–

za Evropsko komisijo D. Drambozova, D. Recchia in C. Valero, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(3) in 12 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) in člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349).

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru petnajstih sporov med, na eni strani, javnimi uslužbenci okrajne službe Glavna direktsia „Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto“ kam Ministerstvo na vatreshnite raboti (generalni direktorat za požarno varnost in civilno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve, Bolgarija) in, na drugi strani, tem generalnim direktoratom glede izračuna in plačila ur nočnega dela, ki so ga opravili ti javni uslužbenci.

3

Člen 1 Direktive 2003/88, naslovljen „Namen in področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

3.   Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive [89/391], brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

[…]“

4

Člen 2 Direktive 2003/88, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

3.   ,nočni čas‘ pomeni vsako obdobje, ki ni krajše od sedmih ur, kakor ga določa nacionalna zakonodaja, in v vsakem primeru vključuje čas med polnočjo in 5 uro zjutraj;

4.   ,delavec, ki dela ponoči‘ pomeni:

5.   ‚izmensko delo‘ pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju;

6.   ,delavec, ki dela v izmeni‘ pomeni vsakega delavca, čigar urnik dela vključuje izmensko delo;

[…]“

5

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Trajanje nočnega dela“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

Za izvajanje točke (b) se delo, ki vključuje posebno tveganje ali težke fizične ali psihične obremenitve, opredeli v nacionalni zakonodaji in/ali praksi ali v kolektivnih pogodbah ali sporazumih, sklenjenimi med socialnimi partnerji, ob upoštevanju posebnih učinkov in tveganj nočnega dela.“

6

Člen 12 navedene direktive, naslovljen „Varnost in varovanje zdravja“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

7

Člen 2 Direktive 89/391, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.).

2.   Ta direktiva se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.“

8

Člen 140 Kodeks na truda (zakonik o delovnih razmerjih) (DV št. 26 z dne 1. aprila 1986 in DV št. 27 z dne 4. aprila 1986) v različici, ki se uporablja za spore o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o delovnih razmerjih), določa:

„(1)   Običajno tedensko trajanje nočnega dela v petdnevnem delovnem tednu ne sme presegati 35 ur. Običajno trajanje nočnega dela v petdnevnem delovnem tednu ne sme presegati 7 ur.

(2)   Nočno delo je delo, ki se opravlja med 22. in 6. uro, za mlajše od 16 let pa to časovno obdobje traja od 20. do 6. ure.

[…]“

9

Člen 143 zakonika o delovnih razmerjih določa:

„(1)   Nadurno delo je delo, ki ga delavec opravi zunaj delovnega časa, določenega zanj, na zahtevo delodajalca ali nadrejenega ali če je slednji s tem seznanjen in temu ne nasprotuje.

[…]“

10

Člen 142 zakon za Ministerstvo na vatreshnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve) z dne 28. maja in 19. junija 2014 (DV št. 53 z dne 27. junija 2014, str. 2) v različici, ki se uporablja za spore o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o ministrstvu za notranje zadeve), določa:

„(1)   Uslužbenci ministrstva za notranje zadeve so:

[…]“

11

Člen 187 zakona o ministrstvu za notranje zadeve je v različici, ki se je uporabljala pred začetkom veljavnosti zakon za izmenenie i dopalnenie na zakon za Ministerstvo na vatreshnite raboti (zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o ministrstvu za notranje zadeve) z dne 11. junija in 1. julija 2020 (DV št. 60 z dne 7. julija 2020, str. 3), določal:

„(1)   Običajni delovni čas za javne uslužbence ministrstva za notranje zadeve je 8 ur na dan in 40 ur na teden za petdnevni delovni teden.

[…]

3.   Delovni čas javnih uslužbencev se dnevno izračuna v delovne dni, za osebe, ki delajo v izmenah, ki trajajo 8, 12 ali 24 ur, pa se izračuna za obdobje treh mesecev. Delovno mesto, na katerem se delo opravlja 24 ur, je izjema. […] Če je delo izmensko, se lahko nočno delo opravlja od 22. do 6. ure, povprečen delovni čas pa ne sme presegati 8 ur v 24-urnem obdobju.

[…]

9.   Podrobna pravila o organizaciji, razporejanju in izračunu delovnega časa, plačilu za delo, ki ga javni uslužbenci opravijo zunaj običajnega delovnega časa, ureditvi službe, odmorih in dopustih javnih uslužbencev so urejena z uredbo ministra za notranje zadeve.

[…]“

12

Člen 187 zakona o ministrstvu za notranje zadeve v različici, ki se uporablja od začetka veljavnosti zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o ministrstvu za notranje zadeve z dne 11. junija in 1. julija 2020, določa:

„(1)   Običajni delovni čas za javne uslužbence ministrstva za notranje zadeve je 8 ur na dan in 40 ur na teden za petdnevni delovni teden. Običajni delovni čas nočnega dela je 8 ur v obdobju 24 ur. Za nočno delo se šteje delo, ki se opravlja med 22. in 6. uro.

(2)   Za javne uslužbence, ki opravljajo funkcije v posebnih okoliščinah, v katerih so izpostavljeni tveganju za življenje in zdravje, se določi skrajšani delovni čas.

(3)   Delovni čas javnih uslužbencev se dnevno izračuna v delovne dni, za osebe, ki delajo v izmenah, ki trajajo 8, 12 ali 24 ur, pa se izračuna za obdobje treh mesecev. Delovno mesto, na katerem se delo opravlja 24 ur, je izjema.

[…]

(10)   Podrobna pravila o organizaciji, razporejanju in izračunu delovnega časa, plačilu za delo, ki ga javni uslužbenci opravijo zunaj običajnega delovnega časa, ureditvi službe, odmorih in dopustih javnih uslužbencev v smislu člena 142(1), točka 1, in (3), so urejena z uredbo ministra za notranje zadeve.“

13

Člen 188(2) tega zakona določa:

„Javni uslužbenci ministrstva za notranje zadeve, ki delajo med 22. in 6. uro, imajo pravico do posebnega varstva, določenega v zakoniku o delovnih razmerjih.“

14

Člen 3(3) naredba št. 8121z-776 (uredba št. 8121z-776) z dne 29. julija 2016 (DV št. 60 z dne 2. avgusta 2016, str. 16), ki je bil razveljavljen 14. januarja 2020, je določal:

„Od javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve se lahko zahteva, naj delajo tudi ponoči, od 22. do 6. ure, pri čemer povprečni delovni čas ne sme presegati 8 ur v 24-urnem obdobju.“

15

Člen 3(2) naredba št. 8121z-36 (uredba št. 8121z-36) z dne 7. januarja 2020 (DV št. 3 z dne 10. januarja 2020, str. 3), ki je bil razveljavljen 21. oktobra 2020, je določal:

„Od javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve se lahko zahteva, naj delajo tudi ponoči, od 22. do 6. ure, pri čemer povprečni delovni čas ne sme presegati 8 ur v 24-urnem obdobju.“

16

Člen 3(2) naredba št. 8121z-1174 (uredba št. 8121z-1174) z dne 21. oktobra 2020 (DV št. 93 z dne 30. oktobra 2020), ki je bil razveljavljen 15. decembra 2020, je določal:

„Od javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve se lahko zahteva, naj delajo tudi ponoči, od 22. do 6. ure, pri čemer povprečni delovni čas ne sme presegati 8 ur v 24-urnem obdobju.“

17

Člen 8 naredba za strukturata i organizatsiata na rabotnata zaplata (uredba o strukturi in organizaciji plač) z dne 17. januarja 2007 (DV št. 9 z dne 26. januarja 2007, str. 2) je določal:

„Delavci za vsako uro ali del ure nočnega dela, opravljenega med 22. in 6. uro, prejmejo dodatno plačilo za nočno delo v višini najmanj 0,25 bolgarskega leva [(BGN)] (približno 0,13 EUR).“

18

Ta določba je v različici, ki se je uporabljala od začetka veljavnosti postanovlenie za izmenenie na Naredbata za strukturata i organizatsiata na rabotnata zaplata (odlok o spremembi uredbe o strukturi in organizaciji plač) z dne 21. julija 2020 (DV št. 66 z dne 24. julija 2020, str. 7), določala:

„Delavci za vsako uro ali del ure nočnega dela, opravljenega med 22. in 6. uro, prejmejo dodatno plačilo za nočno delo v višini najmanj 0,15 % minimalne državne plače, ki ne sme biti nižje od 1 BGN.“

19

Člen 9(2) uredbe o strukturi in organizaciji plač določa:

„Pri izračunu skupnega delovnega časa se ure nočnega dela pretvorijo v ure dnevnega dela s količnikom, ki izraža razmerje med običajnim trajanjem dnevnega in nočnega dela, določenim za zadevno delovno mesto.“

20

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari imajo status javnih uslužbencev in opravljajo naloge gasilcev v okrajni službi v Kuli (Bolgarija) generalnega direktorata za požarno varnost in civilno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve.

21

Postopki v glavni stvari se nanašajo na obdobje od 31. januarja 2018 do 31. decembra 2020, v katerem so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari delale v okviru izmenskega dela, ki je trajalo 24 ur, izračunalo pa se je za obdobje treh mesecev. V tem obdobju so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari opravljale nočno delo med 22. in 6. uro, pri čemer so v 24-urnem obdobju opravile 8 ur nočnega dela.

22

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je v bolgarski zakonodaji splošna ureditev nočnega dela urejena v zakoniku o delovnih razmerjih, ki določa, prvič, da nočno delo ne sme presegati 7 ur v 24-urnem obdobju in, drugič, da se za nadure, ki pomenijo delo, opravljeno zunaj predvidenega delovnega časa, plačilo očitno poveča za 50 %.

23

Dodaja pa, da je v skladu s posebno ureditvijo dela, določeno v zakonu o ministrstvu za notranje zadeve, običajno trajanje nočnega dela 8 ur v 24 urnem obdobju in da če ta ureditev – tako kot splošna ureditev nočnega dela – določa, da nadure pomenijo delo, ki se opravlja zunaj predvidenega delovnega časa, se za običajno 8‑urno delo plača le dodatek 0,25 BGN na uro.

24

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari trdijo, da nočno delo v obsegu, v katerem ustreza razliki med običajnim trajanjem nočnega dela, ki se uporablja zanje, in običajnim trajanjem nočnega dela, ki se uporablja za delavce v zasebnem sektorju, in sicer ena ura, pomeni nadurno delo. Zaradi teh nadur pa naj se plača ne bi zvišala, kot je določeno v zakoniku o delovnih razmerjih. Posebna ureditev nočnega dela, določena v zakonu o ministrstvu za notranje zadeve, naj bi namreč določala le, da se za nočno delo prizna dodatno plačilo v višini 0,25 BGN na uro. Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari torej menijo, da je način izračuna plačila za nočno delo iz zakona o ministrstvu za notranje zadeve diskriminatoren in da bi morala zanje veljati najugodnejša ureditev, in sicer splošna ureditev.

25

Predložitveno sodišče navaja, da so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, ki so javni uslužbenci okrajne službe generalnega direktorata za požarno varnost in civilno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve, deležne nekaterih ugodnosti v primerjavi z delavci, za katere velja splošna ureditev nočnega dela iz zakonika o delovnih razmerjih, kot so daljši plačani dopusti ali višje odpravnine ob upokojitvi.

26

Sprašuje se torej, ali za take osebe lahko veljajo manj ugodni delovni pogoji v drugih pogledih, zlasti glede dejstva, da je zanje običajno trajanje nočnega dela določeno na 8 ur.

27

V teh okoliščinah je Rayonen sad – Kula (okrajno sodišče v Kuli, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta v zadevah od C‑529/21 do C‑536/21 in v zadevah od C‑732/21 do C‑738/21 enaki:

28

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se predlogi za sprejetje predhodne odločbe v zadevah od C‑529/21 do C‑536/21 obravnavajo po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 107(1) Poslovnika Sodišča.

29

Sodišče je 9. septembra 2021 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločilo, da temu predlogu ne ugodi.

30

Zadeve od C‑529/21 do C‑536/21 in od C‑732/21 do C‑738/21 so bile s sklepoma predsednika Sodišča z dne 24. septembra in 16. decembra 2021 združene, postopek pred Sodiščem pa je bil prekinjen do razglasitve sodbe z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto (C‑262/20, EU:C:2022:117).

31

Ta postopek se je nadaljeval 28. februarja 2022.

32

Zadeve od C‑529/21 do C‑536/21 ter zadeve od C‑732/21 do C‑738/21 so bile s sklepom Sodišča z dne 13. decembra 2022 združene za izdajo sodbe.

33

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se Direktiva 2003/88 uporablja za dejavnosti, kot so dejavnosti tožečih strank iz postopkov v glavni stvari, ki so javni uslužbenci, ki opravljajo naloge gasilcev pri generalnem direktoratu za požarno varnost in civilno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve, in ki se štejejo za delavce, ki delajo ponoči, glede na to, da je v členu 1(3) Direktive 2003/88 področje navedene direktive po eni strani opredeljeno z izrecnim sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391, člen 2 Direktive 89/391 pa po drugi strani določa, da se zadnjenavedena direktiva ne uporablja, kadar ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, na primer v oboroženih silah ali policiji, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

34

Najprej je treba opozoriti, da se zadeve, o katerih odloča predložitveno sodišče, nanašajo le na uporabo Direktive 2003/88 za javne uslužbence, ki opravljajo naloge gasilcev in ki redno delajo ponoči. Kot predlaga Evropska komisija, je torej treba prvo vprašanje razumeti v smislu, da se z njim sprašuje, ali je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2 Direktive 89/391 razlagati tako, da se Direktiva 2003/88 uporablja za delavce v javnem sektorju, kot so gasilci, ki se štejejo za delavce, ki delajo ponoči.

35

Prvič, v zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se v skladu s členom 1(3) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2 Direktive 89/391, na katerega napotuje prvonavedena direktiva, ti direktivi uporabljata za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu ter ureditev nekaterih vidikov organizacije njihovega delovnega časa (sodba z dne 3. maja 2012, Neidel, C‑337/10, EU:C:2012:263, točka 20).

36

Drugič, iz tega sledi, da je treba področje uporabe Direktive 89/391 razumeti široko, zato je treba izjeme od tega področja uporabe, določene v členu 2(2), prvi pododstavek, te direktive razlagati ozko. Te izjeme so bile namreč sprejete samo zato, da zagotavljajo dobro delovanje služb, ki so nujno potrebne za zaščito varnosti, zdravja in javnega reda v primeru nevarnega dogodka izjemnih razsežnosti (sodba z dne 3. maja 2012, Neidel, C‑337/10, EU:C:2012:263, točka 21 in navedena sodna praksa).

37

Tretjič, Sodišče je razsodilo, da merilo, uporabljeno v členu 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 za izključitev nekaterih dejavnosti s področja uporabe te direktive in zato s področja uporabe Direktive 2003/88, ne temelji na pripadnosti delavca enemu od sektorjev javnih služb iz te določbe, obravnavanemu kot celota, temveč izključno na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, ki jih opravljajo delavci iz sektorjev, na katere se navedena določba nanaša, in sicer naravi, ki upravičuje odstopanje od pravil na področju varovanja zdravja in varnosti delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti (sodba z dne 15. julija 2021, Ministrstvo za obrambo, C‑742/19, EU:C:2021:597, točka 56).

38

Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da čeprav se morajo nekatere službe odzvati na dogodke, ki sami po sebi niso predvidljivi, pa za dejavnosti, ki se v okviru teh služb opravljajo v normalnih razmerah in ki poleg tega ustrezajo nalogi, ki je bila tem službam zaupana, vnaprejšnja organizacija ni nič težja, vključno z delovnimi urniki osebja (sodba z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 57).

39

Sodišče je v tem okviru razsodilo, da se mora Direktiva 2003/88 uporabljati za dejavnosti gasilcev, čeprav jih izvajajo intervencijske sile na terenu, pri čemer ni pomembno, ali je njihov cilj gašenje požara ali zagotavljanje pomoči drugače, če se te dejavnosti opravljajo v običajnih razmerah v skladu z nalogo, dodeljeno zadevni službi, in to kljub temu, da so posredovanja, ki jih te dejavnosti lahko obsegajo, po naravi nepredvidljiva in lahko delavce, ki jih izvajajo, izpostavljajo nekaterim tveganjem v zvezi z njihovo varnostjo in/ali zdravjem (sodba z dne 21. februarja 2018, Matzak, C‑518/15, EU:C:2018:82, točka 27).

40

Zato se mora Direktiva 2003/88 uporabljati za dejavnosti delavcev v javnem sektorju, kot so gasilci, ki se štejejo za delavce, ki delajo ponoči, če se te dejavnosti opravljajo v običajnih razmerah. Predložitveno sodišče bo moralo presoditi, ali se dejavnosti tožečih strank iz postopkov v glavni stvari izvajajo v takih okoliščinah.

41

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2 Direktive 89/391 razlagati tako, da se Direktiva 2003/88 uporablja za delavce v javnem sektorju, kot so gasilci, ki se štejejo za delavce, ki delajo ponoči, če ti delavci svoje dejavnosti opravljajo v običajnih razmerah.

42

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pri presoji enakovrednosti ustreznih služb ali sredstev za varovanje in preventivo v zvezi z varnostjo in zdravjem delavcev, ki delajo ponoči, ali delavcev, ki delajo v izmenah, kot se zahteva v členu 12(b) Direktive 2003/88, upoštevati morebitne razlike, ki znotraj države članice obstajajo med različnimi kategorijami delavcev, ki delajo ponoči.

43

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 12(b) Direktive 2003/88 določa, da se delavcem, ki delajo ponoči, in delavcem, ki delajo v izmenah, zagotovijo ustrezne službe ali sredstva za varovanje in preventivo v zvezi z varnostjo in zdravjem, ki so enakovredna tistim, ki so na voljo „drugim delavcem“. Ta določba pa ne ureja razmerja med delavci, ki delajo ponoči, iz različnih sektorjev ali področij, temveč razmerje med delavci, ki delajo ponoči, in delavci, ki delajo podnevi, glede služb ali sredstev za varovanje ali preventivo, ki se jim morajo zagotoviti.

44

Vendar mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, na podlagi katerega bo to lahko rešilo spor, o katerem odloča. V tem smislu lahko Sodišče po potrebi preoblikuje vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v svojem vprašanju ni sklicevalo (sodbi z dne 15. julija 2021, Ministrstvo za obrambo, C‑742/19, EU:C:2021:597, točka 31, in z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, EU:C:2022:117, točka 33 in navedena sodna praksa).

45

V obravnavanem primeru se drugo vprašanje, kot je razvidno iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe, dejansko nanaša na uporabo splošnega načela enakega obravnavanja, določenega v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Predložitveno sodišče se namreč sprašuje, ali je treba morebitne ugodnejše delovne pogoje, do katerih so v skladu s členom 12(a) Direktive 2003/88 upravičeni delavci, ki delajo ponoči, iz zasebnega sektorja, uporabiti tudi za delavce, ki delajo ponoči, iz javnega sektorja.

46

Zato je treba za drugo vprašanje šteti, da se z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 20 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da se običajno krajše trajanje nočnega dela, ki je v nacionalnem pravu določeno za delavce v zasebnem sektorju, ne uporablja za delavce v javnem sektorju, kot so gasilci.

47

Na prvem mestu, v zvezi z ravnjo varovanja zdravja in varnosti, ki jo morajo države članice zagotoviti delavcem, ki delajo ponoči, je treba ugotoviti, prvič, da člen 12(a) Direktive 2003/88 zahteva, da države članice pri določanju te ravni varovanja upoštevajo naravo nočnega dela, v skladu s členom 12(b) te direktive pa se delavcem, ki delajo ponoči, in delavcem, ki delajo v izmenah, zagotovijo ustrezne službe ali sredstva za varovanje in preventivo, ki so enakovredna tistim, ki se uporabljajo za „druge delavce“.

48

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 31(1) Listine določa, da ima „[v]sak delavec […] pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo“, člen 31(2) Listine natančneje določa, da ima „[v]sak delavec […] pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta“, s členom 12 Direktive 2003/88 pa se tako ta temeljna pravica iz člena 31 Listine konkretizira.

49

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da obveznost iz člena 12(a) te direktive, da je treba sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi se zagotovi, da je delavcem, ki delajo ponoči, in delavcem, ki delajo v izmenah, zagotovljena varnost, primerna naravi njihovega dela, državam članicam dopušča določeno polje proste presoje glede ustreznih ukrepov, ki jih je treba izvesti (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 48 in navedena sodna praksa).

50

Drugič, to obveznost je treba izvajati tako, da se dosežejo cilji varstva, ki so določeni v zadevni direktivi. Natančneje, države članice morajo pri določanju potrebne ravni varovanja zdravja in varnosti delavcev, ki delajo ponoči, zagotoviti spoštovanje načel varovanja zdravja in varnosti delavcev. Zato morajo zagotoviti, da so delavci, ki delajo ponoči, deležni drugih zaščitnih ukrepov v zvezi z delovnim časom, plačilom, nadomestili ali podobnimi ugodnostmi, s katerimi je mogoče izravnati posebno obremenitev, ki jo vključuje tovrstno delo in ki je poudarjena zlasti v Direktivi 2003/88, ter torej upoštevati naravo nočnega dela (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 51).

51

Tretjič, spomniti je treba tudi, da je glede na večjo obremenitev, ki jo pomeni nočno delo v primerjavi z dnevnim delom, skrajšanje običajnega trajanja nočnega dela v primerjavi z običajnim trajanjem dnevnega dela lahko ustrezna rešitev za zagotovitev varovanja zdravja in varnosti zadevnih delavcev, čeprav to ni edina mogoča rešitev. Glede na naravo zadevne dejavnosti bi k varovanju zdravja in varnosti teh delavcev lahko prispevalo na primer tudi zagotavljanje dodatnega časa za počitek ali prosti čas (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 53).

52

Na drugem mestu, v zvezi z upoštevnostjo načela enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 20 Listine, v skladu s katerim so „[p]red zakonom […] vsi enaki“, je treba spomniti, prvič, da je Sodišče razsodilo, da je to načelo splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. Različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo, in če je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 58 in navedena sodna praksa).

53

Drugič, spomniti je treba, da je področje uporabe Listine – v zvezi z ravnanjem držav članic – opredeljeno v njenem členu 51(1), v skladu s katerim se določbe Listine uporabljajo za institucije Evropske unije, za države članice pa samo, kadar izvajajo pravo Unije, in da v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „izvajanje prava Unije“ v smislu te določbe zahteva obstoj povezave med aktom prava Unije in zadevnim nacionalnim ukrepom, ki presega zgolj sorodnost zadevnih področij ali posredne učinke enega od področij na drugo, ob upoštevanju meril za presojo, ki jih je opredelilo Sodišče (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 60 in navedena sodna praksa).

54

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 140(1) zakonika o delovnih razmerjih na eni strani določa, da običajno trajanje nočnega dela v petdnevnem delovnem tednu ne sme presegati 7 ur. Kot poudarja predložitveno sodišče, se ta določba uporablja za delavce v zasebnem sektorju. Na drugi strani se lahko nočno delo v skladu s členom 187(3) zakona o ministrstvu za notranje zadeve v primeru izmenskega dela opravlja od 22. ure do 6. ure, delovni čas javnih uslužbencev tega ministrstva pa v povprečju ne sme presegati 8 ur v 24-urnem obdobju. Kot je ugotovilo Sodišče, se s tema določbama natančneje določajo delovni pogoji, ki veljajo za nočno delo, v zvezi z varnostjo in zdravjem ter zlasti omejitev trajanja nočnega dela. S tema določbama se izvaja Direktiva 2003/88 in zato spadata na področje uporabe prava Unije (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točke od 61 do 63).

55

Tretjič, če predložitveno sodišče meni, da se z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari uvaja ureditev, ki velja za delavce v zasebnem sektorju, ki je ugodnejša od ureditve, ki se uporablja za delavce v javnem sektorju, vključno s tožečimi strankami iz postopkov v glavni stvari, je treba ugotoviti, da je Sodišče razsodilo, da je mogoče različno obravnavanje, ki temelji na tem, ali gre za uslužbensko ali pogodbeno delovno razmerje, načeloma presojati glede na načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije, zdaj določeno v členih 20 in 21 Listine (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 65).

56

V zvezi z zahtevo primerljivosti zadevnih položajev za ugotovitev obstoja kršitve načela enakega obravnavanja je Sodišče najprej pojasnilo, da se ta primerljivost ne sme presojati splošno in abstraktno, ampak specifično in konkretno glede na vse elemente, ki so značilni za te položaje, predvsem glede na namen in cilj nacionalne zakonodaje, s katero se uvaja zadevno razlikovanje, ter – odvisno od primera – glede na načela in cilje področja, na katero ta nacionalna zakonodaja spada (sodba z dne z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 67 in navedena sodna praksa).

57

Predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev, mora opraviti potrebna preverjanja, da opredeli upoštevne kategorije delavcev in ugotovi, ali je zahteva po primerljivosti zadevnih položajev izpolnjena (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 70 in navedena sodna praksa).

58

Vendar je Sodišče, ki mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, pristojno, da glede na elemente iz spisa, ki mu je na voljo, poda pojasnila, ki naj predložitveno sodišče usmerjajo pri rešitvi spora o glavni stvari (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 70 in navedena sodna praksa).

59

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče razlikuje med abstraktnima kategorijama delavcev, ki delajo ponoči, in sicer, kategorijo „delavcev, ki delajo ponoči, iz javnega sektorja“ na eni strani, čeprav navaja primer posebne kategorije javnih uslužbencev generalnega direktorata za požarno varnost in civilno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve, in kategorijo „delavcev, ki delajo ponoči, iz zasebnega sektorja“ na drugi strani.

60

Sodišče pa je razsodilo, da se v skladu s členom 20 Listine primerljivost zadevnih položajev za ugotovitev obstoja kršitve načela enakega obravnavanja ne sme presojati splošno in abstraktno, ampak specifično in konkretno glede na vse elemente, ki so značilni za te položaje, predvsem glede na namen in cilj nacionalne zakonodaje, s katero se uvaja zadevno razlikovanje, ter – odvisno od primera – glede na načela in cilje področja, na katero spada ta nacionalna zakonodaja (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 67).

61

Poleg tega, čeprav je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so delavci v javnem sektorju deležni dodatnih ugodnosti v primerjavi z delavci v zasebnem sektorju, pa ni pojasnjeno, ali so te ugodnosti neposredno povezane z naravo nočnega dela, ki ga opravljajo delavci javnega sektorja, na katere se nanašajo zadeve v glavni stvari, in sicer javni uslužbenci generalnega direktorata za požarno varnost in civilno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve, ali pa imajo drugačen cilj.

62

Prav tako je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče ni pojasnilo – če bi bilo treba ugotoviti, da gre za različno obravnavanje dveh kategorij delavcev, ki so v primerljivem položaju – kateri cilji naj bi se uresničevali z nacionalno zakonodajo, s katero se uvaja tako različno obravnavanje.

63

Predložitveno sodišče bo torej moralo ugotoviti, prvič, ali so delavci iz zadevnih kategorij v primerljivem položaju, drugič, ali gre pri teh kategorijah za različno obravnavanje in, tretjič, ali je to različno obravnavanje utemeljeno z objektivnim in razumnim merilom, torej ali je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno zakonodajo, in ali je sorazmerno s tem ciljem (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 80).

64

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 12 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 20 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da običajno trajanje nočnega dela, ki je v zakonodaji države članice za delavce v zasebnem sektorju določeno na 7 ur, ne velja za delavce v javnem sektorju, kot so gasilci, če je tako različno obravnavanje – če so delavci iz zadevnih kategorij v primerljivem položaju – utemeljeno z objektivnim in razumnim merilom, torej je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči s to zakonodajo, in je s tem ciljem sorazmerno.

65

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: