–

za hrvaško vlado G. Vidović Mesarek, agentka,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in I. Gavrilova, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in M. Mataija, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5, točka 3, in člena 22, točka 5, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med HRVATSKE ŠUME d.o.o., Zagreb, družbo s sedežem na Hrvaškem, ki je pravna naslednica družbe HRVATSKE ŠUME Javno poduzeće za gospodarje šumama i šumskim zemljištima u Republici Hrvatskoj p.o., Zagreb, in BP Europa SE Hamburg, družbo s sedežem v Nemčiji, ki je pravna naslednica družbe Deutsche BP AG, ki je bila pravna naslednica družbe The Burmah Oil (Deutschland) GmbH, zaradi izterjave zneska, ki je bil neupravičeno plačan v izvršilnem postopku, ki je bil pozneje razveljavljen, iz naslova neupravičene obogatitve.

3

V uvodnih izjavah 2, 8, 11 in 12 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 2(1) te uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5

Člen 3 navedene uredbe določa:

„1.   Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.

2.   Zoper te osebe zlasti ni dovoljeno uporabiti nacionalnih pravil o pristojnosti iz Priloge I.“

6

Člen 5 te uredbe, ki je v njenem oddelku 2, naslovljenem „Posebna pristojnost“, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

[…]“

7

Člen 22 Uredbe št. 44/2001, ki je v njenem oddelku 6, naslovljenem „Izključna pristojnost“, določa:

„Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče:

[…]

8

V uvodni izjavi 34 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1) je navedeno:

„Zagotoviti bi bilo treba kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo [z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija], Uredbo [št. 44/2001] in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago [Bruseljske konvencije] in uredb, ki so jo nadomestile, s strani Sodišča Evropske unije.“

9

Člen 66 Uredbe št. 1215/2012 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja samo za sodne postopke, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene na dan 10. januarja 2015 ali po tem.

2.   Ne glede na člen 80 se Uredba (ES) št. 44/2001 še naprej uporablja za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene pred 10. januarjem 2015, ki sodijo na področje uporabe navedene uredbe.“

10

Člen 80, prvi stavek, Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Ta uredba razveljavlja Uredbo [št. 44/2001].“

11

V uvodni izjavi 7 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40) je navedeno:

„Vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe bi morale biti skladne z Uredbo [št. 44/2001] in instrumenti o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti.“

12

Člen 2 Uredbe št. 864/2007, naslovljen „Nepogodbene obveznosti“, v odstavku 1 določa:

„Za namene te uredbe, škoda zajema vse posledice, ki so nastale zaradi škodnih dejanj, neupravičene obogatitve, negotiorum gestio ali culpa in contrahendo.“

13

Člen 10 te uredbe, naslovljen „Neupravičena obogatitev“, določa:

„1.   Če se nepogodbena obveznost, nastala zaradi neupravičene obogatitve, vključno s prejemom neupravičenega plačila, nanaša na razmerje med strankama, denimo na pogodbo ali škodno dejanje, ki je v tesni zvezi s to neupravičeno obogatitvijo, zanjo velja pravo, ki velja za to razmerje.

2.   Kadar se pravo, ki se uporablja, ne more določiti na podlagi odstavka 1, stranki pa sta imeli v času, ko se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala neupravičena obogatitev, običajno prebivališče v isti državi, se uporablja pravo te države.

3.   Kadar se pravo, ki se uporablja, ne more določiti na podlagi odstavkov 1 ali 2, se uporablja pravo države, v kateri je neupravičena obogatitev nastala.

4.   Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je nepogodbena obveznost, nastala zaradi neupravičene obogatitve, očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavkov 1, 2 in 3, se uporablja pravo te druge države.“

14

Člen 12 navedene uredbe, naslovljen „Culpa in contrahendo“, v odstavku 1 določa:

„Pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi dejanj pred sklenitvijo pogodbe, ne glede na to, ali je bila pogodba dejansko sklenjena, je pravo, ki se uporablja za pogodbo ali bi se uporabljalo za to pogodbo, če bi bila sklenjena.“

15

V skladu s sklepom o izvršbi Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška) je tožena stranka v postopku v glavni stvari 11. marca 2003 z odtegljajem z računa tožeče stranke v postopku v glavni stvari dosegla izvršbo terjatve v višini 3.792.600,87 hrvaških kun (HRK) (približno 500.000 EUR). Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zato sprožila postopek zaradi ugotovitve neveljavnosti sodne izvršbe. Vrhovni sud (vrhovno sodišče, Hrvaška) je v okviru tega postopka 21. maja 2009 izdalo dokončno sodbo, v kateri je razsodilo, da ta izvršba ni bila veljavna. Tožena stranka v postopku v glavni stvari, ki je bila deležna neupravičene obogatitve, je bila zato tožeči stranki v postopku v glavni stvari dolžna vrniti neupravičeno plačane zneske, skupaj z zakonitimi obrestmi.

16

Na podlagi te sodbe tožeča stranka v postopku v glavni stvari v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili ni mogla vložiti zahtevka za vračilo v okviru istega izvršilnega postopka, saj se je rok enega leta od dneva izvršbe, določen za vložitev takega zahtevka, iztekel. Zato je 1. oktobra 2014 začela ločen pravdni postopek zaradi vračila neupravičeno plačanih zneskov pred Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška), ki se je izreklo za nepristojno na podlagi določb Uredbe št. 1215/2012. Zadnjenavedeno sodišče je namreč menilo, da je treba ob domnevnem neobstoju posebnega pravila o pristojnosti, ki se uporabi, uporabiti splošno pravilo o mednarodni pristojnosti in da so zato mednarodno pristojna sodišča države članice sedeža tožene stranke v postopku v glavni stvari, in sicer nemška sodišča.

17

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper sklep Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu) vložila pritožbo pri Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče, Hrvaška), ki je predložitveno sodišče v tej zadevi. To sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo Uredbo št. 1215/2012, ker naj bi se v skladu z njenim členom 66(1) ta uredba uporabljala le za sodne postopke, ki so bili začeti po 10. januarju 2015, postopek v glavni stvari pa se je začel prej. Ratione temporis naj bi se torej uporabljala Uredba št. 44/2001.

18

Vendar predložitveno sodišče dvomi, prvič, o pravilni razlagi pojma „kvazidelikt“ in izraža pomisleke glede razlage člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Trdi, da institut neupravičene obogatitve spada med kvazidelikte, kar naj bi načeloma upravičevalo uporabo te določbe za zadevo v glavni stvari in naj bi utemeljevalo mednarodno pristojnost hrvaških sodišč. Uporaba navedene določbe pa naj bi bila otežena, ker je navezna okoliščina, ki jo določa, škodni dogodek in ker v primeru neupravičene obogatitve škodnega dogodka ni.

19

Sodna praksa Sodišča naj ne bi dala odgovora na to vprašanje, čeprav bi bili nekateri elementi lahko upoštevni. Predložitveno sodišče poudarja, da med drugim v skladu z sodbo z dne 28. januarja 2015, Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37), pojem „zadeve zvezi z delikti ali kvazidelikti“ zajema vsak zahtevek, s katerim se uveljavlja odgovornost tožene stranke in ki se ne navezuje na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. V istem smislu naj bi Sodišče v sodbi z dne 21. aprila 2016, Austro‑Mechana (C‑572/14, EU:C:2016:286), razsodilo, da je treba člen 5, točka 3, te uredbe razlagati tako, da tožba zaradi plačila iz naslova „pravičnega nadomestila“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230), spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Po drugi strani pa naj bi generalni pravobranilec N. Wahl v sklepnih predlogih v zadevi Siemens Aktiengesellschaft Österreich (C‑102/15, EU:C:2016:225) Sodišču predlagal, naj člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlaga tako, da tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve ne spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti.

20

Drugič, predložitveno sodišče sprašuje glede razlage člena 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001, ki se uporablja za postopke v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb, saj naj bi ta tožba za vračilo spadala v okvir izvršilnega postopka. Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da čeprav je tožeča stranka v postopku v glavni stvari sprožila ločen pravdni postopek, je to storila zgolj zato, ker se je rok, določen v nacionalnem pravu za vložitev zahtevka za vračilo v okviru izvršilnega postopka, iztekel.

21

V teh okoliščinah je Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22

Najprej je treba opozoriti, prvič, da v skladu s členom 80, prvi stavek, Uredbe št. 1215/2012 ta razveljavlja in nadomešča Uredbo št. 44/2001, ki je nadomestila Bruseljsko konvencijo, navedeno v točki 9 te sodbe. Zato razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z določbami Uredbe št. 1215/2012 ali te konvencije, velja tudi za določbe Uredbe št. 44/2001, kadar je te določbe mogoče opredeliti kot „enakovredne“. To pa med drugim velja za člen 5, točka 3, navedene konvencije in Uredbe št. 44/2001 na eni strani ter za člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 na drugi (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2020, Wikingerhof, C‑59/19, EU:C:2020:950, točka 20 in navedena sodna praksa).

23

Drugič, v zvezi z določitvijo zakonodaje, ki se ratione temporis uporablja za spor o glavni stvari, je treba pojasniti, da člen 66(2) Uredbe št. 1215/2012 določa, da se Uredba št. 44/2001 še naprej uporablja za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene pred 10. januarjem 2015, ki sodijo na področje uporabe zadnjenavedene uredbe.

24

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil glavni postopek v zvezi z vračilom neupravičeno plačanih zneskov pred hrvaškimi sodišči uveden 1. oktobra 2014.

25

Iz tega sledi, kot je sicer menilo predložitveno sodišče, da se za spor o glavni stvari ratione temporis uporablja Uredba št. 44/2001.

26

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve, zajeta z izključno pristojnostjo iz te določbe, če je bila ta tožba vložena zaradi izteka roka, v katerem je mogoče vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani v izvršilnem postopku, zahtevati v okviru istega izvršilnega postopka.

27

V zvezi s tem je treba spomniti, da medtem ko Uredba št. 44/2001 v členu 2(1) kot splošno pravilo določa pristojnost sodišč države članice stalnega prebivališča tožene stranke, ta uredba določa tudi posebna pravila, na podlagi katerih lahko tožeča stranka v nekaterih primerih toži toženo stranko pred sodišči druge države članice.

28

Pravila o posebni pristojnosti, ki določajo ta druga sodišča, pa je treba razlagati ozko, tako da ni dovoljena razlaga, ki bi presegala primere, ki jih izrecno določa navedena uredba (sodba z dne 4. oktobra 2018, Feniks, C‑337/17, EU:C:2018:805, točka 37 in navedena sodna praksa).

29

Člen 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001 torej le z odstopanjem od splošnega pravila določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb ne glede na stalno prebivališče izključno pristojna sodišča države članice kraja izvršbe. Te določbe kot izjemo od splošnega pravila o pristojnosti ni mogoče razlagati širše, kot zahteva njen cilj (glej v tem smislu sodbo z dne 7. marca 2018, E.ON Czech Holding, C‑560/16, EU:C:2018:167, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

30

Iz uvodnih izjav 2 in 11 te uredbe pa je razvidno, da je namen te uredbe poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah s pravili o pristojnosti, ki morajo biti čim bolj predvidljiva. Ta uredba tako sledi cilju pravne varnosti, ki zajema izboljšanje pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Evropski uniji s tem, da tožniku omogoča, da zlahka ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, tožencu pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožen (sodba z dne 7. marca 2018, E.ON Czech Holding, C‑560/16, EU:C:2018:167, točka 28 in navedena sodna praksa).

31

V tem okviru spadajo na področje uporabe člena 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001 pravna sredstva, katerih namen je pridobiti odločitev v postopku v zvezi z uporabo prisilnih sredstev, omejevanja ali rubeža na premičnem ali nepremičnem premoženju, za zagotovitev učinkovitega izvrševanja sodnih odločb in listin (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2020, Supreme Site Services in drugi, C‑186/19, EU:C:2020:638, točka 72 in navedena sodna praksa).

32

Nasprotno pa namen tožbe, katere predmet je zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve, ni pridobiti odločitev v postopku v zvezi z uporabo prisilnih sredstev, omejevanja ali rubeža na premičnem ali nepremičnem premoženju, za zagotovitev učinkovitega izvrševanja sodnih odločb in listin v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki. Gre za samostojno tožbo, ki kot taka ni niti izvršilni postopek niti pravno sredstvo zoper tak postopek. Iz tega sledi, da taka tožba ne spada na področje uporabe člena 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001, tudi če bi ta neupravičena obogatitev izhajala iz razveljavitve izvršbe.

33

V obravnavanem primeru hrvaška vlada v bistvu trdi, da obstaja tesna povezava med postopkom v glavni stvari v zvezi s tožbo za vračilo neupravičeno plačanih zneskov zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnim postopkom, ker naj bi bila po eni strani neveljavnost sodne odločbe, ki se je izpodbijala v okviru izvršilnega postopka, podlaga za to neupravičeno obogatitev in ker bi naj bilo po drugi strani vračilo neupravičeno prejetega zneska mogoče zahtevati v okviru izvršilnega postopka, če se rok, določen za to, ne bi iztekel, ne da bi bila ta zadnjenavedena okoliščina posledica kakršne koli malomarnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari.

34

Vendar je treba poudariti, da tako splošna sistematika Uredbe št. 44/2001, ki vodi k ozki razlagi določb člena 22 te uredbe, kot zahteva po razlagi pravil te uredbe v smislu visoke stopnje predvidljivosti, kot je razvidno iz uvodne izjave 11 navedene uredbe, vodita do tega, da se s področja uporabe člena 22, točka 5, iste uredbe izključi tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve, ki je bila vložena, ker je iztekel rok, v katerem bi se lahko vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani v izvršilnem postopku, zahtevalo v istem izvršilnem postopku.

35

Poleg tega je Sodišče v zvezi s členom 16(5) Bruseljske konvencije, katerega besedilo je bilo povzeto v členu 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001, razsodilo, da je glavni razlog za izključno pristojnost sodišč kraja izvršbe sodbe ta, da lahko le sodišča države članice, na katere ozemlju se predlaga izvršba, uporabijo pravila o delovanju organov, pristojnih za izvršbo, na tem ozemlju (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler, C‑261/90, EU:C:1992:149, točka 26).

36

Vendar ob tem, da ni nobenega predloga za izvršbo, tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve ne spada na področje uporabe člena 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001.

37

Zato je treba ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih elementov na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 22, točka 5, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve, ni zajeta z izključno pristojnostjo iz te določbe, čeprav je bila vložena zaradi izteka roka, v katerem se lahko vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani v izvršilnem postopku, zahteva v okviru istega izvršilnega postopka.

38

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve spada v okvir pristojnosti, ki jo predpisuje ta določba.

39

V zvezi s tem je treba opozoriti, da medtem ko člen 2(1) Uredbe št. 44/2001 določa splošno pristojnost sodišč države članice tožene stranke, člen 5, točka 1(a), in člen 5, točka 3, te uredbe določata pravila v zvezi s posebno pristojnostjo v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji oziroma v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti, kar tožeči stranki omogoča, da tožbo vloži pri sodiščih drugih držav članic. Ta pravila o posebni pristojnosti je treba razlagati ozko, kot je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe.

40

Poleg tega je treba obe pravili o posebni pristojnosti iz navedenih določb razlagati avtonomno, ob upoštevanju sistematike in ciljev Uredbe št. 44/2001, da bi se zagotovila enotna uporaba te uredbe v vseh državah članicah. Ta zahteva, ki velja zlasti za razmejitev področij uporabe teh dveh pravil, pomeni, da pojmov „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ ni mogoče razumeti tako, da napotujejo na opredelitev, ki jo ima pravno razmerje, obravnavano pred nacionalnim sodiščem, v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporabi (glej po analogiji sodbo z dne 24. novembra 2020, Wikingerhof, C‑59/19, EU:C:2020:950, točka 25 in navedena sodna praksa).

41

Tako člen 5, točka 1, navedene uredbe za tožbe v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji tožeči stranki omogoča, da tožbo vloži pri sodišču v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, medtem ko člen 5, točka 3, iste uredbe za tožbe v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti določa, da se lahko vložijo pri sodišču kraja, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.

42

Glede, natančneje, tožb v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 zajema vsak zahtevek, s katerim se uveljavlja odgovornost tožene stranke in se ne navezuje na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1(a), te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 24. novembra 2020, Wikingerhof, C‑59/19, EU:C:2020:950, točka 23 in navedena sodna praksa).

43

Iz tega sledi, da je treba za ugotovitev, ali tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu člena 5, točka 3, te uredbe, preveriti, ali sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da se ta tožba ne navezuje na zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena 5, točka 1(a), navedene uredbe, in drugič, da se z njo uveljavlja odgovornost tožene stranke.

44

Glede prvega pogoja zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu zadnjenavedenega člena zajemajo vse zahtevke, ki temeljijo na obveznosti, ki jo je oseba prostovoljno sprejela v razmerju do druge osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2020, Ellmes Property Services, C‑433/19, EU:C:2020:900, točka 37 in navedena sodna praksa).

45

Vendar pa je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 45 sklepnih predlogov, da v okviru zahtevka za vračilo zaradi neupravičene obogatitve obveznost vračila, ki jo uveljavlja tožeča stranka na splošno ne izhaja iz prostovoljne zaveze tožene stranke do nje, ampak nastane neodvisno od njene volje. Iz tega sledi, da tak zahtevek za vračilo načeloma ne spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001.

46

To razlago potrjuje besedilo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 v povezavi s členom 2 Uredbe št. 864/2007, ki je na področju kolizije zakonov enakovreden temu, kar na področju kolizije pristojnosti predstavlja ta člen 5, točka 3, pri čemer je treba opozoriti, da je treba ti uredbi, kolikor je to mogoče, razlagati dosledno. Člen 2(1) Uredbe št. 864/2007 namreč določa, da se obveznost vračila, ki izvira iz neupravičene obogatitve, šteje za nepogodbeno obveznost iz te uredbe, za katero veljajo posebna kolizijska pravila v skladu s členom 10 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, ERGO Insurance in Gjensidige Baltic, C‑359/14 in C‑475/14, EU:C:2016:40, točki 45 in 46).

47

Vendar je treba za celovit odgovor predložitvenemu sodišču dodati, da je, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 48 do 52 sklepnih predlogov, zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve v nekaterih okoliščinah lahko tesno povezan s pogodbenim razmerjem med strankama v sporu in ga je zato mogoče obravnavati, kot da spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1(a), te uredbe.

48

Med temi okoliščinami je primer, v katerem se zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve navezuje na prej obstoječe pogodbeno razmerje med strankama. To je na primer, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 50 sklepnih predlogov, podano, če se tožeča stranka sklicuje na neupravičeno obogatitev, tesno povezano s pogodbeno obveznostjo, za katero meni, da ni veljavna ali je tožena stranka ni izpolnila, ali zanjo meni, da jo je ona „prekomerno izpolnila“, da bi utemeljila svojo pravico do vračila.

49

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da zahtevek za vračilo dajatev, izpolnjenih na podlagi neveljavne pogodbe, spada med take zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2016, Profit Investment SIM, C‑366/13, EU:C:2016:282, točki 55 in 58).

50

Poleg tega je taka navezna okoliščina v skladu s ciljema bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki jima sledi člen 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001, ki zahtevata, da se lahko sodišče, pristojno za pogodbo, izreče o posledicah njene neveljavnosti, neizpolnitve ali „prekomerne izpolnitve“ in posledično o morebitnih vračilih, ki iz tega izhajajo, če obstaja posebej tesna povezava med zahtevkom in sodiščem kraja, v katerem je bila zadevna obveznost izpolnjena ali bi morala biti izpolnjena v smislu te določbe.

51

Iz navedenega izhaja, da tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve ne spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji in tako izpolnjuje prvi pogoj iz točke 43 te sodbe, razen če je ta tožba tesno povezana s prej obstoječim pogodbenim razmerjem med strankama.

52

V zvezi z drugim pogojem, navedenim v isti točki 43 te sodbe, je treba preveriti, ali je namen tožbe za vračilo zaradi neupravičene obogatitve uveljavljanje odgovornosti tožene stranke.

53

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je tako, kadar je škodni dogodek v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 mogoče pripisati toženi stranki, ker se ji očita dejanje ali opustitev, ki je v nasprotju s pravno določeno dolžnostjo ali prepovedjo. Deliktna ali kvazideliktna odgovornost je namreč lahko podana le, če je mogoče vzpostaviti vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem, zaradi katerega je ta škoda nastala (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Austro‑Mechana, C‑572/14, EU:C:2016:286, točke 40, 41 in 50 ter navedena sodna praksa).

54

Dodati je treba, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 61 sklepnih predlogov, da ta pojasnila veljajo brez razlikovanja za vse zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti, ne da bi bilo treba posebej razlikovati zadeve v zvezi s kvazidelikti. Poleg tega, da izraza „kvazidelikt“ ni v danski, estonski, nizozemski, portugalski, slovaški, finski in švedski različici člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, se pojem „kvazidelikt“ ne nanaša na položaje, v katerih ni škodnega dogodka, temveč na položaje, v katerih je prišlo do škodnega dogodka zaradi opustitve skrbnosti ali malomarnosti. Zahtevek torej ne more spadati med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti, če odgovornost tožene stranke, ki se uveljavlja, ne temelji na obstoju škodnega dogodka v smislu, navedenem v prejšnji točki.

55

Zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve pa temelji na obveznosti, ki ne izvira iz škodnega dogodka. Ta obveznost namreč nastane neodvisno od ravnanja tožene stranke, tako da ni vzročne zveze, ki bi jo bilo mogoče vzpostaviti med škodo in morebitnim protipravnim dejanjem ali opustitvijo tožene stranke.

56

Glede na navedeno zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve ne spada med zadeve v zvezi z delikti in kvazidelikti v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

57

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s sodbo z dne 21. aprila 2016, Austro‑Mechana (C‑572/14, EU:C:2016:286), v kateri je Sodišče menilo, da zahtevek organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v zvezi z obveznostjo plačila „pravičnega nadomestila“ v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, ki je v skladu z nacionalnim pravom naložena podjetjem, ki dajo nosilce podatkov prvič komercialno v promet na nacionalnem ozemlju za plačilo, spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točki 72 sklepnih predlogov, je obveznost, na kateri temelji ta zahtevek, izvirala iz škodnega dogodka, in sicer škode, nastale imetnikom avtorskih pravic, ki je povezana z zasebnim kopiranjem na nosilce podatkov, ki se tržijo.

58

Opozoriti je treba tudi, da je mogoče, da zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve ne spada niti med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 niti med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu člena 5, točka 3, te uredbe. Za tak primer gre namreč, če ta zahtevek ni tesno povezan s prej obstoječim pogodbenim razmerjem med strankama v zadevnem sporu.

59

V takem položaju so za zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve v skladu s splošnim pravilom iz člena 2(1) Uredbe št. 44/2001 pristojna sodišča države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče.

60

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve ni zajeta s pristojnostjo, ki je predpisana v tej določbi.

61

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: