–

za Lineas – Concessões de Transportes SGPS SA, Global Roads Investimentos SGPS Lda in NOS-SGPS SA A. Fernandes de Oliveira, advogado,

–

za portugalsko vlado P. Barros da Costa, H. Gomes Magno in A. Rodrigues, agentke,

–

za Evropsko komisijo I. Melo Sampaio, A. Nijenhuis, L. Santiago de Albuquerque in D. Triantafyllou, agenti,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 3(1), točka 22, Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338) ter člena 4(1), točka 26, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1).

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med družbami Lineas – Concessões de Transportes SGPS SA, Global Roads Investimentos SGPS Lda in NOS-SGPS SA na eni strani ter Autoridade Tributária e Aduaneira (carinski in davčni organ, Portugalska) na drugi strani v zvezi z naložitvijo kolkovine za kreditne transakcije.

3

Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2003, L 35, str. 1) v členu 2, točka 15, določa:

„Za namene te direktive:

[…]

4

V uvodnih izjavah 5 in 20 Direktive 2013/36 je navedeno:

[…]

5

Člen 1 te direktive odloča:

„Ta direktiva določa pravila o:

6

Člen 3(1), točka 22, navedene direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

7

Člen 5 te direktive določa:

„Če imajo države članice več kot en pristojni organ za bonitetni nadzor kreditnih institucij, investicijskih podjetij in finančnih institucij, sprejmejo ukrepe, potrebne za organizacijo usklajevanja med temi organi.“

8

Člen 34 Direktive 2013/36 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko […] dejavnosti iz Priloge I k tej direktivi na njihovem ozemlju, bodisi z ustanovitvijo podružnice bodisi z neposrednim opravljanjem storitev, opravlja katera koli finančna institucija iz druge države članice, bodisi podrejena družba kreditne institucije bodisi podrejena družba v skupni lasti dveh ali več kreditnih institucij, katere akt o ustanovitvi in statut dovoljujeta opravljanje teh dejavnosti in ki izpolnjuje vse spodaj naštete pogoje:

Pristojni organi matične države članice preverijo usklajenost s pogoji iz prvega pododstavka in finančni instituciji izdajo certifikat ustreznosti […].

2.   Če finančna institucija iz prvega pododstavka odstavka 1 preneha izpolnjevati katerega koli od predpisanih pogojev, pristojni organi matične države članice o tem uradno obvestijo pristojne organe države članice gostiteljice, pri čemer se za dejavnosti, ki jih ta finančna institucija opravlja v državi članici gostiteljici, začne uporabljati pravo države članice gostiteljice.

3.   Odstavka 1 in 2 se ustrezno uporabljata za podrejene družbe finančne institucije iz prvega pododstavka odstavka 1.“

9

Člen 117(1) te direktive določa:

„Pristojni organi tesno sodelujejo med seboj. Izmenjajo si vse informacije, ki so bistvene ali relevantne za izvajanje nadzorniških nalog drugega organa na podlagi te direktive in Uredbe (EU) št. 575/2013. Glede tega pristojni organi na zahtevo sporočijo vse relevantne informacije in na lastno pobudo vse bistvene informacije.

[…]

Informacije iz prvega pododstavka se štejejo za bistvene, če lahko pomembno vplivajo na oceno finančne trdnosti institucije ali finančne institucije v drugi državi članici.

[…]“

10

Člen 118 navedene direktive določa:

„Če pri uporabi te direktive in Uredbe (EU) št. 575/2013 pristojni organi ene države članice v posebnih primerih želijo preveriti informacije o instituciji, finančnem holdingu, mešanem finančnem holdingu, finančni instituciji, družbi za pomožne storitve, mešanem poslovnem holdingu […], ki so v drugi državi članici, od pristojnih organov v drugi državi članici zahtevajo, da opravijo to preverjanje. […]“

11

V Prilogi I k tej direktivi je naveden seznam dejavnosti, za katere velja medsebojno priznavanje.

12

V uvodni izjavi 14 Uredbe št. 575/2013 je navedeno:

„[…] Enotni pravilnik zagotavlja strog in enoten regulativni okvir, ki omogoča lažje delovanje notranjega trga in preprečuje možnosti za regulativno arbitražo. […]“

13

Člen 1 te uredbe določa:

„Ta uredba določa enotna pravila o splošnih bonitetnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati institucije, nadzorovane v skladu z Direktivo 2013/36/EU kar zadeva:

[…]“

14

Člen 4(1), točke 3, 20, 21, 26 in 27, navedene uredbe, določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]“

15

Člen 18(1) te uredbe določa:

„Institucije, ki morajo izpolnjevati zahteve iz oddelka 1 na podlagi svojega konsolidiranega položaja, izvedejo polno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe, ali po potrebi podrejenih družb istega nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga. […]“

16

Člen 36(1)(g), (h), (i) in (k) Uredbe št. 575/2013 določa:

„Institucije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbijejo:

[…]

[…]

[…]“

17

Člen 56(c) in (d) te uredbe določa:

„Institucije od postavk dodatnega temeljnega kapitala odbijejo:

[…]

18

Člen 66, od (b) do (d), navedene uredbe določa:

„Od postavk dodatnega kapitala se odbijejo:

[…]

19

Člen 89, od (1) do (3), te uredbe določa:

„1.   Določbe iz odstavka 3 se uporabljajo za kvalificirani delež, katerega znesek presega 15 % sprejemljivega kapitala institucije, v družbi, ki ni:

2.   Za skupni znesek kvalificiranih deležev, ki jih ima institucija v družbah, razen tistih iz točk (a) in (b) odstavka 1, ki presega 60 % njenega sprejemljivega kapitala, se uporabljajo določbe iz odstavka 3.

3.   Pristojni organi za kvalificirane deleže institucij iz odstavkov 1 in 2 uporabijo zahteve iz točke (a) ali (b):

Pristojni organi objavijo svojo izbiro možnosti iz točke (a) ali (b).“

20

Člen 90 Uredbe št. 575/2013 določa:

„Institucije lahko namesto uporabe uteži tveganja 1250 % za zneske, ki presegajo omejitve iz člena 89(1) in (2), te zneske odbijejo od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1).“

21

Uredba (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in razkritja ter Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2019, L 150, str. 1) v členu 1, točka 2(a)(iii), določa:

„člen 4 se spremeni:

22

Člen 3(3)(b) Uredbe št. 2019/876 določa:

„Naslednje točke člena 1 te uredbe se uporabljajo od 27. junija 2019:

[…]

23

Člen 7(1)(e) Código do Imposto do Selo (zakonik o kolkovini) določa:

„Prav tako so oproščeni davka:

[…]

24

Družba Lineas – Concessões de Transportes SGPS je holding s sedežem na Portugalskem, katerega dejavnost je upravljanje deležev v drugih družbah. Ima deleže v družbah, ki upravljajo prometno infrastrukturo.

25

Ta holding je pri svojem poslovanju pridobil finančna sredstva od kreditnih institucij. Te ustanove so plačale kolkovino za kreditne transakcije in to kolkovino prenesle na navedeni holding.

26

Ta holding je plačilo navedene kolkovine izpodbijal in vložil zahtevo za ponovno preučitev po uradni dolžnosti za obdobja od aprila 2015 do januarja 2016 in notranjo upravno pritožbo za obdobja od junija 2017 do decembra 2017.

27

Ker sta bili ta zahteva in ta pritožba z odločbama davčne uprave zavrnjeni, je družba Lineas – Concessões de Transportes SGPS zoper ti odločbi vložila pritožbi, ki sta bili zavrnjeni s sklepoma z dne 17. julija 2020.

28

Ta družba je 21. oktobra 2020 pri Centro de Arbitragem Administrativa – CAAD (arbitražno sodišče za davčne zadeve, Portugalska) vložila predlog za ustanovitev arbitražnega sodišča in vložila arbitražno tožbo za razveljavitev teh sklepov.

29

Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa – CAAD) (razsodišče v davčnih sporih (center za arbitražo v upravnih zadevah), Portugalska), ki je predložitveno sodišče v zadevi C‑207/22, ugotavlja, da je iz portugalske zakonodaje razvidno, da se kolkovina za kreditne transakcije ne uporablja za finančne institucije v smislu zakonodaje Unije.

30

V nacionalni sodni praksi pa obstajajo razlike glede razlage pojma „finančna institucija“. V tem okviru predložitveno sodišče meni, da je treba ugotoviti, ali se ta pojem uporablja za vse holdinge, ki ne spadajo v zavarovalniški sektor, ali pa se nanaša le na holdinge, ki imajo deleže v nadzorovanih družbah in bonitetne zahteve, ki veljajo za bančne dejavnosti.

31

V teh okoliščinah je Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa – CAAD) (razsodišče v davčnih sporih (center za arbitražo v upravnih zadevah)) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se holding, katerega izključna dejavnost je upravljanje deležev v drugih družbah kot posredna oblika opravljanja gospodarskih dejavnosti ter ki v tem okviru pridobiva in ima te deleže, ki praviloma niso manjši od 10 % osnovnega kapitala družb, v katerih je udeležen, z dolgoročnim namenom, pri čemer je dejavnost teh družb upravljanje prometne infrastrukture, vključno z načrtovanjem, gradnjo in upravljanjem cest in/ali avtocest, lahko šteje za ‚finančno institucijo‘ v smislu Direktive [2013/36] in [Uredbe št. 575/2013]?“

32

Družba Global Roads Investimentos SGPS je holding s sedežem na Portugalskem.

33

Ta holding je pri svojem poslovanju pridobil finančna sredstva od kreditnih institucij. Te ustanove so plačale kolkovino za kreditne transakcije in to kolkovino prenesle na navedeni holding.

34

Ta holding je 28. decembra 2018 vložil zahtevo za ponovno preučitev navedene kolkovine po uradni dolžnosti.

35

Ta zahteva je bila zavrnjena z odločbo davčne uprave z dne 21. novembra 2019. Družba Global Roads Investimentos SGPS je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 5. avgusta 2021.

36

Ta družba je 20. januarja 2022 pri centru za upravno arbitražo – CAAD vložila predlog za ustanovitev arbitražnega sodišča in vložila arbitražno tožbo za razveljavitev tega sklepa.

37

Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa – CAAD) (razsodišče v davčnih sporih (center za arbitražo v upravnih zadevah), ki je predložitveno sodišče v zadevi C‑267/22, iz razloga, navedenega v točkah 29 in 30 te sodbe, meni, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od tega, ali je družbo za upravljanje deležev družbe mogoče opredeliti kot „finančno institucijo“ v smislu Direktive 2013/36 in Uredbe št. 575/2013.

38

V teh okoliščinah je Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa – CAAD) (razsodišče v davčnih sporih (center za arbitražo v upravnih zadevah) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali holding s sedežem na Portugalskem, za katerega se uporabljajo določbe uredbe-zakona št. 495/88 z dne 30. junija 1988 in katerega izključna dejavnost je upravljanje deležev v drugih družbah kot posredna oblika opravljanja gospodarskih dejavnosti, v okviru katere pridobiva in ima v dolgoročnem lastništvu te deleže, ki praviloma niso manjši od 10 % osnovnega kapitala družb, v katerih je udeležen, pri čemer te družbe ne delujejo v zavarovalniškem ali finančnem sektorju, spada pod pojem ‚finančna institucija‘ v smislu člena 3(1), točka 22, [Direktive 2013/36] in člena 4(1), točka 26, [Uredbe št. 575/2013]?“

39

Družba NOS-SGPS je holding s sedežem na Portugalskem.

40

Ta holding je pri svojem poslovanju pridobil finančna sredstva od kreditnih institucij. Te ustanove so plačale kolkovino za kreditne transakcije in to kolkovino prenesle na navedeni holding.

41

Ker je ta holding plačilo navedene kolkovine izpodbijal, je 22. januarja 2019 vložil zahtevek za pregled po uradni dolžnosti in 23. januarja 2019 interni pritožbi za obdobji od januarja 2015 do oktobra 2016 in od marca 2017 do oktobra 2018.

42

Ti pritožbi sta bili zavrnjeni z odločbo davčne uprave z dne 27. septembra 2019.

43

Družba NOS-SGPS je vložila zahtevo za arbitražo pri centru za arbitražo v upravnih zadevah – CAAD, ki je njeno zahtevo zavrnil s sklepom z dne 6. januarja 2021.

44

Ker je ta holding menil, da je ta arbitražna odločba v nasprotju z dokončno arbitražno odločbo v zvezi z enakim bistvenim pravnim vprašanjem, je vložila pritožbo za poenotenje sodne prakse pri Supremo Tribunal Administrativo (vrhovno upravno sodišče, Portugalska), ki je predložitveno sodišče v zadevi C‑290/22.

45

To sodišče ugotavlja, da se je portugalski zakonodajalec pri določitvi oprostitve kolkovine za kreditne transakcije, kakršne so te v postopkih v glavni stvari, odločil, da se izrecno sklicuje na vrsto in obliko finančne ustanove, na katero se nanaša „zakonodaja Skupnosti“.

46

V teh okoliščinah je Supremo Tribunal Administrativo (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali holding s sedežem na Portugalskem […], katerega edina dejavnost je upravljanje deležev v drugih družbah, ki ne opravljajo dejavnosti v zavarovalniškem sektorju, spada pod pojem ‚finančna institucija‘ v smislu člena 3(1), točka 22, Direktive [2013/36] in člena 4(1), točka 26, Uredbe [št. 575/2013]?“

47

Iz predložitvenih odločb je razvidno, da se spori o glavni stvari nanašajo na uporabo nacionalne davčne zakonodaje, ki ne spada na področje uporabe niti Direktive 2013/36 niti Uredbe št. 575/2013.

48

Sodišče je v skladu s členom 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in aktov institucij Unije. V okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki je določeno v tem členu, je edino nacionalno sodišče tisto, ki glede na posebnosti vsake zadeve presodi o nujnosti sprejetja predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, če se vprašanja, ki jih zastavljajo nacionalna sodišča, nanašajo na razlago določbe prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 30. januarja 2020, I.G.I.,C‑394/18, EU:C:2020:56, točka 44 in navedena sodna praksa).

49

V skladu s to sodno prakso se je Sodišče že večkrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, v položajih, v katerih dejansko stanje iz postopka v glavni stvari ni spadalo na področje uporabe prava Unije, vendar so se določbe tega prava uporabljale na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so za položaje, v katerih se ni uporabljalo pravo Unije, sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije (sodbi z dne 19. oktobra 2017, Europamur Alimentación, C‑295/16, EU:C:2017:782, točka 29, in z dne 30. januarja 2020, I.G.I., C‑394/18, EU:C:2020:56, točka 45 in navedena sodna praksa).

50

Predložitveni sodišči pa sta pojasnili, da portugalska ureditev iz postopka v glavni stvari uporabo davčne oprostitve, na katero se sklicujejo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, omejuje le na „finančne institucije“ ter da je v tej ureditvi ta pojem opredeljen z neposrednim in brezpogojnim sklicevanjem na pravo Unije.

51

V skladu z navedenim je Sodišče pristojno, da odgovori na predložena vprašanja.

52

Predložitveni sodišči z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 3(1), točka 22, Direktive 2013/36 in člen 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 razlagati tako, da podjetje, katerega dejavnost je pridobivanje deležev v družbah, ki ne opravljajo dejavnosti v finančnem sektorju, spada pod pojem „finančna institucija“ v smislu te direktive in te uredbe.

53

V skladu z ustaljeno sodno prakso iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev svojega smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, in sicer ob upoštevanju ne le besedila te določbe, ampak tudi njenega okvira in cilja, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. marca 2023, M. Ya. M. (Odpoved sodediča dediščini), C‑651/21, EU:C:2023:277, točka 41 in navedena sodna praksa).

54

Kar zadeva, na prvem mestu, besedilo člena 3(1), točka 22, Direktive 2013/36, ta določba določa, da za namene te direktive „finančna institucija“ pomeni finančno institucijo v smislu člena 4(1)(26) Uredbe št. 575/2013.

55

Člen 4(1), točka 26, te uredbe v povezavi z njenim členom 4(1), točka 3, določa, da v smislu navedene uredbe „finančna institucija“ pomeni družbo, ki ni institucija in katere osnovna dejavnost je pridobivanje kapitalskih deležev ali opravljanje ene ali več dejavnosti iz točk od 2 do 12 in 15 seznama iz Priloge I k Direktivi 2013/36/EU, vključno s finančnim holdingom, mešanim finančnim holdingom, plačilno institucijo in družbo za upravljanje. Ta člen 4(1), točka 26, pa iz pojma „finančna institucija“ izključuje zavarovalne holdinge in mešane zavarovalne holdinge.

56

V tej določbi so tako na splošno navedena podjetja, katerih glavna dejavnost je pridobivanje deležev, kot da so zajeta s pojmom „finančna institucija“ v smislu te uredbe, in v različici, ki je veljala na datume, upoštevne za postopke v glavni stvari, iz tega pojma izključuje le kreditne institucije, investicijska podjetja in nekatere zavarovalne holdinge.

57

V zvezi s tem je treba pojasniti, da čeprav člen 1, točka 2(a)(iii), Uredbe 2019/876 določa novo besedilo člena 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013, ki iz pojma „finančna institucija“ v smislu te uredbe izključuje tudi čiste industrijske holdinge, je iz predložitvene odločbe v zadevi C‑290/22 razvidno, da se to novo besedilo za postopke v glavni stvari ratione temporis ne uporablja.

58

Poleg tega, čeprav se besedilo člena 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 nanaša na podjetja, katerih glavna dejavnost je opravljanje ene ali več dejavnosti iz točk od 2 do 12 in 15 seznama iz Priloge I k Direktivi 2013/36, ki spadajo v finančni sektor, uporaba prirednega veznika „ali“ kaže na to, da zakonodajalec Unije ni nameraval neposrednega opravljanja ene ali več navedenih dejavnosti določiti kot merilo za opredelitev pojma „finančna institucija“ v smislu Uredbe št. 575/2013.

59

Ob tem je treba tudi poudariti, da iz besedila člena 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 izhaja, da je treba finančne holdinge in mešane finančne holdinge šteti za „finančne institucije“ v smislu te uredbe.

60

Po eni strani člen 4(1), točka 20, navedene uredbe določa, da v tej uredbi „finančni holding“ pomeni finančno institucijo, ki ni mešani finančni holding in katere podrejene družbe so izključno ali pretežno kreditne institucije, investicijska podjetja ali finančne institucije, pri čemer je vsaj ena od teh podrejenih družb kreditna institucija ali investicijsko podjetje.

61

Po drugi strani iz člena 4(1), točka 21, Uredbe št. 575/2013 v povezavi s členom 2, točka 15, Direktive 2002/87 izhaja, da je treba za „mešani finančni holding“ v smislu te uredbe šteti matično družbo, ki ni kreditna institucija, zavarovalnica ali investicijsko podjetje, ki skupaj s svojimi podrejenimi družbami, od katerih je vsaj ena kreditna institucija, zavarovalnica ali investicijska družba, in drugimi subjekti tvori finančni konglomerat.

62

Tako se zdi, da so finančni holdingi in mešani finančni holdingi natančno opredeljene vrste družb, za katere je značilno, da je njihova glavna dejavnost pridobivanje deležev in obstoj posebnih povezav s kreditno institucijo, zavarovalnico ali investicijskim podjetjem.

63

Iz tega sledi, da bi bila izrecna omemba finančnih holdingov in mešanih finančnih holdingov v členu 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 popolnoma brezpredmetna, če bi bilo treba to določbo zgolj zato, ker se nanaša na podjetja, katerih glavna dejavnost je pridobivanje deležev, razumeti tako, da v pojem „finančna institucija“ v smislu te uredbe sistematično vključuje vse družbe, ki opravljajo tako glavno dejavnost.

64

Vendar kot je generalna pravobranilka navedla v točki 41 sklepnih predlogov, iz samega besedila člena 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 izhaja, da seznam finančnih institucij iz te določbe ni izčrpen. Zato iz navedbe finančnih holdingov in mešanih finančnih holdingov v tej določbi ni mogoče sklepati, da neobstoj določenih posebnih povezav s kreditno institucijo, zavarovalnico ali investicijskim podjetjem nujno preprečuje, da bi se finančni holdingi in mešani finančni holdingi opredelili kot „finančna institucija“ v smislu te uredbe.

65

Na drugem mestu, iz sobesedila člena 3(1), točka 22, Direktive 2013/36 in člena 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 je razvidno, da je zakonodajalec Unije ureditev, ki se uporablja za finančne institucije, opredelil tako, da se je oprl na obstoj povezave med temi institucijami in opravljanjem nekaterih dejavnosti v finančnem sektorju.

66

Najprej, glavni element ureditve, ki se uporablja za finančne institucije, opredeljen v Direktivi 2013/36, se nanaša na možnost, ki jo te institucije imajo, da v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev opravljajo dejavnosti finančnega sektorja v drugi državi članici.

67

Člen 34 te direktive, naslovljen „Finančne institucije“, ki je edini člen navedene direktive, ki se nanaša le na finančne institucije, pod nekaterimi pogoji namreč takim institucijam dovoljuje opravljanje dejavnosti iz Priloge I k navedeni direktivi v drugi državi članici. Ta člen tako konkretizira načelo, navedeno v uvodni izjavi 20 te direktive, v skladu s katerim je treba vzajemno priznavanje nekaterih finančnih dejavnosti pod nekaterimi pogoji razširiti, če jih opravlja podrejena finančna institucija kreditne institucije.

68

Zato je dejstvo, da je podjetje opredeljeno kot „finančna institucija“ v smislu Direktive 2013/36, nepomembno za uporabo člena 34 te direktive, če to podjetje ne namerava opravljati dejavnosti v finančnem sektorju.

69

Dalje, Uredba št. 575/2013 za uporabo bonitetnih zahtev iz te uredbe določa vrsto posledic za to, da se neko podjetje opredeli kot „finančna institucija“.

70

Natančneje, iz člena 18(1) navedene uredbe izhaja, da kreditne institucije in investicijska podjetja, ki morajo izpolnjevati zahteve iz te uredbe na podlagi svojega konsolidiranega položaja, načeloma izvedejo polno konsolidacijo zlasti vseh finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe, ali po potrebi podrejenih družb istega nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga.

71

Ta določba pa ne nalaga, da se izvede bonitetna konsolidacija, ki vključuje vse podrejene družbe institucij in investicijskih podjetij.

72

Poleg tega iz člena 4(1), točka 27, Uredbe št. 575/2013 izhaja, da so finančne institucije, tako kot zlasti kreditne institucije, investicijska podjetja in zavarovalnice, „subjekti finančnega sektorja“.

73

Iz člena 36(1), od (g) do (i), člena 56(c) in (d) ter člena 66, od (b) do (d), te uredbe pa izhaja, da za naložbe kreditnih institucij in investicijskih podjetij v subjekte finančnega sektorja velja posebna ureditev, ki vključuje zlasti nekatere odbitke pri izračunu lastnih sredstev teh institucij in podjetij.

74

Kvalificirani deleži kreditnih institucij in investicijskih podjetij zunaj finančnega sektorja pa so, nasprotno, urejeni z različnimi pravili, ki so med drugim določena v členu 36(1)(k) ter členih 89 in 90 navedene uredbe in ki lahko zlasti vključujejo ponderiranje teh deležev za izračun kapitalskih zahtev ali prepoved takih deležev, če ti presegajo določene odstotke lastnih sredstev zadevne kreditne institucije ali investicijskega podjetja.

75

Iz navedenega izhaja, da Uredba št. 575/2013 določa pravila o konsolidaciji in bonitetnih zahtevah kreditnih institucij in investicijskih podjetij, za katera je mogoče – ker so značilna za deleže v finančnih institucijah ali drugih subjektih finančnega sektorja in se razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo za deleže zunaj finančnega sektorja – šteti, da temeljijo na upoštevanju posebnosti dejavnosti tega sektorja.

76

Taka logika pa bi bila vprašljiva v primeru uporabe pravil, ki veljajo za deleže v subjektih finančnega sektorja, za deleže kreditne institucije ali investicijskega podjetja zunaj tega sektorja, in sicer zgolj zato, ker se ti deleži upravljajo prek hčerinske družbe te institucije ali tega podjetja, katerega dejavnost je pridobivanje deležev.

77

Nazadnje, člen 5 Direktive 2013/36 določa notranje usklajevanje dejavnosti organov, pristojnih za nadzor ne le kreditnih institucij in investicijskih podjetij, ampak tudi finančnih institucij, s čimer vzpostavlja povezavo med bonitetnim nadzorom finančnega sektorja na eni strani in nadzorom finančnih institucij na drugi.

78

Prav tako člen 117(1) in člen 118 te direktive določata obveznosti sodelovanja med pristojnimi organi držav članic, ki veljajo za finančne institucije, ne da bi se ta ureditev razširila na subjekte zunaj finančnega sektorja, v katerih ima kreditna institucija ali investicijsko podjetje delež.

79

Na tretjem mestu, iz člena 1 Direktive 2013/36 in člena 1 Uredbe št. 575/2013 izhaja, da je namen teh aktov opredeliti pravila v zvezi z začetkom opravljanja dejavnosti, nadzorom in različnimi zahtevami, ki veljajo za kreditne institucije in investicijska podjetja. Iz uvodne izjave 5 te direktive in iz uvodne izjave 14 te uredbe je razvidno tudi, da je cilj navedenih aktov med drugim prispevati k oblikovanju notranjega trga na področju kreditnih institucij.

80

Iz vsega navedenega izhaja, da podjetja, katerega glavna dejavnost ni povezana s finančnim sektorjem, ker niti neposredno niti prek deležev ne opravlja ene ali več dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2013/36, ni mogoče šteti za finančno institucijo v smislu Direktive 2013/36 in Uredbe št. 575/2013.

81

Zato je treba na zastavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 3(1), točka 22, Direktive 2013/36 in člen 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013 razlagati tako, da podjetje, katerega dejavnost je pridobivanje deležev v družbah, ki ne opravljajo dejavnosti v finančnem sektorju, ne spada pod pojem „finančna institucija“ v smislu te direktive in te uredbe.

82

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 3(1), točka 22, Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES ter razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES ter člen 4(1), točka 26, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

je treba razlagati tako, da

podjetje, katerega dejavnost je pridobivanje deležev v družbah, ki ne opravljajo dejavnosti v finančnem sektorju, ne spada pod pojem „finančna institucija“ v smislu te direktive in te uredbe.