1.

Ali je treba člene 167, 168(a) in 178(a) Direktive o DDV (1) razlagati tako, da če davčni organ glede katerega koli člana verige storitev ugotovi kršitev posebnih pravil, ki se nanašajo na storitev, za izvedbo katere se je ta zavezal v pogodbi, sklenjeni z davčnem zavezancem, ali v dogovoru, sklenjenem s člani verige, ali kršitev drugih pravil, taka neizpolnitev pomeni dejstvo, ki kot objektivna okoliščina samo po sebi zadostuje za dokaz obstoja davčne goljufije, tudi če je dejavnost članov verige v vseh pogledih zakonita, ali pa mora davčni organ tudi v takem primeru konkretno navesti, kaj pomeni davčno goljufijo in tudi, kateri član verige in s katerim ravnanjem jo je storil? Ali mora v teh okoliščinah davčni organ, če je bila ugotovljena neizpolnitev, preučiti vzročno zvezo med neizpolnitvijo obveznosti iz predpisov, s katerimi je urejena gospodarska dejavnost, in pravico davčnega zavezanca do odbitka, tako da bi bilo mogoče davčnemu zavezancu pravico do odbitka DDV zavrniti le v primeru dokaza o taki vzročni zvezi?

2.

Ali je glede na navedene člene Direktive o DDV, pravico do poštenega sojenja, ki je v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah priznana kot splošno pravno načelo, ter temeljni načeli sorazmernosti in pravne varnosti od davčnega zavezanca v okviru njegove splošne obveznosti nadzora mogoče zahtevati, da preveri, ali so predhodni člani verige izpolnili obveznosti, določene s posebnimi predpisi za izvajanje zaračunanih storitev, in zahteve za zakonito delovanje? Če je odgovor pritrdilen, ali je to stalna obveznost davčnega zavezanca, dokler traja pravno razmerje, oziroma v kakšnih časovnih intervalih mora izpolniti to obveznost?

3.

Ali je treba člene 167, 168(a) in 178(a) Direktive o DDV razlagati tako, da če davčni zavezanec odkrije, da kateri koli predhodni član verige ni izpolnil obveznosti, zanj nastane obveznost, da ne uresniči svoje pravice do odbitka DDV, ki je bil v tem primeru prevaljen nanj, ker se sicer uveljavljanje odbitka DDV šteje za davčno utajo?

4.

Ali je treba navedene člene Direktive o DDV v povezavi z načeloma pravne varnosti in davčne nevtralnosti razlagati tako, da davčni organ ob preučitvi in opredelitvi goljufivosti verige ter določitvi upoštevnih dejstev in preučitvi dokazov, s katerimi se ta dejstva utemeljujejo, ne more spregledati določb posebnih predpisov glede zaračunanih storitev, zlasti pravil o pravicah in obveznostih strank?

5.

Ali je z navedenimi členi Direktive o DDV, pravico do poštenega sojenja, ki je v členu 47 Listine priznana kot splošno pravno načelo, in temeljnim načelom pravne varnosti skladna praksa davčnega organa, da je mogoče pri preverjanju pravice do odbitka v zvezi z gospodarsko transakcijo, opravljeno v okviru dejavnosti izvajanja storitev, dejanski obstoj navedene gospodarske transakcije, ki je dokumentiran z računi, pogodbami in drugimi računovodskimi listinami, izpodbiti na podlagi ugotovitev preiskovalnega organa med preiskavo, izjav osumljencev med preiskavo in pričevanj delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, glede tega, kaj mislijo o svojem delovnem razmerju, kako ga pravno opredeljujejo in koga štejejo za izvajalca pooblastil delodajalca?

6.

Ali je z navedenimi členi Direktive o DDV združljiva ter s pravico do poštenega sojenja, ki je v členu 47 Listine priznana kot splošno pravno načelo, in temeljnim načelom pravne varnosti skladna praksa davčnega organa, da možnost davčnega zavezanca, da za izvajanje svoje gospodarske dejavnosti izbere obliko, s katero lahko stroške zniža v največji meri, šteje za izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom in na podlagi tega svojo pravico do prekvalifikacije pogodb uresničuje tako, da ustvari pogodbo med strankami, med katerimi prej ni obstajalo pogodbeno razmerje?