–

za UP D. Andrien, avocat,

–

za belgijsko vlado M. Jacobs, C. Pochet in M. Van Regemorter, agentke, skupaj s C. Piront, avocate,

–

za Evropsko komisijo A. Azéma in A. Katsimerou, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6 in 8 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med državljanko tretje države in Centre public d’action sociale de Liège (javni center za socialno pomoč v Liègeu, Belgija) (v nadaljevanju: CPAS) v zvezi z odločitvijo zadnjenavedenega, da se navedeni osebi odvzame socialna pomoč.

3

V uvodni izjavi 4 Direktive 2008/115 je navedeno:

„Za učinkovito politiko vračanja je treba kot nujen sestavni del migracijske politike z dobrim upravljanjem določiti jasna, pregledna in poštena pravila.“

4

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

5

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Odločba o vrnitvi“, določa:

„1.   Brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 do 5 države članice izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

[…]

4.   Države članice se lahko kadar koli odločijo za izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov zagotavlja pravico do prebivanja državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. V tem primeru se odločba o vrnitvi ne izda. Če je bila odločba o vrnitvi že izdana, se prekliče ali začasno razveljavi [zadrži] za čas trajanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki daje pravico do prebivanja.

[…]“

6

Člen 8 Direktive 2008/115, naslovljen „Odstranitev“, v odstavku 1 določa:

„Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za izvršitev odločbe o vrnitvi, če v skladu s členom 7(4) ni bilo odobreno obdobje za prostovoljni odhod ali če obveznost vrnitve ni bila izpolnjena v obdobju za prostovoljni odhod, odobrenem v skladu s členom 7.“

7

Člen 57(2) loi organique des centres publics d’action sociale (sistemski zakon o javnih centrih za socialno pomoč) z dne 8. julija 1976 (Moniteur Belge z dne 5. avgusta 1976, str. 9876) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o CPAS), določa:

„Z odstopanjem od drugih določb tega zakona je naloga javnega centra za socialno pomoč omejena na:

Tujec, ki je navedel, da je begunec, in je zaprosil za tak status, nezakonito prebiva v Kraljevini Belgiji, če je bila njegova prošnja za azil zavrnjena in mu je bila vročena odredba o zapustitvi ozemlja.

[…]“

8

Člen 9b loi du 15 décembre 1980 sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers (zakon z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev, Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o tujcih), v odstavku 1 določa:

„Tujec, ki prebiva v Belgiji […] in ki ima bolezen, zaradi katere sta dejansko ogrožena njegovo življenje ali telesna celovitost ali zaradi katere obstaja dejanska nevarnost, da bo nehumano ali poniževalno obravnavan, lahko zaprosi za dovoljenje za prebivanje v Kraljevini Belgiji […], kadar v njegovi državi izvora ali v državi, v kateri prebiva, ne obstaja nikakršno ustrezno zdravljenje.“

9

Člen 7 arrêté royal fixant des modalités d’exécution de la loi du 15 septembre 2006 modifiant la [loi sur les étrangers] (kraljevi odlok o določitvi podrobnih pravil za izvajanje zakona z dne 15. septembra 2006 o spremembi [zakona o tujcih]) z dne 17. maja 2007 (Moniteur Belge z dne 31. maja 2007, str. 29535) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: kraljevi odlok z dne 17. maja 2007), določa:

„Ministrski pooblaščenec razen v primerih iz člena 9b(3) zakona občini da navodilo, naj zadevno osebo vpiše v register tujcev in ji izda potrdilo o vloženi prošnji po modelu A. […]“

10

Člen 8 tega kraljevega odloka določa:

„Začasno dovoljenje za prebivanje in potrdilo o vpisu v register tujcev, izdana na podlagi člena 9b zakona, veljata vsaj eno leto.“

11

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, državljanka Demokratične republike Kongo, je 19. avgusta 2014 v Belgiji vložila prošnjo za mednarodno zaščito.

12

Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides (generalni komisar za begunce in osebe brez državljanstva, Belgija) (v nadaljevanju: CGRA) je z odločbo z dne 24. septembra 2014 to prošnjo zavrnil, pri čemer ji je zavrnil tako status begunke kot status subsidiarne zaščite (v nadaljevanju: odločba CGRA).

13

Belgijska država je 13. oktobra 2014 prek Office des étrangers (urad za tujce, Belgija) tožeči stranki v postopku v glavni stvari vročila odredbo o zapustitvi ozemlja.

14

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 16. oktobra 2014 pri Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci, Belgija) vložila tožbo zoper odločbo CGRA. Zoper odredbo o zapustitvi ozemlja ni bila vložena tožba.

15

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 19. januarja 2015 pri uradu za tujce vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz zdravstvenih razlogov na podlagi člena 9b zakona o tujcih.

16

Urad za tujce je 8. junija 2015 to prošnjo razglasil za dopustno, tožeči stranki v postopku v glavni stvari pa je bilo na podlagi člena 7 kraljevega odloka z dne 17. maja 2007 izdano potrdilo o vloženi prošnji. CPAS ji je zato dodelil finančno socialno pomoč.

17

Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) je 22. julija 2015 tožbo, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila zoper odločbo CGRA, zavrnil.

18

Urad za tujce je z odločbo z dne 20. aprila 2016 zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz zdravstvenih razlogov, tako da se potrdila o vloženi prošnji tožeči stranki v postopku v glavni stvari niso več izdajala. Ta odločba ji je bila vročena 29. aprila 2016.

19

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri Conseil du contentieux des étrangers (svet za spore v zvezi s tujci) vložila tožbo zoper navedeno odločbo, ki nima odložilnega učinka.

20

CPAS ji je z odločbami z dne 31. maja, 28. junija in 19. julija 2016 odvzel socialno pomoč od 1. maja 2016 in odločil, da izterja znesek 56,69 EUR, izplačan 29. aprila 2016.

21

Tribunal du travail de Liège (delovno sodišče v Liègeu, Belgija) je s sodbo z dne 7. novembra 2016 tožbo, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila zoper te tri odločbe, zavrnilo.

22

Cour du travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija) je s sodbo z dne 15. marca 2017 zavrnilo pritožbo, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila zoper to sodbo, v bistvu z obrazložitvijo, da so bili učinki odredbe o zapustitvi ozemlja, sprejete pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz zdravstvenih razlogov, sicer zadržani, ni pa ta odredba prenehala obstajati, in da se je to zadržanje končalo, ko so se potrdila o vloženi prošnji prenehala izdajati. Prebivanje tožeče stranke v postopku v glavni stvari v obdobju od 1. maja do 2. novembra 2016 naj bi bilo torej nezakonito. Zato naj na podlagi člena 57(2) zakona o CPAS ne bi mogla dobiti druge socialne pomoči, kot je nujna zdravniška pomoč.

23

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Belgija), ki je predložitveno sodišče, zoper navedeno sodbo vložila kasacijsko pritožbo. V bistvu trdi, da se s to sodbo nepravilno priznava učinkovanje odredbe o zapustitvi ozemlja, ki ji je bila vročena 13. oktobra 2014. Iz izdaje potrdil o vloženi prošnji državljanu tretje države, ki zaprosi za pravico do prebivanja iz zdravstvenih razlogov na podlagi člena 9b zakona o tujcih, naj bi namreč izhajalo, da je temu dovoljeno prebivati, čeprav začasno in negotovo, in ta izdaja naj bi zato pomenila implicitni preklic odredbe o zapustitvi ozemlja, ki je bila vročena pred tem. Zato naj izpodbijana sodba ne bi mogla temeljiti na tej odredbi o zapustitvi ozemlja, da bi se odločilo, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v obdobju od 1. maja do 2. novembra 2016 na zadevnem ozemlju prebivala nezakonito in da zato ni bila upravičena do zadevne socialne pomoči.

24

Cour de cassation (kasacijsko sodišče) opozarja, da je s členom 57(2), prvi pododstavek, zakona o CPAS v belgijskem pravu naloga teh centrov v zvezi z nezakonito prebivajočim tujcem omejena na odobritev nujne zdravniške pomoči. V skladu s četrtim pododstavkom te določbe pa tujec, ki se je izrekel za begunca in je zaprosil za priznanje tega statusa, v Belgiji prebiva nezakonito, če je bila njegova prošnja za azil zavrnjena in mu je bila vročena odredba o zapustitvi ozemlja.

25

Navedeno sodišče poudarja, prvič, da morajo države članice v skladu s členom 6(1) Direktive 2008/115 načeloma izdati odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, in drugič, da morajo v skladu s členom 8(1) te direktive sprejeti vse potrebne ukrepe za izvršitev odločbe o vrnitvi. V skladu s členom 6(4) Direktive 2008/115 se lahko države članice kadar koli odločijo za izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, s katerim se državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, zagotavlja pravica do prebivanja iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov, pri čemer se v tem primeru, če je bila odločba o vrnitvi že izdana, ta prekliče ali zadrži za čas trajanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki daje pravico do prebivanja.

26

Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je opozorilo, da je Sodišče v točki 36 sodbe z dne 19. junija 2018, Gnandi (C‑181/16, EU:C:2018:465), ugotovilo, da je odredba o zapustitvi ozemlja, ki jo belgijski urad za tujce izda državljanu tretje države, potem ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, „odločba o vrnitvi“ v smislu člena 3, točka 4, Direktive 2008/115.

27

Sodišče pa naj bi v točki 75 sodbe z dne 15. februarja 2016, N. (C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84), poudarilo, da polni učinek Direktive 2008/115 zahteva, da se postopek, začet na podlagi te direktive, v okviru katerega je bila sprejeta odločba o vrnitvi, lahko nadaljuje v fazi, v kateri je bil prekinjen zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito, in to takoj ko je bila ta prošnja zavrnjena na prvi stopnji, saj države članice ne smejo ovirati uresničevanja cilja, ki mu sledi navedena direktiva, to je vzpostavitev učinkovite politike odstranitve in repatriacije nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

28

V zvezi s tem naj bi Sodišče v točki 76 te sodbe pojasnilo, da tako iz dolžnosti lojalnosti držav članic, ki izhaja iz člena 4(3) PEU, kot iz zahtev po učinkovitosti, na katere je opozorjeno med drugim v uvodni izjavi 4 Direktive 2008/115, izhaja, da morajo države članice čim hitreje izpolniti obveznost izvedbe odstranitve iz člena 8 te direktive, in da ta obveznost ne bi bila spoštovana, če bi se odstranitev odlagala zato, ker se po tem, ko je bila prošnja za mednarodno zaščito na prvi stopnji zavrnjena, postopek, kakršen je zadevni, ne bi nadaljeval v fazi, v kateri je bil prekinjen, temveč bi se moral začeti znova.

29

Iz tega po mnenju predložitvenega sodišča izhaja, da je za obravnavo pritožbe v postopku v glavni stvari potrebna razlaga členov 6 in 8 Direktive 2008/115.

30

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člena 6 in 8 Direktive [2008/115] nasprotujeta pravilu nacionalnega prava, v skladu s katerim je posledica izdaje dovoljenja, ki daje pravico do prebivanja in se izda v okviru obravnave prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz zdravstvenih razlogov, ki se ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih meril šteje za dopustno, to, da se državljanu tretje države med obravnavo te prošnje, čeprav le začasno in preklicno, dovoli prebivanje in da izdaja takega dovoljenja zato povzroči impliciten preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta v okviru azilnega postopka, s katerim ni združljiva?“

31

Belgijska vlada meni, da na vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti, ker to vprašanje za rešitev spora o glavni stvari ni upoštevno. Pravilo nacionalnega prava, na katero se v tem vprašanju sklicuje predložitveno sodišče, naj namreč v belgijskem pravu ne bi obstajalo. To sodišče naj bi v zvezi s tem izhajalo iz predpostavke, ki je napačna iz dveh razlogov.

32

Po eni strani naj potrdilo o vloženi prošnji, ki je v skladu s členom 7 kraljevega odloka z dne 17. maja 2007 in s členom 9b zakona o tujcih izdano osebi, katere prošnja za dovoljenje za prebivanje iz zdravstvenih razlogov je bila razglašena za dopustno, ne bi bilo dovoljenje, ki daje pravico do prebivanja, ampak tej osebi daje le pravico, da začasno ostane na ozemlju zadevne države članice.

33

Po drugi strani naj v belgijskem pravu pravica ostati na ozemlju zadevne države članice ne bi vključevala implicitnega preklica odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta glede zadevne osebe. Conseil d’État (državni svet, Belgija) naj bi namreč s sodbo z dne 23. maja 2017 tako razlago zavrnil s sklicevanjem na sodbo z dne 15. februarja 2016, N. (C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84). Poleg tega in predvsem naj bi belgijski zakonodajalec zadnjenavedeno sodbo upošteval, ko je z zakonom z dne 24. februarja 2017, ki je začel veljati 29. aprila 2017 in se uporablja za vse tekoče postopke, v zakon o tujcih vstavil člen 1/3. Ta določba naj bi zdaj jasno določala, da na odločbo o vrnitvi ne vpliva dejstvo, da tujec vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje ali prošnjo za mednarodno zaščito, in da zadevna oseba sicer lahko začasno ostane na ozemlju zadevne države članice do izdaje odločbe v zvezi s to prošnjo, vendar je izvršljivost odločbe o vrnitvi le zadržana.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago ali veljavnost pravila iz prava Unije, načeloma mora odločiti. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje zavrne le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na navedena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. februarja 2022, Viva Telecom Bulgaria, C‑257/20, EU:C:2022:125, točka 41 in navedena sodna praksa).

35

Glede tega je treba zlasti poudariti, da mora Sodišče v okviru porazdelitve pristojnosti med sodiščema Unije in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi. Zato je treba preizkus predloga za sprejetje predhodne odločbe opraviti glede na razlago nacionalnega prava, ki jo je podalo predložitveno sodišče, ne pa glede na razlago, ki jo je navedla vlada države članice (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 21. junija 2016, New Valmar, C‑15/15, EU:C:2016:464, točka 25, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 26).

36

V obravnavanem primeru pa, kot je izrecno razvidno iz besedila predloga za sprejetje predhodne odločbe in zlasti iz samega besedila vprašanja, ki je bilo postavljeno Sodišču, predložitveno sodišče meni, da je treba za rešitev spora o glavni stvari najprej preučiti, ali določbe Direktive 2008/115 nasprotujejo pravilu nacionalnega prava, ki določa, da kadar se državljanu tretje države, ki je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz enega od razlogov iz člena 6(4) Direktive 2008/115, zaradi dopustnosti te prošnje prizna pravica do prebivanja, priznanje te pravice povzroči impliciten preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila predhodno sprejeta v zvezi s tem državljanom po zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito.

37

Ker to sodišče s takim vprašanjem predpostavlja, da belgijsko pravo vsebuje tako pravilo, Sodišče za namene tega postopka predhodnega odločanja ne more uporabiti razlage tega prava, ki jo zagovarja belgijska vlada, v skladu s katero dovoljenje, izdano državljanu tretje države, ki je v takem položaju, prvič, temu državljanu ne daje pravice do prebivanja in, drugič, povzroči le zadržanje učinkov odločbe o vrnitvi, ki je bila predhodno sprejeta v zvezi s tem državljanom.

38

Torej je le predložitveno sodišče pristojno za razlago nacionalnega prava, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, pri čemer mora med drugim preveriti, ali se člen 1/3 zakona o tujcih, kakor je bil vstavljen z zakonom z dne 24. februarja 2017, ki je začel veljati med postopkom, in sicer 29. aprila 2017, uporablja za ta spor.

39

Iz tega sledi, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

40

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(4) Direktive 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je, kadar je državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju navedene države članice, do konca obravnavanja njegove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz enega od razlogov iz te določbe priznana pravica do prebivanja, ker je ta prošnja dopustna, posledica priznanja te pravice implicitni preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta v zvezi s tem državljanom po zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito.

41

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati njeno besedilo, kontekst, v katerega je umeščena, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 20. junija 2022, London Steam-Ship Owners’ Mutual Insurance Association, C‑700/20, EU:C:2022:488, točka 55).

42

Poudariti je treba, da lahko države članice v skladu s prvim stavkom člena 6(4) Direktive 2008/115 državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, „kadar koli“ izdajo „nevezano dovoljenje za prebivanje“ ali „drugo dovoljenje, ki zagotavlja pravico do prebivanja“ iz „sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov“.

43

Tako je iz samega besedila te določbe, zlasti iz sklicevanja na „druge“ razloge, razvidno, da ta določba državam članicam omogoča, da takim državljanom kadar koli dajo pravico do prebivanja ne le iz izrecno navedenih razlogov, in sicer iz sočutja ali iz humanitarnih razlogov, ampak tudi iz katerega koli razloga, ki je drugačne narave in za katerega menijo, da je primeren.

44

Iz tega izhaja, da imajo države članice zelo široko polje proste presoje, da ob spoštovanju prava Unije državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, priznajo pravico do prebivanja.

45

Zato državi članici nič ne preprečuje, da takemu državljanu, ki je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz enega od razlogov iz člena 6(4) Direktive 2008/115, prizna pravico do prebivanja, ker je taka prošnja dopustna, do konca njenega vsebinskega obravnavanja.

46

Iz besedila tretjega in zadnjega stavka člena 6(4) Direktive 2008/115, zlasti izraza „ali“, pa je nedvoumno razvidno, da lahko države članice, kadar podelijo pravico do prebivanja iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov, sicer res določijo, da to dovoljenje učinkuje tako, da se za čas veljavnosti tega dovoljenja zadržijo vse odločbe o vrnitvi, ki so bile pred tem sprejete v zvezi z zadevno osebo, lahko pa tudi določijo, da ta pravica do prebivanja povzroči preklic take prejšnje odločbe o vrnitvi.

47

Zato lahko država članica, ki državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njenem ozemlju, podeli pravico do prebivanja do konca obravnavanja njegove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz enega od razlogov iz člena 6(4) Direktive 2008/115, ker je taka prošnja dopustna, v skladu z besedilom te določbe predpiše, da priznanje take pravice do prebivanja povzroči impliciten preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta v zvezi s tem istim državljanom.

48

Te razlage člena 6(4) Direktive 2008/115 v nasprotju s tem, kar trdi belgijska vlada, ni mogoče ovreči s kontekstom in cilji, ki jim sledi ureditev, katere del je ta določba.

49

Res je, da je namen Direktive 2008/115 uvesti učinkovito politiko odstranitve in repatriacije nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva zadevnih oseb (sodba z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn, C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 39 in navedena sodna praksa).

50

Iz dolžnosti lojalnosti držav članic, ki izhaja iz člena 4(3) PEU, in iz zahtev po učinkovitosti, na katere je opozorjeno zlasti v uvodni izjavi 4 Direktive 2008/115, pa izhaja, da je treba obveznost, ki jo državam članicam nalaga člen 8 te direktive, in sicer da v primerih iz odstavka 1 tega člena izvedejo odstranitev, izpolniti čim hitreje (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2011, Achughbabian (C‑329/11, EU:C:2011:807, točka 45).

51

Sodišče je tako v točkah od 74 do 76 in 80 sodbe z dne 15. februarja 2016, N. (C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84), v bistvu razsodilo, da polni učinek Direktive 2008/115 zahteva, da se postopek, uveden na podlagi te direktive, v okviru katerega je bila sprejeta odločba o vrnitvi, ponovno začne v fazi, v kateri je bil prekinjen zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito, ne pa na začetku, in to takoj ko je bila ta prošnja zavrnjena na prvi stopnji, saj države članice ne smejo ovirati uresničevanja cilja, ki mu sledi navedena direktiva, to je izvedba odstranitve v čim krajšem času.

52

Vendar, kot sta pravilno navedli tožeča stranka v postopku v glavni stvari in Komisija, razlage Direktive 2008/115 iz prejšnje točke ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

53

Sodišče je namreč to razlago podalo v okviru spora, ki je nastal po tem, ko je nezakonito prebivajoči državljan tretje države vložil več prošenj za mednarodno zaščito, in v katerem se je obravnavalo vprašanje učinkov, ki jih je treba pripisati vložitvi nove tovrstne prošnje, saj pravo Unije ne vsebuje določbe, ki bi izrecno določala posledice dovoljenja ostati na ozemlju zadevne države članice glede postopka v zvezi s prejšnjo odločbo o vrnitvi.

54

Postavljeno vprašanje pa je nastalo v okviru spora, ki se nanaša na vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov v smislu člena 6(4) Direktive 2008/115, ki jo nezakonito prebivajoči državljan tretje države vloži po tem, ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena.

55

V takem primeru, kot je bilo ugotovljeno v točkah 46 in 47 te sodbe, pa tretji in zadnji stavek te določbe državam članicam, kadar se odločijo izdati nevezano dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki takemu državljanu podeljuje pravico do prebivanja, izrecno omogoča, da določijo, da izdaja tega dovoljenja povzroči preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta v zvezi s tem državljanom.

56

Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(4) Direktive 2008/115 razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je, kadar je državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju navedene države članice, do konca obravnavanja njegove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz enega od razlogov iz te določbe priznana pravica do prebivanja, ker je ta prošnja dopustna, posledica priznanja te pravice implicitni preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta v zvezi s tem državljanom po zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito.

57

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 6(4) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je, kadar je državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju navedene države članice, do konca obravnavanja njegove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje iz enega od razlogov iz te določbe priznana pravica do prebivanja, ker je ta prošnja dopustna, posledica priznanja te pravice implicitni preklic odločbe o vrnitvi, ki je bila pred tem sprejeta v zvezi s tem državljanom po zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito.