–

za Edil Work 2 Srl in S.T. Srl R. Vaccarella, avvocato,

–

za STE Sàrl A. Pontecorvo in P. Sammarco, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Meloncellijem, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo G. Braun, L. Malferrari in M. Mataija, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 49 in 54 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med, na eni strani, družbo Edil Work 2 Srl in S.T. Srl ter, na drugi strani, družbo STE Sàrl v zvezi z zakonitostjo prenosa lastništva nepremičninskega kompleksa, imenovanega Castello di Tor Crescenza (v nadaljevanju: nepremičninski kompleks), na prvi dve družbi.

3

V uvodni izjavi 2 Direktive (EU) 2019/2121 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 glede čezmejnih preoblikovanj, združitev in delitev (UL 2019, L 321, str. 1) je navedeno:

„Svoboda ustanavljanja je eno od temeljnih načel prava Unije. V skladu z drugim odstavkom člena 49 [PDEU] v povezavi s členom 54 PDEU svoboda ustanavljanja za družbe ali podjetja med drugim vključuje pravico do ustanovitve in vodenja teh družb ali podjetij pod pogoji, ki jih določa zakonodaja države članice ustanovitve. Po razlagi Sodišča Evropske unije to vključuje pravico družbe ali podjetja, ki je ustanovljeno v skladu z zakonodajo ene države članice, do preoblikovanja v družbo ali podjetje po pravu druge države članice, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakonodaja te druge države članice, in zlasti merilo, ki je v zakonodaji te druge države članice določeno za navezavo družbe ali podjetja na njen nacionalni pravni red.“

4

Člen 25 legge n. 218 – Riforma del sistema italiano di diritto internazionale privato (zakon št. 218 o reformi italijanskega sistema mednarodnega zasebnega prava) z dne 31. maja 1995 (GURI št. 128 z dne 3. junija 1995, str. 1; v nadaljevanju: zakon št. 218/1995) določa:

„1.   Družbe, združenja, fundacije in vse druge subjekte, javne ali zasebne, tudi če nimajo lastnosti združenja, ureja pravo države, na ozemlju katere so bili ustanovljeni. Italijansko pravo pa se uporablja, če je sedež uprave v Italiji oziroma če je v Italiji glavna dejavnost teh subjektov.

2.   Pravo, ki se uporablja za te subjekte, ureja zlasti:

3.   Prenosi statutarnega sedeža v drugo državo in združitve subjektov s sedeži v različnih državah so veljavni samo, če so izvedeni v skladu s pravom zadevnih držav.“

5

Člen 2381, drugi odstavek, Codice civile (civilni zakonik) določa:

„Upravni odbor lahko, če ustanovni akt ali skupščina to dopušča, svoja pooblastila prenese na izvršni odbor, ki ga sestavljajo nekateri od njegovih članov, ali na enega ali več članov upravnega odbora.“

6

Nepremičninski kompleks, ki je v okolici Rima (Italija), je bil edino premoženje družbe Agricola Torcrescenza Srl, katere dejavnost je bilo vodenje te nepremičnine. Leta 2004 je ta družba najprej spremenila svojo firmo in postala družba STA Srl, nato pa preselila svoj sedež v Luksemburg, kjer se je preoblikovala v luksemburško družbo STE, pri čemer je še naprej izkoriščala nepremičninski kompleks.

7

Leta 2010 je bila oseba S. B. na izredni skupščini družbe STE, ki je potekala v Luksemburgu, imenovana za edino poslovodjo. Ob tej priložnosti je oseba S. B. imenovala osebo F. F., ki ni bila niti delničar niti član upravnega odbora družbe STE, za pooblaščenega zastopnika in mu podelila pooblastilo, da opravi „vse potrebne posle in transakcije, brez izjem in izključitev, v mejah dejavnosti družbe“ (v nadaljevanju: sporna podelitev pooblastil).

8

Oseba F. F., ki je delovala v imenu in za račun družbe STE, je leta 2012 lastništvo nepremičninskega kompleksa prenesla na družbo S.T., ki ga je pozneje prenesla na družbo Edil Work 2. Družba STE je leta 2013 pri Tribunale di Roma (sodišče v Rimu, Italija) začela postopek zoper družbi S.T. in Edil Work 2, da bi dosegla razveljavitev dveh prenosov lastništva nepremičninskega kompleksa, ker naj bi bila sporna podelitev pooblastil po italijanskem pravu nezakonita.

9

Tribunale di Roma (sodišče v Rimu) je razsodilo, da je bila ta podelitev pravilna, zato je tožbo zavrnilo. Ker je Corte d’appello di Roma (višje sodišče v Rimu, Italija) sodbo navedenega sodišča spremenilo, sta družbi Edil Work 2 in S.T. vložili pritožbo pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), ki je predložitveno sodišče.

10

Navedeno sodišče ugotavlja, da je iz člena 25(3) zakona št. 218/1995 razvidno, da italijansko pravo omogoča preoblikovanje italijanskih družb v tuje družbe s prenosom sedeža v drugo državo članico, vendar le če je prenos veljaven tako v matični kot v ciljni državi članici.

11

Vendar se po mnenju predložitvenega sodišča postavlja vprašanje, ali to, da je bila družba STE ustanovljena kot luksemburška družba, pomeni, da za akte o upravljanju te družbe, ki je kljub temu ohranila kraj poslovanja v Italiji, velja luksemburška zakonodaja.

12

V zvezi s tem navedeno sodišče navaja, na eni strani, da je splošno merilo za določitev prava, ki se uporablja za sporno podelitev pooblastil, v smislu člena 25(1) zakona št. 218/1995 merilo kraja, v katerem je bila družba ustanovljena.

13

V skladu z drugim stavkom te določbe pa naj bi se italijansko pravo uporabljalo za družbe, katerih „glavna dejavnost“ je v Italiji. Ker je kraj poslovanja družbe STE – in sicer nepremičninski kompleks, ki je njeno edino premoženje – v Italiji, naj bi bilo pravo, ki se uporablja za sporno podelitev pooblastil, italijansko pravo.

14

V skladu s členom 2381, drugi odstavek, civilnega zakonika pa lahko upravni odbor družbe z omejeno odgovornostjo pooblastila prenese le na člane tega odbora. Tako naj bi bila podelitev teh pooblastil osebi, ki je glede na družbo tretja oseba, nezakonita.

15

Predložitveno sodišče ugotavlja, na drugi strani, da v skladu s sodno prakso Sodišča svoboda ustanavljanja zajema pravico družbe, ustanovljene v skladu s pravom ene države članice, da se preoblikuje v družbo druge države članice, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakonodaja te druge države članice, zlasti pa, če je izpolnjena navezna okoliščina, ki jo določa ta zakonodaja. Iz tega sledi, da dejstvo, da se prenese samo statutarni sedež in ne glavna uprava ali glavni kraj poslovanja, samo po sebi ne izključuje možnosti uporabe svobode ustanavljanja na podlagi člena 49 PDEU.

16

Poleg tega naj v skladu s to določbo svoboda ustanavljanja ne bi zajemala le ustanovitve, ampak tudi „vodenje podjetij“. Dejavnosti vodenja bi se morale v skladu z uvodno izjavo 2 Direktive 2019/2121 izvajati pod pogoji, ki jih določa zakonodaja države članice ustanovitve, ki je v obravnavani zadevi Veliko vojvodstvo Luksemburg.

17

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člena 49 in 54 [PDEU] nasprotujeta temu, da država članica, v kateri je bila prvotno ustanovljena družba (družba z omejeno odgovornostjo), za to družbo uporablja določbe nacionalnega prava o delovanju in upravljanju [te] družbe, če [navedena] družba po tem, ko preseli svoj sedež in je ponovno ustanovljena po pravu ciljne države članice, obdrži kraj poslovanja v prvotni državi članici in zadevni akt o upravljanju odločilno vpliva na dejavnost družbe?“

18

Uvodoma je treba spomniti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, vzpostavljenega v členu 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Ob upoštevanju tega lahko Sodišče po potrebi preoblikuje vprašanje, ki mu je bilo predloženo. Sodišče lahko za to iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izlušči elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari (sodba z dne 16. februarja 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Nerojeni otrok ob vložitvi prošnje za azil), C‑745/21, EU:C:2023:113, točka 43).

19

Predložitveno sodišče v obravnavani zadevi Sodišče sprašuje, ali člena 49 in 54 PDEU nasprotujeta temu, da akte o upravljanju družbe, ki je v položaju družbe STE, ureja italijansko pravo, pri čemer se sklicuje na okoliščino, da je bila ta družba ustanovljena kot družba ene države članice, in sicer Italijanske republike, ter da je nato prenesla svoj sedež in se ustanovila v skladu s pravom druge države članice, in sicer Velikega vojvodstva Luksemburg, pri čemer je kraj poslovanja ohranila v prvi državi članici.

20

Iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče in ki jih mora predložitveno sodišče preveriti, pa je razvidno, da za ta prenos in to preoblikovanje družbe ni bila določena nobena omejitev.

21

Ker prenos sedeža družbe in preoblikovanje italijanske družbe STA v luksemburško družbo STE torej nista med okoliščinami, ki so upoštevne za odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba vprašanje za predhodno odločanje preoblikovati tako, da navedeno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 49 in 54 PDEU nasprotujeta zakonodaji države članice, ki na splošno določa uporabo njenega nacionalnega prava za akte o upravljanju družbe, ki ima sedež v drugi državi članici, vendar glavni del svojih dejavnosti opravlja v prvi državi članici.

22

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, ali položaj, ki se obravnava v sporu o glavni stvari, spada na področje svobode ustanavljanja.

23

Člen 49 PDEU v povezavi s členom 54 PDEU svobodo ustanavljanja zagotavlja družbam, ustanovljenim v skladu z zakonodajo posamezne države članice, ki imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Evropski uniji (sodba z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 32).

24

Na podlagi člena 49, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 54 PDEU namreč pravica do ustanavljanja za družbe, ki jih navaja zadnjenavedeni člen, zajema tudi ustanovitev in vodenje teh podjetij pod pogoji, ki jih zakonodaja države članice, v kateri se taka ustanovitev izvede, določa za svoje družbe (sodba z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 33).

25

Poleg tega imajo navedene družbe pravico svojo dejavnost opravljati v drugi državi članici, pri čemer so kraj njihovega statutarnega sedeža, glavne uprave ali glavnega kraja poslovanja – podobno kot državljanstvo fizičnih oseb – namenjeni temu, da se določi njihova povezava s pravnim redom države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2002, C‑208/00, EU:C:2002:632, točka 57).

26

Ker pravo Unije ni poenoteno, opredelitev navezne okoliščine, po kateri se opredeli nacionalno pravo, ki se uporabi za družbo, v skladu s členom 54 PDEU spada v pristojnost vsake države članice, ta člen pa kot take navezne okoliščine enakovredno našteva statutarni sedež, glavno upravo in glavni kraj poslovanja družbe (sodba z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 34).

27

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, prvič, da je bila družba STE ustanovljena leta 2004 kot luksemburška družba, drugič, da ima ta družba statutarni sedež v Luksemburgu, in tretjič, da glavni del svojih dejavnosti opravlja v drugi državi članici, in sicer v Italijanski republiki.

28

Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 23 do 26 te sodbe, je treba šteti, da položaj te družbe in zlasti akti o upravljanju, ki jih sprejme v zvezi z dejavnostmi, ki jih opravlja v Italiji, spadajo na področje svobode ustanavljanja.

29

V teh okoliščinah je treba na drugem mestu ugotoviti, ali zakonodaja države članice, ki določa uporabo njenega nacionalnega prava za akte o upravljanju družbe s sedežem v drugi državi članici, ker ta družba glavni del svojih dejavnosti opravlja v prvi državi članici, pomeni omejitev svobode ustanavljanja.

30

Kot omejitve svobode ustanavljanja v smislu člena 49 PDEU je treba obravnavati vse ukrepe, ki prepovedujejo, motijo ali zmanjšujejo privlačnost uresničevanja te svobode (sodbi z dne 5. oktobra 2004, CaixaBank France, C‑442/02, EU:C:2004:586, točka 11, in z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 46).

31

Navesti pa je treba, da bi ureditev države članice, ki določa, da morajo družbe s sedežem v drugi državi članici, ki glavni del svojih dejavnosti opravljajo v prvi državi članici, pri uresničevanju svojih aktov o upravljanju poleg obveznosti, ki – odvisno od primera – izhajajo iz prava države članice njihove ustanovitve, spoštovati tudi pravo prve države članice, lahko otežila vodenje takih družb, saj bi jih lahko prisilila k izpolnjevanju zahtev, ki jih nalagata oba zakonodajna sklopa.

32

Iz tega sledi, da lahko taka ureditev zmanjša privlačnost uresničevanja svobode ustanavljanja, in posledično pomeni oviro za uresničevanje svobode ustanavljanja.

33

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je družba STE družba luksemburškega prava, ki ima statutarni sedež v Luksemburgu. Vendar je iz predložitvene odločbe prav tako razvidno, da na podlagi uporabe člena 25(1), drugi stavek, zakona št. 218/1995 za to družbo v zvezi z njenimi akti o upravljanju velja italijansko pravo zgolj zato, ker ta družba glavni del svojih dejavnosti opravlja v Italiji.

34

V teh okoliščinah bi lahko za družbo, ki je v položaju družbe STE, kumulativno veljalo tako luksemburško kot italijansko pravo. Taka kumulativna uporaba prava dveh držav članic pa lahko oteži vodenje te družbe.

35

Zato je treba, na tretjem mestu, preučiti, ali bi bilo omejitev svobode ustanavljanja, ki izhaja iz ureditve, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, vendarle mogoče upravičiti.

36

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je omejitev svobode ustanavljanja dopustna samo, če je upravičena z nujnimi razlogi v splošnem interesu. Poleg tega mora biti primerna za zagotovitev uresničitve zadevnega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno za dosego tega cilja (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 2005, Marks & Spencer, C‑446/03, EU:C:2005:763, točka 35, in z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 52).

37

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da predložitveno sodišče ni navedlo razlogov, ki bi upravičevali omejitev svobode ustanavljanja, ki jo pomeni uporaba člena 25(1), drugi stavek, zakona št. 218/1995 za akte o upravljanju družbe, ki je bila veljavno ustanovljena na podlagi prava druge države članice in ki glavni del svojih dejavnosti opravlja na italijanskem ozemlju. Take navedbe prav tako niso razvidne iz besedila te določbe niti iz besedila člena 2381 civilnega zakonika.

38

Je pa iz pisanj italijanske vlade razvidno, prvič, da je zadevna omejitev svobode ustanavljanja utemeljena s ciljem varstva delničarjev, upnikov, delavcev in tretjih oseb.

39

V zvezi s tem je treba spomniti, da je varstvo interesov upnikov, delavcev in manjšinskih družbenikov med nujnimi razlogi v splošnem interesu, ki jih priznava Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 54 in navedena sodna praksa).

40

Tako člena 49 in 54 PDEU načeloma ne nasprotujeta ukrepom države članice, s katerimi se želi zagotoviti, da interesi upnikov, manjšinskih družbenikov in delavcev družbe, ki je bila ustanovljena v skladu s pravom druge države članice, vendar opravlja glavni del svojih dejavnosti na nacionalnem ozemlju, niso neupravičeno prizadeti.

41

Vendar mora biti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 36 te sodbe, omejitev iz postopka v glavni stvari primerna za zagotovitev uresničitve cilja varstva upnikov, manjšinskih delničarjev in delavcev ter ne sme presegati tega, kar je nujno za dosego tega cilja.

42

Če pa bi bilo treba člen 25(1), drugi stavek, zakona št. 218/1995 razlagati tako, da pomeni, da mora za vsak akt o upravljanju družbe, ki je bila zakonito ustanovljena po pravu druge države članice, vendar opravlja glavni del svojih dejavnosti v Italiji, veljati italijanska zakonodaja, ne bi bilo mogoče preveriti, ali v konkretnem primeru obstaja tveganje škode za interese upnikov, manjšinskih delničarjev ali delavcev. Pojasniti je namreč treba, da je tako tveganje lahko odvisno zlasti od vrste sprejetega akta in se lahko razlikuje glede na lastniško strukturo zadevne družbe. Poleg tega je mogoče, da so bili v zakonodaji države članice, v kateri je bila zadevna družba ustanovljena, upoštevani zgoraj navedeni interesi, te okoliščine pa s samodejno uporabo italijanske zakonodaje ni mogoče upoštevati.

43

V teh okoliščinah nacionalna ureditev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, presega to, kar je nujno za dosego cilja varstva interesov, navedenih v točki 39 te sodbe.

44

Drugič, italijanska vlada trdi, da je namen zadevne nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari boj proti zlorabam, in sicer s preprečevanjem ravnanj, ki ustvarjajo povsem umetne konstrukte brez gospodarske resničnosti.

45

V zvezi s tem je treba spomniti, da je res, da imajo države članice možnost sprejeti kakršne koli ukrepe za preprečevanje ali sankcioniranje utaj (glej v tem smislu sodbi z dne 9. marca 1999, Centros, C‑212/97, EU:C:1999:126, točka 38, in z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 61).

46

Poleg tega lahko boj proti davčnemu izogibanju in utajam upraviči omejitev svobode ustanavljanja iz člena 49 PDEU, če je posebni cilj take omejitve preprečevanje ravnanj, ki zajemajo ustvarjanje povsem umetnih konstruktov brez gospodarske resničnosti z namenom izognitve davku, ki ga je treba običajno plačati na dobičke iz dejavnosti, ki se opravljajo na nacionalnem ozemlju (glej v tem smislu sodbi z dne 12. septembra 2006, Cadbury Schweppes in Cadbury Schweppes Overseas, C‑196/04, EU:C:2006:544, točka 55, in z dne 20. januarja 2021, Lexel, C‑484/19, EU:C:2021:34, točka 49).

47

Vendar je Sodišče razsodilo, na eni strani, da ustanovitev statutarnega ali dejanskega sedeža družbe v skladu z zakonodajo neke države članice z namenom uporabe ugodnejše zakonodaje sama po sebi ni zloraba (glej v tem smislu sodbi z dne 9. marca 1999, Centros, C‑212/97, EU:C:1999:126, točka 27, in z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 40).

48

Na drugi strani, zgolj okoliščina, da družba, čeprav ima sedež v eni državi članici, opravlja glavni del svojih dejavnosti v drugi državi članici, ne more ustvariti splošne domneve utaje in upravičiti ukrepa, ki posega v uresničevanje temeljne svoboščine, ki jo zagotavlja Pogodba (glej po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 63).

49

Če pa bi bilo treba v obravnavani zadevi ureditev iz postopka v glavni stvari razlagati tako, da nalaga sistematično uporabo italijanskega zakona za vsak akt o upravljanju družbe, ki ima sedež v drugi državi članici, vendar glavni del svojih dejavnosti opravlja v Italiji, bi se z njo uvedla domneva, da ravnanja take družbe pomenijo zlorabo. Taka ureditev bi bila glede na ugotovitve iz točk 47 in 48 te sodbe nesorazmerna (glej po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 2017, Polbud – Wykonawstwo, C‑106/16, EU:C:2017:804, točka 64).

50

V teh okoliščinah je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 49 in 54 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta zakonodaji države članice, ki na splošno določa uporabo njenega nacionalnega prava za akte o upravljanju družbe, ki ima sedež v drugi državi članici, vendar glavni del svojih dejavnosti opravlja v prvi državi članici.

51

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člena 49 in 54 PDEU je treba razlagati tako, da

nasprotujeta zakonodaji države članice, ki na splošno določa uporabo njenega nacionalnega prava za akte o upravljanju družbe, ki ima sedež v drugi državi članici, vendar glavni del svojih dejavnosti opravlja v prvi državi članici.