9

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Tožeča stranka ne zanika, da je registracija poljske in nemške znamke na dan, ko je pri EUIPO vložila sporno zahtevo, potekla, kot je preizkuševalka navedla v dopisu o vročitvi z dne 10. februarja 2020.

12

V utemeljitev te tožbe v bistvu navaja le en tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je odbor za pritožbe v točki 12 izpodbijane odločbe s preozko razlago člena 40 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 39 te uredbe, v skladu s katero bi morala biti enaka starejša nacionalna znamka na dan vložitve zahteve po prednosti registrirana in veljavna, napačno uporabil pravo. Zaradi te napačne razlage naj bi odbor za pritožbe napačno zavrnil njeno pritožbo, namesto da bi razveljavil odločbo preizkuševalke o zavrnitvi sporne zahteve in registriral navedeno zahtevo v zvezi z zadevno znamko Evropske unije.

13

Tožeča stranka v bistvu trdi, da ima imetnik enake starejše nacionalne znamke, katere registracija je potekla, še vedno pravico zahtevati prednost pred katero koli znamko Evropske unije, ki je bila prijavljena ali registrirana pozneje, če je bilo v trenutku, ko je vložila zahtevo za prednost, odobreno zahtevi za prednost, utemeljeni na isti nacionalni znamki, v razmerju do neke druge znamke Evropske unije.

[…]

18

EUIPO zavrača trditve tožeče stranke in predlaga, naj se tožba kot očitno neutemeljena zavrne.

19

Z edinim tožbenim razlogom, ki ga je navedla tožeča stranka, se postavlja vprašanje razlage člena 40 Uredbe št. 2017/1001 v povezavi s členom 39 te uredbe, na katerega napotuje, s katerim se želi izvedeti, ali se imetnik znamke Evropske unije, za katero je bilo ugodeno zahtevi po prednosti enake starejše nacionalne znamke, lahko sklicuje na domnevo ohranitve registracije prejšnje nacionalne znamke v razmerju do neke druge znamke Evropske unije, za katero je bila zahteva po prednosti prejšnje nacionalne znamke vložena po tem, ko je registracija za zadnjenavedeno znamko potekla.

[…]

22

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določb prava Unije poleg njihovega besedila upoštevati tudi njihovo sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del so (glej sodbi z dne 11. julija 2018, COBRA, C‑192/17, EU:C:2018:554, točka 29 in navedena sodna praksa, in z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih), C‑122/18, EU:C:2020:41, točka 39 in navedena sodna praksa).

23

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je treba določbe o odstopanju razlagati ozko (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. januarja 2020, Pensionsversicherungsanstalt (Prenehanje z delom po dopolnitvi upokojitvene starosti), C‑32/19, EU:C:2020:25, točka 38 in navedena sodna praksa). Zaradi posledic zahteve po prednosti enake starejše nacionalne znamke na podlagi členov 39 in 40 Uredbe 2017/1001, s katerima se odstopa od načela, v skladu s katerim bi moral imetnik znamke izgubiti pravice, ki izhajajo iz te znamke, če zanjo ne podaljša registracije, je treba pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se taki zahtevi po prednosti ugodi, razlagati ozko (glej v tem smislu v zvezi s pogojem enakosti zadevnih znamk sodbo z dne 19. januarja 2012, Shang/UUNT (justing), T‑103/11, EU:T:2012:19, točka 17).

24

V obravnavani zadevi je treba, prvič, ugotoviti, da mora biti v skladu s členom 40(1) Uredbe 2017/1001 enaka starejša blagovna znamka, za katero imetnik znamke Evropske unije zahteva prednost, glede na različne jezikovne različice „registrirana“ (fr. enregistrée) znamka ali znamka, „ki je registrirana“ (fr. qui est enregistrée) v državi članici.

25

Iz te slovnične oblike, ki je v sedanjiku, je jasno razvidno, da mora biti enaka starejša blagovna znamka, za katero se v razmerju do znamke Evropske unije zahteva prednost, ob vložitvi zahteve po prednosti registrirana.

26

Tožeča stranka tako v bistvu ne more utemeljeno trditi, da se s členom 40 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 39 te uredbe zahteva le, da je bila enaka starejša blagovna znamka registrirana v nekem trenutku v preteklosti, da bi se izognilo položajem, v katerih bi se v utemeljitev zahteve po prednosti sklicevalo zgolj na znamko, ki se uporablja.

27

Drugič, taka jezikovna razlaga člena 40 Uredbe 2017/1001 je potrjena s sobesedilom, v katero je umeščen ta člen. V skladu z odstavkom 4 navedenega člena je treba navedeni člen namreč uporabiti v povezavi s členom 39(3) te uredbe. Iz zadnjenavedene določbe, kot jo razlaga sodna praksa, pa izhaja, da je edini učinek zahteve po prednosti enake starejše nacionalne znamke ta, da bo lahko imetnik znamke Evropske unije, v zvezi s katero je bilo ugodeno zahtevi po prednosti, če se odpove prejšnji nacionalni znamki ali dopusti, da njena registracija poteče, še naprej uveljavljal iste pravice, kot bi jih imel, če bi bila zadnjenavedena znamka še naprej registrirana (sodbi z dne 19. januarja 2012, justing, T‑103/11, EU:T:2012:19, točka 17, in z dne 20. februarja 2013, Langguth Erben/UUNT (MEDINET), T‑378/11, EU:T:2013:83, točka 28).

28

Sistem zahteve po prednosti nacionalne znamke po registraciji znamke Evropske unije, kot izhaja iz člena 40 Uredbe št. 2017/1001 v povezavi s členom 39(3) te uredbe, tako temelji na načelu, da se imetnik starejše nacionalne znamke tej znamki ne odpove ali ne dopusti, da njena registracija poteče, preden se zahtevi po prednosti, ki jo je vložil, v razmerju do znamke Evropske unije ne ugodi, kar a fortiori pomeni, da registracija za enako starejšo blagovno znamko na dan vložitve navedene zahteve po prednosti še ni potekla.

29

Ta razlaga člena 40 Uredbe št. 2017/1001 je združljiva s tem, kako EUIPO ta člen uporablja v praksi, kot je opisano v točki 13.2 razdelka 2 dela B smernic EUIPO za preizkušanje, v skladu s katero „se mora [EUIPO] prepričati, da je bila prejšnja znamka registrirana ob vložitvi prijave [znamke Evropske unije] in da ob vložitvi zahteve prejšnja registracija ni potekla“ in „[č]e je ob vložitvi zahteve prejšnja registracija potekla, prednosti starejše blagovne znamke ni mogoče zahtevati, tudi če zadevno nacionalno pravo o blagovnih znamkah določa šestmesečno prehodno obdobje za podaljšanje“.

30

Tretjič, navedena razlaga člena 40 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 39(3) te uredbe je v skladu s ciljem sistema zahteve po prednosti nacionalne znamke po registraciji znamke Evropske unije, ki je ta, da se imetnikom enakih nacionalnih znamk in znamk Evropske unije omogoči racionalizacija njihovih portfeljev znamk ob hkratni ohranitvi njihovih prejšnjih pravic. Ko se namreč zahtevi po prednosti enake starejše nacionalne znamke v razmerju do znamke Evropske unije ugodi, lahko imetnik dopusti, da prva znamka preneha, pri čemer v zvezi z drugo znamko še naprej uživa enake pravice, kot bi jih imel, če bi bila prva znamka še naprej registrirana (glej točko 27 zgoraj).

31

V skladu s tem ciljem in kot izhaja iz besedila člena 39(3) in (4) Uredbe 2017/1001, ki ga je treba razlagati ozko (glej točko 23 zgoraj), ta domneva ohranitve pravic, ki izhajajo iz enake starejše nacionalne znamke, ni splošno veljavna, kot trdi tožeča stranka, ampak velja le za enako znamko Evropske unije in za blago ali storitve, ki so enaki tistim, v zvezi s katerimi je bilo zahtevi po prednosti ugodeno, in če registracija za enako starejšo nacionalno znamko ni bila podaljšana.

32

Tako je izrecno določeno, da se navedena domneva ne uporablja, če je zadevna nacionalna znamka razglašena za nično ali razveljavljena, če začne razveljavitev učinkovati pred datumom vložitve ali datumom priznanja prednostne pravice znamke Evropske unije.

33

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da starejša nacionalna znamka na podlagi te domneve ne more še naprej obstajati in da je treba morebitno uporabo zadevnega znaka po izbrisu v takem primeru šteti za uporabo znamke Evropske unije, in ne za uporabo izbrisane starejše nacionalne znamke (sodba z dne 19. aprila 2018, Peek & Cloppenburg, C‑148/17, EU:C:2018:271, točka 30). To potrjuje, da posledica ugoditve zahtevi po prednosti ni ohranitev zadevne starejše nacionalne znamke ali celo zgolj ohranitev nekaterih pravic, ki izhajajo iz te znamke, ne glede na znamko Evropske unije, v razmerju do katere je bilo ugodeno zahtevi po prednosti.

34

Te ozke razlage področja uporabe domneve o ohranitvi pravic, ki izhajajo iz enake starejše nacionalne znamke, ni mogoče omajati z razlago člena 40 Uredbe 2017/1001 ob upoštevanju uvodne izjave 12 te uredbe, v kateri je naveden cilj, ki mu sledi navedena uredba in ki je, da imetniki prejšnjih znamk ohranijo pridobljene pravice.

35

S preambulo akta Unije se sicer lahko pojasni njegova vsebina, vendar se nanjo ni mogoče sklicevati za odstopanje od določb tega akta (sodba z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 76). Zato na podlagi vsebine uvodne izjave 12 Uredbe 2017/1001 ni mogoče odstopiti od pogoja iz člena 40 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 39(3) te uredbe, da bi bilo mogoče ugoditi zahtevi po prednosti enake starejše nacionalne znamke. Dalje, ta uvodna izjava, ki napotuje na „prednostn[o] načel[o], na podlagi katerega ima predhodno registrirana blagovna znamka prednost pred pozneje registriranimi blagovnimi znamkami“, vsekakor temelji na ideji, da lahko pravice, ki jih pridobi imetnik prejšnje znamke, prevladajo nad pravicami, podeljenimi s pozneje registriranimi znamkami le, če je navedena znamka registrirana. Vsebina te uvodne izjave je torej v skladu z razlago člena 40 Uredbe 2017/1001, po kateri mora biti enaka starejša nacionalna znamka, katere prednost se zahteva, ob vložitvi zahteve za prednost registrirana.

36

Te ozke razlage področja uporabe domneve prav tako ni mogoče ovreči s točko 30 sodbe z dne 19. aprila 2018, Peek & Cloppenburg (C‑148/17, EU:C:2018:271), na katero se sklicuje tožeča stranka. V njej Sodišče namreč ne ugotavlja, da bi se imetnik znamke Evropske unije, v razmerju do katere je bilo ugodeno zahtevi po prednosti enake starejše nacionalne znamke, lahko skliceval na domnevo ohranitve registracije navedene znamke v razmerju do neke druge znamke Evropske unije, temveč prej potrjuje, da ima navedena domneva le omejen domet (glej točko 33 zgoraj).

37

Prav tako je ni mogoče ovreči s členom 139(3) Uredbe 2017/1001, v skladu s katerim „[p]rijava nacionalne blagovne znamke, ki je posledica konverzije prijave blagovne znamke [Evropske unije], se v tej državi članici šteje za vloženo oziroma ima prednostno pravico iz te prijave ali iz te blagovne znamke in, kjer je to ustrezno, prednost prejšnje blagovne znamke iz te države, ki se zahteva po členih 39 in 40“ navedene uredbe. Ohranitev pravic, ki izhajajo iz enake starejše nacionalne znamke, se namreč tudi tu uporablja le v korist prijave nacionalne znamke, ki je posledica konverzije znamke Evropske unije, v zvezi s katero je bilo ugodeno zahtevi po prednosti.

38

Tožeča stranka torej ne more utemeljeno trditi, da bi se na podlagi člena 40 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 39(3) te uredbe lahko domneva o ohranitvi pravic, ki izhajajo iz enake starejše nacionalne znamke, po njenem prenehanju uporabljala v korist znamke Evropske unije, ki ni ista kot tista, v zvezi s katero je bilo ugodeno zahtevi po prednosti, denimo v utemeljitev zahteve po prednosti starejše nacionalne znamke v razmerju do te druge znamke Evropske unije.

39

Zato zgolj to, da se tožeča stranka v zvezi z znamko Evropske unije, registrirano pod številko 340810, lahko sklicuje na domnevo ohranitve pravic, ki izhajajo iz poljske in nemške zanamke, tudi po poteku njune registracije, ne pomeni, da se lahko na to domnevo sklicuje tudi v utemeljitev sporne zahteve po prednosti za zadevno znamko Evropske unije. Prejšnje pravice, na katere se v zvezi s tem sklicuje, se namreč načeloma nanašajo le na znamko Evropske unije, registrirano pod številko 340810, v zvezi s katero je bilo zahtevi po prednosti poljske in nemške znamke ugodeno.

40

Na podlagi navedenega odbor za pritožbe torej s tem, da je v točki 12 izpodbijane odločbe člen 40 Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 39 te uredbe razlagal tako, da mora biti enaka starejša nacionalna znamka, v zvezi s katero se zahteva prednost v razmerju do pozneje registrirane znamke Evropske unije, na dan vložitve zahteve po prednosti registrirana in veljavna, ni napačno uporabil prava.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo: