—

pogodbena razmerja tožečih strank preoblikuje v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas;

—

toženim strankam naloži plačilo nadomestila za čas odpovednega roka:

—

toženim strankam naloži, naj tožečim strankam plačajo odškodnino zaradi nevključenosti v nacionalni sistem socialne varnosti, ki naj se določi na podlagi veljavne zakonodaje;

—

toženim strankam naloži plačilo obresti na te zneske;

—

strankam določi rok za ovrednotenje navedene odškodnine, ki mora biti ugotovljena;

—

ugotovi, da bi morale biti tožeče stranke zaposlene kot začasni uslužbenci katere od prvih treh toženih strank, in da so prve tri tožene stranke tožeče stranke obravnavale nezakonito in diskriminatorno, in to brez objektivne utemeljitve, v zvezi z njihovimi dohodki, pokojninskimi pravicami in s tem povezanimi ugodnostmi ter v zvezi z jamstvom poznejše zaposlitve;

—

prvim trem toženim strankam naloži, naj vsaki tožeči stranki plačajo odškodnino za škodo, nastalo zaradi neuporabe dohodkov, pokojninskih pravic, nadomestil in ugodnosti na podlagi Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije kot posledice nezakonitega različnega obravnavanja;

—

toženim strankam naloži plačilo obresti na te zneske;

—

strankam določi rok, v katerem je treba ovrednotiti te odškodnine ob upoštevanju razreda in stopnje, v katere bi bilo treba tožeče stranke razporediti ob zaposlitvi, povprečnega plačnega napredovanja, razvoja njihove poklicne poti, nadomestil, ki bi jih morale prejemati iz naslova pogodb začasnega uslužbenca, ter te rezultate primerjati z dohodki, ki so jih tožeče stranke dejansko prejele;