Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 11. aprila 2024(1)

Zadeva C-600/22 P

Carles Puigdemont i Casamajó,

Antoni Comín i Oliveres

proti

Evropskemu parlamentu

„Pritožba – Pravo institucij – Člani Evropskega parlamenta – Sklepa, s katerima je bilo pritožnikoma, izvoljenima članoma Evropskega parlamenta, preprečeno, da bi se udeleževala zasedanj kot poslanca, in s katerima sta bila prikrajšana za vse s tem povezane pravice – Ničnostna in odškodninska tožba“

 Uvod

1.        Dejansko stanje v obravnavanem sporu se nanaša na referendum o „samoodločbi“, ki je bil v Kataloniji (Španija) organiziran 1. oktobra 2017, ter na pravne in politične posledice tega dogodka. Sodišče je že imelo priložnosti obravnavati posledice teh dejstev z vidika prava Unije, saj so se nekatere osebe, vpletene v zadevne dogodke, uspešno udeležile volitev v Evropski parlament.

2.        Med drugim se je Sodišče v sodbi Junqueras Vies(2) izreklo o tem, kdaj izvoljeni kandidat postane član Parlamenta. Obravnavana pritožba se v veliki meri nanaša na razlago te sodbe in preudarkov, ki izhajajo iz nje.

3.        V skladu z željami Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na prvi pritožbeni razlog, ki je v obravnavani zadevi najpomembnejši in ki za pravo Unije odpira ustavna vprašanja – vprašanja o statusu članov Parlamenta ter razdelitvi pristojnosti med Unijo in državami članicami v zvezi z volitvami teh članov. To je tudi pritožbeni razlog, kateremu so stranke namenile največji del svojih pisnih vlog.

 Pravni okvir

4.        Člen 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije,(3) ki je priloga k Pogodbama EU in DEU (v nadaljevanju: Protokol), določa:

„Med zasedanjem Evropskega parlamenta njegovi člani uživajo:

(a)      na ozemlju svoje države imunitete, priznane članom parlamenta te države;

(b)      na ozemlju vseh drugih držav članic imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom.

Za člane velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Evropskega parlamenta in nazaj.

Kadar je član zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, sklicevanje na imuniteto ni mogoče in Evropskemu parlamentu ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu.“

5.        Z Aktom o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priloženim Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom z dne 20. septembra 1976,(4) kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom z dne 25. junija 2002 in 23. septembra 2002(5), (v nadaljevanju: Akt o volitvah) je na ravni prava Unije urejen postopek volitev v Parlament. Člen 8, prvi odstavek, tega akta določa:

„Ob upoštevanju določb tega akta urejajo volilni postopek v vsaki državi članici nacionalni predpisi.“

6.        Člen 12 tega akta določa:

„Evropski parlament preveri pravice članov Evropskega parlamenta. V ta namen se seznani z uradno razglašenimi izidi v državah članicah, in odloča v sporih, ki lahko izhajajo iz določb tega akta, razen v tistih, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov, na katere se akt sklicuje.“

7.        Člen 13(1) navedenega akta določa:

„Sedež se sprosti, kadar mandat člana Evropskega parlamenta preneha zaradi odstopa, smrti ali razrešitve.“

8.        Notranja organizacija Parlamenta je urejena z njegovim Poslovnikom. Člen 3 Poslovnika, ki se uporablja za deveto parlamentarno obdobje (2019‑2024) (v nadaljevanju: Poslovnik), določa:

„1.      Po splošnih volitvah v [P]arlament predsednik [Parlamenta] pozove pristojne organe držav članic, naj Parlament nemudoma obvestijo o imenih izvoljenih poslancev, tako da lahko vsi poslanci nastopijo svoj mandat v Parlamentu od začetka prve seje po volitvah.

Predsednik [Parlamenta] pristojne organe hkrati opozori na ustrezne določbe Akta [o volitvah] in jih pozove, naj sprejmejo potrebne ukrepe v izogib morebitni nezdružljivosti s funkcijo poslanca [P]arlamenta.

2.      Vsak poslanec, o čigar izvolitvi je bil Parlament obveščen, pred nastopom mandata v Parlamentu poda pisno izjavo, da ne opravlja funkcije, ki v smislu člena 7(1) in (2) Akta [o volitvah] ni združljiva s funkcijo poslanca [P]arlamenta. Po splošnih volitvah se izjava, kadar je mogoče, poda najpozneje šest dni pred prvo sejo Parlamenta po volitvah. Dokler se ne preveri veljavnosti mandata poslanca ali se ne odloči o morebitnem sporu, se poslanec polnopravno udeležuje sej Parlamenta in njegovih organov pod pogojem, da je predhodno podpisal navedeno pisno izjavo.

Kadar se na podlagi dejstev, ki so preverljiva v javno dostopnih virih, ugotovi, da poslanec opravlja funkcijo, ki v smislu člena 7(1) ali (2) Akta [o volitvah] ni združljiva s funkcijo poslanca [P]arlamenta, Parlament na podlagi obvestila svojega predsednika potrdi sprostitev sedeža.

3.      Parlament na podlagi poročila pristojnega odbora nemudoma preveri veljavnost mandatov poslancev in odloči o veljavnosti mandatov vseh novoizvoljenih poslancev ter tudi o sporih, ki so mu posredovani na podlagi določb Akta [o volitvah], razen tistih, ki v skladu z navedenim aktom spadajo izključno v okvir nacionalnih predpisov, na katere se navedeni akt sklicuje.

Poročilo odbora temelji na uradnem obvestilu vseh držav članic o dokončnih izidih volitev, v katerem so podrobno navedena imena izvoljenih kandidatov in morebitnih nadomestnih kandidatov, skupaj z vrstnim redom glede na izide glasovanja.

Veljavnosti mandata poslanca ni mogoče potrditi, če ni podal pisnih izjav v skladu s tem členom in Prilogo I k temu poslovniku.

[…]“

 Dejansko stanje, izpodbijana sodba, postopek pred Sodiščem in predlogi strank

9.        Carles Puigdemont i Casamajó in Antoni Comín i Oliveres s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. julija 2022, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (T-388/19, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2022421), s katero je to sodišče kot nedopustno zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti navodila predsednika Parlamenta z dne 29. maja 2019,(6) s katerim sta jima bili zavrnjeni pravica do storitev službe za sprejem in pomoč, ki je na voljo novim evropskim poslancem (v nadaljevanju: navodilo z dne 29. maja 2019), ter razglasitev ničnosti zavrnitev tega predsednika, vsebovanih v dopisu z dne 27. junija 2019, naslovljenem na pritožnika, da bi se jima priznal status članov Parlamenta in da bi se sprejela nujna pobuda za potrditev njune imunitete na podlagi člena 8 Poslovnika (v nadaljevanju: akt z dne 27. junija 2019).

 Dejansko stanje

10.      Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 13 do 36 izpodbijane sodbe. Povzeti ga je mogoče tako.

11.      C. Puigdemont i Casamajó in A. Comín i Oliveres sta bila ob sprejetju Ley 19/2017 del Parlamento de Cataluña, reguladora del referéndum de autodeterminación (zakon št. 19/2017 katalonskega parlamenta o referendumu o samoodločbi) z dne 6. septembra 2017(7) in Ley 20/2017 del Parlamento de Cataluña, de transitoriedad jurídica y fundacional de la República (zakon št. 20/2017 katalonskega parlamenta o pravnem prehodu in ustanovitvi republike) z dne 8. septembra 2017(8) ter ob izvedbi referenduma o samoodločbi 1. oktobra 2017, ki je bil določen s prvim od teh dveh zakonov, izvajanje določb katerega je bilo v tem času ustavljeno z odločbo Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija), predsednik Generalitat de Cataluña (avtonomna skupnost Katalonija, Španija) oziroma član Gobierno autonómico de Cataluña (avtonomna vlada Katalonije, Španija).

12.      Zaradi sprejetja teh zakonov in izvedbe tega referenduma so Ministerio fiscal (državno tožilstvo, Španija), Abogado del Estado (državni odvetnik, Španija) in Partido político VOX (politična stranka VOX, Španija) sprožili kazenski postopek proti več osebam, med drugim proti pritožnikoma, katerim so očitali, da so storile med drugim kaznivi dejanji „vstajništva“ in „zlorabe javnih sredstev“. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je s sklepom z dne 9. julija 2018 ugotovilo izostanek pritožnikov, ker sta odšla iz Španije, in kazenski postopek proti njima prekinilo, dokler ju ne najdejo.

13.      Pritožnika sta nato kandidirala in bila izvoljena na volitvah v Parlament, ki so v Španiji potekale 26. maja 2019.

14.      Predsednik Parlamenta je z navodilom z dne 29. maja 2019 generalnemu sekretarju te institucije naročil, naj se po eni strani vsem kandidatom, izvoljenim v Španiji, zavrneta dostop do „welcome village“ in odobritev pomoči, ki se zagotavlja novoizvoljenim poslancem Parlamenta (v nadaljevanju: posebna sprejemna služba), ter po drugi strani odloži njihova akreditacija, dokler Parlament uradno ne prejme potrditve njihove izvolitve v skladu s členom 12 Akta o volitvah.

15.      Junta Electoral Central (osrednja volilna komisija, Španija) je 13. junija 2019 sprejela sklep, imenovan „Razglasitev seznama poslancev, ki so bili na volitvah 26. maja 2019 izvoljeni v Evropski parlament“(9) (v nadaljevanju: razglas z dne 13. junija 2019). V tem razglasu je bilo navedeno, da je osrednja volilna komisija ponovno preštela glasove na nacionalni ravni, dodelila ustrezne mandate posameznim kandidatom in razglasila imena izvoljenih kandidatov, med katerimi sta bili tudi pritožnika. V njem je bilo tudi navedeno, da bodo izvoljeni kandidati 17. junija 2019 prisegli, da bodo spoštovali špansko ustavo, kot se zahteva v členu 224(2) Ley orgánica 5/1985 del Régimen Electoral General (sistemski zakon 5/1985 o splošnem volilnem sistemu) z dne 19. junija 1985(10), kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: zakon o volitvah).

16.      V dopisu z dne 14. junija 2019 sta pritožnika od predsednika Parlamenta zahtevala, da se seznani z izidi volitev z dne 26. maja 2019, kot izhajajo iz razglasa z dne 13. junija 2019, prekliče navodilo z dne 29. maja 2019, da bi lahko vstopila v prostore Parlamenta in bila upravičena do storitev posebne sprejemne službe, ter, nazadnje, da jima omogoči nastop funkcije in uživanje pravic, povezanih z njunim statusom članov Parlamenta, od 2. julija 2019, datuma začetka prvega plenarnega zasedanja po volitvah.

17.      Preiskovalni sodnik Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je 15. junija 2019 zavrnil predlog pritožnikov za umik nacionalnih nalogov za prijetje, ki so jih zoper njiju izdala španska kazenska sodišča, da bi se jima lahko sodilo v kazenskem postopku iz točke 12 teh sklepnih predlogov. Osrednja volilna komisija je 20. junija 2019 zavrnila možnost, da bi pritožnika podala prisego, ki se zahteva s členom 224(2) zakona o volitvah, s pisno izjavo pred notarjem v Belgiji ali prek pooblaščencev, imenovanih z notarsko listino, sestavljeno v Belgiji, saj je menila, da je treba prisego podati osebno.

18.      Osrednja volilna komisija je 17. junija 2019 uradno obvestila Parlament o seznamu kandidatov, izvoljenih v Španiji (v nadaljevanju: obvestilo z dne 17. junija 2019), na katerem ni bilo imen pritožnikov. Osrednja volilna komisija je 20. junija 2019 Parlamentu sporočila, da pritožnika nista prisegla, da bosta spoštovala špansko ustavo, ter da je tako v skladu s členom 224(2) zakona o volitvah razglasila sprostitev sedežev, ki sta jima bila dodeljena v Parlamentu, in začasno zadržala vse posebne pravice, povezane s njuno funkcijo, dokler ne prisežeta (v nadaljevanju: obvestilo z dne 20. junija 2019).

19.      V dopisu z dne 27. junija 2019 (v nadaljevanju: dopis z dne 27. junija 2019) je predsednik Parlamenta odgovoril med drugim na dopis z dne 14. junija 2019 in pritožnikoma v bistvu sporočil, da ju ne more obravnavati kot bodočih članov Parlamenta, ker njunih imen ni na seznamu izvoljenih kandidatov, o katerem so ga uradno obvestili španski organi.

20.      Pritožnika sta 28. junija 2019 Splošnemu sodišču z ničnostno tožbo, evidentirano pod številko T-388/19, predlagala, naj razglasi za nične po eni strani navodilo z dne 29. maja 2019 in po drugi strani več aktov, ki so po njunem mnenju vsebovana v dopisu z dne 27. junija 2019, in sicer, prvič, zavrnitev predsednika Parlamenta, da bi se seznanil z izidom volitev z dne 26. maja 2019; drugič, razglasitev sprostitve sedeža, ki je pripadel vsakemu od pritožnikov, ki jo je izvedel predsednik Parlamenta; tretjič, zavrnitev predsednika Parlamenta, da jima dovoli nastopiti funkcijo, izvrševati mandat evropskih poslancev in udeleževati se zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po volitvah 26. maja 2019, ter, četrtič, zavrnitev predsednika Parlamenta, da v skladu s členom 8 Poslovnika sprejme nujno pobudo za potrditev njunih privilegijev in imunitet.

21.      Istega dne sta pritožnika tožbi priložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta predlagala zadržanje izvršitve različnih sklepov Parlamenta, s katerimi jima je bilo zavrnjeno priznanje statusa članov Parlamenta. Prav tako sta zahtevala, da se Parlamentu naloži sprejetje vseh potrebnih ukrepov, vključno s potrditvijo njunih privilegijev in imunitet iz člena 9 Protokola, da bi se jima omogočilo udeleževanje zasedanj Parlamenta od začetka prvega zasedanja po volitvah. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 1. julija 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament,(11) zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe.

22.      Sodišče je v sodbi Junqueras Vies med drugim odločilo, da je treba za osebo, ki je bila uradno razglašena za izvoljeno v Parlament, vendar ji po tej razglasitvi ni bilo dovoljeno izpolniti nekaterih zahtev, določenih v nacionalnem pravu, in oditi v Parlament, da bi se udeležila njegovega prvega zasedanja, šteti, da uživa imuniteto na podlagi člena 9, drugi odstavek, Protokola.

23.      Podpredsednica Splošnega sodišča je s sklepom z dne 20. decembra 2019, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament,(12) razveljavila sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 1. julija 2019, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, zadevo vrnila v razsojanje in pridržala odločitev o stroških.

24.      Na plenarnem zasedanju 13. januarja 2020 je Parlament na podlagi sodbe Junqueras Vies sklenil, da se seznani z izvolitvijo pritožnikov v Parlament z učinkom od 2. julija 2019 (v nadaljevanju: sklep z dne 13. januarja 2020).

25.      Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 19. marca 2020, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament,(13) odločil, da se glede na sklep z dne 13. januarja 2020 postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe ustavi, in pridržal odločitev o stroških.

 Izpodbijana sodba

26.      Splošno sodišče je 6. julija 2022 izdalo izpodbijano sodbo.

27.      Splošno sodišče je v točki 70 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se tožba pritožnikov nanaša, prvič, na razglasitev ničnosti navodila z dne 29. maja 2019 in, drugič, na razglasitev ničnosti akta z dne 27. junija 2019, tj. na zavrnitev predsednika Parlamenta, da bi pritožnika priznal kot člana te institucije, vsebinsko vsebovano v dopisu z dne 27. junija 2019.

28.      Splošno sodišče je v zvezi z aktom z dne 27. junija 2019 med drugim presodilo, da nemožnost pritožnikov, da nastopita funkcijo, izvršujeta svoj mandat in se udeležujeta zasedanj Parlamenta, ne izhaja iz tega akta, temveč iz uporabe španskega prava, kot je razvidna iz obvestil osrednje volilne komisije z dne 17. in 20. junija 2019, glede katerih niti predsednik Parlamenta niti Parlament nista imela nikakršnega polja proste presoje (točka 146 izpodbijane sodbe). Poleg tega je Splošno sodišče v zvezi z nesprejetjem ukrepov za potrditev in zaščito privilegijev in imunitet pritožnikov v bistvu presodilo, da se ne more šteti, da ta opustitev izhaja iz akta z dne 27. junija 2019 (glej zlasti točki 157 in 166 izpodbijane sodbe). Splošno sodišče je zato presodilo, da je tožba v zvezi s tem aktom nedopustna, ker ta akt ne ustvarja zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko posegli v interese pritožnikov, zaradi česar ga ni mogoče izpodbijati (točka 167 izpodbijane sodbe).

29.      V zvezi z navodilom z dne 29. maja 2019 je Splošno sodišče presodilo, da z njim pritožnikoma ni bilo preprečeno, da bi izvedla upravna dejanja, potrebna za nastop funkcije, zaradi česar torej ni bilo razlog, da pritožnika nista mogla izvrševati mandata od začetka prvega zasedanja Parlamenta po volitvah. Z njim naj bi bila kvečjemu prikrajšana za pomoč Parlamenta pri nastopu funkcije (točki 184 in 185 izpodbijane sodbe). Splošno sodišče je zato tožbo glede navodila z dne 29. maja 2019 zavrglo kot nedopustno iz istih razlogov, kot so bili navedeni v zvezi z aktom z dne 27. junija 2019 (točki 186 in 187 izpodbijane sodbe).

 Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

30.      Pritožnika sta 16. septembra 2022 vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Parlament in Kraljevina Španija sta vložila svoja odgovora na pritožbo 8. oziroma 7. decembra 2022. S sklepom predsednika Sodišča se je strankam dovolilo, da vložijo repliko in dupliko.

31.      Pritožnika s pritožbo Sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ali, podredno, sporne akte razglasi za nične in

–        Parlamentu in Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov ali, podredno, pridrži odločitev o stroških.

32.      Parlament in Kraljevina Španija Sodišču predlagata, naj:

–        pritožbo zavrže kot nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno in

–        pritožnikoma naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

33.      Sodišče je sklenilo, da bo o zadevi odločilo brez izvedbe obravnave.

 Analiza

34.      Pritožnika v utemeljitev pritožbe navajata štiri pritožbene razloge. Kot sem že navedel – in v skladu z željami Sodišča – se bom v sklepnih predlogih osredotočil na prvi pritožbeni razlog. Vendar je treba pred analizo utemeljenosti tega pritožbenega razloga preučiti dvome Parlamenta in Kraljevine Španije o dopustnosti te pritožbe.

 Dopustnost pritožbe

35.      Parlament in Kraljevina Španija izpodbijata dopustnost te pritožbe v celoti, ker naj v bistvu pritožnika ne bi natančno navedla spornih točk izpodbijane sodbe in naj ne bi dovolj utemeljila svojih pritožbenih razlogov, ker naj pritožba ne bi bila jasna in razumljiva ter ker naj bi pritožnika dejansko zahtevala ponovno preučitev zadeve, o kateri je odločilo Splošno sodišče, pri čemer zgolj ponavljata trditve, ki so bile predstavljene pred njim. Poleg tega Parlament in Kraljevina Španija izpodbijata dopustnost več pritožbenih razlogov in posameznih trditev.

36.      Pritožnika v repliki te očitke zavračata in v bistvu trdita, da Parlament napačno ali celo izkrivljeno razlaga njuno pritožbo.

37.      Ne zdi se mi, da bi bilo treba to pritožbo v celoti zavreči kot nedopustno. Res je, da je v nekaterih delih zmedena in se ponavlja. Vendar to v nasprotju z trditvami Parlamenta in Kraljevine Španije ne spremeni dejstva, da pritožnika v skladu s členom 169(2) Poslovnika Sodišča natančno navajata točke izpodbijane sodbe, ki jih izpodbijata, napačno uporabo prava, ki jo je po njunem mnenju zagrešilo Splošno sodišče, in pravne argumente v podporo svojim stališčem. S Poslovnikom Sodišča pa ni zahtevano, da so pritožbeni razlogi in trditve predstavljeni po vnaprej določenem vrstnem redu ali logiki. Čeprav se bodo lahko nekateri pritožbeni razlogi in trditve v tej pritožbi dejansko izkazali za brezpredmetne ali celo nedopustne, pa po mojem mnenju to ne velja za pritožbo v celoti.

38.      Zato se bom posvetil vsebinski analizi prvega pritožbenega razloga.

 Prvi pritožbeni razlog

39.      Prvi pritožbeni razlog se nanaša na zavrnitev Splošnega sodišča, da bi navodilo z dne 29. maja 2019 in dokument z dne 27. junija 2019 priznalo kot izpodbojna akta. Prav ta drugi del je po mojem mnenju ključen za izid obravnavane zadeve. Zato bom analizo začel s tem drugim delom.

 Akt z dne 27. junija 2019

–       Uvodne ugotovitve

40.      Naj spomnim, da je bilo v skladu s točko 70 izpodbijane sodbe ugotovljeno, da akt z dne 27. junija 2019 pomeni zavrnitev predsednika Parlamenta, da bi pritožnikoma priznal status članov Parlamenta, kar je bilo udejanjeno v dopisu dne 27. junija 2019.  

41.      Ta zavrnitev je izhajala iz dejstva, da pritožnika, čeprav sta bila z razglasom z dne 13. junija 2019 razglašena za izvoljena v Parlament, nista bila vključena v obvestilo z dne 17. junija 2019, ker nista prisegla v skladu s členom 224(2) zakona o volitvah. Kot sem že omenil v točki 28 teh sklepnih predlogov, je Splošno sodišče menilo, da nemožnost pritožnikov, da bi izvrševala svoj mandat, ne izhaja iz akta z dne 27. junija 2019, temveč iz uporabe španske zakonodaje, ki je Parlament ne more izpodbijati,(14) tako da ta akt ni imel zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese pritožnikov, in zato ni bil izpodbojni akt.(15)

42.      Podobno kot Parlament v odgovoru na pritožbo ne bom analiziral trditev pritožnikov po vrstnem redu, po katerem so bile predstavljene v pritožbi, ampak po vrstnem redu, po katerem je Splošno sodišče obrazložilo izpodbijano sodbo. V delu, v katerem je zavrnitev predsednika Parlamenta, da bi dal pobudo za potrditev imunitete pritožnikov, kar je prav tako zajeto z aktom z dne 27. junija 2019, predmet tretjega in četrtega pritožbenega razloga, se nadaljnji premisleki in moji predlogi ne nanašajo na to zavrnitev in ne posegajo v utemeljenost teh pritožbenih razlogov.

–       Vsebina dopisa z dne 27. junija 2019

43.      Pritožnika Splošnemu sodišču očitata,(16) da je v točkah od 81 do 84 izpodbijane sodbe – v katerih je analiziralo vsebino dopisa, ki ga je predsednik Parlamenta poslal pritožnikoma in v katerem je vsebovan akt z dne 27. junija 2019 – izkrivilo dejstva ali pravno nepravilno opredelilo ta dejstva.

44.      Ne zdi se mi, da bi bilo mogoče v tem primeru ugotoviti, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, saj so ta dejstva povzeta v besedilu dopisa z dne 27. junija 2019. Vendar se mi v nasprotju s trditvami Parlamenta tudi ne zdi, da bi bilo mogoče te točke izpodbijane sodbe analizirati zgolj kot dejansko ugotovitev o besedilu tega dopisa. Splošno sodišče je namreč v točki 76 izpodbijane sodbe navedlo, da glede na sodno prakso sposobnost akta, da je lahko predmet tožbe za razglasitev ničnosti, zahteva preučitev glede na objektivna merila, „kot je vsebina tega akta“. S tega vidika je torej treba ugotovitve Splošnega sodišča iz točk od 81 do 84 izpodbijane sodbe razumeti ne zgolj kot dejanske ugotovitve, temveč kot ugotovitve, s katerimi se podaja pravna opredelitev akta z dne 27. junija 2019 glede na vsebino dopisa, v katerem je ta akt vsebovan.

45.      Menim, da pritožnika upravičeno trdita, da je ta opredelitev napačna. Splošno sodišče namreč s tem, da je navedlo, da se je prek dopisa z dne 27. junija 2019 predsednik Parlamenta zgolj seznanil s pravnim položajem pritožnikov, „o katerem so ga španski organi uradno obvestili v obvestilih z dne 17. in 20. junija 2019“, ni upoštevalo pravega pomena tega dopisa, ključnega z vidika njegove presoje kot izpodbojnega akta, namreč da je predsednik Parlamenta z njim izrazil svojo odločitev, da se ne bo seznanil z izidi volitev, vsebovanimi v razglasu z dne 13. junija 2019, temveč le z obvestiloma z dne 17. in 20. junija 2019. Ta odločitev je potrjena z besedilom dopisa z dne 27. junija 2019, v katerem je navedeno, da predsednik Parlamenta pritožnikov ni mogel obravnavati kot bodočih članov te institucije „do novega obvestila španskih organov“.

46.      Splošno sodišče je tako napačno uporabilo pravo, ker je dopis z dne 27. junija 2019 glede na njegovo vsebino opredelilo kot dopis brez kakršne koli odločevalne ali dokončne narave, čeprav iz tega dopisa jasno izhaja dokončna odločitev predsednika Parlamenta, da bo upošteval le obvestila španskih organov v zvezi z osebami, izvoljenimi v Parlament, in da ne upošteval razglasa z dne 13. junija 2019. Menim, da ta napaka pomeni „izvirni greh“ izpodbijane sodbe in vpliva na preostanek obrazložitve Splošnega sodišča, posvečene analizi izpodbojnosti akta z dne 27. junija 2019. Z napačno uporabo prava, navedeno spodaj, je namreč zgolj potrjena ta prvotna napaka.

–       Razlaga člena 12 Akta o volitvah

47.      Pritožnika Splošnemu sodišču dalje podrobno očitata,(17) da je napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 12 Akta o volitvah. Menim, da je ta očitek utemeljen.

48.      Najprej je Splošno sodišče v točkah od 97 do 114 izpodbijane sodbe predstavilo svojo razlago člena 12 Akta o volitvah v povezavi s členom 3 Poslovnika in ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, zlasti sodbe Italija in Donnici/Parlament(18). Na podlagi teh ugotovitev je Splošno sodišče ugotovilo, da „se mora Parlament pri preverjanju veljavnosti mandatov svojih članov opreti na seznam izvoljenih kandidatov, o katerem ga uradno obvestijo nacionalni organi in za katerega se predpostavlja, da je sestavljen na podlagi uradno razglašenih izidov in po tem, ko ti organi razrešijo morebitne spore na podlagi uporabe nacionalnega prava“(19).

49.      Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 116 do 119 izpodbijane sodbe to razlago zgoraj navedenih določb uporabilo za obravnavano zadevo in ugotovilo, da obvestili z dne 17. in 20. junija 2019 odražata uradne izide volitev, „kot so bili […] ugotovljeni po rešitvi morebitnih sporov na podlagi nacionalnega prava“(20), tako da predsednik Parlamenta ni pristojen za preverjanje utemeljenosti izključitve nekaterih kandidatov – med njimi pritožnikov – s tega seznama in – to je treba razumeti – se je z njo lahko zgolj seznanil. Tako je Splošno sodišče neizpolnitev obveznosti pritožnikov, da podata prisego iz člena 224(2) zakona o volitvah, štelo za spor v smislu člena 12 Akta o volitvah. To enačenje jasno izhaja iz točk 107 in 108 izpodbijane sodbe ter je bilo izrecno potrjeno v točki 129 te sodbe(21). Menim, da pomeni napačno razlago člena 12 Akta o volitvah, s katero bi bilo mogoče ovreči celotno razlogovanje Splošnega sodišča v zvezi z aktom z dne 27. junija 2019.

50.      Menim, da je napačno razlogovanje Splošnega sodišča posledica napačne razlage sodbe Junqueras Vies v točkah 85 in 86 izpodbijane sodbe. Po mnenju Splošnega sodišča naj bi Sodišče v tej sodbi razlikovalo med funkcijo člana Parlamenta in izvrševanjem s tem povezanega mandata. Tako je Splošno sodišče, čeprav je v točki 90 izpodbijane sodbe priznalo, da sta pritožnika pridobila status članov Parlamenta od razglasa z dne 13. junija 2019 dalje, v točkah 107 in 108 te sodbe lahko presodilo, da neizpolnitev obveznosti, kot je določena v členu 224(2) zakona o volitvah, lahko prepreči, da bi oseba, ki je pridobila ta status, dejansko nastopila funkcijo(22), in tako v točki 118 te sodbe lahko sklenilo, da je izključitev take osebe s seznama izvoljenih poslancev lahko upravičena kot „rešit[ev] morebitnih sporov na podlagi nacionalnega prava“.

51.      Čeprav je Sodišče v zadevi Junqueras Vies razlikovalo med statusom evropskega poslanca in z njim povezanim mandatom, je to storilo le v časovnem smislu in izključno zaradi razlikovanja med obdobji uporabe parlamentarnih imunitet iz člena 9, prvi in drugi odstavek, Protokola, kot jasno izhaja iz točk od 77 do 81 te sodbe. Vendar v tej sodbi ni ničesar, kar bi upravičevalo sklep, da je Sodišče priznalo, da se osebi, ki je pridobila status člana Parlamenta, lahko odvzame možnost izvrševanja mandata, ne da bi ta status pred tem izgubila. Ravno nasprotno, Sodišče je v točki 65 sodbe Junqueras Vies skrbno navedlo, da „je mandat članov [Parlamenta] glavni atribut tega statusa“.

52.      Res je, da se sodba Junqueras Vies osredotoča na parlamentarne imunitete, saj so bile predmet vprašanj za predhodno odločanje v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba. Vendar je vsa obrazložitev, ki je Sodišče pripeljala do rešitve, sprejete v tej sodbi, osredotočena na pojem „član Parlamenta“.(23) Ravno ta status so španski organi želeli odreči tožeči stranki v postopku o glavni stvari v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, in je glede njega Sodišče razsodilo, da ga je pridobila v trenutku – in zgolj zaradi – uradne razglasitve izida volitev.(24) Poleg tega je Sodišče v točki 70 sodbe Junqueras Vies izrecno navedlo, da „[P]arlament s tem, da ,upošteva‘ volilne izide, ki so jih uradno razglasile države članice, nujno šteje za nesporno, da so osebe, ki so bile uradno razglašene za izvoljene, na podlagi te razglasitve postale člani te institucije, zaradi česar mora ta institucija v zvezi z njimi izvajati pristojnost, tako da preveri veljavnost njihovega mandata“.

53.      Šteti – kot je to storilo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, pa ne le v zgoraj navedenih točkah, temveč tudi v točki 144 te sodbe – da je mogoče funkcijo člana Parlamenta ločiti od izvrševanja s tem povezanega mandata, tako da je mogoče osebi preprečiti izvrševanje tega mandata, čeprav ohrani to funkcijo, je torej v očitnem nasprotju z logiko in besedilom sodbe Junqueras Vies. Če bi sprejeli tako rešitev, bi bila posledica tega to, da ta sodba ne bi imela polnega učinka, saj bi bilo državam članicam prepuščeno, da same odločijo, kdo izmed izvoljenih oseb sme dejansko izvrševati mandat, cilj te sodbe pa je prav preprečiti tak položaj.

54.      Zaradi napačne razlage sodbe Junqueras Vies je Splošno sodišče v točki 118 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri razlagi Akta o volitvah, zlasti člena 12 tega akta.

55.      Iz tega člena, kot ga razlaga Sodišče zlasti v sodbi Donnici, izhaja, da mora Parlament upoštevati razglasitev izida volitev s strani zadevne države članice, saj se vsa pravna vprašanja v zvezi s to razglasitvijo, vključno z morebitnimi spori, razen tistih, ki izhajajo iz samega Akta o volitvah, rešijo na nacionalni ravni.(25)

56.      Vendar sta, kot jasno izhaja iz sodbe Junqueras Vies, uradna razglasitev izidov s strani držav članic v smislu člena 12 Akta o volitvah in sodbe Donnici ter status članov Parlamenta tesno povezana, saj osebe, ki so bile razglašene za izvoljene, pridobijo ta status v trenutku – in zgolj zaradi – te razglasitve.(26) Iz tega izhaja, da „pravna vprašanja, povezana z navedeno razglasitvijo“, navedena v točki 55 sodbe Donnici, in „spor[i], ki lahko izhajajo iz določb tega akta“ v smislu člena 12 Akta o volitvah niso nič drugega kot vprašanja, povezana s statusom zadevne osebe kot člana Parlamenta.

57.      Ta pravna vprašanja in ti spori se lahko nanašajo zlasti, prvič, na volilni postopek, ki je v skladu s členom 8 Akta o volitvah urejen z nacionalnimi določbami držav članic,(27) drugič, na primere prenehanja mandata iz člena 13(1) tega akta in, tretjič, na nezdružljivosti, ki so določene z nacionalno zakonodajo na podlagi člena 7(3) tega akta. Prav na teh treh mestih Akt o volitvah napotuje na nacionalne določbe, navedene na koncu člena 12 tega akta. Posledica reševanja pravnih vprašanj ali sporov lahko pripelje do tega, da zadevna oseba ne pridobi statusa člana Parlamenta ali ji ta status preneha ali, odvisno od okoliščin, do sprostitve mesta.

58.      Vendar položaja, v katerem država članica Parlamentu ne sporoči imena osebe, ki je bila kljub temu razglašena za izvoljeno, ne da bi začela postopek njene razrešitve ali ne da bi drugače izpodbijala razglasitev njene izvolitve, ni mogoče enačiti s takim pravnim vprašanjem v zvezi z razglasitvijo volilnih izidov ali sporom v smislu člena 12 Akta o volitvah. S to določbo, kot jo razlaga Sodišče, od Parlamenta ni zahtevano, da se seznani s takim obvestilom brez vsakršne presoje njegove utemeljenosti, zlasti če to obvestilo ne odraža zvesto uradne razglasitve volilnih izidov.

59.      Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 90 izpodbijane sodbe, se stranke strinjajo, da sta pritožnika pridobila status članov Parlamenta z razglasom z dne 13. junija 2019 in da v skladu s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 108 in 152 te sodbe, španski organi niso razglasili, da sta bila razrešenega njunega mandata, temveč so njune posebne pravice le začasno zadržali.

60.      Naloga Splošnega sodišča torej ni bila rešiti problem razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članicami, saj ta razdelitev jasno izhaja iz Akta o volitvah, kot ga razlaga Splošno sodišče, temveč ugotoviti posledice te razdelitve. Pritožnika Splošnemu sodišču upravičeno očitata, da je pri razlagi člena 12 Akta o volitvah napačno uporabilo pravo, ko je v točki 118 izpodbijane sodbe ugotovilo, da obvestili z dne 17. in 20. junija 2019 odražata uradne izide volitev, kot so bili ugotovljeni po rešitvi sporov na podlagi nacionalnega prava, tako da predsednik Parlamenta ni bil pristojen za preverjanje njihove utemeljenosti. Odgovor Parlamenta na ta očitek, ki je omejen zgolj na podporo napačni razlagi Splošnega sodišča, me ni prepričal.(28)

61.      Ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 118 izpodbijane sodbe, da obvestili z dne 17. in 20. junija 2019 odražata izide volitev v smislu člena 12 Akta o volitvah, tako da se Parlament z njima lahko le seznani, pomeni osrednji del obrazložitve Splošnega sodišča. Napačna razlaga tega člena je torej odločilna za rešitev, sprejeto v izpodbijani sodbi, kar zadeva akt z dne 27. junija 2019. Zlasti neposredno vodi do ugotovitev iz točk 146 in 153 te sodbe, v skladu s katerimi različne posledice, ki so za pritožnika nastale zaradi zavrnitve priznanja njunega statusa članov Parlamenta, niso izhajale iz akta z dne 27. junija 2019, temveč iz uporabe španskega prava, ki se odraža v obvestilih z dne 17. in 20. junija 2019. Ta napačna uporaba prava bi torej že sama po sebi zadostovala za razveljavitev tega dela navedene sodbe.

–       Učinek sklepa z dne 13. januarja 2020

62.      Pritožnika izpodbijata tudi točke od 120 do 123 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo njuno trditev, da je Parlament s sklepom z dne 13. januarja 2020 pritožnikoma dovolil udeleževati se zasedanj v Parlamentu, čeprav španski organi niso poslali uradnega obvestila o njuni izvolitvi, kar naj bi dokazovalo odločevalno naravo akta z dne 27. junija 2019.(29)

63.      Res je, kot trdi Parlament v odgovoru na pritožbo, da je treba akt z dne 27. junija 2019 presojati kot tak in po objektivnih merilih.

64.      Vendar se zdi protislovno, da se trdi po eni strani, da je bil Parlament vezan z obvestiloma z dne 17. in 20. junija 2019 in ni imel nikakršne diskrecijske pravice, po drugi strani pa, da je s sklepom z dne 13. januarja 2020 „sklenil, da tožečima strankama dovoli“, da nastopita funkcijo.(30) Logično je, da je – če je imel naravo sklepa sklep z dne 13. januarja 2020 – imel enako naravo tudi akt z dne 27. junija 2019, razen če bi se ugotovilo, da je bil prvi od teh aktov nezakonit, česar pa Splošno sodišče sploh ni predlagalo. Tako v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točki 121 izpodbijane sodbe, sprejetje sklepa z dne 13. januarja 2020 s strani Parlamenta postavlja pod vprašaj nekatere preudarke, ki jih je navedlo Splošno sodišče, in sicer tiste iz točk od 82 do 84, 108 in zlasti 118 te sodbe. Splošno sodišče je s tem, da pri presoji pravne narave akta z dne 27. junija 2019 ni upoštevalo posledic, ki logično izhajajo iz sklepa z dne 13. januarja 2020, v obrazložitvi izpodbijane sodbe zagrešilo vsaj napako v razlogovanju.

65.      Poleg tega ni sporno – in Splošno sodišče je to implicitno navedlo v točki 121 izpodbijane sodbe – da je bil sklep z dne 13. januarja 2020 sprejet kot posledica sodbe Junqueras Vies. Ker pa se s to sodbo razlaga pravo Unije ex tunc, bi bilo treba njene učinke upoštevati tudi za presojo pravne narave akta z dne 27. junija 2019, kot upravičeno trdita pritožnika. Njun pravni položaj se namreč med sprejetjem tega akta in sprejetjem sklepa z dne 13. januarja 2020 ni spremenil.

–       Posledice člena 224(2) zakona o volitvah

66.      Splošnemu sodišču se očita tudi napačna obrazložitev(31) v točkah od 128 do 131 izpodbijane sodbe, v katerih je odgovorilo na trditve pritožnikov, da Kraljevina Španija ni pristojna za sprejetje predpisov, kot je člen 224(2) zakona o volitvah, oziroma da je ta nacionalna določba glede na pravo Unije nezakonita. Splošno sodišče je menilo, da niti Parlament niti samo Splošno sodišče v obravnavanem postopku nista pristojna, da bi ovrgla ali preverjala to nacionalno določbo.

67.      Glede na trditve pritožnikov pa ni šlo toliko za preverjanje zakonitosti zadevne nacionalne določbe kot take kot za posledice, ki jih Kraljevina Španija in Parlament povezujeta z neizpolnitvijo obveznosti iz te določbe. Glede teh posledic je Splošno sodišče v točki 152 izpodbijane sodbe upoštevalo pojasnilo Kraljevine Španije, da bo izvrševanje mandata pritožnikov v skladu z obvestilom z dne 20. junija 2019 zgolj „začasno odloženo“, dokler ne bosta prisegla v skladu s členom 224(2) zakona o volitvah.

68.      Vendar, čeprav so v členu 13 Akta o volitvah našteti številni primeri, ki vodijo do prenehanja mandata člana Parlamenta, od katerih so nekateri lahko posledica uporabe nacionalnega prava držav članic, z nobeno določbo tega akta državi članici ni omogočeno, da bi začasno odložila izvrševanje takega mandata, saj je vsak tak poskus v očitnem nasprotju s pravom Unije. Ker tako Kraljevina Španija ni bila pristojna za to, da bi z obvestilom z dne 20. junija 2019 začasno odložila izvrševanje mandata pritožnikov, ta upravičeno trdita, da je prav predsednik Parlamenta z aktom z dne 27. junija 2019 zagotovil pravni učinek tega obvestila.

–       Ugotovitev glede akta z dne 27. junija 2019

69.      Splošno sodišče je v točkah 167 in 168 izpodbijane sodbe ugotovilo, da akt z dne 27. junija 2019 nima zavezujočih pravnih učinkov, ki bi vplivali na interese pritožnikov, in da je zato treba tožbo zoper ta akt zavreči kot nedopustno.

70.      Menim, da pritožnika upravičeno trdita, da je Splošno sodišče to ugotovilo po obrazložitvi, ki je vsebovala, kot sem poudaril, več napak, in sicer napačno opredelitev vsebine dopisa z dne 27. junija 2019 v točkah od 81 do 84 izpodbijane sodbe, napačno uporabo sodbe Junqueras Vies v točkah 85, 86 in 144 te sodbe, napačno uporabo prava pri razlagi člena 12 Akta o volitvah v točki 118 navedene sodbe, nedosledno obrazložitev glede učinka sklepa z dne 13. januarja 2020 v točkah od 116 do 123 te sodbe ter nazadnje neupoštevanje nezakonitosti začasnega odloga izvrševanja mandatov pritožnikov v točkah od 128 do 131 izpodbijane sodbe.

71.      Dejansko je predsednik Parlamenta z aktom z dne 27. junija 2019 – ko se je soočil po eni strani z razglasom z dne 13. junija 2019, ki ga ni mogel ignorirati, saj je bil javen, po drugi strani pa z obvestiloma z dne 17. in 20. junija 2019 – odločil, da bo ravnal v skladu s tema obvestiloma in ne bo upošteval tega razglasa ter da bo zavrnil priznanje pritožnikov kot članov te institucije, kar je bilo pozneje spremenjeno s sklepom z dne 13. januarja 2020.

72.      Splošno sodišče je torej s tem, da je priznalo izpodbojnost akta z dne 27. junija 2019, kršilo člen 263 PDEU. Zato je treba ugoditi prvemu pritožbenemu razlogu in izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na ta akt, razveljaviti.

 Navodilo z dne 29. maja 2019

73.      Naj spomnim, da je predsednik Parlamenta z navodilom z dne 29. maja 2019 upravnim službam Parlamenta naročil, naj članom Parlamenta, izvoljenim v Španiji, do uradnega obvestila španskih organov o njihovi izvolitvi zavrnejo dostop do posebne sprejemne službe, ki naj bi jim olajšala upravna dejanja, potrebna za nastop funkcije.

74.      Splošno sodišče je v točkah 169 do 187 izpodbijane sodbe analiziralo tožbene razloge, ki sta jih pritožnika navedla v podporo svojima tožbama za razglasitev ničnosti navodila z dne 29. maja 2019. Po tej analizi je ugotovilo, da to navodilo ni imelo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi vplivali na interese pritožnikov, tako da je tožba zoper to navodilo nedopustna.

75.      Pritožnika izpodbijata to ugotovitev(32) in predvsem trdita, da navodila z dne 29. maja 2019 ni mogoče ločiti od akta z dne 27. junija 2019, zlasti ne glede na njuno trditev, da dopis z dne 27. junija 2019 zgolj odraža odločitev, ki je bila sprejeta že precej prej.

76.      Te trditve se mi ne zdijo prepričljive. Res je sicer, da Splošno sodišče, zvesto svoji analizi akta z dne 27. junija 2019, škodljivih posledic zavrnitve, ki za pritožnika izhajajo iz navodila z dne 29. maja 2019, ni pripisalo temu navodilu, temveč uporabi španskega prava. Tako je v točki 185 izpodbijane sodbe ugotovilo, da četudi je to navodilo za pritožnika imelo pravne učinke, to od obvestila z dne 17. junija 2019 ne velja več. Vendar je ta ugotovitev prav tako napačna kot del izpodbijane sodbe, ki je namenjen analizi akta z dne 27. junija 2019.

77.      Vendar, prvič, trditve pritožnikov niso take, da bi bilo z njimi mogoče ovreči ugotovitev Splošnega sodišča, da posebna sprejemna služba, na katero se nanaša navodilo z dne 29. maja 2019, ni bila bistvena za opravljanje formalnosti, povezanih z nastopom mandata članov Parlamenta, temveč je bila le sredstvo, ki naj bi jim zagotovilo tehnično pomoč. Odvzem take pomoči ne bi mogel trajno vplivati na pravni položaj zadevnih oseb.

78.      Drugič, menim, da nemožnost pritožnikov, da opravita potrebna dejanja za nastop funkcije, ni izhajala iz navodila z dne 29. maja 2019, temveč iz akta z dne 27. junija 2019. Pritožnika to implicitno tudi sama potrjujeta, ko trdita,(33) da je ta nemožnost trajala do sklepa z dne 13. januarja 2020, tj. sklepa , s katerim so bili vsaj delno razveljavljeni pravni učinki tega akta.

79.      Zato menim, da je treba prvi pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z navodilom z dne 29. maja 2019, zavrniti kot neutemeljen.

 Ugotovitev glede prvega pritožbenega razloga

80.      Glede na navedeno predlagam, naj se prvemu pritožbenemu razlogu ugodi in izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na akt z dne 27. junija 2019, v preostalem delu pa naj se pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

 Odločitev po razglasitvi ničnosti

81.      V skladu s členom 61 Statuta sodišča lahko Sodišče Evropske unije, če je pritožba utemeljena, Sodišče samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Pritožnika podredno podajata tak predlog.

82.      Če bo torej Sodišče sledilo mojemu predlogu, da se ugodi prvemu pritožbenemu razlogu in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem se nanaša na akt z dne 27. junija 2019, menim, da stanje zadeve v delu, ki se nanaša na ta akt, dovoljuje odločitev. Trditve v zvezi z izpodbojnostjo tega akta in trditve v zvezi z njegovo zakonitostjo se namreč – kot je razvidno iz odgovora Kraljevine Španije, ki je dejansko v veliki meri namenjen obrambi utemeljenosti tega akta – prekrivajo. Poleg tega menim, da za rešitev spora niso bistvene nobene druge ugotovitve glede dejanskega stanja razen tistih, ki so bile že navedene v izpodbijani sodbi. Predlagam torej, naj Splošno sodišče samo odloči o predlogu za razglasitev ničnosti akta z dne 27. junija 2019, ki sta ga na prvi stopnji vložila pritožnika.

 Pravni interes pritožnikov

83.      Pred analizo tega predloga je treba ugotoviti, ali imata pritožnika v zvezi s tem še vedno pravni interes za vložitev tožbe glede na to, da je Parlament s sklepom z dne 13. januarja 2020 dejansko preklical zavrnitev priznanja njunega statusa kot članov te institucije, s čimer je odpravil številne pravne učinke akta z dne 27. junija 2019. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namreč ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le, če ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Vsaka okoliščina, ki se nanaša na dopustnost ničnostne tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, je lahko razlog javnega reda, ki ga mora Sodišče, ki odloča o pritožbi, preizkusiti po uradni dolžnosti.(34) Sodišče mora torej po uradni dolžnosti preučiti, ali imata pritožnika kljub sprejetju sklepa z dne 13. januarja 2020 še vedno interes za razglasitev ničnosti akta z dne 27. junija 2019.

84.      Menim, da je tako. Kot je namreč potrdilo Splošno sodišče v točki 122 izpodbijane sodbe, je Parlament pred Splošnim sodiščem pojasnil, da je bil sklep z dne 13. januarja 2020 sprejet „zaradi pravne negotovosti glede statusa tožečih strank po sodbi [Junqueras Vies] ter sklepu [Puigdemont i Casamajó inComín i Oliveres/Parlament]“(35). S tem sklepom je bilo pritožnikoma začasno dovoljeno, da na podlagi člena 3(2), prvi pododstavek, in fine, Poslovnika, brez preverjanja njunih pooblastil do uradnega obvestila nacionalnih organov o njuni izvolitvi v skladu s členom 3(2), prvi stavek, Poslovnika opravljata svojo funkcijo.

85.      Res je, da odločitev Parlamenta, da ne bo preverjal veljavnosti mandatov pritožnikov, in veljavnost člena 3(2) Poslovnika, kot ga je razlagal Parlament glede na Akt o volitvah, nista predmet obravnavanega spora. Vendar to ne spremeni dejstva, da bi razglasitev ničnosti akta z dne 27. junija 2019 omogočila, da se razjasni pravni položaj pritožnikov in da se Parlamentu omogoči, da na podlagi pravilne razlage upoštevnih pravnih pravil glede njiju sprejme dokončno in ne začasno odločitev. Tako menim, da imata pritožnika še vedno pravni interes za razglasitev ničnosti tega akta.

 Veljavnost akta z dne 27. junija 2019

86.      Predsednik Parlamenta je z aktom z dne 27. junija 2019 zavrnil priznanje pritožnikov za člana te institucije, s čimer je sledil obvestiloma z dne 17. in 20. junija 2019. Splošno sodišče je v točki 96 izpodbijane sodbe opredelilo pravno vprašanje, ki ga je obravnavalo, kot vprašanje, ali je nekdanji predsednik Parlamenta lahko podvomil o obvestilu z dne 17. junija 2019, na katerem ni bilo imen pritožnikov, medtem ko sta bili njuni imeni navedeni v razglasu z dne 13. junija 2019. Pritožnika pa(36) – po mojem mnenju upravičeno – navajata, da bi moralo biti vprašanje oblikovano nasprotno in bi se moralo nanašati na to, ali je bil predsednik Parlamenta pristojen, da na podlagi zadevnih obvestil dvomi o tem razglasu.

87.      Prvič, v skladu s členom 12 Akta o volitvah se Parlament za namene preverjanja veljavnosti mandatov poslancev „seznani z izidi [volitev], ki so jih uradno razglasile države članice“. V tej določbi je dalje navedeno, da Parlament odloča o sporih, začetih na podlagi Akta o volitvah, razen o nacionalnih določbah. Glede na razlago tega besedila, ki jo je Sodišče podalo v zadevi Donnici, to kaže, da Parlament nima nikakršne diskrecijske pravice, tako da razglasitev izidov s strani države članice zanj pomeni že obstoječi pravni položaj.(37)

88.      V skladu z mojo analizo iz točk od 55 do 61 teh sklepnih predlogov neizpolnitve obveznosti iz člena 224(2) zakona o volitvah ni mogoče šteti za spor, ki izhaja iz nacionalnih določb, v smislu člena 12 Akta o volitvah, ali za pravno vprašanje, povezano z razglasitvijo njune izvolitve, v smislu točke 55 sodbe Donnici, saj to ne vodi do izgube njunega statusa članov Parlamenta.

89.      Tako ni mogoče šteti, da sta bili obvestili z dne 17. in 20. junija 2019 sestavljeni „na podlagi uradno razglašenih izidov“, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 114 izpodbijane sodbe, saj teh izidov ne odražata zvesto in popolnoma. Uradna razglasitev izidov je bila razglas z dne 13. junija 2019, kot je Sodišče izrecno potrdilo v zadevi Junqueras Vies(38), in ta razglasitev je bila za Parlament zavezujoča, ne da bi mogel dvomiti o njej, tako kot ga je zavezovala razglasitev italijanskih organov z dne 29. marca 2007 v zadevi, iz katere izhaja sodba Donnici.(39)

90.      V nasprotju s trditvami Kraljevine Španije ta ugotovitev ni vprašljiva s členom 8 Akta o volitvah, v katerem je določeno, da volilni postopek v vsaki državi članici urejajo nacionalni predpisi.

91.      Člani Parlamenta niso predstavniki držav članic ali celo narodov teh držav članic, temveč so v skladu s členom 14(2) PEU predstavniki državljanov Unije, izvoljeni na splošnih volitvah. Ker ni enotnega volilnega postopka, čeprav je v členu 223 PDEU predviden, je volilni postopek subsidiarno in ob upoštevanju harmonizacije, izvedene z Aktom o volitvah, urejen z nacionalno zakonodajo držav članic, ki na svojem ozemlju organizirajo volitve v Parlament. Ta prenos daje državam članicam široka pooblastila, ki presegajo sam volilni postopek, zlasti kar zadeva pravico voliti in biti voljen ali nezdružljivost.

92.      Volilni postopek, ki je urejen z nacionalnimi določbami, logično vodi do uradne razglasitve izidov. To je Sodišče ugotovilo v sodbi Junqueras Vies,(40) ko je navedlo, da „v sedanjem stanju prava Unije države članice načeloma ostajajo pristojne za urejanje volilnega postopka in za razglasitev uradnega izida volitev po tem postopku“. Tako razglašeni izidi se lahko spremenijo šele bodisi po razveljavitvi izvolitve ene ali več oseb bodisi po enem od dogodkov iz člena 13(1) Akta o volitvah, zaradi katerih se izgubi status člana Parlamenta.

93.      Država članica pa ne sme ogroziti učinkovitosti pridobitve statusa člana Parlamenta zgolj na podlagi razglasitve volilnih izidov, kot izhaja iz sodbe Junqueras Vies,(41) tako da bi pojem „volilni postopek“ razširila na katero koli pravilo svojega nacionalnega prava, s katerim želi osebi, ki je bila razglašena za izvoljeno, preprečiti izvrševanje mandata, ki je v skladu s to sodbo(42) glavni atribut tega statusa. Taka možnost bi bila v nasprotju ne le s členi 8, 12 in 13 Akta o volitvah, kot so razlagani v sodbah Donnici in Junqueras Vies, temveč tudi z načelom splošnega glasovanja iz člena 14 PEU, v skladu s katerim mora sestava Parlamenta zvesto in popolnoma odražati svoboden izraz izbire državljanov Unije glede oseb, za katere želijo, da bi jih tam zastopale.(43)

94.      Poleg tega, kot sem že lahko poudaril, obveznost iz člena 224(2) zakona o volitvah ni element volilnega postopka po španskem pravu.(44) Zato ni mogoče trditi nasprotno glede razlage člena 8 Akta o volitvah.

95.      Ugotovitev iz točke 89 teh sklepnih predlogov ni vprašljiva niti zaradi besedila člena 3(1) in (3) Poslovnika, ki določa, da po volitvah predsednik Parlamenta pozove pristojne organe držav članic, naj ga obvestijo o imenih izvoljenih poslancev, in da Parlament preveri veljavnost mandatov in odloči o veljavnosti mandatov svojih poslancev na podlagi obvestila držav članic o izidu volitev.

96.      Poslovnik je kot akt notranje organizacije hierarhično podrejen zakonodajnim aktom, kot je Akt o volitvah, in od njih ne sme odstopati.(45) Tako člena 3(1) in (3) Poslovnika ni mogoče razlagati tako, da Parlamentu preprečuje, da bi se v skladu s členom 12 Akta o volitvah seznanil z uradno razglasitvijo volilnih izidov pod pretvezo, da ga pristojni organi države članice o teh izidih niso obvestili. Taka razlaga bi namreč postavila pod vprašaj veljavnost zgoraj navedenih določb Poslovnika glede na ta akt.

97.      Drugič, predsednik Parlamenta je s tem, da je z aktom z dne 27. junija 2019 upošteval obvestilo z dne 20. junija 2019, pritožnikoma začasno zadržal posebne pravice, ki izhajajo iz njunega statusa članov Parlamenta, ki ga je razglasila osrednja volilna komisija, ker nista izpolnila obveznosti iz člena 224(2) zakona o volitvah.

98.      Vendar niti s členom 13 Akta o volitvah niti s katero koli drugo določbo prava Unije državi članici ni dovoljeno, da bi začasno zadržala posebne pravice članov Parlamenta. To začasno zadržanje je bilo torej nezakonito in je pomenilo dodatno nezakonitost akta z dne 27. junija 2019.

99.      S sprejetjem akta z dne 27. junija 2019 je torej predsednik Parlamenta ovrgel uradno razglašene volilne izide in začasno zadržal posebne pravice pritožnikov, s čimer je kršil člena 12 in 13 Akta o volitvah. Menim, da je zato ta akt treba razglasiti za nezakonitega in ničnega.

 Stroški

100. Ker so ti sklepni predlogi omejeni na analizo prvega pritožbenega razloga, ne bom podal predloga glede stroškov, saj je rešitev v zvezi s tem v skladu s členom 138 Poslovnika odvisna od usode drugih razlogov.

 Predlog

101. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj:

–        razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske Unije z dne 6. julija 2022, Puigdemont i Casamajó in Comín i Oliveres/Parlament (T‑388/19, EU:T:2022:421), v delu, ki se nanaša na zavrnitev predsednika Evropskega parlamenta, da bi C. Puigdemonta i Casamajója in A. Comína i Oliveresa priznal kot člana Parlamenta, in ki je vsebovana v dopisu, ki je bil nanju naslovljen 27. junija 2019;

–        zadevno zavrnitev razglasi za nično in;

–        v preostalem prvi pritožbeni razlog zavrne.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Sodba z dne 19. decembra 2019 (C-502/19, v nadaljevanju: sodba Junqueras Vies, EU:C:2019:1115).

3      UL 2012, C 326, str. 266.

4      UL 1976, L 278, str. 1.

5      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 137.

6      Z izrazom „predsednik Parlamenta“ imam seveda v mislih takratnega predsednika te institucije, ki je v izpodbijani sodbi naveden kot „nekdanji predsednik Parlamenta“.

7      DOGC št. 7449A z dne 6. septembra 2017, str. 1.

8      DOGC št. 7451A z dne 8. septembra 2017, str. 1.

9      BOE št. 142 z dne 14. junija 2019, str. 62477.

10      BOE št. 147 z dne 20. junija 1985, str. 19110.

11      T-388/19 R, EU:T:2019:467.

12      C-646/19 P(R), EU:C:2019:1149.

13      T-388/19 R-RENV.

14      Točki 146 in 153 izpodbijane sodbe.

15      Točka 167 izpodbijane sodbe.

16      Točke od 84 do 89 pritožbene vloge.

17      Točke od 21 do 29 pritožbene vloge.

18      Sodba z dne 30. aprila 2009 (C-393/07 in C-9/08, v nadaljevanju: sodba Donnici, EU:C:2009:275).

19      Točka 114 izpodbijane sodbe (moj poudarek).

20      Točka 118 izpodbijane sodbe.

21      Glede na besedilo te točke je „[i]z točk od 97 do 109 zgoraj \[…] razvidno, da Parlament ni pristojen za odločanje v sporih, ki temeljijo na določbah nacionalnega prava, na katere Akt o volitvah ne napotuje, kot je zahteva v členu 224(2) \[…] zakona o volitvah“.

22      Ob robu ugotavljam, tako kot sta to storila pritožnika, da je Splošno sodišče v točki 107 ter nato v točkah 125 in 126 izpodbijane sodbe napačno razlagalo moje sklepne predloge v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Junqueras Vies (C-502/19, EU:C:2019:958). Vendar, kot pravilno poudarja Parlament, ker predlogi niso zavezujoči in ker Sodišče zadevnih elementov ni vključilo v sodbo, njihovo pravilno ali napačno razumevanje za izid obravnavane zadeve ni odločilno.

23      Glej točko 62 sodbe Junqueras Vies.

24      In sicer razglasa z dne 13. junija 2019, ki je tudi razglas, ki se nanaša na pritožnika v obravnavani zadevi (glej sodbo Junqueras Vies, točki 71 in 89).

25      Glej sodbo Donnici (točke od 51 do 57) in izpodbijano sodbo (točke od 100 do 106).

26      Sodba Junqueras Vies (točke od 68 do 71).

27      Vključno s pasivno volilno pravico, glej sodbo z dne 22. decembra 2022, Junqueras i Vies/Parlament (C-115/21 P, EU:C:2022:1021, točka 70).

28      Parlament zlasti ne more upravičeno trditi, da bi mu razlaga, ki sta jo predlagala pritožnika, odvzela možnost, da bi upošteval odpoved mandatu s strani J. Borrella, na katerega so tako kot na pritožnika vplivali razglas z dne 13. junija 2019 ter obvestili z dne 17. in 20. junija 2019. J. Borrell, je namreč, ko se je odpovedal mandatu, izgubil status člana Parlamenta in je bil nemudoma nadomeščen. V njegovem primeru sta torej obvestili z dne 17. in 20. junija 2019, drugače kot v primeru pritožnikov, odražali njegov dejanski pravni položaj. S tem primerom je jasno prikazana razlika med položajem pritožnikov in položajem oseb, ki so izgubile status članov Parlamenta, kot sta J. Borrell ali O. Junqueras i Vies (glej sodbo z dne 22. decembra 2022, Junqueras i Vies/Parlament, C-115/21 P, EU:C:2022:1021) in A. Occhetto v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Donnici.

29      Točke od 69 do 71 pritožbene vloge.

30      Točka 122 izpodbijane sodbe.

31      Točke od 40 do 53 pritožbene vloge.

32      Točke od 77 do 83 pritožbene vloge.

33      Točka 81 pritožbene vloge.

34      Glej nedavno sodbo z dne 6. julija 2023, Julien/Svet (C‑285/22 P, EU:C:2023:551, točki 45 in 47 ter navedena sodna praksa).

35      Sklep z dne 20. decembra 2019, C‑646/19 P(R), EU:C:2019:1149.

36      Točka 28 pritožbene vloge.

37      Sodba Donnici (točke od 55 do 57).

38      Točka 89. Opozarjam, da se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašala na iste volitve in isto razglasitev izidov kot obravnavana zadeva.

39      Glej točko 55 te sodbe.

40      Točka 69 (moj poudarek).

41      Točka 70.

42      Točka 65.

43      Glej v tem smislu sodbo Junqueras Vies (točka 83).

44      Glej moje sklepne predloge v zadevi Junqueras Vies (C-502/19, EU:C:2019:958, točke od 55 do 59).

45      Glej v tem smislu sodbo Donnici (točki 47 in 48).