1.

Ali lahko nacionalno sodišče, ki odloča o kršitvi, na katero je bila tožba vložena v okviru pravil o mednarodni pristojnosti glede na kraj kršitve v skladu s členom 82(5) Uredbe o modelih Skupnosti (1), pri kršitvah modelov Skupnosti za naknadne zahtevke, ki se nanašajo na ozemlje njegove države članice, uporabi nacionalno pravo države članice, v kateri ima sodišče, ki odloča o kršitvi, svoj sedež (lex fori)?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali lahko „začetni kraj kršitve“ v smislu sodbe Sodišča Evropske unije Nintendo/BigBen (C-24/16 in C-25/16) (2) za namene določitve prava, ki se za naknadne zahtevke uporablja v skladu s členom 8(2) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (3) (v nadaljevanju: Uredba Rim II), leži tudi v tisti državi članici, v kateri so potrošniki, ki so ciljna skupina spletnega oglaševanja, in v kateri se v smislu člena 19 Uredbe o modelih Skupnosti dajejo na trg izdelki, ki kršijo model, če se izpodbijata le ponujanje in dajanje na trg v tej državi članici, in sicer tudi tedaj, če se spletne ponudbe, na katerih temeljita ponujanje in dajanje na trg, sprožijo v drugi državi članici?