1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora, v katerem se razpravlja o pristojnosti nemškega regulatornega organa ( 2 ) za nadzor nad odločitvami upravljavca infrastrukture v zvezi z uporabninami, ki jih morajo plačati prevozniki v železniškem prometu. Nekateri od njih so od tega regulatornega organa neuspešno zahtevali, naj upravljavcu infrastrukture naloži vračilo uporabnin, za katere so menili, da so bile neupravičeno plačane.

2.

Sodišče, ki odloča o sporu, poziva Sodišče, naj razloži več določb Direktive 2012/34/EU ( 3 ) v zvezi s pristojnostjo nacionalnih regulatornih organov v železniškem sektorju.

3.

Člen 3, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]“

4.

Člen 55, naslovljen „Regulatorni organ“, določa:

„1.   Vsaka država članica ustanovi enotni nacionalni regulatorni organ za železniški sektor.

[…]“

5.

Člen 56, naslovljen „Naloge regulatornega organa“, določa:

„1.   Brez poseganja v člen 46(6) ima prosilec pravico pri regulatornem organu vložiti pritožbo, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca infrastrukture ali, po potrebi, proti odločitvam prevoznika v železniškem prometu ali upravljavca objektov za izvajanje železniških storitev v zvezi s/z:

[…]

[…]

2.   Brez poseganja v pristojnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za varstvo konkurence na trgih storitev železniškega prometa je regulatorni organ pristojen za spremljanje konkurenčnih razmer na trgih storitev železniškega prometa, vključno zlasti s trgom za storitve potniškega prometa visokih hitrosti, in dejavnosti upravljavcev infrastrukture v povezavi s točkami (a) do (j) odstavka 1. Regulatorni organ na lastno pobudo in zaradi preprečevanja diskriminacije prosilcev zlasti preverja skladnost s točkami (a) do (j) odstavka 1. Predvsem preverja, ali program omrežja vsebuje diskriminatorne določbe ali daje upravljavcu infrastrukture diskrecijska pooblastila, ki bi se lahko uporabila za diskriminacijo prosilcev.

[…]

6.   Regulatorni organ zagotavlja, da so uporabnine, ki jih določi upravljavec infrastrukture, v skladu z oddelkom 2 poglavja IV in nediskriminatorne. Pogajanja o višini uporabnin za infrastrukturo med prosilci in upravljavcem infrastrukture so dovoljena le v primeru, če se izvajajo pod nadzorom regulatornega organa. Regulatorni organ posreduje, če je verjetno, da bodo pogajanja v nasprotju z zahtevami tega poglavja.

[…]

9.   Regulatorni organ preuči vsako pritožbo in po potrebi zaprosi za ustrezne informacije ter prične posvetovanja z vsemi zadevnimi stranmi v roku enega meseca od prejema pritožbe. Organ odloča o vsaki pritožbi, sprejme ukrepe za ureditev razmer in o svoji utemeljeni odločitvi obvesti zadevne strani v vnaprej določenem razumnem roku, v vsakem primeru pa najpozneje v šestih tednih po prejemu vseh potrebnih informacij. Brez poseganja v pristojnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za varstvo konkurence na trgih storitev železniškega prometa regulatorni organ po potrebi in na lastno pobudo odloči o primernih ukrepih, da se popravi diskriminacija prosilcev, izkrivljanje trga in druge oblike nezaželenega razvoja dogodkov na teh trgih, zlasti ob upoštevanju točk (a) do (j) odstavka 1.

Odločitev regulatornega organa zavezuje vse stranke, ki jih odločitev zajema in ni pod nadzorom druge upravne instance. Regulatorni organ mora imeti možnost, da svoje odločitve izvršuje z ustreznimi kaznimi, tudi denarnimi kaznimi.

[…]“

6.

V Prilogi VII, naslovljeni „Časovni načrt postopka dodeljevanja“, je določeno:

[…]“

7.

Člen 66, naslovljen „Regulatorni organ in njegove naloge“, določa:

„1.   Če upravičenec do dostopa ugotovi, da je bil diskriminiran ali da so z odločitvami upravljavca železniške infrastrukture kako drugače kršene njegove pravice, ima pravico pri regulatornem organu vložiti pritožbo […].

[…]

3.   Če ni dosežen sporazum o dostopu ali okvirni pogodbi, so lahko odločitve upravljavca železniške infrastrukture na zahtevo upravičenca do dostopa ali po uradni dolžnosti predmet nadzora regulatornega organa. Zahtevo je treba predložiti v roku, v katerem […] je mogoče sprejeti ponudbo za sklenitev sporazumov.

4.   Na zahtevo ali po uradni dolžnosti so lahko predmet nadzora zlasti:

[…]

[…]“

8.

Člen 67, naslovljen „Pooblastila regulatornih organov, nadzor nad trgom prevoznih storitev, pravila o izvršitvi“, določa:

„1.   Regulatorni organ lahko v zvezi z železnicami in drugimi osebami, za katere veljajo določbe tega zakona, sprejme ukrepe, ki so potrebni za odpravo ali preprečitev kršitev tega zakona ali aktov Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo na področju uporabe tega zakona. […]

[…]“

9.

Člen 68, naslovljen „Odločbe regulatornega organa“, določa:

„1.   Regulatorni organ preuči pritožbo v roku enega meseca od njenega prejema. V ta namen od zadevnih strani zahteva, da predložijo informacije, potrebne za sprejetje odločitve, in začne pogovore z vsemi zainteresiranimi stranmi. O vseh pritožbah in ukrepih, potrebnih za izboljšanje stanja, odloči tako, da zadevnim stranem pošlje obrazloženo odločbo v vnaprej določenem in razumnem roku, v vsakem primeru pa v šestih tednih po prejemu vseh ustreznih informacij. Brez poseganja v pristojnosti organov, pristojnih za konkurenco, po uradni dolžnosti odloči o ustreznih ukrepih za preprečevanje diskriminacije in izkrivljanja trga.

2.   Če v primeru iz člena 66(1) in (3) odločitev upravljavca železniške infrastrukture pomeni okrnitev pravice upravičenca do dostopa do železniške infrastrukture:

Odločitev iz prvega stavka se lahko nanaša tudi na program železniškega omrežja ali pogoje za uporabo objektov za izvajanje železniških storitev.

3.   Regulatorni organ lahko z učinkom za naprej od upravljavca železniške infrastrukture zahteva, da spremeni ukrepe iz člena 66(4) ali jih razglasi za nične, če niso v skladu z določbami tega zakona ali akti Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo na področju uporabe tega zakona.“

10.

Družba DB Netz AG ( 5 ), ki je upravljavka dela nemške železniške infrastrukture, je v letih od 2002 do 2011 določila uporabnine za dostop do infrastrukture za vsako obdobje veljavnosti operativnega voznega reda.

11.

Družbe Länderbahn GmbH DLB, Prignitzer Eisenbahn GmbH, Ostdeutsche Eisenbahn in Ostseeland Verkehrs GmBH (v nadaljevanju: tožeče stranke) so prevoznice v železniškem prometu, ki uporabljajo infrastrukturo, ki jo upravlja družba DB Netz.

12.

Tožeče stranke se niso strinjale glede primernosti uporabe „regionalnega dejavnika“, ki je del elementov zaračunavanja uporabnin za uporabo infrastrukture družbe DB Netz. Menile so, da so bile uporabnine, ki jih je določila družba DB Netz, delno nezakonite, saj je bil „regionalni dejavnik“ diskriminatoren do podjetij, ki upravljajo regionalne linije. ( 6 ) Zato so zahtevane uporabnine bodisi plačevale s pridržkom bodisi so plačilo zadržale.

13.

Bundesnetzagentur je 5. marca 2010 pri nadzoru uporabnin, ki jih je sprejela družba DB Netz, izdala odločbo, s katero je: ( 7 )

14.

Sodišče je 9. novembra 2017 izdalo sodbo CTL Logistics ( 9 ), v kateri je po preučitvi nemške zakonodaje ( 10 ) razsodilo, da Direktiva 2001/14/ES ( 11 ), predhodnica Direktive 2012/34, „nasprotuje[…] uporabi nacionalne ureditve, […] ki določa pravičen sodni nadzor, ki ga opravijo redna sodišča glede uporabnin za uporabo železniške infrastrukture za vsak primer posebej, in možnost, da se, če je to potrebno, spremeni višina teh uporabnin neodvisno od nadzora, ki ga opravi regulatorni organ“.

15.

Tožeče stranke so z opiranjem na sodbo CTL Logistics od Bundesnetzagentur zahtevale, naj ugotovi neveljavnost uporabnin za operativne vozne rede od leta 2003 do leta 2011, družbi DB Netz pa naloži vračilo preveč plačanih uporabnin.

16.

Bundesnetzagentur je z v bistvu enakimi sklepi z dne 11. oktobra 2019, 3. julija 2020 in 11. decembra 2020 te zahteve zavrnila. Menila je, da zahteva za preizkus ex post nima pravne podlage, saj imajo prevozniki v železniškem prometu možnost izpodbijati uporabnine le toliko časa, dokler veljajo.

17.

Tožeče stranke so v tožbah, ki so jih vložile 6. oziroma 9. novembra 2019, zahtevale, naj Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) razsodi, da mora Bundesnetzagentur opraviti preizkus ex post, na podlagi katerega lahko razglasi neveljavnost spornih uporabnin z učinkom ex tunc, in družbi DB Netz naloži, naj jih vrne.

18.

To sodišče mora pred odločanjem o zahtevku tožečih strank v bistvu izvedeti:

19.

V teh okoliščinah Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu) postavlja pet vprašanj za predhodno odločanje, v zvezi s katerimi bom v skladu z navodilom Sodišča predlagal odgovore na prva štiri vprašanja, ki so:

20.

Sodno tajništvo Sodišča je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 2. septembra 2022.

21.

Družbe Prignitzer Eisenbahn GmbH, Ostdeutsche Eisenbahn in Ostseeland Verkehrs GmBH (skupaj), družba DB Netz, nemška, litovska, norveška in poljska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.

22.

Družba Prignitzer Eisenbahn (ki je zastopala tudi družbi Ostdeutsche Eisenbahn in Ostseeland Verkehr), družba DB Netz, nemška, avstrijska in poljska vlada ter Komisija so se udeležile obravnave, ki je potekala 15. junija 2023.

23.

Predložitveno sodišče izhaja iz premise, da se uporablja Direktiva 2012/34, in zato prosi za razlago njenega člena 56(1), (6) in (9).

24.

Vendar so bile uporabnine v zvezi z obdobjem od leta 2003 do leta 2011, ki so predmet spora, določene in pobrane v času njene predhodnice, Direktive 2001/14, tako da bi bilo mogoče trditi, da bi se ta morala uporabiti ratione temporis. ( 12 )

25.

Vsekakor člen 56(1), (6) in (9) Direktive 2012/34 ustreza manj podrobnim določbam člena 30(2), (3) in (5) Direktive 2001/14. ( 13 ) Zato – kakor so na obravnavi potrdile vse stranke – ni mogoče ugovarjati osredotočanju pozornosti na člen 56 Direktive 2012/34, glede na to, kar zanima predložitveno sodišče.

26.

V predložitvenem sklepu sta navedeni sodba CTL Logistics, na katero se večkrat sklicuje, in sodba z dne 8. julija 2021, Koleje Mazowieckie. ( 14 ) Ob vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišče še ni izdalo sodbe DB Station.

27.

Nekatere stranke in intervenientke v postopku so se vseskozi sklicevale na zadnjenavedeno sodbo, ki je bila razglašena 27. oktobra 2022, in sklepale, da ta daje odgovor na več vprašanj za predhodno odločanje, ki so bila postavljena v tej zadevi. ( 15 )

28.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je ureditev uporabnin mogoče izpodbijati, „če je obdobje veljavnosti za uporabnino, ki jo je treba preizkusiti, že poteklo“.

29.

Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je Bundesnetzagentur s tem, ko je zavrnila pritožbo tožečih podjetij, pravico do vložitve pritožbe zoper sprejetje uporabnin povezala z obdobjem, v katerem so te veljale. ( 16 ) Zato naj ne bi bilo mogoče izpodbijati „starih uporabnin“. ( 17 )

30.

Zdi se, da to stališče odraža rešitev, ki je bila takrat sprejeta v nemški zakonodaji ( 18 ) in sodni praksi ( 19 ), v skladu s katerima lahko Bundesnetzagentur nadzira le veljavne uporabnine in sprejema odločitve z učinkom za naprej. ( 20 )

31.

Vendar rešitev, ki izhaja iz prava Unije, ne dovoljuje take časovne omejitve, kakor je nemška vlada sama priznala v svojih pisnih stališčih ( 21 ) ob sklicevanju na sodbo DB Station.

32.

Člen 56(1)(e) Direktive 2012/34 prosilcem dovoljuje, da vložijo pritožbo „pri regulatornem organu […] v zvezi z […] višino in strukturo uporabnin, ki jih mora ali bi jih moral plačati“. Dobesedno bi bilo mogoče na podlagi te določbe sklepati, da se pritožbe nanašajo le na veljavne uporabnine ali tiste, ki so določene za naprej, vendar to ni bila razlaga Sodišča.

33.

V sodbi DB Station je bilo namreč odločeno, da „se ta [regulativni organ], ki mu je na podlagi člena 30(2) Direktive 2001/14 zadeva predložena, ne more veljavno izreči za nepristojnega za odločanje o zakonitosti uporabnin za infrastrukturo, ki so bile zaračunane v preteklosti“. ( 22 ) To velja tudi, kadar „mu določba nacionalnega prava […] ne omogoča odločati o zakonitosti že prejetih uporabnin za infrastrukturo“. ( 23 )

34.

Regulatorni organ je torej pristojen za preučitev zakonitosti uporabnin, ki so bile zaračunane in pobrane na podlagi preteklih operativnih voznih redov, in za to, da jih po potrebi razglasi za nične.

35.

Upravičeno pa se je vprašati, ali za pravico prevoznikov v železniškem prometu, da zahtevajo preizkus „starih uporabnin“, ne veljajo roki ( 24 ) ali pa, nasprotno, zanje lahko veljajo časovne omejitve, ki izhajajo iz načela pravne varnosti. Velik del trditev, izrečenih na obravnavi, se je nanašal na to težavo, čeprav je predložitveno sodišče ne omenja izrecno. To težavo bom torej obravnaval zaradi izčrpnosti presoje.

36.

Ker v Direktivi 2012/34 ni izrecne določbe, morajo države članice v skladu z načelom procesne avtonomije določiti časovne omejitve za pravna sredstva, s katerimi posamezniki pri nacionalnih organih zahtevajo vračilo neupravičeno plačanih zneskov, ki so v nasprotju s pravom Unije. Države članice morajo vsekakor spoštovati načeli učinkovitosti in enakovrednosti. ( 25 )

37.

Vendar se glede na informacije, predložene na obravnavi, zdi, da nemško pravo takih časovnih omejitev ne določa posebej za uporabnine za uporabo železniške infrastrukture. ( 26 )

38.

V tem okviru bo moralo predložitveno sodišče ugotoviti, ali je na podlagi nemških pravil rok za vložitev pravnega sredstva dejansko neomejen ali pa so za vložitev pravnega sredstva določene časovne omejitve, ki temeljijo na zastaranju pravic ali časovni omejitvi (prekluziji) tožb.

39.

V okviru te presoje nacionalnega prava, ki jo, poudarjam, lahko opravi le predložitveno sodišče, bo morda treba pretehtati, ali mora načelo pravne varnosti prevladati nad načelom zakonitosti (glede na to, da je bil uporabljeni regionalni dejavnik razglašen za nezakonit, nato pa odpravljen) in ali obstaja kak element, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je bilo ustvarjeno legitimno pričakovanje, da „stare uporabnine“ ne bodo več predmet pritožbe.

40.

Če se sprejme, da je mogoče neposredno ali po analogiji uporabiti splošne civilnopravne ali upravne zastaralne roke ali prekluzivne roke, mora predložitveno sodišče ugotoviti, kdaj ti začnejo teči, kar je načeloma tudi vprašanje nacionalnega prava. ( 27 )

41.

V tem smislu sta bila na obravnavi obravnavana dva možna dies a quo:

42.

Skratka, menim, da sodba DB Station vsebuje ključe za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje v smislu, da lahko regulatorni organ nadzira zakonitost uporabnin, ki ustrezajo obdobjem veljavnosti, ki so že potekla. Predložitveno sodišče mora presoditi, ali v skladu z nacionalnimi pravili za izvrševanje pravice do izpodbijanja teh uporabnin veljajo roki in ali so bili ti upoštevani v prvotnih sporih.

43.

Če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen (kot predlagam), želi predložitveno sodišče izvedeti, ali lahko regulatorni organ v skladu s členom 56(1), (6) in (9) Direktive 2012/34 „pri preizkusu ex post starih uporabnin odloči, da so te neveljavne z učinkom ex tunc“.

44.

Regulatornemu organu so v okviru opredelitve njegovih nalog v členu 56(9) Direktive 2012/34 priznane široke pristojnosti za posredovanje, na podlagi katerih lahko sprejme ukrepe za to, da se „popravi[jo] […] oblike nezaželenega razvoja dogodkov na teh [železniških] trgih, zlasti ob upoštevanju točk (a) do (j) odstavka 1“.

45.

Regulatornemu organu pooblastilo za nadzor, razširjeno na „stare uporabnine“, kakor sem navedel zgoraj, omogoča, da razglasi neveljavnost izpodbijanih odločb, ki bodo ostale brez pravne podlage. Menim, da to izhaja iz člena 56(9) Direktive 2012/34, ki regulatornemu organu, kot sem pravkar navedel, dovoljuje, da po prejemu in obravnavi prijave ( 28 ) sprejme „ukrepe za ureditev razmer“ z odločitvami, ki so zavezujoče za vse zadevne strani.

46.

Neobstoj podobne rešitve v nacionalnem pravu ne bi pomenil ovire: Sodišče je poudarilo, „da so določbe [člena 56(9) Direktive 2012/34] brezpogojne in dovolj natančne ter da imajo zato neposredni učinek […]. Te določbe so zato zavezujoče za vse organe držav članic, in sicer ne samo za nacionalna sodišča, temveč tudi za vse organe uprave, tudi decentralizirane, in jih morajo ti organi uporabiti“. ( 29 )

47.

Tako razglašena neveljavnost se nanaša za nazaj (ex tunc) do samega trenutka, ko je nastala. To je logika katere koli ureditve pravnih sredstev, ki upravnemu ali sodnemu organu omogoča, da razveljavi akte, ki so predmet njegovega nadzora.

48.

V skladu s to logiko, če so odločitve upravljavca infrastrukture nezakonite in jih regulatorni organ razveljavi zaradi napak, ki jih vsebujejo, postane izpodbijani akt v celoti ali delno ničen ab initio.

49.

Ne zdi se, da je bila razglasitev ničnosti z učinkom ex tunc rešitev, ki jo je nemški zakonodajalec sprejel v členu 68(3) ERegG, vendar pa je ta glede na prej navedene razloge obvezna v skladu s pravom Unije. ( 30 )

50.

S tretjim vprašanjem se – odvisno od pritrdilnega odgovora na prejšnji vprašanji – želi ugotoviti, ali člen 56(1), (6) in (9) Direktive 2012/34 „dopušča nacionalno ureditev, ki izključuje možnost preizkusa ex post starih uporabnin z učinkom ex tunc“.

51.

Odgovor na to vprašanje dejansko izhaja iz odgovora na drugo vprašanje (pravzaprav bi nanju lahko odgovorili skupaj) na podlagi teh premis:

52.

Zato člen 56(1), (6) in (9) Direktive 2012/34 ne dovoljuje, da bi se na podlagi nacionalnega prava regulatornim organom v železniškem sektorju preprečil nadzor – znotraj dovoljenih časovnih omejitev – zakonitosti uporabnin za obdobja, ki so že potekla. Ta člen Direktive 2012/34 nasprotuje temu, da bi se na podlagi nacionalnega prava prepovedala razglasitev ničnosti uporabnine za nazaj (ex tunc) do trenutka, ko je ta uporabnina začela veljati.

53.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali „ukrepi pristojnega regulatornega organa za ureditev razmer kot pravno posledico načeloma dopuščajo […] tudi možnost, da se upravljavcu infrastrukture naloži vračilo nezakonito pobranih uporabnin, čeprav je mogoče zahtevke za vračilo med prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture uveljavljati po civilnopravni poti“.

54.

Vprašanje predpostavlja, da lahko v Nemčiji prevozniki v železniškem prometu v vsakem primeru vložijo tožbo pri civilnih sodiščih, s katero od upravljavca infrastrukture zahtevajo vračilo nezakonito pobranih uporabnin.

55.

Zato menim, da se dvom nanaša na vprašanje, ali bi se lahko ti isti prevozniki v železniškem prometu v skladu z Direktivo 2012/34 za pridobitev tega vračila obrnili tudi na regulatorni organ. Tako bi bilo le, če bi bil ta organ pristojen za to, da upravljavcu infrastrukture naloži vračilo.

56.

Iz točke 97 sodbe CTL Logistics izhaja, da je posredovanje regulatornega organa odločilno za ugotovitev nezakonitosti uporabnin kot nujni pogoj za to, da civilna sodišča naknadno odredijo njihovo vračilo. To ugotovitev s podobnim besedilom potrjuje sodba Koleje Mazowieckie v zvezi s tožbami za ugotovitev odgovornosti. ( 31 )

57.

Zdaj se postavlja vprašanje, ali člen 56(1), (6) in (9) Direktive 2012/34 regulatornemu organu v železniškem sektorju daje pristojnost, da sam naloži vračilo nezakonito pobrane uporabnine, s čimer se prepreči vodenje vzporednih ali zaporednih postopkov.

58.

Rešitev te težave je povezana z vprašanjem, ali lahko nacionalni regulatorni organi posegajo v razmerja med gospodarskimi subjekti, za katere načeloma velja zasebno pravo, ( 32 ) in to tako v ugotovitvenem delu (razglasitev ničnosti pogodbe) ( 33 ) kot pri izvršilnem delu (naložitev vračila, odškodninski zahtevki ene strani do druge). Ponavljam – vsaka država članica se mora odločiti za eno ali drugo rešitev, če je pravo Unije ne določa vnaprej.

59.

Z vidika prava Unije zadostuje ugotovitev, da so bili v zvezi z ugotovitveno fazo v sodbi CTL Logistics razrešeni dvomi o pristojnostih regulatornih organov za železniški sektor v zgoraj navedenem smislu, kar je nemški zakonodajalec sprejel. ( 34 )

60.

Nasprotno pa v zvezi z izvršilno fazo pravo Unije ne vsebuje vedno izrecnih določb o pristojnosti regulatornih organov, da podjetjem, ki so pod njihovim nadzorom, naložijo vračilo nezakonito prejetih zneskov. Če takih določb ni, imajo države članice pri tem nekaj manevrskega prostora.

61.

V zadevi v zvezi z notranjim trgom z električno energijo ( 35 ) je Sodišče razsodilo, da Direktiva 2009/72/ES ( 36 ) ne nasprotuje temu, da država članica nacionalnemu regulativnemu organu podeli pooblastilo, da elektroenergetskim podjetjem naloži, naj svojim odjemalcem vrnejo znesek, ki ustreza zneskom, ki so ga ti plačali na podlagi pogodbenih klavzul, ki jih je ta organ razglasil za nezakonite. ( 37 )

62.

Preudarki iz sodbe Green Network so lahko uporabni za to zadevo. Sodišče je v tej sodbi:

63.

Skratka, Sodišče je razsodilo, da lahko glede na odprtost izrazov v določbah Direktive 2009/72, čeprav ta ne nalaga obveznosti, da je regulativni organ pristojen, da odredi vračilo, vsaka država članica tako določi v svoji nacionalni zakonodaji.

64.

Kar zadeva Direktivo 2012/34, je „naloga [regulatornega organa] ‚spremljanje konkurenčnih razmer na trgih storitev železniškega prometa‘ in v tem okviru nadzor nad odločitvami, ki jih sprejmejo subjekti v železniškem sektorju, zlasti ob upoštevanju različnih elementov, naštetih v členu 56(1) Direktive 2012/34“. ( 42 )

65.

Natančneje, člen 56(1)(d) in (e) Direktive 2012/34 prosilcu omogoča, da „pri regulatornem organu vloži pritožbo, če meni, da je bil nepravično obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca infrastrukture […] v zvezi s/z: […] ureditvijo zaračunavanja uporabnin [ter] višino in strukturo uporabnin, ki jih mora ali bi jih moral plačati“.

66.

Ta možnost po drugi strani pomeni, da ima regulatorni organ pristojnost, da razglasi, ali so odločitve upravljavca infrastrukture v zvezi z uporabninami veljavne ali ne. Regulatorni organ v skladu s členom 56(6) Direktive 2012/34 zagotovi, „da so uporabnine, ki jih določi upravljavec infrastrukture, v skladu z oddelkom 2 poglavja IV in nediskriminatorne“. ( 43 )

67.

Do te točke nič ne kaže na to, da odločitve regulatornega organa za železniški sektor ne bi bile zgolj ugotovitvene. Direktiva 2012/34 ne določa obveznosti za države članice, da regulatornemu organu podelijo izvršilna pooblastila. Zato bi bilo mogoče uporabiti enako merilo (Direktiva ne zahteva niti ne nasprotuje) kot v sodbi Green Network.

68.

Vendar bi bilo mogoče trditi, da naloge železniškega regulatornega organa v skladu s členom 56(9) Direktive 2012/34 presegajo to, kar je ugotovitveno, saj lahko ta organ sprejme „primern[e] ukrep[e], da se popravi diskriminacija prosilcev, izkrivljanje trga in druge oblike nezaželenega razvoja dogodkov na teh trgih, zlasti ob upoštevanju točk (a) do (j) odstavka 1“.

69.

V skladu s to argumentacijo bi bila sposobnost ukrepanja, ki jo Direktiva 2012/34 daje regulatornemu organu za železniški promet, večja od sposobnosti ukrepanja, določene v Direktivi 2009/72. Njegove pristojnosti (za „ureditev“ in „odpravo“) bi presegale zgolj ugotovitvene in bi vključevale izvršilne pristojnosti, kakršna je naložitev vračila uporabnin, ki jih je upravljavec infrastrukture nezakonito pobral.

70.

Vendar menim, da razlike med eno in drugo direktivo niso tolikšne. Kar zadeva Direktivo 2009/72, je bil zavezujoč učinek odločitev regulatornega organa v sektorju električne energije povezan tudi z možnostjo, da se naloži izpolnitev teh odločitev. Tako je bil na primer regulatorni organ na podlagi člena 37(10) te direktive pooblaščen, da „od operaterjev prenosnega in distribucijskega sistema po potrebi zahtev[a], da spremenijo pogoje, vključno s tarifami“. V nekaterih primerih „so […] pristojni za […] odločitev o ustreznih izravnalnih ukrepih“.

71.

Po mojem mnenju lahko tako pomembno odločitev, kot je odločitev, da se regulatornemu organu z direktivo podeli pooblastilo za naložitev vračila zneskov, določenih v okviru pogodbenega razmerja, sprejme le zakonodajalec Unije. Ker direktiva o tej pristojnosti ne vsebuje nobene določbe, je treba uporabiti rešitev iz sodbe Green Network.

72.

Zakonodajalcu Unije nič ne bi preprečevalo odločitve, da lahko regulatorni organ, če upravljavec infrastrukture pobira nezakonite uporabnine, sam zadnjenavedenemu naloži, naj jih vrne, da bi se ponovno vzpostavil pravni red, ki je bil kršen. ( 44 ) Vendar, ponavljam, te določbe ni v Direktivi 2012/34.

73.

Drugače povedano, menim, da Direktiva 2012/34 državam članicam ne nalaga obveznosti, da mora regulatorni organ v vsakem primeru imeti pristojnost, da odredi vračilo, še manj pa, da je edini pristojen za to. A priori so druge ureditve, ki vključujejo mehanizme usklajevanja med organi različne narave (pravosodne in upravne), dopustne. ( 45 )

74.

Posebej v zvezi z uporabninami, določenimi v Direktivi 2012/34, sodba CTL Logistics dovoljuje, da se lahko njihovo vračilo pod pogoji, ki jih določa, izvede „v skladu z določbami civilnega prava“. ( 46 )

75.

Gre torej za vprašanje, ki spada v procesno avtonomijo držav članic. Države članice so tiste, ki se morajo odločiti, ali: (a) bodo izvršilna pooblastila za naložitev vračila uporabnin podelile regulatornim organom, ta možnost pa lahko soobstaja z možnostjo civilnopravne pristojnosti; ali (b) bodo omejile vložitev tožbe za vračilo le na civilna sodišča, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz sodbe CTL Logistics in da so postopki v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti.

76.

Seveda mora predložitveno sodišče razložiti nacionalno pravo, da bi ugotovilo, katera ureditev podelitve pooblastil velja v njem. Ne da bi ga želel nadomestiti pri njegovi nalogi, menim, da bi nekateri kazalniki, ki so se pojavili v stališčih strank in na obravnavi, lahko kazali, da nemško pravo dovoljuje pristojnost Bundesnetzagentur, da naloži vračilo nezakonitih uporabnin.

77.

Nemška vlada je namreč trdila, da je regulatorni organ v skladu z njeno razlago ERegG pooblaščen za naložitev vračila, kadar odloča v okviru postopka po uradni dolžnosti, ne pa, kadar je bil postopek začet na predlog (pritožbo) prevoznika v železniškem prometu. ( 47 )

78.

Čeprav težko razumem, kako regulatorni organ na predlog stranke ne bi mogel storiti tega, kar bi lahko storil po uradni dolžnosti, ( 48 ) ob tem, da Direktiva 2012/34 izenačuje to dvojnost ukrepanja, ( 49 ) ponavljam, da bodo lahko o tem odločala samo nemška sodišča v okviru razlage svojega nacionalnega prava.

79.

Naj dodam, da če se nacionalni zakonodajalec odloči, da regulatornemu organu podeli pooblastilo, da upravljavcu infrastrukture naloži vračilo nezakonito pobranih uporabnin, ne vidim razloga za različno obravnavo glede na to, ali je bilo ukrepanje tega organa sproženo na predlog stranke ali po uradni dolžnosti.

80.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) odgovori tako:

Člen 56(1), (6) in (9) Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja

je treba razlagati tako, da