Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 14. decembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Člen 6(1) in člen 7(1) – Učinki ugotovitve nepoštenosti pogoja – Pogodba o hipotekarnem kreditu, indeksiranem v tuji valuti, ki vsebuje nepoštene pogoje glede menjalnega tečaja – Ničnost te pogodbe – Zahtevki za vračilo – Zastaralni rok“

V zadevi C‑28/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) z odločbo z dne 19. novembra 2021, ki je na Sodišče prispela 12. januarja 2022, v postopku

TL,

WE

proti

stečajnemu upravitelju družbe Noble Bank S.A., prej Getin Noble Bank S.A.,

SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi O. Spineanu-Matei, predsednica senata, S. Rodin (poročevalec), sodnik, in L. S. Rossi, sodnica,

generalni pravobranilec: A. M. Collins,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za WE in TL M. Woźniak, radca prawny,

–        za stečajnega upravitelja družbe Getin Noble Bank S.A., prej Getin Noble Bank S.A., sprva Ł. Hejmej, M. Przygodzka in A. Szczęśniak, adwokaci, nato M. Pugowski, aplikant radcowski, J. Szewczak in Ł. Żak, adwokaci,

–        za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,

–        za Evropsko komisijo N. Ruiz García in A. Szmytkowska, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama TL in WE ter banko Getin Noble Bank S.A. glede vračila zneskov, ki so bili tej banki plačani na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki je bila razglašena za nično, ker je vsebovala nepoštene pogoje.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V deseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker je učinkovitejše varstvo potrošnika mogoče doseči s sprejetjem enotnih predpisov glede nepoštenih pogodbenih pogojev; […]“.

4        Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

5        Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

 Poljsko pravo

6        Člen 117 ustawa – Kodeks cywilny (civilni zakonik) z dne 23. aprila 1964 (Dz. U. št. 16, pozicija 93) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), določa:

„1.      Za premoženjske zahtevke velja zastaralni rok, razen v zakonsko določenih izjemah.

2.      Po poteku zastaralnega roka lahko oseba, proti kateri je zahtevek usmerjen, njegovo izpolnitev zavrne, razen če se uveljavljanju zastaranja odpove. Vendar je odpoved zastaranju pred potekom zastaralnega roka nična.

2¹.      Po poteku zastaralnega roka ni več mogoče uveljavljati terjatev zoper potrošnika.“

7        Člen 117¹ tega zakonika določa:

„1.      V izjemnih primerih lahko sodišče po preučitvi interesov strank odloči, da poteka zastaralnega tožbenega roka zoper potrošnika ne bo upoštevalo, če to zahteva pravičnost.

2.      Pri izvajanju pristojnosti iz odstavka 1 mora sodišče med drugim upoštevati:

(1)      dolžino zastaralnega roka;

(2)      dolžino obdobja od poteka zastaralnega roka do trenutka vložitve zahtevka in

(3)      okoliščine, zaradi katerih upnik ni uveljavljal svoje terjatve, vključno z vplivom ravnanja dolžnika na zamudo upnika pri uveljavljanju zahtevka.“

8        Člen 118 navedenega zakonika je v različici, ki je veljala do 8. julija 2018, določal:

„Če posebna določba ne določa drugače, zastaralni rok znaša deset let, za terjatve, ki se nanašajo na periodične izpolnitve, in terjatve, povezane z opravljanjem gospodarske dejavnosti, pa tri leta.“

9        Člen 118 istega zakonika v različici, ki velja od 8. julija 2018, določa:

„Če posebna določba ne določa drugače, zastaralni rok znaša šest let, za terjatve, ki se nanašajo na periodične izpolnitve, in terjatve, povezane z opravljanjem gospodarske dejavnosti, pa tri leta. Vendar se zastaralni rok izteče na zadnji dan civilnega leta, razen če je zastaralni rok krajši od dveh let.“

10      Člen 120(1) civilnega zakonika določa:

„Zastaralni rok začne teči z dnem, ko terjatev zapade v plačilo. Če je datum zapadlosti terjatve odvisen od določenega upnikovega dejanja, začne rok teči na dan, ko bi terjatev zapadla v plačilo, če bi upnik dejanje opravil v najkrajšem možnem času.“

11      Člen 355 tega zakonika določa:

„1.      Dolžnik mora ravnati kot dober gospodar (dolžnost skrbnega ravnanja).

2.      Opredelitev dolžnosti skrbnega ravnanja v okviru gospodarske dejavnosti se določi ob upoštevanju strokovne narave te dejavnosti.“

12      Člen 385¹ navedenega zakonika določa:

„1.      Pogoji potrošniške pogodbe, ki niso bili posamično dogovorjeni, za potrošnika niso zavezujoči, če se z njimi določajo njegove pravice in obveznosti v nasprotju z dobrimi običaji, s čimer se grobo posega v njegove interese (nepošteni pogodbeni pogoji). To ne velja za pogoje, ki se nanašajo na glavne obveznosti pogodbenih strank, zlasti na ceno ali plačilo, če je njihovo besedilo jasno.

2.      Če na podlagi odstavka 1 pogodbeni pogoj potrošnika ne zavezuje, ostane pogodba v preostalem delu za pogodbeni stranki zavezujoča.

3.      Pogodbeni pogoji, ki niso dogovorjeni posamično, so tisti pogodbeni pogoji, na vsebino katerih potrošnik ni imel dejanskega vpliva. To zlasti velja za pogodbene pogoje, vsebovane v tipski pogodbi, ki jo je potrošniku ponudil sopogodbenik.

4.      Dejstvo, da je bil pogodbeni pogoj dogovorjen posamično, mora dokazati tisti, ki se nanj sklicuje.“

13      Člen 405 istega zakonika določa:

„Kdor je v škodo druge osebe pridobil premoženjsko korist brez pravne podlage, je zavezan korist vrniti v naravi, če to ni mogoče, pa plačati njeno protivrednost.“

14      Člen 410 civilnega zakonika določa:

„1.      Določbe prejšnjih členov se uporabljajo zlasti za neupravičeno izpolnitev.

2.      Izpolnitev je neupravičena, če je tisti, ki jo je opravil, sploh ni bil dolžan opraviti oziroma je ni bil dolžan opraviti za osebo, ki jo je prejela, ali če je prenehala podlaga za izpolnitev, ali če namen izpolnitve ni bil dosežen, ali če je bil pravni posel, na podlagi katerega je bila ta izpolnitev opravljena, neveljaven in tudi po izpolnitvi ni postal veljaven.“

15      Člen 455 tega zakonika določa:

„Če rok izpolnitve ni določen ali ne izhaja iz narave obveznosti, je treba to izpolnitev opraviti takoj, ko je dolžnik pozvan, naj to stori.“

16      Člen 481(1) navedenega zakonika določa:

„Če dolžnik zamuja s plačilom denarnega zneska, lahko upnik zahteva zamudne obresti, tudi če ni utrpel nobene škode in je zamuda posledica okoliščin, za katere dolžnik ni odgovoren.“

17      Člen 496 istega zakonika določa:

„Če morata stranki zaradi odstopa od pogodbe vrniti nasprotne dajatve, ima vsaka od njiju pravico do ugovora neizpolnitve, dokler druga stranka ne ponudi vračila prejete dajatve ali ne ponudi zavarovanja za zahtevek za vračilo.“

18      Člen 497 civilnega zakonika določa:

„Določba prejšnjega člena se smiselno uporablja v primeru prenehanja ali ničnosti pogodbe.“

19      Člen 5(1), (3) in (4) ustawa – Kodeks cywilny oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o civilnem zakoniku in nekaterih drugih zakonov) z dne 13. aprila 2018 (Dz. U. 2018, pozicija 1104) določa:

„1.      Od dneva, ko je začel veljati ta zakon, se za terjatve, ki so nastale pred dnem začetka veljavnosti tega zakona in na ta dan še niso zastarale, uporabljajo določbe [civilnega zakonika] v različici iz tega zakona.

[…]

3.      Za potrošnikove terjatve, ki so nastale pred dnem začetka veljavnosti tega zakona in na ta dan še niso zastarale ter katerih zastaralni roki so določeni v členu 118 in členu 125(1) [civilnega zakonika], se uporabljajo določbe [civilnega zakonika] v različici, ki je veljala do tega dne.

4.      Za zastarane terjatve potrošnika, v zvezi s katerimi na dan začetka veljavnosti tega zakona ni bil vložen ugovor zastaranja, s tem dnem začnejo veljati učinki zastaranja, določeni v [civilnem zakoniku] v različici, kot izhaja iz tega zakona.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

20      Osebi TL in WE sta z banko, katere pravna naslednica je banka Getin Noble Bank, sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu, ki je bil določen v poljskih zlotih in indeksiran s švicarskim frankom (v nadaljevanju: kreditna pogodba).

21      V skladu z besedilom te pogodbe je bil znesek kredita v poljskih zlotih preračunan v znesek, izražen v švicarskih frankih. Pri menjavi je banka uporabila nakupni tečaj te zadnjenavedene valute, ki je bil določen v njeni tabeli menjalnih tečajev (v nadaljevanju: preračunske klavzule). Osebi TL in WE sta morali mesečne obroke plačevati v poljskih zlotih v znesku, ki je bil enak mesečnem obroku, izraženemu v švicarskih frankih.

22      Osebi TL in WE sta 27. julija 2017 banki Getin Noble Bank poslali zahtevek, v katerem sta trdili, da so bile preračunske klavzule nepoštene, in sta od te banke zahtevali, naj jima vrne mesečne obroke, ki sta jih že plačali na podlagi teh klavzul.

23      Osebi TL in WE sta 28. septembra 2017 vložili tožbo pri sodišču ter trdili, na eni strani, da so preračunske klavzule nezakonite in, na drugi strani, da je kreditna pogodba nična. Sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, je v postopku osebi TL in WE obvestilo, da bi se, če bi bilo odločeno, da so te klavzule nezakonite, ta pogodba razglasila za nično. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta bili obveščeni tudi, da bi morali v tem primeru vrniti glavnico kredita takoj, ko bi banka od njiju to zahtevala, in da bi ta banka lahko od njiju zahtevala plačilo višjih zneskov. Osebi TL in WE sta na obravnavi 12. novembra 2021 navedli, da ne želita, da se navedene klavzule nadomestijo, in da naj navedena pogodba ne ostane v veljavi.

24      Kreditna pogodba je bila z vmesno sodbo z dne 19. novembra 2021, ki ni pravnomočna, razglašena za nično.

25      Osebama TL in WE je bila 9. julija 2021 vročena izjava banke Getin Noble Bank, da ta banka uveljavlja svojo pravico do zadržanja izpolnitve dajatev osebama TL in WE, dokler ti ne ponudita protivrednosti za te dajatve, in sicer zneska kredita, ki jima ga je dala banka na voljo na podlagi kreditne pogodbe, ali zavarovanja pravice do vračila tega zneska.

26      Banka Getin Noble Bank je uveljavljala ugovor neizpolnitve, ki ga ima na podlagi tožbe za vračilo zoper tožeči stranki v postopku v glavni stvari za izterjavo zneskov, ki so jima bili plačani v okviru izpolnjevanja kreditne pogodbe. Vendar je uveljavljanje tega ugovora odvisno od tega, ali je ta tožba že zastarala.

27      Osebi TL in WE trdita, da je zastaralni rok za terjatve banke Getin Noble Bank začel teči na dan, ko ji je bil vročen zahtevek iz točke 22 te sodbe oziroma ko ji je bila vročena tožba iz točke 23 te sodbe. Po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari so, glede na to, da je do teh dveh dogodkov prišlo v letu 2017, te terjatve zastarale leta 2020.

28      Banka Getin Noble Bank trdi, da zastaralni rok za njene terjatve še ni začel teči. Po mnenju te banke ta rok teče od dne, ko je sodišče pravnomočno razsodilo o sporu glede izpodbijanja preračunskih klavzul in glede veljavnosti kreditne pogodbe.

29      Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska), ki je predložitveno sodišče, je Sodišče obvestilo, da v skladu s sklepom Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) z dne 7. maja 2021, prvič, nepošteni pogoj že od začetka nima pravnega učinka in, drugič, se lahko potrošnik v razumnem roku v okviru sodnega in v okviru izvensodnega postopka odloči, da s tem pogojem soglaša, če je bil izčrpno obveščen o pravnih posledicah, ki jih lahko povzroči dokončna neizvršljivost tega pogoja, vključno s posledicami v zvezi z morebitno poznejšo razglasitvijo ničnosti zadevne pogodbe. Če ustrezno obveščeni potrošnik z zadevnim nepoštenim pogojem ne soglaša, ta pogoj nima učinkov.

30      Po mnenju predložitvenega sodišča takšna razlaga povzroči, da od datuma, ko se zadevni potrošnik odloči, da ne soglaša s tem pogojem, brez katerega zadevna pogodba ne more ostati veljavna, oziroma od datuma, ko se ta razumni rok izteče, pogodba postane nična ali – če so izpolnjeni pogoji, da se lahko ohrani v veljavi v skladu z dispozitivno ureditvijo – učinkuje za nazaj v skladu s to ureditvijo.

31      To sodišče v zvezi s tem meni, da pri uporabi takšne razlage nastane nekaj težav. Poleg dejstva, da mora zadevni potrošnik izraziti svojo voljo za izpodbijanje zadevnih nepoštenih pogojev in začeti sodni postopek, iz te razlage ni jasno razvidno, kdaj začnejo teči zastaralni roki. Čeprav navedeno sodišče meni, da je te roke mogoče najti v splošnih določbah poljskega prava, se sprašuje glede združljivosti teh določb z Direktivo 93/13.

32      Poleg tega predložitveno sodišče meni, da je treba natančno določiti obseg sodbe z dne 29. aprila 2021, Bank BPH (C‑19/20, EU:C:2021:341). To sodišče v zvezi s tem Sodišče prosi, naj pojasni, ali obveznost, da je potrošnik obveščen o učinkih neučinkovitosti nepoštenih pogojev pogodbe, lahko vpliva na zahtevke za vračilo, ki so bili vloženi po tem, ko je ta pogodba postala nična. Predložitveno sodišče meni, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja poleg tega, da potrošnika ta pogoj ne zavezuje, pomeni tudi, da ima ta pravico do vračila, katere obseg ne sme biti odvisen od dodatnih izjav.

33      Predložitveno sodišče se sprašuje, ali Direktiva 93/13 učinkuje na predpise poljskega prava v zvezi z zastaralnimi roki. To sodišče v zvezi s tem navaja, da v poljskem pravu, na eni strani, obveznost vračila neupravičeno plačanega zneska postane izterljiva, če ni bila izpolnjena takoj, ko je bil dolžnik zadevne dajatve pozvan k izpolnitvi, in na drugi strani, če je izvršljivost terjatve odvisna od posebne tožbe imetnika pravice, zastaralni rok začne teči od dneva, ko terjatev postane izterljiva, če je imetnik pravice to dejanje izvršil v najkrajšem možnem času. Navedeno sodišče pojasnjuje, da je to treba razumeti tako, da zastaralni rok za to tožbo začne teči od dne, ki ni strogo določen, ampak je določen s potekom časa, ko je bila neupravičena dajatev izpolnjena, kar omogoča, prvič, osebi, ki je dajatev izpolnila, da prejemnika pozove k vračilu te dajatve, drugič, da ta oseba temu prejemniku ta poziv vroči in, tretjič, da zadnjenavedeni navedeno dajatev „čim prej“ vrne.

34      Predložitveno sodišče se sprašuje o skladnosti razlage Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) glede teh pravil s pravom Unije. Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da v skladu s to razlago zastaralni rok za zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega zneska, ki ga ima prodajalec ali ponudnik zaradi neveljavnosti pogodbe, nastale zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja, lahko začne teči šele po tem, ko je zadevna pogodba postala dokončno neizvršljiva. Ta pogodba pa naj bi bila pogojno neizvršljiva, dokler tega zadevni potrošnik ne prekine, kar lahko stori kadar koli, in sicer tako, da s tem pogojem soglaša ali pa ne soglaša. Glede zastaralnega roka za zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega zneska, s katerim razpolaga ta potrošnik, to sodišče pojasnjuje, da ta rok ne more začeti teči, preden se ta potrošnik ne seznani oziroma bi se moral razumno seznaniti s tem, da je ta pogoj nepošten.

35      Predložitveno sodišče meni, da če je začetek teka zastaralnega roka za zahtevek prodajalca ali ponudnika za vračilo neupravičeno plačanega zneska odvisen od aktivnega ravnanja potrošnika, je lahko prodajalec ali ponudnik prost obveznosti glede nepoštenih pogojev iz pogodbe, če potrošnik ne izvrši nobenega ravnanja v smeri izpodbijanja te pogodbe in uveljavljanja svojih pravic. Ta razlaga je po mnenju tega sodišča v nasprotju z Direktivo 93/13, ker naj prodajalca ali ponudnika dejstvo, da ve, da lahko potrošnik izgubi svojo terjatev zaradi njenega zastaranja, ne bi odvrnilo od tega, da bi v svoje pogodbe vključil nepoštene pogoje ter da bi – poleg tega, da bi želel te pogoje uporabiti – še naprej izpolnjeval te pogodbe in se tako okoristil z dejstvom, da ni nujno, da potrošnik pozna svoje pravice oziroma se jih zaveda.

36      Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti dodatnih zahtev, ki so naložene potrošniku v zvezi z nujnostjo, da ta poleg jasno določenih zahtevkov predloži izjavo o tem, da se zaveda posledic izpodbijanja zadevnih nepoštenih pogojev, z Direktivo 93/13. Tudi če potrošnik vloži izvensodni zahtevek za vračilo, prodajalec ali ponudnik, ki mu je ta zahtevek vročen, ne more biti prepričan, da je bil ta potrošnik ustrezno obveščen o posledicah ugotovitve ničnosti zadevne pogodbe, kot to zahteva pravo Unije. To sodišče očitno meni, da iz take ugotovitve izhaja, da bi potrošnik poleg ugovora moral podati dodatne izjave in celo zahtevati preizkus tega ugovora v sodnem postopku.

37      Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je v sodnem postopku neobstoj te izjave mogoče nadomestiti s spoštovanjem obveznosti sodišča, ki o zadevi odloča, da zadevnega potrošnika obvesti o teh posledicah, in z ohranitvijo zahtevka potrošnika za vračilo.

38      To sodišče meni, da je treba ugotovitev Sodišča iz sodbe z dne 29. aprila 2021, Bank BPH (C‑19/20, EU:C:2021:341), da mora nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogoja pogodbe, ki jo sklene prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, tega potrošnika obvestiti o posledicah ničnosti te pogodbe, ne glede na to, ali tega potrošnika zastopa poklicni pooblaščenec, pridržati za dejstva, kot so ta v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, in sicer če je to nacionalno sodišče veljavnost navedene pogodbe preučilo po uradni dolžnosti. Predložitveno sodišče meni, da naj široka razlaga te ugotovitve ne bi bila skladna s sistemom varstva potrošnikov, ki naj bi temeljil na načelu, da ima povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, varstvo, ne da bi „zahteval ločeno preverbo seznanjenja potrošnika, da se prizna, da je njegova izjava imela predvidene učinke“.

39      Poleg tega naj bi bila posledica razlage Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) tudi to, da je prodajalec ali ponudnik v zamudi za izpolnitev obveznosti šele na dan, ko bo sodba, s katero je bila ugotovljena neveljavnost pogodbe zaradi nepoštenih pogojev, postala pravnomočna, kar izključuje pravico zadevnega potrošnika do plačila obresti za obdobje med datumom vložitve zahtevka za vračilo in datumom pravnomočnosti te sodbe. To naj bi ob nespoštovanju Direktive 93/13 prodajalce ali ponudnike spodbudilo, da sistematično zavračajo take zahtevke in računajo na dejstvo, na eni strani, da nekateri potrošniki ne bodo uveljavljali svojih pravic pred sodiščem in, na drugi strani, da tudi če bodo nekateri potrošniki vložili tožbe pri sodišču, zadevni prodajalci ali ponudniki ne bodo izpostavljeni praktičnim posledicam zamude pri plačilu.

40      Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali naj to, da je dokončna nezavezujoča narava pogodbe pogojena s tem, da sodišče pravnomočno razreši spor glede nepoštenosti pogojev te pogodbe, ne bi vodilo v občutno poslabšanje položaja zadevnega potrošnika, s čimer bi se ogrozili cilji Direktive 93/13.

41      Če Direktiva 93/13 ne nasprotuje temu, da posledice ničnosti pogodbe nastanejo šele po tem, ko je zadevni potrošnik podal izjavo, da je bil v celoti obveščen o posledicah, ki izhajajo iz te ničnosti, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se s to direktivo zahteva, da prodajalec ali ponudnik, od katerega se zahteva vračilo, samoiniciativno preveri, ali se zadevni potrošnik teh posledic zaveda.

42      V zvezi s tem to sodišče pojasnjuje, da je v poljskem pravu začetek teka zastaralnega roka za terjatve prodajalca ali ponudnika, ki izhajajo iz neizvršljivosti pogodbe, odvisen od trenutka, ko bi ta prodajalec ali ponudnik lahko zadevnega potrošnika pozval k vračilu zadevne dajatve. Navedeno sodišče meni, da če je enostranska neizvršljivost nepoštenih pogodbenih pogojev ovira za takšen poziv, se postavi vprašanje, ali mora prodajalec ali ponudnik preveriti učinkovitost poziva k vračilu, ki ga je treba izpolniti in ki ga je nanj naslovil potrošnik, med drugim tako, da mu predloži pojasnila glede vzajemnih pravic in obveznosti v primeru ničnosti pogodbe.

43      Če bi bilo dovoljeno, da bi bil začetek teka zastaralnega roka za terjatve prodajalca ali ponudnika, ki so povezane z neizvršljivostjo pogodbe, odvisen od katerega koli dogodka po tem, ko ta prodajalec ali ponudnik prejme zahtevek zadevnega potrošnika za vračilo, ali kakršnega koli drugega ugovora neizvršljivosti ali dopustnosti zadevnih pogodbenih pogojev, se navedeno sodišče sprašuje o združljivosti te rešitve z Direktivo 93/13, glede na dejstvo, da v poljskem pravu ta rok začne teči šele, ko je pogodba dokončno postala nična.

44      Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali je položaj, v katerem zahtevki za vračilo, ki jih ima potrošnik do prodajalca ali ponudnika, zastarajo ne glede na zastaranje terjatev zadevnega prodajalca ali ponudnika za vračilo, v skladu z Direktivo 93/13, saj bi se to lahko končalo tako, da bi ti zahtevki zastarali, preden bi ta prodajalec ali ponudnik uveljavljal svoj ugovor neizpolnitve glede vseh dajatev, ki jih je izpolnil potrošniku. V tem primeru je delno vračilo s strani prodajalca ali ponudnika dajatev, ki jih je izpolnil potrošnik, odvisno od tega, ali je ta potrošnik ponudil vračilo vseh dajatev, ki mu jih je izpolnil ta prodajalec ali ponudnik.

45      To sodišče se sprašuje, ali bi bilo v skladu z Direktivo 93/13 priznati, da prodajalec ali ponudnik nima te pravice od trenutka, ko je pozvan, naj vrne neupravičeno plačane zneske, ampak šele od trenutka, ko se izkaže, da zadevni potrošnik pozna posledice ničnosti zadevne pogodbe in se odpove varstvu zoper te posledice. Takšna razlaga bi povzročila, da bi se potrošniku odvzela pravica do zamudnih obresti za obdobje, ki bi se lahko – glede na trajanje sodnega postopka – natekle za več let.

46      Navedeno sodišče je Sodišče obvestilo, da glede na razlago poljskega prava, ki jo navadno priznavajo poljska sodišča, dejstvo, da dolžnik uveljavlja ugovor neizpolnitve, povzroči prenehanje stanja zamude. Dejstvo, da dolžnik tega ne stori, naj bi bilo torej prvi pogoj za obveznost plačila zamudnih obresti. Tako naj bi ta razlaga temeljila na načelu, da je zadevni dolžnik pripravljen, da izpolni obveznost, vendar ima pravico do ugovora proti svojemu upniku, kar ga odvezuje takojšnje izpolnitve obveznosti.

47      V okviru sporov glede pravic iz Direktive 93/13 so prodajalci ali ponudniki, kot je tožena stranka v postopku v glavni stvari, izpodbijali utemeljenost trditev potrošnikov in jim zato zadevnih dajatev niso bili pripravljeni vrniti. Predložitveno sodišče ima torej resne dvome o tem, da je razlaga, ki so jo poljska sodišča podala glede pravil poljskega prava v zvezi z zastaralnimi roki, združljiva z Direktivo 93/13, ker naj bi ta razlaga povzročila, da prodajalci ali ponudniki zavrnejo legitimne zahtevke potrošnikov ter niso odgovorni za neupravičeno uporabo zadevnih sredstev in za pozno vračilo teh sredstev zadevnim potrošnikom.

48      V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive [93/13] razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero v primeru, da po črtanju nepoštenih pogodbenih pogojev pogodbe ni več mogoče ohraniti v veljavi, zastaralni rok za zahtevke prodajalca ali ponudnika za vračilo začne teči, ko se zgodi kateri koli od naslednjih dogodkov:

(a)      potrošnik zoper prodajalca ali ponudnika uveljavlja zahtevek ali ugovor na podlagi nepoštenosti pogodbenih pogojev ali sodišče po uradni dolžnosti poda informacijo, da obstaja možnost razglasitve pogodbenih pogojev za nepoštene, ali

(b)      potrošnik izjavi, da je bil izčrpno obveščen o učinkih (pravnih posledicah) neobstoja možnosti ohranitve pogodbe v veljavi, vključno z informacijo o tem, da lahko prodajalec ali ponudnik uveljavlja zahtevke za vračilo, in o obsegu teh zahtevkov, ali

(c)      v sodnem postopku se preveri potrošnikovo poznavanje (zavedanje) učinka (pravnih posledic) neobstoja možnosti ohranitve pogodbe v veljavi oziroma sodišče potrošnika o tem pouči ali

(d)      sodišče izda pravnomočno sodbo, s katero se reši spor med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom [?]

2.      Ali je v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive [93/13] razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero v primeru, v katerem pogodbe po črtanju nepoštenega pogoja [iz te pogodbe] ni več mogoče ohraniti v veljavi, prodajalec ali ponudnik, proti kateremu je potrošnik uveljavljal zahtevek, povezan z obstojem nepoštenih pogojev v pogodbi, nima obveznosti, da sam preveri, ali je potrošnik seznanjen s posledicami črtanja nepoštenega pogoja ali neobstoja možnosti ohranitve pogodbe v veljavi?

3.      Ali je v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive [93/13] razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero v primeru, da pogodbe po črtanju nepoštenega pogoja [iz te pogodbe] ni več mogoče ohraniti v veljavi, začne zastaralni rok za zahtevek potrošnika za vračilo teči pred zastaralnim rokom za zahtevek prodajalca ali ponudnika za vračilo?

4.      Ali je v skladu s členom 7(1) Direktive [93/13] razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero lahko prodajalec ali ponudnik v primeru, v katerem pogodbe po črtanju nepoštenih pogodbenih pogojev ni več mogoče ohraniti v veljavi, vračilo dajatev, ki jih je prejel od potrošnika, pogojuje s tem, da potrošnik sočasno ponudi vračilo dajatev, ki jih je prejel od prodajalca ali ponudnika, ali zagotovi zavarovanje za vračilo teh dajatev, pri čemer se pri določanju obsega dajatev, ki jih mora vrniti potrošnik, ne upoštevajo zneski, v zvezi s katerimi so zahtevki za vračilo že zastarali?

5.      Ali je v skladu s členom 7(1) Direktive [93/13] razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero v primeru, da pogodbe po črtanju nepoštenega pogodbenega pogoja ni več mogoče ohraniti v veljavi, potrošnik ni upravičen do vseh ali dela zamudnih obresti za obdobje od takrat, ko prodajalec ali ponudnik prejme zahtevo za vračilo, če prodajalec ali ponudnik ob tem uveljavlja svojo pravico iz četrtega vprašanja?“

 Pristojnost Sodišča

49      Banka Getin Noble Bank trdi, da se s predlogom za sprejetje predhodne odločbe želi v bistvu od Sodišča pridobiti razlaga poljskega prava, kar naj ne bi bilo v njegovi pristojnosti.

50      V zvezi s tem je treba navesti, da trditev banke Getin Noble Bank temelji na napačni predpostavki, da uresničevanje pravice držav članic do opredelitve podrobnih pravil za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja v pogodbi in nastop konkretnih pravnih učinkov te ugotovitve ne spadata na področje uporabe prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 66).

51      Sodišče je namreč že presodilo, da ureditev varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13, z nacionalnim pravom ne sme spremeniti obsega in torej vsebine tega varstva ter tako ogroziti krepitve učinkovitosti navedenega varstva s sprejetjem enotnih pravil glede nepoštenih pogojev, kar je bil, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, namen zakonodajalca Evropske unije (sodba z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 60 in navedena sodna praksa).

52      Ker se trditev banke Getin Noble Bank nanaša na prvo vprašanje za predhodno odločanje in glede na dejstvo, da naj v tem vprašanju ne bi bilo navedeno, katera razlaga poljskega prava iz tega vprašanja, točke od (a) do (d), je sprejeta v poljskem pravnem redu, je treba navesti, prvič, da čeprav v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti, pa je postopek, ki je določen v členu 267 PDEU, instrument za sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, zaradi česar lahko prvo drugim predloži elemente razlage tega prava, ki so nujno potrebni za rešitev sporov, o katerih odločajo. Predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora. Kot izhaja iz samega besedila člena 267 PDEU, je predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, „treba“ sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča (sklep z dne 7. aprila 2022, J. P., C‑521/20, EU:C:2022:293, točka 17 in navedena sodna praksa).

53      Drugič, v okviru postopka iz člena 267 PDEU Sodišče ni pristojno za odločanje niti o razlagi določb nacionalnih zakonov in drugih predpisov niti o skladnosti takih določb s pravom Unije. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da lahko Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU razlaga pravo Unije le v mejah pristojnosti, ki so dodeljene Uniji (sklep z dne 10. januarja 2022, Anatecor, C‑400/21, EU:C:2022:30, točka 13 in navedena sodna praksa).

54      Zato mora Sodišče, če so bila vprašanja neprimerno oblikovana ali če presegajo okvir nalog, ki jih ima v skladu s členom 267 PDEU, iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sklep z dne 10. januarja 2022, Anatecor, C‑400/21, EU:C:2022:30, točka 15 in navedena sodna praksa).

55      V obravnavanem primeru iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, na eni strani, da je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v sklepu z dne 7. maja 2021 podalo razlago poljskega prava, v skladu s katero zastaralni rok za terjatve prodajalcev ali ponudnikov zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki vsebuje nepoštene pogoje, začne teči šele, ko ta pogodba postane dokončno neizvršljiva ali ko sodba, s katero je bila ugotovljena ničnost te pogodbe, postane pravnomočna.

56      Na drugi strani, glede dvomov, ki jih ima predložitveno sodišče o skladnosti te razlage nacionalnega prava z Direktivo 93/13, kar zadeva začetek teka zastaralnega roka zahtevkov za vračilo, ki izhajajo iz neveljavnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje, to sodišče Sodišča ne prosi, naj sámo razloži nacionalno pravo, temveč naj predstavi različne mogoče začetke teka tega roka, in v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta takim možnostim oziroma da jim ne nasprotujeta.

57      Ni torej mogoče sprejeti, da se prvo vprašanje nanaša na razlago poljskega prava, in je treba zato trditev banke Getin Noble Bank glede nepristojnosti Sodišča zavrniti.

58      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Sodišče pristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo in tretje vprašanje

59      Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero po ugotovitvi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je potrošnik sklenil s prodajalcem ali ponudnikom, zaradi nepoštenih pogojev iz te pogodbe zastaralni rok za terjatve tega prodajalca ali ponudnika, ki izhajajo iz ničnosti navedene pogodbe, začne teči šele od dne, ko ta pogodba postane dokončno neizvršljiva, medtem ko zastaralni rok za terjatve tega potrošnika zaradi ničnosti iste pogodbe začne teči od dne, ko se je ta potrošnik seznanil oziroma bi se razumno lahko seznanil z nepoštenostjo pogoja, ki to ničnost povzroči.

60      Prvič, opozoriti je treba, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso – ker na tem področju ni posebnih predpisov Unije – podrobna pravila za izvajanje varstva potrošnikov iz Direktive 93/13 v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic določena v nacionalnem pravnem redu držav članic. Vendar ta pravila niti ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti oblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 8. septembra 2022, D.B.P. in drugi (Hipotekarni kredit, izražen v tuji valuti), od C‑80/21 do C‑82/21, EU:C:2022:646, točka 86 in navedena sodna praksa).

61      Drugič, glede načela učinkovitosti je treba navesti, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno procesno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (sodba z dne 8. septembra 2022, D.B.P. in drugi (Hipotekarni kredit, izražen v tuji valuti), od C‑80/21 do C‑82/21, EU:C:2022:646, točka 87 in navedena sodna praksa).

62      Tretjič in zadnjič, Sodišče je pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, določeno tudi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki med drugim velja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (sodba z dne 8. septembra 2022, D.B.P. in drugi (Hipotekarni kredit, izražen v tuji valuti), od C‑80/21 do C‑82/21, EU:C:2022:646, točka 88 in navedena sodna praksa).

63      V obravnavanem primeru se prvo in tretje vprašanje nanašata, natančneje, na morebitno asimetrijo med pravnimi sredstvi, ki jih določa poljsko pravo za prodajalce in ponudnike na eni strani ter za potrošnike na drugi strani glede začetka teka zastaralnega roka za zahtevke za vračilo, ki izhajajo iz ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje.

64      V zvezi s tem je Sodišče menilo, da bi v okviru zadeve, ki se nanaša na določitev časovne omejitve pristojnosti sodišča, da po uradni dolžnosti ali na podlagi ugovora potrošnika razglasi za ničen nepošteni pogoj, določitev te meje lahko ogrozila učinkovitost varstva, ki je določeno v členih 6 in 7 Direktive 93/13, saj bi prodajalcem ali ponudnikom zadostovalo, da za odvzem tega varstva potrošnikom počakajo, da poteče rok, ki ga je določil nacionalni zakonodajalec, da lahko zahtevajo izpolnitev nepoštenih pogojev, ki jih še naprej uporabljajo v pogodbah (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 2002, Cofidis, C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 35).

65      Podobno je generalna pravobranilka J. Kokott v točkah od 63 do 67 sklepnih predlogov v zadevah Cofidis in OPR-Finance (C‑616/18 in C‑679/18, EU:C:2019:975) glede razlage Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66) v bistvu menila, da nacionalni zastaralni roki, ki so različni za prodajalce ali ponudnike na eni strani in za potrošnike na drugi strani, ustvarjajo asimetrijo med pravnimi sredstvi, kar lahko škoduje učinkovitosti varstva, ki ga ta direktiva zagotavlja.

66      Tako položaj, v katerem zastaralni rok za terjatve potrošnika, ki nastanejo zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, začne teči pred dnem, ko sodišče ugotovi dokončno neizvršljivost te pogodbe, pri čemer ta rok ne poteče, preden se potrošnik seznani oziroma bi se razumno lahko seznanil s svojimi pravicami, medtem ko zastaralni rok, ki je določen za ustrezajoče terjatve prodajalca ali ponudnika, začne teči na dan, ko sodišče ugotovi dokončno neizvršljivost, vsebuje asimetrijo, ki lahko škoduje varstvu tega potrošnika, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13.

67      V zvezi s tem je treba na eni strani spomniti, da se pogodbe o hipotekarnem kreditu v glavnem izvajajo v dolgih obdobjih, tako da se celo zastaralni rok šestih ali desetih let, ki se uporablja za zahtevke potrošnikov za vračilo, pod nekaterimi pogoji lahko izkaže za nezdružljiv z načelom učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, D.B.P. in drugi (Hipotekarni kredit, izražen v tuji valuti), od C‑80/21 do C‑82/21, EU:C:2022:646, točka 100).

68      Na drugi strani je treba navesti, da je potrošnik upravičen uveljavljati pravice, ki jih ima v skladu z Direktivo 93/13, pred sodiščem in – kot v obravnavanem primeru – v izvensodnem postopku, da bi lahko morda odpravil nepoštenost pogoja, tako da bi ga spremenil s pogodbo (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 49), ne da bi bila ta pravica omejena z nacionalnim pravom.

69      Iz točke 29 te sodbe torej izhaja, da v skladu z razlago poljskega prava, ki jo je podalo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v sklepu z dne 7. maja 2021, potrošnik, če je v celoti obveščen o pravnih posledicah dokončne neizvršljivosti nepoštenega pogoja, lahko soglaša ali ne soglaša s tem pogojem v sodnem in v izvensodnem postopku.

70      Če ni mogoče izključiti, kar mora sicer preveriti predložitveno sodišče, da na podlagi poljskega prava potrošnik, ki vloži izvensodni ugovor, pozna svoje pravice, ki jih ima na podlagi Direktive 93/13, saj je ta ugovor povezan z izrecno izjavo, da je bil v celoti obveščen glede posledic morebitne neveljavnosti zadevne pogodbe, obstaja tveganje, da zastaralni rok za terjatve potrošnika, ki izhajajo iz ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, poteče celo pred tem, ko začne teči rok, ki je določen za ustrezajoče terjatve zadevnega prodajalca ali ponudnika.

71      Poleg tega bi glede na navedbe predložitvenega sodišča v točki 39 te sodbe razlaga poljskega prava, ki jo je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) podalo v sklepu z dne 7. maja 2021 in iz katere izhaja, da zastaralni rok za terjatve prodajalca ali ponudnika začne teči šele od dne, ko sodba, s katero je bila ugotovljena ničnost zadevne pogodbe o hipotekarnem kreditu, postane pravnomočna, prav tako povzročila, da bi bil ta prodajalec ali ponudnik v zamudi glede izpolnitve te pogodbe šele od tega dne. Zato zadevni potrošnik, če njegove terjatve za vračilo niso zastarale, ne bi bil upravičen do zamudnih obresti od dne, ko je vložil zahtevek za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenih pogojev iz navedene pogodbe, kar bi v nasprotju z Direktivo 93/13 tega prodajalca ali ponudnika spodbudilo, da te zahtevke sistematično zavrača.

72      Asimetrija med pravnimi sredstvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, torej prodajalca ali ponudnika po vložitvi izvensodnega ugovora potrošnika še bolj spodbudi, da ostane neaktiven ali da podaljša fazo izvensodnega postopka s tem, da podaljšuje pogajanja, da bi zastaralni rok za terjatve potrošnika potekel, saj na eni strani rok, ki je določen za njegove terjatve, začne teči šele po datumu, ko sodišče ugotovi dokončno neizvršljivost zadevne pogodbe o hipotekarnem kreditu, in na drugi strani trajanje izvensodnega postopka ne vpliva na obresti, do katerih je potrošnik upravičen.

73      Takšna asimetrija je lahko torej v nasprotju s, prvič, načelom učinkovitosti iz točk 60 in 61 te sodbe, v skladu s katerim podrobna pravila za izvajanje varstva potrošnikov, ki ga določa Direktiva 93/13, ne smejo biti oblikovana tako, da v praksi onemogočijo oziroma pretirano otežijo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije.

74      Drugič in zadnjič, ta asimetrija lahko ogrozi odvračilni učinek, ki se s členom 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) te direktive želi povezati z ugotovitvijo nepoštenosti pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 58 in navedena sodna praksa).

75      Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero po ugotovitvi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je potrošnik sklenil s prodajalcem ali ponudnikom, in sicer zaradi nepoštenih pogojev iz te pogodbe zastaralni rok za terjatve tega prodajalca ali ponudnika, ki izhaja iz ničnosti navedene pogodbe, začne teči šele od dne, ko ta pogodba dokončno postane neizvršljiva, medtem ko zastaralni rok za terjatve tega potrošnika, ki izhajajo iz ničnosti iste pogodbe, začne teči od dne, ko se je ta potrošnik seznanil ali bi se razumno lahko seznanil z nepoštenostjo pogoja, ki je to ničnost povzročil.

 Drugo vprašanje

76      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero se od prodajalca ali ponudnika, ki je sklenil pogodbo o hipotekarnem kreditu s potrošnikom, ne zahteva, da preveri, ali je ta potrošnik poznal posledice črtanja nepoštenih pogojev iz te pogodbe ali nemožnosti, da ta pogodba ostane zavezujoča, če se ti pogoji črtajo.

77      Na prvem mestu, spomniti je treba, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki se nanaša na Direktivo 93/13, po uradni dolžnosti presojati nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe te direktive, in s tem izravnati neravnovesje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, če ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 52 in navedena sodna praksa).

78      Za zagotovitev varstva, ki se želi doseči s to direktivo, je neenak položaj potrošnika v razmerju do prodajalca ali ponudnika mogoče izravnati le z aktivnim posredovanjem nacionalnega sodišča, ki odloča o sporu, zunaj kroga pogodbenih strank (sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 53 in navedena sodna praksa).

79      Čeprav je Sodišče res presodilo, da sistem, ki ga določa Direktiva 93/13, ne sme preprečiti, da pogodbene stranke odpravijo nepoštenost pogoja, ki ga ta pogodba vsebuje, tako da ga spremenijo s pogodbo, če, na eni strani, odpoved potrošnika, da se sklicuje na nepoštenost tega pogoja, izhaja iz njegovega svobodnega soglasja po predhodni seznanitvi, in na drugi strani, novi pogoj o spremembi ni sam nepošten, sta lahko takšna odpoved in nepoštenost novega pogoja o spremembi predmet novega spora (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točke od 49 do 51).

80      Zato, čeprav morajo bančne ustanove svoje dejavnosti organizirati v skladu z Direktivo 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 83), pa bančni ustanovi ni treba preveriti, ali je potrošnik, s katerim je sklenila pogodbo o hipotekarnem kreditu, poznal posledice črtanja nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje.

81      Posledično je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero prodajalcu ali ponudniku, ki je sklenil pogodbo o hipotekarnem kreditu s potrošnikom, ni treba preveriti, ali je ta potrošnik poznal posledice črtanja nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje, ali nemožnosti, da ta pogodba ostane v veljavi, če so bili ti pogoji črtani.

 Četrto vprašanje

82      Glede na odgovor na prvo in tretje vprašanje ni treba odgovoriti na četrto vprašanje, ki je bilo postavljeno za primer, če Direktiva 93/13 ne bi nasprotovala temu, da bi zahtevki potrošnika za vračilo zastarali ne glede na zastaranje terjatev prodajalca ali ponudnika.

 Peto vprašanje

83      Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero lahko prodajalec ali ponudnik, če pogodba o hipotekarnem kreditu, ki jo ta prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom, ne more ostati zavezujoča po črtanju nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje, uveljavlja ugovor neizpolnitve, ki mu omogoča, da vračilo dajatev, ki jih je prejel od tega potrošnika, pogojuje s tem, da mu ta potrošnik ponudi vračilo dajatev, ki jih je sam prejel od navedenega prodajalca ali ponudnika, ali zagotovi zavarovanje za vračilo teh dajatev, če uveljavljanje tega ugovora s strani istega prodajalca ali ponudnika povzroči, da navedeni potrošnik izgubi pravico do zamudnih obresti od dne poteka roka, ki je bil zadevnemu prodajalcu ali ponudniku določen za izpolnitev, potem ko je bil pozvan, naj dajatve, ki so mu bile plačane pri izpolnjevanju navedene pogodbe, vrne.

84      Iz predložitvene odločbe je očitno razvidno, da v skladu s sodno razlago poljskega prava v primeru neveljavnosti pogodbe stanje zamude ene stranke preneha z dejstvom, da ta stranka uresničuje pravico do zadržanja dajatve, ki jo dolguje drugi stranki, dokler ta druga stranka bodisi ne ponudi izpolnitve bodisi ponudi zavarovanje za izpolnitev dajatve, ki jo sama dolguje, tako da naj bi bil potrošnik, ker Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v sklepu z dne 7. maja 2021 ni podalo razlage, upravičen do zamudnih obresti od poteka roka, ki je bil določen prodajalcu ali ponudniku za izpolnitev, potem ko je ta prejel zahtevo v tem smislu od potrošnika, do datuma, ko je bil uveljavljan ugovor neizpolnitve.

85      Namreč, glede na to, da v skladu s pojasnili predložitvenega sodišča iz tega sklepa izhaja, da prodajalec ali ponudnik ni v zamudi z izpolnitvijo pred dnem, ko zadevna pogodba o hipotekarnem kreditu postane dokončno neizvršljiva, potrošnik izgubi pravico do dela ali do vseh zamudnih obresti, kar poslabša njegov pravni in finančni položaj.

86      Učinkovitost varstva, ki ga potrošnikom daje Direktiva 93/13, bi bila torej ogrožena, če bi bili ti potrošniki pri uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi te direktive, izpostavljeni tveganju, da ne dobijo zamudnih obresti na zneske, ki jim morajo biti vrnjeni zaradi neveljavnosti take pogodbe od poteka roka, ki je bil določen prodajalcu ali ponudniku za izpolnitev, potem ko je bil ta prodajalec ali ponudnik pozvan, naj te zneske vrne.

87      Na peto vprašanje je zato treba odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero lahko prodajalec ali ponudnik, če pogodba o hipotekarnem kreditu, ki jo ta prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom, ne more ostati zavezujoča po črtanju nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje, uveljavlja ugovor neizpolnitve, ki mu omogoča, da vračilo dajatev, ki jih je dobil od tega potrošnika, pogojuje s tem, da mu ta potrošnik ponudi vračilo dajatev, ki jih je sam prejel od navedenega prodajalca ali ponudnika, ali zagotovi zavarovanje za vračilo teh dajatev, če uveljavljanje tega ugovora s strani istega prodajalca ali ponudnika povzroči, da navedeni potrošnik izgubi pravico do zamudnih obresti od dne poteka roka, ki je bil zadevnemu prodajalcu ali ponudniku določen za izpolnitev, potem ko je bil pozvan, naj dajatve, ki so mu bile plačane pri izpolnjevanju navedene pogodbe, vrne.

 Stroški

88      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

1.      Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero po ugotovitvi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je potrošnik sklenil s prodajalcem ali ponudnikom, in sicer zaradi nepoštenih pogojev iz te pogodbe zastaralni rok za terjatve tega prodajalca ali ponudnika, ki izhajajo iz ničnosti navedene pogodbe, začne teči šele od dne, ko ta pogodba dokončno postane neizvršljiva, medtem ko zastaralni rok za terjatve tega potrošnika, ki izhajajo iz ničnosti iste pogodbe, začne teči od dne, ko se je ta potrošnik seznanil ali bi se razumno lahko seznanil z nepoštenostjo pogoja, ki je to ničnost povzročil.

2.      Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero prodajalcu ali ponudniku, ki je sklenil pogodbo o hipotekarnem kreditu s potrošnikom, ni treba preveriti, ali je ta potrošnik poznal posledice črtanja nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje, ali nemožnosti, da ta pogodba ostane v veljavi, če so bili ti pogoji črtani.

3.      Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero lahko prodajalec ali ponudnik, če pogodba o hipotekarnem kreditu, ki jo ta prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom, ne more ostati zavezujoča po črtanju nepoštenih pogojev, ki jih ta pogodba vsebuje, uveljavlja ugovor neizpolnitve, ki mu omogoča, da vračilo dajatev, ki jih je dobil od tega potrošnika, pogojuje s tem, da mu ta potrošnik ponudi vračilo dajatev, ki jih je sam prejel od navedenega prodajalca ali ponudnika, ali zagotovi zavarovanje za vračilo teh dajatev, če uveljavljanje tega ugovora s strani istega prodajalca ali ponudnika povzroči, da navedeni potrošnik izgubi zamudne obresti od dne poteka roka, ki je bil zadevnemu prodajalcu ali ponudniku določen za izpolnitev, potem ko je bil pozvan, naj dajatve, ki so mu bile plačane pri izpolnjevanju navedene pogodbe, vrne.

Podpisi

*      Jezik postopka: poljščina.