—

Tožeča stranka trdi, da se tožena stranka ne more sklicevati na obveznost, ki izhaja iz nezavezujočega dokumenta, če pogodbeni stranki nista vedeli za njegov obstoj in se z njegovo uporabo nikoli nista strinjali.

—

Tožeča stranka še trdi, da se je tožena stranka sklicevala na obveznost, ki izhaja iz tega nezavezujočega dokumenta v nasprotju z zadevno pogodbo, ki se nanaša na dodelitev nepovratnih sredstev.

—

Tožeča stranka istočasno trdi, da je tožena stranka kršila načelo prepovedi retroaktivnosti, ker se je sklicevala na uporabo strožjih formalnih zahtev, ki izhajajo iz dokumenta, ki je nastal po tem, ko je bila podpisana pogodba v zvezi z dodelitvijo nepovratnih sredstev.

—

Tožeča stranka trdi, da tožena stranka v končnem poročilu o opravljeni finančni reviziji ni upoštevala dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, čeprav bi jih morala, s čimer je kršila načelo zakonitosti pravnega akta.

—

Tožeča stranka poleg tega trdi, da so bili dokazi predloženi na zahtevo finančnega revizorja.

—

Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka storila napako pri določitvi zneska na podlagi katerega je bil izračunan končni znesek, ki bi ga morala tožeča stranka povrniti toženi stranki.

—

Tožeča stranka trdi, da bi, če bi povrnila znesek, ki ga je izračunala tožena stranka, povrnila znesek, ki ji ni bil nikoli dan na voljo, tako da bi toženi strani povrnila bistveno višji znesek.

—

Tožeča stranka trdi, da bi ji bilo treba priznati povrnitev stroškov osebja vsaj v višini povprečnih plač zaposlenih v obdobju od 2008 do 2011, v podjetjih za informacijsko tehnologijo v Češki republiki. Tožeča stranka meni, da je nepriznanje te povrnitve stroškov nepravično in nesorazmerno ravnanje tožene stranke.