1.

V kakšnem obsegu lahko državljan tretje države, ki je starš mladoletnega državljana Unije, uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi določb člena 20 PDEU v državi članici, katere državljanstvo ima njegov otrok, glede na to, da ta otrok od svojega rojstva prebiva zunaj ozemlja Unije?

2.

To je v bistvu vprašanje, ki se obravnava v tej zadevi.

3.

Za odgovor na to vprašanje bo treba določiti, v kakšnem obsegu načela, ki jih je Sodišče razvilo v svojih sodbah z dne 8. marca 2011 v zadevi Ruiz Zambrano ( 2 ), z dne 15. novembra 2011 v zadevi Dereci in drugi ( 3 ), z dne 6. decembra 2012 v zadevi O. in drugi ( 4 ) in z dne 10. maja 2017 v zadevi Chavez-Vilchez in drugi ( 5 ), kakor so bila potrjena v sodbi z dne 8. maja 2018 v zadevi K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji) ( 6 ), veljajo za položaj, v katerem v trenutku, ko je v državi članici vložena prošnja za priznanje izvedene pravice do prebivanja, na eni strani starš, ki je državljan tretje države, in njegov otrok, ki je državljan Unije in ima državljanstvo te države, ne prebivata skupaj ter na drugi strani otrok nikoli ni prebival na ozemlju Unije.

4.

Za to analizo bo treba razlikovati med dvema primeroma. V prvem primeru starš iz tretje države prošnjo vloži „samostojno“ in ni povezana z vstopom otroka, ki je državljan Unije, v državo članico, katere državljanstvo ima, oziroma bivanjem tega otroka v zadevni državi članici. V drugem primeru je prošnja vložena „skupno“ za starša in otroka, ki namerava uresničiti svobodo gibanja, ki mu jo zagotavlja status državljana Unije, in zapustiti tretjo državo, v kateri ima običajno prebivališče, da bi vstopil v državo članico, katere državljanstvo ima.

5.

Za odgovor na to vprašanje bo treba tudi natančno opredeliti na eni strani metode za presojo koristi otroka in na drugi strani merila za presojo obstoja razmerja odvisnosti, na katerem lahko v takšnem primeru temelji izvedena pravica do prebivanja v skladu s členom 20 PDEU.

6.

Tožeča stranka ima tajsko državljanstvo in je zakonito prebivala na Nizozemskem, saj je bila poročena z A, nizozemskim državljanom. V zakonski zvezi je 28. marca 2012 rodila otroka, ki ima nizozemsko državljanstvo. Ta otrok, ki ima danes deset let, se je rodil na Tajskem in ga je vzgajala babica po materini strani, tožeča stranka pa se je po njegovem rojstvu vrnila na Nizozemsko. Otrok je ves čas živel v tej tretji državi in nikoli ni prebival na Nizozemskem ali v kateri koli drugi državi članici Evropske unije. Tožeča stranka ga je nekajkrat obiskala na Tajskem. Ta otrok ne govori niti nizozemsko niti angleško ( 7 ).

7.

Z odločbo z dne 22. maja 2017 je bila tožeči stranki odvzeta pravica do prebivanja z učinkom za nazaj od 1. junija 2016, ko je dejansko prenehalo njeno razmerje z A. Razveza zakonske zveze je bila razglašena 17. maja 2018, starša sta imela polnopravno skupno starševsko skrb nad otrokom.

8.

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari 14. marca 2018 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje iz humanitarnih razlogov, ki je bila 26. junija 2018 zavrnjena. S sodbo z dne 18. decembra 2018 je bila zavrnjena tudi pritožba zoper to odločbo.

9.

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost; v nadaljevanju: državni sekretar) je 6. maja 2019 obvestil tožečo stranko, da bo 8. maja 2019 odstranjena iz države v Bangkok (Tajska).

10.

Dne 7. maja 2019 je nizozemski državljan B vložil prošnjo za dovoljenje za prebivanje („Aanvrag voor het verblijfsdoel ‚familie en gezin‘ (prošnja za prebivanje kot družinski član)“) z namenom združitve družine, pri čemer naj bi bila tožeča stranka del razširjene družine. Ta prošnja je bila z odločbo z dne 8. maja 2019 zavrnjena z utemeljitvijo, da med tožečo stranko in osebo B ni trajnega in izključnega razmerja ter da oseba B ne razpolaga z zadostnimi sredstvi v ta namen. Poleg tega je v tej odločbi državni sekretar navedel, da se tožeča stranka ne more sklicevati na izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, kot jo je Sodišče priznalo v sodbi Chavez-Vilchez in drugi.

11.

Tožeča stranka je bila 8. maja 2019 odstranjena v Bangkok (Tajska).

12.

Državni sekretar je z odločbo z dne 2. julija 2019 potrdil zavrnitev prošnje tožeče stranke za izdajo dovoljenja za prebivanje.

13.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločbo z dne 2. julija 2019 z obrazložitvijo, da bi bila zaradi te odločbe njenemu otroku odvzeta možnost prebivanja v Uniji, s čimer bi postavili pod vprašaj polni učinek pravic, ki jih ima zaradi svojega statusa državljana Unije.

14.

V zvezi s tem trdi, da ima njen otrok zaradi nizozemskega državljanstva pravico do prebivanja na ozemlju Evropske unije. Poudarja tudi, da je s tem otrokom vedno imela čustven odnos ter je zanj vedno prevzemala pravno in finančno skrb. Medtem ko je v obdobju pred vrnitvijo na Tajsko morala za naloge v zvezi z vzdrževanjem omenjenega otroka in njegovo izobraževanje na daljavo skrbeti s pomočjo družbenih omrežij, pa zanj od vrnitve na Tajsko 8. maja 2019 skrbi vsakodnevno. Dodaja, da je bila s sodbo sodišča v Surinu (Tajska) z dne 5. februarja 2020 starševska skrb dodeljena izključno njej. Tožeča stranka navaja, da njena mati zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more več skrbeti za otroka. Poleg tega trdi, da otrokov oče nikoli ni prevzel pravne, finančne ali čustvene skrbi za svojega otroka.

15.

Državni sekretar je v bistvu trdil, da načela, opredeljena v sodbi Chavez-Vilchez in drugi, ne veljajo za položaj, kakršen je obravnavani, saj otrok zaradi zavrnitve prošnje za prebivanje, ki jo je vložila tožeča stranka, ni prisiljen zapustiti ozemlja Unije, saj že od rojstva prebiva na Tajskem. Poudarja, da ni objektivnega dokaza, da tožeča stranka dejansko prevzema pravno, finančno in čustveno skrb za svojega otroka oziroma da obstaja takšno razmerje odvisnosti med to tožečo stranko in tem otrokom, niti da bi bil slednji prisiljen prebivati zunaj ozemlja Unije. V zvezi s trditvami tožeče stranke glede vključenosti otrokovega očeta državni sekretar meni, da so subjektivne narave. Poleg tega sodba, ki jo je izdalo sodišče v Surinu (Tajska), ni bila legalizirana, zato ni mogoče samodejno šteti, da ima tožeča stranka izključno starševsko skrb nad svojim otrokom. Državni sekretar dodaja, da tožeča stranka prav tako ni dokazala, da želi njen sin priti živet na Nizozemsko oziroma da je njeno dovoljenje za prebivanje v njegovem interesu.

16.

V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag, zittingsplaats Utrecht (sodišče v Haagu, kraj zasedanja Utrecht, Nizozemska), prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

17.

Nizozemska, danska in nemška vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.

18.

Stranki sta bili pozvani tudi, da odgovorita na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je poslalo Sodišče. Ustna stališča sta predstavili na obravnavi 23. februarja 2022.

19.

Vprašanja, ki jih je predložitveno sodišče postavilo Sodišču, se nanašajo na metode za presojo, ali v položaju, kakršen je obravnavani, obstaja izvedena pravica, temelječa na členu 20 PDEU, na katero bi se lahko sklicevala državljanka tretje države, mati mladoletnega otroka, ki je državljan Unije, do prebivanja v državi članici, katere državljanstvo ima zadnji, medtem ko ta otrok od svojega rojstva prebiva v tretji državi ( 8 ).

20.

Kot sem navedel, je za odgovor na ta vprašanja treba razlikovati med dvema primeroma.

21.

V prvem primeru, ki je po mojem mnenju v središču prvega vprašanja za predhodno odločanje, prošnjo za priznanje izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU vloži starš, ki je državljan tretje države, pri čemer prošnja ni na noben način povezana z vstopom otroka, ki je državljan Unije, v državo članico, katere državljan je, ali prebivanjem otroka v njej. Glede na namen in vsebino prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, se zdi, da obravnavani položaj spada v ta okvir.

22.

V drugem primeru je prošnja podana za otroka, ki želi uresničiti svobodo gibanja, ki mu jo daje status državljana Unije, in zapustiti tretjo državo, v kateri ima običajno prebivališče, da bi vstopil v državo članico, katere državljanstvo ima. Po mojem mnenju predložitveno sodišče v svojem drugem in tretjem vprašanju v bistvu izhaja iz tega primera, saj Sodišče prosi, da navede metode za presojo, ki se na eni strani nanašajo na korist otroka (drugo vprašanje za predhodno odločanje) in na drugi strani na to, ali obstaja razmerje odvisnosti med otrokom in njegovim staršem iz tretje države ali njegovim drugim staršem, državljanom Unije (tretje vprašanje za predhodno odločanje).

23.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali člen 20 PDEU nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se pravica do prebivanja državljana tretje države, ki prevzame skrb za svojega mladoletnega otroka, državljana Unije, zavrne iz razloga, da ta otrok, ki ima državljanstvo te države članice, od rojstva prebiva zunaj ozemlja Unije.

24.

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba izvesti klasičen preizkus načel, ki jih je Sodišče razvilo v sodbah z dne 8. marca 2011 v zadevi Ruiz Zambrano ( 9 ), z dne 15. novembra 2011 v zadevi Dereci in drugi ( 10 ), z dne 6. decembra 2012 v zadevi O. in drugi ( 11 ) in Chavez-Vilchez in drugi.

25.

V skladu s temi načeli, ki jih je Sodišče povzelo v odstavkih od 47 do 52 sodbe K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji), člen 20 PDEU vsem osebam, ki imajo državljanstvo ene od držav članic, priznava status državljana Unije, katerega namen je biti temeljni status državljanov držav članic. Državljanstvo Unije podeljuje vsakemu državljanu Unije temeljno in individualno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih v Pogodbi, in ukrepov, sprejetih za njeno izvajanje. Sodišče je v tem kontekstu odločilo, da člen 20 PDEU nasprotuje nacionalnim ukrepom, vključno z odločbami o zavrnitvi pravice do prebivanja družinskim članom državljana Unije, katerih učinek je, da državljanom Unije preprečujejo dejansko izvrševanje bistva vsebine pravic, ki so jim podeljene zaradi njihovega statusa.

26.

Določbe Pogodbe v zvezi z državljanstvom Unije pa ne podeljujejo nikakršnih neodvisnih pravic državljanom tretjih držav. Morebitne pravice, ki so podeljene tem državljanom, niso lastne pravice teh državljanov, temveč so pravice, ki so izvedene iz pravic, ki jih ima državljan Unije. Namen priznanja teh pravic je zagotoviti možnost državljanu Unije, ki ni izkoristil svoje pravice do prostega gibanja, da živi s svojim družinskim članom, ki je državljan tretje države, v državi članici, katere državljanstvo ima, na podlagi člena 20 PDEU, tako da se zagotovi združitev družine.

27.

Sodišče je dejansko ugotovilo, da obstajajo zelo posebni položaji, v katerih je treba pravico do prebivanja kljub dejstvu, da sekundarnega prava o pravici do prebivanja državljanov tretjih držav ni mogoče uporabiti in da zadevni državljan Unije ni uresničeval pravice do prostega gibanja, vendarle priznati državljanu tretje države, družinskemu članu tega državljana Unije, saj bi bil državljanstvu Unije odvzet polni učinek, če bi bil zaradi zavrnitve te pravice ta državljan dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi bil tako prikrajšan za učinkovito uživanje bistva pravic, podeljenih s statusom državljana Unije.

28.

Prav tako je Sodišče ugotovilo, da obstajajo primeri, za katere je značilno to, da so, čeprav so urejeni s predpisi, ki spadajo a priori v pristojnost držav članic, in sicer s predpisi, ki se nanašajo na pravico državljanov tretjih držav do vstopa in prebivanja zunaj področja uporabe določb sekundarnega prava Unije, ki pod nekaterimi pogoji določajo podelitev take pravice, vendarle neločljivo povezani s svobodo gibanja in prebivanja državljana Unije, ki nasprotuje temu, da navedena pravica do vstopa in prebivanja državljanom tretje države ne bi bila priznana v državi članici, v kateri prebiva ta državljan Unije, zato da ne bi bila v nasprotju s to svoboščino ( 12 ).

29.

Vendar lahko zavrnitev podelitve pravice do prebivanja državljanu tretje države ogrozi polni učinek državljanstva Unije samo, če obstaja med tem državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, tako razmerje odvisnosti, da povzroči, da je ta državljan Unije prisiljen spremljati zadevnega državljana tretje države in zapustiti ozemlje Unije kot celoto.

30.

Vendar ugotavljam, da pogoji in namen te sodne prakse kažejo, da se ne uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem na eni strani prošnjo za priznanje izvedene pravice do prebivanja vloži starš, ki je državljan tretje države, medtem ko mladoletni otrok, državljan Unije, ne prebiva in nikoli ni prebival pri tem staršu, ki je državljan tretje države, v državi članici, katere državljanstvo ima, in v katerem na drugi strani ta prošnja ne vsebuje nobenih navedb o želji otroka, da bi uveljavljal pravice, ki jih ima na podlagi statusa državljana Unije, ter vstopil in prebival skupaj s tem staršem na ozemlju zadevne države članice.

31.

Kot je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 27. junija 2018 v zadevi Altiner in Ravn ( 13 ), „je […] državljan Unije referenčna oseba za to, da bi lahko državljan tretje države, ki je družinski član tega državljana Unije, pridobil izvedeno pravico do prebivanja“ ( 14 ).

32.

V tem primeru ugotavljam, da je v času, ko je bila vložena zadevna prošnja, mati otroka še vedno prebivala v tej državi članici, medtem ko je njen mladoletni otrok, državljan Unije, še vedno prebival na Tajskem. Mati in njen otrok sta vedno živela ločeno v dveh različnih državah, torej nista mogla imeti dejanskega družinskega življenja. V teh okoliščinah se zdi, da zavrnitev izvedene pravice do prebivanja materi otroka ne krši pravice do združitve družine zadevnih oseb.

33.

Poleg tega so nekateri elementi na dan vložitve prošnje za pravico do prebivanja vzbujali dvom o nameri otrokove matere, da se bo z njim nastanila na Nizozemskem, to je v državi članici, katere državljanstvo ima otrok. Po razvezi zakonske zveze staršev in preklicu dovoljenja za prebivanje za „združitev družine“, ki ga je imela mati tega otroka, je 14. marca 2018 zaprosila za dovoljenje za prebivanje iz humanitarnih razlogov, ki je bilo zavrnjeno, preden je 7. maja 2019 vložila zadevno prošnjo. Ta vloga, priložena nacionalnemu spisu z naslovom („Aanvrag voor het verblijfsdoel ‚familie en gezin‘ (prošnja za prebivanje kot družinski član)“), je v prvi vrsti prošnja za združitev družine, ki jo je vložil B, partner tožeče stranke, v korist otrokove matere. Iz dokumentov v nacionalnem spisu je razvidno, da ta prošnja ne vsebuje nobenih podatkov o konkretnih korakih, ki naj bi jih mati naredila, da bi otrok vstopil na Nizozemsko in tam bival pri njej.

34.

V teh okoliščinah zavrnitev priznanja izvedene pravice do prebivanja materi otroka nima učinka ali posledic v smislu, da bi bilo temu otroku preprečeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki jih ima s svojim statusom državljana Unije, saj mu ni bilo treba zapustiti ozemlja Unije – na katerem ne prebiva – niti se odpovedati temu, da bi nanj vstopil in na njem prebival – saj niso bili storjeni koraki v tej smeri.

35.

Tak položaj v delu, v katerem ni povezan s svobodo gibanja in prebivanja, ki jo uživa mladoletni otrok zaradi svojega statusa državljana Unije, ne more povzročiti nastanka nobene izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU ( 15 ).

36.

Zato predlagam, naj Sodišče odloči, da je treba člen 20 PDEU razlagati v smislu, da ne nasprotuje predpisom države članice, v skladu s katerimi se državljanu tretje države, staršu mladoletnega otroka, ki ima državljanstvo države članice, zavrne izvedena pravica do prebivanja na ozemlju te države, če ta otrok nikoli ni prebival na ozemlju Unije, ima običajno prebivališče zunaj tega ozemlja in ne namerava uveljavljati pravic, ki izhajajo iz njegovega statusa državljana Unije, ter zaprositi za vstop v to državo članico skupaj s staršem, ki bi ga vzdrževal, in prebivanje v njej.

37.

Zdaj je primerno preučiti drugi primer, v katerem se s prošnjo za priznanje izvedene pravice do prebivanja poskuša, nasprotno, zagotoviti, da lahko otrok uveljavlja pravice, ki jih ima na podlagi statusa državljana Unije, tako da se mu dovolita vstop v državo članico, katere državljan je, in prebivanje v njej. Dejansko uživanje pravice do prebivanja s strani majhnega otroka nujno pomeni, da ga spremlja oseba, ki dejansko prevzame skrb zanj oziroma pravno, finančno ali čustveno skrb nad njim. Predložitveno sodišče je torej zaskrbljeno, da zavrnitev takšne pravice do prebivanja ne bi privedla do tega, da bi tega otroka zaradi razmerja odvisnosti z mamo prikrajšali za možnost vstopa v državo članico, katere državljan je, in prebivanja v njej.

38.

V takem primeru je torej treba zagotoviti, da se uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz statusa državljana, in izkoriščanje iz njih izvedenih pravic ujemata z interesom otroka in sta upravičeni glede na razmerje odvisnosti, ki ga ima otrok s svojim staršem, ki je državljan tretje države.

39.

Ti vidiki so analizirani v okviru preučitve drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje.

40.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu Sodišče poziva, naj določi metode za presojo koristi otroka v položaju, v katerem bi prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki izhaja iz pravice na podlagi člena 20 PDEU, zajemala selitev otroka iz tretje države, v kateri ima običajno prebivališče, v državo članico, katere državljanstvo ima.

41.

Predložitveno sodišče Sodišče zlasti sprašuje, ali je treba dokazati, da ta selitev pomeni resnično ali verjetno korist otroka, in ali so pravice, povezane z državljanstvom Unije, absolutne pravice v smislu, da je država članica, katere državljanstvo ima državljan Unije, dolžna dovoliti selitev in ga pri tem ne sme ovirati.

42.

Zdi se, da ta vprašanja izvirajo iz zaskrbljenosti predložitvenega sodišča, da bi se lahko otrok v tem primeru v bistvu selil zaradi želje matere, državljanke tretje države, da se vrne na Nizozemsko in tako obdrži pravico do prebivanja v tej državi članici. Glede na te elemente se mi zato zdi pomembno, da pri odgovoru upoštevamo posebne okoliščine tega primera in se ne postavljamo na mesto predložitvenega sodišča ali pristojnega nacionalnega organa pri njegovi nalogi, da odloča o morebitnih okoliščinah prošnje za pridobitev izvedene pravice do prebivanja, ki jo vloži mati tega otroka.

43.

Prvič, menim, da sta uveljavljanje pravic, povezanih z državljanstvom Unije, in izkoriščanje iz njega izvedenih pravic mogoči le, če služita koristi otroka in zagotavljata spoštovanje njegovih temeljnih pravic v skladu s členom 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ( 16 ).

44.

V okviru obravnave prošnje za priznanje izvedene pravice do prebivanja, ki bi bila vložena v zvezi z vstopom otroka, ki je državljan Unije, v državo članico, katere državljanstvo ima, in njegovim prebivanjem v njej, mora biti presoja torej izvedena z vidika otroka in ne z vidika starša iz tretje države ( 17 ).

45.

Pristojni nacionalni organ mora tako v skladu s členom 24(1) Listine sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zadevnemu otroku ponudi resnično in učinkovito priložnost, da izrazi svoje mnenje.

46.

Člen 24(2) Listine tudi zahteva, da pristojni nacionalni organ upošteva korist otroka. Ta organ mora torej glede na vse aktualne in upoštevne okoliščine za posamezno zadevo preveriti, ali se pri selitvi omenjenega otroka upoštevajo njegovi interesi ( 18 ). To vključuje preverjanje, ali se s to selitvijo ne tvega škodljiv vpliv na položaj otroka in ali je selitev v interesu otroka, tako da zajema oprijemljiv načrt družinskega življenja, ali če uporabimo izraze, ki jih uporablja Komisija na obravnavah, „verodostojen načrt“.

47.

V zvezi s tem je treba posebno pozornost nameniti otrokovemu socialnemu in družinskemu okolju ter, glede na okoliščine zadeve v glavni stvari, projektu, v okviru katerega poteka selitev tega otroka, in nameram njegove matere v zvezi s tem.

48.

Drugič, zato je treba preučiti ta različna merila.

49.

Praviloma, kot je ugotovilo Sodišče, je okolje majhnega otroka predvsem družinsko okolje, na katero odločilno vplivajo oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo ( 19 ). V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ko je otrok star deset let in je torej šoloobvezen, mora zato pristojni nacionalni organ oceniti morebitne negativne posledice, ki bi jih lahko imela odstranitev tega otroka na njegovo fizično in psihično počutje, pa tudi na njegove čustvene, družinske in družbene odnose ali celo njegov materialni položaj ( 20 ).

50.

V tem primeru je iz nacionalnega spisa razvidno, da je otroka od rojstva na Tajskem vzgajala njegova babica po materini strani, tako da je z njo zagotovo vzpostavil zelo močan čustven odnos. Tudi šola se na Tajskem, kar priča o povezanosti z jezikovnim in kulturnim okoljem te države, v kateri živijo drugi člani njegove družine. Na drugi strani pa iz nacionalnega spisa izhaja, da ta otrok nikoli ni bil na Nizozemskem in da ne govori nizozemsko ali angleško.

51.

Vseeno pa mora pristojni nacionalni organ upoštevati tudi novejši razvoj v družinskem življenju otroka. Zato bi moral upoštevati naravo in intenzivnost odnosa, ki je bil (če sploh) vzpostavljen med tem otrokom in njegovo materjo po vrnitvi te na Tajsko. Poleg tega, če na podlagi podatkov v nacionalnem spisu ni mogoče določiti, kakšna je narava razmerja med A in njegovim otrokom in kakšna je trenutno višina njegovega prispevka k stroškom preživnine otroka, bi bilo treba ugotoviti, ali je oče otroka zmožen ali sposoben nekega dne skrbeti zanj ter ali želi ta otrok ohraniti osebne odnose in neposredne stike z očetom ter tako uveljavljati pravico iz člena 24(3) Listine.

52.

Pristojni nacionalni organ mora upoštevati tudi pogoje in razloge za selitev otroka iz tretje države, v kateri ima običajno prebivališče, v državo članico, katere državljan je, vendar v kateri nikoli ni živel ( 21 ). Dejansko je treba upoštevati možno tveganje, da se ta otrok šteje za sredstvo, ki državljanu tretje države omogoči prebivanje na ozemlju Unije, kar bi pomenilo zlorabo izvedene pravice do prebivanja, priznane v skladu s členom 20 PDEU ( 22 ).

53.

Takšna preučitev je še toliko bolj potrebna v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem ima mati otroka geografsko in družinsko poreklo v tretji državi, v kateri ima ta otrok običajno prebivališče, in v katerem naj bi imela v skladu z njenimi lastnimi trditvami oče in otrok malo ali nič stikov.

54.

V tem primeru so namere otrokove matere, ki se zdi edina nosilka starševske skrbi nad njim, torej posebno pomemben element.

55.

Ko je bila vložena prošnja za zadevno dovoljenje za prebivanje, ni bilo dvoma o želji matere, da ostane na Nizozemskem. Poleg tega je bilo na podlagi drugih elementov, navedenih v točki 33 teh sklepnih predlogov, takrat mogoče dvomiti o njeni trdni nameri, da bi v tej državi bivala skupaj s svojim otrokom. Nazadnje, če mati trdi, da je razvila učinkovito družinsko življenje s svojim otrokom od vrnitve na Tajsko, se zdi, da to ni posledica dobro premišljene odločitve, da bo živela z njim, temveč odločbe o vrnitvi, ki je bila zoper njo sprejeta 8. maja 2019.

56.

Vendar zgolj na podlagi dejstva, da državljanka tretje države več let živi ločeno od svojega otroka, ni mogoče domnevati, da gre za zlorabo. Zato na podlagi vseh teh okoliščin ni mogoče šteti, da je otrokovo prebivališče nepreklicno določeno na Tajskem. Zadnji ne sme biti prikrajšan za možnost potovanja in prebivanja v državi članici, katere državljan je, in materi tega otroka ne sme biti odvzeta možnost, da na Nizozemskem živi družinsko življenje, ki ga je morda začela s sinom na Tajskem leta 2019.

57.

V teh okoliščinah je treba namero matere, da se nastani z otrokom v državi članici, katere državljan je, iskati in ugotavljati v objektivnih ali oprijemljivih elementih, ki dokazujejo, da je selitev tega otroka resnična, da njegovo bivanje v državi članici, katere državljan je, ni niti začasno niti občasno in da je bilo odločeno ob upoštevanju njegove koristi. Tako bi na primer nakup ali najem stanovanja v tej državi članici ( 23 ) ali vpis v šolo lahko bil razmeroma močan indic.

58.

Čeprav so ti elementi pomembni, zagotovo niso edini, ki jih je treba upoštevati. Presoja, ki jo morajo opraviti nacionalni organi, mora vedno temeljiti na splošni oceni položaja in tehtanju vseh pomembnih elementov s ciljem vzpostaviti družinsko okolje in socialno blaginjo otroka ter zavarovati njegove interese.

59.

Menim, da presoja otrokovega položaja ne more biti izvedena, ne da bi imel ta možnost izraziti svoje mnenje glede želje, da bi se naselil pri materi v državi članici, katere državljan je, v skladu s členom 24 Listine. Čeprav je otrok v obravnavanem primeru še vedno odvisen od matere, je danes kljub vsemu star deset let, kar je šoloobvezna starost, zato lahko nasprotno od zelo majhnega otroka izrazi svoje mnenje, če to želi. Poleg tega menim, da mora pristojni nacionalni organ osebi, ki ima izključno starševsko skrb in je odgovorna za selitev tega otroka, dati tudi možnost, da predstavi svoje pripombe o razlogih za to selitev.

60.

Glede na te elemente zato menim, da je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da mora v primeru, ko državljan tretje države, ki je starš mladoletnega otroka, državljana Unije, vloži prošnjo za priznanje izvedene pravice do prebivanja v državi članici, katere državljan je otrok in v katero se otrok namerava preseliti, da bi tam ostal, pristojni organ te države članice ugotoviti, ali se pri selitvi tega otroka upošteva njegova korist v skladu s členom 24(2) Listine. Takšna obravnava mora ob upoštevanju vseh okoliščin primera omogočiti določitev potencialnega vpliva te selitve na fizično in psihično počutje otroka, njegov materialni položaj ter njegove čustvene, družinske in socialne vezi. Ta ugotovitev mora temeljiti tudi na elementih, ki omogočajo potrditev, da je selitev tega otroka resnična in da njegovo bivanje v zadevni državi članici nikakor ni začasno ali občasno in ni namenjeno izključno pridobitvi izvedenega dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 20 PDEU v korist enega od staršev.

61.

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu poziva Sodišče, naj navede različna merila v zvezi s presojo obstoja razmerja odvisnosti, ki bi lahko bilo podlaga za izvedeno pravico do prebivanja v skladu s členom 20 PDEU v primeru, ko bi mladoletni otrok, državljan Unije, uveljavljal svojo pravico do gibanja in prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je.

62.

Prvič, predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj pojasni, kakšen pomen je treba pripisati trenutku, ko je državljan tretje države prevzel ali ni prevzel vsakodnevne skrbi za svojega otroka, državljana Unije, in okoliščini, da so v preteklosti drugi ljudje prevzeli to skrb in/ali jo lahko prevzamejo v prihodnosti.

63.

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje o okoliščini, ko bi otrok, državljan Unije, na ozemlju Unije lahko prebival s svojim očetom, ki je prav tako državljan Unije. Na eni strani prosi Sodišče, naj navede, kakšen pomen je treba pripisati dejstvu, da je (ali ni) oče tega otroka prevzel starševsko skrb oziroma pravno, finančno ali čustveno skrb nad tem otrokom in bi bil (ali ne bi bil) pripravljen to odgovornost prevzeti v prihodnosti. Na drugi strani pa se predložitveno sodišče sprašuje o pomembnosti merila, ki temelji na pravni, finančni ali čustveni skrbi za otroka, ki ga prevzame starš, državljan Unije, če se ugotovi, da je drugi starš, državljan tretje države, prevzel izključno starševsko skrb nad otrokom.

64.

Prvič, v zvezi s presojo priznanja izvedene pravice do prebivanja na podlagi določb člena 20 PDEU se preiskava, ki jo mora opraviti pristojni nacionalni organ, nanaša na obstoj razmerja odvisnosti med na eni strani mladoletnim otrokom, državljanom Unije, in na drugi strani staršem, ki je državljan tretje države. V zvezi s tem želim opozoriti na zelo posebne položaje, na katere se sklicuje Sodišče, ko državljan Unije nima nobene druge izbire, kot da sledi državljanu tretje osebe, ker ga ta vzdržuje in je tako v celoti odvisen od nje, saj ga ta preživlja in skrbi za njegove potrebe. Ti položaji zadevajo predvsem starše, državljane tretjih držav, ki dejansko vzdržujejo mladoletnega otroka, državljana Unije, ali ki so zanj dejansko zakonsko, finančno ali čustveno odgovorni. Tako je v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodba Chavez-Vilchez in drugi, Sodišče razsodilo, da „je okoliščina, da je drugi starš, državljan Unije, resnično sposoben in pripravljen vsakodnevno in dejansko sam skrbeti za otroka, upoštevni dejavnik, ki pa sam po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da med staršem, ki je državljan tretje države, in otrokom ne obstaja razmerje odvisnosti, tako da bi bil zadnji prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če bi bila temu državljanu tretje države zavrnjena pravica do prebivanja“ ( 24 ). Sodišče opozarja, da mora „[t]aka ugotovitev […] namreč ob upoštevanju koristi zadevnega otroka temeljiti na vseh okoliščinah tega primera, zlasti na njegovi starosti, njegovem fizičnem in čustvenem razvoju, stopnji njegovega čustvenega razmerja s staršem, državljanom Unije, in s staršem, državljanom tretje države, ter na tveganju, da bo imela razveza zakonske zveze od zadnjega škodljive posledice za ravnovesje tega otroka“ ( 25 ).

65.

Po mojem mnenju se ta načela uporabljajo v enakem obsegu za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, kjer polni učinek državljanstva Unije zahteva, da se temu otroku ne odvzame pravice do gibanja in prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je, če je bilo njegovemu staršu, državljanu tretje države, zavrnjeno priznanje pravice do prebivanja v zadevni državi članici.

66.

Iz tega sledi, da okoliščine, na katere se sklicuje predložitveno sodišče ter se nanašajo na vlogo in sodelovanje na eni strani drugega starša, državljana Unije, in na drugi strani stare matere otroka, državljana tretje države, po materini strani, čeprav lahko predstavljajo močan indic o družinskem položaju tega otroka, ne zadostujejo za ugotovitev odsotnosti takega razmerja odvisnosti med staršem, ki je državljan tretje države, in otrokom, ki je državljan Unije, da bi bil v primeru takšne zavrnitve prikrajšan za možnost uveljavljanja pravic iz statusa državljana. Takšna ugotovitev mora temeljiti na merilih, ki jih je Sodišče postavilo v zgoraj omenjeni sodbi Chavez-Vilchez in drugi. V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ko se zdi, da je babica po materi otroka prevzela dnevno in učinkovito skrb za tega otroka v prvih desetih letih njegovega življenja, je treba upoštevati tudi stopnjo čustvenega odnosa, ki ga ima otrok z njo, pa tudi tveganje, ki bi ga lahko povzročila ločitev tega otroka od babice po materini strani v smislu njegovega ravnovesja.

67.

Drugič, odločilna dejavnika sta trenutek, ko je nastalo razmerje odvisnosti, in zlasti trenutek, ko je državljan tretje države prevzel dnevno skrb za svojega otroka, državljana Unije. Dejansko po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da mora ta odnos obstajati v državi, v kateri je otrok, državljan Unije, in to vsaj v trenutku, ko starš, ki je državljan tretje države, zaprosi za priznanje izvedene pravice do prebivanja v povezavi s tem otrokom.

68.

V tem primeru predložitveno sodišče razlikuje med položajem pred vložitvijo prošnje za pravico do prebivanja od položaja pred odločitvijo, s katero je bila ta prošnja zavrnjena, in položajem pred odločitvijo o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločbo. To sodišče tako izraža skrb v zvezi s tem, da bi se zagotovilo, da je razmerje odvisnosti, ki ga otrok, državljan Unije, ohranja s svojim staršem, ki je državljan tretje države, resnično in ni bilo vzpostavljeno zgolj z namenom pridobitve izvedene pravice do prebivanja na podlagi določb člena 20 PDEU.

69.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, obdobje pred vložitvijo prošnje za pravico do prebivanja in obdobje pred sprejetjem odločbe o zavrnitvi ustrezata obdobjema, v katerih otrok, državljan Unije, in njegov starš iz tretje države nista živela ali bivala skupaj v isti državi, ampak je tega otroka na Tajskem vzgajala njegova babica po materini strani, medtem ko je njegova mati prebivala na Nizozemskem. Čeprav je Sodišče v sodbi z dne 6. decembra 2012 v zadevi O. in drugi ( 26 ) ter sodbi K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji) odločilo, da ni nujno, da starš, državljan tretje države, sobiva z mladoletnim otrokom, državljanom Unije, da bi ugotovili obstoj razmerja odvisnosti med njima, to sobivanje kljub temu ostaja element posebnega pomena, zlasti v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem starš poleg tega, da ne živi skupaj s svojim otrokom, prebiva v drugi državi, na drugi celini, tako da teoretično ni mogel prevzeti vsakodnevne in učinkovite skrbi za svojega otroka v teh obdobjih.

70.

V skladu s sodno prakso Sodišča tako obstoj družinske vezi, naj bo biološka ali pravna, med mladoletnim državljanom Unije in tistim od njegovih staršev, ki je državljan tretje države, ne more zadostovati za utemeljitev tega, da se na podlagi člena 20 PDEU navedenemu od staršev prizna izvedena pravica do prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je mladoletni otrok ( 27 ).

71.

Položaj pred odločitvijo o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločbo o zavrnitvi, ustreza obdobju, v katerem se je družinsko življenje otroka morda spremenilo, zlasti zaradi vrnitve starša iz tretje države, kar je treba upoštevati. Zato mora po mojem mnenju glede na roke, ki jih nalaga vložitev sodne pritožbe, pristojno nacionalno sodišče pri odločanju o prošnji za prebivanje, ki jo je vložil državljan tretje države, preveriti, ali se od izvršitve odredbe o vrnitvi dejanske okoliščine niso spremenile tako, da bi lahko nastalo razmerje odvisnosti med otrokom in njegovo materjo. V tem kontekstu se mi zdi, da mora to sodišče, da bi se izognili kakršnim koli zlorabam, glede na posebne okoliščine primera zagotoviti, da državljan tretje države prevzame starševsko skrb oziroma pravno, finančno ali učinkovito skrb v okviru resničnega in stabilnega družinskega življenja.

72.

Glede na te okoliščine zato Sodišču predlagam, da člen 20 PDEU razlaga tako, da je v primeru, ko državljan tretje države, ki je starš mladoletnega otroka, državljana Unije, vloži prošnjo za priznanje izvedene pravice do prebivanja v državi članici, katere državljan je otrok in v katero se otrok namerava preseliti, da bi tam ostal, trenutek, ko je starš državljan tretje države prevzel dnevno preživljanje svojega otroka, odločilna okoliščina za presojo obstoja odvisnosti med tem staršem in tem otrokom. Pristojni nacionalni organ mora ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri navedeni starš prevzema starševsko skrb oziroma pravno, finančno ali čustveno skrb za tega otroka v trenutku, ko se odloča o njegovi prošnji, in zagotoviti, da se ta odgovornost izvaja v okviru resničnega in stabilnega družinskega življenja.

73.

Na drugi strani pa dejstvo, da sta drugi starš, državljan Unije, in drug družinski član, državljan tretje države, v preteklosti prevzela ali sta sposobna prevzeti starševsko skrb v prihodnosti oziroma pravno, finančno ali čustveno skrb za otroka, ne omogoča sklepanja, da med staršem, ki je državljan tretje države, in tem otrokom ne obstaja razmerje odvisnosti, ki bi otroku odvzelo pravico do gibanja in prebivanja na ozemlju države članice, katere državljan je, če je staršu iz tretje države zavrnjeno priznanje pravice do prebivanja v zadevni državi članici.

74.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo rechtbank Den Haag, zittingsplaats Utrecht (sodišče v Haagu, kraj zasedanja Utrecht, Nizozemska), odgovori: