1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11 in člena 12(1)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite. ( 2 )

2.

Predlog je bil vložen v okviru spora med NB in AB, materjo in njenim mladoletnim sinom, ter Secretary of State for the Home Department (minister za notranje zadeve, Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: Secretary of State). NB in AB sta osebi brez državljanstva palestinskega rodu, ki sta prej prebivali v Libanonu in sta registrirani kot begunca pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (v nadaljevanju: UNRWA). Kot da življenje tej družini ni prineslo že dovolj izzivov, je treba opozoriti, da je AB težak invalid in ima zelo kompleksne zdravstvene in socialne potrebe.

3.

Postopek se nanaša na izpodbijanje odločbe Secretary of State, s katero sta bili zavrnjeni prošnji NB in AB za status begunca ali humanitarno zaščito. Ker sta NB in AB osebi brez državljanstva palestinskega rodu, registrirani pri UNRWA, sta upravičeni do zaščite in pomoči te agencije in sta v skladu s členom 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2004/83 torej načeloma izključeni iz statusa begunca v skladu s to direktivo, razen če taka zaščita ali pomoč preneha v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83.

4.

Zadeva, ki jo obravnava predložitveno sodišče, se torej med drugim nanaša na vprašanje, ali je UNRWA prenehala nuditi zaščito ali pomoč AB v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83. Če bi se ugotovilo, da je ta zaščita ali pomoč prenehala, bi bil AB samodejno upravičen do ugodnosti iz Direktive 2004/83 zaradi svojega statusa palestinskega begunca brez državljanstva v smislu člena 2(c) te direktive, ne da bi moral na primer dokazati, da ga je utemeljeno strah preganjanja. ( 3 )

5.

Pred obravnavo postavljenih vprašanj pa je treba najprej predstaviti upoštevne pravne določbe.

6.

Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), je začela veljati 22. aprila 1954. Dopolnjena in spremenjena je bila s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).

7.

Člen 1(D) Ženevske konvencije, ki uvaja poseben pravni status za skupino oseb, določa:

„Ta Konvencija se ne uporablja za osebe, ki zdaj uživajo varstvo ali pomoč drugih organov ali agencij Združenih narodov, razen visokega komisarja Združenih narodov za begunce [HCR].

Kadar bi takšno varstvo ali pomoč iz kateregakoli razloga prenehala, položaj teh oseb pa ne bi bil dokončno urejen v skladu z ustreznimi resolucijami Generalne skupščine Združenih narodov, bodo te osebe ipso facto upravičene do ugodnosti te Konvencije.“

8.

UNRWA je bila ustanovljena na podlagi Resolucije Generalne skupščine Združenih narodov št. 302 (IV) z dne 8. decembra 1949 o pomoči palestinskim beguncem. Njena naloga je skrbeti za blaginjo in človeški razvoj palestinskih beguncev. Območje delovanja UNRWA obsega Libanon, Sirijo, Jordanijo, Zahodni breg (vključno z vzhodnim Jeruzalemom) in območje Gaze. Mandat UNRWA je bil z Resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov A/RES/74/83 z dne 13. decembra 2019 podaljšan do 30. junija 2023.

9.

UNRWA je trenutno edini organ ali agencija Združenih narodov (razen HCR), na katerega se nanašata člen 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2004/83 in člen 1(D), prvi pododstavek, Ženevske konvencije.

10.

V uvodni izjavi 3 Direktive 2004/83 je navedeno, da je Ženevska konvencija temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.

11.

Kot je razvidno iz uvodne izjave 10 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 6(1) PEU, se v direktivi upoštevajo temeljne pravice in spoštujejo načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Na podlagi členov 1 in 18 Listine se z njo zlasti poskuša zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva prosilcev za azil in njihove pravice do azila.

12.

V uvodnih izjavah 16 in 17 Direktive 2004/83 je navedeno:

13.

V uvodni izjavi 38 Direktive 2004/83 je navedeno, da je „[v] skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, […] Združeno kraljestvo v pismu z dne 28. januarja 2002 uradno izrazilo željo po sodelovanju pri sprejetju in uporabi te direktive“.

14.

Člen 11, naslovljen „Prenehanje“, ki je v poglavju III Direktive 2004/83, naslovljenem „Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci“, določa:

„1.   Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva preneha biti begunec, če:

[…]

[…]“.

15.

Člen 12 Direktive 2004/83, naslovljen „Izključitev“, ki je prav tako v poglavju III, v odstavku 1(a), ki vsebuje dva stavka, s katerima sta povzeta pododstavka člena 1(D) Ženevske konvencije, določa:

„1.   Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če:

16.

Člen 13 Direktive 2004/83, naslovljen „Priznanje statusa begunca“, ki je v poglavju IV te direktive, naslovljenem „Status begunca“, določa:

„Države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III.“

17.

Direktiva 2004/83 je bila z učinkom od 21. decembra 2013 razveljavljena z Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. ( 4 ) V skladu z uvodno izjavo 50 zadnjenavedene direktive pa Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ni sodelovalo pri sprejetju te direktive, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

18.

Vendar se je za Združeno kraljestvo še naprej uporabljala Direktiva 2004/83, čeprav je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2011/95.

19.

Bistvene določbe prava Združenega kraljestva, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2004/83, so vključene v The Refugee or Person in Need of International Protection (Qualification) Regulations 2006 (pravilnik o priznanju statusa begunca ali osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito, iz leta 2006) ( 5 ) in Immigration Rules (pravila o priseljevanju) ( 6 ) (v nadaljevanju: pravila iz leta 2006).

20.

V skladu z členom 2 pravil iz leta 2006 „begunec“ pomeni osebo, ki spada na področje uporabe člena 1(A) Ženevske konvencije in za katero se ne uporablja člen 7. Člen 7(1) določa, da „posameznik ni begunec, če spada na področje uporabe [člena 1(D), (E) ali (F)] Ženevske konvencije.“

21.

Člen 339AA pravil o priseljevanju je naslovljen „Izključitev iz Konvencije o beguncih“. Ta člen določa:

„Ta člen se uporablja, če Secretary of State ugotovi, da je oziroma bi moral biti posameznik izključen iz statusa begunca v skladu s členom 7 pravilnika o priznanju statusa begunca ali osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito, iz leta 2006.

[…]“.

22.

NB, njen mož in štirje njeni otroci (vključno z AB) so v Združeno kraljestvo prispeli 11. oktobra 2015. Njun peti otrok H je bil nato rojen v Združenem kraljestvu. Vsi razen H so palestinski begunci, registrirani pri UNRWA. Živeli so v begunskem taborišču Al Bass v Tiru v južnem Libanonu, dokler niso leta 2015 te države zapustili.

23.

Kot sem že navedel, je AB invaliden otrok s posebnimi in kompleksnimi potrebami. Ima vodenoglavost, cerebralno paralizo, ki je prizadela njegov trup, noge in levo roko, kar pomeni, da ne more hoditi, skoliozo, hude učne težave, atrofijo vidnega živca in nistagmus na obeh očesih (registriran je kot slaboviden), občasne napade (ki jih zdravijo z zdravili za nujno pomoč) in dvojno inkontinenco.

24.

NB in AB sta leta 2019 v Združenem kraljestvu zaprosila za azil. Secretary of State je to prošnjo zavrnil z odločbo z dne 3. septembra 2019. NB in AB sta zoper to odločbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Kot navaja predložitveno sodišče, ni sporno, da je izid njune pritožbe odvisen predvsem od položaja AB in tega, ali „je mogoče dokazati, da je zaščita ali pomoč UNRWA prenehala iz razlogov, neodvisnih od njegove volje“. Če je tako, sta lahko NB in AB upravičena do uporabe vključevalnih določb (ipso facto) iz člena 1(D), drugi pododstavek, Ženevske konvencije in člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83.

25.

Opozoriti je treba, da je v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe za ugotovitev dejanskega stanja pristojno nacionalno sodišče. Vendar je predložitveno sodišče navedlo, da v obravnavani zadevi ni prišlo do dokončnih ugotovitev v zvezi z več ključnimi dejstvi glede obravnavanja NB in AB v Libanonu. Namesto tega je menilo, da bi bilo primerneje obravnavo zadeve najprej prekiniti z namenom, da Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

26.

Na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe se zdi, da NB in AB trdita, da spadata na področje uporabe te vključitvene klavzule iz člena 12(l)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, saj je bil njun odhod iz taborišča Al Bass v Libanonu upravičen z objektivnimi razlogi, na katere nista mogla vplivati in ki so neodvisni od njune volje, ker „UNRWA ne more izpolniti svoje naloge v zvezi z otroki, ki so težki invalidi“, in ker se je AB zaradi svoje invalidnosti soočal (in se še sooča) s „hudo diskriminacijo“. ( 7 ) Secretary of State trdi, da NB in AB na tej podlagi ne moreta uspeti, saj je AB v Libanonu prejemal zadostno pomoč v zvezi s svojo invalidnostjo, takšno pomoč pa bi spet prejemal, če bi se vrnil v to državo. ( 8 )

27.

Poleg tega NB in AB trdita, da Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826), ni odgovorilo na vprašanje, ali lahko huda diskriminacija pomeni razlog, zaradi katerega je oseba prisiljena zapustiti območje UNRWA. V zvezi s tem trdita, da libanonski organi v južnem Libanonu diskriminirajo Palestince brez državljanstva na različnih področjih življenja, vključno z izobraževanjem, zaposlovanjem, socialnimi storitvami in obravnavanjem invalidov.

28.

Stališče Secretary of State je dokaj podobno, čeprav ne priznava, da tam obstaja huda diskriminacija.

29.

Kljub dejstvu, da predložitveno sodišče ni ugotavljalo, kakšne so splošne okoliščine Palestincev brez državljanstva, registriranih pri UNRWA, v južnem Libanonu niti kakšne so bile konkretne okoliščine NB in AB, je vseeno navedlo, da „se po odstopu predsednika vlade Haririja oktobra 2019 še vedno vrstijo množični protesti v Tiru, Sidonu in Bejrutu, razmere pa so nestabilne. Libanonska vlada je leta 2019 močno zmanjšala proračun za financiranje socialnih zadev, kar negativno vpliva na storitve za invalide. Julija 2019 je libanonska vlada uvedla omejitve na področju zaposlovanja, ki negativno vplivajo na vse osebe, ki niso libanonski državljani, vključno s palestinskimi begunci, registriranimi pri UNRWA“. Predložitveno sodišče je poleg tega menilo, da glede na trenutno stanje NB in AB nista dokazala, da družina iz utemeljenih razlogov ni mogla pridobiti zadostnega izobraževanja in pomoči od NVO, kot je center za zgodnje ukrepanje.

30.

Predložitveno sodišče meni, da ni jasno, ali je preizkus iz člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 zgolj zgodovinski (ali ex tunc) preizkus, pri katerem se ocenjujejo okoliščine, ki so zadevno osebo ob določenem času prisilile v odhod z območja delovanja UNRWA, ali pa gre za preizkus, ki hkrati ali namesto tega vsebuje ex nunc presojo.

31.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je besedilo člena 12(l)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 in člena 1(D), drugi pododstavek, Ženevske konvencije v pretekliku, kar kaže na zgolj zgodovinski preizkus. Dalje, v več odlomkih sodbe z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826), naj bi bila uporabljena retrospektivna presoja. ( 9 ) Vendar je po mnenju predložitvenega sodišča člen 12(l)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, kot ga razlaga Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826), mogoče razlagati tudi tako, da se uporablja preizkus ex nunc. Poleg tega naj bi bilo mogoče „v smislu cilja in namena […] trditi, da bi z neuporabo preizkusa ex nunc nastala vrzel v zaščiti, saj bi to pomenilo izključevanje oseb, ki so po lastni volji zapustile območje delovanja, zdaj pa bi se soočile z odrekanjem zaščite ali pomoči“.

32.

Predložitveno sodišče meni tudi, da je treba Sodišče prositi za usmeritve glede upoštevnosti državnega ozemeljskega okvira, v katerem deluje UNRWA. Po mnenju navedenega sodišča je v primeru, da je vprašljiva kakovost zaščite ali pomoči UNRWA, morda treba preučiti ne le delovanje UNRWA same zase, temveč tudi to, kako lahko deluje v širšem okviru zadevne države (v tem primeru Libanona).

33.

Poleg tega predložitveno sodišče dvomi, ali se lahko pri presoji, ali je zaščita ali pomoč s strani UNRWA prenehala in ali se torej zaščita ali pomoč dejansko izvaja ali ne, upoštevajo zaščitni ukrepi, ki jih izvajajo akterji civilne družbe. Če so torej zaščitni ukrepi teh akterjev civilne družbe upoštevni pri presoji, ali je UNRWA kot zaščitni akter učinkovita, lahko predložitveno sodišče odloči, da NB in AB ne moreta uspešno dokazati, da je oziroma bi prišlo do prenehanja zaščite ali pomoči iz objektivnih razlogov. Če pa vloga takih akterjev nasprotno ni upoštevna za učinkovitost zaščite in pomoči UNRWA, lahko predložitveno sodišče ugotovi, da ta zaščita in pomoč v primeru NB in AB nista učinkoviti (zlasti glede na dejstvo, da so stališča Secretary of State osredotočena na obstoj virov pomoči s strani NVO v taborišču Al Bass).

34.

V teh okoliščinah je First-tier Tribunal (Immigration and Asylum Chamber) (sodišče prve stopnje (oddelek za priseljevanje in azil), Združeno kraljestvo)) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Pri presojanju, ali je UNRWA Palestincu brez državljanstva, registriranemu pri UNRWA, prenehala nuditi zaščito ali pomoč v smislu drugega stavka člena 12(1)(a) Direktive 2004/83 v zvezi s pomočjo, nudeno invalidnim osebam:

35.

Združeno kraljestvo je 31. januarja 2020 ob polnoči (po srednjeevropskem času) izstopilo iz Evropske unije. V skladu s členom 86(2) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (v nadaljevanju: Sporazum o izstopu) ostane Sodišče pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki so jih vložila sodišča Združenega kraljestva pred koncem prehodnega obdobja, ki je opredeljeno v členu 126 tega sporazuma in se je končalo 31. decembra 2020.

36.

Poleg tega bo v skladu s členom 89 Sporazuma o izstopu sodba Sodišča, ki bo izrečena v prihodnosti, za Združeno kraljestvo in v njem v celoti zavezujoča.

37.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 29. julija 2020. Sodišče je torej pristojno za odločanje o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe in sodba, ki jo bo Sodišče izdalo v tej zadevi, je za First-tier Tribunal (Immigration and Asylum Chamber) (sodišče prve stopnje (oddelek za priseljevanje in azil)) zavezujoča.

38.

Pisna stališča o vprašanjih, ki jih je postavilo First-tier Tribunal (Immigration and Asylum Chamber) (sodišče prve stopnje (oddelek za priseljevanje in azil)), so predložili NB in AB, United Nations High Commissioner for Refugees (UK), ki je interveniral v sporu pred predložitvenim sodiščem, nemška vlada in Evropska komisija.

39.

Sodišče je 25. maja 2021 strankam in drugim zainteresiranim osebam iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije poslalo vprašanje, v katerem jih je pozvalo, naj izrazijo svoje mnenje o morebitnem učinku sodbe z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu) (C‑507/19, EU:C:2021:3), za odgovor zlasti na prvo vprašanje za predhodno odločanje. Odgovore na to vprašanje so predložili NB in AB, Secretary of State, United Nations High Commissioner for Refugees (UK) in Komisija. Sodišče je 25. maja 2021 poslalo tudi vprašanje United Nations High Commissioner for Refugees (UK) o pravnih obveznostih UNRWA glede zagotavljanja pomoči invalidnim otrokom in ukrepih, ki se dejansko izvajajo, zlasti v Libanonu. ( 10 ) United Nations High Commissioner for Refugees (UK) ter NB in AB so na to vprašanje odgovorili.

40.

Opozoriti je treba, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe sicer sklicuje tudi na trditve NB in AB na podlagi člena 1(A)(2) Ženevske konvencije ( 11 ) ter členov 3 in 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ( 12 ), vendar predložitveno sodišče jasno navaja, da želi samo razlago člena 11 in člena 12(1)(a) Direktive 2004/83. V zvezi s tem, kot pravilno poudarja Komisija, predložitveno sodišče ni predložilo vprašanja glede razlage členov 4 in 7 Listine ali načelanevračanja. Kot je prav tako navedla Komisija, predložitveno sodišče ni zaprosilo za usmeritve Sodišča glede tega, kako resne morajo biti težave, s katerimi se sooča invaliden otrok, kot je AB, da bi lahko predložitveno sodišče ugotovilo, da je ta otrok samodejno upravičen do statusa begunca v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 zaradi prenehanja zaščite ali pomoči UNRWA.

41.

United Nations High Commission for Refugees (UK) je v odgovoru na vprašanje Sodišča o zakonskih obveznostih UNRWA v zvezi z zagotavljanjem pomoči invalidnim otrokom priložil dopis UNRWA ( 13 ), v katerem je ta agencija med drugim navedla svoje zakonske obveznosti v zvezi z zagotavljanjem pomoči invalidnim palestinskim begunskim otrokom in ukrepe za invalidne otroke, ki se dejansko izvajajo v Libanonu. UNRWA je v tem dopisu navedla, da „mora delovati v dobri veri in v svojem procesu načrtovanja predvideti, kako bi bolje obravnavala potrebe in pravice ter zagotavljala zaščito invalidov, vključno z otroki. Nima pa obveznosti, da bi kateri koli del svojih nalog izvajala na določeni ravni ali izpolnjevala določen standard. Kot je navedeno zgoraj, je obseg, v katerem lahko UNRWA te storitve zagotavlja, v veliki meri odvisen od višine finančnih sredstev, ki jih prejema“. ( 14 )

42.

Čeprav na Sodišče ni bilo naslovljeno vprašanje o konkretnih standardih oskrbe, ki jo je treba zagotoviti invalidnim otrokom, kot je AB, in čeprav predložitveno sodišče ni posebej predložilo vprašanja o členih 4 in 7 Listine, to ne pomeni, da se člen 12(1)(a) Direktive 2004/83 ne sme razlagati ob upoštevanju teh določb in, kar je še pomembneje, člena 1 Listine, ki določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo.

43.

Iz uvodnih izjav 16 in 17 Direktive 2004/83 je razvidno, da je Ženevska konvencija temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev in da so bile določbe te direktive o priznanju statusa begunca in njegovi vsebini sprejete za pomoč pristojnim organom držav članic pri uporabi te konvencije, tako da temeljijo na skupnih pojmih in merilih. Določbe Direktive 2004/83 je zato treba razlagati ob upoštevanju njene splošne sistematike in namena ter ob spoštovanju Ženevske konvencije in drugih upoštevnih pogodb iz člena 78(1) PDEU, čeprav ta konvencija kot taka ni del prava Unije. Kot je razvidno iz uvodne izjave 10 Direktive 2004/83, je treba pri tej razlagi upoštevati tudi pravice, priznane z Listino. ( 15 )

44.

Poleg tega člen 12(1)(a) Direktive 2004/83 v bistvu ustreza členu 12(1)(a) Direktive 2011/95, tako da je sodna praksa v zvezi z drugonavedeno določbo upoštevna za razlago prvonavedene. ( 16 )

45.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, kateri trenutek oziroma trenutki so časovno upoštevni pri presoji, ali so prosilci, kot sta NB in AB, „samodejno“ upravičeni do statusa begunca na podlagi člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 zaradi prenehanja zaščite ali pomoči UNRWA. Zato sprašuje, ali se smejo upoštevati samo pretekle oziroma zgodovinske okoliščine, to je okoliščine, kakršne so bile v času, ko so prosilci, kot sta NB in AB, leta 2015 dejansko zapustili območje delovanja UNRWA, ali pa je treba hkrati ali namesto tega upoštevati okoliščine, ki v Libanonu vladajo zdaj. ( 17 ) V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba opraviti (tudi) ex nunc presojo. ( 18 )

46.

Predložitveno sodišče ni navedlo, ali je njegovo vprašanje usmerjeno v standard za presojo, ki se uporablja pred pristojnimi nacionalnimi organi ( 19 ) in/ali standard sodnega nadzora pred sodiščem, kot je predložitveno sodišče samo. Ker niti v členu 12(1)(a) Direktive 2004/83 niti v členu 1(D) Ženevske konvencije ni nikakršnega razlikovanja v zvezi s tem, menim, da se standard, ki ga bom navedel, uporablja v obeh primerih. ( 20 )

47.

Opozoriti je treba tudi, da se zdi, da je vprašanje postavljeno ob upoštevanju zatrjevanega slabšanja razmer za Palestince brez državljanstva v južnem Libanonu, registrirane pri UNRWA, na splošno in konkretno za invalidne prosilce. V zvezi s tem v spisu, predloženem Sodišču, ni nobene navedbe, da bi se razmere v času, odkar sta NB in AB zapustila Libanon, izboljšale. Če so se poleg tega razmere v Libanonu medtem še poslabšale, se zdi, da so to okoliščine, nad katerimi NB in AB nimata nadzora in niso odvisne od njune volje. ( 21 ) Zato predlagam, da se na to vprašanje odgovori ob upoštevanju tega okvira.

48.

Člen 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2004/83 določa, da državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če „sodi na področje uporabe člena 1(D) Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen [HCR]“.

49.

Člen 1(D) Ženevske konvencije, na katerega napotuje člen 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2004/83, izključuje s področja uporabe navedene konvencije osebe, ki „zdaj uživajo“ varstvo ali pomoč drugih organov ali agencij Združenih narodov, razen UNHCR. ( 22 ) Člen 1(D) poleg tega določa, da kadar bi takšno varstvo ali pomoč „iz kateregakoli razloga prenehala“ ( 23 ), so te osebe ipso facto upravičene do ugodnosti iz te konvencije. ( 24 ) To v bistvu ustreza drugemu stavku člena 12(1)(a) Direktive 2004/83.

50.

Angleški izraz „at present receiving“ je v sedanjiku present continuous, ki se v skladu s standardno rabo angleščine nanaša na dejanja, ki se bodisi dogajajo v sedanjem trenutku (kot na primer v stavku „he is at present receiving a visitor from abroad“) ali približno zdaj, tako v preteklosti, sedanjosti kot bližnji prihodnosti (kot v stavku „she is at present receiving many letters of congratulations“). Jasno je torej, da se z rabo sedanjika present continuous zajame tako nedavno preteklost kot sedanje dogodke.

51.

Povsem neodvisno od podrobne jezikoslovne ali slovnične analize je v tem konkretnem sobesedilu očitno tudi, da je bila uporaba sedanjika present continuous mišljena tako, da zajema tako nedavne pretekle kot sedanje dogodke, s čimer je poudarjena dvojna legitimnost pristopov ex tunc in ex nunc. ( 25 )

52.

Vsekakor je odločilno to, ali je zadevno varstvo ali pomoč iz katerega koli razloga dejansko prenehalo(-a). ( 26 ) Čeprav člen 1(D) Ženevske konvencije – in tudi člen 12(1)(a) Direktive 2004/83 – ne določa posebej, kateri trenutek je upošteven za presojo prenehanja s strani pristojnih nacionalnih organov ali sodišč, uporaba izrazov „zdaj uživajo“ ( 27 ) v prvem pododstavku te določbe in „bi prenehala“ v drugem pododstavku ( 28 ) govori v prid dinamični presoji, v kateri se upoštevajo razmere na območju delovanja UNRWA v času odhoda prosilca ( 29 ), poleg tega pa zahteva tudi ex nunc presojo. Ta pristop potrjuje sodna praksa Sodišča.

53.

V zvezi s tem je iz sodbe z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826, točke 61, 63, 64 in 65), razvidno, da je Sodišče menilo, da morajo pristojni nacionalni organi in sodišča, da ugotovijo, ali je pomoč ali zaščita dejansko prenehala v smislu člena 12(1)(a) Direktive 2004/83, preveriti, ali je odhod zadevne osebe upravičen z razlogi, nad katerimi nima nadzora in niso odvisni od njene volje in ki so jo prisilili k zapustitvi zadevnega območja delovanja UNRWA ter ji tako preprečili, da bi prejela zaščito ali pomoč, ki jo daje UNRWA. ( 30 )

54.

Sodišče je torej ugotovilo, da so razmere, ki so vladale na zadevnem območju v času odhoda zadevne osebe, upoštevne. ( 31 ) Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali smejo/morajo pristojni nacionalni organi ali v primeru pritožbe nazadnje sodišča upoštevati vsa dejstva, potrebna za ažurno presojo zadeve, zlasti morebitne nove dokaze ali dejavnike, ki so se morda pojavili, odkar so prosilci, kot sta NB in AB, zapustili območje delovanja UNRWA.

55.

Iz nedavne sodbe z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu) (C‑507/19, EU:C:2021:3, točke od 51 do 67), je razvidno, da mora vprašanje prenehanja zaščite ali pomoči s strani UNRWA v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 temeljiti na posamični presoji vseh upoštevnih dokazov ali dejavnikov zadevnega položaja v trenutku odhoda prosilcev z območja delovanja UNRWA in v času, ko sodišče odloča o pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi priznanja statusa begunca. Tako Sodišče v točki 59 navedene sodbe izrecno napotuje na čas odhoda z območja delovanja UNRWA, v točki 56 navedene sodbe pa je ugotovilo, da morajo pristojne upravne ali sodne oblasti preveriti, ali je oseba palestinskega rodu brez državljanstva upravičena do zaščite ali pomoči UNRWA. ( 32 )

56.

Čeprav se je zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu) (C‑507/19, EU:C:2021:3), nanašala na geografski obseg območja delovanja UNRWA in ne na trenutek, v zvezi s katerim je treba presojati prenehanje zaščite ali pomoči UNRWA, ne vidim nobenega razloga za odstopanje od pristopa, uporabljenega v navedeni sodbi, v obravnavani zadevi. Drugačna ugotovitev bi namreč lahko pripeljala do sprejetja odločitev in sodb, ki ne ustrezajo prevladujoči stvarnosti, s katero se soočajo prosilci. Kot je navedel United Nations High Commissioner for Refugees (UK), bi bil tak pristop umeten.

57.

Zato morajo pristojni nacionalni organi in sodišča opraviti posamično presojo vseh upoštevnih dejavnikov, da bi ugotovili ne le, ali je bil odhod prosilcev za status begunca z območja delovanja UNRWA v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 upravičen z razlogi, nad katerimi ti nimajo nadzora in niso odvisni od njihove volje (in so jim torej onemogočali uživanje zaščite ali pomoči UNRWA), temveč tudi, ali jim je uživanje take zaščite ali pomoči onemogočeno zdaj zaradi zatrjevanega slabšanja razmer na zadevnem območju delovanja iz razlogov, nad katerimi nimajo nadzora in niso odvisni od njihove volje.

58.

Glede na navedeno menim, da je treba opraviti posamično presojo vseh upoštevnih elementov zadevnega položaja, da se ugotovi, ali je prišlo do prenehanja zaščite ali pomoči UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83. To pomeni, da je treba opraviti tako presojo okoliščin, ki naj bi prosilca takrat, ko je to storil, prisilile, da zapusti območje delovanja UNRWA, kot tudi v prihodnost usmerjeno, ex nunc presojo, ali si prosilec lahko zdaj pomaga s takšno zaščito ali pomočjo.

59.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem – ki je upoštevno le, če Sodišče meni, da je treba za odgovor na vprašanje, ali je prišlo do prenehanja zaščite ali pomoči UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, opraviti presojo okoliščin, ki naj bi prosilca takrat, ko je to storil, prisilile, da zapusti območje delovanja UNRWA, kot tudi v prihodnost usmerjeno, ex nunc presojo, ali si prosilec lahko zdaj pomaga s takšno zaščito ali pomočjo – izvedeti, ali dokazno breme dokazovanja, da razloga, zaradi katerega je prosilec zapustil območje UNRWA, zdaj ni več, nosi država članica.

60.

V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali se je legitimno sklicevati po analogiji na klavzulo o prenehanju iz člena 11 Direktive 2004/83, tako da je, če ima prosilec zgodovinsko gledano utemeljen razlog za odhod iz območja UNRWA, dokazno breme o tem, da tak razlog ne velja več, na državi članici. ( 33 )

61.

Sodišče je v sodbi z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826, točki 76 in 77), pojasnilo, da mora oseba, ki je samodejno upravičena do ugodnosti iz Direktive 2004/83, vseeno vložiti prošnjo za priznanje statusa begunca, ki jo morajo preučiti pristojni organi odgovorne države članice. Ti morajo pri tej preučitvi preveriti ne le, ali je prosilec dejansko zaprosil za pomoč UNRWA in ali je ta pomoč prenehala, ampak tudi to, ali za tega prosilca ne velja eden od razlogov za izključitev, ki so navedeni v členu 12(1)(b) ali (2) in (3) te direktive. Sodišče je poleg tega pojasnilo, da je treba člen 11(f) Direktive 2004/83 v povezavi z njenim členom 14(1) razlagati tako, da zadevna oseba izgubi status begunca, če se lahko vrne na območje delovanja UNRWA, kjer je prej običajno prebivala, ker okoliščine, na podlagi katerih ji je bil priznan status begunca, ne obstajajo več.

62.

Vsekakor je iz točke 71 navedene sodbe razvidno, da je Sodišče ugotovilo, da prostovoljni odrek pomoči UNRWA ne more povzročiti uporabe člena 12(1)(a) Direktive 2004/83 (in s tem člena 1(D), prvi pododstavek, Ženevske konvencije), ki bi taki osebi omogočila, da zahteva samodejno priznanje statusa begunca. To pa zato, ker je bil namen člena 1(D) te konvencije izključiti osebe, ki so lahko uživale pomoč UNRWA, iz ugodnosti Ženevske konvencije. Nasprotna trditev – ki je v navedeni sodbi vsaj implicitna – je, da so osebe, ki „iz katerega koli razloga“ ne morejo več uživati pomoči UNRWA (to je zaradi okoliščin, ki niso prostovoljni odrek), upravičene do tega, da se samodejno obravnavajo kot begunci za namene teh določb.

63.

Iz sodbe z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu) (C‑507/19, EU:C:2021:3, točka 42), izhaja, da člen 14 Direktive 2004/83 (in implicitno člen 11 te direktive), ki se nanaša na prenehanje statusa begunca, zahteva ravno to, da je bil ta status že priznan. Ker prosilcema NB in AB v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je prenesena Direktiva 2004/83, status begunca še ni bil priznan in se možnost priznanja tega statusa presoja zdaj, člena 11 in 14 Direktive 2004/83 nista upoštevna.

64.

Glede narave presoje prošnje za status begunca NB in AB, člen 13 Direktive 2004/83, naslovljen „Priznanje statusa begunca“, določa, da „[d]ržave članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III“. Da bi bila oseba torej upravičena do statusa begunca v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 – ki je v poglavju III te direktive – je treba opraviti presojo dejstev in okoliščin v skladu s členom 4 te direktive (ki je v poglavju II).

65.

V skladu s členom 4(1) Direktive 2004/83 lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. ( 34 )

66.

Iz ustaljene sodne prakse v zvezi s členom 4(1) Direktive 2004/83 izhaja, da čeprav mora načeloma prosilec predložiti vse elemente, potrebne za utemeljitev prošnje, mora država članica s prosilcem vseeno sodelovati v fazi določanja upoštevnih elementov te prošnje. ( 35 ) Ta zahteva po sodelovanju države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem dejavno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec. ( 36 )

67.

Od prosilcev, kot sta NB in AB, se lahko namreč na podlagi člena 4(1) Direktive 2004/83 zahteva le, da predložijo dokaze, ki so jim razumno dosegljivi. Obstajajo torej lahko informacije, podatki, dokumenti itd., ki se nanašajo zlasti na razmere, ki vladajo, odkar so zapustili območje zaščite UNRWA, do katerih ne morejo razumno dostopati ali jih zagotoviti. V takih primerih je dolžnost zadevne države članice, da dejavno sodeluje s prosilci pri pridobivanju in presoji takih ažurnih informacij, podatkov, dokumentov itd. o tamkajšnjem položaju.

68.

Menim torej, da je treba presojo, ali je prosilec upravičen do statusa begunca na podlagi člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, opraviti v skladu s členom 4 te direktive in sodno prakso v zvezi z njim. Čeprav mora načeloma prosilec predložiti vse elemente, potrebne za utemeljitev prošnje, mora država članica s prosilcem sodelovati v fazi določanja upoštevnih elementov te prošnje. Če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem dejavno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo.

69.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba za ugotovitev, ali so prosilci za status begunca na podlagi člena 12(1)(a) Direktive 2004/83 prisiljeni zapustiti območje zaščite UNRWA, dokazati namerno povzročitev škode ali odrekanje pomoči (z dejanjem ali opustitvijo) s strani UNRWA ali države, v kateri ta organizacija deluje, v tej zadevi Libanona.

70.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja sodbi z dne 18. decembra 2014, M’Bodj (C‑542/13, EU:C:2014:2452), in z dne 24. aprila 2018, MP (Subsidiarna zaščita za žrtev preteklega mučenja) (C‑353/16, EU:C:2018:276), ki se nanašata na merila za priznanje upravičenosti do subsidiarne zaščite in pojem resne škode v skladu s členom 15(b) Direktive 2004/83, v zvezi s hudo bolnimi osebami. Sodišče je v teh zadevah v bistvu razsodilo, da se lahko v skladu s členom 15(b) Direktive 2004/83 oseba pri dokazovanju obstoja resne škode sklicuje na neobstoj ustreznega zdravljenja ali zdravstvene infrastrukture v državi izvora le, če je tej osebi zdravstvena oskrba namerno odrečena. Splošne pomanjkljivosti ali slabosti ne zadoščajo.

71.

Uvodoma menim, da člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 – ki se nanaša na zelo posebne okoliščine, v katerih se lahko osebam, za katere se uporablja člen 1(D) Ženevske konvencije, v skladu s to direktivo prizna status begunca – ni povezan z okoliščinami, v katerih se lahko prizna subsidiarna zaščita v skladu s členom 15(b) te direktive.

72.

Poleg tega menim, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti nikalno, ker bi bila razlaga člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, ki bi zahtevala, da UNRWA ali država, v kateri ta organizacija deluje, osebi namerno povzroči škodo ali odreče pomoč, contra legem, saj je to v nasprotju z jasnim in zavezujočim besedilom te določbe in tudi člena 1(D) Ženevske konvencije. Obe določbi nedvoumno določata, da če je zaščita ali pomoč UNRWA iz katerega koli razloga prenehala, so zadevne osebe samodejno upravičene do ugodnosti iz te direktive in konvencije.

73.

Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826, točka 65), potrdilo, da je treba člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 razlagati tako, da prenehanje zaščite ali pomoči UNRWA „iz katerega koli razloga“ vključuje tudi položaj osebe, ki po tem, ko je dejansko prejemala to zaščito ali pomoč, to preneha prejemati iz razloga, nad katerim nima nadzora in ki ni odvisen od njene volje. Kot je pravilno navedla Komisija, ni nobene zahteve, da mora UNRWA ali država, v kateri ta organizacija deluje ( 37 ), ravnati namerno ali diskriminatorno. Potrebno je le, da so osebe prenehale uživati pomoč ali zaščito UNRWA iz razlogov, nad katerimi nimajo nadzora in niso odvisni od njihove volje. ( 38 )

74.

Če bi se ugotovilo, da je UNRWA ali država, v kateri ta organizacija deluje, namerno povzročila škodo ali ljudem odrekla pomoč ali zaščito (z dejanjem ali opustitvijo), bi bili ti dokazi seveda še posebej pomembni. Vendar za namene člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 take namere ni treba dokazati. Kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu) (C‑507/19, EU:C:2021:3, točka 67), je treba upoštevati vse upoštevne elemente.

75.

Menim torej, da za ugotovitev, ali so prosilci za status begunca na podlagi člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 prisiljeni zapustiti območje zaščite UNRWA, ni treba dokazati namerne povzročitve škode ali odrekanja pomoči (z dejanjem ali opustitvijo) s strani UNRWA ali države, v kateri ta organizacija deluje. Namesto tega je treba ugotoviti, ali so taki prosilci, kot je Sodišče poudarilo v sodbi z dne 19. decembra 2012, Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826, točka 65), prenehali prejemati pomoč ali zaščito UNRWA iz razlogov, nad katerimi nimajo nadzora in ki niso odvisni od njihove volje. Poleg tega mora biti taka pomoč ali zaščita učinkovita.

76.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali je za namene člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83 treba upoštevati pomoč, ki jo osebam, kot sta prosilca, zagotavljajo akterji civilne družbe, kot so NVO. V tem okviru je treba preučiti tudi vlogo države, v kateri deluje UNRWA.

77.

Iz besedila teh določb je razvidno, da člen 1(D) Ženevske konvencije in člen 12(1)(a) Direktive 2004/83 trenutno predvidevata samo enega akterja zaščite ali pomoči, to je UNRWA. ( 39 )

78.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se člen 12(1)(a) Direktive 2011/95 uporablja, če na podlagi posamične presoje vseh upoštevnih elementov postane jasno, da je osebna varnost zadevne osebe brez državljanstva palestinskega rodu zelo ogrožena in če ji UNRWA, kljub prošnji te osebe, ne more zagotoviti življenjskih razmer v skladu z nalogo, ki ji je zaupana, in je zato zadevna oseba zaradi okoliščin, na katere ni mogla vplivati, prisiljena zapustiti območje delovanja UNRWA. ( 40 ) Sodišče je tudi navedlo, da mora učinkovita zaščita ali pomoč UNRWA na območju, ki ga pokriva mandat te agencije, zadevni osebi omogočiti, da tam prebiva varno, v „dostojnih življenjskih razmerah“. ( 41 )

79.

Čeprav se člen 1(D) Ženevske konvencije, člen 12(1)(a) Direktive 2004/83 in sodna praksa Sodišča v bistvu nanašajo samo na zaščito ali pomoč s strani UNRWA, menim, da vloge države, v kateri deluje UNRWA, v tem okviru ni mogoče spregledati. Jasno je, da UNRWA ne deluje v vakuumu in da ima zadevna država odločilno vlogo pri omogočanju UNRWA, da učinkovito opravlja svoje naloge in zadevnim osebam zagotavlja življenje v dostojnih razmerah. ( 42 ) To pomeni, da je treba pri vsaki celoviti presoji upoštevnih okoliščin, ki se opravi v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, upoštevati pozitivni in negativni vpliv ukrepov te države ter splošne varnostne in življenjske razmere palestinskih beguncev, kot sta prosilca, ki prebivajo v Libanonu.

80.

Zato, če imajo palestinski begunci na primer dejansko zakonsko pravico do trajnega dostopa do izobraževanja in zdravstvene oskrbe, ki jo zagotavlja zadevna država, menim, da je treba ta položaj upoštevati pri celoviti presoji vseh upoštevnih okoliščin v skladu s členom 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83. Seveda bi bilo umetno, če bi se osredotočili samo na zaščito ali pomoč, ki jo zagotavlja UNRWA, saj je ustreznost obsega varstva ali pomoči v praksi odvisna od okvira, v katerem ta agencija deluje.

81.

Vendar se zdi, da v zvezi s tem iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja (kar mora preveriti predložitveno sodišče), da se palestinski begunci v Libanonu soočajo z dejanskimi omejitvami pri dostopu do državnih storitev, kot sta zdravstvena oskrba in izobraževanje. Če bo predložitveno sodišče ugotovilo, da je dejansko tako, bi bilo v takih okoliščinah nerealno predpostaviti, da zatrjevane pomanjkljivosti v obsegu te zaščite in pomoči ne bodo bolj vplivale na palestinske begunce kot na preostalo prebivalstvo.

82.

Dalje, kot sem že navedel, menim, da če je misija UNRWA ovirana ali ogrožena zaradi vse slabšega političnega in gospodarskega položaja v zadevni državi in ne zaradi neposrednih ukrepov države, so tudi te okoliščine zelo pomembne za vsako presojo, ali se uporablja člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83.

83.

Poleg tega ni mogoče prezreti pomembne vloge akterjev civilne družbe, kot so NVO ( 43 ). Na primer, če NVO delujejo pod okriljem UNRWA ali jih ta agencija zakonito najema kot podizvajalce, da zagotavljajo zaščito ali pomoč v njenem imenu, je treba tak ukrep upoštevati pri presoji učinkovitosti zaščite ali pomoči, ki jo zagotavlja UNRWA. V takih okoliščinah NVO v vsakem pogledu delujejo kot akterji UNRWA.

84.

Poleg tega menim, da je treba upoštevati tudi pomoč, zagotovljeno s strani NVO, ki delujejo pod okriljem države, v kateri deluje UNRWA, kadar jih ta država zakonito najema kot podizvajalce, če – in to je odločilni pridržek – imajo palestinski begunci zakonsko pravico, da dostopajo do zaščite ali pomoči, ki jo zagotavljajo zadevni NVO, in če je ta zaščita ali pomoč učinkovita in trajna. Zgolj priložnostna ali začasna zaščita ali pomoč ne zadostuje.

85.

Vsa druga pomoč, zagotovljena osebam, kot sta prosilca, s strani NVO, ki ne delujejo pod okriljem UNRWA ali države, v kateri ta agencija deluje, ali ki jih UNRWA ali država, v kateri ta agencija deluje, ni zakonito najela kot podizvajalce za zagotavljanje zaščite ali pomoči v njenem imenu, ni upoštevna za namene člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, saj dostopnosti, učinkovitosti in trajnosti take pomoči ni mogoče zagotavljati niti veljavno presojati. Taka pomoč – čeprav je nedvomno dragocena – je že po naravi nestabilna in negotova. Kot taka ne more določati zakonskih pravic osebe na podlagi člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83.

86.

Zato menim, da je zaščita ali pomoč, ki jo palestinskim beguncem zagotavljajo akterji civilne družbe, kot so NVO, upoštevna za namene člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, kadar ti akterji delujejo pod okriljem UNRWA ali jih UNRWA zakonito najema kot podizvajalce, da zagotavljajo zaščito ali pomoč v njenem imenu. Zaščita ali pomoč, ki jo palestinskim beguncem zagotavljajo akterji civilne družbe, kadar delujejo pod okriljem države, v kateri deluje UNRWA, ali jih ta država zakonito najema kot podizvajalce za zagotavljanje zaščite ali pomoči v njenem imenu, je prav tako upoštevna za namene člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, če imajo zadevni begunci zakonsko pravico dostopati do zaščite ali pomoči, ki jo zagotavljajo ti akterji, NVO, in če je ta zaščita ali pomoč učinkovita in trajna. Na drugi strani zgolj priložnostna ali začasna zaščita ali dobrodelna pomoč ne zadostuje. Vsa druga pomoč, ki jo zagotavljajo akterji civilne družbe, ni upoštevna za namene člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2004/83, saj dostopnosti, učinkovitosti in trajnosti take pomoči ni mogoče zagotavljati niti veljavno presojati.

87.

V skladu z navedenim predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo First-tier Tribunal (Immigration and Asylum Chamber) (sodišče prve stopnje (oddelek za priseljevanje in azil), Združeno kraljestvo), odgovori: