1

Lukaš Wagenknecht s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. decembra 2020, Wagenknecht/Komisija (T‑350/20, neobjavljen, EU:T:2020:635; v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to kot nedopustno zavrglo njegovo tožbo zaradi nedelovanja na podlagi člena 265 PDEU in s katero je predlagal ugotovitev, da je Evropska komisija nezakonito opustila delovanje na njegovo zahtevo za sprejetje zavezujočih in odvračilnih ukrepov, namenjenih preprečevanju ali obravnavi domnevnega navzkrižja interesov Andreja Babiša, predsednika vlade Češke republike.

2

Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 1 do 4 izpodbijanega sklepa, in sicer tako:

3

Pritožnik je 9. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 265 PDEU vložil tožbo, s katero predlaga ugotovitev nedelovanja Komisije, ker naj bi ta institucija opustila ukrepanje v odgovor na poziv k ukrepanju.

4

Komisija je 11. avgusta 2020 na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti. Pritožnik ni predložil stališč glede tega ugovora nedopustnosti.

5

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom na eni strani ugodilo predlogu Komisije, naj se ne upoštevajo odlomki tožbe, ki se nanašajo na mnenje pravne službe te institucije z dne 19. novembra 2018, na drugi strani pa tožbo zavrglo kot nedopustno, potem ko je razsodilo, prvič, v točkah od 28 do 31 tega sklepa, da pritožnik nima niti pravnega interesa niti procesnega upravičenja, in drugič, v točkah od 32 do 36 navedenega sklepa, da je Komisija v svojem dopisu z dne 25. marca 2020 zavzela stališče do poziva k ukrepanju.

6

Pritožnik s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

7

Komisija Sodišču predlaga, naj:

8

Pritožnikove trditve, kot so predstavljene v vlogi, je treba združiti v šest pritožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 18, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, drugi na to, da je Splošno sodišče napačno opredelilo dopis Komisije z dne 25. marca 2020 kot stališče, tretji na napačno presojo Splošnega sodišča glede pravnega interesa in procesnega upravičenja pritožnika, četrti na kršitev člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), členov 2, 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 2 PEU, peti na to, da je Splošno sodišče napačno presodilo pritožnikovo uporabo pravnega mnenja Komisije z dne 19. novembra 2018, šesti pa na kršitev splošnega načela predvidljivosti prava v zvezi s stroški.

9

Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 18, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ker se je eden od članov senata Splošnega sodišča, ki je odločal o njegovi tožbi, in sicer sodnik J. Laitenberger, znašel v položaju dozdevnega navzkrižja interesov v zadevi, vendar se ni izločil, in je zato kršil svojo obveznost objektivne nepristranskosti. Poleg tega naj bi predsednik Splošnega sodišča kršil svojo obveznost, da tega sodnika obvesti o njegovem navzkrižju interesov.

10

Pritožnik meni, da to navzkrižje interesov izvira iz dveh okoliščin, od katerih že ena zadostuje za ugotovitev neizpolnitve obveznosti nepristranskosti, na katero se sklicuje.

11

Pritožnik na prvem mestu navaja, da je J. Laitenberger, preden je bil imenovan za sodnika Splošnega sodišča, 20 let delal v službi Komisije, med drugim v generalnem direktoratu (GD) za konkurenco in v službi za odnose z javnostmi. Ta sodnik pa naj bi se s tem, da je odločal v zadevi, ki se nanaša na zatrjevano nedelovanje njegovega nekdanjega delodajalca približno devet mesecev po tem, ko je odšel, znašel v položaju dozdevnega navzkrižja interesov in naj torej ne bi izpolnil zahteve po objektivni nepristranskosti.

12

Pritožnik na drugem mestu zatrjuje, da je J. Laitenberger, ko je bil generalni direktor GD za konkurenco, v drugem sporu, ki se strukturno nanaša na isto vprašanje, kot je postavljeno v tej zadevi, zagovarjal nedelovanje Komisije proti skupini Agrofert.

13

Pritožnik v zvezi s tem trdi, da je med januarjem in marcem 2018 komuniciral z J. Laitenbergerjem prek njegovega predstavnika za odnose z javnostmi v zvezi s tremi vprašanji, ki jih je postavil, da bi izvedel, ali glede na pravo Unije to, da država članica ni izterjala zneska, ki ustreza subvenciji, katere kritje iz proračuna Unije je Komisija zavrnila, ker je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) menil, da je bila izplačana v nasprotju s pravili Unije, in ki je bila torej prevaljena na proračun te države članice, pomeni nezakonito državno pomoč. Odgovorjeno naj bi mu v bistvu bilo, da Komisija državi članici načeloma ne more odrediti, naj izterja pomoč samo zato, ker je bila ta dodeljena nezakonito, če ni bila dokazana nezdružljivost s skupnim trgom. V tem odgovoru, ki naj bi ga v imenu GD za konkurenco podal predstavnik za odnose z javnostmi J. Laitenbergerja, naj bi bila le splošna obravnava načel, na katerih temeljijo državne pomoči, namesto da bi bil v njem posebej omenjen spor, ki se nanaša na hčerinsko družbo družbe Agrofert.

14

Komisija meni, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.

15

Opozoriti je treba, da so jamstva za dostop do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, zlasti tista, ki opredeljujejo pojem in sestavo tega sodišča, temelj pravice do poštenega sojenja. To pomeni, da mora vsako sodišče preveriti, ali s svojo sestavo pomeni tako sodišče, če se v zvezi s tem pojavi resen dvom. Ta preveritev je potrebna za zaupanje, ki ga morajo sodišča demokratične družbe vzbujati pri posamezniku (sodba z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija, C‑542/18 RX‑II in C‑543/18 RX‑II, EU:C:2020:232, točka 57 in navedena sodna praksa).

16

Sodišče je imelo tudi priložnost razsoditi, da zahteva po nepristranskosti, zagotovljena s členom 47 Listine, zajema dva vidika. Prvič, sodišče mora biti subjektivno nepristransko, noben njegov član torej ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, pri čemer se osebna nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. Drugič, sodišče mora biti objektivno nepristransko, zagotoviti mora torej zadostna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (sodba z dne 4. decembra 2019, H/Svet, C‑413/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1044, točka 55 in navedena sodna praksa).

17

V obravnavani zadevi pritožnik s tem, da se omejuje na trditev, da se je eden od članov senata Splošnega sodišča, ki je izdal izpodbijani sklep, znašel v položaju dozdevnega navzkrižja interesov, poskuša izpodbijati objektivno nepristranskost te sestave in ne osebne nepristranskosti tega člana.

18

Glede razlogov, na katerih pritožnik utemeljuje to trditev, je treba ugotoviti, da zgolj dejstvo, da je bil navedeni član sestave sodišča zaposlen v službi Komisije, ki je bila tožena stranka na prvi stopnji, preden je opravljal sodniško funkcijo na Splošnem sodišču, ne zadostuje za to, da bi vzbudilo upravičen dvom o njegovi objektivni nepristranskosti in o objektivni nepristranskosti te sestave v obravnavanem primeru (glej v tem smislu sklep z dne 2. aprila 2020, Kerstens/Komisija, C‑577/18 P-REV, neobjavljen, EU:C:2020:250, točke od 25 do 30).

19

V zvezi s tem člen 18 Statuta Sodišča Evropske unije, ki je izraz pravice do dostopa do neodvisnega in nepristranskega sodišča, določene v členu 47 Listine, v prvem odstavku določa, da sodniki ali generalni pravobranilci Sodišča Evropske unije ne smejo sodelovati pri odločanju o posamezni zadevi, pri kateri so predhodno sodelovali kot zastopniki, svetovalci ali odvetniki ene od strank ali o kateri so podali mnenje kot člani sodišča, preiskovalne komisije ali v kateri koli drugi funkciji, v prvem stavku drugega odstavka pa, da če sodnik ali generalni pravobranilec iz nekega posebnega razloga meni, da ne more sodelovati pri odločanju ali preiskavi v določeni zadevi, o tem obvesti predsednika.

20

V zvezi s prepovedjo sodniku, da sodeluje pri odločanju o zadevi, pri kateri je predhodno sodeloval v drugi funkciji, navedeno v prvem odstavku člena 18 Statuta Sodišča Evropske unije, in z omembo „posebnega razloga“ za nesodelovanje pri odločanju v določeni zadevi, navedeno v drugem odstavku tega člena 18, pa se pritožnik glede na posebne okoliščine, kot jih sam opisuje, zaman sklicuje na to, da naj bi J. Laitenberger v funkciji generalnega direktorja GD Komisije za konkurenco v drugem sporu, ki naj bi se nanašal na isto vprašanje kot je postavljeno v tej zadevi, zagovarjal nedelovanje te institucije proti skupini Agrofert.

21

Prvič, čeprav se je korespondenca med pritožnikom in Komisijo leta 2018, tako kot njegova tožba v obravnavani zadevi, nanašala na domnevno navzkrižje interesov pri češkem predsedniku vlade, je bil namreč predmet te korespondence nezakonita državna pomoč, ki naj bi jo Češka republika dodelila, medtem ko so predmet obravnavane zadeve plačila iz proračuna Unije. Torej ne gre za isto zadevo, kot priznava sam pritožnik.

22

Drugič, Komisija je v tej korespondenci, kot priznava tudi pritožnik, le na splošno opozorila na načela, na katerih temeljijo državne pomoči, ne da bi posebej izpostavila spor, na katerega se sklicuje pritožnik. Iz tega sledi, da ti odgovori niso upoštevni za obravnavano zadevo in nikakor ne morejo biti indic o obstoju pristranskosti.

23

Tretjič in vsekakor, čeprav kaže, da so bili pritožnikovi sogovorniki zaposleni v službi Komisije za odnose z javnostmi in da je bil eden od njih tiskovni predstavnik GD za konkurenco, iz te korespondence ni razvidno, da je J. Laitenberger podane odgovore napisal osebno ali jih odobril. Zato pritožnikova trditev, ki se nanaša na obstoj medsebojne komunikacije z zadnjenavedenim prek njegovega predstavnika za odnose z javnostmi, ni dokazana.

24

Iz zgoraj navedenega izhaja, da pritožnik ni dokazal neobstoja objektivne nepristranskosti v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 16 te sodbe, niti sodnika J. Laitenbergerja niti sestave Splošnega sodišča, ki je izdala izpodbijani sklep.

25

Prvi pritožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

26

Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 36 izpodbijanega sklepa storilo dve napaki pri presoji s tem, da je dopis Komisije z dne 25. marca 2020 opredelilo kot stališče glede poziva k ukrepanju.

27

Na prvem mestu, Komisija naj v tem dopisu – v nasprotju s trditvijo Splošnega sodišča v navedeni točki – pritožniku ne bi pojasnila razlogov, zakaj ni želela ravnati tako, kot se je od nje zahtevalo. Ta institucija naj bi se preprosto izognila odgovoru na dve zahtevi, navedeni v pozivu k ukrepanju, ne da bi ukrepala v skladu z njima.

28

Na drugem mestu, Splošno sodišče naj bi dopis Komisije z dne 25. marca 2020 opredelilo kot stališče, čeprav naj ta institucija ne bi odgovorila na pritožnikovo zahtevo, naj družbam pod nadzorom predsednika vlade Češke republike prekine izplačila neposredne pomoči v kmetijstvu iz proračuna Unije, ki spadajo v prvi steber skupne kmetijske politike (SKP). Komisija pa naj bi poročala o začasni ustavitvi izplačil, namenjenih tem družbam iz naslova evropskih strukturnih in investicijskih skladov in EKSRP, ki spadajo v drugi steber SKP. V teh okoliščinah naj uporaba člena 263 PDEU, kot jo predlaga Splošno sodišče, ne bi bila smiselna, ker naj pritožnik ne bi izrazil nobenega nasprotovanja dani izjavi in ukrepom, ki jih je Komisija sprejela v zvezi s tem drugim stebrom.

29

Neobstoj odgovora na zahtevo v zvezi z navedenim prvim stebrom naj bi pomenil nedelovanje Komisije in bi moral pripeljati do razveljavitve izpodbijanega sklepa. Poleg tega naj bi se Splošno sodišče zavajajoče sklicevalo na EKSRP v povezavi z izplačilom neposrednih pomoči v kmetijstvu, da bi prikrilo ta neobstoj odgovora.

30

Komisija prereka utemeljenost teh trditev.

31

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je Splošno sodišče v točkah od 33 do 35 izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo, da pogoji za dopustnost tožbe zaradi nedelovanja iz člena 265 PDEU niso izpolnjeni, kadar je institucija, ki je bila pozvana k ukrepanju, pred vložitvijo tožbe oblikovala stališče o tem pozivu (sklepa z dne 8. februarja 2018, CBA Spielapparate‑ und Restaurantbetrieb/Komisija, C‑508/17 P, neobjavljen, EU:C:2018:72, točka 15, in z dne 3. decembra 2019, WB/Komisija, C‑270/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:1038, točka 13), in da sprejetje nekega drugega akta, kot bi si ga zadevne osebe želele ali ocenile za potrebnega, kot je ustrezno obrazložena zavrnitev ukrepanja v skladu s pozivom k ukrepanju, pomeni stališče, s katerim se odpravlja nedelovanje (glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2013, Komisija/Svet,C‑196/12, EU:C:2013:753, točka 22 in navedena sodna praksa).

32

Splošno sodišče je v točki 36 izpodbijanega sklepa na podlagi te sodne prakse v bistvu menilo, da je bilo z dopisom Komisije z dne 25. marca 2020 v odgovor na poziv k ukrepanju z dne 30. januarja 2020, ki vsebuje odločitev te institucije, da ne bo ukrepala v smeri, priporočeni v tem pozivu, odpravljeno nedelovanje, zaradi česar pritožnikova tožba na podlagi člena 265 PDEU ni dopustna. Splošno sodišče je dodalo, da bi lahko pritožnik zoper navedeno odločitev vložil tožbo na podlagi člena 263 PDEU, če bi lahko utemeljil svoje procesno upravičenje.

33

Opozoriti pa je treba, da mora biti stališče v smislu člena 265, drugi odstavek, PDEU jasno in dokončno stališče zadevne institucije o pritožnikovi zahtevi in da je opredelitev odgovora navedene institucije na to zahtevo kot „stališče“, s katerim se odpravi zatrjevano nedelovanje, pravno vprašanje, ki ga je mogoče postaviti v okviru pritožbe (glej v tem smislu sklep z dne 16. junija 2020, CJ/Sodišče Evropske unije, C‑634/19 P, neobjavljen, EU:C:2020:474, točki 29 in 31 ter navedena sodna praksa).

34

V obravnavanem primeru trditve, ki jih je pritožnik navedel v okviru drugega pritožbenega razloga, ne morejo omajati opredelitve dopisa Komisije z dne 25. marca 2020 kot „stališče“, in torej niti ugotovitve Splošnega sodišča, da tožba zato ni dopustna.

35

V zvezi s tem je iz tega dopisa jasno razvidno, da Komisija ni želela ukrepati v odgovor na poziv, ki ji je bil poslan. Komisija je namreč s tem, da je pritožniku v navedenem dopisu pojasnila, da je že sprejela potrebne in sorazmerne ukrepe za zaščito proračuna Unije tako, da upravičencem, na katere bi domnevno navzkrižje interesov lahko vplivalo, ni izplačala plačil iz naslova evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ter tako, da je začasno ustavila izplačila iz naslova EKSRP, implicitno, vendar nedvoumno zavrnila ukrepanje v skladu s pritožnikovima zahtevama, vsebovanima v pozivu k ukrepanju, hkrati pa mu je navedla razlog. Zato se ni izognila odgovoru na ti zahtevi. Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 36 izpodbijanega sklepa štelo, da dopis Komisije z dne 25. marca 2020 pomeni stališče v smislu člena 265, drugi odstavek, PDEU, ni storilo nobene napake pri presoji.

36

V teh okoliščinah je pritožnikova trditev, da se je Splošno sodišče v točki 36 izpodbijanega sklepa napačno sklicevalo na sklade EKSRP, kot da spadajo med neposredne pomoči v kmetijstvu iz proračuna Unije, brezpredmetna, saj je Komisija ne glede na opredelitev izplačil iz naslova teh skladov zavrnila ukrepanje v skladu s pritožnikovima zahtevama, ker naj bi bila začasna ustavitev teh izplačil eden od potrebnih in sorazmernih ukrepov za zaščito proračuna Unije.

37

Poleg tega je treba opozoriti na to, da se vprašanje pogojev dopustnosti tožbe zaradi nedelovanja razlikuje od vprašanja, ali se zoper akt, ki ga je sprejela pozvana institucija Unije in s katerim se konča njeno nedelovanje, lahko vloži ničnostna tožba (glej v tem smislu sklep z dne 16. junija 2020, CJ/Sodišče Evropske unije, C‑634/19 P, neobjavljen, EU:C:2020:474, točka 36 in navedena sodna praksa). Zato je pritožnikova trditev, da vložitev tožbe na podlagi člena 263 PDEU zoper dopis Komisije z dne 25. marca 2020 ni smiselna, brezpredmetna.

38

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

39

Pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom graja točke od 28 do 31 izpodbijanega sklepa, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da pritožnik v okviru tožbe zaradi nedelovanja nima niti procesnega upravičenja niti pravnega interesa.

40

Pritožnik meni, da bi se lahko akti, katerih sprejetje je predlagal v zvezi s tretjimi osebami, neposredno in posamično nanašali nanj. Kadar je sprejetje takih aktov nujno za zagotovitev spoštovanja temeljnih vrednot iz člena 2 PEU, bi bilo treba uporabiti široko razlago meril dopustnosti, da bi se posameznikom omogočilo, da pri Splošnem sodišču vložijo tožbo, v kateri se zatrjuje, da institucija Unije ne spoštuje teh vrednot.

41

Pritožnik prav tako trdi, da ima pravni interes. Na prvem mestu naj bi kot član parlamenta države članice in predsednik Stalnega odbora češkega senata, pristojnega za nadzor upravljanja z javnimi sredstvi, imel interes, da Splošnemu sodišču predlaga, naj preveri, ali je Komisija spoštovala obveznosti, ki izhajajo iz zakonodaje Unije. Na drugem mestu naj bi kot evropski davkoplačevalec imel interes, da Splošnemu sodišču predlaga, naj preveri, ali je Komisija spoštovala in uporabila pravila o ustrezni razdelitvi njenega denarja.

42

Komisija meni, da pritožnikova trditev ni utemeljena.

43

Ker iz razlogov, navedenih v točkah od 31 do 38 te sodbe, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je tožbo razglasilo za nedopustno, ker je Komisija stališče o pozivu k ukrepanju z dne 30. januarja 2020 zavzela pred vložitvijo te tožbe, ni treba preučiti pritožnikovih trditev, ki se nanašajo na napačno presojo njegovega procesnega upravičenja in pravnega interesa. V teh okoliščinah namreč morebitna taka napaka ne bi vplivala na rešitev spora niti na izrek izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je bila navedena tožba zavržena kot nedopustna (glej po analogiji sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 74, in sklep z dne 25. oktobra 2016, VSM Geneesmiddelen/Komisija, C‑637/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:812, točki 54 in 55).

44

Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

45

Pritožnik s četrtim pritožbenim razlogom navaja kršitev člena 6(1) EKČP, členov 2, 41 in 47 Listine ter člena 2 PEU, ker je Splošno sodišče v točki 37 izpodbijanega sklepa ugodilo ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, ne da bi preučilo vsebino zadeve, pri čemer je natančneje presodilo, da čeprav je pritožnik član nacionalnega parlamenta in je ogrožena njegova fizična integriteta, namen člena 47 Listine ni spremeniti sistem sodnega nadzora, ki ga določata Pogodbi.

46

Pritožnik meni, da Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti neodvisnosti v smislu člena 6(1) EKČP, in sicer iz treh razlogov. Prvič, nekritično naj bi upoštevalo trditve Komisije kot izvršilne oblasti, pri čemer naj skoraj popolnoma ne bi upoštevalo pritožnikovih trditev, s čimer naj bi kršilo pravico do poštenega sojenja, ki zahteva preučitev glavnih trditev vseh strank v postopku. Drugič, Splošno sodišče naj bi s tem, da je pritožnikovo tožbo razglasilo za nedopustno, omejilo svoje pristojnosti kot sodišče v razmerju do izvršilne veje Unije. Tretjič, Splošno sodišče naj bi kršilo zahtevo po neodvisnosti sodstva z vidika temeljnih vrednot in pravic, ker ni grajalo dejanj izvršilne oblasti in ker ni ohranilo ustreznega ravnovesja med sodno in izvršilno oblastjo.

47

Pritožnik v zvezi s tem trdi, da je Splošno sodišče dopustilo, da Komisija subverzivno uporablja strategijo pravdanja, ki zajema vložitev ugovora nedopustnosti, da bi se omogočila kršitev temeljnih vrednot iz člena 2 PEU, kot so demokracija, pravna država, enakost in pravičnost.

48

Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo groženj zoper pritožnikovo telesno celovitost, kršilo njegovo pravico do življenja, kot je zagotovljena s členom 2 Listine.

49

Pritožnik dodaja, da je Splošno sodišče s tem, da se ni izreklo o vsebini zadeve in da ni upoštevalo večine njegovih trditev, ker ni podalo obrazložitve, kršilo obveznost obrazložitve, kot je določena v členu 41 Listine, in ki temelji na pravici do poštenega sojenja.

50

Komisija izpodbija utemeljenost teh argumentov.

51

Pritožnik s sklicevanjem na kršitev člena 6(1) EKČP, členov 2, 41 in 47 Listine ter člena 2 PEU graja predvsem dejstvo, da je Splošno sodišče na podlagi člena 130 svojega poslovnika odločilo o ugovoru nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.

52

V zvezi s tem zadostuje poudariti, kot je Splošno sodišče v bistvu opozorilo v točki 37 izpodbijanega sklepa, da čeprav je treba pogoje za dopustnost tožbe pred Sodiščem razlagati ob upoštevanju temeljnih vrednot in pravic prava Unije, pa te ne morejo pripeljati do spremembe sistema sodnega nadzora, določenega s Pogodbama, in zlasti pravil v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije (sklep Wagenknecht/Evropski svet, C‑504/20 P, EU:C:2021:305, točka 39 in navedena sodna praksa).

53

Poleg tega pritožnikova trditev, da je Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu kršilo svojo obveznost obrazložitve, temelji na tem, da zadeva v tem sklepu ni bila vsebinsko obravnavana, kar je le posledica legitimne odločitve Splošnega sodišča, da na podlagi člena 130 svojega poslovnika odloči, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.

54

Iz tega sledi, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

55

Pritožnik s petim pritožbenim razlogom v bistvu graja točke od 14 do 24 izpodbijanega sklepa, s katerimi je Splošno sodišče ugodilo predlogu Komisije, naj se ne upoštevajo odlomki tožbe, ki se nanašajo na mnenje pravne službe te institucije z dne 19. novembra 2018. Pritožnik meni, da je Splošno sodišče napačno ocenilo obseg, v katerem se je ta na to mnenje oprl v tožbi.

56

Pritožnik trdi, da je bil namen obeh sklicev v tožbi na navedeno pravno mnenje zagotoviti dodatno in nebistveno ponazoritev njegovih trditev, pri čemer je prvo sklicevanje v opombi, drugo pa v naslovu točke tožbe.

57

Komisija meni, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten.

58

Ugotoviti je treba, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten. Tudi če bi bil utemeljen, namreč ne bi vplival niti na točko 1 izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je ugotovljeno, da ni treba upoštevati navedenega mnenja pravne službe Komisije, kot je priloženo tožbi, niti na njene odlomke, ki se nanašajo na vsebino tega mnenja, niti na točko 2 tega izreka, s katero je bila tožba pritožnika zavržena kot nedopustna.

59

Zato je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

60

Pritožnik s šestim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo pravne predvidljivosti s tem, da mu je naložilo plačilo stroškov, čeprav njihov znesek v izpodbijanem sklepu ni bil naveden, in čeprav členi od 133 do 141 Poslovnika Splošnega sodišča v zvezi s stroški ne določajo materialnega pravila, ki bi omogočalo določitev stroškov.

61

Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog ni dopusten.

62

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba takrat, kadar so bili vsi drugi pritožbeni razlogi zavrnjeni, predloge v zvezi z domnevno nezakonitostjo odločitve Splošnega sodišča o stroških zavreči kot nedopustne na podlagi člena 58, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, v skladu s katerim se pritožba ne more nanašati le na stroške in njihovo višino (sklepa z dne 12. januarja 2017, Europäischer Tier‑ und Naturschutz in Giesen/Komisija, C‑343/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:10, točka 24, in z dne 14. aprila 2021, Wagenknecht/Evropski svet, C‑504/20 P, EU:C:2021:305, točka 52).

63

Ker so bili preostali pritožbeni razlogi zavrnjeni, je treba šesti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

64

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

65

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

66

Ker je v obravnavanem primeru Komisija predlagala, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspel, se mu naloži, da poleg svojih stroškov v zvezi s pritožbo nosi tudi stroške, ki so nastali Komisiji.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: