–

za TL L. C. Esteves, advogado,

–

za portugalsko vlado P. Almeida, P. Barros da Costa in C. Chambel Alves, agenti,

–

za Evropsko komisijo B. Rechena in M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 1 do 3 Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL 2010, L 280, str. 1) in člena 3 Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med TL in Ministério Público (državno tožilstvo, Portugalska) glede posledic nezagotovitve pomoči tolmača in opustitve prevoda različnih dokumentov v zvezi s kazenskim postopkom zoper TL.

3

V uvodnih izjavah od 5 do 7, 9, 14, 17, 22 in 33 Direktive 2010/64 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2010/64, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta direktiva določa pravila glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in postopkih za izvrševanje evropskega naloga za prijetje.

2.   Pravica iz odstavka 1 se uporablja za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali kako drugače obvestijo, da so osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storili kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb.“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica do tolmačenja“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju.

2.   Države članice zagotovijo, da je, kadar je to potrebno za zagotovitev pravičnega postopka, na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovim pravnim svetovalcem glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da imajo v skladu s postopki iz nacionalnega prava osumljenci ali obdolženci pravico do ugovora odločitvi o nepotrebnosti tolmačenja, in kadar je tolmačenje zagotovljeno, možnost pritožbe, da to tolmačenje ni dovolj kakovostno za zagotovitev pravičnega postopka.

[…]“

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka.

2.   Bistveni dokumenti vključujejo vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico in vsako sodbo.

3.   Pristojni organi za vsak primer posebej odločijo, ali je bistven še kakšen drug dokument. Osumljenci ali obdolženci ali njihov pravni svetovalec lahko v ta namen vloži utemeljeno zahtevo.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da imajo v skladu s postopki iz nacionalnega prava osumljenci ali obdolženci pravico do ugovora odločitvi, da prevod dokumentov ali njihovih delov ni potreben, in kadar je prevod zagotovljen, možnost pritožbe, da ni dovolj kakovosten za zagotovitev pravičnega postopka.

[…]“

7

V uvodnih izjavah 5, 7, 8, 10, 19, 25 in od 40 do 42 Direktive 2012/13 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

8

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih. […]“

9

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.“

10

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o pravicah“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:

[…]

(d) pravici do tolmačenja in prevajanja;

[…]

2.   Države članice zagotovijo, da so navedene osebe o pravicah iz odstavka 1 obveščene ustno ali pisno, v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih osumljenih ali ranljivih obdolženih oseb.“

11

Člen 92 Código do Processo Penal (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: CPP), naslovljen „Jezik aktov in postavitev tolmača“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Pri pisnih in ustnih procesnih aktih se uporablja portugalski jezik, sicer so nični.

2.   Kadar mora v postopku sodelovati oseba, ki portugalskega jezika ne zna oziroma ga ne obvlada, se brez stroškov za to osebo postavi ustrezen tolmač […].“

12

Člen 120 CPP določa:

„1.   Vsako ničnost, razen tistih iz prejšnjega člena, morajo uveljavljati zainteresirane osebe, zanjo pa veljajo pravila, določena s tem in z naslednjim členom.

2.   Poleg ničnosti, ki je določena v drugih zakonskih določbah, ničnost, na katero se je treba sklicevati, povzročijo spodaj navedeni položaji:

[…]

[…]

3.   Na ničnost iz prejšnjih odstavkov se je treba sklicevati:

[…]“

13

Člen 122 CPP, naslovljen „Učinki ničnosti“, v odstavku 1 določa:

„Ničnost povzroči neveljavnost akta, pri katerem je ugotovljena, in aktov, ki so od njega odvisni ter na katere bi ničnost lahko vplivala.“

14

Člen 196 CPP v zvezi z „izjavo o istovetnosti in prebivališču“ („Termo de Identidade e Residência“, v nadaljevanju: IIP) določa:

„1.   Sodni organ ali organ kriminalistične policije v okviru postopka od vsakega obdolženca zahteva, da poda [IIP], tudi če je bil že identificiran […].

2.   Obdolženec navede […] kraj svojega prebivališča, dela ali drug naslov po svoji izbiri.

3.   V izjavi mora biti navedeno, da je bil obdolženec obveščen o naslednjih informacijah in obveznostih:

[…]“

15

Zoper TL, moldavskega državljana, ki ne obvlada portugalskega jezika, je bila 10. julija 2019 na Portugalskem uvedena preiskava v zvezi z upiranjem in prisilo uradne osebe, nevarno vožnjo motornega vozila in vožnjo brez vozniškega dovoljenja. Zapisnik o uvedbi preiskave je bil preveden v romunski jezik, uradni jezik Moldavije.

16

Istega dne so pristojni organi sestavili IIP, ne da bi pri tem sodeloval tolmač in ne da bi bil ta dokument preveden v romunski jezik.

17

TL je bil s sodbo z dne 11. julija 2019, ki je postala pravnomočna 26. septembra 2019, obsojen na pogojno triletno zaporno kazen s preizkusno dobo v istem trajanju, na stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil v obdobju dvanajstih mesecev in na denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 6 EUR, torej v skupnem znesku 480 EUR. Med glavno obravnavo je imel TL na voljo pomoč zagovornika in tolmača.

18

Pristojni organi so, da bi izvršili režim preizkusne dobe, določen s sodbo z dne 11. julija 2019, zaman poskušali stopiti v stik s TL na naslovu, navedenem v IIP.

19

TL je bil zato s sklepom Tribunal Judicial da Comarca de Beja (okrožno sodišče v Beji) z dne 7. januarja 2021, ki je bil vročen 12. januarja 2021 na naslovu, navedenem v IIP, vabljen na zaslišanje glede nespoštovanja obveznosti iz režima preizkusne dobe, določenih s sodbo z dne 11. julija 2019. Ta sklep je bil 6. aprila 2021 znova vročen na tem istem naslovu. Obakrat je bil vročen v portugalskem jeziku.

20

Ker TL na navedeni datum ni prišel, je to sodišče s sklepom z dne 9. junija 2021 preklicalo odložitev izvršitve zaporne kazni. Ta sklep – ki je bil 25. junija 2021 v portugalskem jeziku vročen TL na naslovu, navedenem v IIP, ter njegovemu zagovorniku – je postal pravnomočen 20. septembra 2021.

21

TL je bil 30. septembra 2021 prijet na svojem novem naslovu zaradi izvršitve kazni. Od tega dne prestaja zaporno kazen.

22

TL je po tem, ko je 11. oktobra 2021 imenoval novega odvetnika, 18. novembra 2021 vložil tožbo za ugotovitev ničnosti, med drugim, IIP, sklepa z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil vabljen na zaslišanje, in sklepa z dne 9. junija 2021 o preklicu odložitve izvršitve.

23

V utemeljitev te tožbe je TL zatrjeval, da zaradi spremembe prebivališča, do katere je prišlo po tem, ko je bila sestavljena IIP, ni bil dosegljiv na naslovu, navedenem v IIP, in posledično ni mogel prejeti teh sklepov. Pojasnil je, da spremembe prebivališča ni sporočil, ker ni vedel, da je to dolžan storiti, in ni vedel za posledice nespoštovanja te obveznosti, saj mu IIP, v kateri so bile navedene ta obveznost in te posledice, ni bila prevedena v romunski jezik. Poleg tega naj mu niti ob tej priložnosti niti, ko je bil sestavljen akt o uvedbi preiskave, ne bi bila zagotovljena pomoč tolmača. Nazadnje, niti sklep z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil TL vabljen na zaslišanje zaradi neizpolnitve obveznosti iz režima preizkusne dobe, niti sklep o preklicu odložitve izvršitve z dne 9. junija 2021 naj ne bi bila prevedena v jezik, ki ga govori ali razume.

24

Tribunal Judicial da Comarca de Beja (okrožno sodišče v Beji), ki je na prvi stopnji odločalo o navedeni tožbi, jo je zavrnilo z obrazložitvijo, da čeprav so bile kršitve postopka, ki jih navaja TL, dokazane, so bile te kršitve odpravljene, saj se zainteresirana oseba nanje ni sklicevala v rokih iz člena 120(3) CPP.

25

Predložitveno sodišče, ki odloča o pritožbi zoper to prvostopenjsko odločbo, dvomi o skladnosti te nacionalne določbe z direktivama 2010/64 in 2012/13 v povezavi s členom 6 EKČP.

26

Prvič, to sodišče ugotavlja, da ti direktivi še nista bili preneseni v portugalsko pravo, čeprav sta roka za prenos potekla. Meni pa, da je treba upoštevnim določbam navedenih direktiv priznati neposredni učinek in da se te določbe torej neposredno uporabljajo za spor o glavni stvari, ker so brezpogojne, dovolj jasne in natančne ter je z njimi posameznikom podeljena pravica do tolmačenja, prevajanja in obveščenosti v kazenskih postopkih.

27

Drugič, predložitveno sodišče meni, da so akti iz postopka v glavni stvari, in sicer IIP ter sklep z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil TL vabljen na zaslišanje, in sklep o preklicu odložitve izvršitve z dne 9. junija 2021, zajeti s pojmom „bistveni dokumenti“ v smislu člena 3(1) in (2) Direktive 2010/64 zaradi pomembnosti tovrstnih aktov za pravico do obrambe obdolžencev in ob upoštevanju postopkovnih informacij, ki so v njih podane. V tem okviru zlasti poudarja, da je z IIP zadevna oseba obveščena o svojih obveznostih glede prebivališča in zlasti o obveznosti, da organom sporoči vsako spremembo naslova.

28

Ob upoštevanju teh preudarkov se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba izključiti uporabo nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari, saj ta določa, da se je treba – kot v obravnavanem primeru – na kršitve postopka, povezane z nezagotovitvijo pomoči tolmača in z opustitvijo prevoda bistvenih dokumentov v jezik, ki ga zadevna oseba razume, sklicevati v določenih rokih, sicer pride do prekluzije.

29

V teh okoliščinah je Tribunal da Relação de Évora (pritožbeno sodišče v Évori, Portugalska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je mogoče člene od 1 do 3 Direktive [2010/64] in člen 3 Direktive [2012/13] samostojno ali v povezavi s členom 6 [EKČP] razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava, ki na eni strani za to, da ni bil postavljen tolmač in niso bili prevedeni procesni akti, ki so bistveni za obdolženca, ki ne razume jezika postopka, določa relativno ničnost, na katero se je treba sklicevati, in ki na drugi strani dopušča, da je ta ničnost s potekom časa odpravljena?“

30

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 23a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča.

31

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so pogoji, določeni za uporabo tega postopka, izpolnjeni.

32

Po eni strani se predlog za sprejetje predhodne odločbe namreč nanaša na razlago določb direktiv 2010/64 in 2012/13, ki spadata na področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Zato je ta predlog lahko predmet nujnega postopka predhodnega odločanja.

33

Po drugi strani v zvezi z merilom nujnosti iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je to merilo izpolnjeno, če je osebi, na katero se nanaša postopek v glavni stvari, na dan vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe odvzeta prostost in je njeno nadaljnje pridržanje odvisno od rešitve spora o glavni stvari (sodba z dne 28. aprila 2022, C in CD (Pravne ovire za izvršitev odločbe o predaji), C‑804/21 PPU, EU:C:2022:307, točka 39 in navedena sodna praksa).

34

Iz opisa dejanskega stanja, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, pa je razvidno, da je bila TL – osebi, na katero se nanaša postopek v glavni stvari – na dan vložitve tega predloga dejansko odvzeta prostost.

35

Poleg tega predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali je v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, uporaba nacionalne zakonodaje – ki možnost sklicevanja na nekatere kršitve, do katerih je prišlo v kazenskem postopku in ki so med drugim privedle do preklica odložitve izvršitve zaporne kazni, na katero je bila obsojena zadevna oseba, pogojuje s spoštovanjem določenih rokov – skladna s pravom Unije, tako da bi morda to sodišče glede na odgovor Sodišča na postavljeno vprašanje moralo razveljaviti akte, pri katerih je prišlo do kršitev, in posledično odrediti, da se TL izpusti na prostost.

36

V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 12. maja 2022 na predlog sodnice poročevalke in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

37

Čeprav je v okviru postopka sodelovanja iz člena 267 PDEU predložitveno sodišče svoje vprašanje formalno omejilo samo na razlago določene določbe prava Unije, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse vidike razlage tega prava, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se navedeno sodišče v svojih vprašanjih nanje sklicuje ali ne. Tako mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari (sodba z dne 15. julija 2021, DocMorris, C‑190/20, EU:C:2021:609, točka 23 in navedena sodna praksa).

38

Ker se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na člene od 1 do 3 Direktive 2010/64 in člen 3 Direktive 2012/13, samostojno ali v povezavi s členom 6 EKČP, je treba na eni strani opozoriti, da ta določba zagotavlja pravico do poštenega sojenja in spoštovanje pravice do obrambe, kar v skladu s tem členom 6(3) vključuje pravico obdolženca, da je takoj in podrobno seznanjen v jeziku, ki ga govori ali razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni, ter da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.

39

Na drugi strani je v členu 52(3) Listine pojasnjeno, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija. Poleg tega v skladu s pojasnili k členu 47 in členu 48(2) Listine, ki jih je treba – kot izhaja iz člena 6(1), tretji pododstavek, PEU in člena 52(7) Listine – upoštevati pri razlagi te listine, ti določbi ustrezata členu 6(1) oziroma členu 6(2) in (3) EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2021, IS (Nezakonitost predložitvenega sklepa), C‑564/19, EU:C:2021:949, točka 101).

40

Poleg tega je treba v zvezi z razlago direktiv iz postopka v glavni stvari opozoriti, da je v skladu z uvodnimi izjavami od 5 do 7, 9 in 33 in členom 1 Direktive 2010/64 ter uvodnimi izjavami 5, 7, 8, 10 in 42 in členom 1 Direktive 2012/13 namen teh direktiv določiti skupna minimalna pravila o varstvu procesnih jamstev in pravic, ki izhajajo iz člena 47 in člena 48(2) Listine ter člena 6 EKČP, med drugim na področju tolmačenja, prevajanja in obveščanja v kazenskih postopkih, ter da bi se ta pravila morala razlagati in izvajati skladno s temi pravicami in jamstvi z namenom okrepitve vzajemnega zaupanja v kazenskopravne sisteme držav članic, da bi se povečala učinkovitost pravosodnega sodelovanja na tem področju.

41

Tako se s členom 2(1) Direktive 2010/64 od držav članic zahteva, naj zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, medtem ko se s členom 3(1) te direktive od njih zahteva, naj zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo tega jezika, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka. S členom 3(1)(d) Direktive 2012/13 pa se državam članicam nalaga, da zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe nemudoma obveščene o svoji pravici do tolmačenja in prevajanja, tako da se omogoči učinkovito uveljavljanje te pravice.

42

Zato je treba na eni strani ugotoviti, da gre v postopku v glavni stvari zlasti za ta člen 2(1) in ta člen 3(1) Direktive 2010/64 ter za ta člen 3(1)(d) Direktive 2012/13, in na drugi strani, da te določbe konkretizirajo temeljni pravici do poštenega sojenja in do spoštovanja pravice do obrambe, kot sta določeni med drugim v členu 47 in členu 48(2) Listine, ter jih je treba razlagati ob upoštevanju zadnjenavedenih določb.

43

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64 ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13 v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se na eni strani na kršitev pravic, določenih z navedenimi določbami teh direktiv, lahko uspešno sklicuje le upravičenec do teh pravic in se je na drugi strani na to kršitev treba sklicevati v določenem roku, sicer pride do prekluzije.

44

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da iz predložitvene odločbe izhaja, da TL, ko je bila sestavljena IIP, ni bila zagotovljena pomoč tolmača in da mu ta dokument ni bil preveden v jezik, ki ga govori ali razume. Poleg tega niti sklep z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil vabljen na zaslišanje zaradi zatrjevane neizpolnitve obveznosti iz režima preizkusne dobe, niti sklep o preklicu odložitve izvršitve z dne 9. junija 2021 nista bila prevedena v jezik, ki ga TL razume.

45

Dalje, čeprav v predložitveni odločbi ni izrecno navedeno, da TL, ko je bila zoper njega uvedena preiskava, ni bil obveščen o svoji pravici do tolmača in prevajanja bistvenih dokumentov kazenskega postopka, ki se vodi zoper njega, pa je očitno, da predložitveno sodišče izhaja iz implicitne predpostavke, da o tem ni bil obveščen, zaradi česar Sodišče sprašuje ne le o razlagi Direktive 2010/64, ampak tudi o razlagi Direktive 2012/13.

46

Nazadnje, v tej isti odločbi je pojasnjeno, da člen 92(2) CPP, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, nalaga postavitev tolmača v postopkih, ki se nanašajo na osebo, ki portugalskega jezika ne zna oziroma ga ne obvlada, in da lahko v skladu s členom 120 CPP nepostavitev tolmača pri sestavi akta, pri katerem je zadevna oseba udeležena, povzroči ničnost tega akta, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je na eni strani zahtevo za ugotovitev ničnosti podala ta oseba in na drugi strani, da je to storila, preden je bil navedeni akt končan.

47

Zato je treba vprašanje, kakor je bilo preoblikovano v točki 43 te sodbe, preučiti ob upoštevanju tega okvira.

48

Za odgovor na to vprašanje je treba, na prvem mestu, ugotoviti, da tudi če člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64 ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13 v portugalski pravni red niso bili preneseni oziroma so bili preneseni nepopolno – kar predložitveno sodišče šteje za dokazano, medtem ko portugalska vlada to očitno izpodbija – se lahko TL sklicuje na pravice, ki izhajajo iz teh določb, saj imajo slednje, kot so navedli tako to sodišče kot vsi zainteresirani subjekti, ki so se udeležili postopka pred Sodiščem, neposredni učinek.

49

Spomniti je namreč treba, da se lahko posamezniki v vseh primerih, v katerih se določbe direktive z vidika vsebine izkažejo za brezpogojne in dovolj natančne, nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper zadevno državo članico, če ta v predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni pravilno prenesla (sodba z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré‑Behaegel, C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 44 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da je določba prava Unije na eni strani brezpogojna, če določa obveznost, ki ne vsebuje nobenega pogoja, in njena izvršitev ali učinki niso odvisni od nobenega akta institucij Unije ali držav članic, ter na drugi strani dovolj natančna, da se nanjo lahko sklicuje upravičenec in jo uporabi sodišče, če določa obveznost z enopomenskimi izrazi (sodba z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré-Behaegel, C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 46 in navedena sodna praksa).

51

Sodišče je poleg tega razsodilo, da tudi če direktiva državam članicam dopušča določeno diskrecijsko pravico pri sprejemanju pravil za izvajanje navedene direktive, je mogoče za določbo te direktive šteti, da je brezpogojna in natančna, ker državam članicam z enopomenskimi izrazi nalaga obveznost rezultata in ni odvisna od nikakršnega pogoja glede uporabe pravila, ki ga navaja (sodba z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré-Behaegel, C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 47 in navedena sodna praksa).

52

Ker člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64 ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13 – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 58 do 62 sklepnih predlogov – natančno in brezpogojno določajo vsebino in obseg pravic osumljenih oziroma obdolženih oseb do tolmačenja in prevajanja bistvenih dokumentov ter do obveščenosti o teh dveh pravicah, je treba šteti, da imajo te določbe neposredni učinek, tako da se lahko vsaka oseba, upravičena do teh pravic, nanje sklicuje proti državi članici pred nacionalnimi sodišči.

53

Na drugem mestu, poudariti je treba, da trije procesni akti iz postopka v glavni stvari, in sicer IIP, sklep z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil TL vabljen na zaslišanje, in sklep o preklicu odložitve izvršitve z dne 9. junija 2021, spadajo na področje uporabe direktiv 2010/64 in 2012/13 ter so predvsem bistveni dokumenti, katerih pisni prevod bi moral biti zagotovljen TL na podlagi člena 3(1) prve od teh direktiv.

54

V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 1(2) Direktive 2010/64 in členom 2(1) Direktive 2012/13 pravice, priznane s tema direktivama, uporabljajo za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice obvestijo, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, do zaključka kazenskega postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali je osumljenec oziroma obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano, vključno, odvisno od primera, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb.

55

Tako iz določb, navedenih v prejšnji točki, izhaja, da se ti direktivi uporabljata za kazenske postopke v delu, v katerem je namen zadnjenavedenih postopkov ugotoviti, ali je osumljenec oziroma obdolženec storil kaznivo dejanje (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2021, AB in drugi (Preklic amnestije), C‑203/20, EU:C:2021:1016, točka 69).

56

Nasprotno postopek, katerega predmet ni ugotavljanje kazenske odgovornosti osebe, kot je zakonodajni postopek v zvezi z razveljavitvijo amnestije ali sodni postopek, katerega predmet je nadzor nad skladnostjo te razveljavitve z nacionalno ustavo, ne more spadati na področje uporabe Direktive 2012/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2021, AB in drugi (Preklic amnestije), C‑203/20, EU:C:2021:1016, točki 70 in 71).

57

Prav tako posebni postopek, kot je postopek, katerega namen je priznanje pravnomočne sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, katere prevod je zainteresirana oseba že prejela v skladu s členom 3 Direktive 2010/64, ne spada na področje uporabe te direktive, ker se na eni strani tak postopek po definiciji izvede po končni ugotovitvi, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, ki ji je očitano, in – odvisno od primera – po obsodbi te osebe ter na drugi strani nov prevod te sodne odločbe ni potreben za varstvo pravice do obrambe oziroma pravice do učinkovitega sodnega varstva zainteresirane osebe in torej ni utemeljen glede na cilje, ki jih uresničuje navedena direktiva (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2016, Balogh, C‑25/15, EU:C:2016:423, točke od 37 do 40).

58

V tem okviru je namen Direktive 2010/64 – kot je navedeno zlasti v njenih uvodnih izjavah 14, 17 in 22 – osumljencem oziroma obdolžencem, ki ne govorijo ali razumejo jezika postopka, zagotoviti pravico do tolmačenja in prevajanja ter njeno lažje uveljavljanje, da bi bila tem osebam zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Tako člen 3(1) in (2) te direktive določa, da države članice zagotovijo, da se tem osebam v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni, kar vključuje zlasti vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico in vsako sodbo, ki se nanaša nanje, da se jim omogoči uveljavljanje njihove pravice do obrambe in da se zagotovi pravičen postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2016, Balogh, C‑25/15, EU:C:2016:423, točka 38).

59

Ugotoviti pa je treba, da so v nasprotju s položajema, obravnavanima v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 16. decembra 2021, AB in drugi (Preklic amnestije) (C‑203/20, EU:C:2021:1016), in z dne 9. junija 2016, Balogh (C‑25/15, EU:C:2016:423), trije procesni akti iz postopka v glavni stvari – kot so v bistvu navedli tako predložitveno sodišče kot vsi zainteresirani subjekti, ki so se udeležili postopka pred Sodiščem – sestavni del postopka, v katerem je bila ugotovljena kazenska odgovornost TL, in je uporaba direktiv 2010/64 in 2012/13 za te akte v celoti utemeljena s cilji, ki jih uresničujeta.

60

Tako na eni strani v zvezi z IIP iz predložitvene odločbe in člena 196 CPP izhaja, da ta izjava, ki se sestavi ob začetku preiskave zoper osebo kot faze kazenskega postopka, pomeni predhodni prisilni ukrep, ki vsebuje vrsto obveznosti za to osebo in postopkovne posledice neizpolnitve teh obveznosti, ter pristojnim organom med drugim omogoča, da se seznanijo z naslovom, na katerem naj bi jim bila navedena oseba na voljo, pri čemer mora ta med drugim prijaviti vsakršno spremembo v zvezi s tem. Ta prisilni ukrep ostane v veljavi do izteka kazni, na katero je ta oseba po potrebi obsojena. Tako lahko nespoštovanje navedenega prisilnega ukrepa povzroči preklic odložitve izvršitve izrečene kazni. Ob upoštevanju obveznosti in pomembnih posledic, ki za zadevno osebo izhajajo iz IIP skozi celoten kazenski postopek, ter ker je ta oseba o tej obveznosti in teh posledicah obveščena s to izjavo, je tak dokument – kot to pravilno ugotavlja predložitveno sodišče – bistven dokument v smislu člena 3(1) in (2) Direktive 2010/64, pri čemer je v odstavku 3 tega člena poleg tega pojasnjeno, da „pristojni organi za vsak primer posebej odločijo, ali je bistven še kakšen drug dokument“.

61

Zato je imel TL na podlagi člena 2(1) in člena 3(1) Direktive 2010/64 pravico do pisnega prevoda IIP in do pomoči tolmača, ko je bila ta izjava sestavljena. Poleg tega je imel TL v skladu s členom 3(1)(d) Direktive 2012/13 pravico biti obveščen o teh pravicah. V zvezi s tem zadnjim vidikom iz uvodne izjave 19 zadnjenavedene direktive izhaja, da bi bilo treba informacije, na katere se nanaša ta direktiva, osumljeni ali obdolženi osebi zagotoviti pravočasno med postopkom in vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem, da bi se zagotovilo praktično in učinkovito izvajanje njenih procesnih pravic.

62

Čeprav je portugalska vlada na obravnavi pred Sodiščem navedla, da se pravice iz določb, navedenih v prejšnji točki, v kazenskih postopkih, ki se na Portugalskem vodijo zoper osebe, ki ne razumejo portugalskega jezika, praviloma spoštujejo, pa iz predložitvene odločbe izhaja, da v položaju iz postopka v glavni stvari ni bilo tako, saj TL ni bil obveščen o obveznosti iz člena 196 CPP, da ne spremeni prebivališča, ne da bi sporočil svoj novi naslov, in tako te obveznosti ni mogel izpolniti. Zaradi tega so pristojni organi z namenom izvajanja obveznosti iz režima preizkusne dobe zaman poskušali z njim stopiti v stik na naslovu, navedenem v IIP. Prav tako sta bila sklep z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil TL vabljen na zaslišanje zaradi neizpolnitve teh obveznosti, in sklep o preklicu odložitve izvršitve z dne 9. junija 2021 vročena na tem naslovu in ne na naslovu njegovega novega prebivališča, zaradi česar se TL s tema sklepoma ni mogel seznaniti.

63

Na drugi strani je treba ugotoviti, da sta navedena sklepa – kot sta navedli portugalska vlada in Komisija – procesna akta, ki dopolnjujeta obsodbo zadevne osebe, in ki sta poleg tega del kazenskega postopka v smislu direktiv 2010/64 in 2012/13.

64

V zvezi s tem je uporaba direktiv 2010/64 in 2012/13 za procesne akte v zvezi z morebitnim preklicem odložitve izvršitve kazni zapora, na katero je bila obsojena zadevna oseba – ne da bi ji bilo omogočeno razumeti bistvene dokumente, ki so bili sestavljeni med kazenskim postopkom – potrebna glede na cilj teh direktiv, in sicer zagotoviti spoštovanje pravice do poštenega sojenja, kot je določena v členu 47 Listine, in pravice do obrambe, kot je zagotovljena v členu 48(2) Listine, ter tako okrepiti vzajemno zaupanje v kazenskopravne sisteme držav članic, da bi se povečala učinkovitost pravosodnega sodelovanja na tem področju.

65

Te temeljne pravice bi bile namreč kršene, če oseba, ki je bila obsojena za kaznivo dejanje na pogojno zaporno kazen, zaradi opustitve prevoda vabila ali zaradi odsotnosti tolmača na obravnavi glede morebitnega preklica odložitve izvršitve te kazni ne bi imela možnosti biti zaslišana zlasti o razlogih, iz katerih ni izpolnila obveznosti iz režima preizkusne dobe. Tako je predpostavka za tako možnost na eni strani, da zadevna oseba prejme vabilo na obravnavo v zvezi z morebitnim preklicem odložitve izvršitve kazni v jeziku, ki ga govori oziroma razume, sicer ni mogoče šteti, da je bila pravilno vabljena in obveščena o razlogih za to vabilo, in na drugi strani, da ima po potrebi med to obravnavo na voljo tolmača, da ima dejansko možnost pojasniti razloge za neizpolnitev obveznosti iz režima preizkusne dobe, saj so ti razlogi lahko – odvisno od primera – legitimni in tako lahko upravičujejo ohranitev odložitve izvršitve.

66

Poleg tega je treba, ker z odločbo o preklicu odložitve izvršitve pride do izvršitve zaporne kazni, ki je bila izrečena zadevni osebi, tudi to odločbo prevesti, če ta oseba ne govori oziroma ne razume jezika postopka, zato da se ji med drugim omogoči, da razume razloge za navedeno odločbo in da po potrebi zoper njo vloži pravno sredstvo.

67

To razlago potrjuje sistematika Direktive 2010/64. Čeprav se na eni strani ta direktiva v skladu s svojim členom 1(2) izrecno nanaša na „izrek kazni“ in čeprav po drugi strani pojem „bistveni dokumenti“ v skladu s členom 3(2) te direktive izrecno vključuje „vsako odločbo o odvzemu prostosti“, bi bilo nedosledno s področja uporabe te direktive izključiti akte v zvezi z morebitnim preklicem odložitve izvršitve kazni, saj lahko zaradi teh aktov nazadnje pride do dejanskega zaprtja zadevne osebe in tako do najpomembnejšega posega v njene temeljne pravice med kazenskim postopkom.

68

Sodišče je poleg tega že razsodilo, da kadar je procesni akt vročen samo v jeziku zadevnega postopka osebi, ki tega jezika ne obvlada, ta oseba ne more razumeti, kaj se ji očita, in torej ne more učinkovito uveljavljati svoje pravice do obrambe, če nima na voljo prevoda navedenega akta v jezik, ki ga govori oziroma razume (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2017, Sleutjes, C‑278/16, EU:C:2017:757, točka 33).

69

V obravnavanem primeru pa iz predložitvene odločbe izhaja, da niti sklep z dne 7. januarja 2021, s katerim je bil TL vabljen na zaslišanje, niti sklep o preklicu odložitve izvršitve z dne 9. junija 2021 nista bila prevedena v romunski jezik. Poleg tega je razvidno, da TL ni bil obveščen o pravici do prejema prevoda teh sklepov. Nazadnje, iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ne izhaja, da bi bilo TL med obravnavo glede neizpolnitve obveznosti iz režima preizkusne dobe na voljo tolmačenje ali da bi o tej pravici sploh bil obveščen.

70

V teh okoliščinah in kot izhaja iz točk 61 in 69 te sodbe, so bile pravice, ki jih ima TL na podlagi člena 2(1) in člena 3(1) Direktive 2010/64 ter člena 3(1)(d) Direktive 2012/13, v kazenskem postopku v glavni stvari kršene.

71

Na tretjem mestu, v zvezi s posledicami teh kršitev iz ugotovitev predložitvenega sodišča izhaja, da kršitev pravice do tolmačenja v portugalskem pravnem redu pomeni kršitev postopka, zaradi katere v skladu s členom 120 CPP pride do relativne ničnosti ustreznih procesnih aktov. Vendar se mora na eni strani v skladu z odstavkom 2(c) tega člena zadevna oseba sklicevati na kršitev zadevne pravice. Na drugi strani se je v skladu z odstavkom 3(a) tega istega člena treba v zvezi z zahtevo za ugotovitev ničnosti akta, pri katerem je bila zadevna oseba udeležena, na kršitev postopka sklicevati, preden je ta akt končan, sicer pride do prekluzije.

72

Portugalska vlada je v odgovor na vprašanje, ki ga je Sodišče postavilo na obravnavi, potrdila, da se člen 120 CPP uporablja tudi za sklicevanje na kršitve pravice do prevajanja bistvenih dokumentov kazenskega postopka, kar mora preveriti predložitveno sodišče, kot tudi, ali se ta določba uporablja za kršitev pravice do obveščenosti o pravicah do tolmačenja in prevajanja bistvenih dokumentov.

73

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 2(5) in člen 3(5) Direktive 2010/64 državam članicam nalagata, da zagotovijo, da imajo v skladu s postopki iz nacionalnega prava zadevne osebe pravico do ugovora odločitvi o nepotrebnosti tolmačenja oziroma prevajanja.

74

Vendar niti v tej direktivi niti v Direktivi 2012/13 niso pojasnjene posledice, ki morajo slediti kršitvi pravic, ki so določene v navedenih direktivah, zlasti v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem zadevna oseba ni bila obveščena niti o obstoju take odločitve niti o pravici do pomoči tolmača in do prevoda zadevnih dokumentov niti o tem, da so bili nekateri od teh dokumentov sestavljeni.

75

V skladu z ustaljeno sodno prakso so podrobna pravila za izvajanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije – ker na tem področju ni posebnih predpisov – v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic določena v nacionalnem pravnem redu teh držav. Vendar ta pravila niti ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti oblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 27 in navedena sodna praksa).

76

V zvezi z načelom enakovrednosti iz ničesar v spisu, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – da bi bilo to načelo kršeno z uporabo člena 120 CPP v primeru kršitve pravic, ki izhajajo iz direktiv 2010/64 in 2012/13. S tem členom so namreč urejeni pogoji, pod katerimi se je mogoče sklicevati na ničnost neodvisno od tega, ali ta ničnost izhaja iz kršitve pravila, ki temelji na določbah nacionalnega prava ali na določbah prava Unije.

77

V zvezi z načelom učinkovitosti je treba opozoriti, da čeprav direktivi 2010/64 in 2012/13 ne urejata podrobnih pravil za izvajanje pravic, ki jih določata, ta podrobna pravila ne smejo posegati v cilj teh direktiv, to je zagotoviti pravičen kazenski postopek ter spoštovanje pravice do obrambe osumljencev in obdolžencev med tem postopkom (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točka 63, in z dne 22. marca 2017, Tranca in drugi, C‑124/16, C‑188/16 in C‑213/16, EU:C:2017:228, točka 38).

78

Na eni strani pa je obveznost, ki je nacionalnim organom naložena s členom 3(1)(d) Direktive 2012/13, da osumljence in obdolžence obvestijo o njihovih pravicah do tolmačenja in prevajanja iz člena 2(1) in člena 3(1) Direktive 2010/64, bistvenega pomena za učinkovito zagotavljanje teh pravic in tako za spoštovanje člena 47 in člena 48(2) Listine. Če zadevna oseba o tem ni obveščena, namreč ne more vedeti za obstoj in obseg teh pravic niti zahtevati, da se ti pravici spoštujeta, tako da ne more v celoti izvrševati pravice do obrambe in biti deležna poštenega sojenja.

79

Tako bi, če bi zahtevali od osebe, na katero se nanaša kazenski postopek, ki se vodi v jeziku, ki ga ta oseba ne govori ali ne razume, da v določenem prekluzivnem roku uveljavlja okoliščino, da ni bila obveščena o pravicah do tolmačenja in do prevajanja iz člena 2(1) oziroma člena 3(1) Direktive 2010/64, to povzročilo, da bi se pravici do obveščenosti, zagotovljeni v členu 3(1)(d) Direktive 2012/13, odvzelo bistvo in bi se s tem poseglo v pravico te osebe do poštenega sojenja in v pravico do obrambe, ki sta določeni v členu 47 oziroma v členu 48(2) Listine. Brez te informacije navedena oseba namreč ne more vedeti, da je bila kršena njena pravica do obveščenosti, in zato te kršitve ne more uveljavljati.

80

Poleg tega ta ugotovitev iz istega razloga velja tudi v zvezi s pravicama do tolmačenja in do prevajanja iz člena 2(1) oziroma člena 3(1) Direktive 2010/64, če zadevna oseba ni bila obveščena o obstoju in obsegu teh pravic.

81

Ker v obravnavnem primeru v predložitveni odločbi – kot je bilo navedeno v točki 45 te sodbe – ni izrecno navedeno, da TL, ko je bila zoper njega uvedena preiskava, ni bil obveščen o pravici do tolmača in do prevoda bistvenih dokumentov kazenskega postopka, ki se vodi zoper njega, mora predložitveno sodišče po potrebi preveriti, ali je bil o tem dejansko obveščen ali ne.

82

Na drugi strani, tudi če je zadevna oseba tako informacijo dejansko prejela pravočasno, mora – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 83 do 87 sklepnih predlogov – biti poleg tega seznanjena z obstojem in vsebino zadevnega bistvenega dokumenta ter z njegovimi učinki, da se lahko sklicuje na kršitev pravice do prevoda tega dokumenta oziroma pravice do tolmačenja ob sestavi navedenega dokumenta, ki sta zagotovljeni s členom 2(1) oziroma členom 3(1) Direktive 2010/64, ter da je lahko tako deležna poštenega sojenja ob spoštovanju pravice do obrambe, kot zahtevata člen 47 in člen 48(2) Listine.

83

Zato bi bilo kršeno načelo učinkovitosti, če bi rok, ki je z nacionalno postopkovno določbo predpisan za možnost sklicevanja na kršitev pravic, podeljenih s členom 2(1) in členom 3(1) Direktive 2010/64 ter s členom 3(1)(d) Direktive 2012/13, začel teči, še preden je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga govori ali razume, obveščena o obstoju in obsegu svoje pravice do tolmačenja in prevajanja na eni strani ter o obstoju in vsebini zadevnega bistvenega dokumenta ter njegovih učinkih na drugi strani (glej po analogiji sodbo z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točki 66 in 67).

84

V obravnavanem primeru pa iz ugotovitev predložitvenega sodišča, ki je edino pristojno za razlago določb nacionalnega prava, izhaja, da se z enostavno uporabo člena 120 CPP za položaj iz postopka v glavni stvari, kot se zdi, da jo je izvedlo prvostopenjsko sodišče, ni zagotovilo spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz prejšnje točke.

85

Natančneje, iz informacij, ki so na voljo Sodišču, izhaja, da se je na podlagi člena 120(3)(a) CPP na ničnost akta, pri katerem je zadevna oseba udeležena, treba sklicevati, preden je ta akt končan, sicer pride do prekluzije.

86

To zlasti za akt, kot je IIP, pomeni, da je osebi, ki je v položaju, v kakršnem je TL, de facto odvzeta možnost uveljavljanja ničnosti. Če ta oseba, ki ne pozna jezika kazenskega postopka, ne more razumeti pomena procesnega akta in njegovih posledic, potem namreč nima na voljo zadostnih informacij za presojo potrebe po pomoči tolmača pri sestavi tega akta oziroma po pisnem prevodu navedenega akta, ki se lahko zdi zgolj formalnost. Poleg tega je možnost sklicevanja na ničnost navedenega akta pozneje vnaprej odločena na eni strani zaradi neobvestitve o pravici do takega prevoda in do pomoči tolmača ter na drugi strani zaradi dejstva, da se rok za uveljavljanje te ničnosti v bistvu izteče takoj, zgolj zaradi izvršitve zadevnega akta.

87

V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče preveriti, ali lahko nacionalno ureditev razlaga tako, da omogoča, da se spoštujejo zahteve, ki izhajajo iz točke 83 te sodbe, in se tako zagotavlja izvrševanje pravice do obrambe v okviru poštenega sojenja.

88

Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da taka razlaga nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ni mogoča, je treba opozoriti, da načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da – če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije – polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, zagotovi tako, da po potrebi po uradni dolžnosti odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 37).

89

Glede na zgornje preudarke je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64 ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13 v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine ter načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se mora na kršitev pravic iz navedenih določb teh direktiv upravičenec do teh pravic sklicevati v določenem roku, sicer pride do prekluzije, kadar ta rok začne teči, še preden je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga govori ali razume, obveščena o obstoju in obsegu svoje pravice do tolmačenja in prevajanja na eni strani ter o obstoju in vsebini zadevnega bistvenega dokumenta ter njegovih učinkih na drugi strani.

90

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načelom učinkovitosti je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se mora na kršitev pravic iz navedenih določb teh direktiv upravičenec do teh pravic sklicevati v določenem roku, sicer pride do prekluzije, kadar ta rok začne teči, še preden je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga govori ali razume, obveščena o obstoju in obsegu svoje pravice do tolmačenja in prevajanja na eni strani ter o obstoju in vsebini zadevnega bistvenega dokumenta ter njegovih učinkih na drugi strani.