–

za B P. J. J. A. Hendriks, advocaat,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, H. S. Gijzen in A. Hanje, agenti,

–

za francosko vlado A.‑L. Desjonquères in J. Illouz, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z D. G. Pintusom, avvocato dello Stato,

–

za švicarsko vlado S. Lauper in N. Marville‑Dosen, agenta,

–

za Evropsko komisijo C. Cattabriga in S. Noë, agenta,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 27(1) in člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

2

Ti predlogi za sprejetje predhodne odločbe so bili vloženi v okviru sporov, prvič, med Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) (v nadaljevanju: državni sekretar) in B oziroma F, ki sta državljana tretje države, ter drugič, med K, ki je prav tako državljan tretje države, in državnim sekretarjem, in sicer glede odločb, ki jih je sprejel zadnjenavedeni in ki so se na eni strani nanašale na zavrnitev prošenj za mednarodno zaščito, ki sta ju vložila B in K, brez obravnave in njuno predajo v Italijo ter, na drugi strani, na pridržanje F za namene odstranitve.

3

V uvodnih izjavah 4, 5 in 19 Uredbe Dublin III je navedeno:

[…]

4

Člen 3(1) te uredbe določa:

„Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.“

5

Člen 18(1) navedene uredbe določa:

„Odgovorna država članica po tej uredbi, je zavezana, da:

[…]

6

Člen 20(5) iste uredbe določa:

„Prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.“

7

Člen 23, od (1) do (3), Uredbe Dublin III določa:

„1.   Kadar država članica, v kateri je oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica.

2.   Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac [(v nadaljevanju: zadetek)] […].

Če zahteva za ponovni sprejem temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila […] vložena prošnja za mednarodno zaščito.

3.   Kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz odstavka 2, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja.“

8

Člen 24(1) te uredbe določa:

„Kadar država članica, na ozemlju katere oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) prebiva brez dokumenta za prebivanje in v kateri ni bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko zahteva, da zadevno osebo ponovno sprejme ta druga država članica.“

9

Člen 27(1) navedene uredbe določa:

„Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.“

10

Člen 29(1) in (2) iste uredbe določa:

„1.   Predaja prosilca […] iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če […] obstaja odložilni učinek.

[…]

2.   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.“

11

B je 3. julija 2017 v Nemčiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Nemški organi so italijanskim organom podali zahtevo za ponovni sprejem B z obrazložitvijo, da je ta pred tem zaprosil za to zaščito v Italiji. Italijanski organi so 4. oktobra 2017 to zahtevo odobrili, zaradi česar je začel teči šestmesečni rok za predajo B v Italijo. Ta rok je bil nato podaljšan do 4. aprila 2019 zaradi pobega B.

12

B je 17. februarja 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je 17. marca 2018 italijanskim organom podal zahtevo za ponovni sprejem B. Italijanski organi so 1. aprila 2018 to zahtevo odobrili. Državni sekretar je z dopisom z dne 29. junija 2018 te organe obvestil, da je B pobegnil, s čimer naj bi se po mnenju državnega sekretarja rok za predajo podaljšal do 1. oktobra 2019.

13

B je 9. julija 2018 v Nemčiji vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Nemški organi so 14. septembra 2018 sprejeli odločbo na podlagi Uredbe Dublin III, zoper katero ni bila vložena pritožba.

14

B je 27. decembra 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je z odločbo z dne 8. marca 2019 to prošnjo brez obravnave zavrnil z obrazložitvijo, da je za njeno obravnavanje še vedno odgovorna Italijanska republika.

15

B je bil 29. aprila 2019 predan v Italijo.

16

B je zoper odločbo državnega sekretarja z dne 8. marca 2019 vložil tožbo pri pristojnem sodišču. To sodišče je s sodbo z dne 12. junija 2019 tej tožbi ugodilo in navedeno odločbo odpravilo, ker je Zvezna republika Nemčija 4. aprila 2019 zaradi izteka roka za predajo iz člena 29 Uredbe Dublin III postala odgovorna država članica.

17

Državni sekretar je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev te pritožbe je zlasti trdil, na eni strani, da bi bilo treba rok za predajo izračunati ob upoštevanju razmerja med Kraljevino Nizozemsko in Italijansko republiko ter, na drugi strani, da je za Zvezno republiko Nemčijo začel teči nov rok za predajo od dneva, ko je B vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem.

18

Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da je bila Italijanska republika odgovorna država članica na dan, ko je B vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem, to je 27. decembra 2018. Poudarja pa, da se stranki iz postopka v glavni stvari ne strinjata glede morebitnega izteka roka za predajo, in sicer 4. aprila 2019, potem ko je poteklo 18 mesecev, odkar je Italijanska republika odobrila prvo zahtevo za ponovni sprejem, to je zahtevo, ki so jo v zvezi s tem podali nemški organi.

19

V obravnavani zadevi naj bi obstajala dva „veljavna sporazuma“ za ponovni sprejem z dvema različnima rokoma za predajo, kar naj bi pomenilo, da bi bilo treba pojasniti razmerje med tema rokoma. Za to pojasnitev bi bilo treba opredeliti, ali je treba prvo državo članico, ki je podala zahtevo za ponovni sprejem, to je Zvezno republiko Nemčijo, še vedno obravnavati kot „državo članico, ki poda zahtevo“, v smislu člena 29(2) Uredbe Dublin III ali pa je treba ta status pridržati za zadnjo državo članico, ki je podala tako zahtevo, to je za Kraljevino Nizozemsko. Če bi bilo treba sprejeti drugo razlago, se predložitveno sodišče sprašuje, ali to zadnjo državo članico kakor koli zavezuje rok za predajo, določen za prvo državo članico.

20

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

21

F je 24. novembra 2017 na Nizozemskem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Državni sekretar je italijanskim organom podal zahtevo za ponovni sprejem F z obrazložitvijo, da je ta pred tem zaprosil za to zaščito v Italiji. Italijanski organi so 19. decembra 2017 to zahtevo odobrili, zaradi česar je začel teči šestmesečni rok za predajo F v Italijo. Državni sekretar je z dopisom z dne 12. aprila 2018 te organe obvestil, da je F pobegnil, zaradi česar je bil rok za predajo podaljšan do 19. junija 2019.

22

F je 29. marca 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji. Predložitveno sodišče ni seznanjeno z nobenim ukrepom, sprejetim v zvezi s to prošnjo.

23

F je 30. septembra 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je z odločbo z dne 31. januarja 2019 to prošnjo brez obravnave zavrnil z obrazložitvijo, da je za njeno obravnavanje še vedno odgovorna Italijanska republika.

24

Potem ko je F zapustil ustanovo za nastanitev prosilcev za azil, kjer je prebival, je bil na podlagi odločbe državnega sekretarja z dne 1. julija 2019 prijet in nato pridržan zaradi predaje Italiji.

25

F je zoper to odločbo vložil tožbo pri pristojnem sodišču. To sodišče je s sodbo z dne 16. julija 2019 tej tožbi ugodilo in navedeno odločbo odpravilo, ker je Kraljevina Nizozemska 19. junija 2019 zaradi izteka roka za predajo F v Italijo postala odgovorna država članica.

26

Državni sekretar je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev te pritožbe je zlasti trdil, da je imela Kraljevina Nizozemska na voljo nov rok za predajo F v Italijo, ki je začel teči od dneva, ko je F vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji. Zato je menil, da je Italijanska republika ostala odgovorna država članica.

27

Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da je treba Italijansko republiko obravnavati kot odgovorno državo članico vsaj do 19. junija 2019.

28

Vendar se glede na trditve državnega sekretarja sprašuje, ali bi bilo mogoče upoštevati okoliščino, da je F pred iztekom roka za svojo predajo v Italijo vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici.

29

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali je treba člen 29 Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da začne rok za predajo, ki teče, iz [tega] člena 29(1) in (2) ponovno teči, ko tujec – potem ko je oviral svojo predajo s strani države članice, tako da je pobegnil – vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi (v obravnavani zadevi tretji) državi članici?

30

K je 6. septembra 2018 v Franciji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Francoski organi so avstrijskim organom podali zahtevo za ponovni sprejem K z obrazložitvijo, da je ta pred tem zaprosil za to zaščito v Avstriji. Avstrijski organi so 4. oktobra 2018 to zahtevo odobrili, zaradi česar je začel teči šestmesečni rok za predajo K v Avstrijo. K je nato pobegnil in ni bil predan v Avstrijo.

31

K je 27. marca 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Državni sekretar je 3. maja 2018 avstrijskim organom podal zahtevo za ponovni sprejem K. Ti organi so 10. maja 2019 zavrnili to zahtevo z obrazložitvijo, da je Francoska republika, ker Republike Avstrije ni obvestila, da predaje K ne bo mogoče izvesti v roku šestih mesecev, od 4. aprila 2019 – kar je dan izteka roka za predajo K v Avstrijo – država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje K.

32

Državni sekretar je 20. maja 2019 francoskim organom podal zahtevo, naj K ponovno sprejmejo. Ti organi so to zahtevo za ponovni sprejem zavrnili z obrazložitvijo, da se šestmesečni rok za predajo v Avstrijo na dan, ko je K vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem, še ni iztekel.

33

Državni sekretar je 31. maja 2019 avstrijskim in francoskim organom predlagal, naj ponovno preučijo svoja odgovora na zahtevi za ponovni sprejem, ki sta jim bili podani. V predlogu, ki je bil naslovljen na avstrijske organe, se je zatrjevalo, da je začel med Francosko republiko in Republiko Avstrijo teči nov rok, ko je K vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Nizozemskem, in da je zato Republika Avstrija država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito K. Avstrijski organi so 3. junija 2019 zahtevo za ponovni sprejem K odobrili.

34

Državni sekretar je z odločbo z dne 24. julija 2019 brez obravnave zavrnil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil K.

35

K je zoper to odločbo vložil tožbo pri pristojnem sodišču. To sodišče je s sodbo z dne 17. oktobra 2019 to tožbo zavrnilo, ker je državni sekretar upravičeno menil, da je Republika Avstrija država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito K.

36

K je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev te pritožbe je trdil, da vložitev prošnje za mednarodno zaščito v tretji državi članici ne more pomeniti ovire za iztek roka, določenega za predajo med dvema drugima državama članicama.

37

Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da francoski organi avstrijskih organov niso obvestili niti o pobegu K niti o tem, da ne morejo izvesti njegove predaje v roku šestih mesecev. Zato naj glede na iztek tega roka od 4. aprila 2019 Republike Avstrije ne bi bilo več mogoče šteti za odgovorno državo članico.

38

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi bilo mogoče upoštevati okoliščino, da je zadevna oseba pred iztekom roka za predajo vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici.

39

V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

40

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevah C‑323/21 in C‑325/21 ter edinim vprašanjem v zadevi C‑324/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 29 Uredbe Dublin III razlagati tako, da se – kadar je rok za predajo državljana tretje države med državo članico, na katero je zahteva naslovljena, in prvo državo članico, ki poda zahtevo, začel teči – odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila ta oseba, zaradi izteka tega roka prenese na to državo članico, ki poda zahtevo, čeprav je navedena oseba v vmesnem času v tretji državi članici vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je pripeljala do tega, da je država članica, na katero je zahteva naslovljena, odobrila zahtevo za ponovni sprejem, ki jo je podala ta tretja država članica. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑323/21 Sodišče sprašuje tudi o morebitnih posledicah izteka navedenega roka za navedeno tretjo državo članico.

41

Najprej je treba navesti, da v skladu s členom 3(1) Uredbe Dublin III vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli države članice, obravnava ena sama država članica.

42

Zato je, kadar je prosilec za mednarodno zaščito na ozemlju države članice, ki ni država članica, ki mora obravnavati njegovo prošnjo, namen postopkov, določenih z Uredbo Dublin III, zlasti omogočiti njegovo predajo v zadnjenavedeno državo članico.

43

V zvezi s tem člen 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III določa, da se predaja zadevne osebe v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo ta država članica sprejela ali ponovno sprejela to osebo, ali po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če obstaja odložilni učinek.

44

Člen 29(2) te uredbe natančneje določa, da je, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki zahtevo poda.

45

Tako člen 29 Uredbe Dublin III ne določa posebnih pravil v zvezi s položajem, v katerem državljan tretje države, medtem ko je zahtevo države članice za ponovni sprejem te osebe druga država članica že odobrila, vloži prošnjo za mednarodno zaščito v tretji državi članici.

46

Za presojo, ali je treba v takem položaju vložitev prošnje za mednarodno zaščito v tretji državi članici ali nadaljnje ukrepe v zvezi s to prošnjo upoštevati pri uporabi teh določb, je treba ugotoviti, katera pravila veljajo za postopke, ki jih je treba izvajati na podlagi Uredbe Dublin III v primeru zaporedne vložitve prošenj za mednarodno zaščito v več državah članicah.

47

Področje uporabe postopka za ponovni sprejem je opredeljeno v členih 23 in 24 Uredbe Dublin III. Iz člena 23(1) in člena 24(1) te uredbe izhaja, da se ta postopek uporablja za osebe iz člena 20(5) ali člena 18(1), od (b) do (d), navedene uredbe (sodba z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 46).

48

Člen 20(5) iste uredbe med drugim določa, da se ta člen uporablja za prosilca, ki vloži prošnjo za mednarodno zaščito v eni od držav članic po tem, ko je med postopkom določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje, umaknil svojo prvo prošnjo v drugi državi članici. Ta določba se uporablja tudi v položaju, v katerem je prosilec državo članico, v kateri je vložil prvo prošnjo, zapustil še pred koncem postopka določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje, ne da bi pristojni organ prvonavedene države članice obvestil o svoji želji, da prošnjo umakne (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točki 46 in 50).

49

Člen 18(1), od (b) do (d), Uredbe Dublin III pa se nanaša na osebo, ki je na eni strani vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki se obravnava, ki je tako prošnjo, ki se obravnava, umaknila ali ki ji je bila taka prošnja zavrnjena in ki je na drugi strani bodisi vložila prošnjo v drugi državi članici bodisi je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja za prebivanje (sodba z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 51 in navedena sodna praksa).

50

Člen 20(5) in člen 18(1), od (b) do (d), te uredbe se tako dopolnjujeta, saj se prva od teh določb uporablja za položaj, v katerem država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, še ni bila določena, medtem ko se druga od teh določb nanaša na primere, v katerih je bila odgovornost za obravnavanje prošnje že ugotovljena (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točke 52, 66 in 67).

51

Ker se člen 23(1) navedene uredbe na splošno nanaša na državo članico, v kateri je bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito in ki meni, da je v skladu s členom 20(5) ali členom 18(1), od (b) do (d), iste uredbe za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, je treba v teh okoliščinah šteti, da se postopek za ponovni sprejem ne uporablja le za drugo državo članico, v kateri je državljan tretje države vložil tako prošnjo, ampak tudi za tretjo državo članico, v kateri ta državljan tretje države pozneje vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito.

52

V zvezi s podrobnimi pravili za postopke za ponovni sprejem, ki se začnejo po zaporedni vložitvi prošenj za mednarodno zaščito v več državah članicah, je treba navesti, da zakonodajalec Unije v določbah o začetku in poteku postopka za ponovni sprejem, to je v členih od 23 do 25 Uredbe Dublin III, ni določil nikakršnega razlikovanja glede na to, ali je ta postopek začela druga država članica, v kateri je državljan tretje države vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ali pa tretja država, v kateri je bila taka prošnja vložena pozneje.

53

Ob neobstoju katere koli posebne določbe pa ni ustrezno, da bi se za ta položaja uporabilo razlikovanje, ki ga ta uredba ne določa (glej po analogiji sodbo z dne 10. septembra 2015, FCD in FMB, C‑106/14, EU:C:2015:576, točka 50).

54

Zato morajo države članice, ki so udeležene v postopkih za ponovni sprejem, v navedenih položajih spoštovati zavezujoče roke, s katerimi je zakonodajalec Unije te postopke omejil.

55

Ti roki namreč odločilno prispevajo k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, navedenega v uvodni izjavi 5 Uredbe Dublin III, z zagotovitvijo, da se bodo navedeni postopki izvajali brez nepotrebnega odlašanja, ter kažejo na poseben pomen, ki ga ta zakonodajalec pripisuje hitri določitvi države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in na to, da mora po mnenju tega zakonodajalca ob upoštevanju cilja zagotavljanja učinkovitega dostopa do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in neogrožanja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito take prošnje po potrebi obravnavati država članica, ki ni tista, ki je bila določena za odgovorno na podlagi meril iz poglavja III te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2018, X in X, C‑47/17 in C‑48/17, EU:C:2018:900, točki 69 in 70).

56

Iz tega sledi, na prvem mestu, da morata zavezujoča roka iz člena 23(2) Uredbe Dublin III spoštovati tako druga kot tudi tretja država članica, v kateri je državljan tretje države vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kadar ti državi članici podata zahtevo za ponovni sprejem.

57

Zato je treba v delu, v katerem se nekatere od zadev iz postopkov v glavni stvari nanašajo na položaje, v katerih je državljan tretje države vložil več prošenj za mednarodno zaščito v isti državi članici, navesti, da kadar prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici po tem, ko je ta država članica sprejela odločbo o predaji tega prosilca, izvršitev te odločbe načeloma ostane mogoča, ne da bi morala ta država članica podati novo zahtevo za ponovni sprejem, tudi če je navedeni prosilec med tem vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici.

58

Če namreč odločbi o predaji ne bi bil priznan tak učinek, bi to vsakemu državljanu tretje države, v zvezi s katerim je država članica sprejela odločbo o predaji, omogočilo, da se, še preden bi lahko ta odločba učinkovala, dokončno izogne njeni izvršitvi, in sicer s tem, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici in da bi se nato vrnil v prvo državo članico, s čimer bi se ustvarila nevarnost popolne ohromitve mehanizma obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, uvedenega z Uredbo Dublin III, in oviranja uresničevanja cilja hitrega obravnavanja teh prošenj.

59

Zato se na državo članico, ki je sprejela odločbo o predaji, ki še ni bila izvršena in katere rok za izvršitev se še ni iztekel, odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito ne more prenesti že zgolj zato, ker po tem, ko je bila na njenem ozemlju vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, ni podala nove zahteve za ponovni sprejem v rokih, določenih v členu 23(2) Uredbe Dublin III.

60

Tako zahtevo pa je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena (glej po analogiji sodbo z dne 25. januarja 2018, Hasan, C‑360/16, EU:C:2018:35, točka 51).

61

V takem položaju – če ni podana zahteva za ponovni sprejem v rokih, določenih v členu 23(2) Uredbe Dublin III – država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, v skladu s členom 23(3) te uredbe postane država članica, ki je odgovorna za obravnavanje te prošnje, ne da bi bilo upoštevno vprašanje morebitnega izteka roka za predajo iz člena 29(1) navedene uredbe.

62

Na drugem mestu, iz preudarkov v točkah od 52 do 54 te sodbe izhaja, da se pravila o rokih za predajo iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III uporabljajo v okviru postopkov za ponovni sprejem, ki potekajo, medtem ko je zadevni državljan tretje države zaporedoma vložil prošnje za mednarodno zaščito v več državah članicah.

63

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen šestmesečnega roka za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III med drugim to, da se ob upoštevanju dejanske kompleksnosti in organizacijskih težav, povezanih z izvedbo predaje državljana tretje države, zadevnima državama članicama zagotovi potreben čas, da se dogovorita o izvedbi te predaje, in natančneje, da se državi članici, ki zahtevo poda, omogoči, da uredi podrobnosti izvedbe navedene predaje (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 58 in navedena sodna praksa).

64

Ker ta določba ne določa posebne ureditve za primer, v katerem je bilo zaporedoma odobrenih več zahtev za ponovni sprejem, je treba rok za predajo, ki se uporablja za državo članico, ki zahtevo poda, odštevati od datuma, ko je zahtevo, ki jo je podala ta država, odobrila država članica, na katero je zahteva naslovljena, in sicer tudi če je rok za predajo državljana tretje države med drugo državo članico, ki poda zahtevo, in to državo članico, na katero je zahteva naslovljena, že začel teči.

65

Poleg tega v takem položaju – ker različne postopke za ponovni sprejem neodvisno vodi vsaka od držav članic, ki poda zahtevo, in ker Uredba Dublin III ne določa mehanizma usklajevanja, ki bi omogočal odstopanje od pravil iz člena 29 te uredbe – roka za predajo, ki je posledica tega, da je država članica, na katero je zahteva naslovljena, odobrila prvo zahtevo za ponovni sprejem, ni mogoče pretrgati ali podaljšati zaradi tega, ker je navedena država članica, na katero je zahteva naslovljena, odobrila novo zahtevo za ponovni sprejem, ki jo je podala druga država članica.

66

Kot poudarja predložitveno sodišče, sicer od datuma, ko je oseba, na katero se nanaša odločba o predaji, zapustila ozemlje države članice, da bi prebivala zunaj tega ozemlja, ta država članica dejansko ne more več opraviti predaje, kar pomeni, da bi se rok za predajo iz člena 29 Uredbe Dublin III nato lahko iztekel, ne da bi navedena država članica imela na voljo celotno časovno obdobje, za katero je zakonodajalec Unije štel, da je primerno za ureditev podrobnosti izvedbe predaje.

67

Vendar je ta zakonodajalec izrecno upošteval nevarnost, da se zadevna oseba izogne izvršitvi odločbe o predaji s tem, da pobegne, in je v členu 29(2) te uredbe določil, da lahko v takem položaju država članica, ki poda zahtevo, rok za predajo izjemoma podaljša na največ osemnajst mesecev (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 67).

68

Ta rešitev, ki je izraz ravnotežja, ki ga je določil navedeni zakonodajalec med različnimi cilji Uredbe Dublin III in obstoječimi konkurenčnimi interesi, velja v vseh primerih pobega in se torej uporablja tako takrat, kadar zadevna oseba pobegne in ostane na ozemlju države članice, ki poda zahtevo, kot tudi takrat, kadar ta oseba ob pobegu to ozemlje zapusti.

69

Poleg tega je treba opozoriti, da zakonodajalec Unije ni menil, da bi bilo treba za dejansko nemožnost izvršitve odločbe o predaji šteti, da lahko utemelji pretrganje ali prekinitev roka za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 65 in navedena sodna praksa).

70

Sodišče je zato presodilo, da je treba rok za predajo iz te določbe uporabiti v položajih, v katerih predaja zadevne osebe ni mogoča (glej v tem smislu sodbe z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 89; z dne 31. marca 2022, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl in drugi (Sprejem prosilca za azil v psihiatrično bolnišnico), C‑231/21, EU:C:2022:237, točka 62, in z dne 22. septembra 2022, Bundesrepublik Deutschland (Upravni odlog odločbe o predaji), C‑245/21 in C‑248/21, EU:C:2022:709, točka 70).

71

V tem okviru okoliščina, da je zadevna oseba med pobegom vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, ki ni država članica, ki poda zahtevo, ali da je bila po vložitvi take prošnje odobrena nova zahteva za ponovni sprejem, ob neobstoju pravila, ki bi bilo za to določeno z Uredbo Dublin III, ne more upravičiti pretrganja ali podaljšanja katerega od zavezujočih rokov iz člena 29 te uredbe. Taka okoliščina poleg tega nikakor ne pomeni, da navedena oseba trajno ostane zunaj ozemlja prve države članice, ki poda zahtevo, in da tej državi tako preprečuje, da bi izvedla predajo, kot to ponazarja dejansko stanje iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑323/21 in C‑324/21.

72

Iz tega sledi, da se – kadar se rok za predajo, ki je posledica odobritve zahteve države članice, ki poda zahtevo za ponovni sprejem, izteče – odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 29(2) Uredbe Dublin III prenese na to državo članico, ki poda zahtevo, tudi če je bila medtem v drugi državi članici vložena nova prošnja za mednarodno zaščito ali če je bila po vložitvi take prošnje odobrena nova zahteva za ponovni sprejem.

73

Na tretjem mestu, prenos odgovornosti za obravnavanje prošnje državljana tretje države za mednarodno zaščito, ki izhaja iz uporabe členov 23 oziroma 29 Uredbe Dublin III, morajo ustrezno upoštevati vse države članice pri izvajanju morebitnih postopkov za ponovni sprejem, ki se nanašajo na tega prosilca.

74

Iz tega izhaja, prvič, da zato, ker se člen 20(5) Uredbe Dublin III – kot je razvidno iz točke 50 te sodbe – uporablja le, če država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, še ni bila določena, na državo članico, v kateri je državljan tretje države vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito, zahteve za ponovni sprejem ni mogoče veljavno nasloviti v skladu s členoma 18 in 23 te uredbe po tem, ko je bila odgovornost za obravnavanje te prošnje prenesena na drugo državo članico. V takem primeru je treba morebitno zahtevo za ponovni sprejem nasloviti na zadnjenavedeno državo članico.

75

Ker določbe Uredbe Dublin III, s katerimi so določeni zavezujoči roki, enako kot merila iz poglavja III te uredbe prispevajo k določitvi odgovorne države članice v smislu navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 53), se pravilo, navedeno v točki 74 te sodbe, uporabi, med drugim, kadar prenos odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito izhaja iz teh določb, zlasti iz členov 23 oziroma 29 iste uredbe.

76

Natančneje, v položaju, v katerem se je rok za predajo – ki je posledica tega, da je zahtevo prve države članice, ki poda zahtevo za ponovni sprejem, država članica, na katero je zahteva naslovljena, odobrila – iztekel, preden je bila odobrena zahteva za ponovni sprejem, ki jo je podala druga država članica, mora zadnjenavedena država članica svojo zahtevo nasloviti na prvonavedeno državo članico, ki poda zahtevo, ker jo je treba v skladu s členom 29(2) Uredbe Dublin III odtlej šteti za odgovorno državo članico.

77

Drugič, v zvezi s položajem, v katerem je do prenosa odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na državo članico, ki ni država članica, na katero je zahteva naslovljena, prišlo po tem, ko je bila odobrena zahteva za ponovni sprejem, ki jo je podala tretja država članica, je treba po eni strani opozoriti, da Uredba Dublin III temelji na bistvenem načelu, ki je določeno v njenem členu 3(1), da prošnjo za mednarodno zaščito obravnava samo ena država članica, kar pomeni, da je mogoče v določenem trenutku le za eno državo članico šteti, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 78).

78

Po drugi strani iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se predaja državljana tretje države v državo članico, ki ni odgovorna država članica, ne sme izvesti, kadar je do prenosa odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prišlo zaradi izteka procesnega roka po odobritvi zahteve za ponovni sprejem in izdaji odločbe o predaji (glej v tem smislu sodbi z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 43, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 47).

79

Zato je prenos odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo vloži državljan tretje države, na državo članico na podlagi členov 23 ali 29 Uredbe Dublin III ovira za izvršitev odločbe, ki vključuje predajo zadevne osebe v drugo državo članico.

80

V takem primeru pa je treba poudariti, da državi članici, katere odločba o predaji tako postane neizvršljiva, ostane dovoljeno, da zahtevo za ponovni sprejem naslovi na državo članico, na katero je bila navedena odgovornost prenesena.

81

Člen 23(3) Uredbe Dublin III sicer določa prenos odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na državo članico, v kateri je bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, kadar ta država članica v rokih iz člena 23(2) te uredbe ne poda zahteve za ponovni sprejem.

82

Vendar za državo članico, ki je v teh rokih naslovila zahtevo za ponovni sprejem na državo članico, ki je bila tedaj odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ni mogoče šteti, da take zahteve ni predložila pravočasno.

83

Iz tega po eni strani izhaja, da se pravilo iz člena 23(3) Uredbe Dublin III za tako državo članico ne uporablja.

84

Uporaba tega pravila v takem položaju poleg tega ne bi bila v skladu s ciljem rokov iz člena 23(2) te uredbe, ki je zagotoviti, da država članica, ki poda zahtevo, sproži postopek za ponovni sprejem v razumnem roku od dneva, ko ima na voljo podatke, ki ji omogočajo, da drugi državi članici poda zahtevo za ponovni sprejem (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, Hasan, C‑360/16, EU:C:2018:35, točka 63).

85

Iz tega po drugi strani izhaja, da prenos odgovornosti, naveden v točki 79 te sodbe, za državo članico, na ozemlju katere je prosilec, na podlagi člena 23(2) Uredbe Dublin III sproži tek novega roka za predložitev zahteve za ponovni sprejem na državo članico, na katero je bila navedena odgovornost prenesena.

86

Glede na vse te preudarke je treba na prvo vprašanje v zadevah C‑323/21 in C‑325/21 ter edino vprašanje v zadevi C‑324/21 odgovoriti, da je treba člena 23 in 29 Uredbe Dublin III razlagati tako, da se – kadar je rok za predajo državljana tretje države med državo članico, na katero je zahteva naslovljena, in prvo državo članico, ki poda zahtevo, začel teči – odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila ta oseba, zaradi izteka tega roka prenese na to državo članico, ki poda zahtevo, čeprav je navedena oseba v vmesnem času v tretji državi članici vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je pripeljala do tega, da je država članica, na katero je zahteva naslovljena, odobrila zahtevo za ponovni sprejem, ki jo je podala ta tretja država članica, če ta odgovornost ni bila prenesena na navedeno tretjo državo članico zaradi izteka katerega od rokov iz tega člena 23.

87

Po takem prenosu navedene odgovornosti država članica, v kateri je ta oseba, ne more izvesti njene predaje v državo članico, ki ni država članica, ki je po novem pristojna, lahko pa ob spoštovanju rokov iz člena 23(2) te uredbe zadnjenavedeni državi članici poda zahtevo za ponovni sprejem.

88

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevah C‑323/21 in C‑325/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe razlagati tako, da se lahko državljan tretje države, ki je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zaporedoma v treh državah članicah, v okviru pritožbe, ki jo je na podlagi člena 27(1) navedene uredbe vložil zoper odločbo o predaji v prvo od teh držav članic, ki jo je v zvezi z njim sprejela tretja od navedenih držav članic, sklicuje na to, da je bila po sprejetju te odločbe o predaji odgovornost za obravnavanje njegove prošnje zaradi izteka roka za predajo iz člena 29(1) in (2) iste uredbe prenesena na drugo od teh držav članic.

89

Člen 27(1) Uredbe Dublin III določa, da ima oseba, zoper katero je bila sprejeta odločba o predaji, pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper to odločbo ali v obliki ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda navedene odločbe pred sodiščem ali razsodiščem.

90

Obseg tega pravnega sredstva je pojasnjen v uvodni izjavi 19 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi moralo učinkovito pravno sredstvo, ki je z navedeno uredbo uvedeno zoper odločbo o predaji, da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, na eni strani obsegati preučitev uporabe te uredbe ter na drugi preučitev pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je prosilec predan (sodbi z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 39, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 33).

91

Ob upoštevanju zlasti splošnega razvoja sistema določitve države članice, odgovorne za preučitev prošnje za mednarodno zaščito, vložene v eni od držav članic, ki je posledica sprejetja Uredbe Dublin III, in ciljev iz te uredbe je treba člen 27(1) navedene uredbe razlagati tako, da mora biti pravno sredstvo, ki ga ta člen določa zoper odločbo o predaji, tako, da se lahko nanaša tako na spoštovanje pravil o dodelitvi odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na postopkovna jamstva, določena z navedeno uredbo (sodbi z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 40, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 34).

92

Poleg tega je Sodišče presodilo, da mora imeti prosilec glede na, prvič, cilj iz uvodne izjave 19 Uredbe Dublin III, da se v skladu s členom 47 Listine o temeljnih pravicah zagotovi učinkovita zaščita zadevnih oseb, in drugič, cilj, da se omogoči hitra določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, naveden v uvodni izjavi 5 navedene uredbe, na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji, če je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo navedene uredbe (sodba z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 35 in navedena sodna praksa).

93

Tako učinkovito pravno sredstvo mora prosilcu za mednarodno zaščito med drugim omogočiti, da se v državi članici, na ozemlju katere je, sklicuje na iztek roka za predajo iz člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III v razmerju do druge države članice, ki poda zahtevo, ker iz točke 79 te sodbe izhaja, da je upoštevanje izteka tega roka odločilno za pravilno uporabo te uredbe.

94

Opozoriti pa je treba, da države članice na podlagi člena 27 navedene uredbe niso nujno zavezane, da svoj sistem pravnih sredstev organizirajo tako, da bi bila zahteva po upoštevanju odločilnih okoliščin, nastalih po sprejetju odločbe o predaji, zagotovljena v okviru obravnavanja pravnega sredstva, ki omogoča izpodbijanje zakonitosti odločbe o predaji, če je mogoče v okviru nacionalnega sodnega sistema kot celote zagotoviti zadostno sodno varstvo v drugih oblikah (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točki 37 in 46).

95

S tako drugo obliko zadostnega sodnega varstva mora biti zadevni osebi v praksi zagotovljena možnost, da doseže, da pristojni organi države članice, na ozemlju katere je ta oseba, kadar iztek roka za predajo v razmerju do prve države članice, ki poda zahtevo, pomeni, da je ta postala država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne morejo izvesti predaje navedene osebe v drugo državo članico. Navedeno pravno sredstvo mora zagotoviti tudi, da so pristojni organi države članice, na ozemlju katere je ta oseba, zavezani sprejeti potrebne ukrepe, da nemudoma izpeljejo posledice iz prenosa odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 47).

96

Zato je treba na drugo vprašanje v zadevah C‑323/21 in C‑325/21 odgovoriti, da je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in člen 47 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora imeti državljan tretje države, ki je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zaporedoma v treh državah članicah, v tretji od teh držav članic na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se sklicuje na to, da je bila odgovornost za obravnavanje njegove prošnje zaradi izteka roka za prenos iz člena 29(1) in (2) navedene uredbe prenesena na drugo od navedenih držav članic.

97

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: