–

za Z. sp. z o.o. M. Plichta, A. Tomaszewska, radcowie prawni, in O. Wojciechowski,

–

za A. S.A. P. Bieżuński, radca prawny, in K. Staszel, adwokat,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, M. Kozak in S. Żyrek, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Goddin in M. Owsiany-Hornung, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66) v povezavi z načelom učinkovitosti.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Z. sp. z o.o., družbo poljskega prava, in A. S.A., bančno ustanovo (v nadaljevanju: banka), glede zahteve za pridobitev dokumentov in informacij zaradi izterjave terjatve, katere prevzemnik je oseba Z. in ki ustreza znesku, ki ga banka dolguje iz naslova zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki je posledica predčasnega odplačila tega kredita.

3

V uvodni izjavi 39 Direktive 2008/48 je navedeno:

„Potrošnik bi moral imeti pravico, da svoje obveznosti poravna pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi. […]“.

4

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…]“.

5

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“, v odstavku 1 določa:

„Kreditne pogodbe se pripravijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov.

Vse pogodbene stranke prejmejo izvod kreditne pogodbe. Ta člen ne posega v nobena nacionalna pravila o veljavnosti sklenitve kreditnih pogodb, če so ta skladna s pravom Skupnosti.“

6

Člen 16 te direktive, naslovljen „Predčasno odplačilo“, v odstavku 1 določa:

„Potrošnik ima pravico, da kadar koli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti po kreditni pogodbi. V takšnih primerih je upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki jih sestavljajo obresti in stroški v preostalem obdobju trajanja pogodbe.“

7

Z ustawa o kredycie konsumenckim (zakon o potrošniških kreditih) z dne 12. maja 2011 (Dz. U. 2011, št. 126, pozicija 715) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o potrošniških kreditih), je bila Direktiva 2008/48 prenesena v poljski pravni red.

8

Člen 49 zakona o potrošniških kreditih določa:

„1.   V primeru celotnega odplačila kredita pred rokom, ki je določen v pogodbi, je treba skupne stroške kredita zmanjšati za stroške, ki ustrezajo preostalemu obdobju trajanja pogodbe, tudi če jih je potrošnik nosil pred tem odplačilom.

2.   V primeru delnega odplačila kredita pred rokom, ki je določen v pogodbi, se odstavek 1 uporablja smiselno.“

9

Banka je med 14. novembrom 2015 in 24. julijem 2018 sklenila 15 potrošniških kreditnih pogodb (v nadaljevanju: zadevne kreditne pogodbe) s šestimi posamezniki (v nadaljevanju: potrošniki). Potrošniki so svoje kredite odplačali pred zapadlostjo, določeno v zadevnih pogodbah, in so nato po tem predčasnem odplačilu na osebo Z. prenesli svoje terjatve, ki ustrezajo zneskom, ki jih dolguje banka na podlagi člena 49(1) in (2) zakona o potrošniških kreditih.

10

Toda potrošniki nimajo več svojih izvodov zadevnih kreditnih pogodb, tako da jih niso mogli posredovati osebi Z.

11

Vendar je Biuro Informacji Kredytowej (urad za kreditne informacije, Poljska) osebi Z. potrdil obstoj terjatev potrošnikov.

12

V teh okoliščinah je oseba Z. pri Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (okrajno sodišče mesta Varšava, Poljska), predložitvenem sodišču, vložila tožbo, s katero zahteva, da ji banka izroči dvojnik zadevnih kreditnih pogodb in s temi povezanih pogodb, zlasti pogodb o zavarovanju, ter da ji sporoči nekatere informacije o teh kreditnih pogodbah. Banka trdi, da ni pravno zavezana zagotoviti teh elementov.

13

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je s členom 16 Direktive 2008/48 v povezavi z načelom učinkovitosti prava Unije podeljena pravica zahtevati dokumente, kakršna je potrošniška kreditna pogodba, ki je bila predmet predčasnega odplačila, ter informacije v zvezi z datumom in zneskom odplačila, kadar je njihova pridobitev nujna za oceno ustreznosti vložitve tožbe, če je to potrebno, ne da bi se izpostavilo tveganju, da bi bilo treba nasprotni stranki povrniti izdatke, ali tveganju, da bi del terjatve zastaral.

14

Glede tega to sodišče na eni strani opozarja, da je namen prava Unije in nacionalnih določb zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in da določajo, da imajo potrošniki v primeru predčasnega odplačila kredita pravico do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki ustreza obrestim in stroškom, dolgovanim za preostalo obdobje trajanja pogodbe. Vendar mora na podlagi nacionalnega prava obstoj te terjatve dokazati potrošnik, česar pa ni mogoče storiti brez predložitve pogodbe pristojnemu sodišču in brez natančne določitve terjatve na dan, ko je bil kredit odplačan.

15

Na drugi strani, po mnenju predložitvenega sodišča je posledica tega, da se potrošniku odreče pravica do pridobitve kopije kreditne pogodbe, katere izvirnika nima več, to, da ne le, da ne more preveriti pravilnosti izračuna zneskov, ki jih mora kreditodajalec vrniti, kot je izračun, ki ga je slednji izvedel, ampak tudi ne more presoditi ekonomske ustreznosti morebitne tožbe za izterjavo teh zneskov. Poleg tega navaja, da je potrošnik najšibkejša pogodbena stranka in nima sredstev, ki jih ima gospodarski subjekt, kot so banke, za neokrnjeno hrambo vseh pomembnih dokumentov.

16

Nazadnje, predložitveno sodišče meni, da če potrošnik nima pravice od kreditodajalca zahtevati, da mu izroči kopijo kreditne pogodbe, iz tega sledi, da bi bila posledica tega, da je potrošnik izgubil izvirnik te pogodbe, prejete ob sklenitvi navedene pogodbe, dejansko prikrajšanje dejanske možnosti izterjave zneskov, ki jih kreditodajalec dolguje na podlagi člena 49(1) in (2) zakona o potrošniških kreditih. Ta razlaga naj bi ogrožala učinkovitost pravice do zmanjšanja stroškov kredita, ki je potrošniku priznana s členom 16(1) Direktive 2008/48, s tem da bi ga izpostavila tveganju, da bi bila njegova tožba, ki temelji na tej pravici, zavrnjena, da bi moral plačati stroške postopka za kreditodajalca ali da bi bil soočen z zastaranjem njegove terjatve.

17

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (okrajno sodišče mesta Varšava) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 16(1) Direktive 2008/48 v okviru načela učinkovitosti prava Unije razlagati tako, da lahko potrošnik ali podjetnik, na katerega je potrošnik prenesel svoje pravice iz te določbe navedene direktive, na podlagi te določbe od kreditodajalca zahteva izvod pogodbe (in pogojev, ki so del pogodbe) in podatke o odplačilu kredita, ki so potrebni, da se preveri pravilnost izračuna zneska, izplačanega potrošniku kot vračilo sorazmernega deleža skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila, in ki so potrebni, da lahko potrošnik vloži tožbo zaradi morebitnega vračila navedenih zneskov?“

18

Najprej, navesti je treba, da to, da spor o glavni stvari poteka med pravnima osebama, ne ovira uporabe Direktive 2008/48. Kot je namreč razvidno iz točke 20 sodbe z dne 11. septembra 2019, Lexitor (C‑383/18, EU:C:2019:702), področje uporabe te direktive ni odvisno od identitete strank v sporu, temveč od statusa strank kreditne pogodbe. V obravnavani zadevi pa terjatve, ki so predmet sporov o glavni stvari, izhajajo iz zadevnih kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene med potrošniki in banko, pri čemer so bile te terjatve po predčasnem odplačilu navedenih kreditov prenesene na tožečo stranko iz postopka v glavni stvari.

19

Iz tega sledi, da spor o glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2008/48.

20

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16(1) Direktive 2008/48 v povezavi z načelom učinkovitosti prava Unije razlagati tako, da lahko potrošnik v smislu člena 3(a) te direktive od kreditodajalca zahteva kopijo te pogodbe in vse informacije v zvezi z odplačilom kredita, ki jih ni v sami pogodbi, so pa nujne za to, da se, na eni strani, preveri izračun zneska, ki ga kreditodajalec dolguje iz naslova zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki je posledica predčasnega odplačila tega kredita, in na drugi strani, da se temu potrošniku omogoči vložitev morebitne tožbe za izterjavo tega zneska.

21

Na prvem mestu, opozoriti je treba, da člen 16(1) Direktive 2008/48 v povezavi z uvodno izjavo 39 te direktive določa pravico potrošnika do predčasnega odplačila kredita in do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki ustreza obrestim in stroškom, dolgovanim za preostalo obdobje trajanja pogodbe (sodba z dne 11. septembra 2019, Lexitor, C‑383/18, EU:C:2019:702, točka 22).

22

Vendar iz besedila člena 16(1) Direktive 2008/48 ne izhaja izrecno, da je kreditodajalec za to, da se potrošniku omogoči izvrševanje njegove pravice do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, zavezan temu zagotoviti kopijo pogodbe v primeru izgube in sporočiti informacije, ki jih ni v pogodbi in ki bi bile nujne za izračun zneska, dolgovanega potrošniku na podlagi te določbe.

23

Vendar je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodbi z dne 11. septembra 2019, Lexitor, C‑383/18, EU:C:2019:702, točka 26, in z dne 22. decembra 2022, Quadrant Amroq Beverages, C‑332/21, EU:C:2022:1031, točka 42 in navedena sodna praksa).

24

Na drugem mestu, glede cilja Direktive 2008/48 je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se z njo želi zagotoviti visoka raven varstva potrošnikov. Ta sistem varstva temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti (sodba z dne 11. septembra 2019, Lexitor, C‑383/18, EU:C:2019:702, točka 29 in navedena sodna praksa).

25

Ob upoštevanju tega cilja, ki je zagotoviti visoko raven varstva interesov potrošnika, je nujno, da ima ta na voljo vse informacije v zvezi s stroški kredita, tako da mu je omogočeno, da določi skupen obseg teh stroškov, zlasti za izvrševanje pravice do zmanjšanja teh skupnih stroškov, ki mu je podeljena s členom 16(1) Direktive 2008/48. Zato imajo obveznosti zagotavljanja informacij, naložene z Direktivo 2008/48, bistveno vlogo pri uresničevanju cilja, ki se mu sledi s to direktivo.

26

Glede tega pa je treba navesti, da iz člena 16(1) Direktive 2008/48 izhaja, da ima potrošnik pravico do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki ustreza obrestim in stroškom, dolgovanim za preostalo obdobje trajanja pogodbe, ne da bi moral predložiti kakršen koli drug dokaz, razen dokaza o predčasnem odplačilu tega kredita. Iz tega sledi, da je kreditodajalec tisti, ki mora zagotoviti informacije, nujne za določitev zneska zmanjšanja skupnih stroškov kredita, do katerega je upravičen potrošnik.

27

Poleg tega, če se domneva, da informacij, nujnih za izračun tega zneska, ni v sami pogodbi, obveznost zagotavljanja polnega učinka člena 16(1) Direktive 2008/48 zahteva, da potrošnik prejme te informacije od kreditodajalca, če so te nujne za izračun navedenega zneska. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali gre v obravnavani zadevi za tak primer.

28

Poleg tega – kot je poudarila poljska vlada – kreditodajalec, ki potrošniku odreče pravico do sorazmernega zmanjšanja skupnih stroškov kredita zaradi predčasnega odplačila celotnega kredita, čeprav ve, da ta nima pogodbenih dokumentov, nima nobenega legitimnega interesa za prikrivanje teh dokumentov potrošniku ali njegovemu pravnemu nasledniku.

29

Na tretjem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega se umešča člen 16(1) Direktive 2008/48, je treba opozoriti, da je ta določba v poglavju IV te direktive, naslovljenem „Informacije in pravice v zvezi s kreditnimi pogodbami“. Iz tega je treba sklepati, da je zakonodajalec Unije s tem izrecno navedel svojo voljo, da vzpostavi tesno povezavo med možnostjo potrošnika, da izvršuje pravice v zvezi s kreditno pogodbo, na eni strani, in dostopom do informacij v zvezi s kreditom na drugi strani.

30

Iz tega sledi, da obveznost zagotavljanja informacij, ki je posledica volje zakonodajalca Unije, da z Direktivo 2008/48 zagotovi visoko raven varstva potrošnika, kot je razvidno iz točk 24 in 25 te sodbe, zajema zlasti obveznost kreditodajalca, da potrošniku posreduje kopijo kreditne pogodbe in vse informacije v zvezi z odplačilom kredita, ki jih ni v sami pogodbi, so pa nujne za to, da se, na eni strani, preveri izračun zneska, ki ustreza zmanjšanju skupnih stroškov kredita, ki ga potrošnik lahko uveljavlja po predčasnem odplačilu tega kredita, in na drugi strani, da se temu potrošniku omogoči vložitev morebitne tožbe za izterjavo tega zneska.

31

Ta razlaga je poleg tega potrjena s členom 10 Direktive 2008/48, ki se nanaša na informacije, ki se morajo vključiti v kreditno pogodbo, in ki je pred členom 16(1) Direktive 2008/48, pri čemer sta obe določbi v poglavju IV te direktive, naslovljenem „Informacije in pravice v zvezi s kreditnimi pogodbami“. V skladu z odstavkom 1 tega člena 10 se kreditne pogodbe pripravijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov.

32

Glede tega je treba, na eni strani, navesti, da v skladu s sodno prakso Sodišča –zlasti iz opredelitve pojma „trajni nosilec podatkov“ iz člena 3(m) Direktive 2008/48 – izhaja, da mora ta nosilec potrošniku na enak način kot nosilec v papirni obliki zagotoviti zadevne informacije, da mu omogoči uveljavljanje njegovih pravic, če je to potrebno. Glede tega so pomembni možnost, da potrošnik lahko shrani informacije, ki so namenjene njemu osebno, jamstvo, da se njihova vsebina ne spremeni, in dostopnost teh informacij v ustreznem obdobju ter možnost, da se nespremenjene reproducirajo. Tak nosilec mora na eni strani potrošniku omogočiti, da informacije, namenjene njemu osebno, shrani na tak način, da so mu dostopne za prihodnje potrebe toliko časa, kolikor zadostuje za namene informiranja, in na drugi strani omogočiti nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točki 35 in 37 ter navedena sodna praksa).

33

Če je dejansko posedovanje teh dokumentov in v njih vsebovanih informacij za to nujno, je treba izročitev kopije teh dokumentov in informacij od kreditodajalca potrošniku, ki teh nima več, na enak način šteti za obveznost.

34

Nazadnje, opozoriti je treba, da načelo primarnosti prava Unije zaradi zagotavljanja učinkovitosti vseh določb prava Unije med drugim nacionalnim sodiščem nalaga, da svoje nacionalno pravo kar najbolj razlagajo v skladu s pravom Unije (sodba z dne 4. maja 2023, ALD Automotive, C‑78/22, EU:C:2023:379, točka 39 in navedena sodna praksa).

35

Natančneje, iz tega sledi, da mora nacionalno sodišče, ki odloča, kot v obravnavanem primeru, o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih za prenos direktive, te razlagati glede na besedilo in namen te direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem, brez poseganja v nekatere omejitve, med katerimi je zlasti prepoved razlage nacionalnega prava contra legem (sodba z dne 4. maja 2023, ALD Automotive, C‑78/22, EU:C:2023:379, točka 40 in navedena sodna praksa).

36

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 16(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da potrošnik v smislu člena 3(a) te direktive od kreditodajalca lahko zahteva kopijo te pogodbe in vse informacije v zvezi z odplačilom kredita, ki jih ni v sami pogodbi, so pa nujne za to, da se, na eni strani, preveri izračun zneska, ki ga kreditodajalec dolguje iz naslova zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki je posledica predčasnega odplačila tega kredita, in na drugi strani, da se temu potrošniku omogoči vložitev morebitne tožbe za izterjavo tega zneska.

37

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 16(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS

je treba razlagati tako, da

potrošnik v smislu člena 3(a) te direktive od kreditodajalca lahko zahteva kopijo te pogodbe in vse informacije v zvezi z odplačilom kredita, ki jih ni v sami pogodbi, so pa nujne za to, da se, na eni strani, preveri izračun zneska, ki ga kreditodajalec dolguje iz naslova zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki je posledica predčasnega odplačila tega kredita, in na drugi strani, da se temu potrošniku omogoči vložitev morebitne tožbe za izterjavo tega zneska.