1.

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) Sodišče sprašuje, ali morajo organi države članice, ( 2 ) v kateri je premoženje zapustnika, na podlagi člena 10 Uredbe št. 650/2012 po uradni dolžnosti ugotoviti svojo pristojnost za odločanje o celotnem dedovanju.

2.

Vprašanje se postavlja v okviru spora o dednih pravicah, v katerem si nasproti stojijo otroka umrlega francoskega državljana, čigar zadnje običajno prebivališče v Franciji je sporno, in oseba, ki je bila ob njegovi smrti njegova soproga (vendar ni mati omenjenih otrok).

3.

Nobena od strank ne izpodbija državljanstva, ki ga je imel zapustnik ob smrti, niti tega, da je bil lastnik nepremičnine v Franciji. Sporno je le to, kje je imel ob smrti običajno prebivališče.

4.

Na prvi stopnji se je francosko sodišče izreklo za pristojno za odločanje o tožbi, ki so jo vložili otroci pokojnika, ki so zahtevali imenovanje upravitelja zapuščine.

5.

Na drugi stopnji pa je pritožbeno sodišče odločilo, da francoska sodišča niso pristojna za odločanje o celotnem dedovanju, ker je bilo zadnje prebivališče zapustnika v Združenem kraljestvu.

6.

Pritožnika v postopku s kasacijsko pritožbo trdita, da bi se morala francoska sodišča po uradni dolžnosti vsekakor izreči za pristojna; to je vprašanje, katerega razjasnitev prosi predložitveno sodišče.

7.

V uvodni izjavi 7 je navedeno:

„Pravilno delovanje notranjega trga bi bilo treba omogočiti z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki se danes srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami. V evropskem območju pravice morajo imeti državljani možnost vnaprej urediti svoje dedovanje. Učinkovito je treba zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov, drugih oseb, ki so blizu zapustniku, ter upnikov zapuščine.“

8.

V uvodni izjavi 23 je navedeno:

„Zaradi vse večje mobilnosti evropskih državljanov bi bilo treba zaradi zagotovitve pravilnega delovanja pravosodja v Evropski uniji in zagotovitve obstoja resnične navezne okoliščine med dedovanjem in državo članico, v kateri se izvaja pristojnost, v tej uredbi določiti, da mora biti splošna navezna okoliščina za določitev pristojnosti in tudi prava, ki se uporablja, običajno prebivališče zapustnika v trenutku njegove smrti. […]“

9.

V uvodni izjavi 27 je navedeno:

„Pravila te uredbe so zasnovana tako, da bo organ, ki obravnava dedovanje, v večini primerov uporabil svoje pravo. Ta uredba zato predvideva vrsto mehanizmov, ki bi se uporabili v primerih, ko bi zapustnik za pravo, ki ureja dedovanje po njem, izbral pravo države članice, katere državljan je bil.“

10.

V uvodni izjavi 30 je navedeno:

„Da bi zagotovili, da lahko sodišča vseh držav članic iz istih razlogov izvajajo pristojnost za odločanje o dedovanju po osebah, ki ob smrti niso imele običajnega prebivališča v državi članici, bi bilo treba v tej uredbi taksativno in po pomembnosti našteti razloge, na podlagi katerih je mogoče izvajati takšno subsidiarno pristojnost.“

11.

V uvodni izjavi 43 je navedeno:

„V tej uredbi določena pravila o pristojnosti lahko v nekaterih primerih pripeljejo do okoliščin, ko sodišče, pristojno za odločanje o dedovanju, ne bo uporabljajo svojega prava. […]“

12.

V uvodni izjavi 57 je navedeno:

„Uporaba kolizijskih pravil iz te uredbe lahko pomeni, da se bo uporabilo pravo tretje države. V takšnem primeru bi bilo treba upoštevati pravila mednarodnega zasebnega prava te države. Če je v teh pravilih določena napotitev na pravo države članice ali pravo tretje države, ki bi za dedovanje uporabila svoje pravo, bi bilo treba zaradi mednarodne skladnosti takšno napotitev sprejeti. […]“

13.

Člen 4, naslovljen „Splošna pristojnost“, določa:

„Sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, so pristojna za odločanje o celotnem dedovanju.“

14.

Člen 10, naslovljen „Subsidiarna pristojnost“, določa:

„1.   Če zapustnik ob smrti nima običajnega prebivališča v državi članici, so za odločanje o celotnem dedovanju vseeno pristojna sodišča države članice, v kateri je zapuščina, če:

2.   Če ni pristojno nobeno sodišče v državi članici v skladu z odstavkom 1, so sodišča države članice, v kateri se nahaja zapuščina, vseeno pristojna za odločanje o tem premoženju.“

15.

Člen 15, naslovljen „Preizkus pristojnosti“, določa:

„Če se pred sodiščem države članice začne postopek v dedni zadevi, za katero to sodišče po tej uredbi ni pristojno, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“

16.

Člen 20, naslovljen „Univerzalna uporaba“, določa:

„Uporabi se vsako pravo, na katerega napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic.“

17.

XA, francoski državljan, je 3. septembra 2015 umrl v Franciji ter kot dediče zapustil soprogo TP in svoje tri otroke iz prve zveze, YA, ZA in VA (v nadaljevanju: sosporniki A).

18.

Sosporniki A so proti TP začeli postopek pri predsedniku Tribunal de grande instance (okrožno sodišče), ki odloča z začasnimi odredbami, in predlagali imenovanje upravitelja zapuščine.

19.

V tožbi so se sklicevali na pristojnost francoskih sodišč na podlagi člena 4 Uredbe (EU) št. 650/2012 in trdili, da je bilo običajno prebivališče njihovega očeta na dan njegove smrti v Franciji.

20.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je ta okoliščina dokazana, in se izreklo za pristojno za odločanje o sporu; oseba TP je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu, Francija).

21.

Pritožbeno sodišče je menilo, da je bilo običajno prebivališče zapustnika v Združenem kraljestvu, in zato presodilo, da v skladu s členom 4 Uredbe št. 650/2012 francoska sodišča niso pristojna za odločanje o zadevi.

22.

Sosporniki A pred Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) trdijo, da:

23.

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je v teh okoliščinah Sodišču postavilo to vprašanje:

„Ali je treba določbe člena 10(1)(a) Uredbe (EU) št. 650/2012 razlagati tako, da če običajno prebivališče zapustnika ob smrti ni v državi članici, mora sodišče države članice, v kateri zapustnik ni imel običajnega prebivališča, ki pa ugotovi, da je ta imel državljanstvo te države in imel v njej premoženje, po uradni dolžnosti ugotoviti svojo subsidiarno pristojnost, določeno v tem predpisu?“

24.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 1. decembra 2020.

25.

Pisna stališča so predložile TP, španska, francoska in češka vlada ter Evropska komisija.

26.

Presojeno je bilo, da obravnava ni potrebna.

27.

S kasacijskim razlogom se očita, da pritožbeno sodišče ni po uradni dolžnosti preverilo svoje pristojnosti glede na člen 10 Uredbe št. 650/2012, čeprav bi to (domnevno) moralo storiti.

28.

Analiza tega kasacijskega razloga je seveda naloga predložitvenega sodišča, ki je v najboljšem položaju za preveritev vseh podrobnosti postopka na nižjih stopnjah.

29.

Vendar, kot sem že navedel, je na podlagi vsebine sodbe pritožbenega sodišča mogoče vsaj razpravljati, ali je bil v njej tako ali drugače uporabljen člen 10 Uredbe št. 650/2012.

30.

V izpodbijani sodbi je člen 10 Uredbe št. 650/2012 namreč naveden pod razdelkom „Sur la compétence“ (O pristojnosti), s čimer je sodišče samo navedlo določbo, na katero se stranke niso sklicevale.

31.

Res je, da se razlogovanje pritožbenega sodišča v nadaljevanju nanaša na člen 4 Uredbe št. 650/2012. Vendar ni mogoče povsem izključiti, da je preučilo svojo pristojnost na podlagi člena 10 te uredbe ter (implicitno) ugotovilo, da ni razlogov za njegovo uporabo.

32.

Če je pritožbeno sodišče ta preizkus opravilo, bi to pomenilo, da je preverilo, ali je na podlagi člena 10 Uredbe št. 650/2012 mednarodno pristojno za odločanje o sporu. V tem primeru bi bilo mogoče razpravljati le o njegovem razumevanju te določbe ( 5 ) ali o tem, ali jo je v obravnavani zadevi napačno uporabilo.

33.

Po tem pojasnilu bom obravnaval vprašanje za predhodno odločanje, kakor je bilo postavljeno; osredotočil se bom torej na to, ali je bilo treba po uradni dolžnosti ugotoviti posledice člena 10 Uredbe št. 650/2012, česar naj pritožbeno sodišče ne bi storilo.

34.

Pred preučitvijo je treba podati dve pojasnili.

35.

Prva se nanaša na uporabo določbe prava Unije „po uradni dolžnosti“.

36.

Pojem se nanaša na delitev vlog med sodnikom in strankami spora, vendar ni enoznačen: odgovor na vprašanje, kaj je dolžnost ali naloga sodnika in kaj morajo storiti stranke postopka, ni vselej enak. Razlikuje se glede na pravni red, znotraj pravnih redov pa glede na dejavnike, kot so vrsta postopka, vsebina spora ali stopnja postopka, na kateri se ga obravnava. Spreminja se seveda tudi skozi čas. ( 6 )

37.

V obravnavani zadevi bi „uporaba po uradni dolžnosti“ pomenila, da mora sodišče o svoji pristojnosti presoditi na podlagi določbe, ki ni ta, na katero se sklicujejo stranke, ne da bi pri tem spremenilo obseg spora ali se oprlo na dejstva, ki se razlikujejo od teh, ki jih obe strani štejeta za dokazana.

38.

V tem položaju bi bila dejavnost sodišča:

39.

Vendar bi se v zvezi s tako zamejeno dejavnostjo sodišča lahko pojavili pomisleki, saj bo njen končni rezultat neizogibno koristil eni stranki (v obravnavanem primeru tej, ki je začela postopek pri francoskem sodišču) in škodil drugi (ki prereka mednarodno sodno pristojnost tega sodišča).

40.

Vendar sodišče, če za presojo o lastni pristojnosti uporabi izključno objektivne podatke, ki jih ne prereka nobena od strank, ne daje prednosti eni stranki spora v škodo druge, ( 8 ) temveč deluje v interesu pravičnosti in pravilne uporabe instrumenta, ki je bil zasnovan za razdelitev sodne pristojnosti med državami članicami.

41.

Drugo pojasnilo se nanaša na obseg vprašanja za predhodno odločanje, s katerim se v bistvu skuša dognati:

42.

Čeprav se vprašanje nanaša na člen 10 Uredbe št. 650/2012, s katerim je urejena subsidiarna pristojnost, pa predložitveno sodišče v obrazložitvi ne obravnava le ta člen, ampak navaja tudi argumente, ki se nanašajo na druge člene Uredbe ali sistem kot celoto. ( 9 )

43.

Ob upoštevanju teh argumentov bo moral okvir moje analize presegati zgolj preučitev člena 10 Uredbe št. 650/2012.

44.

V poglavju II Uredbe št. 650/2012 je vzpostavljen sistem mednarodne sodne pristojnosti za celotno dedovanje, ki temelji na objektivnih (zadnje običajno prebivališče zapustnika; dejstvo, da je zapuščina v državi članici) ( 10 ) in subjektivnih (zadevne stranke izberejo sodišče, stranke postopka pa sprejmejo pristojnost sodišča) merilih. ( 11 )

45.

Ta sistem je zaprt. ( 12 ) Na področju uporabe ratione materiae Uredbe št. 650/2012 se pristojnost sodišč držav članic določi izključno v skladu z enotnimi pravili, ki jih določa, brez upoštevanja kakršnih koli drugih pravil. ( 13 )

46.

Uredba št. 650/2012, s katero se sledi predvsem ciljema „zagotovitve pravilnega delovanja pravosodja v Evropski uniji in zagotovitve obstoja resnične navezne okoliščine med dedovanjem in državo članico, v kateri se izvaja pristojnost“: ( 14 )

47.

V Uredbi št. 650/2012 razmerje med podlagami za pristojnost v samem bistvu ni hierarhično, kot bi se lahko zdelo, ( 18 ) saj se vsaka nanaša na drugačen položaj: ali je imel zapustnik zadnje običajno prebivališče v državi članici Unije (dejanski stan člena 4) ali ne (dejanski stan člena 10).

48.

Pristojnost, ki je ustrezna v katerem koli od teh dveh primerov, je mogoče izključiti le, če je zapustnik izbral določeno pravo (dejanski stan člena 5 in naslednjih Uredbe št. 650/2012).

49.

Avtonomija volje, za katero veljajo strogi pogoji, v tem okviru nima značaja načela ali vodila sistema dodeljevanja pristojnosti, kar je mogoče pojasniti s funkcijo, ki jo ima na tem področju in ki se razlikuje od te, ki jo ima na drugih.

50.

Dogovor o izbiri sodišča, ki ga lahko sklenejo stranke – ali, če gre za tak primer, izrecno ali tiho sprejetje pristojnosti sodišča, ki mu je bila zadeva predložena – je pogojen predvsem s tem, da je zapustnik izbral pravo. Možnost izbire pristojnega sodišča pravzaprav nastane zato, ker je zapustnik opravil tako izbiro.

51.

V Uredbi št. 650/2012 je ta možnost zasnovana kot praktična olajšava: z njo se skuša preprečiti razhajanje med forum in ius, do katerega pride zato, ker je umrli izbral pravo, ki po definiciji ni pravo organa, ki mu je zakonodajalec prednostno dodelil pristojnost. ( 19 )

52.

Možnost oseb, na katere se nanaša dedovanje, da izberejo pristojno sodišče, torej ni določena zaradi prepričanja o koristnosti ali ugodnostih, povezanih s samoregulacijo. Ta je, kot sem že navedel, zelo omejena: čeprav umrli svojim pravnim naslednikom ne določi kraja, v katerem se mora obravnavati dedovanje, ( 20 ) pa lahko povzroči, da do tega ne pride v državi članici njegovega zadnjega običajnega prebivališča (ali, pod nekaterimi pogoji, v državi, v kateri je imel premoženje).

53.

Za izključitev pristojnosti organa, ki je pristojen na podlagi objektivnih meril, je potrebno, da je zapustnik izbral pravo, ki naj se uporabi, in še (a) bodisi dogovor vseh zadevnih strank ( 21 ) (b) bodisi to, da te, ki niso udeležene pri tem dogovoru, pristojnosti ne izpodbijajo, ( 22 ) (c) bodisi to, da vse osebe, ki se spustijo v postopek pred sodiščem, izrecno sprejmejo njegovo pristojnost. ( 23 ) Nestrinjanje ene same od zadevnih oseb zadostuje za zavrnitev pristojnosti sodišč države članice državljanstva zapustnika.

54.

Menim, da so s temi ugotovitvami natančneje orisane ugotovitve predložitvenega sodišča, da se člena 4 in 10 Uredbe št. 650/2012 nanašata na dispozitivne pravice strank, in njegovo sklepanje, da „bi bilo nelogično, da bi moralo sodišče preučiti subsidiarno merilo o pristojnosti, na katero se stranke niso nameravale sklicevati“. ( 24 )

55.

Tako kot drugi predpisi o pravosodnem sodelovanju v civilnih zadevah tudi Uredba št. 650/2012 vsebuje določbe za uveljavljanje pravil o pristojnosti. Njen člen 15 z naslovom „Preizkus pristojnosti“ je ena od teh določb.

56.

S tem členom je določena obveznost sodišč, pred katerimi se začne postopek v dedni zadevi, da se, če njihova pristojnost ne izhaja iz Uredbe št. 650/2012, po uradni dolžnosti izrečejo za nepristojna. ( 25 )

57.

Določba je bila brez obsežnejših pojasnil vključena v predlog uredbe, ki ga je predstavila Komisija, in ni povzročila pripomb ali naknadne razprave. ( 26 )

58.

Glede na podobnost s primerljivo formuliranimi pravili ( 27 ) je mogoče ugotoviti, da se s tako zahtevo:

59.

S členom 15 Uredbe št. 650/2012 se torej prispeva k dobremu delovanju pravosodnega sodelovanja v Uniji v dednih zadevah.

60.

Vendar pa ta določba – vsaj glede na samo besedilo – samodejno ne učinkuje v obratni smeri, saj se z njo od sodišč držav članic izrecno ne zahteva, naj po uradni dolžnosti uporabijo pravila iz Uredbe št. 650/2012, da bi ugotovila ali potrdila svojo pristojnost na njeni podlagi.

61.

Na podlagi člena 10 Uredbe št. 650/2012 se pristojnost dodeli državi članici (oziroma državam članicam), v kateri (oziroma katerih) je zapuščina, kadar je bilo zadnje običajno prebivališče zapustnika v tretji državi.

62.

Ta pristojnost:

63.

Z vidika sistema se s členom 10 Uredbe št. 650/2012 uresničujeta dva cilja:

64.

Prisotnost premoženja (kot takega ali opredeljenega z zahtevami v zvezi s samim premoženjem ali zapustnikom) je v primerjalnem pravu znano merilo za določitev pristojnosti. ( 35 ) V Uredbi št. 650/2012 je povezano s pogoji glede državljanstva ali prebivališča zapustnika, ki sem jih opisal. ( 36 ) Tako tesna povezava z državo članico, katere sodišče odloča v zapuščinskem postopku, ni sporna, čeprav zapustnikovo zadnje običajno prebivališče ni bilo v tej državi.

65.

To, da je pristojnost iz člena 10 Uredba št. 650/2012 opredeljena kot „subsidiarna“, ne pomeni, da je normativno učinkovanje te določbe šibkejše kot pri členu 4. Zato menim, da sodišče, ki odloča, prvonavedene določbe ne more spregledati, in sicer tudi, če se stranka (stranke) nanjo ne sklicuje(jo).

66.

V resnici sta obe pravili enakovredni: s členom 10 je pristojnost dodeljena v primeru, v katerem ni izpolnjen dejanski stan iz člena 4, ki se zato enostavno ne uporabi.

67.

Iz naveznih okoliščin, ki jih vsebujeta ti določbi, je razvidno zadostno razmerje med položajem in pristojnim sodiščem: to razmerje je bolj poudarjeno v primeru člena 4 in manj v primeru člena 10 Uredbe št. 650/2012 (ta razlika je odražena v sistematični umestitvi vsake od teh določb). Če okoliščina iz člena 4 ni podana, te iz člena 10 pa so, je uveljavitev pravne posledice, ki je v njem določena, obvezna.

68.

Ta sklep po mojem mnenju potrjujejo ti argumenti:

69.

Predložitveno sodišče kot argument za utemeljitev hipotetične zavrnitve uporabe člena 10 Uredbe št. 650/2012 po uradni dolžnosti navaja, da ta člen pomeni „odstopanje od načela enotnosti sodne in zakonodajne pristojnosti, na katerem temelji Uredba“. ( 40 )

70.

S tem razlogovanjem se ne strinjam. Namen uskladitve forum in ius ni absoluten; sam zakonodajalec priznava, da je neujemanje mogoče. ( 41 ) Poleg tega se rešitve, ki jih uvaja za ponovno vzpostavitev vzporednosti, nanašajo tudi na primer, v katerem sodišče, ki mora odločati, odloča na podlagi člena 10.

71.

Upoštevati je treba tudi, da se z Uredbo št. 650/2012, če zadnje običajno prebivališče zapustnika ni v državi članici, po definiciji ne more niti predpisati niti zagotoviti pristojnosti sodišč države tega prebivališča, še manj pa soodvisnost forum in ius.

72.

Od dveh mogočih rešitev (napotitev na pravila o pristojnosti, določena v nacionalnih redih, ali uvedba pravila, skupnega državam članicam), je zakonodajalec Unije privzel drugo. S tem uresničuje tudi cilj Uredbe št. 650/2012, da se učinkovito zagotovijo pravice dedičev, volilojemnikov in drugih oseb, ki so blizu zapustniku, ter se jim olajša dostop do pravnega varstva. ( 42 )

73.

Naj se zdaj vrnem k vprašanju predložitvenega sodišča: ali se mora sodišče izreči za pristojno na podlagi pravila za določitev mednarodne sodne pristojnosti, na katero se stranke niso sklicevale in ki se lahko uporabi glede na dejstva spora, ki niso bila prerekana, a se stranke nanje za utemeljitev te pristojnosti niso sklicevale?

74.

Na prvi pogled Uredba št. 650/2012 izrecno ne določa postopkovne obravnave za člen 10. Na podlagi tega bi bilo mogoče sklepati, da zakonodajalec tega vidika ni hotel poenotiti in da je njegova ureditev prepuščena procesnemu pravu vsake države članice.

75.

Vendar menim, da tako razlogovanje ni pravilno. Po mojem mnenju obstajajo elementi, s katerimi je mogoče ovreči formalen argument in utemeljiti drugačno stališče, kadar se ravnanje, ki ga na lastno pobudo izvede sodišče, zgodi v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi.

76.

V nadaljevanju bom pojasnil razloge za utemeljitev mojega mnenja. Le podredno, če ga Sodišče ne bi sprejelo, bom upošteval prvoomenjeno tezo (v prid temu, da se rešitev problema prepusti zakonodaji vsake države članice).

77.

Zagovarjam stališče, da se mora v okoliščinah tega primera nacionalno sodišče, pred katerim se na podlagi člena 4 Uredbe št. 650/2012 začne postopek, po uradni dolžnosti izreči za pristojno v skladu s členom 10 Uredbe, čeprav se tožeči stranki na to pristojnost nista sklicevali.

78.

Moje stališče temelji na povezanih preudarkih: (a) po eni strani, na preizkusu lastne nepristojnosti, določenem v členu 15 Uredbe št. 650/2012, in (b) po drugi strani, na sodni praksi Sodišča v zvezi z elementi, ki jih mora sodišče upoštevati pri ugotavljanju svoje mednarodne pristojnosti, kadar jo katera od strank prereka.

79.

Člen 15 Uredbe št. 650/2012, kot sem že navedel, določa dolžnost sodišča, da ex officio preizkusi, ali nima pristojnosti.

80.

Sodišče mora pri preverjanju, ali ni pristojno „po tej uredbi“, preveriti vsa merila iz poglavja II. Za nepristojno se po uradni dolžnosti lahko izreče le, če – oziroma v obsegu, v katerem – nima pristojnosti po nobenem pravilu iz Uredbe št. 650/2012. Ta preveritev torej ni omejena na določena pravila iz tega predpisa ali zgolj na ta, na katera se sklicuje zainteresirana stranka.

81.

Na podlagi te premise sklepam, da če sodišče presodi, da obstaja določba, v skladu s katero je pristojno, ne more izpeljati posledice iz člena 15 Uredbe št. 650/2012, ki določa preizkus, ki ga mora izvesti. Čeprav pravilo, na katerem temelji njegova pristojnost, ni to, na katero se sklicuje tožeča stranka, bi bilo pretirano formalistično spregledati drugo pravilo, na podlagi katerega – čeprav se ni uveljavljalo – ima zadostno pristojnost za nadaljnjo obravnavo spora. ( 43 )

82.

Uredba št. 650/2012 ne določa pogojev za preizkus pristojnosti, ne po uradni dolžnosti ne na zahtevo strank. V njej zlasti ni govora o podatkih, ki naj jih sodišče upošteva, ali o tem, kako naj jih ugotovi.

83.

Je pa nekatere smernice o tem mogoče razbrati iz sodb, ki jih je Sodišče sprejelo v zvezi s preizkusom pristojnosti v okviru Uredbe (ES) št. 44/2001. ( 44 )

84.

V skladu s tema sodbama se sodišče, ki izvede ta preizkus, ne omeji le na trditve tožeče stranke, temveč upošteva vse elemente, ki jih pozna, pri čemer pa mu ni treba preverjati (niti tega, ali obstajajo še drugi, niti njihove resničnosti). ( 45 )

85.

Sodišče je svoje stališče utemeljilo s ciljem učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki je zajet z Uredbo št. 44/2001, in potrebnim spoštovanjem avtonomije sodišč pri izvajanju njihovih funkcij. ( 46 )

86.

Ne vidim razloga, zakaj bi morala biti ta sodna praksa omejena na konkretno določbo, ki jo je Sodišče razlagalo, ali na primer, v katerem do preizkusa pristojnosti pride na predlog stranke, in ne po uradni dolžnosti. ( 47 )

87.

Zato se mi zdi upravičeno, da se člen 10 Uredbe št. 650/2012 ob upoštevanju člena 15 te uredbe razlaga tako, da v skladu z njima sodišče ni zavezano dejavno iskati dejansko podlago za odločitev o svoji pristojnosti v danem sporu, da pa mora iz dejstev spora, ki med strankama niso sporna, razbrati podlago za svojo pristojnost, ki se morda razlikuje od te, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Menim, da bi se v tem primeru moralo po uradni dolžnosti izreči za pristojno.

88.

Če to razlogovanje Sodišča ne bo prepričalo, bom podredno preučil odgovor, v skladu s katerim je – kot sem že navedel – ( 48 ) zato ker v členu 10 Uredbe št. 650/2012 niso izrecno določena nobena postopkovna pravila, rešitev postavljenega vprašanja prepuščena procesnemu pravu vsake države članice.

89.

Ob tem pristopu, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot klasičnega, ( 49 ) bi zadostovalo uporabiti ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero:

90.

Kot sem že navedel, Uredba št. 650/2012 za člen 10 ne določa posebne procesne obravnave. Določa pa jo za druge člene, v katerih se izrecno zahteva bodisi predlog stranke bodisi ukrepanje organa, ki odloča, po uradni dolžnosti. ( 52 )

91.

Zdi se, da je razlago, da molk člena 10 Uredbe št. 650/2012 glede tega elementa pomeni implicitno napotilo na določila nacionalnih pravnih redov (ker ustreza načelni rešitvi), mogoče zagovarjati enako dobro kot stališče, da gre pri tem za namerno izpustitev, in ne zgolj spregled. Če je v drugih delih te uredbe napotitev na nacionalno procesno pravo izrecna (člena 66 ali 71), bi se njen neobstoj v členu 10 lahko razlagal tako, da ureditev tega področja ni prepuščena nacionalnim pravnim redom. ( 53 )

92.

Če bi se predpostavilo, da mora odgovor na vprašanje predložitvenega organa o razdelitvi vlog med sodiščem in strankami na podlagi člena 10 Uredbe št. 650/2012 izhajati iz francoskega prava, bi bile posledice za to zadevo te:

93.

Predložitveno sodišče ni navedlo zadostnih podatkov o procesnem pravu svoje države. ( 56 ) V teh okoliščinah bi bil vsak moj preudarek o tem, ali je to, da se člen 10 Uredbe št. 650/2012 uporabi izključno na predlog stranke, v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti ter spoštovanjem polnega učinka te določbe, zgolj spekulacija.

94.

Glede na navedeno predlagam, naj se Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) odgovori tako:

Člen 10(1)(a) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju je treba razlagati tako, da se mora sodišče države članice, v kateri je bil začet spor v zvezi z dedovanjem, če zadnje običajno prebivališče umrlega ni bilo v državi članici Evropske unije, po uradni dolžnosti izreči za pristojno za odločanje o celotnem dedovanju, če je glede na dejstva, ki jih zatrjujejo stranke in ki med njimi niso sporna, zapustnik ob smrti imel državljanstvo te države in imel v njej premoženje.