, ki mu jo je Sodišče po razveljavitvi njegove odločitve vrnilo v razsojanje, vložilo stališča intervenientke v pritožbenem postopku, ker naj bi šlo za dokument, ki ni določen v Poslovniku Splošnega sodišča – tej intervenientki implicitno odreče status intervenientke v tej zadevi, mogoče vložiti pritožbo na podlagi člena 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

54

Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti Komisije, ki se nanaša na naravo izpodbijane odločitve, zavrniti.

55

(popravljeno s sklepom z dne 18. aprila 2023) Komisija opozarja, da člen 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da je treba pritožbo zoper odločitev Splošnega sodišča o zavrnitvi predloga za intervencijo vložiti v dveh tednih od vročitve odločitve o zavrnitvi. Če bi se za to pritožbo štelo, da spada pod navedeno določbo, bi se glede na to, da sta bili pritožnici o izpodbijani odločitvi obveščeni 17. decembra 2021, rok za njeno vložitev iztekel 10. januarja 2022. Ker je bila ta pritožba vložena 28. januarja 2022, naj bi jo bilo treba zavreči kot nedopustno.

56

Stroga uporaba pravil o procesnih rokih naj bi bila bistvena za zagotovitev pravne varnosti in preprečitev vsakršne diskriminacije ali samovoljnega obravnavanja.

57

V obravnavanem primeru Komisija meni, da se pritožnici za utemeljitev neupoštevanja roka za vložitev pritožbe ne moreta utemeljeno sklicevati na obstoj izjemnih okoliščin. Zlasti trdi, da je treba pojem „opravičljiva napaka“ razlagati ozko. Pritožnici naj namreč ne bi mogli trditi, da pred prejetjem dopisa sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2022 nista vedeli, da je Splošno sodišče sprejelo končno odločitev. Nasprotno, v svojih pisanjih naj bi priznali, da je bilo v navedenem dopisu zgolj potrjeno prejšnje stališče Splošnega sodišča. Zato naj ne bi bilo mogoče šteti, da je ravnanje Splošnega sodišča lahko povzročilo opravičljivo zmedo pri pravnem subjektu, ki je ravnal v dobri veri in izkazal potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.

58

Družbi Soudal in Esko‑Graphics trdita, da je napaka pri izbiri pravne podlage njune pritožbe opravičljiva.

59

V zvezi s tem navajata, da formalno nista vložili predloga za intervencijo. Poleg tega naj jima odločitev Splošnega sodišča ne bi bila vročena s sklepom. Prav tako naj iz dopisov sodnega tajnika Splošnega sodišča ne bi izhajalo, da je to sodišče nameravalo zavrniti predlog za intervencijo. Zato naj bi ravnanje Splošnega sodišča pri pritožnicah povzročilo opravičljivo zmedo glede vrste pritožbe, ki jo je treba vložiti zoper izpodbijano odločitev. Poleg tega naj bi ti ravnali v dobri veri in z vso potrebno skrbnostjo, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta, kot naj bi bilo razvidno iz njunega dopisa z dne 29. decembra 2021.

60

Družbi Soudal in Esko‑Graphics poleg tega menita, da je v obravnavanem primeru rok za pritožbo začel teči s prejemom dopisa sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2022. Pritožnici naj bi se namreč lahko šele po prejetju navedenega dopisa prepričali, da zavrnitev vključitve zadevnih stališč v spis zadeve T‑263/16 RENV ni bila zgolj posledica napake pri presoji Splošnega sodišča, ampak njegovega zavestnega stališča. Pritožnici podredno trdita, da je treba glede na dvoumno ravnanje Splošnega sodišča zamudo pri vložitvi njune pritožbe šteti za opravičljivo.

61

Člen 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da se lahko vsakdo, čigar predlog za intervencijo je Splošno sodišče zavrnilo, v dveh tednih po uradnem obvestilu o odločitvi o zavrnitvi vloge pritoži na Sodišče.

62

Navedeni dvotedenski rok je treba na podlagi člena 51 Poslovnika Sodišča zaradi oddaljenosti podaljšati za enkratno obdobje desetih dni.

63

V obravnavanem primeru sta bili pritožnici po tem, ko so bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena zadevna stališča, naslovnici dveh dopisov sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021 oziroma 11. januarja 2022.

64

Iz točk od 31 do 34 in 53 tega sklepa je razvidno, da je treba dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021 razumeti tako, da vsebuje odločitev Splošnega sodišča, da se pritožnicama zavrne priznanje statusa intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV, ki je lahko predmet pritožbe na podlagi člena 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

65

Iz tega sledi, da je rok za vložitev take pritožbe začel teči 18. decembra 2021, dan po vročitvi navedenega dopisa.

66

Okoliščina, da je sodni tajnik Splošnega sodišča v odgovor na dopis pritožnic z dne 29. decembra 2021 nanju naslovil nov dopis z dne 11. januarja 2022, ne more povzročiti novega roka za vložitev pritožbe.

67

Na eni strani je namreč s tem drugim dopisom zgolj „potrjen prejem“ dopisa pritožnic z dne 29. decembra 2021. Na drugi strani, tudi če bi bilo treba dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2022 razumeti tako, da zavrača trditve, ki sta jih pritožnici izrazili v dopisu z dne 29. decembra 2021, bi bil navedeni dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča glede na naravo navedenih trditev omejen na potrditev odločitve, ki je bila navedena že v dopisu sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021.

68

Iz navedenega je razvidno, da je bila navedena pritožba vložena po izteku roka.

69

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da je od uporabe predpisov Unije o procesnih rokih mogoče odstopiti le v povsem izjemnih okoliščinah, nepredvidenih okoliščinah ali v primeru višje sile v skladu s členom 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, saj stroga uporaba teh pravil ustreza zahtevi po pravni varnosti in nujnosti, da se prepreči vsakršna diskriminacija ali vsakršno samovoljno ravnanje pri vodenju sodnih postopkov (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2016, SV Capital/ABE, C‑577/15 P, EU:C:2016:947, točka 56, ter sklep podpredsednika Sodišča z dne 5. julija 2018, Müller in drugi/QH, C‑187/18 P(I), neobjavljen, EU:C:2018:543, točki 20 in 21).

70

Poleg tega, čeprav je od teh predpisov Unije mogoče odstopiti tudi v primeru opravičljive napake, ki jo stori ena od strank, se ta pojem, ki ga je treba razlagati ozko, nanaša le na izjemne okoliščine, v katerih je zlasti zadevna institucija ravnala tako, da je lahko njeno ravnanje samo po sebi ali v odločilni meri povzročilo opravičljivo zmedo pri zadevni stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2016, SV Capital/ABE, C‑577/15 P, EU:C:2016:947, točka 59, ter sklep podpredsednika Sodišča z dne 5. julija 2018, Müller in drugi/QH, C‑187/18 P(I), neobjavljen, EU:C:2018:543, točka 42).

71

Opravičljivosti napake, ki jo je storila ena od strank, torej ni mogoče priznati, kadar prekoračitev procesnega roka izhaja iz nepravilnega delovanja služb zadevne stranke ali iz neupoštevanja njenih notranjih smernic, niti kadar gre za uporabo določbe, ki ne povzroča posebnih težav pri razlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 1994, Bayer/Komisija, C‑195/91 P, EU:C:1994:412, točka 28; sklep z dne 14. januarja 2010, SGAE/Komisija, C‑112/09 P, EU:C:2010:16, točka 24, ter sklep podpredsednika Sodišča z dne 5. julija 2018, Müller in drugi/QH, C‑187/18 P(I), neobjavljen, EU:C:2018:543, točka 43).

72

To opravičljivost pa je mogoče priznati v izjemnem položaju, v katerem se je zadevna stranka zaradi ravnanja institucije in glede na besedilo veljavnih pravil srečala z resnično negotovostjo zlasti glede identitete izpodbojnega akta ali rokov, v katerih je bilo treba vložiti pravno sredstvo zoper navedeni akt (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 1977, Schertzer/Parlament, 25/68, EU:C:1977:158, točka 19, in sodbo z dne 5. aprila 1979, Orlandi/Komisija, 117/78, EU:C:1979:109, točka 11).

73

Iz sodne prakse Sodišča je prav tako razvidno, da je mogoče opravičljivost napake priznati, kadar tak izjemni položaj izhaja iz ravnanja sodišča Unije (glej v tem smislu sklep z dne 14. januarja 2010, SGAE/Komisija, C‑112/09 P, EU:C:2010:16, točka 29, ter sklep podpredsednika Sodišča z dne 5. julija 2018, Müller in drugi/QH, C‑187/18 P(I), neobjavljen, EU:C:2018:543, točka 43).

74

V obravnavanem primeru je treba najprej poudariti, da dejstvo, da je Splošno sodišče družbama Soudal in Esko‑Graphics zavrnilo priznanje statusa intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV, čeprav sta imeli vlogo intervenientk v pritožbenem postopku v zadevi C‑337/19 P, pomeni, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 79 sklepnih predlogov, prekinitev s prakso, ki jo je Splošno sodišče že dolgo uporabljalo in ki je formalno potrjena v njegovi sodni praksi.

75

Natančneje, v točki 24 sodbe Splošnega sodišča z dne 23. marca 1993, Gill/Komisija (T‑43/89, EU:T:1993:24), je navedeno sodišče presodilo, da Sodišče ni odločilo o stroških intervenientke, ampak je zadevo v celoti vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, zato ta intervenientka v pritožbenem postopku ohrani status intervenientke v postopku pred Splošnim sodiščem po vrnitvi zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču.

76

Splošno sodišče se je sicer v točkah od 23 do 26 svojega sklepa z dne 16. junija 2020, Uniwersytet Wrocławski/REA (T‑137/16 RENV, neobjavljen, EU:T:2020:275), oddaljilo od navedene rešitve.

77

Vendar je pozneje v točki 65 svoje sodbe z dne 23. septembra 2020, Španija in drugi/Komisija (T‑515/13 RENV in T‑719/13 RENV, EU:T:2020:434), znova potrdilo utemeljenost navedene rešitve, tako da je navedlo, da ta rešitev izhaja iz učinkovitega izvajanja sodne oblasti in je združljiva s Poslovnikom Splošnega sodišča.

78

Okoliščina, da je Komisija vložila pritožbo zoper zadnjenavedeno sodbo, v tem primeru ni upoštevna, ker je bilo mogoče razlago, ki jo je Splošno sodišče v navedeni sodbi podalo v zvezi s svojimi postopkovnimi standardi, na datum, ko sta pritožnici prejeli dopis sodnega tajnika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, vsekakor legitimno šteti za odraz prakse navedenega sodišča.

79

Dalje, poudariti je treba, da je bil navedeni dopis skop, ker v njem ni bilo izrecno navedeno, da Splošno sodišče pritožnicama ne priznava statusa intervenientk in ker poleg splošne navedbe njegovega poslovnika ni vseboval nobenega sklicevanja na podlago za sprejeto odločitev niti, a fortiori, pojasnila, kako je Splošno sodišče zdaj nameravalo razlagati svoja postopkovna pravila.

80

Glede na okoliščine, opisane v točkah od 74 do 78 tega sklepa, je treba šteti, da je skopa narava navedenega dopisa taka, da je pri pravnem subjektu v dobri veri povzročila opravičljivo zmedo glede obsega tega dopisa in možnosti, da takoj vloži pritožbo zoper odločitev, ki jo vsebuje.

81

V navedenih okoliščinah odločitve pritožnic, da poskušata to zmedo odpraviti tako, da se z dopisom z dne 29. decembra 2021 obrneta na Splošno sodišče, da bi mu predložili argumente v zvezi z njunim posebnim postopkovnim položajem in zaprosili za pojasnilo stališča, ki ga je nameravalo sprejeti v zvezi s tem položajem, ni mogoče šteti za odločitev, ki je ne bi sprejela običajno obveščena in skrbna oseba.

82

Nazadnje, iz točk od 36 do 53 tega sklepa je razvidno, da pravna podlaga, na kateri temelji pritožba, ki jo je treba vložiti zoper odločitev Splošnega sodišča, da intervenientki v pritožbenem postopku zavrne status intervenientke v zadevi, ki jo je Sodišče vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, na dan vložitve te pritožbe ni jasno izhajala iz besedila členov 56 in 57 Statuta Sodišča Evropske unije ali sodne prakse Sodišča.

83

Težava pri določitvi ureditve, ki se uporablja za pritožbo, ki bi jo bilo mogoče vložiti zoper izpodbijano odločitev, ki je obstajala na ta dan, je odločilnega pomena, ker je treba pritožbo na podlagi člena 56 tega statuta vložiti v dveh mesecih od odločitve Splošnega sodišča, medtem ko jo je treba v skladu s členom 57 navedenega statuta vložiti v dveh tednih.

84

Iz povezave med vsemi elementi, navedenimi v točkah od 74 do 83 tega sklepa, izhaja, da je treba napako pritožnic v zvezi z rokom, v katerem je bilo treba vložiti to pritožbo, šteti za opravičljivo.

85

Zato je treba ugovor nedopustnosti Komisije, ki se nanaša na prepozno vložitev pritožbe, zavrniti.

86

To pritožbo je torej treba šteti za dopustno.

87

Družbi Soudal in Esko‑Graphics z edinim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče dvakrat napačno uporabilo pravo, in sicer, prvič, v zvezi z zavrnitvijo, da se v spis zadeve T‑263/16 RENV vložijo stališča glede ugotovitev, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741), in drugič, v zvezi z zavrnitvijo njunega statusa intervenientk v navedeni zadevi.

88

Na prvem mestu, iz sodne prakse Splošnega sodišča naj bi izhajalo, da člen 217(1) poslovnika navedenega sodišča ne opredeljuje pojma „stranke v postopku pred Splošnim sodiščem“ in da ta določba torej ne izključuje, da se lahko intervenientkam pred Sodiščem v primeru vrnitve zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču prizna tak status. V skladu z navedeno sodno prakso bi morali imeti družbi Soudal in Esko‑Graphics možnost predložiti pisna stališča v smislu člena 217(1), kar sta storili v rokih, določenih v navedenem členu.

89

Na drugem mestu, kot naj bi Splošno sodišče dosledno poudarilo, bi bilo v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti in neprekinjenosti razprave o sporu, da stranka, če ji je bila dovoljena intervencija v pritožbenem postopku, ohrani status intervenientke v primeru vrnitve zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču po razveljavitvi odločitve navedenega sodišča. Zato naj bi bilo treba pritožnici šteti za intervenientki v zadevi T‑263/16 RENV, ne da bi morali pri Splošnem sodišču vložiti predlog za intervencijo.

90

Navedena rešitev naj bi bila upravičena tudi, kot naj bi izhajalo iz sodne prakse Splošnega sodišča, da bi se navedenemu sodišču omogočilo, da odloči o stroških, kadar jih je Sodišče pridržalo, preden je zadevo vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje. Natančno tako naj bi bilo v obravnavanem primeru.

91

Komisija meni, da je Splošno sodišče pritožnicama utemeljeno odreklo status intervenientke v zadevi T‑263/16 RENV.

92

Člen 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča naj bi namreč dovoljeval, da pisna stališča po tem, ko je Sodišče zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, predložijo zgolj „stranke v postopku pred Splošnim sodiščem“ in ne „stranke v postopku pred Sodiščem“ ali „stranke v pritožbenem postopku“. Člen 1(2)(c) tega poslovnika naj bi podrobneje določal obseg člena 217(1) s tem, da izraza „stranke“ in „stranka“ opredeljuje tako, da se nanašata na „vse stranke v postopku, vključno z intervenienti“.

93

Ker naj se pritožnici ne bi mogli sklicevati na status „strank v postopku pred Splošnim sodiščem“, bi ugoditev tej pritožbi pomenila vzpostavitev skupine intervenientk sui generis, za katero ne bi bilo treba spoštovati niti roka iz člena 143(1) Poslovnika Splošnega sodišča niti pogojev iz člena 143(2) tega poslovnika. Če bi bila intervencija takih strank dovoljena, naj Komisija ne bi imela možnosti odgovoriti na stališča, ki so jih predložile. Tudi sicer bi taka rešitev v praksi vodila do izogibanja ukrepom začasne prekinitve nekaterih postopkov, sprejetih za določitev in prednostno obravnavo „pilotnih“ zadev.

94

Poleg tega naj bi bila sodna praksa Splošnega sodišča, na katero se sklicujeta pritožnici, omejena na dve odločbi, najnovejša od njiju pa je predmet pritožbe, v okviru katere naj bi Komisija izpodbijala, da ima intervenientka v pritožbenem postopku status intervenientke v postopku pred Splošnim sodiščem. Tudi sicer naj bi se položaj pritožnic razlikoval od položaja strank v zadevah, v katerih sta bili izdani navedeni odločbi Splošnega sodišča.

95

Člen 1(2)(c) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da izraza „stranka“ in „stranke“, če ni drugače navedeno, v navedenem poslovniku označujeta vse stranke v postopku, vključno z intervenienti.

96

Vendar ta splošna določba ne določa natančno primerov, v katerih mora Splošno sodišče osebi priznati status intervenientke pred njim.

97

V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav členi od 142 do 145 navedenega poslovnika urejajo sistem intervencije pred Splošnim sodiščem z določitvijo pravil o vložitvi predlogov za intervencijo in njihovem preizkusu, ti členi ne obravnavajo statusa, ki ga je treba priznati osebam, ki jim je Sodišče dovolilo intervencijo v zadevi na stopnji pritožbe, kadar je Sodišče štelo, da je pritožba utemeljena, razveljavilo odločitev Splošnega sodišča in mu zadevo vrnilo v razsojanje.

98

Prav tako člena 217 in 218 istega poslovnika, katerih namen je določiti potek postopka in pravila, ki se uporabljajo zanj v postopkih, ki potekajo po razveljavitvi odločitve Splošnega sodišča in vrnitvi zadeve v njegovo razsojanje, ne vsebujeta pravila, ki bi pojasnjevalo status intervenientk v pritožbenem postopku v takih postopkih.

99

V tem okviru je treba navesti, da je, kot poudarjata pritožnici, obravnava zadeve Splošnega sodišča po odločbi Sodišča, s katero je bila odločitev Splošnega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču, nadaljevanje pritožbenega postopka pred Sodiščem.

100

Ta kontinuiteta je izrecno izražena v Poslovniku Splošnega sodišča. Najprej, iz člena 215 tega poslovnika izhaja, da se postopek pred Splošnim sodišče začne neposredno z odločbo Sodišča, s katero je bila razveljavljena odločitev Splošnega sodišča in mu je bila zadeva vrnjena v razsojanje. Dalje, v skladu s členom 217 navedenega poslovnika začne rok za predložitev stališč o ugotovitvah, ki jih je treba za rešitev spora izpeljati iz odločbe Sodišča, teči od vročitve navedene odločbe. Nazadnje, člen 219 istega poslovnika določa, da Splošno sodišče ne odloči le o stroških v zvezi s postopki pred Splošnim sodiščem, ampak tudi o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.

101

Poleg tega je Splošno sodišče v skladu s členom 61, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, kadar Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča.

102

Zato mora Splošno sodišče ob ponovni preučitvi tožbe na prvi stopnji, potem ko mu je bila zadeva vrnjena v razsojanje, ugotoviti, kakšne posledice za izid spora med strankama ima sodba Sodišča v pritožbenem postopku.

103

Namen predložitve stališč strank v takem okviru, ki jo dovoljuje člen 217 Poslovnika Splošnega sodišča, je prav to, da se strankam omogoči, da predstavijo svoja stališča glede teh posledic za izid tega spora in da dopolnijo informacije Splošnega sodišča v zvezi s tem.

104

Namen te določbe je tako zagotoviti kontinuiteto razprave o sporu pri obravnavi iste zadeve pred sodiščema Unije, tako kot določa člen 172 Poslovnika Sodišča, ki vsaki stranki v zadevi pred Splošnim sodiščem, ki ima interes za ugoditev pritožbi ali zavrnitev pritožbe, omogoča, da pri Sodišču vloži odgovor na pritožbo.

105

Na prvem mestu, priznanje Sodišča, da je neka oseba intervenientka, na podlagi člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije predpostavlja, da je navedena oseba lahko izkazala interes za rešitev spora, predloženega Sodišču.

106

Zato dejstvo, da se intervenientki v pritožbenem postopku zavrne status intervenientke v postopku pred Splošnim sodiščem, kadar je Sodišče zadevo vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje, povzroči, da se navedeni osebi, ker ta ne more več vložiti predloga za intervencijo pri Splošnem sodišču iz razloga, navedenega v točki 41 tega sklepa, odvzame vsakršna možnost, da pred Splošnim sodiščem predstavi svoja stališča glede posledic, ki jih je treba izpeljati iz odločbe Sodišča, ki pa je vplivala na njene interese.

107

Člen 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije poleg tega določa, da se lahko osebe, ki izkažejo upravičen interes, pridružijo „postopku“ (v francoščini: „litige“). Iz členov 55 in 56 navedenega statuta, vsaj v francoski različici teh členov, pa izhaja, da se pojem „litige“ (spor) v delu, v katerem se nanaša na spor med strankama, razlikuje od pojma „instance“ (postopek), ki se nanaša na postopek, ki poteka pred sodiščem, ki odloča o sporu.

108

Res je, da ni mogoče povsem izključiti, da v nekaterih primerih, zlasti kadar je Sodišče dokončno odločilo o nekaterih vidikih zadeve, preden jo je vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje, intervenientka v pritožbenem postopku nima več interesa za rešitev spora pred Splošnim sodiščem. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more upravičiti tega, da se intervenientki v postopku s pritožbo ne more priznati status intervenientke v zadevi, ki jo je Sodišče vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, saj morata sodišči Unije med postopkom preveriti, ali interes, ki je upravičeval intervencijo, še vedno obstaja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999, Hüls/Komisija, C‑199/92 P, EU:C:1999:358, točke od 52 do 55).

109

V obravnavani zadevi je bilo, kot poudarjata pritožnici, njunem predlogu za intervencijo pred Sodiščem ugodeno, ker sta imeli interes, da ničnost spornega sklepa ex tunc in erga omnes, ki jo je razglasilo Splošno sodišče, postane pravnomočna (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International, C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915, točka 17), ta razglasitev ničnosti pa je ravno predmet postopka v zadevi T‑263/16 RENV, za katero pritožnici trdita, da v njej upravičeno lahko intervenirata.

110

Na drugem mestu, poudariti je treba, da rešitev, ki jo je Splošno sodišče uporabilo v izpodbijani odločitvi, privede do tega, da sta kontinuiteta razprave o sporu v dani zadevi in obseg učinkov dopustitve stranki, da intervenira pred Sodiščem, odvisna od odločitve Sodišča, sprejete na podlagi člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, da samo dokončno odloči o sporu ali, nasprotno, vrne zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču.

111

Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 87 sklepnih predlogov, lahko intervenientka v pritožbenem postopku, kadar Sodišče dokončno odloči o sporu, namesto da zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, svoje trditve uveljavlja pred sodiščem Unije, ki odloča o tožbi na prvi stopnji, medtem ko ji je ta možnost odvzeta, če se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

112

Na tretjem mestu, rešitev, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, bi lahko še toliko bolj vplivala na kontinuiteto razprave o sporu pred sodiščema Unije, ker bi morala imeti intervenientka v pritožbenem postopku možnost znova sodelovati – ob spoštovanju pogojev, določenih v členu 40 Statuta Sodišča Evropske unije in upoštevnih določbah Poslovnika Sodišča – v postopku pred Sodiščem v primeru pritožbe zoper novo odločitev Splošnega sodišča, sprejeto po tem, ko mu je Sodišče zadevo vrnilo v razsojanje, in bi se intervenientka torej morala v okviru enega samega spora s prekinitvami udeleževati postopkov pred sodišči Unije.

113

Na četrtem mestu, poudariti je treba, da člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.

114

Iz navedene določbe nasprotno izhaja, da če je pritožba utemeljena, vendar pa Sodišče zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, prvo ne odloči o stroških.

115

V takem primeru mora nujno Splošno sodišče odločiti o stroških pritožbenega postopka, kot je sicer izrecno določeno v členu 219 Poslovnika.

116

Zato bi to, da bi bil intervenientki v pritožbenem postopku zavrnjen status intervenientke v zadevi, ki jo je Sodišče vrnilo Splošnemu sodišču, pomenilo, da – če je bilo pred Sodiščem predlagano, naj se drugi stranki naložijo stroški te intervenientke ali da se slednji naložijo stroški druge stranke – bodisi teh predlogov sodišče Unije ne bi obravnavalo bodisi da bi moralo Splošno sodišče odločiti o predlogih, ki se nanašajo na osebo, ki ni stranka v postopku pred njim in ki torej svojih trditev v tem postopku ni mogla zagovarjati.

117

Točno za to bi šlo v tej zadevi.

118

V obravnavanem primeru je namreč Komisija predlagala, naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v zadevi C‑337/19 P.

119

Ker je Sodišče v sodbi z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741), pridržalo odločitev o stroških, mora Splošno sodišče, kot trdita pritožnici, pri preučitvi zadeve T‑263/16 RENV odločiti o morebitni naložitvi stroškov pritožnicama v zvezi s pritožbenim postopkom v zadevi C‑337/19 P.

120

Na petem mestu, trditev, s katerimi Komisija nasprotuje temu, da se intervenientkam v pritožbenem postopku prizna status intervenientke v zadevi, ki jo je Sodišče vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje, ni mogoče sprejeti.

121

Najprej, čeprav pravila iz člena 143 Poslovnika Splošnega sodišča ne urejajo priznanja statusa intervenientke pred Splošnim sodiščem intervenientki v pritožbenem postopku pred Sodiščem, ni mogoče šteti, da je taka intervencija pred Splošnim sodiščem dovoljena brez vsakršne vsebinske ali formalne zahteve. Sodišče mora namreč zadevni osebi predhodno dovoliti intervencijo pred Sodiščem pod pogoji, opredeljenimi v členu 40 Statuta Sodišča Evropske unije in ustreznih določbah Poslovnika Sodišča.

122

Dalje, dejstvo, da ta rešitev stranki omogoča, da predloži stališča, na katera druge stranke v postopku pred Splošnim sodiščem ne bi mogle odgovoriti, ni pomembno, ker na eni strani Poslovnik Splošnega sodišča ne daje na splošno pravice do odgovora na stališča, predložena na podlagi člena 217 navedenega poslovnika, na drugi strani pa člen 217(3) navedenega poslovnika vendarle določa, da se dovoli predložitev dodatnih pisnih stališč, če okoliščine to upravičujejo.

123

Nazadnje, v zvezi s trditvijo Komisije, da bi priznanje statusa intervenientke pred Splošnim sodiščem intervenientki v pritožbenem postopku, ki je prav tako tožeča stranka v zadevi, ki jo je navedeno sodišče prekinilo v okviru določitve „pilotne“ zadeve, privedlo do izogibanja navedeni odločitvi o prekinitvi, je treba poudariti, da taka odločitev o prekinitvi ne more povzročiti ovire za dopustitev intervencije navedene tožeče stranke pred sodiščem Unije, če je treba navedeno intervencijo dovoliti na podlagi člena 40 Statuta Sodišča Evropske unije (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International, C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915, točki 14 in 18 ter navedena sodna praksa).

124

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ta člen 40, spoštovanje procesnih pravic, ki so intervenientkam zagotovljene s Poslovnikom Splošnega sodišča, in načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti v okviru usklajenega poteka postopkov pred Sodiščem in Splošnim sodiščem nalagajo, da ima intervenientka v pritožbenem postopku po samem pravu status intervenientke pred Splošnim sodiščem, kadar se zadeva vrne navedenemu sodišču v razsojanje, potem ko je Sodišče odločbo Splošnega sodišča razveljavilo.

125

V obravnavani zadevi pa ni sporno, prvič, da je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915), družbama Soudal in Esko‑Graphics dovoljena intervencija pred Sodiščem v zadevi C‑337/19 P, in drugič, da je Sodišče s sodbo z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741), razveljavilo sodbo Splošnega sodišča z dne 14. februarja 2019, Belgija in Magnetrol International/Komisija (T‑131/16 in T‑263/16, EU:T:2019:91), ter zadevi T‑131/16 in T‑263/16 vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje, da odloči o nekaterih tožbenih razlogih v navedenih zadevah.

126

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da je pritožnicama odreklo status intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV, napačno uporabilo pravo.

127

Zato je treba edini pritožbeni razlog pritožnic sprejeti in izpodbijano odločitev razveljaviti.

128

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če odločitev Splošnega sodišča razveljavi, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

129

V obravnavanem primeru iz točk od 124 do 126 tega sklepa izhaja, da imata družbi Soudal in Esko‑Graphics po samem pravu status intervenientke pred Splošnim sodiščem v tej zadevi in imata zato vse pravice, ki izhajajo iz navedenega statusa, zlasti pravico do predložitve stališč na podlagi člena 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

130

Zato mora Splošno sodišče sprejeti postopkovne ukrepe, ki izhajajo iz navedenega statusa.

131

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.

132

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.

133

Čeprav Komisija s svojimi predlogi ni uspela, družbi Soudal in Esko‑Graphics nista predlagali, naj se ji naloži plačilo stroškov. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške, nastale v tem pritožbenem postopku.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) sklenilo: