1.

Ta predlog, ki ga je vložilo Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hanovru, Nemčija) se nanaša na razlago Sklepa Komisije z dne 19. julija 2016 – C(2016) 4673 final – v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.39824 – Tovornjaki) (v nadaljevanju: Sklep). ( 2 ) V navedenem sklepu je Komisija izrekla najvišjo globo v zadevi v zvezi z omejevalnimi sporazumi do zdaj: in sicer 2,93 milijarde EUR (in skupno 3,81 milijarde EUR ( 3 )) proizvajalcem tovornjakov zaradi nedovoljenega dogovarjanja o umetnem dvigu cen tovornjakov ter o prenosu stroškov za zagotavljanje skladnosti s strožjimi emisijskimi pravili v obdobju 14 let. Predlog izhaja iz tako imenovane tožbe „follow‑on“ med Landkreis Northeim (upravno okrožje Northeim, Nemčija; v nadaljevanju: okrožje Northeim) in Daimler AG (v nadaljevanju: podjetje Daimler). Okrožje Northeim zahteva odškodnino od podjetja Daimler zaradi škode, povzročene z usklajenim ravnanjem, ki je prepovedano na podlagi člena 101(1) PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (Sporazum EGP), v zvezi s smetarskima tovornjakoma, ki ju je kupilo od podjetja Daimler.

2.

Predložitveno sodišče želi v bistvu ugotoviti, ali je treba Sklep razlagati tako, da specializirana vozila, zlasti smetarski tovornjaki, spadajo med „proizvode, na katere se nanaša kršitev“, v smislu navedenega sklepa.

3.

V letih 2006 in 2007 je okrožje Northeim (organ javnega prava) od podjetja Daimler kupilo dva smetarska tovornjaka za odvoz gospodinjskih odpadkov po ceni 146.740,00 EUR oziroma 146.586,58 EUR, in sicer na podlagi postopka javnega naročila za vsak nakup posebej.

4.

Evropska komisija je 19. julija 2016 v okviru postopka poravnave sprejela navedeni sklep.

5.

V navedenem sklepu je Komisija ugotovila, da je več mednarodnih proizvajalcev tovornjakov, vključno s podjetji Daimler, MAN in Iveco Magirus, kršilo člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP. Kršitev je obsegala nedovoljeno dogovarjanje glede cen in povišanj bruto cen v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) za tovornjake s težo med 6 in 16 ton (v nadaljevanju: srednjetežki tovornjaki) oziroma več kot 16 ton (v nadaljevanju: težki tovornjaki), ter o prenosu stroškov za uvedbo tehnologij z nizkimi emisijami za take tovornjake v skladu s standardi EURO od 3 do 6. Kršitev se je nanašala na celoten EGP in je trajala od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011 (v nadaljevanju: omejevalni sporazum).

6.

Okrožje Northeim je po sprejetju Sklepa vložilo odškodninsko tožbo zoper podjetje Daimler pri sodišču Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hanovru, Nemčija). Z navedeno tožbo zahteva odškodnino za gospodarsko škodo, ki jo je okrožje utrpelo zaradi protikonkurenčnega ravnanja, pri katerem je sodelovalo podjetje Daimler. V zvezi z navedenim podjetjem gre za tožbo „follow‑on“ (odškodninsko tožbo, vloženo pri nacionalnem sodišču po izdaji končne odločitve Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP).

7.

Okrožje Northeim meni, da se opredelitev ‚tovornjaka‘ iz navedenega sklepa nanaša tudi na smetarska tovornjaka, ki ju je kupilo od podjetja Daimler. Tako mnenje izhaja iz navedenega sklepa, ki izrecno ne izključuje specializiranih vozil. ( 4 )

8.

Podjetje Daimler pa nasprotno pred predložitvenim sodiščem zatrjuje, da se Sklep ne nanaša na navedena smetarska tovornjaka, saj gre za specializirani vozili. Pri tem se sklicuje na to, da je Komisija pred izdajo Sklepa v zahtevi po informacijah z dne 30. junija 2015 (v nadaljevanju: zahteva po informacijah iz leta 2015), naslovljeni na podjetje Daimler, podrobneje opredelila obseg preiskav in pri tem navedla, da se pojem „tovornjak“ ne nanaša na rabljene tovornjake, specializirana vozila (na primer vojaška in gasilska vozila), naprej prodane zabojnike za tovornjake (tako imenovane „add‑ons“), poprodajne in druge storitve ter jamstva.

9.

V tem smislu in ob upoštevanju zahtev iz člena 16(1) Uredbe (ES) št. 1/2003, ( 5 ) v skladu s katerim velja, da kadar nacionalna sodišča odločajo o sporazumih, odločitvah ali usklajenih ravnanjih, ki spadajo na področje uporabe člena 101 ali člena 102 PDEU, ki so že predmet odločitve Komisije, ne morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju s sprejeto odločitvijo Komisije, predložitveno sodišče dvomi, na katere proizvode se nanaša zadevni omejevalni sporazum iz postopka v glavni stvari. Natančneje, glede na to, da na nacionalni ravni sodna praksa ni enotna o tem, ali se pojem „tovornjak“, kot je opredeljen v Sklepu, nanaša tudi na specializirana vozila, predložitveno sodišče sprašuje, ali so smetarski tovornjaki izključeni iz proizvodov, na katere se nanaša navedeni omejevalni sporazum.

10.

V tem smislu predložitveno sodišče poudarja, prvič, da v točki 5 obrazložitve Sklepa Komisija ugotavlja, prvič, da so „[p]roizvodi, na katere se nanaša kršitev, […] tovornjaki teže od 6 do 16 ton (srednjetežki tovornjaki) in tovornjaki teže nad 16 ton (težki tovornjaki), tako rigidni tovornjaki kot priklopni tovornjaki“; in drugič, da so „tovornjaki za vojaško uporabo“ izključeni s področja uporabe Sklepa.

11.

V navedenih okoliščinah predložitveno sodišče na eni strani meni, da bi bilo mogoče iz besedila, s katerim Komisija opisuje proizvode, na katere se nanaša kršitev, sklepati, da se načeloma nanašajo le na „normalne“ tovornjake – razen tistih, namenjenih za vojaško uporabo – in da so, ob odsotnosti izrecne navedbe, specializirana vozila, vključno s smetarskimi tovornjaki, izključena iz koncepta „tovornjak“, ki ga uporablja Komisija, saj spadajo v okvir pojma „drugega blaga“. ( 6 )

12.

Na drugi strani pa bi bilo po mnenju navedenega sodišča isto besedilo mogoče razumeti tudi tako, da pojem „tovornjak“ vključuje vse vrste tovornjakov, torej da vključuje vse vrste specializiranih vozil – razen tovornjakov za vojaško uporabo.

13.

Dalje, predložitveno sodišče se sprašuje o učinku zahteve po informacijah iz leta 2015 na opredelitev proizvodov, na katere se nanaša kršitev. Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali dejstvo, da je Komisija navedla, da v navedeni zahtevi pojem tovornjaka ne vključuje rabljenih tovornjakov ali specializiranih vozil (zlasti vojaških in gasilskih vozil), pomeni, da je zgoraj navedeno le seznam primerov in ne izčrpen seznam specializiranih vozil.

14.

Nazadnje, predložitveno sodišče opozarja, da je Sklep sprejet na podlagi postopka poravnave, ki ga je začela Komisija na podlagi zahtev, ki so jih navedeni instituciji predložile stranke iz navedenega postopka. V tem smislu se navedeno sodišče sprašuje, kakšen učinek ima dejstvo, da je obseg protikonkurenčnega ravnanja opredeljen v okviru takega postopka.

15.

V navedenih okoliščinah je sodišče Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hanovru, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:

„Ali je treba Sklep [Komisije] z dne 19. julija 2016 (C(2016) 4673 final), ki je bil sprejet v postopku na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39824 – Tovornjaki), razlagati tako, da ugotovitve v tej odločbi Komisije obsegajo tudi specializirana vozila, zlasti smetarska vozila?“

16.

Pisna stališča so predložili okrožje Northeim, podjetja Schönmackers Umweltdienste GmbH & Co.KG (v nadaljevanju: Schönmackers), Daimler, TRATON SE (nekdanji MAN), Iveco Magirus, avstrijska vlada in Komisija. Vse navedene stranke (razen avstrijske vlade) so tudi izkoristile priložnost in ustno predstavile svoja stališča na obravnavi pred Sodiščem.

17.

Okrožje Northeim najprej navaja, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, saj podjetje Daimler v predpisanem roku ni uveljavilo svoje pravice vložiti tožbo, s katero bi izpodbijalo Sklep pred Splošnim sodiščem, zato ne more več izpodbijati zakonitosti tega sklepa z začetkom postopka pred nacionalnim sodiščem zoper nacionalne ukrepe, s katerimi se izvaja navedeni sklep. Nacionalna sodišča zavezuje veljavnost ukrepa EU, zato ni več mogoče vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti Sklepa.

18.

Podjetje Schönmackers, ki je interveniralo v podporo predlogu okrožja Northeim, navaja, da ni videti, da predložitveno sodišče meni, da je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje potreben, da se omogoči sprejetje odločitve v sporu o glavni stvari.

19.

Podredno, okrožje Northeim in podjetje Schönmackers v bistvu navajata, da zahteva Komisije po informacijah ne vpliva na razlago Sklepa.

20.

Drugič, okrožje Northeim in podjetje Schönmackers menita, da nič v Sklepu ne podpira ugotovitve, da so smetarski tovornjaki izključeni s področja uporabe navedenega sklepa.

21.

Dalje, po navedbah okrožja Northeim tovornjaki in specializirana vozila spadajo v kategorijo vozil N v smislu Uredbe (EU) 2018/858. ( 7 ) Tako ugotovitev podpira tudi dejstvo, da na področje uporabe Uredbe (EU) 2019/631 ( 8 ) in Uredbe (EU) 2018/956 ( 9 ) na splošno spadajo tudi gospodarska vozila kategorije N.

22.

Okrožje Northeim nato navaja, da iz člena 4 Direktive 2006/126/ES ( 10 ) izhaja, da razlikovanje med kategorijami vozil temelji le na teži vozil, največjem številu oseb, ki se lahko prevažajo z vozilom, in najnižji starosti, pri kateri je osebi dovoljeno voziti vozilo.

23.

Prav tako pa okrožje Northeim še navaja, da dejstvo, da smetarski tovornjaki spadajo v kategorijo „tovornjakov“, izhaja zlasti iz seznama motornih vozil in njihovih prikolic, ki ga je pripravil Kraftfahrt‑Bundesamt (zvezni organ za motorni prevoz, Nemčija). Smetarsko vozilo je v njem razvrščeno kot „smetarski tovornjak za odvoz gospodinjskih odpadkov“.

24.

Podjetje Daimler, ki ga podpirata podjetji MAN in Iveco Magirus, zatrjuje, da specializirana vozila niso tovornjaki v smislu Sklepa.

25.

Navedena podjetja v bistvu zatrjujejo, prvič, da se v vsakdanjem jeziku tovornjaki in specializirana vozila razlikujejo, saj so „tovornjaki“ vozila, ki so zasnovana in zgrajena predvsem za prevoz blaga, „specializirana vozila“ pa so vozila, ki so zgrajena in opremljena za poseben namen. Drugič, podjetja Daimler, MAN in Iveco Magirus ugotavljajo, da je pojem „tovornjak“ opredeljen in se uporablja v raznih zakonodajnih aktih sekundarne zakonodaje EU. Po navedbah teh podjetij je opredelitev iz zakonodaje EU podlaga za ugotovitve v Sklepu. Tretjič, podjetja Daimler, MAN in Iveco Magirus v bistvu menijo, da Sklep, gledan v celoti, ne podpira ugotovitve, da se Sklep nanaša tudi na specializirana vozila. Četrtič, podjetja Daimler, MAN in Iveco Magirus navajajo, da glede na namen uporabe, opremo in posebne značilnosti smetarskih tovornjakov iz postopka v glavni stvari ti niso namenjeni za prevoz blaga, ampak so posebej zasnovani za uporabo na področju odpadkov, zato se Sklep nanje ne nanaša. Petič, podjetje Iveco Magirus navaja, da naslovnikom Sklepa ni jasno – in še manj očitno – da bi lahko nacionalno sodišče v okviru odškodninske tožbe ugotovilo, da se navedeni Sklep nanaša tudi na specializirana vozila. Šestič, podjetje Iveco Magirus v bistvu navaja, da načelo učinkovitega pravnega varstva iz prvega odstavka člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zahteva, da je treba v primeru dvoma o materialnem področju uporabe Sklepa tega razlagati omejujoče, zato se specializirana vozila ne smejo šteti za tovornjake v smislu navedenega sklepa.

26.

Avstrijska vlada in Komisija sta v bistvu navedli, da so smetarski tovornjaki med proizvodi, na katere se nanašata omejevalni sporazum in navedeni sklep.

27.

Okrožje Northeim, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, in podjetje Schönmackers trdita, da predlog za sprejetje predhodne odločbe in vprašanje za predhodno odločanje nista dopustna.

28.

Menim, da je treba ti trditvi zavreči.

29.

V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da kadar se vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago prava EU – kot v tej zadevi – mora Sodišče načeloma sprejeti odločitev. ( 11 )

30.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče odloča v odškodninski tožbi „follow‑on“, ki je bila vložena na podlagi Sklepa Komisije. V navedenem sklepu je Komisija ugotovila, da je več podjetij, vključno s podjetji Daimler, MAN in Iveco Magirus, sodelovalo pri omejevalnem sporazumu v zvezi s tovornjaki ter kršilo člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP. ( 12 )

31.

V predložitveni odločbi predložitveno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari (okrožje Northeim), ki je kupila dva smetarska tovornjaka, meni, da spadata med proizvode, na katere se nanaša kršitev. Na drugi strani pa podjetje Daimler pred predložitvenim sodiščem zatrjuje, da gre pri navedenih tovornjakih za specializirani vozili in da zato ne spadata na materialno področje uporabe Sklepa.

32.

Jasno je, da predložitveno sodišče ni prepričano o točnem materialnem področju uporabe Sklepa in ne more sprejeti odločitve v postopku v glavni stvari, in sicer, ali se Sklep nanaša na navedena smetarska tovornjaka ali ne.

33.

Iz tega izhaja, da je razlaga področja uporabe Sklepa, ki jo zahteva predložitveno sodišče, potrebna, da lahko navedeno sodišče ugotovi, ali je odškodninska tožba upravičena ali ne.

34.

Glede navedb okrožja Northeim v točki 17 teh sklepnih predlogov zadošča navedba, da iz predložitvene odločbe izhaja, da je podjetje Daimler ena od toženih strank v postopku v glavni stvari v okviru odškodninske tožbe, ki jo je okrožje Northeim vložilo kot tožbo „follow‑on“ na podlagi Sklepa, podjetje Daimler pa pred predložitvenim sodiščem ne izpodbija veljavnosti navedenega sklepa.

35.

Dalje, v nasprotju z odločitvami Komisije, s katerimi se odreja vračilo državne pomoči, ki ni v skladu z notranjim trgom, pri odločitvi Komisije, s katero se ugotovi obstoj omejevalnega sporazuma – tako kot v tej zadevi – ni potreben noben nacionalni ukrep za izvajanje navedenega sklepa.

36.

Iz tega sledi, da gre pri tej zadevi le za razlago Sklepa.

37.

Nazadnje, Sodišče je v preteklosti že razlagalo odločitve Komisije na področju konkurenčnega prava, saj gre za akte institucije Unije v smislu člena 267 PDEU. ( 13 )

38.

Prvič, kot je sodišče Unije že odločilo, „[v] okviru člena 101(1) PDEU predhodna opredelitev upoštevnega trga torej ni nujna, če ima sporni sporazum sam po sebi protikonkurenčen cilj, to pomeni, kadar je lahko Komisija brez predhodne razmejitve trga pravilno ugotovila, da zadevni sporazum izkrivlja konkurenco in bi lahko bistveno prizadel trgovino med državami članicami. Med drugim gre za [najresnejše sporazume], ki so izrecno prepovedan[i] v členu 101(1), od (a) do (e), PDEU“. ( 14 ) Menim, da zgoraj navedeno vsekakor velja za omejevalni sporazum, kot je tisti iz postopka v glavni stvari.

39.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bile pri omejevalnem sporazumu prepoznane vse značilnosti sporazuma in/ali usklajenega ravnanja v smislu člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma EGP, katerega cilj je bilo preprečevati, omejevati in/ali izkrivljati konkurenco v zvezi s tovornjaki v EGP. ( 15 )

40.

Dalje, sodišče Unije je jasno navedlo, da „je trg, na katerega se nanaša sklep Komisije o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU, opredeljen s sporazumi in dejavnostmi omejevalnega sporazuma“. ( 16 )

41.

Iz sodne prakse sodišča Unije dejansko izhaja, da „ni Komisija tista, ki bi samovoljno izbrala zadevni trg, ampak so člani omejevalnega sporazuma […] svoja protikonkurenčna ravnanja namenoma osredotočili na proizvode [iz obravnavane zadeve]“. ( 17 )

42.

Glede na navedeno in glede na naravo postopka predhodnega odločanja ni naloga Sodišča opredeliti upoštevni proizvodni trg v obravnavani zadevi, niti mu ni treba preverjati, ali je Komisija opredelila upoštevni proizvodni trg.

43.

Sodišče mora v obravnavani zadevi oceniti področje uporabe Sklepa, torej ugotoviti, „na katere [proizvode se] nanaša kršitev“, ki jo je Komisija ugotovila v Sklepu. Zlasti mora opredeliti, ali iz Sklepa izhaja, da specializirana vozila, zlasti smetarski tovornjaki, spadajo med proizvode, na katere se nanaša kršitev.

44.

Že na začetku je treba poudariti, da razne opredelitve pojma „tovornjak“ in „specializirano vozilo“ – iz raznih sekundarnih zakonodajnih aktov EU (kot je Direktiva 97/27/ES ( 18 )) – na katere se sklicujejo stranke, niso upoštevne, saj se Komisija pri izdaji Sklepa ni zanašala na nobenega od teh aktov/opredelitev pojma, Sklep pa vsebuje svojo opredelitev proizvodov, na katere se nanaša kršitev, in ta je upoštevna pri presoji obravnavane zadeve. Zato bi moralo Sodišče obrazložitev svoje odločitve utemeljiti le na posebni opredelitvi pojma in na besedilu samega Sklepa.

45.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba „[p]ri razlagi določbe prava [EU] […] upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi njen kontekst in cilje, ki jih zasleduje ureditev, katere del je ta določba“. ( 19 )

46.

Vendar pa Sodišče ne more razlagati navedene določbe zoper njeno jasno in natančno ubeseditev. ( 20 )

47.

Prvič, ni sporno, da opredelitev pojma „tovornjak“ iz Sklepa ustreza opredelitvi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, edina razlika je, da je v Sklepu Komisija izrecno izključila tovornjake za vojaško uporabo (če ne bi bilo tako, bi podjetja verjetno izpodbijala Sklep na tej podlagi).

48.

Člen 1 Sklepa določa, da so „z nedovoljenim dogovarjanjem o cenah in povišanju bruto cen za srednjetežke in težke tovornjake v EGP; ter z dogovarjanjem o časovnem okviru in prenosu stroškov za uvedbo tehnologij z nizkimi emisijami za srednjetežke in težke tovornjake v skladu s standardi EURO 3 do 6, […] naslednja podjetja kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP v navedenih obdobjih: […] (c) Daimler AG, od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011“ (v nadaljevanju: kršitev).

49.

Člen 1 bi bilo treba razlagati v povezavi s točko 5 obrazložitve navedenega sklepa.

50.

V točki 5 obrazložitve je navedeno, da so „[p]roizvodi, na katere se nanaša kršitev, […] tovornjaki teže od 6 do 16 ton (srednjetežki tovornjaki) in tovornjaki teže nad 16 ton (težki tovornjaki), tako rigidni tovornjaki kot priklopni tovornjaki (v nadaljnjem besedilu se srednjetežki in težki tovornjaki skupaj imenujejo: tovornjaki). [Opomba 5 pri tem stavku se glasi: ‚[i]zključuje tovornjake za vojaško uporabo‘] Zadeva se ne nanaša na poprodajne in druge storitve ter na jamstva za tovornjake, prodajo rabljenih tovornjakov ali kakršno koli drugo blago ali storitve, ki so jih prodali naslovniki tega sklepa“.

51.

Iz Sklepa jasno izhaja, da se nanaša na prodajo vseh srednjetežkih in težkih tovornjakov, ne glede na to, ali gre za rigidne tovornjake ali priklopne tovornjake. ( 21 )

52.

V skladu z navedenim sklepom so izrecno izključeni le tovornjaki za vojaško uporabo. Poleg tovornjakov za vojaško uporabo se Sklep ne nanaša na poprodajne storitve, druge storitve ter jamstva za tovornjake, prodajo rabljenih tovornjakov ali kakršnega koli drugega blaga ali storitev, ( 22 ) ki so jih prodali naslovniki navedenega sklepa.

53.

V zvezi s specializiranimi vozili in glede na to, da so s področja uporabe Sklepa izključeni le tovornjaki za vojaško uporabo, pa je treba šteti, da se Sklep nanaša na vse tovornjake teže od 6 do 16 ton in teže nad 16 ton, vključno s specializiranimi vozili (edina izjema so tovornjaki za vojaško uporabo).

54.

Če bi Komisija želela izključiti tudi druge vrste tovornjakov s področja uporabe Sklepa, kot so smetarski tovornjaki, bi jih izrecno navedla.

55.

Menim, da je to edini način razumevanja besedila Sklepa, pri katerem sta upoštevani načeli pravne jasnosti in pravne varnosti. Navedeni načeli gresta z roko v roki.

56.

Prvič, v skladu z načelom pravne jasnosti morajo biti akti, ki jih sprejmejo institucije EU – kot so sklepi Komisije v zadevah s področja konkurence – jasni in nedvoumni.

57.

Drugič, v skladu s splošnim načelom pravne varnosti, ki je temeljno načelo prava EU, zlasti velja, da „morajo biti predpisi jasni in natančni, da se posamezniki lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi in v skladu s tem ukrepajo“. ( 23 )

58.

V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da je treba zahtevo po pravni varnosti še posebej strogo upoštevati, kadar gre za ureditev Unije, ki lahko povzroči finančne posledice, s čimer se zadevnim osebam omogoči, da poznajo natančen obseg obveznosti, ki jim jih ta ureditev nalaga. ( 24 )

59.

Dalje, tako razumevanje Sklepa je nujno tudi, ker je treba izjeme – kot je tista v Sklepu, ki izključuje le tovornjake za vojaško uporabo – razlagati ozko.

60.

Menim, tako kot tudi okrožje Northeim, da iz odločitve, da se v točko 5 obrazložitve Sklepa vključi opomba glede tovornjakov za vojaško uporabo takoj po opisu tovornjakov, na katere se nanaša Sklep, jasno izhaja, da je Komisija specializirana vozila štela med proizvode, na katere se nanaša Sklep, in da jih ni mogoče razvrstiti med na primer „drugo blago, ki so ga prodali člani omejevalnega sporazuma“.

61.

Prav tako iz sistemske primerjave z drugimi deli Sklepa izhaja, da se navedeni sklep nanaša tudi na specializirana vozila (razen tovornjakov za vojaško uporabo).

62.

Strinjam se s Komisijo, da je upoštevno poudariti, da se je omejevalni sporazum, pri katerem je sodelovalo podjetje Daimler, nanašal na protikonkurenčne dogovore o bruto cenikih, ki so vsebovali cene raznih sestavnih delov, ter na konfiguratorje tovornjakov, ki so bili podlaga za veliko posameznih konfiguracij vozil. To je poudarjeno tudi v sodbi KZR 35/19, ki jo je izdalo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija). ( 25 ) Ker je bil vsak tovornjak prilagojen potrebam stranke, se je torej protikonkurenčno ravnanje med drugim nanašalo prav na razne elemente in komponente tovornjakov.

63.

Dokumenti, predloženi Sodišču, in zlasti Sklep ne vsebujejo ničesar, iz česar bi izhajalo, da smetarski tovornjaki, drugače kakor drugi tovornjaki, niso bili predmet omejevalnega sporazuma.

64.

Dejstvo, da ima lahko smetarski tovornjak sestavne dele, ki se razlikujejo od sestavnih delov tovornjakov, namenjenih za drugačno uporabo, ne pomeni, da ne gre več za tovornjak, še manj pa, da ne gre za tovornjak, na katerega se nanaša Sklep. Nasprotno, navedbe avstrijske vlade in Komisije, da je večina značilnosti in sestavnih delov smetarskih tovornjakov načeloma enakih kot pri drugih vrstah tovornjakov, so veliko prepričljivejše.

65.

V tem smislu način delovanja obravnavanega omejevalnega sporazuma, kot ga je Komisija opisala v točkah 27 in 28 obrazložitve Sklepa („način določanja cen in bruto ceniki“) ter točkah od 46 do 60 obrazložitve navedenega sklepa („opis ravnanja“), ne dopušča ugotovitve, da so specializirana vozila izključena iz proizvodov, na katere se nanaša kršitev.

66.

Iz točke 28 obrazložitve Sklepa očitno izhaja, da so bruto ceniki, ki so jih uporabljala zadevna podjetja, vključevali cene vseh modelov srednjetežkih in težkih tovornjakov ter vseh tovarniško vgrajenih možnosti (glede specializirane opreme), ki jih je ponujal zadevni proizvajalec. Dalje, kot je očitno iz točke 46 obrazložitve navedenega sklepa, so si zadevna podjetja izmenjevala bruto cenike in računalniške konfiguratorje tovornjakov, ki so vsebovali vse modele in možnosti, kar je omogočalo izračun bruto cen za kateri koli vzorec tovornjaka. Nato je v točki 48 obrazložitve Sklepa izrecno navedeno, da je izmenjava konfiguratorjev tovornjakov pripomogla k primerjavi lastnih ponudb s ponudbami konkurentov, in zato je bilo mogoče iz navedenih konfiguratorjev razbrati, kateri dodatki so skladni s katerimi tovornjaki in katere možnosti so del standardne opreme, katere pa so dodatki. Nazadnje, iz točke 56 obrazložitve navedenega sklepa očitno izhaja, da so se informacije, ki so si jih izmenjevala podjetja ter pri tem kršila člen 101 PDEU, nanašale bodisi na osnovne modele tovornjakov, bodisi na tovornjake in razpoložljive možnosti (to je bilo pogosto ločeno navedeno v preglednicah, ki so si jih izmenjevala podjetja). ( 26 )

67.

Iz dokumentov, predloženih Sodišču, in zlasti iz Sklepa, izhaja, da so se bruto ceniki in konfiguratorji nanašali na dele in sestavne dele, ki se uporabljajo tudi pri specializiranih vozilih (kot so smetarski tovornjaki).

68.

Posledično so bile razpoložljive dodatne možnosti in konfiguracije prav tako del omejevalnega sporazuma, zato se Sklep nanaša tudi nanje.

69.

Zato se strinjam s sodiščem Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), ki je že imelo priložnost odločati o prav tem vprašanju in ki je ugotovilo, ( 27 ) da nič v Sklepu ne podpira ugotovitve, da „specializirana vozila“ ne spadajo med proizvode, na katere se nanaša kršitev. Prav nasprotno, iz točk 28 ter od 46 do 48 obrazložitve navedenega sklepa očitno izhaja, da se zadevna kršitev nanaša na vso posebno in standardno opremo in modele ter na vse tovarniško vgrajene možnosti, ki jih je ponujal zadevni proizvajalec.

70.

V točki 34 navedene sodbe je sodišče Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v bistvu ugotovilo, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da obstaja vzročna zveza, iz katere izhaja odškodninska odgovornost tudi za nakupe tovornjaka z mešalnikom betona, dveh prekucnikov in tovornjaka s prikolico brez stranic. Ugotovilo je tudi, da je pritožbeno sodišče ravnalo prav, ko na podlagi Sklepa ni ugotovilo, da se omejevalni sporazumi ne nanašajo na navedene tovornjake. V skladu s Sklepom, ki zavezuje nacionalna sodišča, se Sklep nanaša na tovornjake s težo med 6 in 16 tonami ter tiste nad 16 tonami, in sicer na priklopne in rigidne tovornjake. Ugotovilo je, da so s področja uporabe Sklepa izključeni le tovornjaki za vojaško uporabo, poprodajne in druge storitve ter jamstva za tovornjake, prodaja rabljenih tovornjakov ali kakršnega koli drugega blaga ali storitev, ki so jih prodala zadevna podjetja.

71.

V točki 35 navedene sodbe je sodišče Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) ugotovilo tudi, da v pritožbi niso bile predložene nobene vloge oziroma predstavljena dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se zgoraj navedene tri vrste tovornjakov, brez nadgradnje, ki je značilna za prekucnik ali tovornjak z mešalnikom betona, razlikujejo od osnovnih modelov ali „referenčnih vrst“, na katere so se sklicevala tožena podjetja in intervenienti, ter da so bile v vsakem primeru del dogovorov o cenikih in so dejansko pomenile podlago za več posameznih konfiguracij vozil. Posledično je ugotovilo tudi, da navedbe podjetij, ki temeljijo na zahtevi po informacijah iz leta 2015, niso upoštevne.

72.

Dalje, tudi več drugih nemških sodišč je že prišlo do enakega zaključka. Ugotovila so, da se Sklep nanaša tudi na specializirana vozila, zlasti na smetarske tovornjake. Navedena prvostopenjska in drugostopenjska nacionalna sodišča so ob ugotavljanju dejanskega stanja navedla podobne argumente kot jaz v teh sklepnih predlogih in svoje ugotovitve med drugim utemeljila na naslednjem: (i) na dejstvu, da je besedilo Sklepa po njihovem mnenju jasno in ne izključuje nobenih specializiranih vozil, razen tovornjakov za vojaško uporabo; (ii) na tem, da je merilo, določeno v Sklepu, na podlagi katerega se ugotavlja, ali se Sklep nanaša na posamezni tovornjak, njegova teža; (iii) na tem, da Sklep nikakor ne podpira navedb podjetij, da se Sklep ne nanaša na specializirana vozila – kot so gasilski tovornjaki, prekucniki, po meri oblikovani tovornjaki ali smetarski tovornjaki; (iv) na tem, da če je bilo v zahtevi po informacijah iz leta 2015 navedeno, da se navedena zahteva ne nanaša na specializirana vozila, pa ta pristop nikakor ni bil uporabljen v samem Sklepu, in (v) na tem, da ne glede na navedbe podjetij, tožniki v tožbah „follow‑on“ v veliko primerih od toženih podjetij dejansko niso kupili na primer gasilskih tovornjakov ali prekucnikov, ampak šasije tovornjakov, na katere so nato, če je bilo to primerno, tretja podjetja namestila dodatne gasilske dele nadgradnje. ( 28 )

73.

Menim, da so navedene trditve nemških sodišč prepričljive in da se lahko smiselno uporabijo tudi za smetarske tovornjake. Ker je šasija za tako uporabo na splošno enaka in se glavne razlike nanašajo na karoserijo (nadgradnja) tovornjaka, v Sklepu torej ni mogoče uporabno in natančno opredeliti podkategorije „specializiranih vozil“.

74.

Glede na to, da v Sklepu niso navedene nobene druge izjeme ali omejitve glede tovornjakov, na katere se nanaša kršitev, se jasno in izrecno besedilo navedenega Sklepa – ki izrecno temelji le na merilu teže tovornjaka – torej nanaša na vse srednjetežke in težke tovornjake, razen tistih za vojaško uporabo. Posledično se nanaša na specializirana vozila, zlasti pa na smetarske tovornjake, ki so predmet postopka v glavni stvari.

75.

Kot je navedeno v točki 45 teh sklepnih predlogov, je treba pri razlagi Sklepa upoštevati tudi njegov okvir in cilje pravil, katerih del je.

76.

Strinjam se z avstrijsko vlado, da izključitev specializiranih vozil s področja uporabe Sklepa zgolj zato, ker ima šasija, uporabljena pri proizvodnji takih tovornjakov, dodatno opremo, ni v skladu niti s splošno shemo niti z duhom ali namenom Sklepa. Dejansko so vsi tovornjaki, ne glede na to, ali gre za osnovne tovornjake ali tovornjake s posebno karoserijo, načeloma zgrajeni na isti šasiji. Specializirana vozila, ki se uporabljajo na primer za gašenje požarov, odvoz odpadkov, odstranjevanje snega ali čiščenje cest, imajo kot standardno opremo šasije tovornjakov, ki jih proizvajajo zadevna podjetja.

77.

V okviru upravnega postopka in razprav, katerih cilj je bil sklenitev poravnave, so podjetja Komisiji predstavila argumente, zakaj bi bilo treba tovornjake za vojaško uporabo izključiti s področja uporabe Sklepa. Komisija je navedene argumente upoštevala.

78.

Pomembno je poudariti, da so tovornjaki za vojaško uporabo posebej opremljeni glede na svojo namembnost in da Komisija, kot je pojasnila na obravnavi, ni mogla z gotovostjo ugotoviti, ali cene tovornjakov za vojaško uporabo temeljijo na bruto cenah, ki so si jih izmenjevala podjetja, oziroma ali konfiguratorji, ki so se prav tako izmenjevali, vključujejo take tovornjake za vojaško uporabo.

79.

Iz tega sledi, da je jasno, zakaj je bilo primerno izključiti tovornjake za vojaško uporabo (in zgolj take tovornjake) s področja uporabe Sklepa.

80.

Poleg tega menim, da je treba poudariti tudi, da v celotnem upravnem postopku nobeno podjetje nikoli ni predlagalo, naj se smetarski tovornjaki izključijo iz omejevalnega sporazuma.

81.

Iz člena 18 Uredbe št. 1/2003 z naslovom Zahteve po informacijah med drugim izhaja, da „za izpolnjevanje nalog, ki jih nalaga ta uredba, Komisija lahko z enostavnim zahtevkom ali z odločbo zahteva od podjetij […], da ji predložijo vse potrebne informacije. […] Kadar pošilja podjetjem […] enostavni zahtevek za informacije, Komisija navede pravno podlago in namen zahteve […]“.

82.

Strinjam se z avstrijsko vlado in Komisijo, da okvir zahteve po informacijah, poslane v okviru upravnega postopka, ne more omejevati področja uporabe naknadnega, končnega sklepa Komisije ali se uporabiti za opredelitev pojma „proizvodi, na katere se nanaša kršitev“ v sklepu Komisije.

83.

Kot je navedlo Sodišče, „je zahteva po informacijah preiskovalni ukrep, ki se splošno uporablja v okviru preiskovalne faze, ki je predhodna obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in je namenjen zgolj temu, da Komisija zbere informacije in dokumentacijo, potrebne za to, da se preverita obstoj in obseg določenega dejanskega in pravnega položaja“. ( 29 ) Iz zgornjih točk teh sklepnih predlogov jasno izhaja, da namen takih zahtev ni opredeliti proizvodov, na katere se nanaša protikonkurenčno ravnanje, saj je to namen obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in končnega sklepa Komisije. Kot je bilo izrecno navedeno v zahtevi po informacijah iz leta 2015, je bil njen namen zgolj opredeliti zadevne prodaje, da se izračuna globa, v skladu s pristojnostjo Komisije za odločanje po prostem preudarku v tem smislu. ( 30 )

84.

Obstaja jasna razlika med iskanjem dejstev za izračun globe na eni strani in opredelitev področja uporabe sklepa Komisije na drugi. Glede na to, da želijo podjetja Daimler, Iveco Magirus, TRATON in MAN zamegliti to razlikovanje, je treba njihove argumente zavreči.

85.

Namen takih zahtev po informacijah je pridobiti dodatne informacije in jasno je, da Komisiji ne morejo preprečiti, da ožje ali širše opredeli zadevni trg ali, drugače povedano, „proizvode, na katere se nanaša kršitev“. Dejansko se lahko to izkaže za potrebno prav zaradi odgovorov podjetij na zahteve po informacijah iz leta 2015.

86.

V tem smislu je treba poudariti, da, prvič, zahteva po informacijah ni del sklepa Komisije, in drugič, da ne gre za pravni akt Komisije (kot institucije Unije), ampak za procesni dokument, ki ga pripravi skupina, ki obravnava zadevo (pri Generalnem direktoratu za konkurenco). V obravnavani zadevi torej ta zahteva ni upoštevna za opredelitev obsega in področja kršitve.

87.

Nasprotno, Sklep temelji na vseh dejstvih, ugotovljenih v upravnem postopku, pomeni formalni zaključek takega postopka, sprejme pa ga Komisija kot institucija Unije (kolegij komisarjev).

88.

V členu 1 in točki 5 obrazložitve Sklepa so jasno opredeljeni proizvodi, ki so bili predmet protikonkurenčnega ravnanja. Komisija je proizvode, na katere se nanaša kršitev, opredelila na podlagi dokazov, ki jih je imela.

89.

Iz tega sledi, da je za opredeljevanje, na katere proizvode se nanaša kršitev, upoštevna le vsebina navedenega sklepa.

90.

V nasprotju s trditvami podjetij Daimler, MAN in Iveco Magirus, dejstvo, da Komisija pri izračunu globe ni upoštevala prodaje specializiranih vozil, ne vpliva na mojo razlago Sklepa.

91.

Komisija je kot osnovo za svoj izračun vzela prodajo, ki so jo prijavila podjetja v svojih odgovorih na zahtevo po informacijah iz leta 2015. Specializirana vozila so bila iz navedenega izračuna izvzeta, vendar ne povsem. ( 31 )

92.

Kot je navedeno v točki 112 obrazložitve Sklepa, je Komisija uporabila točko 37 Smernic o načinu določanja glob, ( 32 ) ki ji omogoča odstop od metodologije iz smernic, da se enakovredno prilagodi delež vrednosti prodaje vsakega podjetja pri izračunu spremenljivke in dodatnih zneskov glob. Komisija je pojasnila, da je to storila v okviru svoje pravice odločiti po prostem preudarku, med drugim iz razloga sorazmernosti. Vrednosti prodaj, ki jih je Komisija uporabila, so bile posledično vsekakor znatno nižje od vrednosti prodaj, na katere je dejansko, neposredno ali posredno, vplival omejevalni sporazum.

93.

Vrednost prodaj je načeloma eden od dejavnikov, ki jih Komisija uporabi pri izračunu glob (glej Komisijino razlago tega načela v točkah 108 in 109 obrazložitve Sklepa), drug dejavnik pa je trajanje kršitve. ( 33 )

94.

Menim, da je Komisija v tem smislu ravnala v okviru svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ( 34 ) ko je glede določanja vrednosti prodaje izločila specializirana vozila. Komisija je pri vseh zadevnih podjetjih enakovredno – in v korist navedenih podjetij – upoštevala nižje vrednosti prodaj od najvišjih, ki bi jih lahko upoštevala v okviru svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

95.

Na splošno velja, da Komisija glob ne izračuna vedno povsem na podlagi prodaj, na katere je vplival omejevalni sporazum. ( 35 )

96.

V nasprotju s trditvami podjetij Daimler, MAN in Iveco Magirus, dejstvo, da je bil sklep sprejet v okviru postopka poravnave, ne vpliva na opredelitev obsega protikonkurenčnega ravnanja.

97.

Kot izhaja iz Obvestila o vodenju postopkov poravnave, ( 36 ) se Komisija s podjetji, ki sodelujejo pri postopku poravnave, ne pogaja o obstoju kršitve zakonodaje o konkurenci. Podjetja namreč priznajo svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu ter s tem kršitev člena 101 PDEU in svojo zadevno odgovornost. Ko je na podlagi postopka poravnave sprejet sklep, Komisija zmanjša znesek globe, izrečene naslovnikom sklepa, za 10 %.

98.

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da postopkovna pravila, na katera se sklicujejo stranke, določajo postopek, ki ga morajo upoštevati Komisija in zadevne stranke. Navedena pravila ne morejo na splošno – ali v posebnem postopku v glavni stvari – vplivati na materialni obseg kršitve, ki jo Komisija ugotovi s sklepom.

99.

Kršitev, ki jo je Komisija ugotovila v Sklepu, se nanaša tudi na nakupe, opravljene v okviru javnega naročanja (javnih naročil), če so bili kupci tovornjakov organi javnega prava. Protikonkurenčno ravnanje je bilo med drugim storjeno tudi v okviru priprav na javna naročila.

100.

Kot je navedla avstrijska vlada, so javni naročniki – poleg velikih zasebnih prevoznih družb – glavne stranke za nakupe tovornjakov, na katere se nanaša kršitev (med drugim za čiščenje cest, odstranjevanje snega, odvoz odpadkov, zbiranje odpadne vode, javne gradnje in druge komunalne vzdrževalne storitve).

101.

Sklep ne razlikuje med neposrednimi prodajami in prodajami na podlagi javnega naročanja. Sklep večinoma temelji na bruto cenikih in konfiguratorjih, to pa je podlaga za vse prodaje – ne glede na to, ali gre za neposredno prodajo ali rezultat javnega naročanja.

102.

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je besedilo Sklepa glede obsega kršitve in „proizvodov, na katere se nanaša kršitev“, jasno – nanaša se tudi na specializirana vozila (razen na tovornjake za vojaško uporabo) in zlasti na smetarske tovornjake – in nobena od trditev strank ne vpliva na to ugotovitev.

103.

Predlagam, da Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hanovru, Nemčija), odgovori tako:

Sklep Komisije z dne 19. julija 2016 – C(2016) 4673 final – ki je bil sprejet v postopku na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39824 – Tovornjaki), je treba razlagati tako, da ugotovitve v tem sklepu Komisije obsegajo tudi specializirana vozila – razen tovornjakov za vojaško uporabo – in zlasti smetarske tovornjake.