1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

2

Helenska republika je v okviru programa gospodarske prilagoditve začela izvajati program privatizacije. Družba Larco General Mining & Metallurgical Company SA (v nadaljevanju: Larco), grško rudarsko in metalurško podjetje, je med družbami, ki jih je treba privatizirati. Ta družba je specializirana za izkopavanje in predelavo laterita, izkopavanje lignita ter proizvodnjo feroniklja in stranskih proizvodov. Njene dejavnosti vključujejo raziskovanje, razvoj, rudarstvo, taljenje in trgovanje s proizvodi na svetovni ravni.

3

Hellenic Republic Asset Development Fund, družba, ustanovljena za vodenje postopka privatizacije, je marca 2012 Komisijo obvestila o načrtu za privatizacijo družbe Larco.

4

Komisija je nato opravila predhodno preučitev tega načrta, da bi se prepričala, da ta ne vsebuje elementov državne pomoči.

5

Grškim organom je poslala vprašalnik. Iz odgovorov na vprašalniku, ki jih je Komisija prejela 16. marca 2012, izrecno izhaja, da je družba Larco že prejela pomoč grške države. Dalje, Komisija je zahtevala dodatne informacije v elektronskih dopisih z dne 18. aprila 2012, 24. aprila 2012, 5. julija 2012, 22. avgusta 2012 in 7. decembra 2012 ter v dopisih z dne 4. maja 2012 in 14. januarja 2013, na katere so grški organi odgovorili 20. aprila 2012, 26. aprila 2012, 3. oktobra 2012, 13. novembra 2012, 15. novembra 2012, 7. decembra 2012, 24. decembra 2012 in 18. januarja 2013. Službe Komisije in predstavniki grških organov so se srečali 30. aprila 2012 in 11. septembra 2012 v Atenah (Grčija) ter 25. januarja 2013 v Bruslju (Belgija).

6

Komisija je z dopisom z dne 6. marca 2013 Helensko republiko obvestila o svoji odločitvi, da bo začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU glede različnih ukrepov, kot so državna poroštva, odobrena družbi Larco za leta 2008, 2010 in 2011, povečanje kapitala v letu 2009, sporazum o poravnavi dolgov, podpisan leta 1998, oziroma možnost predložitve bančnih garancij v višini 1,5 milijona EUR namesto plačila davčne globe v višini 190 milijonov EUR.

7

Komisija je nato grške organe in zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe v zvezi s temi ukrepi.

8

Komisija je pripombe grških organov prejela 30. aprila 2013.

9

Komisija je 27. marca 2014 sprejela Sklep 2014/539/EU o državni pomoči SA.34572 (13/C) (ex 13/NN), ki jo je Grčija odobrila družbi Larco General Mining & Metallurgical Company S.A. (UL 2014, L 254, str. 24), katerega členi od 2 do 5 določajo, da so zadevni ukrepi nezakonite in z notranjim trgom nezdružljive pomoči, da je treba te pomoči izterjati od družbe Larco in da je treba Komisiji predložiti informacije, zlasti v zvezi z ukrepi, ki so že bili sprejeti za uskladitev s tem sklepom.

10

Poleg tega, ker je Helenska republika Komisijo obvestila, da namerava nekatera sredstva družbe Larco prodati z dvema ločenima razpisoma, je Komisija istega dne sprejela Sklep o državni pomoči SA.37954 (2013/N) v zvezi s to prodajo (v nadaljevanju: sklep o prodaji nekaterih sredstev družbe Larco). Komisija v zadnjenavedenem sklepu navaja, da glede na informacije, ki jih je predložila Helenska republika, postopka javnega razpisa vodita država in družba Larco kot lastnici sredstev, na katera se nanašata javna razpisa. Natančneje, prvi razpis naj bi se nanašal na metalurški obrat v Larymni (Grčija) in na 40 % pravic do izkoriščanja laterita v Agiosu Ioannisu (Grčija), drugi pa na 73 % pravic izkopavanja laterita na Evbeji (Grčija) in vseh pravic do izkopavanja laterita v Kastorii (Grčija). Ob koncu obeh postopkov javnih razpisov in neodvisno od njunih izidov naj bi bil zoper družbo Larco uveden stečajni postopek v skladu z nacionalno zakonodajo, njena preostala sredstva pa naj bi bila prodana v okviru postopka likvidacije.

11

Ob upoštevanju teh informacij je Komisija v sklepu o prodaji nekaterih sredstev družbe Larco menila, da navedena prodaja, prvič, ne pomeni državne pomoči ter, drugič, ne povzroča gospodarske kontinuitete med družbo Larco in lastnikom ali lastniki sredstev, ki bodo prodana, če je spoštovanih več določb in pogojev. Komisija je štela, da vprašanje izterjave nezakonitih in nezdružljivih državnih pomoči, ki so bile izplačane družbi Larco, v teh okoliščinah ne bo zadevalo novih lastnikov sredstev, namenjenih za prodajo.

12

Dvomesečni rok, ki je bil Helenski republiki s členom 5 Sklepa 2014/539 postavljen za predložitev informacij o ukrepih, sprejetih za izterjavo zadevnih pomoči, se je iztekel 28. maja 2014, pri čemer Komisija v zvezi s tem ni prejela nobenih informacij.

13

Z dopisom z dne 23. junija 2014 je Komisija grške organe opozorila na njihove obveznosti, ki izhajajo iz Sklepa 2014/539, in zahtevala, naj jo v roku 20 delovnih dni obvestijo o podrobnih pravilih za izvajanje tega sklepa. Ti organi so v elektronskem sporočilu z dne 18. julija 2014 odgovorili, da ji v tem roku ne morejo predložiti pojasnil.

14

Komisija je Helensko republiko tudi opozorila, da mora spoštovati štirimesečni rok iz člena 4(2) Sklepa 2014/539. Vendar se je ta rok iztekel 28. julija 2014, Komisija pa ni prejela informacij o izvajanju tega sklepa.

15

Komisija je z dopisoma z dne 6. oktobra 2014 in 18. decembra 2015 to državo članico pozvala, naj ji predloži te informacije in organizira razpravo glede podrobnih pravil za izterjavo zadevnih pomoči. Toda navedena država članica na ta dopisa ni odgovorila. Na sestanku med Komisijo in grškimi organi v Atenah ti organi niso navedli nobenega argumenta, s katerim bi utemeljili neobstoj izvedbenih ukrepov za izvršitev Sklepa 2014/539.

16

Ker je Komisija menila, da Helenska republika ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi Sklepa 2014/539, je 2. septembra 2016 v skladu s členom 108(2) PDEU proti tej državi članici vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, v kateri je predlagala, naj se ugotovi, da ta država v predpisanem roku ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za uskladitev s tem sklepom, oziroma da v nasprotju z zahtevami iz člena 5 navedenega sklepa Komisije nikakor ni zadostno obvestila o sprejetih ukrepih.

17

Sodišče je 9. novembra 2017 v sodbi o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti razsodilo, da Helenska republika v predpisanem roku ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za izvršitev Sklepa 2014/539, in Komisije ni obvestila o ukrepih, sprejetih na podlagi tega sklepa.

18

Po razglasitvi sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti je Komisija 15. novembra 2017 na grške organe naslovila dopis, v katerem jih je pozvala, naj izterjajo nezakonite in z notranjim trgom nezdružljive pomoči, ti organi pa na ta dopis niso odgovorili.

19

Komisija je 13. novembra 2018 v dopisu, naslovljenem na grškega ministra za finance, zahtevala informacije o stanju postopka izterjave zadevnih pomoči in navedla, da lahko vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260 PDEU. Na ta dopis prav tako ni prejela odgovora.

20

Ker je Komisija ugotovila, da Sklep 2014/539 še ni bila izvršen, je 25. januarja 2019 Helenski republiki v skladu s členom 260(2) PDEU poslala uradni opomin, v katerem jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev predloži pripombe.

21

Ta država članica je 29. marca 2019 odgovorila na uradni opomin in zlasti razkrila težave, na katere je naletela, ter izrazila svojo željo po sodelovanju.

22

V teh okoliščinah se je Komisija odločila, da vloži to tožbo.

23

Helenska republika je 14. februarja 2020 sprejela zakon št. 4664/2020. Člen 21 tega zakona določa, da se nad družbo Larco uvede sistem izrednega upravljanja, ki mora po hitrem in poenostavljenem postopku pripeljati do likvidacije te družbe (v nadaljevanju: izredno upravljanje).

24

Monomeles Efeteio Athinon (višje sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah, Grčija) je na zahtevo te države članice kot upnice družbe Larco z odločbo št. 1407/2020 z dne 28. februarja 2020 nad to družbo uvedlo sistem izrednega upravljanja, ki ni pripeljal do prenehanja delovanja navedene družbe. Navedeno sodišče je v isti odločbi imenovalo izrednega upravitelja, zadolženega za izvedbo popisa vseh sredstev in obveznosti do virov sredstev te družbe in ki mora za prenos sredstev te družbe uporabiti postopek javnega razpisa.

25

Grški organi so 13. marca 2020 na eni strani družbo Larco pozvali, naj v roku tridesetih koledarskih dni plača znesek, ki ustreza znesku pomoči, razglašenih za nezakonite in nezdružljive z notranjim trgom, skupaj z zakonitimi obrestmi, na drugi strani pa Komisijo obvestili o sistemu izrednega upravljanja, uporabljenem za družbo Larco.

26

Sodišče je 26. marca 2020s sodbo Larko/Komisija (C‑244/18 P, EU:C:2020:238) ugodilo pritožbi družbe Larco zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 1. februarja 2018, Larko/Komisija (T‑423/14, EU:T:2018:57), s katero je to zavrnilo tožbo te družbe za razglasitev ničnosti Sklepa 2014/539. Sodbo Splošnega sodišča je razveljavilo v delu, v katerem je bil zavrnjen prvi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na poroštvo, ki ga je grška država leta 2008 dala družbi Larco za posojilo v višini 30 milijonov EUR, ki ga je ATE Bank odobrila tej družbi (v nadaljevanju: ukrep št. 2).

27

Na podlagi sodbe Sodišča je družba Larco pripravila ugovore zoper znesek pomoči v zvezi z ukrepom št. 2, ki ga je treba izterjati.

28

Izredni upravitelj družbe Larco je 7. aprila 2020 vložil tožbo proti Helenski republiki, da bi dosegel arbitražno rešitev spora glede lastništva obrata v Larymni.

29

Grški organi so z dopisom z dne 27. aprila 2020 Komisijo obvestili o ugovorih družbe Larco v zvezi z ukrepom št. 2, na katere je ta institucija odgovorila z dopisom z dne 6. maja 2020.

30

Ti organi so 14. maja 2020 grškim davčnim organom poslali dopis, v katerem so zahtevali, naj se zadevne pomoči od družbe Larco v celoti izterjajo.

31

Helenska republika je na podlagi zahteve Sodišča za pojasnila, ki temelji na členu 62(1) Poslovnika Sodišča, predložila dokumente v zvezi z izterjavo zadevnih pomoči.

32

Iz odgovora na to zahtevo za pojasnila je razvidno, prvič, da je bila družba Larco 22. marca 2021 še vedno pod sistemom izrednega upravljanja, ob upoštevanju časa, potrebnega za izdajo arbitražne odločbe v zvezi z lastništvom obrata v Larymni, in dejstva, da bi moral ta sistem prenehati po koncu obdobja dvanajstih mesecev, ki je teklo od uvedbe tega sistema, oziroma obdobja devetih mesecih, ki je teklo od izdaje te odločbe.

33

Drugič, arbitražno sodišče je z navedeno odločbo, ki je bila izdana 24. septembra 2020 in popravljena 8. oktobra 2020, priznalo lastninsko pravico grške države na metalurškem obratu in rudarskem kompleksu v Larymni. Družba Larco je ostala najemnica teh sredstev grške države.

34

Tretjič, po izdaji te odločbe sta bila javna razpisa, navedena v točki 10 te sodbe, s katerima je Helenska republika izrazila svoj namen prodaje nekaterih sredstev družbe Larco, posodobljena in izredni upravitelj je pripravil dokončni popis vseh sredstev in obveznosti do virov sredstev družbe Larco.

35

Četrtič, postopka v zvezi s tema javnima razpisoma sta potekala vzporedno in sta se morala končati najpozneje 8. julija 2021.

36

Na prvem mestu, Komisija Helenski republiki očita, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, ker grški organi več kot pet let od sprejetja Sklepa 2014/539 in več kot dve leti od razglasitve te sodbe od družbe Larco niso izterjali zadevnih državnih pomoči.

37

Po navedbah Komisije so grški organi ukrepe za izterjavo teh pomoči sprejeli šele po 29. januarju 2020, ko je bila vložena ta tožba, kar je v nasprotju z zahtevo po takojšnji in učinkoviti izvršitvi tega sklepa. Najprej, zakon 4664/2020, ki določa, da se nad družbo Larco uvede sistem izrednega upravljanja, naj bi bil sprejet šele 14. februarja 2020. Dalje, sistem izrednega upravljanja naj bi bil nad družbo Larco uveden 28. februarja 2020. Nazadnje, grški organi naj bi 13. marca 2020 družbo Larco pozvali, naj v roku 30 dni vrne znesek, ki ustreza tem pomočem.

38

V zvezi z izrednim sistemom upravljanja družbe Larco Komisija navaja, prvič, da člen 21(4) zakona 4664/2020 določa, da je ta družba lahko upravičena do državne subvencije, da bi lahko pokrila svoje stroške, povezane z uporabo tega sistema. Po mnenju Komisije so pomoči v zvezi z delovanjem družbe Larco, ki so predvidene s to določbo in katerih namen je to družbo razbremeniti stroškov, ki bi jih običajno morala nositi v okviru tekočega upravljanja oziroma običajnih dejavnosti, kategorija pomoči, ki je še posebej škodljiva za konkurenco. V obravnavani zadevi naj bi grški organi družbi Larco že dodelili pomoči za tekoče poslovanje v okviru izrednega upravljanja.

39

Drugič, Komisija meni, da bi morala Helenska republika zoper družbo Larco začeti postopek zaradi insolventnosti in na seznam terjatev vpisati terjatve v zvezi z vračilom zadevnih pomoči v roku štirih mesecev iz člena 4 Sklepa 2014/539. Takemu vpisu naj bi morala slediti bodisi popolna izterjava zadevnih pomoči bodisi likvidacija prejemnika pomoči in dokončno prenehanje njegovih dejavnosti.

40

V obravnavani zadevi pa naj Helenska republika terjatev v zvezi z vračilom zadevnih pomoči ne bi vpisala na seznam terjatev. Člen 21(9) zakona 4664/2020 določa, da se tak formalni vpis lahko opravi šele po prenosu sredstev družbe Larco na najboljšega ponudnika po koncu prodaje teh sredstev na dražbi.

41

Komisija meni, da bi bilo sodbo o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti tudi ob predpostavki, da je bila terjatev Helenske republike v zvezi z vračilom zadevnih pomoči formalno vpisana na seznam terjatev po prenosu sredstev družbe Larco, kot je predvideno v okviru sistema izrednega upravljanja, mogoče v celoti izvršiti le, če bi izkupiček od likvidacije zadoščal za izterjavo celotnega zneska zadevnih pomoči. V nasprotnem primeru bi le likvidacija in dokončno prenehanje dejavnosti družbe Larco omogočila zagotovitev popolne izvršitve te sodbe.

42

Na drugem mestu, glede obveznosti Helenske republike, da Komisijo obvesti, ta institucija trdi, da organi te države članice v predpisanem roku niso posredovali elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti natančnost izračuna zneska pomoči, ki ga je treba izterjati.

43

Tako naj ti organi ne bi izvršili sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti.

44

Komisija poleg tega meni, da dejstvo, da je zadeva pred Splošnim sodiščem v zvezi s tožbo, ki jo je družba Larco vložila za razglasitev ničnosti Sklepa 2014/539, po izdaji sodbe z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija (C‑244/18 P, EU:C:2020:238), še vedno nerešena, za obravnavano zadevo ni upoštevno. Trdi, da postopek zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU ni odvisen od postopka na podlagi člena 263 PDEU. Ta institucija pojasnjuje, da je Sodišče s to sodbo delno razveljavilo sodbo z dne 1. februarja 2018, Larko/Komisija (T‑423/14, EU:T:2018:57), ni pa razglasilo ničnosti Sklepa 2014/539, ki ostaja v celoti izvršljiv. Helenska republika naj bi torej morala ta sklep v celoti izvršiti.

45

Helenska republika v obrambo na prvem mestu navaja, da so grški organi sprejeli več ukrepov, ki pomenijo velik napredek pri izvrševanju sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti. Tako naj bi grški organi zaradi finančnih težav družbe Larco 14. februarja 2020 določili, da se nad družbo Larco uvede sistem posebnega upravljanja, ki naj bi se zanjo uporabil 28. februarja 2020 in bi moral prenehati po koncu obdobja dvanajstih mesecev, ki je teklo od datuma, ko je bil uporabljen, oziroma obdobja devetih mesecev, ki je teklo od razglasitve arbitražne odločbe o sporu glede lastništva obrata v Larymni.

46

Prvič, Helenska republika navaja, da je v primerjavi z rednim stečajnim postopkom in posebnim postopkom, določenim z zakonom 4307/2014, izredno upravljanje poseben postopek zaradi insolventnosti, v okviru katerega izredni upravitelj opravi hitro prodajo sredstev zadevnega podjetja in organizira postopek javnega razpisa, da se prepreči oslabitev sredstev.

47

Dejstvo, da je bil nad družbo Larco uveden sistem izrednega upravljanja, naj seveda ne bi povzročilo takojšnjega prenehanja njenih dejavnosti. Vendar naj bi se ohranitev delovanja obrata v Larymni štela za nujno za to, da bi se po eni strani kar najbolj zvišala cena sredstev družbe Larco in da bi se po drugi strani zagotovila nadaljnja proizvodnja niklja v Grčiji, ki je še posebej pomembna tako za grško kot tudi evropsko gospodarstvo.

48

Poleg tega naj bi grško ministrstvo za okolje in energetiko imelo v okviru nacionalnega prava možnost dodelitve državnih subvencij za kritje stroškov, potrebnih za izvajanje izrednega upravljanja, in stroškov delovanja, da bi se ohranila dejavnost podjetja do njegovega prenehanja. Vendar naj bi bilo treba morebitne zneske, plačane iz tega naslova, odšteti od prodajne cene sredstev in jih vrniti državi brez upoštevanja drugih terjatev, ki so vpisane na seznam terjatev.

49

Drugič, Helenska republika navaja, da mora izredni upravitelj v petih dneh po koncu postopka javnega razpisa upnike pozvati, naj dokončno prijavijo svoje terjatve, in nato sestaviti preglednico dokončne razvrstitve terjatev. Helenska republika, natančneje, v zvezi z datumom vpisa terjatev na seznam trdi, da se ta vpis v postopku izrednega upravljanja – za razliko od rednega stečajnega postopka, v okviru katerega se vpis na seznam terjatev opravi pred likvidacijo podjetja – opravi po prodaji sredstev zadevne družbe. Z odstopanjem od veljavnih splošnih določb naj bi terjatve države, ki se nanašajo na izterjavo nezakonitih in nezdružljivih pomoči, prevladale nad vsemi splošnimi ali posebnimi prednostmi drugih upnikov.

50

Tretjič, Helenska republika trdi, da bo do dokončnega prenehanja dejavnosti družbe Larco prišlo s prodajo sredstev te družbe, tako da bo zagotovljen neobstoj gospodarske kontinuitete in izkrivljanja konkurence na zadevnem trgu. Tako naj bi uvedba sistema izrednega upravljanja nad družbo Larco pomenila nepovraten postopek, ki bi moral pripeljati do likvidacije te družbe in do dokončnega prenehanja njene dejavnosti. Helenska republika trdi, da bi bil v primeru neuspelega postopka javnega razpisa nad družbo Larco vsekakor sprožen stečaj in njena sredstva bi bila likvidirana po rednem stečajnem postopku. Tak neuspeh naj bi bilo treba ugotoviti, če med postopkom izrednega upravljanja 75 % sredstev tega podjetja ne bi bilo prodanih.

51

Poleg tega Helenska republika ne izpodbija, da Sklep 2014/539 po razglasitvi sodbe z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija (C‑244/18 P, EU:C:2020:238), ostaja v celoti izvršljiv. Vendar po navedbah te države članice Komisija v obvestilu o izterjavi nezakonitih in z notranjim trgom nezdružljivih državnih pomoči šteje, da je začasno izvršitev sklepa o vračilu, kadar je zadeva s tožbo zoper ta sklep še nerešena, mogoče zagotoviti na primer tako, da prejemnik pomoči plača celoten znesek, ki ga je treba vrniti, na depozitni račun.

52

Helenska republika na drugem mestu trdi, da je z dopisom z dne 13. marca 2020 Komisijo obvestila o vseh ukrepih, sprejetih za izterjavo zadevnih pomoči. Helenska republika naj bi 14. maja 2020 odredila izterjavo celotnega zneska teh pomoči.

53

Najprej je treba poudariti, da ničnostna tožba, ki jo je družba Larco vložila zoper Sklep 2014/539 in zaradi katere je bila izdana sodba z dne 26. marca 2020, Larko/Komisija (C‑244/18 P, EU:C:2020:238), ne vpliva na izvršljivost tega sklepa in posledično na ta spor. V skladu s sodno prakso Sodišča in kot izhaja iz člena 278 PDEU, ničnostna tožba namreč nima odložilnega učinka, če Splošno sodišče ne odloči drugače. Vložitev ničnostne tožbe tako načeloma ne spremeni izvršljivosti odločbe, katere razveljavitev se predlaga (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2015, Komisija/Francija,C‑63/14, EU:C:2015:458, točka 47).

54

Glede trditve Helenske republike, da Komisija v obvestilu o izterjavi nezakonitih in z notranjim trgom nezdružljivih državnih pomoči določa, da je začasno izvršitev sklepa o vračilu, kadar je zadeva s tožbo zoper ta sklep še nerešena, mogoče zagotoviti na primer tako, da prejemnik pomoči plača celoten znesek, ki ga je treba vrniti, na depozitni račun, zadostuje navesti, da v obravnavani zadevi ta država članica ni predložila dokazov, ki bi potrjevali tako izplačilo.

55

Primarno je treba na prvem mestu opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora država članica, ki je naslovnica odločbe, na podlagi katere je zavezana zagotoviti vračilo nezakonitih pomoči, ki so bile razglašene za nezdružljive z notranjim trgom, v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev izvršitve te odločbe. Zagotoviti mora učinkovito vračilo zneskov, ki jih je treba plačati za odpravo izkrivljanja konkurence, ki ga je povzročila konkurenčna prednost, nastala zaradi teh pomoči (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 68 in navedena sodna praksa).

56

Zagotovitev vračila nezakonite pomoči, razglašene za nezdružljivo z notranjim trgom, je treba namreč izvesti nemudoma in v skladu s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če ti omogočajo takojšnjo in učinkovito izvršitev odločbe Komisije. V ta namen morajo zadevne države članice sprejeti vse ukrepe, ki so jim na voljo v nacionalnih pravnih sistemih, vključno z začasnimi ukrepi, brez poseganja v pravo Unije (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 69 in navedena sodna praksa).

57

Glede primerov, v katerih je treba vračilo nezakonito izplačanih in z notranjim trgom nezdružljivih državnih pomoči zagotoviti od podjetij, ki so to pomoč prejela in ki so v težavah ali v stečaju, je treba opozoriti, da take težave ne vplivajo na obveznost izterjave pomoči. Država članica si je zato po potrebi dolžna prizadevati za likvidacijo družbe, za vpis svoje terjatve med obveznosti tega podjetja ali za sprejetje kakršnega koli drugega ukrepa, ki bi omogočil vračilo pomoči (sodba z dne 17. januarja 2018, Komisija/Grčija, C‑363/16, EU:C:2018:12, točka 36).

58

Natančneje, v skladu z ustaljeno sodno prakso je vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo izkrivljenja konkurence, ki je nastalo zaradi teh pomoči, načeloma mogoče doseči z vpisom terjatve v zvezi z vračilom zadevnih pomoči na seznam terjatev (sodba z dne 17. januarja 2018, Komisija/Grčija, C‑363/16, EU:C:2018:12, točka 37 in navedena sodna praksa).

59

Vendar je treba poudariti, da tak vpis omogoča izpolnitev obveznosti izterjave samo, če takrat, ko državni organi ne morejo doseči vračila celotnega zneska pomoči, stečajni postopek pripelje do likvidacije podjetja oziroma do popolnega prenehanja opravljanja njegovih dejavnosti, ki ga državni organi lahko sprožijo kot delničarji ali kot upniki (sodba z dne 17. januarja 2018, Komisija/Grčija, C‑363/16, EU:C:2018:12, točka 38).

60

Iz tega izhaja, da se popolno prenehanje dejavnosti podjetja, ki je prejelo državno pomoč, zahteva le, če vračilo celotnega zneska pomoči med postopkom stečaja še vedno ni mogoče (sodba z dne 17. januarja 2018, Komisija/Grčija, C‑363/16, EU:C:2018:12, točka 39).

61

Poudariti je tudi treba, da se v zvezi s postopkom neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU kot referenčni datum za presojo obstoja te neizpolnitve obveznosti uporabi dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, ki je bil izdan na podlagi te določbe (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 73 in navedena sodna praksa).

62

Komisija je v obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točki 20 te sodbe, 25. januarja 2019 Helenski republiki v skladu s postopkom iz člena 260(2) PDEU poslala uradni opomin, zato je referenčni datum, ki je naveden v prejšnji točki te sodbe, dan izteka roka, ki je določen v tem opominu, in sicer 25. marec 2019.

63

Očitno je, da grški organi na ta dan niso spoštovali obveznosti izterjave zadevnih pomoči.

64

Kot je namreč razvidno iz točk od 23 do 25, 45 in 52 te sodbe, so grški organi ukrepe za izterjavo zadevnih pomoči sprejeli šele po 29. januarju 2020, ko je bila vložena ta tožba. Prvič, zakon 4664/2020, s katerim je bil uveden sistem izrednega upravljanja, je bil namreč sprejet 14. februarja 2020, torej skoraj eno leto po izteku roka, določenega v uradnem opominu, in skoraj šest let po izteku prvotnega roka za izvršitev Sklepa 2014/539. Drugič, ni sporno, da je Helenska republika nad družbo Larco sistem izrednega upravljanja uvedla 28. februarja 2020. Tretjič, poziv k vračilu zneska, ki ustreza zadevnim pomočem, v roku 30 dni je bil družbi Larco poslan 13. marca 2020. Nazadnje, četrtič, grški organi so 14. maja 2020 grškim davčnim organom poslali dopis, v katerem so zahtevali, naj ti od družbe Larco izterjajo zadevne pomoči v celoti.

65

Helenska republika v teh okoliščinah ne more utemeljeno trditi, da je do datuma izteka roka, določenega v uradnem opominu, sprejela vse ukrepe, potrebne za izvedbo postopka izterjave zadevnih državnih pomoči.

66

Na drugem mestu je treba v zvezi z neobvestitvijo Komisije navesti, da Helenska republika do datuma izteka roka, določenega v dopisu z dne 25. januarja 2019, Komisiji ni predložila informacij, naštetih v členu 5 Sklepa 2014/539.

67

Ugotoviti je torej treba, da Helenska republika s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU.

68

Komisija meni, da neizpolnitev obveznosti, ki se očita Helenski republiki, med tem, ko Sodišče presoja dejansko stanje, še vedno obstaja.

69

Predlaga, naj se neizvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti sankcionira med drugim s plačilom denarne kazni, pri čemer se opira na svoje sporočilo SEC(2005) 1658 z dne 12. decembra 2005, naslovljeno „Izvajanje člena [260 PDEU]“ (UL 2007, C 126, str. 15, v nadaljevanju: sporočilo iz leta 2005), na svoje sporočilo o spremembi metode izračuna pavšalnih plačil in dnevnih denarnih kazni, ki jih Komisija predlaga v postopkih ugotavljanja kršitev pred Sodiščem Evropske unije (UL 2019, C 70, str. 1) in na svoje sporočilo, naslovljeno „Posodobitev podatkov, ki se uporabljajo za izračun pavšalnih zneskov in periodičnih denarnih kazni, ki jih bo Komisija predlagala Sodišču Evropske unije v postopkih za ugotavljanje kršitev“ (UL 2019, C 309, str. 1). Komisija trdi, da je v skladu s formulo, ki je bila navedena v sporočilu iz leta 2005, dnevna denarna kazen enaka enotni pavšalni osnovi v višini 3116 EUR, pomnoženi s koeficientom resnosti, koeficientom trajanja in s faktorjem „n“.

70

V zvezi s koeficientom resnosti Komisija trdi, da so določbe Pogodbe DEU na področju državnih pomoči, ki so bile v obravnavanem primeru kršene, temeljne. Ta institucija izpostavlja škodljiv učinek, ki so ga nezakonite in nezdružljive pomoči, ki niso bile izterjane, imele na trg, na katerem družba Larco opravlja svojo dejavnost. Ob upoštevanju značilnosti tega trga Komisija meni, da škodljiv učinek neizterjanih pomoči na konkurenco ne zadeva le podjetij v Grčiji, ampak tudi splošneje v Evropski uniji.

71

Glede vprašanja, ali obstajajo obteževalne ali olajševalne okoliščine, Komisija na eni strani opozarja na ponavljajoče se neizpolnitve obveznosti Helenske republike na področju državnih pomoči in na drugi strani meni, da v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati nobene olajševalne okoliščine. Zato predlaga, naj se uporabi koeficient resnosti 7 na lestvici od 1 do 20, določeni v sporočilu iz leta 2005.

72

V zvezi s trajanjem kršitve Komisija navaja, da je na dan, ko se je odločila, da bo pri Sodišču vložila tožbo v obravnavani zadevi, to je 27. novembra 2019, kršitev, katere začetek je določen na datum izreka sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, to je 9. november 2017, trajala 24 mesecev, tako da je treba na lestvici od 1 do 3, ki je prav tako določena v tem obvestilu, uporabiti koeficient trajanja 2,4.

73

Glede plačilne zmožnosti tožene države članice in, natančneje, glede faktorja „n“ Komisija navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:903), ugotovilo, da se je sistem glasovanja v Svetu Evropske unije spremenil, zato s faktorjem „n“ ni več mogoče upoštevati števila glasov zadevne države članice v Svetu Evropske unije in se je treba opreti na bruto domači proizvod (BDP) držav članic kot prevladujoč dejavnik.

74

Vendar je treba po mnenju Komisije za naložitev sankcij, ki so hkrati sorazmerne in dovolj odvračilne, ohraniti institucionalno težo zadevne države članice v Uniji kot bistveni element izračuna faktorja „n“. Po njenem mnenju upoštevanje zgolj BDP znatno povečuje razliko med državami članicami v zvezi s tem dejavnikom. Komisija trdi, da mora metoda izračuna faktorja „n“ temeljiti ne le na demografski ali gospodarski teži, ampak tudi na dejstvu, da ima vsaka država članica notranjo vrednost v institucionalnem okviru Unije. Zato naj bi bilo treba za ohranitev ravnotežja med plačilno zmožnostjo in institucionalno težo države članice v Uniji faktor „n“ izračunati na podlagi BDP na eni strani in števila sedežev v Evropskem parlamentu, dodeljenega zadevni državi članici, na drugi. Ta institucija zato meni, da je treba ta faktor „n“ za Helensko republiko določiti na 0,51.

75

Vendar naj bi uporaba BDP in števila sedežev v Evropskem parlamentu brez možnosti prilagoditve pripeljala do znatno nižje referenčne vrednosti od vrednosti, ki izhaja iz uporabe prejšnje metode izračuna faktorja „n“. Komisija tako za izračun enotne pavšalne osnove za denarno kazen predlaga uporabo prilagoditvenega faktorja 4,5, da se zagotovi, da zneski sankcij, ki jih Komisija predlaga Sodišču, ostanejo sorazmerni in dovolj odvračalni.

76

Nazadnje, glede periodičnosti denarne kazni Komisija meni, da bi morala biti dnevna, in ne polletna. Meni, da se dnevne denarne kazni v obravnavanem primeru ne smejo zniževati.

77

Helenska republika ugovarja, da v obravnavani zadevi ni treba naložiti finančnih sankcij, ker je bil dosežen znaten napredek s samim sprejetjem zakona 4664/2020 in s tem, da je bil nad družbo Larco uveden sistem izrednega upravljanja. Ta država članica poleg tega poudarja, da je namen tega sistema v celoti zagotoviti hitro likvidacijo družbe Larco, bodisi s prodajo njenih sredstev, ki jo opravi izredni upravitelj, da se doseže najvišja mogoča cena, bodisi – če prodaja 75 % sredstev ni izvedena v obdobju dvanajstih mesecev – tako, da se nad to družbo sproži redni stečajni postopek.

78

Helenska republika meni, da če bi Sodišče ugotovilo, da je treba denarno kazen kljub temu naložiti, znesek denarne kazni, ki jo predlaga Komisija, ni prilagojen posebnim okoliščinam obravnavanega primera in ni v skladu z načelom sorazmernosti.

79

V zvezi z resnostjo kršitve Helenska republika na prvem mestu trdi, da je treba upoštevati, prvič, ukrepe, sprejete v tej fazi, in drugič, dejstvo, da v obravnavani zadevi znesek, ki ga je treba izterjati, skupaj z obrestmi, izračunanimi 14. maja 2020, znaša 160 milijonov EUR, medtem ko je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:903), znesek, ki ga je bilo treba izterjati, znašal 670 milijonov EUR. V teh okoliščinah ta država članica ob upoštevanju časa, ki naj bi bil potreben za dosego znatnega napredka v postopku likvidacije družbe Larco, predlaga, naj se denarna kazen določi na polletni osnovi.

80

Helenska republika na drugem mestu trdi, da ni verjetno, da bi te pomoči imele hude posledice za konkurenčne pogoje v Uniji in da bi povzročile izkrivljanje konkurence.

81

Ta država članica na tretjem mestu trdi, da so grški organi, kar zadeva domnevno ponavljanje njenega kršitvenega ravnanja na področju državnih pomoči, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:903), sprejeli ukrepe, potrebne za dokončanje postopka izterjave, tako da so izvedli likvidacijo sredstev zadevne družbe.

82

Helenska republika zato meni, da v obravnavani zadevi ni primerno uporabiti koeficienta resnosti, višjega od 1.

83

Glede koeficienta trajanja Helenska republika meni, da ta ne sme presegati 1.

84

Nazadnje, v zvezi s plačilno zmožnostjo in, natančneje, faktorjem „n“ Helenska republika tako kot Komisija meni, da je treba pri izračunu vrednosti tega faktorja upoštevati ne le gospodarsko težo, ampak tudi institucionalno težo zadevne države članice v Uniji. Upoštevati naj bi bilo torej treba število sedežev v Evropskem parlamentu, dodeljeno tej državi članici.

85

Najprej je treba opozoriti, da je cilj postopka iz člena 260(2) PDEU spodbuditi državo članico kršiteljico k izvršitvi sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti in s tem zagotoviti učinkovito uporabo prava Unije ter da oba ukrepa, predvidena s to določbo, torej denarna kazen in pavšalni znesek, sledita temu cilju (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 134 in navedena sodna praksa).

86

Opozoriti je tudi treba, da Sodišče v vsaki zadevi glede na okoliščine primera, o katerem odloča, in glede na stopnjo prepričevanja in odvračanja, ki se mu zdi potrebna, določi primerne denarne sankcije, da se med drugim preprečijo ponovne podobne kršitve prava Unije (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 107 in navedena sodna praksa).

87

V skladu z ustaljeno sodno prakso je naložitev denarne kazni načeloma utemeljena le, če neizpolnitev obveznosti, ki izhaja iz neizvršitve predhodne sodbe, traja do presoje dejanskega stanja, ki jo opravi Sodišče (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 137 in navedena sodna praksa).

88

Da bi se ugotovilo, ali je neizpolnitev obveznosti, ki se očita toženi stranki, trajala do presoje dejanskega stanja, ki jo opravi Sodišče, je treba presoditi ukrepe, ki so bili po navedbah tožene države sprejeti po roku, določenem v uradnem opominu (glej v tem smislu sodbi z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 98, in z dne 17. septembra 2015, Komisija/Italija, C‑367/14, neobjavljena, EU:C:2015:611, točka 89).

89

V obravnavani zadevi Helenska republika trdi, da sistem izrednega upravljanja družbe Larco ni prenehal in da je bilo treba oba postopka javnega razpisa, s katerima naj bi bilo mogoče izvesti prodajo sredstev družbe Larco, končati 8. julija 2021.

90

Vendar zadostuje ugotoviti, da Helenska republika ni dokazala, da je do presoje dejanskega stanja, ki jo je v obravnavani zadevi opravilo Sodišče, sprejela vse ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti.

91

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je neizpolnitev obveznosti, ki se očita Helenski republiki, trajala do presoje dejanskega stanja, ki jo je v obravnavani zadevi opravilo Sodišče.

92

V teh okoliščinah je naložitev plačila denarne kazni Helenski republiki ustrezen finančni način, da se jo spodbudi k sprejetju ukrepov, potrebnih za odpravo ugotovljene neizpolnitve obveznosti, in da se zagotovi popolna izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti.

93

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti denarna kazen določena glede na stopnjo prepričevanja, ki je potrebna, da država članica, ki ni izvršila sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, spremeni svoje ravnanje in odpravi očitano kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 147 in navedena sodna praksa).

94

Sodišče pri izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku na tem področju določi denarno kazen tako, da je ta na eni strani prilagojena okoliščinam ter na drugi strani sorazmerna z ugotovljeno neizpolnitvijo obveznosti in s plačilno zmožnostjo zadevne države članice (sodbe z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 118 in navedena sodna praksa; z dne 22. februarja 2018, Komisija/Grčija, C‑328/16, EU:C:2018:98, točka 90 in navedena sodna praksa, ter z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 148 in navedena sodna praksa).

95

Predlogi Komisije v zvezi z denarno kaznijo Sodišča ne zavezujejo in so zgolj koristna oporna točka. Tudi smernice, kot so te iz sporočil Komisije, za Sodišče niso zavezujoče, temveč prispevajo k zagotavljanju preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti v zvezi z ravnanjem Komisije, ko ta institucija Sodišču daje predloge. V okviru postopka, ki poteka na podlagi člena 260(2) PDEU in ki se nanaša na neizpolnitev obveznosti, ki je država članica ni odpravila, čeprav je bila ta neizpolnitev obveznosti ugotovljena že s prvo sodbo, izdano na podlagi člena 258 PDEU ali člena 108(2) PDEU, mora namreč Sodišče ohraniti prosto presojo pri določitvi denarne kazni v znesku in obliki, za katera meni, da sta ustrezna za spodbuditev te države članice k prenehanju neizvrševanja obveznosti, ki izhaja iz te prve sodbe Sodišča (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 119 in navedena sodna praksa).

96

Pri določitvi zneska denarne kazni so temeljna merila, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev njene prisilne narave z namenom enotne in učinkovite uporabe prava Unije, načeloma resnost kršitve, trajanje kršitve in zmožnost plačila zadevne države članice. Za uporabo teh meril je treba upoštevati zlasti posledice neizvršitve za zasebne in javne interese ter nujnost, da zadevna država članica izpolni svoje obveznosti (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 149 in navedena sodna praksa).

97

Na prvem mestu, v zvezi z resnostjo kršitve je treba poudariti temeljno naravo določb Pogodbe DEU na področju državnih pomoči (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 150 in navedena sodna praksa).

98

Pravila, na katera se nanašata Sklep 2014/539 in sodba o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, so namreč izraz ene od bistvenih nalog, ki so Uniji zaupane na podlagi člena 3(3) PEU, in sicer vzpostavitev notranjega trga, ter Protokola (št. 27) o notranjem trgu in konkurenci, ki je v skladu s členom 51 PEU sestavni del Pogodb in ki določa, da notranji trg vključuje sistem, s katerim se preprečuje izkrivljanje konkurence.

99

Pomembnost določb Unije, kršenih v primeru, kakršen je obravnavani, je razvidna zlasti iz dejstva, da se z vračilom pomoči, ki so bile razglašene za nezakonite in nezdružljive z notranjim trgom, odpravi izkrivljanje konkurence, povzročeno s konkurenčno prednostjo zaradi teh pomoči, in da prejemnik s tem vračilom izgubi prednost, ki jo je imel na trgu v primerjavi s konkurenti (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 151 in navedena sodna praksa).

100

Glede neizpolnitve obveznosti, ugotovljene v tej zadevi, je treba opozoriti, prvič, da je Helenska republika sicer sprejela ukrepe za izterjavo zadevnih državnih pomoči, vendar teh pomoči ni izterjala v celoti. Ob tem je treba glede na pravilo, navedeno v točki 94 te sodbe, v skladu s katerim mora biti denarna kazen prilagojena okoliščinam in sorazmerna z ugotovljeno kršitvijo, upoštevati dejstvo, da je družba Larco na podlagi arbitražne odločbe, izdane 24. septembra 2020 in popravljene 8. oktobra 2020, sicer ostala najemnica metalurškega obrata in rudarskega kompleksa v Larymni, vendar je arbitražno sodišče priznalo lastninsko pravico grške države na teh sredstvih.

101

Drugič, poudariti je treba znatnost zneska neizterjane pomoči. Ta znesek je namreč skupaj z obrestmi 14. maja 2020 znašal 160 milijonov EUR.

102

Tretjič, upoštevati je treba dejstvo, da je trg, na katerem družba Larco opravlja svojo dejavnost, zlasti trg feroniklja, čezmejen. Zato imajo neizterjane nezakonite in nezdružljive pomoči škodljiv učinek na trg, ki ni omejen na ozemlje Helenske republike.

103

Nazadnje je treba ugotoviti ponavljanje kršitvenega ravnanja te države članice na področju državnih pomoči. Helenska republika je bila namreč na eni strani v okviru tožb na podlagi člena 108(2) PDEU zaradi neizvršitve odločb o izterjavi pomoči neuspešna v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe z dne 1. marca 2012, Komisija/Grčija (C‑354/10, neobjavljena, EU:C:2012:109), z dne 28. junija 2012, Komisija/Grčija, (C‑485/10, neobjavljena, EU:C:2012:395), z dne 17. oktobra 2013, Komisija/Grčija (C‑263/12, neobjavljena, EU:C:2013:673), z dne 9. novembra 2017, Komisija/Grčija (C‑481/16, neobjavljena, EU:C:2017:845), in z dne 17. januarja 2018, Komisija/Grčija (C‑363/16, EU:C:2018:12), ter na drugi strani v okviru tožbe na podlagi člena 228(2), tretji pododstavek, ES v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. julija 2009, Komisija/Grčija (C‑369/07, EU:C:2009:428).

104

Ugotoviti je treba, da je v obravnavani zadevi kršitev pravil Pogodbe DEU na področju državnih pomoči znatna.

105

Na drugem mestu, trajanje kršitve je treba presojati glede na to, kdaj je Sodišče opravilo presojo dejanskega stanja, in ne glede na to, kdaj je Komisija pri njem vložila tožbo (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 156 in navedena sodna praksa).

106

Ker Helenski republiki ni uspelo dokazati, da je bila neizpolnitev njene obveznosti popolne izvršitve sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti odpravljena, je treba v teh okoliščinah ugotoviti, da ta neizpolnitev obveznosti traja že več kot štiri leta od razglasitve navedene sodbe, kar pomeni znatno trajanje.

107

Na tretjem mestu, glede plačilne zmožnosti zadevne države članice iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba upoštevati nedavno gibanje BDP te države članice, kakor je izkazano ob presoji dejanskega stanja, ki jo opravi Sodišče (sodbe z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 131; z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 158 in navedena sodna praksa, in z dne 25. februarja 2021, Komisija/Španija (Direktiva o osebnih podatkih – Kazenske zadeve), C‑658/19, EU:C:2021:138, točka 83 in navedena sodna praksa).

108

Za zagotovitev sorazmernosti in odvračilnosti sankcij Komisija predlaga, naj se poleg BDP zadevne države članice upošteva tudi njena institucionalna teža v Uniji, ki jo odraža število glasov, ki jih ima ta država članica v Evropskem parlamentu. Ta institucija tudi meni, da je treba za zagotovitev sorazmernosti in odvračilnosti sankcij uporabiti koeficient prilagoditve 4,5.

109

V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je razvidno iz točke 95 te sodbe, da predlogi Komisije v zvezi z denarno kaznijo Sodišča ne zavezujejo in so zgolj koristna oporna točka.

110

Matematične spremenljivke, ki jih Komisija uporablja za izračun zneska denarne kazni, so namreč indikativna pravila, s katerimi so opredeljene smernice ravnanja, ki jim namerava Komisija slediti, zato prispevajo k zagotovitvi preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti njenega ukrepanja ter sorazmernosti zneska denarnih kazni, ki jih namerava predlagati (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 2000, Komisija/Grčija, C‑387/97, EU:C:2000:356, točki 86 in 87).

111

V tem okviru na eni strani iz sodne prakse po 1. aprilu 2017, to je odkar se prejšnji sistem ponderiranih glasov, ki določa število glasov držav članic v Svetu, ne uporablja več, izhaja, da Sodišče pri presoji plačilne zmožnosti zadevne države članice kot prevladujoč dejavnik upošteva BDP te države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točki 141 in 142).

112

Na drugi strani je treba glede upoštevanja institucionalne teže zadevne države članice v Uniji za zagotovitev sorazmernosti in odvračilnosti sankcij opozoriti, prvič, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča, navedene v točki 94 te sodbe, izhaja, da se sorazmernost finančnih sankcij presoja glede na ugotovljeno neizpolnitev obveznosti in plačilno sposobnost zadevne države članice.

113

Drugič, ugotoviti je treba, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 35 sklepnih predlogov, da cilj določitve sankcij, ki bodo dovolj odvračilne, ne zahteva nujno upoštevanja institucionalne teže zadevne države članice v Uniji.

114

Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 29 sklepnih predlogov, institucionalna teža zadevne države članice v Uniji ni odvisna od značilnosti zadevne neizpolnitve obveznosti.

115

Zato upoštevanje institucionalne teže zadevne države članice očitno ni nujno potrebno za zagotovitev zadostnega odvračanja in za to, da je ta država članica spodbujena k temu, da spremeni svoje sedanje ali prihodnje ravnanje v zvezi z dodeljevanjem državnih pomoči.

116

V teh okoliščinah se je treba – brez poseganja v možnost Komisije, da predlaga finančne sankcije, ki temeljijo na več merilih, da bi se med drugim omogočila ohranitev razumnega razpona med različnimi državami članicami – pri presoji plačilne zmožnosti Helenske republike za določitev zadostno odvračilnih in sorazmernih sankcij opreti na njen BDP kot prevladujoč dejavnik, ne da bi se upoštevala institucionalna teža Helenske republike, ki jo odraža število glasov, ki jih ima ta država članica v Evropskem parlamentu.

117

Poleg tega, glede predloga Komisije, naj se uporabi koeficient prilagoditve 4,5, ta institucija ni navedla objektivnih meril, na podlagi katerih je določila vrednost tega koeficienta.

118

Glede periodičnosti denarne kazni Komisija meni, da bi ta morala biti dnevna.

119

Vendar je treba upoštevati posebnosti postopkov izterjave zadevnih pomoči.

120

V zvezi s tem je treba upoštevati dejstvo, da so grški organi sprejeli nekatere ukrepe, ki bi lahko bili podlaga za izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti. Toda posledic teh ukrepov ni bilo mogoče zaznati takoj. Očitno je torej, da popolne izvršitve Sklepa 2014/539 in s tem sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti ne bo mogoče doseči v kratkem času.

121

Iz tega izhaja, da bi do morebitne ugotovitve prenehanja kršitve lahko prišlo le po koncu določenega razumnega obdobja, ki bi omogočilo presojo vseh pridobljenih rezultatov.

122

Zato je treba določiti polletno denarno kazen, da se Komisiji omogoči, da stanje napredka ukrepov za izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti presoja glede na stanje ob koncu zadevnega obdobja.

123

Glede na navedeno in ob upoštevanju polja proste presoje, ki je Sodišču priznano s členom 260(3) PDEU, je treba Helenski republiki naložiti, naj Komisiji plača denarno kazen v višini 4.368.000 EUR za vsako obdobje šestih mesecev zamude pri izvajanju ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, od dneva razglasitve sodbe v obravnavani zadevi do dneva popolne izvršitve sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti.

124

Komisija Sodišču predlaga, naj pavšalni znesek določi tako, da dnevni znesek pomnoži s številom dni trajanja kršitve.

125

Ta institucija predlaga, naj se za izračun pavšalnega zneska uporabita isti koeficient resnosti in isti faktor „n“ kot za denarno kazen. Pavšalno osnovo pa določa na 1039 EUR na dan. Drugače kot pri izračunu denarne kazni naj se koeficient trajanja ne bi uporabil, ker naj bi se trajanje kršitve upoštevalo že s pomnožitvijo dnevnega zneska s številom dni trajanja neizpolnitve obveznosti.

126

Komisija tako predlaga, naj bo pavšalni znesek enak pavšalni osnovi, 1039 EUR, pomnoženi s koeficientom resnosti (7) in faktorjem „n“ (0,51), kar znaša 3709,23 EUR, ta znesek pa naj se pomnoži s številom dni, ki so pretekli od datuma razglasitve sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti do datuma izpolnitve obveznosti države članice oziroma, če te obveznosti niso bile izpolnjene, do datuma razglasitve sodbe v obravnavani zadevi.

127

Helenska republika ugovarja, da pavšalni znesek, ki ga predlaga Komisija, ni prilagojen posebnim okoliščinam in ni v skladu z načelom sorazmernosti.

128

Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče pri odločanju po prostem preudarku, ki ga ima na tem področju, pristojno, da kumulativno določi denarno kazen in pavšalni znesek (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 163 in navedena sodna praksa).

129

Naložitev plačila pavšalnega zneska in določitev morebitne višine tega zneska morata v vsakem posameznem primeru temeljiti na upoštevanju vseh bistvenih elementov, ki se nanašajo na značilnosti ugotovljene neizpolnitve obveznosti in na ravnanje države članice, na katero se nanaša postopek, ki se je začel na podlagi člena 260 PDEU. Ta člen v zvezi s tem Sodišču podeljuje široko polje proste presoje, da odloči, ali je treba naložiti tako sankcijo, in če je tako, da določi njen znesek (sodba z dne 12. marca 2020, Komisija/Italija (Nezakonita pomoč, dodeljena hotelirskemu sektorju na Sardiniji), C‑576/18, neobjavljena, EU:C:2020:202, točka 164 in navedena sodna praksa).

130

V tej zadevi vsi pravni elementi in dejstva, na podlagi katerih je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, kažejo, da je treba za učinkovito preprečevanje poznejših podobnih kršitev prava Unije sprejeti odvračilni ukrep, kakršen je naložitev plačila pavšalnega zneska.

131

V teh okoliščinah mora Sodišče v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku ta pavšalni znesek določiti tako, da bo ta na eni strani prilagojen okoliščinam in na drugi sorazmeren s storjeno kršitvijo (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 156 in navedena sodna praksa).

132

Med dejavniki, ki jih je treba pri tem upoštevati, sta zlasti elementa, kot sta resnost ugotovljene kršitve in obdobje njenega trajanja po razglasitvi sodbe o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti (sodba z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 157 in navedena sodna praksa).

133

Okoliščine obravnavanega primera, ki jih je treba upoštevati, izhajajo zlasti iz razlogov, ki so bili navedeni v točkah od 97 do 117 te sodbe in ki se nanašajo na resnost in trajanje kršitve ter na plačilno zmožnost zadevne države članice.

134

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je s tem, da se pavšalni znesek, ki ga bo morala plačati Helenska republika, določi na 5.500.000 EUR, opravljena pravična presoja okoliščin obravnavanega primera.

135

Zato je treba Helenski republiki naložiti, naj Komisiji plača pavšalni znesek v višini 5.500.000 EUR.

136

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Helenski republiki naloži plačilo stroškov, in ker je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: