–

za DOMUS-Software-AG T. Schwartz, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara in C. Hermes, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in (2) v povezavi s členom 3 Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama DOMUS-Software-AG (v nadaljevanju: Domus) in Marc Braschoß Immobilien GmbH (v nadaljevanju: MBI) v zvezi z zahtevkom za plačilo pavšalnega nadomestila stroškov izterjave, ki so nastali zaradi zaporednih zamud pri plačilih v okviru ene in iste pogodbe.

3

V uvodnih izjavah 3, 17, 19 in 22 Direktive 2011/7 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Cilj te direktive je boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga ter s tem spodbudili konkurenčnost podjetij, zlasti [malih in srednje velikih podjetij (MSP)].

2.   Ta direktiva se uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.“

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Posli med podjetji“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da je v trgovinskih poslih med podjetji upnik upravičen do obresti zaradi zamude pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

7

Člen 5 Direktive 2011/7, naslovljen „Plačilni roki“, določa:

„Ta direktiva ne posega v možnost strank, da se v skladu z ustreznimi določbami veljavnega nacionalnega prava dogovorijo o rokih za plačilo obrokov. Kadar kateri koli obrok v takšnih primerih ni plačan na dogovorjen datum, se obresti in nadomestilo, določeni v tej direktivi, izračunajo samo na podlagi zapadlih zneskov.“

8

Člen 6 te direktive, naslovljen „Nadomestilo stroškov izterjave“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo v skladu s členom 3 ali 4.

2.   Države članice zagotovijo, da fiksni znesek iz odstavka 1 zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave.

3.   Upnik je poleg fiksnega zneska iz odstavka 1 upravičen zahtevati razumno nadomestilo od dolžnika za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska. To bi lahko vključevalo med drugim stroške za najem odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.“

9

Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Nepošteni pogodbeni pogoji in prakse“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da je pogodbeni pogoj ali praksa glede dneva plačila ali plačilnega roka, obrestne mere za zamudo pri plačilu ali nadomestila stroškov izterjave bodisi neizvršljiv bodisi razlog za zahtevo odškodnine, če je skrajno nepošten do upnika.

Pri ugotavljanju, ali je pogodbeni pogoj ali praksa skrajno nepošten do upnika v smislu prvega pododstavka, se upoštevajo vse okoliščine primera, vključno z:

[…]

10

Člen 286(1) in (3) Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB) določa:

„(1)   Če dolžnik na opozorilo upnika, izdano po poteku roka za plačilo, ne poravna svoje obveznosti, pride s tem opozorilom v zamudo. Ukrepanje za izvršitev storitve in vročitev plačilnega naloga v okviru ustreznega postopka sta izenačena z opozorilom.

[…]

(3)   Dolžnik terjatve je v zamudi najpozneje trideset dni po izteku roka in prejemu računa ali enakovredne zahteve za plačilo, če ni poprej izvedel plačila; […]“.

11

Člen 288(5) tega zakonika določa:

„Upnik terjatve je v primeru zamude dolžnika, če ta ni potrošnik, upravičen prejeti tudi fiksni znesek v višini 40,00 EUR. To velja tudi, če se ta terjatev nanaša na plačilo z zamikom ali drugo plačilo po obrokih. Fiksni znesek iz prvega stavka se odšteje od dolgovanega nadomestila, če je škoda nastala zaradi stroškov sodnega postopka.“

12

Domus in MBI, podjetji nemškega prava, sta 21. avgusta 2019 sklenili pogodbo, katere predmet je bilo vzdrževanje programske opreme, ki jo je kupilo drugo podjetje, v zameno za mesečno plačilo zneska v višini 135 EUR, povečanega za davek na dodano vrednost (DDV), ki je zapadel v plačilo na začetku vsakega obračunskega obdobja.

13

Podjetje Domus je 11. septembra 2019, 1. oktobra 2019 in 1. januarja 2020 zaporedoma izdalo račune na podlagi te pogodbe za mesec september 2019 (133,04 EUR), mesece od oktobra do decembra 2019 (399,13 EUR) in mesece od januarja do marca 2020 (399,13 EUR). Podjetje MBI je račune vsakič prejelo na dan po njihovi izdaji.

14

Ker ti računi ob zapadlosti niso bili plačani, je podjetje Domus pri Amtsgericht München (okrajno sodišče v Münchnu, Nemčija) vložilo tožbo, v kateri je zahtevalo, naj se podjetju MBI na podlagi člena 288(5) BGB naloži, da mu plača dolgovano neporavnano glavno terjatev, skupaj z zamudnimi obrestmi, in pavšalno nadomestilo nastalih stroškov izterjave v višini 40 EUR za vsakega od treh neplačanih računov, kar skupaj znaša 120 EUR.

15

To sodišče je glede dolgovane neporavnane glavne terjatve odločilo v korist podjetja Domus. Podjetju MBI pa je vseeno naložilo plačilo le enega fiksnega zneska v višini 40 EUR, skupaj z obrestmi. Navedeno sodišče je menilo, da je bilo podjetje Domus v skladu s teleološko razlago člena 288(5) BGB, s katerim je bil v nemško pravo prenesen člen 6 Direktive 2011/7, upravičeno le do enega fiksnega zneska, ker je šlo za eno pogodbo, iz katere so izhajala periodična plačila.

16

Podjetje Domus je zoper to sodbo vložilo pritožbo pri Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, in predlagalo, naj se podjetju MBI naloži plačilo zneska v višini 80 EUR, ki ustreza drugima dvema zahtevanima fiksnima zneskoma.

17

Predložitveno sodišče navaja, da se nagiba k razlagi Direktive 2011/7 v smislu, da več terjatev, ki izhajajo iz iste pogodbe in ki so nastale zaradi zamude pri periodičnih plačilih, daje pravico vsaj do plačila fiksnega zneska v višini 40 EUR za vsako posamezno terjatev.

18

V teh okoliščinah je Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 6(1) in (2) Direktive [2011/7] v povezavi s členom 3 te direktive razlagati tako, da je upnik pri periodičnih terjatvah za plačilo iz naslova enega samega pogodbenega razmerja upravičen prejeti najmanj fiksni znesek v višini 40 EUR za vsako posamezno terjatev?“

19

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 v povezavi s členom 3 te direktive razlagati tako, da se v primeru, v katerem ena in ista pogodba določa dobave blaga ali opravljanje storitev periodične narave, pri čemer je treba vsako plačati v določenem roku, minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za upnikove stroške izterjave dolguje za vsako zamudo pri plačilu, ali pa je treba to nadomestilo plačati samo enkrat, ne glede na število zamud pri plačilu.

20

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da člen 6(1) Direktive 2011/7/EU državam članicam nalaga, da zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za upnikove stroške izterjave, kadar obresti za zamudo pri plačilu v trgovinskih poslih zapadejo v plačilo. Poleg tega ta člen v odstavku 2 državam članicam nalaga obveznost, da zagotovijo, da je ta fiksni znesek dolgovan samodejno, tudi če dolžnik ni bil opozorjen, in da je namen tega zneska to, da upnik prejme nadomestilo za stroške izterjave, ki so mu nastali. Nazadnje, v odstavku 3 navedenega člena je upniku poleg minimalnega fiksnega zneska v višini 40 EUR priznana pravica, da od dolžnika zahteva razumno nadomestilo za vse druge stroške izterjave, ki presegajo navedeni fiksni znesek in ki so nastali zaradi dolžnikove zamude pri plačilu.

21

Pojem „zamuda pri plačilu“, na podlagi katerega ima upnik pravico od dolžnika zahtevati ne le zamudne obresti v skladu s členom 3(1) Direktive 2011/7, temveč tudi minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR v skladu s členom 6(1) te direktive, je v členu 2, točka 4, navedene direktive opredeljen kot neplačilo v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku. Ker ta direktiva v skladu z njenim členom 1(2) zajema „vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli“, se ta pojem „zamuda pri plačilu“ uporablja za vsak trgovinski posel posebej (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 28).

22

Na drugem mestu, v členu 6(1) Direktive 2011/7 so opredeljeni pogoji za zapadlost minimalnega fiksnega zneska v višini 40 EUR, pri čemer je v zvezi s trgovinskimi posli med podjetji napoteno na člen 3 te direktive. Zadnjenavedeni člen v odstavku 1 določa, da države članice zagotovijo, da je upnik, ki je izpolnil svoje obveznosti in ki ni pravočasno prejel dolgovanega zneska, v teh trgovinskih poslih upravičen zahtevati obresti za zamudo pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, razen če dolžnik ni odgovoren za to zamudo (glej po analogiji sodbo z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 31 in navedena sodna praksa).

23

Iz navedenega po eni strani izhaja, da se pravica do obresti za zamudo pri plačilu iz člena 3(1) Direktive 2011/7 in pravica do minimalnega fiksnega zneska iz člena 6(1) te direktive, ki nastaneta na podlagi „zamude pri plačilu“ v smislu člena 2, točka 4, navedene direktive, nanašata na „trgovinske posle“, obravnavane posamično. Po drugi strani pa te obresti, tako kot ta fiksni znesek, samodejno zapadejo v plačilo ob izteku plačilnega roka iz člena 3, od (3) do (5), te direktive, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 navedenega člena. V uvodni izjavi 17 Direktive 2011/7 je v zvezi s tem pojasnjeno, da bi bilo treba „[z]a namene upravičenja do zamudnih obresti […] šteti, da je plačilo dolžnika v zamudi, če upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, ne prejme dolgovanega zneska do datuma zapadlosti“ (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 32).

24

Glede pogojev za zapadlost obresti za zamudo pri plačilu in minimalnega fiksnega zneska niti člen 3(1) niti člen 6(1) Direktive 2011/7 ne razlikujeta med tem, ali plačila, ki niso bila izvedena pravočasno, izhajajo iz ene in iste pogodbe ali ne. Zato besedilo teh določb ne more govoriti v prid razlagi, da je v primeru ene same pogodbe minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave upniku dolgovan samo enkrat, ne glede na število posameznih plačilnih zamud.

25

To ugotovitev potrjuje člen 5 Direktive 2011/7, ki se nanaša na primer, ki je za namen uporabe te direktive primerljiv s primerom iz postopka v glavni stvari. Iz tega člena ob upoštevanju uvodne izjave 22 navedene direktive namreč izhaja, da je treba v primeru, v katerem sta se stranki dogovorili o rokih za plačilo obrokov, za vsak obrok, ki ni bil poravnan pravočasno, plačati minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave.

26

Iz jezikovne in sistematične razlage člena 6(1) in (2) Direktive 2011/7 izhaja, da se minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave upniku, ki je izpolnil svoje obveznosti, dolguje za vsako plačilo, ki ni bilo izvedeno pravočasno, kot nadomestilo za trgovinski posel, ki je dokazan z računom ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo, tudi kadar gre za zamudo pri več plačilih za dobavo blaga ali opravljanje storitev periodične narave na podlagi ene in iste pogodbe, razen če dolžnik ni odgovoren za to zamudo (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 34).

27

Na tretjem mestu, to razlago člena 6 Direktive 2011/7 potrjuje njen namen. Iz člena 1(1) te direktive ob upoštevanju njene uvodne izjave 3 namreč izhaja, da njen namen ni le odvračanje od zamud pri plačilih s preprečevanjem, da bi bile te zaradi nizkih ali neobstoječih obresti, ki se zaračunavajo v takem primeru, za dolžnika finančno zanimive, temveč tudi učinkovito varstvo upnika pred takimi zamudami s tem, da se mu zagotovi čim celovitejše možno nadomestilo za stroške izterjave, ki so mu nastali. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 19 navedene direktive pojasnjeno, prvič, da bi morali stroški izterjave vključevati tudi izterjavo upravnih stroškov in nadomestilo za notranje stroške, nastale zaradi zamude pri plačilu, ter drugič, da bi moralo biti nadomestilo v obliki fiksnega zneska namenjeno omejevanju upravnih in notranjih stroškov, povezanih z izterjavo (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točki 35 in 36).

28

S tega vidika kumulacija več dolžnikovih zamud pri plačilu za dobave blaga ali opravljanje storitev periodične narave na podlagi ene in iste pogodbe ne more imeti za posledico, da se minimalni fiksni znesek, dolgovan iz naslova nadomestila za stroške izterjave za vsako zamudo pri plačilu, zniža na en sam fiksni znesek. Tako znižanje bi, najprej, členu 6 Direktive 2011/7 – katere cilj, kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki, ni le odvračanje od zamud pri plačilih, temveč tudi to, da se s temi zneski zagotovi nadomestilo „za upnikove lastne stroške izterjave“, pri čemer se ti stroški običajno povečujejo sorazmerno s številom plačil in zneski, ki jih dolžnik ne plača pravočasno – odvzelo polni učinek. Navedeno znižanje bi, dalje, pomenilo, da bi se dolžniku odobrilo odstopanje od pravice do fiksnega zneska iz člena 6(1) te direktive, ne da bi za to odstopanje obstajal kakršen koli „objektiven razlog“ v smislu člena 7(1), drugi pododstavek, točka (c) navedene direktive. Obravnavano znižanje bi nazadnje dolžnika razbremenilo dela finančnega bremena, ki izhaja iz njegove obveznosti, da za vsako nepravočasno izvedeno plačilo plača fiksni znesek v višini 40 EUR iz tega člena 6(1) (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 37).

29

Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 v povezavi s členom 3 te direktive razlagati tako, da se v primeru, v katerem ena in ista pogodba določa dobave blaga ali opravljanje storitev periodične narave, pri čemer je treba vsako plačati v določenem roku, minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave upniku dolguje za vsako zamudo pri plačilu.

30

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 6(1) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih v povezavi s členom 3 te direktive

je treba razlagati tako, da

se v primeru, v katerem ena in ista pogodba določa dobave blaga ali opravljanje storitev periodične narave, pri čemer je treba vsako plačati v določenem roku, minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave upniku dolguje za vsako zamudo pri plačilu.