—

za „ERGO Insurance“ SE, ki jo zastopa „ERGO Insurance“ SE Lietuvos filialas, M. Navickas, odvetnik,

—

za „Gjensidige Baltic“ AAS, ki jo zastopa „Gjensidige Baltic“ AAS Lietuvos filialas, A. Rjabovs,

—

za „If P&C Insurance“ AS, ki jo zastopa „If P&C Insurance“ AS filialas, A. Kunčiuvienė,

—

za litovsko vlado R. Krasuckaitė in G. Taluntytė ter D. Kriaučiūnas, agenti,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, agenta,

—

za Evropsko komisijo A. Steiblytė in M. Wilderspin, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 14(b) Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 263, str. 11) ter uredb (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, str. 6, v nadaljevanju: Uredba Rim I), in (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL L 199, str. 40, v nadaljevanju: Uredba Rim II).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov med zavarovalnicami, in sicer med družbama „ERGO Insurance“ SE in „If P&C Insurance“ AS ter družbama „Gjensidige Baltic“ AAS (v nadaljevanju: Gjensidige Baltic) in „PZU Lietuva“ UAB DK (v nadaljevanju: PZU Lietuva), glede prava, ki se uporabi za regresne zahtevke med temi strankami v zvezi s prometnimi nesrečami v Nemčiji.

3

V uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I je navedeno:

4

Člen 1(1) Uredbe Rim I določa področje uporabe te uredbe, in sicer:

„Ta uredba se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah v primerih, ko pride do kolizije med zakoni več držav.

Ne uporablja pa se zlasti v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.“

5

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava“, določa:

„1.   Če pogodbeni stranki nista izbrali prava v skladu s členom 3, se pravo, ki se uporablja za pogodbo, določi brez poseganja v člene 5 do 8, kakor sledi:

2.   Če pogodba ni zajeta v odstavku 1 ali če bi lahko elemente pogodbe uvrstili v več kot eno točko od (a) do (h) iz odstavka 1, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev.

3.   Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države.

4.   Če prava, ki se uporablja, ni mogoče določiti v skladu z odstavkoma 1 ali 2, se za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana.“

6

Člen 7 navedene uredbe, naslovljen „Zavarovalne pogodbe“, določa:

Če pogodbeni stranki ne izbereta prava, ki naj se uporablja, se za zavarovalno pogodbo uporablja pravo države, kjer ima svoje običajno prebivališče zavarovalnica. Kjer je iz vseh okoliščin v zadevi jasno, da je pogodba očitno tesneje povezana z drugo državo, se uporablja pravo te druge države.

[…]

7

Člen 15 te uredbe, naslovljen „Subrogacija po zakonu“, določa:

„Kadar ima oseba (‚upnik‘) nasproti drugi osebi (‚dolžnik‘) pogodbeno terjatev, tretja oseba pa ima obveznost poravnati to terjatev upniku ali je to terjatev na podlagi svoje obveznosti že poravnala upniku, se upravičenost tretje osebe, da uveljavlja pravice, ki jih je imel upnik nasproti dolžniku po pravu, ki se je uporabljalo za njuno razmerje, in obseg te upravičenosti presojata po pravu, ki se uporablja za obveznost te tretje osebe, da poravna terjatev.“

8

Člen 16 Uredbe Rim I, naslovljen „Več dolžnikov“, določa:

„Če ima upnik terjatev do več dolžnikov, ki odgovarjajo za isto terjatev, in je eden od dolžnikov terjatev že deloma ali v celoti poravnal, se pravo, ki se uporablja za obveznost dolžnika do upnika, uporablja tudi za pravico dolžnika zahtevati povračilo od ostalih sodolžnikov. Ostali sodolžniki lahko proti temu dolžniku uveljavljajo ugovore, ki so jih imeli nasproti upniku po pravu, ki se uporablja za njihove obveznosti do upnika.“

9

Člen 23 te uredbe, naslovljen „Razmerje do drugih določb prava Skupnosti“, določa:

„Z izjemo člena 7 ta uredba ne posega v uporabo določb prava Skupnosti, ki v zvezi s posameznimi zadevami določajo kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja.“

10

V uvodni izjavi 7 Uredbe Rim II je navedeno:

11

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Splošno pravilo“, določa:

„1.   Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.

2.   Vendar kadar imata oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, in oseba, ki je utrpela škodo, ob nastanku škode običajno prebivališče v isti državi, se uporablja pravo te države.

3.   Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavkov 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države. Očitno tesnejša zveza z drugo državo bi lahko temeljila zlasti na že obstoječih razmerjih med strankama, kot je na primer pogodba, ki je tesno povezana z obravnavanim škodnim dejanjem.“

12

Člen 15 Uredbe Rim II, naslovljen „Področje uporabe prava, ki se uporabi“, določa:

„Pravo, ki se na podlagi te uredbe uporablja za nepogodbene obveznosti, ureja zlasti:

[…]“

13

Člen 18 te uredbe, naslovljen „Neposredna tožba zoper zavarovatelja odgovorne osebe“, določa:

„Oseba, ki je utrpela škodo, lahko vloži neposreden odškodninski zahtevek zoper zavarovatelja odgovorne osebe, če to določa pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ali za zavarovalno pogodbo.“

14

Člen 19 iste uredbe, naslovljen „Prenos pravic in obveznosti“, določa:

„Kadar ima oseba (‚upnik‘) do druge osebe (‚dolžnika‘) nepogodbeno terjatev, tretja oseba pa mora izpolniti obveznosti do upnika ali je svoje obveznosti do upnika že izpolnila na način, ki je sprejemljiv za upnika, se po pravu, ki ureja obveznosti tretje osebe do upnika, presodi, ali in do kakšne mere ima ta tretja oseba pravico uveljavljati terjatve proti dolžniku, ki jih je upnik imel do tega dolžnika po pravu, ki se uporablja za njuno razmerje.“

15

Člen 20 Uredbe Rim II, naslovljen „Deljena odgovornost“, določa:

„Če ima upnik terjatev iz nepogodbenega razmerja do več dolžnikov, ki so odgovorni za isto terjatev, eden izmed dolžnikov pa je terjatev v celoti ali deloma že poravnal, se pravica tega dolžnika do nadomestila s strani drugih dolžnikov ureja po pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti tega dolžnika do upnika.“

16

Člen 27 te uredbe, naslovljen „Razmerje do drugih določb prava Skupnosti“, določa:

„Ta uredba ne posega v uporabo določb prava Skupnosti, ki za posebne zadeve določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti.“

17

V uvodni izjavi 26 Direktive 2009/103 je navedeno:

18

Člen 3 te direktive, naslovljen „Obvezno zavarovanje vozil“, v tretjem odstavku določa:

„Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi:

[…]“

19

Člen 14 te direktive, naslovljen „Ena sama premija“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vse police obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi vozil:

20

Določbe Direktive 2009/103 so bile v nacionalno pravo prenesene z zakonom o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (TPVCAPDĮ) z dne 5. marca 2004, (Žin., 2004, št. 46-1498), kakor je bil spremenjen z zakonom št. X-1137 z dne 17. maja 2007 (Žin., 2007, št. 61-2340, v nadaljevanju: zakon o obveznem zavarovanju).

21

Člen 10 zakona o obveznem zavarovanju, naslovljen „Teritorialna veljavnost zavarovalne pogodbe“, v odstavku 1 določa:

„Zavarovalna pogodba [za vozilo, ki je običajno na litovskem ozemlju] ali pogodba o mejnem zavarovanju na podlagi samo ene premije in za ves čas veljavnosti pogodbe, vključno z obdobji, ko je motorno vozilo med veljavnostjo pogodbe v drugi državi članici Unije, zagotavlja zavarovalno kritje v kateri koli državi članici v obsegu, ki je zahtevan s pravnimi akti zadevne države članice Evropske unije, s katerimi je urejeno obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ali v obsegu, ki je zahtevan s tem zakonom, če je to kritje višje. […]“

22

Člen 11 zakona o obveznem zavarovanju, naslovljen „Zavarovalne vsote in zavarovalne premije“, določa:

„[…]

3.   Zavarovatelj izplača odškodnino za škodo, povzročeno v drugi državi članici Evropske unije, v okviru zavarovalnih vsot v skladu s pravnimi akti zadevne države članice ali zavarovalnih vsot, kot so opredeljene v odstavku 1 tega člena, če so te višje.“

[…]“

23

Člen 16 tega zakona, naslovljen „Načela glede plačila odškodnine“, v odstavku 1 določa:

„Odgovorni zavarovatelj ali biro izplača odškodnino, če je uporabnik motornega vozila civilno odgovoren za škodo, povzročeno oškodovani tretji osebi. Odškodnina se izplača ob upoštevanju pravnih aktov, ki v državi članici, v kateri je prišlo do prometne nesreče, urejajo obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.

[…]“

24

V okolici Mannheima (Nemčija) se je 1. septembra 2011 pri polkrožnem obračanju na cestišču prevrnil vlačilec s priklopnikom. Na podlagi ugotovitev policistov, ki so prispeli na kraj nesreče, je bila ugotovljena odgovornost voznik vlačilca za nesrečo. Zato je zavarovatelj tega vozila, podružnica družbe „ERGO Insurance“ SE, oškodovancem v tej nesreči plačal odškodnino v znesku 7760,02 litovskih litasov (LTL) (okoli 2255 EUR). Ta zavarovatelj je potem pri predložitvenemu sodišču zahteval, naj zavarovatelju priklopnika, in sicer podružnici družbe „If P&C Insurance“ AS, naloži naj pokrije polovico odškodnine iz naslova zavarovanja, ki jo je moral plačati, ker naj bi ta za nastalo škodo solidarno odgovarjal.

25

Po presoji predložitvenega sodišča so podane negotovosti glede določitve prava, ki se uporabi za spor med tema dvema zavarovateljema.

26

V teh okoliščinah je Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrožno sodišče v mestu Vilna) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

Pri prometni nesreči v Nemčiji 21. januarja 2011 je vlačilec s priklopnikom poškodoval stvari drugih oseb. Vlačilec je bil, kar zadeva civilno odgovornost, tedaj zavarovan pri litovski podružnici družbe Gjensidige Baltic. Priklopnik je bila zavarovan v okviru pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti, sklenjene z družbo LPZU Lietuva.

28 Potem ko so oškodovanci iz te nesreče v Nemčiji predložili zahtevke, je družba Gjensidige Baltic izplačala odškodnine iz naslova zavarovanja v znesku 4331,05 LTL (okoli 1254 EUR). Družba Gjensidige Baltic je ocenila, da ker so te odškodnine krile celotno škodo, ki je nastala tem oškodovancem, lahko vloži regresni zahtevek zoper družbo PZU Lietuva zaradi povračila polovice tega zneska, oziroma 2165,53 LTL (približno 629 EUR).

29 Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrožno sodišče v mestu Vilna) je s sodbo z dne 2. januarja 2013 ugodilo zahtevku družbe Gjensidige Baltic. Družbi PZU Lietuva je naložilo, naj tej povrne plačane odškodnine iz naslova zavarovanja v višini 2165,53 LTL, skupaj z obrestmi po letni obrestni meri 6 %. To sodišče je navedlo, da se v skladu s členom 4(1) Uredbe Rim II za nepogodbeno obveznost, ki je izhajala iz škodnega dejanja, uporablja nemško pravo. Na podlagi nemškega prava pa je v primeru škode, ki izvira iz prometne nesreče, ki jo je povzročilo vozilo s priklopnikom, odgovornost deljena. Kadar škodo povrne eden izmed zavarovateljev, ima ta pravico, da od drugega zavarovatelja zahteva polovico zneska.

30 S sodbo z dne 8. novembra 2013 je Vilniaus apygardos teismas (višje sodišče v Vilni) razveljavilo sodbo Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrožno sodišče v mestu Vilna) in zavrnilo regresni zahtevek družbe Gjensidige Baltic. Višje sodišče je ugotovilo, da je treba v konkretnem primeru vprašanja v zvezi s civilno odgovornostjo pri uporabi motornih vozil rešiti na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in da se določbe Uredbe Rim II ne uporabljajo. Ker je bila v zadevi v glavni stvari sklenjena pogodba o obveznem zavarovanju, namreč zadevni položaj ne more spadati v okvir civilne deliktne odgovornosti. Ob ugotovitvi, da obveznost družbe PZU Lietuva izhaja iz pogodbe o obveznem zavarovanju, je to sodišče sklenilo, da se uporablja litovsko pravo.

31

V kasacijski pritožbi, ki jo je družba Gjensidige Baltic vložila pri predložitvenem sodišču, se predlaga razveljavitev te sodbe in potrditev sodbe Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrožno sodišče v mestu Vilna) z dne 2. januarja 2013.

32

Predložitveno sodišče poudarja, da se spor v bistvu nanaša na kvalifikacijo pravnega razmerja med zavarovateljem vlačilca in zavarovateljem priklopnika in na določitev prava, ki se uporablja za to razmerje. Ta kvalifikacija naj bi bila za ta spor odločilna, saj litovski in nemški pravni red določata različna načela glede delitve odgovornosti med zavarovateljem vlačilca in zavarovateljem priklopnika, kadar škodo povzroči skupina vozil.

33

Poleg tega naj bi bilo treba ugotoviti, ali, kot navaja družba Gjensidige Baltic, člen 14(b) Direktive 2009/103 določa kolizijsko pravilo, v skladu s katerim bi se za spor med zavarovateljema, kot je ta iz postopka v glavni stvari, uporabilo pravo kraja nesreče.

34

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 19. novembra 2014 zadevi C‑359/14 in C‑475/14 združil za ustni postopek in izdajo sodbe.

36

S svojimi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveni sodišči v bistvu želita izvedeti, kako je treba razlagati uredbi Rim I in Rim II ter Direktivo 2009/103 zaradi določitve prava oziroma prav, ki se uporabljajo v okviru regresnega zahtevka zavarovatelja vlačilca, ki je izplačal odškodnino oškodovancu nesreče, ki jo je povzročil voznik tega vozila, zoper zavarovatelja priklopnika, ki je bil pri tej nesreči pripet na ta vlačilec.

37

Opozoriti je treba, da sta, kot izhaja iz njunih členov 1, uredbi Rim I in Rim II uskladili kolizijska pravila v civilnih in gospodarskih zadevah za pogodbena obligacijska razmerja oziroma nepogodbene obveznosti. Pravo, ki se uporabi za ti dve kategoriji obveznosti, je treba ugotoviti na podlagi določb ene od teh uredb vendar brez poseganja v pravila, na katera se nanašata člena 23 in 25 Uredbe Rim I in člena 27 in 28 Uredbe Rim II.

38

V zvezi s tem slednjim vidikom je treba, prvič, na vprašanje Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) v zadevi C‑475/14 odgovoriti, da člen 14(b) Direktive 2009/103 ne določa specialnega kolizijskega pravila glede na kolizijska pravila iz uredb Rim I in II, kar zadeva regresne zahtevke med zavarovatelji, in zato ne izpolnjuje pogojev iz člena 23 Uredbe Rim I oziroma člena 27 Uredbe Rim II.

39

Direktiva 2009/103 državam članicam nalaga obveznost sprejetja ukrepov, ki zagotavljajo, da sta oškodovanec v prometni nesreči in imetnik vozila, vpletenega v to nesrečo, varovana. V skladu z uvodno izjavo 12 te direktive je njen splošni cilj, da se zagotovi varstvo oškodovancev v nesrečah s tem, da se zagotovi, da so ti deležni minimalnega zavarovalnega kritja.

40

Ne iz besedila ne iz ciljev Direktive 2009/103 pa ne izhaja, da je njen namen določitev kolizijskih pravil.

41

Natančneje, člen 14 te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 26 se omejuje na to, da državam članicam nalaga sprejetje potrebnih ukrepov za to, da police zavarovanja avtomobilske odgovornosti na podlagi samo ene premije v celotnem času trajanja pogodbe krijejo celotno ozemlje Evropske unije in na podlagi te premije v vsaki od držav članic zagotavljajo kritje, ki je predpisano po njenem pravu, ali, če je to kritje višje, kritje, ki je predpisano po pravu države članice, s katere ozemlja izvira vozilo.

42

Ta določba se torej nanaša izključno na teritorialno veljavnost in raven kritja, ki ga mora zagotoviti zavarovatelj, zato da se zagotovi ustrezno varstvo oškodovancev prometnih nesreč. Iz nje ni mogoče sklepati na pravilo, da bi tako določeno pravo države članice urejalo delitev odgovornosti med zavarovatelji.

43

Drugič, glede področij uporabe Uredbe Rim I in Uredbe Rim II je treba pojma „pogodbena obligacijska razmerja“ in „nepogodbene obveznosti“ iz teh uredb razlagati avtonomno, predvsem ob upoštevanju sistema in ciljev teh uredb (glej, po analogiji, sodbo ÖFAB, C‑147/12, EU:C:2013:490, točka 27). Kot je razvidno iz uvodne izjave 7 vsake od teh uredb, je treba upoštevati tudi cilj skladnosti pri vzajemni uporabi teh uredb, a tudi Uredbe Bruselj I, ki, med drugim, v členu 5 razlikuje med zadevami v zvezi s pogodbenimi razmerji, delikti in kvazidelikti.

44

Iz sodne prakse Sodišča glede te zadnje uredbe je razvidno, da samo pravna obveznost, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke, spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe (glej sodbo Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 39). Po analogiji in v skladu s ciljem skladnosti, navedenim v točki 43 te sodbe, je treba šteti, da pojem „pogodbena obligacijska razmerja“ v smislu člena 1 Uredbe Rim I označuje pravno obveznost, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela.

45

Glede pojma „nepogodbena obveznost“ v smislu člena 1 Uredbe Rim II je treba opozoriti, da pojem „zadeve v zvezi s delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I zajema vse zahtevke za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke, ki niso „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu točke 1 tega člena 5 (sodba ÖFAB, C‑147/12, EU:C:2013:490, točka 32 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba ugotoviti, kot je razvidno iz člena 2 Uredbe Rim II, da se ta uredba uporablja za obveznosti, ki izvirajo iz škode, to pa predstavljajo vse posledice, ki so nastale zaradi škodnih dejanj, neupravičene obogatitve, negotiorum gestio ali culpa in contrahendo.

46

Glede na te elemente je treba za „nepogodbeno obveznost“ v smislu Uredbe Rim II šteti obveznost, ki izvira iz enega izmed dogodkov, ki so našteti v členu 2 te uredbe in navedeni v prejšnji točki.

47

V konkretnem primeru je iz predložitvenih odločb razvidno, da med zavarovateljema in imetnikoma ali voznikoma vlačilca ter zavarovateljema in imetnikoma priklopnika obstajajo pogodbena obligacijska razmerja v smislu Uredbe Rim I. Po drugi stani pa med prvima in drugima zavarovateljema ni nobene pogodbene obveznosti.

48

Poleg tega je obstoj in obseg obveznosti povrnitve škode oškodovancem iz zadeve v glavni stvari predvsem odvisen od presoje glede prometnih nesreč, iz katerih izvira zadevna škoda. Ta presoja, ki je deliktne narave, nima zveze s pogodbenim razmerjem med zavarovatelji in njihovimi zavarovanci.

49

Glede možnosti zavarovatelja vlačilca, ki je oškodovancu izplačal odškodnino za celotno škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče, v katero sta bila vpletena ta vlačilec in naj pripeti priklopnik, da zoper zavarovatelja priklopnika vloži regresni zahtevek, je treba navesti te preudarke.

50

Prvič, obstoj pravice zavarovatelja vlačilca, katerega voznik je povzročil nesrečo, da vloži tožbo zoper zavarovatelja pripetega priklopnika, ko oškodovancu plača odškodnino, ne izhaja iz zavarovalne pogodbe, temveč predpostavlja hkratno deliktno odgovornost imetnika tega priklopnika glede tega istega oškodovanca.

51

Poudariti je torej treba, da se taka obveznost imetnika priklopnika, da povrne škodo, šteje za „nepogodbeno obveznost“ v smislu člena 1 Uredbe Rim II. Zato se pravo, ki se uporabi za to obveznost, določi glede na določbe te uredbe.

52

V skladu s členom 4 te uredbe je, razen če v njej ni določeno drugače, pravo, ki se uporablja za tako nepogodbeno obveznost, pravo države, v kateri škoda nastane, in sicer, v zadevah v glavni stvari, države, v kateri nastane škoda, ki je neposredna posledica nesreče (glej, v tem smislu, sodbo Lazar, C‑350/14, EU:C:2015:802, točka 24). V skladu s členom 15(a) in (b) Uredbe Rim II, to pravo določi podlago in obseg odgovornosti ter razloge za delitev te odgovornosti.

53

Zato je treba glede na pravo kraja neposredne škode, v konkretnem primeru nemško pravo, določiti dolžnike obveznosti povrnitve škode oškodovancu in morebitni prispevek imetnika priklopnika in prispevek imetnika ali voznika vlačilca k škodi, povzročeni oškodovancu.

54

Drugič, opozoriti je treba, da obveznost zavarovatelja, da plača odškodnino za škodo, nastalo oškodovancu, ne izvira iz škode, ki je bila temu povzročena, temveč iz pogodbe med njim in zavarovancem, ki nosi odgovornost. To plačilo odškodnine torej izvira iz pogodbenega obligacijskega razmerja, zaradi česar je treba pravo, ki se uporabi za tako obveznost, določiti v skladu z določbami Uredbe Rim I.

55

Glede na pravo, ki se uporabi za zavarovalno pogodbo za vlačilca, kot sta ta iz postopka v glavni stvari, in za zavarovalno pogodbo za nanju pripeta priklopnika, je treba torej ugotoviti, ali so bili zavarovatelji teh dveh vrst vozil v skladu s temi pogodbami dejansko dolžni plačati odškodnino oškodovancem v nesrečah, ki so jo ta vozila povzročila.

56

Tretjič, glede vprašanja, ali ima zavarovatelj vlačilca, ki je oškodovancu plačal odškodnino, glede na okoliščine primera, subrogacijski zahtevek zoper zavarovatelja priklopnika, je treba poudariti, da člen 19 Uredbe Rim II razlikuje med vprašanji, za katere velja ureditev za delikte, in tistimi, za katere velja ureditev za pogodbe. Ta določba se zlasti uporablja za položaj, ko je tretji, in sicer zavarovatelj, izplačal odškodnino oškodovancu v nesreči, ki je upnik deliktne odškodninske obveznosti voznika ali imetnika motornega vozila, in to ob izvrševanju obveznosti izpolnitve obveznosti temu oškodovancu.

57

Natančneje, člen 19 Uredbe Rim II določa, da v tem primeru vprašanje morebitne subrogacije pravic oškodovanca ureja pravo, ki se uporablja za obveznost tretjega, in sicer zavarovatelja civilne odgovornosti, da temu oškodovancu plača odškodnino.

58

Tako so obveznost zavarovatelja, da krije civilno odgovornost zavarovanca nasproti oškodovancu, ki izvira iz zavarovalne pogodbe, sklenjene z zavarovancem, in pogoji, pod katerimi lahko zavarovatelj uveljavlja pravice, ki jih ima oškodovanec v nesreči zoper osebe, odgovorne za nesrečo, odvisni od nacionalnega prava, ki ureja to zavarovalno pogodbo in ki se določi na podlagi člena 7 Uredbe Rim I.

59

Po drugi strani pa pravo, ki se uporabi za določitev oseb, ki bi bile lahko odgovorne, in za morebitno delitev odgovornosti med temi in med njihovimi zavarovatelji v skladu z navedenim členom 19 ostaja predmet pravil iz člena 4 in nadaljnjih Uredbe Rim II.

60

Zlasti je treba šteti, da ima v primeru, kadar ima v skladu s pravom, ki se uporabi na podlagi teh slednjih določb Uredbe Rim II, oškodovanec v prometni nesreči, ki jo je povzročil vlačilec s priklopnikom, pravice tako v razmerju do imetnika priklopnika kot tudi v razmerju do njegovega zavarovatelja, zavarovatelj vlačilca, potem ko je oškodovancu plačal odškodnino, pravico do tožbe zoper zavarovatelja priklopnika, če pravo, ki se v skladu s členom 7 Uredbe Rim I uporabi za zavarovalno pogodbo, določa subrogacijo pravic oškodovanca na zavarovatelja.

61

Zato morata predložitveni sodišči najprej ugotoviti, kako je treba odškodnino, ki jo je treba plačati oškodovancem, razdeliti med voznika in imetnika vlačilca na eni strani ter imetnika priklopnika na drugi v skladu s pravili nacionalnega prava, ki se uporabljajo na podlagi Uredbe Rim II.

62

Potem je treba v skladu s členom 7 Uredbe Rim I določiti pravo, ki se uporabi za zavarovalni pogodbi, sklenjeni med zavarovateljema, ki sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari, in njunima zadevnima zavarovancema, zaradi ugotavljanja, ali in v kolikšni meri lahko ta zavarovatelja prek subrogacije izvršujeta pravice oškodovanca zoper zavarovatelja priklopnika.

63

Glede na vse prej navedeno je treba na zastavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 14(b) Direktive 2009/103 razlagati tako, da ta določba ne vsebuje specialnega kolizijskega pravila, na podlagi katerega bi se določilo pravo, ki se v okoliščinah, kot so v zadevah v glavni stvari, uporabi za regresni zahtevek med zavarovatelji.

64

Uredbi Rim I in Rim II je treba razlagati tako, da se pravo, ki se uporabi za regresni zahtevek zavarovatelja vlačilca, ki je izplačal odškodnino oškodovancem v nesreči, ki jo je povzročil voznik tega vlačilca, zoper zavarovatelja priklopnika, ki je bil pri tej nesreči pripet na vlačilec, določi z uporabo člena 7 Uredbe Rim I, če pravila o deliktni odgovornosti, ki se uporabljajo za to nesrečo na podlagi člena 4 in nadaljnjih Uredbe Rim II, določajo delitev obveznosti povrnitve škode.

65

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 14(b) Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti je treba razlagati tako, da ta določba ne vsebuje specialnega kolizijskega pravila, na podlagi katerega bi se določilo pravo, ki se v okoliščinah, kot so v zadevah v glavni stvari, uporabi za regresni zahtevek med zavarovatelji.

Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), in Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), je treba razlagati tako, da se pravo, ki se uporabi za regresni zahtevek zavarovatelja vlačilca, ki je izplačal odškodnino oškodovancem v nesreči, ki jo je povzročil voznik tega vlačilca, zoper zavarovatelja priklopnika, ki je bil pri tej nesreči pripet na vlačilec, določi z uporabo člena 7 Uredbe št. 593/2008, če pravila o deliktni odgovornosti, ki se uporabljajo za to nesrečo na podlagi člena 4 in nadaljnjih Uredbe št. 864/2007, določajo delitev obveznosti povrnitve škode.