–

za Eco Advocacy CLG O. Clarke in A. O’Connell, solicitors, O. Collins, SC, in C. Lenaghan, BL,

–

za An Bord Pleanála D. Browne, BL, B. Foley, SC, ter B. Magee in J. Moore, solicitors,

–

za An Taisce – The National Trust for Ireland in ClientEarth AISBL J. Kenny, BL, in F. Logue, solicitor,

–

za irsko vlado M. Browne, A. Joyce in M. Tierney, agenti, skupaj z A. Carroll, BL, ter P. Gallagherjem in B. Kennedyjem, SC,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, skupaj z G. Palatiellom, avoccato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo C. Hermes in M. Noll‑Ehlers, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša zlasti na razlago člena 4, od (2) do (5), Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 (UL 2014, L 124, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 2011/92), in Priloge III k tej direktivi ter člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Eco Advocacy CLG in An Bord Pleanála (agencija za prostorsko načrtovanje, Irska) glede veljavnosti gradbenega dovoljenja, ki ga je izdala ta agencija.

3

Člen 6(3) Direktive 92/43 določa:

„Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.“

4

Člen 4 Direktive 2011/92 v odstavkih od 2 do 5 določa:

„2.   Ob upoštevanju člena 2(4) države članice za projekte, ki so našteti v Prilogi II, odločijo, ali se projekt presoja skladno s členi 5 do 10. Države članice sprejmejo navedeno odločitev s:

Države članice se lahko odločijo za uporabo obeh postopkov, navedenih v točkah (a) in (b).

3.   Med preverjanjem za vsak primer posebej ali postavljanjem pragov ali meril za namen odstavka 2 se upoštevajo ustrezna izbirna merila, določena v Prilogi III. Države članice lahko postavijo pragove ali merila, s katerimi določijo, v katerih primerih za projekte nista potrebni odločitev iz odstavkov 4 in 5 in presoja vplivov na okolje, in/ali pragove ali merila, s katerimi določijo, v katerih primerih je za projekte vedno potrebna presoja vplivov na okolje, vendar zanje ni potreba odločitev iz odstavkov 4 in 5.

4.   Kadar države članice sklenejo, da je za projekte, naštete v Prilogi II, potrebna odločitev, nosilec projekta priskrbi informacije o značilnostih projekta in njegovih verjetnih pomembnih vplivih na okolje. Podrobni seznam informacij, ki jih je treba predložiti, je določen v Prilogi II. A. Kjer je ustrezno, nosilec projekta upošteva razpoložljive rezultate drugih relevantnih presoj vplivov na okolje, izvedenih v skladu z zakonodajo [Evropske u]nije, ki ni ta direktiva. Nosilec projekta lahko tudi zagotovi opis vseh značilnosti projekta in/ali ukrepov, predvidenih za izogibanje ali preprečevanje pomembnih negativnih vplivov na okolje.

5.   Pristojni organ sprejme odločitev na podlagi informacij, ki jih priskrbi nosilec projekta v skladu z odstavkom 4, in ob upoštevanju, kjer je to ustrezno, rezultatov predhodnega preverjanja ali presoj vplivov na okolje, izvedenih v skladu zakonodajo Unije, ki ni ta direktiva. Odločitev je na voljo javnosti in:

5

Člen 11 te direktive določa:

„1.   Države članice v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo zagotovijo članom zadevne javnosti:

[…]

dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali pred drugim neodvisnim in nepristranskim organom, ki ga je vzpostavil zakon, da izpodbijajo vsebinsko ali postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev ob upoštevanju določb te direktive o sodelovanju javnosti.

2.   Države članice določijo, na kateri stopnji se lahko izpodbijajo odločitve, dejanja ali opustitve.

[…]

4.   […]

[Sodni revizijski postopek] je pošten, nepristranski, pravočasen in ne nedopustno drag.

[…]“

6

V Prilogi III k navedeni direktivi so našteta merila za določitev, ali je treba za projekte iz Priloge II k isti direktivi izvesti presojo vplivov na okolje.

7

Spor o glavni stvari se nanaša na projekt gradnje 320 stanovanj na območju Charterschool Land (Trim, okrožje Meath, Irska) v bližini posebnega ohranitvenega območja reke Boyne in reke Blackwater (IE0002299), določenega na podlagi Direktive 92/43, ter posebnega območja varstva reke Boyne in reke Blackwater (IE0004232), določenega na podlagi Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, L 20, str. 7).

8

Po različnih neformalnih stikih je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za ta projekt vložena 8. julija 2020.

9

Projekt je bil med drugim zasnovan tako, da bi se v času izvajanja operativne faze na območju padavinska voda zbirala v podzemnih zadrževalnikih. Ti bi delovali v povezavi z napravami za ustrezen nadzor toka, ki bodo nameščene na odtočni cevi vsakega zadrževalnika. Na vstopni cevi vsakega zadrževalnika bi bil nameščen obvodni ločevalnik tipa 1 zaradi obdelave padavinske vode in zaradi odstranitve morebitnih onesnaževal pred vstopom v zadrževalnik in odtokom iz njega. Voda bi se iztekala v potok, pritok reke Boyne, ki je približno 100 metrov južno od območja zadevnega projekta gradnje.

10

Glede vloge za izdajo gradbenega dovoljenja sta med drugim predložila stališče nevladna organizacija An Taisce – The National Trust for Ireland in Meath County Council (svet okrožja Meath, Irska), ki sta izrazila nekoliko dvomov o morebitnem vplivu tega projekta na območja iz točke 7 te sodbe, zlasti na kakovost vode reke Boyne, in na zadevne zaščitene vrste.

11

Agencija za prostorsko načrtovanje je z odločbo z dne 27. oktobra 2020 navedeni projekt odobrila in izdala zahtevano gradbeno dovoljenje, pri čemer je na podlagi poročila svoje inšpektorice z dne 6. oktobra 2020 menila, da nista potrebni niti presoja vplivov na okolje na podlagi Direktive 2011/92 niti ustrezna presoja na podlagi Direktive 92/43.

12

Predložitveno sodišče, pri katerem je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari zoper to odločbo vložila tožbo, je s sodbo z dne 27. maja 2021 (v nadaljevanju: sodba z dne 27. maja 2021) zavrnilo različne ugovore zoper to tožbo, nato pa jo je zavrnilo v delu, v katerem je temeljila na nacionalnem pravu in nekaterih vidikih prava Unije.

13

V zvezi s tožbenimi razlogi, o katerih to sodišče še ni odločilo, je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da tožeča stranka z njimi med drugim trdi, prvič, da v odločbi z dne 27. oktobra 2020 ni izrecno navedeno, v katerih dokumentih je predstavljeno razlogovanje agencije za prostorsko načrtovanje v zvezi z njeno odločitvijo, da ne zahteva presoje vplivov na okolje v smislu Direktive 2011/92 niti ustrezne presoje v smislu Direktive 92/43, drugič, da ta agencija ni odgovorila na dvome, ki sta jih v svojih stališčih izrazila svet okrožja Meath in organizacija An Taisce – The National Trust for Ireland, in tretjič, da navedena agencija ni izrecno posamično preučila meril iz Priloge III k Direktivi 2011/92. Poleg tega navedeno sodišče navaja, da je ista agencija menila, da zadevni trajnostni sistem za odvajanje padavinske vode ni omilitveni ukrep, ampak standardna značilnost stanovanjske gradnje, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

14

Vendar iz sodbe z dne 27. maja 2021 izhaja, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari prvo in tretjo trditev iz prejšnje točke prvič navedla na obravnavi pred predložitvenim sodiščem.

15

V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče, Irska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da kadar stranka vloži tožbo za odpravo upravne odločbe in se v utemeljitev te tožbe izrecno ali implicitno sklicuje na poseben akt prava Unije, ne da bi natančneje opredelila določbe tega akta, ki so bile kršene, ali posebno razlago, na katero se sklicuje, nacionalno sodišče, pri katerem je bilo vloženo navedeno pravno sredstvo, mora ali lahko odloča o tem istem pravnem sredstvu ne glede na obstoj notranjega postopkovnega pravila, v skladu s katerim morajo biti v tožbi zadevne kršitve natančno opredeljene.

17

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne povzema zadevnega postopkovnega pravila. Vendar iz tega predloga, spisa, ki je na voljo Sodišču, in pisnih stališč, predloženih v okviru tega postopka, izhaja, da gre za Rules of the Superior Courts (procesna pravila višjih sodišč), v skladu s katerimi mora na eni strani zahteva za sodni nadzor temeljiti na predstavitvi predlogov in tožbenih razlogov, na katerih ti predlogi temeljijo, pri čemer so v njih natančno navedeni vsi ti razlogi in za vsak posamezni tožbeni razlog navedena dejstva ali elementi, na katere se sklicuje v utemeljitev tega razloga, na drugi strani pa tožeča stranka na obravnavi ne sme navesti nobenega tožbenega razloga ali podati nobenega predloga razen tistih, ki so navedeni v tej predstavitvi.

18

V obravnavanem primeru iz sodbe z dne 27. maja 2021 izhaja, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari pri tem, ko je pred predložitvenim sodiščem navedla tožbene razloge, ki so podlaga za drugo, tretje in šesto vprašanje, kršila ta postopkovna pravila, zaradi česar mora to sodišče te razloge zavreči kot nedopustne, razen če mu pravo Unije ne nalaga ali dovoljuje, da jih obravnava.

19

Zato je treba za to, da bi se predložitvenemu sodišču podal koristen odgovor, šteti, da to sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, kakršno je opisano v točki 17 te sodbe.

20

V zvezi s tem, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah 29 in 30 sklepnih predlogov, čeprav pravo Unije na podlagi člena 11 Direktive 2011/92 in člena 9 Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana 25. junija 1998 v Aarhusu in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL 2005, L 124, str. 1), zahteva, da se zlasti združenjem za varstvo okolja zagotovi dostop do učinkovitega in poštenega postopka s pravnim sredstvom, ne določa niti kako niti kdaj je treba predstaviti predloge, s katerimi se izpodbija zakonitost upoštevnih odločitev, dejanj ali opustitev.

21

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa velja, da kadar na določenem področju ni predpisov Unije, mora pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za upravičene subjekte izhajajo iz prava Unije, če po eni strani ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če po drugi strani v praksi ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 7. junija 2007, van der Weerd in drugi, od C‑222/05 do C‑225/05, EU:C:2007:318, točka 28 in navedena sodna praksa).

22

Na prvem mestu, glede načela učinkovitosti iz ustaljene sodne prakse izhaja, da to načelo načeloma ne zahteva, da nacionalna sodišča po uradni dolžnosti preizkusijo razlog glede kršitve določb tega prava, kadar bi jih preizkus tega razloga obvezoval, da prekoračijo meje spora, kot so ga razmejile stranke, in se oprejo na druga dejstva in okoliščine od tistih, ki jih je v utemeljitev predloga navedla stranka, ki ima interes, da se uporabijo te določbe (sodba z dne 26. aprila 2017, Farkas, C‑564/15, EU:C:2017:302, točka 32 in navedena sodna praksa).

23

Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da so nacionalna postopkovna pravila, na podlagi katerih je predmet spora določen s tožbenimi razlogi, navedenimi ob vložitvi tožbe, v skladu z načelom učinkovitosti, ker zagotavljajo učinkovit potek postopka, zlasti z zaščito postopka pred zamudami zaradi presoje novih tožbenih razlogov (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 64 in navedena sodna praksa).

24

V obravnavanem primeru pa se ne zdi, da bi bila zadevna postopkovna pravila, kot so opisana v točki 17 te sodbe, takšna, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala izvrševanje pravic, podeljenih z direktivama 2011/92 in 92/43, iz postopka v glavni stvari, temveč so, nasprotno, takšna, da lahko spodbujajo učinkovit potek postopka s tem, da zahtevajo, da so razlogi, navedeni v pravnem sredstvu, navedeni dovolj natančno.

25

Nazadnje, čeprav je Sodišče razsodilo, da se na nekaterih področjih, zlasti na področju varstva potrošnikov, od nacionalnih sodišč lahko zahteva, da po uradni dolžnosti presodijo spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz predpisov Unije na tem področju (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 66 in navedena sodna praksa), pa take zahteve, ki je posledica posebnosti teh področij in zadevnih določb prava Unije, kot je potreba po izravnavi neravnovesja med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, v obravnavanem primeru ni mogoče izpeljati iz pravil Unije, na katera se nanašajo razlogi, navedeni v točki 18 te sodbe.

26

Na drugem mestu, ker se v skladu z elementi, ki so na voljo Sodišču, postopkovna pravila iz postopka v glavni stvari uporabljajo ne glede na to, ali se zatrjevane kršitve nanašajo na irsko pravo ali pravo Unije, se tudi ne zdi, da bi bila v nasprotju z načelom enakovrednosti.

27

Spoštovanje tega načela sicer zahteva, da kadar določbe nacionalnega prava v zvezi s procesnimi pravili sodišču nalagajo obveznost, da razlog, ki temelji na kršitvi nacionalnega prava, obravnava po uradni dolžnosti, mora takšna obveznost enako prevladati za razlog iste vrste, ki se nanaša na kršitev prava Unije. Enako velja, če nacionalno pravo sodišču podeljuje možnost, da tak razlog obravnava po uradni dolžnosti (sodba z dne 26. aprila 2017, Farkas, C‑564/15, EU:C:2017:302, točka 35 in navedena sodna praksa).

28

Vendar v obravnavanem primeru iz nobenega elementa iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da bi imelo predložitveno sodišče v skladu z irskim pravom tako obveznost ali razpolagalo s tako možnostjo. Nasprotno, iz sodbe z dne 27. maja 2021 izhaja, da morajo nacionalna sodišča na podlagi tega prava vse tožbene razloge, ki bi bili taki, kot so tisti, navedeni v točki 18 te sodbe, ne glede na to, ali se nanašajo na kršitev prava Unije ali nacionalnega prava, ker v tožbi niso bili navedeni z zahtevano natančnostjo, razglasiti za nedopustne.

29

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba pravo Unije razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, v skladu s katerim mora na eni strani zahteva za sodni nadzor tako glede na nacionalno pravo kot glede na določbe prava Unije, kot so člen 4, od (2) do (5), Direktive 2011/92 in Priloga III k tej direktivi ali člen 6(3) Direktive 92/43, temeljiti na predstavitvi predlogov in tožbenih razlogov, na katerih ti predlogi temeljijo, pri čemer so v njih natančno navedeni vsi ti razlogi in za vsak posamezni tožbeni razlog navedena dejstva ali elementi, na katere se sklicuje v utemeljitev tega razloga, na drugi strani pa tožeča stranka na obravnavi ne sme navesti nobenega tožbenega razloga ali podati nobenega predloga razen tistih, ki so navedeni v tej predstavitvi.

30

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo, tretje in šesto vprašanje ni treba odgovoriti.

31

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, ki ga je treba preučiti pred četrtim vprašanjem, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive 92/43 razlagati tako, da mora pristojni organ države članice, kadar odloči, da ustrezna presoja ni potrebna, izrecno in podrobno navesti razloge, na katere opira svojo odločitev, tako da odpravi vsak razumen znanstveni dvom o vplivih predvidenega načrta ali projekta na zadevno območje, ter izrecno in posamično odpraviti vsakega od dvomov, ki so bili v zvezi s tem izraženi v postopku sodelovanja javnosti.

32

Niti člen 6(3) Direktive 92/43 niti nobena druga določba te direktive ne določa zahtev v zvezi z obrazložitvijo odločb, sprejetih na podlagi tega člena 6(3).

33

Ob tem je treba na prvem mestu opozoriti, da pravica do dobrega upravljanja, ker odraža splošno načelo prava Unije, vključuje zahteve, ki jih morajo države članice spoštovati pri izvajanju prava Unije. Med temi zahtevami je obveznost obrazložitve odločb, ki jih sprejmejo nacionalni organi, še posebej pomembna, saj lahko zaradi te obveznosti naslovniki teh odločb branijo svoje pravice v najboljših možnih okoliščinah in se lahko ob popolnem poznavanju upoštevnih okoliščin odločijo, ali je zoper te odločbe smiselno vložiti pravno sredstvo. Potrebna je tudi za to, da se sodiščem omogoči opravljanje nadzora nad zakonitostjo navedenih odločb (sodba z dne 9. novembra 2017, LS Customs Services, C‑46/16, EU:C:2017:839, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).

34

Na drugem mestu, člen 6(3) Direktive 92/43 določa postopek presoje, katerega namen je s predhodnim nadzorom zagotoviti, da se načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potreben, vendar lahko nanj pomembno vpliva, odobri le, če ne škoduje celovitosti tega območja (sodba z dne 29. julija 2019, Inter‑Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 117 in navedena sodna praksa).

35

Ta člen 6(3) razlikuje med dvema fazama v postopku presoje, ki ga določa.

36

Prva, in sicer iz prvega stavka te določbe, od držav članic zahteva, da opravijo ustrezno presojo posledic načrta ali projekta za zavarovano območje, če lahko ta načrt ali ta projekt pomembno vpliva na to območje. Druga, in sicer iz drugega stavka navedene določbe, ki sledi tej ustrezni presoji, omejuje izdajo soglasja za tak načrt ali projekt s pogojem, da ta načrt ali projekt ne škodi celovitosti zadevnega območja, kar pa ne posega v določbe člena 6(4) Direktive 92/43 (sodba z dne 29. julija 2019, Inter‑Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 119 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s tem je, prvič, iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je zahteva po ustrezni presoji posledic načrta ali projekta, določena v členu 6(3) Direktive 92/43, podrejena pogoju, da obstaja verjetnost ali tveganje, da bo ta načrt ali projekt pomembno vplival na zadevno območje. Ob upoštevanju zlasti previdnostnega načela se šteje, da tako tveganje obstaja, če na podlagi najboljših znanstvenih dognanj na tem področju ni mogoče izključiti, da zadevni načrt ali projekt lahko vpliva na cilje ohranjanja tega območja. Presojo tega tveganja je treba izvesti zlasti glede na značilnosti in posebne okoljske razmere območja, na katero se tak načrt ali projekt nanaša (sodba z dne 29. julija 2019, Inter‑Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 134 in navedena sodna praksa).

38

Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso ustrezna presoja posledic načrta ali projekta pomeni, da je treba pred soglasjem k njemu ob upoštevanju najboljših znanstvenih dognanj na tem področju opredeliti vse vidike tega načrta ali tega projekta, ki lahko sam ali skupaj z drugimi načrti ali drugimi projekti vpliva na cilje ohranjanja zavarovanega območja. Pristojni nacionalni organi dejavnost dovolijo le, če so se prepričali, da ta dejavnost nima škodljivih vplivov na celovitost tega območja. To je podano, kadar z znanstvenega stališča ni nobenega razumnega dvoma o neobstoju teh učinkov (sodba z dne 29. julija 2019, Inter‑Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 120 in navedena sodna praksa).

39

V skladu s sodno prakso ta presoja ne sme biti pomanjkljiva in mora obsegati celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, s katerimi se ovrže vsak razumen znanstveni dvom o učinkih del, ki so predvidena na zadevnem varovanem območju (sodba z dne 25. julija 2018, Grace in Sweetman, C‑164/17, EU:C:2018:593, točka 39 in navedena sodna praksa, in z dne 7. novembra 2018, Holohan in drugi, C‑461/17, EU:C:2018:883, točka 49).

40

Taka zahteva pomeni, da lahko pristojni organ po ustrezni presoji zadostno navede razloge, ki so mu pred izdajo zadevnega soglasja omogočili, da se kljub morebitnim nasprotnim mnenjem prepriča, da ni podanega nobenega razumnega znanstvenega dvoma glede okoljskih vplivov načrtovanih del na zadevnem načrtovanih del na zadevnem območju (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2018, Holohan in drugi, C‑461/17, EU:C:2018:883, točka 51).

41

Take zahteve po obrazložitvi morajo biti izpolnjene tudi, kadar pristojni organ, kot v obravnavanem primeru, odobri projekt, ki lahko vpliva na zavarovano območje, ne da bi zahteval ustrezno presojo v smislu člena 6(3) Direktive 92/43.

42

Iz tega sledi, da kadar se pristojni organ odloči, da bo za tak projekt izdal soglasje, ne da bi zahteval ustrezno presojo v smislu te določbe, pravo Unije temu organu sicer ne nalaga, da v obrazložitvi take odločbe odgovori posamično na vsa pravna in dejanska vprašanja, ki so jih zadevne osebe navedle med upravnim postopkom, vendar mora navedeni organ kljub temu zadostno navesti razloge, ki so mu pred izdajo takega soglasja omogočili, da se kljub morebitnim nasprotnim mnenjem in razumnim dvomom, izraženim v teh mnenjih, prepriča, da je izključen kakršen koli razumen znanstveni dvom o možnosti, da bi ta projekt pomembno vplival na to območje.

43

Glede na zgoraj navedeno je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive 92/43 razlagati tako, da kadar se pristojni organ države članice odloči izdati soglasje za načrt ali projekt, ki lahko vpliva na območje, zavarovano na podlagi te direktive, ne da bi zahteval ustrezno presojo v smislu te določbe, temu organu v obrazložitvi take odločbe sicer ni treba odgovoriti posamično na vsa pravna in dejanska vprašanja, ki so bila navedena med upravnim postopkom, vendar mora kljub temu zadostno navesti razloge, ki so mu pred izdajo takega soglasja omogočili, da se kljub morebitnim nasprotnim mnenjem in razumnim dvomom, izraženim v teh mnenjih, prepriča, da je izključen kakršen koli razumen znanstveni dvom o možnosti, da bi ta projekt pomembno vplival na to območje.

44

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive 92/43 razlagati tako, da je za ugotovitev, ali je treba opraviti ustrezno presojo posledic načrta ali projekta na zavarovano območje na podlagi te direktive, mogoče upoštevati značilnosti tega načrta ali projekta, ki vključujejo odstranitev onesnaževal in ki torej lahko povzročijo zmanjšanje negativnih vplivov navedenega načrta ali projekta za to območje, kadar so bile te značilnosti v isti načrt ali projekt vključene kot standardne značilnosti, neodvisno od kakršnega koli vpliva na navedeno območje.

45

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da si predložitveno sodišče to vprašanje postavlja zlasti glede na sodbo z dne 12. aprila 2018, People Over Wind in Sweetman (C‑323/17, EU:C:2018:244). Natančneje, sprašuje se, ali je ob upoštevanju te sodbe agencija za prostorsko načrtovanje pri odločitvi, da ne bo zahtevala ustrezne presoje vplivov projekta iz postopka v glavni stvari na območja iz točke 7 te sodbe, lahko upoštevala ukrepe, opisane v točki 9 te sodbe.

46

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v točki 40 sodbe z dne 12. aprila 2018, People Over Wind in Sweetman (C‑323/17, EU:C:2018:244), razsodilo, da je treba člen 6(3) Direktive 92/43 razlagati tako, da se za ugotovitev, ali je treba pozneje opraviti ustrezno presojo vplivov načrta ali projekta na zadevno območje, v fazi predhodne ocene ne smejo upoštevati ukrepi, katerih namen je preprečiti ali zmanjšati škodljive posledice tega načrta ali projekta na to območje.

47

Sodišče je v isti sodbi med drugim menilo, da se zaradi okoliščine, da se pri presoji nujnosti izvedbe ustrezne presoje upoštevajo ukrepi za preprečitev ali zmanjšanje škodljivih posledic načrta ali projekta na zadevno območje, domneva, da je verjetno, da se pomembno vpliva na to območje in da je zato treba opraviti tako presojo, pri čemer to ugotovitev potrjuje dejstvo, da je treba celovito in natančno analizo ukrepov, s katerimi se lahko preprečijo ali zmanjšajo morebitne pomembne posledice za zadevno območje, izvesti ravno v fazi ustrezne presoje, ne pa v fazi predhodne ocene. Poleg tega bi po mnenju Sodišča upoštevanje takih ukrepov že v fazi predhodne ocene lahko ogrozilo polni učinek Direktive 92/43 na splošno in natančneje faze presoje, ker bi ta zadnja faza izgubila namen in ker bi obstajala nevarnost zlorabe te faze presoje, ki pa je bistveno jamstvo, ki ga določa ta direktiva (glej v tem smislu sodbo z dne z dne 12. aprila 2018, People Over Wind in Sweetman, C‑323/17, EU:C:2018:244, točke od 35 do 37).

48

Vendar take ugotovitve ne morejo povzročiti tega, da se v fazi predhodne ocene projekta ne upoštevajo vsi sestavni deli tega projekta, ki so z njim povezani in katerih posledica je zmanjšanje škodljivih vplivov navedenega projekta na zadevno območje.

49

Tako, kadar taki elementi v zasnovo projekta niso vključeni z namenom zmanjšanja negativnih posledic tega projekta za zadevno območje, ampak so vključeni kot standardne značilnosti, ki se zahtevajo za vse projekte iste vrste, teh elementov – drugače kot ukrepov iz točk 46 in 47 te sodbe – zlasti ni mogoče šteti za pokazatelj verjetnosti pomembnega vpliva na to območje.

50

S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, pa se zdi, da je vključitev ukrepov iz točke 9 te sodbe v zasnovo projektov, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na splošno določena z akti načrtovanja in da je bila v obravnavanem primeru določena z razvojnim načrtom okrožja Meath 2013–2019, ki je bil poleg tega predmet okoljske presoje na podlagi Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 157).

51

Člen 6(3) Direktive 92/43, razlagan ob upoštevanju previdnostnega načela, torej ne nasprotuje upoštevanju takih ukrepov v fazi predhodne ocene teh projektov.

52

Glede na zgoraj navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive 92/43 razlagati tako, da je za ugotovitev, ali je treba opraviti ustrezno presojo posledic načrta ali projekta na neko območje, mogoče upoštevati značilnosti tega načrta ali projekta, ki vključujejo odstranitev onesnaževal in ki torej lahko povzročijo zmanjšanje negativnih vplivov navedenega načrta ali projekta za to območje, kadar so bile te značilnosti v isti načrt ali projekt vključene kot standardne značilnosti, neločljivo povezane s takim načrtom ali projektom, neodvisno od kakršnega koli vpliva na navedeno območje.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: