1.

Tožbi v sporih o glavni stvari so vložili potrošniki na Poljskem, ki so pristopili k pogodbam o skupinskem življenjskem zavarovanju. Potrošniki trdijo, da jim ni bila zagotovljena zahtevana stopnja podrobnosti informacij glede značilnosti in tveganj, povezanih z zadevnimi zavarovalnimi produkti. Zato zahtevajo vračilo vseh denarnih sredstev, ki so jih vložili na podlagi teh pogodb. V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (občinsko sodišče Varšava – Wola, Poljska) predložilo več vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo na obseg obveznosti razkritja informacij, kot je določena v členu 36(1) Direktive 2002/83/ES ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva o življenjskem zavarovanju), in učinke nerazkritja (vseh) informacij.

2.

Namen Direktive o življenjskem zavarovanju je odpraviti razlike med nacionalnimi zakonodajnimi akti o nadzoru z usklajevanjem nekaterih vidikov v zvezi z začetkom opravljanja in opravljanjem dejavnosti življenjskega zavarovanja. ( 3 ) V zvezi s tem je v uvodni izjavi 52 te direktive navedeno:

„Na notranjem trgu zavarovalniških poslov bodo potrošniki imeli večjo in pestrejšo izbiro pogodb. Če naj bi potrošniki to raznolikost in večjo konkurenco v celoti izkoristili, jim je treba dati vse podatke, ki so potrebni za to, da jim bodo omogočili, da izberejo pogodbo, ki najbolje ustreza njihovim potrebam. Ta zahteva o obveščanju je tem bolj pomembna, ker je lahko trajanje obveznosti zelo dolgo. Zato morajo biti minimalni predpisi usklajeni, da bi potrošniki dobili jasne in natančne podatke o bistvenih značilnostih produktov, ki jim jih zavarovalnica ponuja, ter podrobne podatke o organih, na katere naslovijo kakršne koli pritožbe zavarovalcev, zavarovancev ali pogodbenih upravičencev.“

3.

Člen 36 Direktive o življenjskem zavarovanju, naslovljen „Informacije za zavarovalce“, določa:

„1.   Pred sklenitvijo pogodbe o zavarovanju je treba zavarovalcu sporočiti najmanj informacije, naštete v Prilogi III(A).

[…]

3.   Država članica obveznosti lahko od zavarovalnic zahteva, da poleg informacij, naštetih v Prilogi III, pošljejo še druge informacije, če je to potrebno, da zavarovalec pravilno razume bistvene elemente obveznosti.

4.   Podrobna pravila za izvajanje tega člena in Priloge III določi država članica obveznosti.“

4.

Priloga III k tej direktivi, naslovljena „Informacije za zavarovalce“, v upoštevnem delu določa:

„Naslednje informacije, ki se morajo zavarovalcu posredovati pred sklenitvijo pogodbe (A) ali v času veljavnosti pogodbe (B), se morajo posredovati jasno in natančno, pisno in v uradnem jeziku države članice obveznosti.

[…]

A. Pred sklenitvijo pogodbe

5.

Direktiva 2005/29/ES ( 4 ) (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) se uporablja „za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom“. ( 5 ) Člen 5 te direktive določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

[…]

4.   Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,

[…]“

6.

Člen 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, naslovljen „Zavajajoče opustitve“, določa:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

[…]

5.   Zahteve po informacijah, določene s pravom Skupnosti glede tržnih komunikacij, vključno z oglaševanjem ali trženjem, katerih neizčrpni seznam je podan v Prilogi II, se štejejo za bistvene.“

7.

V času dejanskega stanja iz postopkov v glavni stvari je bila zavarovalniška dejavnost na Poljskem urejena z ustawa o działalności ubezpieczeniowej (zakon o zavarovalništvu). ( 6 ) S tem zakonom je bila prenesena Direktiva o življenjskem zavarovanju.

8.

V upoštevnem delu je člen 13 zakona o zavarovalništvu določal:

„[…]

4.   Zavarovalnica v zavarovalni pogodbi za sklenitev življenjskega zavarovanja, vezanega na enote investicijskega sklada, iz oddelka 1, vrsta zavarovanja 3, Priloge k temu zakonu, navede oziroma razkrije naslednje informacije:

[…]“

9.

O (v nadaljevanju: tožena stranka v zadevi C‑143/20) je pravna oseba s sedežem na Poljskem. Z zavarovalnico je sklenila pogodbo o skupinskem življenjskem zavarovanju, vezanem na enote investicijskega sklada. V okviru te pogodbe je zavarovalnica nastopala kot zavarovatelj, tožena stranka v zadevi C‑143/20 pa kot zavarovalec.

10.

Pogodba, ki sta jo sklenila tožena stranka in zavarovalnica, je bila vezana na enote investicijskega sklada. V pravilih upravljanja sklada je bilo določeno, da se do 100 odstotkov zneska zavarovalnih premij vloži v certifikate, ki jih je izdal B1. Izplačila iz teh certifikatov pa so temeljila na indeksu B2.

11.

A, ki je fizična oseba (v nadaljevanju: tožeča stranka v zadevi C‑143/20), je k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, sklenjeni med toženo stranko v zadevi C‑143/20 in zavarovalnico, pristopila 8. oktobra 2010. Tožeča stranka v zadevi C‑143/20 je morala na podlagi določil izjave o pristopu k tej pogodbi vplačati začetno premijo in nato redno plačevati mesečne zavarovalne premije. Zavarovalna doba je bila določena na 15 let.

12.

V pogodbi o zavarovanju ni bilo informacij o pravilih v zvezi z vrednotenjem enot investicijskega sklada, neto vrednostjo sredstev celotnega sklada ali certifikati, v katere naj bi se vlagale premije, ki jih je vplačala tožeča stranka v zadevi C‑143/20. V njej prav tako ni bil naveden način izračuna vrednosti indeksa, na katerem so temeljila izplačila iz zadevnih certifikatov.

13.

Vendar je bilo v pravilniku o upravljanju sklada pojasnjeno, da jamstvo za izplačilo dospele zavarovalne vsote, ki jo zavarovalnica izplača po izteku 15‑letnega pogodbenega obdobja, ni nižje od celotnega zneska vloženih premij in je lahko v primeru pozitivne spremembe indeksa B2 tudi višje. Zavarovalnica se je zavezala, da bo zavarovancu, če ta pogodbo o zavarovanju odpove pred iztekom pogodbenega obdobja, vrnila znesek, ki je enak vrednosti njegovih deležev v investicijskem skladu v času odpovedi pogodbe.

14.

Po več kot sedmih letih trajanja pogodbe je tožeča stranka v zadevi C‑143/20 zadevno pogodbo zaradi velikih izgub vrednosti vloženih sredstev odpovedala. Zavarovalnica je tožeči stranki izplačala odkupno vrednost premoženja v znesku, ki je ustrezal vrednosti njenih deležev v investicijskem skladu na dan odpovedi pogodbe o zavarovanju.

15.

Tožeča stranka v zadevi C‑143/20 je pri Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (občinsko sodišče Varšava – Wola, Poljska) vložila tožbo za izterjavo. Trdi, da je bila zavedena glede narave naložb, v katere naj bi se vlagale premije.

16.

Predložitveno sodišče poudarja, da se z obveznostjo razkritja informacij iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju v povezavi s točkama (a)11 in (a)12 Priloge III(A), k tej direktivi ter členom 185(3) Direktive 2009/138/ES ( 7 ) (v nadaljevanju: Direktiva Solventnost II) glede na besedilo več jezikovnih različic zahteva, da se tožeči stranki v zadevi C‑143/20 sporočijo celovite informacije o ponujenih finančnih instrumentih in naložbenih strategijah. Opustitev predložitve takih informacij naj bi pomenila nepošteno poslovno prakso v smislu členov 5 in 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

17.

V teh dejanskih in pravnih okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (občinsko sodišče Varšava – Wola) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18.

Družba A. Towarzystwo Ubezpieczeń Życie S.A. (v nadaljevanju: tožena stranka v zadevi C‑213/20) je pravna oseba s sedežem na Poljskem, ki trži produkte življenjskega zavarovanja. Julija 2011 je z družbo A. S. A., ki deluje v bančnem sektorju, sklenila pogodbo o skupinskem življenjskem zavarovanju, vezanem na enote investicijskega sklada, na podlagi katere je tožena stranka v zadevi C‑213/20 nastopala kot zavarovatelj, družba A. S. A. pa kot zavarovalec (v nadaljevanju: zavarovalec v zadevi C‑213/20).

19.

Pogodba, ki sta jo sklenila tožena stranka in zavarovalec v zadevi C‑213/20, je bila vezana na enote investicijskega sklada. V pravilih upravljanja sklada je bilo določeno, da se do 100 odstotkov zneska zavarovalnih premij vloži v indeksirane obveznice, ki jih je izdala tretja družba.

20.

G. W. in E. S., ki sta fizični osebi (v nadaljevanju: tožeči stranki v zadevi C‑213/20), sta 28. oziroma 30. novembra 2011 predložili vsaka svojo pristopno izjavo in tako pristopili k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju. Tožeči stranki v zadevi C‑213/20 sta morali na podlagi določil pristopne izjave vplačati začetno premijo in nato redno plačevati mesečne zavarovalne premije. Zavarovalna doba je bila določena na 15 let.

21.

Ponudba za pristop k zadevni pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju je bila predstavljena na enem samem sestanku v prostorih zavarovalca. Zavarovalni produkt je bil tožečima strankama v zadevi C‑213/20 predstavljen kot kapitalska naložba v obliki sistematičnega varčevanja. Ustna predstavitev zavarovalnega produkta je bila osredotočena na predstavitev grafičnih prikazov, ki so se nanašali na možne donose vlaganj v sklad naložbenega življenjskega zavarovanja. Tožeči stranki v zadevi C‑213/20 sta na tem sestanku prejeli tudi dokumentacijo, in sicer izjavo o pristopu k pogodbi in standardna pogodbena določila.

22.

Tožečima strankama v zadevi C‑213/20 pa niso bile predložene nobene informacije glede pogojev nakupa indeksiranih obveznic, ki jih je izdala tretja družba. Zato tožeči stranki v zadevi C‑213/20 nista imeli nobenih informacij glede dejavnikov tveganja, povezanih z naložbami v tovrstne strukturirane produkte. Edine informacije v zvezi s tveganji, ki jih je bilo mogoče razbrati iz pravil o upravljanju sklada, so se nanašale zlasti na tveganja, povezana z zmanjšanjem vrednosti indeksa obveznic, v katere so se vlagale zavarovalne premije, do česar bi lahko prišlo zaradi razvoja dogodkov na finančnih trgih, in na morebitno izgubo dela vloženih premij v primeru odpovedi zavarovalne pogodbe pred iztekom zavarovalne dobe.

23.

Tožeči stranki v zadevi C‑213/20 sta ob predložitvi izjave o pristopu k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju podpisali tudi pisni dokument, v katerem so bile informacije in pojasnila glede možnosti, da v zavarovalni dobi pride do znatnega nihanja vrednosti enot investicijskega sklada, ki je odvisno od vrednotenja finančnih instrumentov, v katere so vložena sredstva sklada. Vendar jima je bilo zagotovljeno, da jima bo po izteku 15‑letnega pogodbenega obdobja izplačana celotna vrednost enot investicijskega sklada.

24.

V skladu s pogoji pogodbe o skupinskem življenjskem zavarovanju so se premije, ki sta jih vplačevali tožeči stranki v zadevi C‑213/20, vlagale v indeksirane obveznice, ki jih je izdala tretja družba. Vrednost enot investicijskega sklada se je med zavarovalno dobo postopoma zmanjševala. Tožeča stranka G. W. je po osmih letih predložila izjavo o odpovedi pogodbe, ki je začela veljati 23. januarja 2019.

25.

Zavarovalnica je tožeči stranki G. W. izplačala odkupno vrednost, ki je ustrezala vrednosti njenih enot investicijskega sklada, od katere je odštela določene stroške likvidacije. Tožeča stranka E. S. je ob vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe še vedno plačevala zavarovalne premije, pravnega razmerja, ki se je vzpostavilo s sklenitvijo zadevne pogodbe, pa še ni odpovedala.

26.

Kljub temu sta tožeči stranki v zadevi C‑213/20 pri Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (občinsko sodišče Varšava – Wola) vložili tožbo zoper toženo stranko. V podkrepitev svojih trditev navajata, da jima tožena stranka ni zagotovila popolnih informacij o značilnostih indeksiranih obveznic tretje družbe in o tveganjih, povezanih s takimi obveznicami. Zato naj ne bi bilo mogoče šteti, da sta dali učinkovito izjavo o nameri, ki je potrebna za pristop k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju.

27.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da tožeči stranki v zadevi C‑213/20 formalno sicer nista stranki pogodbe o zavarovanju, sklenjene med toženo stranko in zavarovalcem, vendar člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju določa obveznost, v skladu s katero je treba „pred“ sklenitvijo pogodbe o zavarovanju razkriti „najmanj informacije, naštete v Prilogi III(A)“. Ker potrošnik v teh okoliščinah prevzame del obveznosti zavarovalca, zlasti obveznost plačila premije, se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora imeti zavarovanec dostop do vseh informacij, ki so bile ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko v zadevi C‑213/20 predložene zavarovalcu v zadevi C‑213/20. Če je tako, potem se poraja dvom glede tega, kdaj je treba te informacije razkriti in kako naj se razlaga področje uporabe točk (a)11 in (a)12 Priloge III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju.

28.

Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (občinsko sodišče Varšava – Wola) je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

Zadevi C‑143/20 in C‑213/20 sta bili s sklepom z dne 24. marca 2021 združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

30.

Pisna stališča so predložile tožeči stranki v zadevi C‑213/20, tožena stranka v zadevi C‑213/20, grška, italijanska in poljska vlada ter Evropska komisija. Tožeči stranki v zadevi C‑213/20, tožena stranka v zadevi C‑213/20, italijanska in poljska vlada ter Komisija so prav tako odgovorile na pisna vprašanja, ki so jim bila postavljena 23. marca 2021.

31.

Zgradba teh sklepnih predlogov je taka. Za začetek bom opisal in pojasnil naravo zavarovalnih produktov iz postopkov v glavni stvari, nato pa bom povzel dejanske okoliščine, ki so skupne obravnavanima zadevama in ki so upoštevne za te sklepne predloge (razdelek A). V nadaljevanju se bom posvetil vrstnemu redu vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče (razdelek B), in jih nazadnje tudi vsebinsko obravnaval: kdo ima obveznost razkritja informacij iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju (razdelek C); katere informacije je treba razkriti na podlagi tega člena (razdelek D); kdaj je treba te informacije razkriti (razdelek E), in kakšne so posledice nerazkritja teh informacij (razdelek F)?

32.

Zavarovalniški sektor z vidika potrebe po zagotavljanju varstva potrošnikov velja za posebej občutljivo področje. ( 8 ) Zavarovalne pogodbe so pravno zapleteni finančni produkti, ki se lahko znatno razlikujejo glede na zavarovalnico, ki jih ponuja, ter bi lahko pomenili velike in potencialno zelo dolgotrajne finančne obveznosti. V takih okoliščinah je potrošnik seveda v slabšem položaju kot zavarovatelj. ( 9 ) Evropska komisija je leta 2013 pripravila poročilo o Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, v katerem je opozorila na zaskrbljujoče dejstvo, da so najpogosteje opažene nepoštene prakse v zvezi s finančnimi storitvami in nepremičninami povezane s pomanjkanjem bistvenih informacij v fazi oglaševanja in zavajajočimi opisi zadevnih produktov. ( 10 )

33.

Ravno iz teh razlogov je pristop k varstvu potrošnikov, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča, precej strog. ( 11 ) Čeprav varstvo potrošnikov ni absolutno, ( 12 ) pa je višja raven varstva, ki jo potrošnikom posledično priznava Sodišče, namenjena ponovni vzpostavitvi ravnotežja glede pogajalskega položaja šibkejše stranke, ki sklepa pogodbeno razmerje z zavarovalnico (to je zavarovalca ali potrošnika). ( 13 )

34.

Enaki preudarki veljajo tudi za zavarovalniški sektor. Zavarovanje na splošno krije primere nevarnosti ali tveganj, do katerih lahko pride (zaradi česar ima določeno vrednost zgolj v primeru vložitve zavarovalnega zahtevka), pri življenjskem zavarovanju pa gre za finančno kritje, s katerim se zagotavlja nadomestilo za dogodek, ki se bo nedvomno zgodil. V okviru zadnjenavedenega zavarovanja se torej zagotavlja izplačilo bodisi v obliki zajamčene minimalne zavarovalnine bodisi v obliki odkupne vrednosti enot premoženja investicijskega sklada na dan odkupa.

35.

Pogodba o skupinskem življenjskem zavarovanju je enotna zavarovalna pogodba, s katero se zagotavlja zavarovalno kritje iz naslova življenjskega zavarovanja, ki se sklene med zavarovalnico in zavarovalcem. Posamezni potrošniki se lahko odločijo, da bodo pristopili k pogodbi, na podlagi katere se zagotavlja skupinsko zavarovalno kritje, in sicer z izpolnitvijo posameznih izjav, v katerih izrazijo svojo namero o pristopu k taki pogodbi. Ti potrošniki so nato v zameno za vplačevanje rednih zavarovalnih premij zavarovani na podlagi zavarovalne sheme, na kateri temelji zadevna pogodba.

36.

Številni produkti življenjskega zavarovanja ali pogodbe o takem zavarovanju pa so zasnovani in se prodajajo zgolj kot osebni finančni naložbeni instrumenti ali instrumenti, ki ponujajo več podobnih elementov. Pogosto se tržijo kot eden od načinov pokojninskega varčevanja. To velja tudi za zavarovalne police, vezane na enote investicijskega sklada. Na podlagi tovrstnih zavarovalnih pogodb se vplačane premije vložijo v „enote“ investicijskega sklada. Vrednost teh enot je odvisna od sredstva, ki sestavlja premoženje zadevnega sklada. Če vrednost tega osnovnega sredstva niha, to povzroči tudi nihanje vrednosti enot premoženja, v katere so vložene premije zavarovalca. Da bi se zadostilo zahtevam po varstvu pred morebitnim nihanjem vrednosti enot premoženja, lahko zavarovalni načrti, vezani na enote investicijskega sklada, vsebujejo „jamstva za izplačilo dospele zavarovalne vsote“. S temi jamstvi se v bistvu zagotavlja izplačilo najnižje ravni vrednosti zavarovalne pogodbe ob dospelosti, to je v trenutku, ko se pogodba izteče, ne glede na tržno vrednost enot premoženja.

37.

Take sheme skupinskega življenjskega zavarovanja, kakršni sta ti iz postopkov v glavni stvari, so povečini priljubljeni zavarovalni produkti. Trženje teh produktov je običajno namenjeno povprečnemu potrošniku, ta pa s sklenitvijo pogodbe prevzame varno, dolgoročno obveznost varčevanja, na podlagi katere si lahko ob izteku zavarovalne police ali ob nastopu zavarovalnega primera obeta višji donos. ( 14 ) Kot namreč pojasnjuje predložitveno sodišče, sta obravnavani zadevi le primera številnih podobnih sporov, ki jih trenutno obravnava.

38.

Nazadnje, pred obravnavo (zapletene) vsebine sporov iz postopkov v glavni stvari, bi bilo morda koristno na kratko povzeti upoštevne dejanske okoliščine, ki so skupne sporoma o glavni stvari.

39.

Na datum, ki ga predložitveno sodišče ni navedlo, sta bili med zavarovalnico in zavarovalcem sklenjeni ločeni in nepovezani pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju. Navedeni pogodbeni stranki sta pravni osebi. Leta 2010 in 2011 so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari, ki so fizične osebe s prebivališčem na Poljskem in očitno tudi potrošniki v smislu upoštevne zakonodaje Unije, prostovoljno pristopile k navedenima pogodbama, v katerih je bila zavarovalna doba določena na 15 let. Tožeče stranke so se strinjale, da bodo v zameno za zavarovalno kritje prevzele obveznost plačevanja nespremenljive mesečne premije skozi celotno zavarovalno dobo.

40.

Ker je bilo zadevno zavarovalno kritje iz naslova skupinskega življenjskega zavarovanja vezano na enote investicijskega sklada, naj bi zavarovalnica premije, ki so jih vplačale tožeče stranke, vlagala v „enote“ (oziroma, drugače povedano, deleže) tega sklada. Pri takih naložbah je obstajala nevarnost, da bi med zavarovalno dobo lahko prišlo do znatnega nihanja vrednosti teh enot.

41.

Vendar je bilo tožečim strankam po izteku 15‑letne zavarovalne dobe zagotovljeno jamstvo za izplačilo dospele zavarovalne vsote v višini najmanj celotnega zneska vloženih premij (zadeva C‑143/20) oziroma v višini celotne vrednosti enot investicijskega sklada (zadeva C‑213/20). Prav tako je obstajala možnost izplačila višjega donosa, če bi se vrednost enot zadevnih investicijskih skladov, na katere sta bili vezani zadevni pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, med upoštevno zavarovalno dobo povečala.

42.

Če bi tožeče stranke v postopkih v glavi stvari zavarovalni pogodbi odpovedale pred datumom dospelosti, bi prejele zgolj vračilo zneska, enakovrednega vrednosti zadevnih enot investicijskega sklada, kot bi bile ovrednotene na dan odstopa od pogodbe, od katerega bi se odštela likvidacijska pristojbina. V postopkih v glavi stvari je to pomenilo, da je bila vrednost vseh vrnjenih denarnih sredstev bistveno nižja od zneskov, ki so ga vložile posamezne tožeče stranke.

43.

Tožeče stranke v postopkih v glavi stvari trdijo, da niso bile v zadostni meri seznanjene z naravo in značilnostmi finančnih instrumentov, na katerih sta temeljili pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, h katerima so pristopile. To naj bi posledično pomenilo, da niso imele dovolj jasne predstave o tveganjih, povezanih s takimi pogodbami. Zato so zoper zavarovalca (zadeva C‑143/20) oziroma zoper zavarovalnico (zadeva C‑213/20) vložile tožbi, s katerima predlagajo razglasitev ničnosti izjav o pristopu k zadevnim pogodbam o skupinskem življenjskem zavarovanju in zahtevajo vračilo vseh denarnih zneskov, vloženih na podlagi zadevnih zavarovalnih polic.

44.

Preden se lotim vsebinske presoje vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, moram podati nekaj uvodnih pojasnil v zvezi z dvema vidikoma obravnavanih zadev: prvi se nanaša na določitev prava Unije, ki se uporablja in ki je podlaga za drugi vidik, pri katerem gre za preoblikovanje in poenostavitev predloženih vprašanj za predhodno odločanje.

45.

Najprej, predložitveno sodišče v več vprašanjih prosi za razlago nekaterih določb Direktive Solventnost II. Vendar se je navedena direktiva, kot pravilno opozarjata poljska vlada in Komisija, začela uporabljati z zamudo, in sicer šele 1. januarja 2016. ( 15 ) Ker pa so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari 8. oktobra 2010 (v zadevi C‑143/20) oziroma 28. in 30. novembra 2011 (v zadevi C‑213/20) že izpolnile svoje izjave o pristopu k zadevnima pogodbama o skupinskem življenjskem zavarovanju, se Direktiva Solventnost II za obravnavani zadevi ne uporablja ratione temporis.

46.

Predložitveno sodišče v okviru drugega vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑143/20 prosi za primerjavo področja uporabe člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju ter člena 19(3) Direktive 2004/39/ES in Direktive 2014/65/EU. Vendar so zavarovalnice izrecno izključene s področja uporabe Direktive 2004/39 in Direktive 2014/65. ( 16 ) Poleg tega se Direktiva 2014/65 ratione temporis sploh ni uporabljala za dejansko stanje v postopku v glavni stvari. Vsakršna presoja, opravljena na podlagi te direktive, bi bila torej povsem teoretična. ( 17 )

47.

Zato predlagam, da se prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑143/20 ter prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑213/20 preoblikujejo tako, da se z njimi prosi zgolj za razlago člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju. Dalje, ker se s tretjim vprašanjem v zadevi C‑143/20 prosi zgolj za razlago člena 185(4) Direktive Solventnost II, to postane brezpredmetno, zato Sodišču nanj ni treba odgovoriti.

48.

Drugič, vprašanja, kot so bila preoblikovana in poenostavljena, se nanašajo na problematiko razkritja informacij pred pristopom k zavarovalni pogodbi iz Direktive o življenjskem zavarovanju, ki jo obravnavajo s štirih različnih vidikov: kdo je odgovoren za obveščanje potrošnikov o značilnostih produktov skupinskega življenjskega zavarovanja, vezanega na enote investicijskih skladov, in o tveganjih, povezanih s temi produkti; katere informacije je treba razkriti; kdaj je treba te informacije razkriti, in kakšne so posledice njihovega nerazkritja?

49.

S prvim vprašanjem v zadevi C‑143/20 in prvim vprašanjem v zadevi C‑213/20 se v bistvu sprašuje, komu natančno je naložena obveznost obveščanja zavarovalca iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju. Iskanje odgovora na to vprašanje je v konkretnih dejanskih okoliščinah postopkov v glavni stvari zapleteno, ker dejanski „prodajalec“ zavarovalnega produkta ni zavarovalnica, ampak druga (pravna) oseba (razdelek C).

50.

Drugo vprašanje v zadevi C‑143/20 ter drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑213/20 se v bistvu nanašajo na razlago „vrste“ informacij, ki jih je treba zagotoviti. Ta vprašanja, kakor so bila preoblikovana, se nanašajo na to, katero vrsto informacij in kako podrobne informacije je treba v skladu s členom 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju v povezavi s točkama (a)11 in (a)12 Priloge III(A) k tej direktivi sporočiti tožečim strankam v postopkih v glavni stvari (razdelek D).

51.

Četrto vprašanje v zadevi C‑213/20 se nanaša na to, „kako“ je treba te informacije zagotoviti. S tem vprašanjem se sprašuje, ali člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju vključuje zahtevo po vzpostavitvi ločenega predpogodbenega postopka, v okviru katerega je treba potrošniku razkriti informacije, navedene v Prilogi III(A) k tej direktivi. Če je tako, potem predložitveno sodišče sprašuje, ali navedeni člen nasprotuje določbi nacionalne zakonodaje, kakršna je člen 13(4) zakona o zavarovalništvu, ki ne določa trenutka, v katerem je treba obveznost razkritja informacij dejansko izpolniti (razdelek E).

52.

Četrto, peto in šesto vprašanje v zadevi C‑143/20 ter peto vprašanje v zadevi C‑213/20 se nanašajo na posledice nerazkritja informacij, ki so nujne, da se potrošnik lahko seznani z naravo in značilnostmi zavarovalnega produkta. Navedena vprašanja so postavljena z vidika Direktive o nepoštenih poslovnih praksah oziroma Direktive o življenjskem zavarovanju (razdelek F).

53.

Ta vprašanja bom obravnaval eno za drugim.

54.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑213/20 in prvim vprašanjem v zadevi C‑143/20 v bistvu sprašuje, ali bi moral zavarovanec, ki ni zavarovalec in ki je k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, vezanem na enote investicijskega sklada, pristopil zgolj kot potrošnik, prejeti informacije, za katere velja obveznosti razkritja informacij, določena v členu 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju.

55.

Tožena stranka v zadevi C‑213/20 meni, da je treba na ti vprašanji odgovoriti nikalno. Trdi, da člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju določa zgolj obveznost razkritja informacij v razmerju med zavarovalnico in zavarovalcem. Člen 36(1) te direktive naj se torej ne bi uporabljal, če k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, sklenjeni med zavarovalnico in zavarovalcem, pristopijo potrošniki, ki pa sami ne prevzamejo vloge zavarovalca.

56.

Tožeči stranki v zadevi C‑213/20, italijanska in poljska vlada ter Komisija v bistvu trdijo, da iz sistematične in teleološke razlage člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju izhaja, da je treba obveznost razkritja informacij iz tega člena razlagati tako, da velja tudi za potrošnike, ki pristopijo k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, če ti hkrati prevzamejo glavne obveznosti zavarovalca (kot sta plačilo zavarovalne premije in prevzem naložbenega tveganja, ki izhaja iz take pogodbe).

57.

Strinjam se z zadnjenavedenim stališčem.

58.

V skladu z besedilom uvodnih izjav 2, 3, in 5 je Direktiva o življenjskem zavarovanju namenjena spodbujanju notranjega trga na področju življenjskega zavarovanja in sočasnemu zagotavljanju ustrezne zaščite zavarovalcem in upravičencem v Uniji.

59.

Z vidika zadnjenavedenega cilja je namen te direktive zagotoviti varstvo potrošnikov z omogočanjem izbire, ki temelji na informacijah. ( 18 ) Ta pristop je izražen v uvodni izjavi 52 Direktive o življenjskem zavarovanju, v kateri je pojasnjeno, da je namen te direktive med drugim uskladiti minimalne predpise, da bi potrošniki dobili jasne in natančne podatke o bistvenih značilnostih produktov, ki jim jih zavarovalnica ponuja. Kot je navedeno v tej uvodni izjavi, je treba potrošnikom, da bi na notranjem trgu zavarovalniških poslov v celoti izkoristili raznovrstnost in večjo konkurenco, dati vse podatke, ki so potrebni za to, da jim bodo omogočili, da izberejo pogodbo, ki najbolje ustreza njihovim potrebam. ( 19 )

60.

Ustrezno varstvo zavarovalcev in upravičencev naj bi se med drugim zagotavljalo z izpolnjevanjem obveznosti razkritja informacij, določene v členu 36 Direktive o življenjskem zavarovanju. Ta določba v odstavku 1 zahteva, da se „zavarovalcu“ pred sklenitvijo „pogodbe o zavarovanju“ sporočijo najmanj informacije, naštete v Prilogi III(A) k tej direktivi. Odstavek 2 tega člena določa, da se „zavarovalcu“ prizna pravica do obveščenosti o vseh spremembah informacij, naštetih v Prilogi III(B), do katerih pride v času trajanja pogodbe. Odstavek 3 nato določa, da lahko države članice od „zavarovalnic“ zahtevajo, da poleg informacij iz prvega in drugega odstavka tega člena razkrijejo tudi druge informacije, če je to potrebno, da bi „zavarovalec“ pravilno razumel bistvene elemente obveznosti. V skladu z odstavkom 4 člena 36 Direktive o življenjskem zavarovanju pa se podrobna pravila za izvajanje obveznosti razkritja informacij določijo v nacionalnem pravu.

61.

Besedilo prvih dveh odstavkov člena 36 Direktive o življenjskem zavarovanju je oblikovano tako, da vsebuje glagol v trpniku. V njem torej ni določen subjekt, ki ima obveznost razkritja informacij, določeno v navedenih odstavkih. Zato prva dva odstavka odstopata od, na primer, besedila odstavka 3 te določbe, ki se izrecno nanaša na „zavarovalnice“, za katere lahko veljajo obveznosti razkritja drugih informacij poleg tistih, ki so predmet harmonizacije na podlagi navedene direktive.

62.

Zakaj torej zakonodajalec Unije v odstavku 1 (in 2) člena 36 Direktive o življenjskem zavarovanju ni izrecno navedel, kdo ima obveznost razkritja informacij? V stališčih strank ni nobenih navedb v zvezi z razlogi, ki bi lahko botrovali izbiri takega nomotehničnega sloga. Informacij v zvezi s tem ni mogoče razbrati niti iz pripravljalnih dokumentov, povezanih z Direktivo o življenjskem zavarovanju.

63.

Odgovor na vprašanje, kdo ima obveznost razkritja informacij, je sicer preprost in intuitiven, če gre za enostavna pogodbena razmerja med strankama, v katerih nastopata le en zavarovatelj in zavarovalec. Ta odgovor pa je manj jasen, ko gre za zapletenejše dogovore, ki zajemajo več kot zgolj dve pogodbeni stranki. Kaj se zgodi, če prične (začetni, nominalni) zavarovalec vabiti druge stranke, naj se pridružijo zavarovalni polici, ali če ta zavarovalni produkt prodaja tretjim osebam, pri čemer te dejansko prevzamejo pravna in/ali ekonomska tveganja, ki izhajajo iz zavarovalne pogodbe?

64.

Natančna pravna opredelitev takih zapletenih dogovorov je najverjetneje močno odvisna od kategorije nacionalnega (civilnega) prava, ki se uporablja, in konkretne vrste pravnega dogovora, sklenjenega na podlagi tega prava. Vendar pa na podlagi obravnave člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju ob upoštevanju uvodnih izjav 2, 3 in 52 te direktive ne glede na razvrstitev, ki bo v tem okviru na koncu sprejeta, enostavno ni mogoče izpeljati stališča, v skladu s katerim bi bil potrošnik, ki mu je treba z izpolnjevanjem obveznosti razkritja informacij iz člena 36 te direktive vselej zagotavljati varstvo, nenadoma v celoti izključen z njenega področja uporabe. Izbira določenega poslovnega modela ali modela prodaje v zvezi z zavarovalnimi produkti ter posledična vključitev večjega števila akterjev, kot je bilo v tem okviru prvotno predvideno v zakonodaji, namreč ne more privesti do izogibanja obveznostim, ki izhajajo iz te direktive.

65.

Priznam, da je treba zaradi umestitve zapletenejših primerov v besedilo člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju to določbo rahlo razširiti. ( 20 ) Vendar je taka razširitev z vidika logike in namena te določbe ter glede na splošno področje prava, katerega del je, precej samoumevna. Poleg tega je združljiva z uporabo trpnika v besedilu odstavkov 1 in 2 člena 36 te direktive, ki sicer določata, kdo je prejemnik informacij, ne pa tudi, kdo naj bi te informacije zagotovil.

66.

Če se namreč obveznosti razkritja informacij, ki izhajajo iz odstavkov (1) in (2) člena 36 Direktive o življenjskem zavarovanju, obravnavajo v tem okviru, je jasno, da te obveznosti nastanejo za vse stranke, ki sklenejo zavarovalno pogodbo z „zavarovalcem“. Navedena odstavka torej določata „dinamično“ obveznost razkritja informacij, ki „se premika“ skupaj s spremembo stranke zavarovalne pogodbe. Po drugi strani pa je mogoče morebitno dodatno obveznost iz odstavka 3 navedenega člena naložiti zgolj „zavarovalnicam“, ki v skladu z zahtevami iz člena 4 Direktive o življenjskem zavarovanju tvorijo jasno določeno in zaprto skupino, če se države članice odločijo, da bodo presegle najnižje harmonizirane standarde, določene v tej direktivi. Če se torej pojavi potreba po tej dodatni obveznosti, se lahko ta naloži zgolj eni vrsti pogodbene stranke (to je zgolj „zavarovalnici“). Ta obveznost je torej še naprej „statična“.

67.

Za opredelitev osebe, ki nosi dinamično obveznost razkritja informacij iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, je treba v slogu prave algebrske enačbe opraviti presojo dveh spremenljivk. Prva je obstoj „zavarovalne pogodbe“. Druga se nanaša na obstoj „zavarovalca“. V nadaljevanju bom preučil, ali sta v okoliščinah postopkov v glavni stvari obe spremenljivki izpolnjeni (točki 1 in 2), nato pa bom predlagal odgovor na prvo vprašanje v zadevi C‑143/20 in prvo vprašanje v zadevi C‑213/20 (točka 3).

68.

Kaj je „zavarovalna pogodba“ v smislu Direktive o življenjskem zavarovanju? V besedilu Direktive o življenjskem zavarovanju ni ničesar o tem pojmu. Prav tako se navedena direktiva v zvezi s tem ne sklicuje na pravo držav članic. V uvodni izjavi 44 te direktive je namreč izrecno navedeno, da ni namenjena harmonizaciji pogodbenega prava držav članic. Namesto tega so odločitve o vsebini tega prava prepuščene državam članicam, razen če ta direktiva ne določa drugače. ( 21 ) Zato je treba pomen izraza „zavarovalna pogodba“ določiti ob upoštevanju okvira, v katerega spada Direktiva o življenjskem zavarovanju, in ga v okviru prava Unije razlagati samostojno in enotno. ( 22 )

69.

Sodišče Evropskega združenja za prosto trgovino (European Free Trade Association, EFTA) je že imelo priložnost pojasniti, da je obstoj pravnega posla, ki zajema „nov in neodvisen odplačni prevzem tveganja“, eno od osnovnih načel „zavarovalne pogodbe“ v smislu Direktive o življenjskem zavarovanju. ( 23 ) To je tudi stališče, ki ga je Sodišče zavzelo v različnih okvirih, v katerih je obravnavalo bistvene značilnosti zavarovalnih transakcij. Tudi tu je bistveno dejstvo, da se zavarovatelj zaveže, da bo za zavarovanca v zameno za vnaprejšnje plačilo premije ob nastanku zavarovalnega primera opravil storitev, ki je bila dogovorjena ob sklenitvi pogodbe. ( 24 ) Taka transakcija vključuje obstoj pogodbenega razmerja med (običajno) zavarovateljem in osebo, katere tveganja so krita z zavarovanjem. ( 25 )

70.

Navedenima opredelitvama je skupno to, da dajeta poudarek ekonomski logiki (to je prevzemu tveganja), ne pa formalnim pogodbenim dogovorom. V konkretnem primeru produktov življenjskega zavarovanja je namreč „tveganje“, ki ga nosi (institucionalni) subjekt (običajno je to zavarovalnica), to, da lahko obveznost izplačila nastane pred iztekom dogovorjene zavarovalne dobe in da je treba zavarovalcu zagotoviti nadomestilo za kakršno koli izgubo, nastalo ob zapadlosti pogodbe. Obveznost, ki jo prevzame zavarovalec, običajno ustreza plačilu premije v celotnem obdobju trajanja zavarovalne police.

71.

Jasno je, da je člen 36 Direktive o življenjskem zavarovanju namenjen zagotavljanju pomoči zavarovalcem pri sprejemanju premišljene odločitve glede prevzema obveznosti na podlagi na novo sklenjenega pogodbenega razmerja, povezanega z zavarovalnimi produkti. V uvodni izjavi 52 te direktive je namreč pojasnjeno, da je krepitev položaja zavarovalcev in potrošnikov v okviru sklepanja pravnih poslov, ki privedejo do sklenitve pogodbe o življenjskem zavarovanju, cilj, na katerem temelji obveznost razkritja informacij. ( 26 ) To pomeni, da je ta direktiva namenjena zagotavljanju, da bodo navedene stranke imele na voljo vsa potrebna orodja, da bodo lahko opravile lastno oceno tveganj, ki jih bodo najverjetneje prevzele. ( 27 )

72.

Če torej potrošnik s sklenitvijo takega pravnega posla s tretjo osebo prevzame novo in neodvisno tveganje (ali obveznost), je namen obveznosti razkritja informacij v fazi pred in po sklenitvi pogodbe, ki izhajajo iz člena 36 Direktive o življenjskem zavarovanju, omogočiti, da bo lahko ta potrošnik ob poznavanju vseh pomembnih dejstev izbral pogodbo, ki mu najbolj ustreza, in sicer tako pred kot med obstojem te pogodbe.

73.

Za odgovor na vprašanje, ali je bila taka obveznost dejansko prevzeta, je treba opraviti presojo dejanskih okoliščin posamezne zadeve, ki jo lahko načeloma najbolje opravi predložitveno sodišče. Vendar je iz stališč, ki so bila predložena Sodišču, razvidno, da ni sporno, da so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari predložile ločene „izjave“ o pristopu k zadevnima pogodbama o skupinskem življenjskem zavarovanju. S tem so tožeče stranke v postopku v glavni stvari sprejele nekatere pravice in obveznosti. Obveznosti naj bi zajemale finančno breme rednega plačevanja premij, ki jih je zavarovalnica nato vlagala v enote investicijskih skladov, na katere so bile vezane zadevne police. Pravice pa naj bi se med drugim odražale v jamstvu za izplačilo dospele zavarovalne vsote, na podlagi katerega naj bi tožeče stranke po izteku 15‑letne zavarovalne dobe prejele izplačilo, ki bi lahko bilo višje od celotnega zneska, vloženega v okviru zadevnih zavarovalnih polic, oziroma vsaj enakovredno temu znesku naložbe. Glede na obstoj teh osnovnih elementov se z vidika Direktive o življenjskem zavarovanju zdi, da so izjave o pristopu k pogodbama o skupinskem življenjskem zavarovanju privedle do sklenitve „zavarovalnih pogodb“ v smislu te direktive.

74.

Te ugotovitve ne omaja niti pojasnilo predložitvenega sodišča, da potrošnik, če pristopi k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, v skladu s poljskim pravom dejansko ni pogodbena stranka te pogodbe, ampak pridobi zgolj status „zavarovanca“.

75.

Ni naloga tega sodišča, da razlaga nacionalno pravo ali se izreka o njem. Vendar mi še vedno ni jasno, kako bi lahko nekdo brez kakršne koli pogodbe sploh pridobil status zavarovanca. Pri tem seveda predpostavljam, da zavarovanec v takem položaju mora biti v neke vrste (pogodbenem) pravnem razmerju. Za pristopno izjavo, ki so jo tožeče stranke v postopkih v glavni stvari očitno podpisale, bi se lahko štelo, da pomeni pridružitev prvotni pogodbi, sklenjeni med zavarovateljem in zavarovalcem, pri čemer bi tožeče stranke postale (pridruženi) zavarovalci v okviru prvotne pogodbe. Kot druga možnost bi bilo mogoče to izjavo razumeti tudi kot sklenitev druge pogodbe med zavarovalcem in zavarovancem. Tako bi v okviru nacionalnega prava obstajali dve zaporedni pogodbi: prva bi bila sklenjena med zavarovateljem in prvotnim zavarovalcem, druga pa med zavarovalcem in potrošnikom.

76.

Vendar si težko predstavljam, da v nacionalnem pravu dejansko ni bil predviden nobeden od teh dveh primerov, saj bi to pomenilo, da bi zavarovanci (brez kakršne koli pogodbe) dejansko lebdeli v nekakšni pravni praznini. ( 28 )

77.

Glede na informacije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, se zdi, da je druga možnost verjetnejša. V tem primeru bi namreč v skladu z nacionalnim pravom obstajali dve zaporedni pogodbi. Na eni strani bi obstajalo „predhodno“ pravno razmerje med zavarovalnico in „prvotnim“ zavarovalcem, ki je podlaga za pogodbo o skupinskem življenjskem zavarovanju. Na drugi strani pa bi se med zavarovalcem in potrošnikom vzpostavilo novo in neodvisno „naknadno“ pravno razmerje.

78.

Zato je očitno, da so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari ne glede na nejasno in nerazrešeno pravno opredelitev dejanskega stanja v skladu s poljskim pravom sklenile „zavarovalno pogodbo“ v smislu Direktive o življenjskem zavarovanju in da so zadevna pravna razmerja nastala ločeno na podlagi „prvotne“ (in „predhodne“) zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in zavarovalcem.

79.

Direktiva o življenjskem zavarovanju tudi v zvezi s pojmom „zavarovalec“ ne vsebuje nobene opredelitve ali napotitve na nacionalno pravo. Vendar je iz strukture Direktive o življenjskem zavarovanju razvidno, da se pojem „zavarovalec“ praviloma sicer nanaša na osebo, ki v pravnem razmerju, ki opredeljuje „zavarovalno pogodbo“, deluje kot naslovnik oziroma prejemnik določenih storitev, ( 29 ) vendar ni nujno, da se ta pojma prekrivata. ( 30 )

80.

Sodišče je v zvezi s členom 36 Direktive o življenjskem zavarovanju nedavno navedlo, da je treba glede na cilj varstva potrošnikov, ki izhaja iz uvodne izjave 52 te direktive, uporabo izraza „zavarovalec“ v tem členu razlagati široko in vanjo vključiti tudi pojem „potrošnik“. ( 31 )

81.

Enako logiko bi bilo treba po mojem mnenju uporabiti tudi v obravnavanih zadevah.

82.

Kot sem pojasnil v točkah 77 in 78 teh sklepnih predlogov, so tožeče stranke v obravnavanih zadevah očitno sklenile individualni „zavarovalne pogodbe“ v smislu člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju z različnima zavarovalcema. Zadevna zavarovalca sta v okviru teh pogodb, ki so bile „naknadno“ sklenjene na podlagi razmerij med zavarovalnicama in zavarovalcema iz postopkov v glavni stvari, vidika pristopa k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju delovala kot ponudnika. To, da sta ta zavarovalca najverjetneje delovala zgolj kot posrednika pri pospeševanju prodaje skupinskega življenjskega zavarovanja tretjim osebam (to je tožečim strankam v postopkih v glavni stvari), ne vpliva na status ponudnika, ki ga imata v okviru zadevnih „naknadnih“ zavarovalnih pogodb. Kot namreč pojasnjuje predložitveno sodišče, lahko potrošnik, ki pristopi k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, pričakuje, da bo imel enake pravice in prevzel enake obveznosti, kot izhajajo iz pogodbe o individualnem življenjskem zavarovanju, ki jo sklene neposredno z zavarovalnico.

83.

Zato so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari, s podpisom zadevnih „izjav“, ki so jih predložile zavarovalcema v postopkih v glavni stvari, dejansko prevzele enake pravice in obveznosti kot „zavarovalci“ v smislu člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, čeprav so v okviru skupinskega življenjskega zavarovanja nastopale zgolj kot potrošniki, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

84.

Potem ko sem podal pojasnila v zvezi z obema spremenljivkama iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, je mogoče preučiti, ali se ta določba uporablja v okoliščinah obravnavanih zadev.

85.

Kot sem pojasnil v točki 66 teh sklepnih predlogov, se zaradi narave obveznosti razkritja predpogodbenih informacij, kot je določena v členu 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, vzpostavlja „premičen“ vir obveznosti razkritja informacij, ki se giblje glede na potrebo po zagotavljanju varstva zadevnemu potrošniku.

86.

Ko sta zavarovalca iz postopka v glavni stvari predlagala, naj se z zadevnimi tožečimi strankami vzpostavijo ločena pravna razmerja, v okviru katerih bi te v zameno za pridobitev pravice do zavarovalnega kritja iz naslova skupinskega življenjskega zavarovanja prevzele nova in neodvisna tveganja, sta ta zavarovalca, kot je pravilno poudarila poljska vlada, v okviru zadevnih zavarovalnih pogodb prevzela vlogo ponudnikov. S tem sta dejansko aktivirala „dinamično“ obveznost razkritja informacij iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju. Zadevna zavarovalca bi morala torej tožečim strankam iz postopkov v glavni stvari sporočiti vsaj informacije, naštete v Prilogi III(A) k tej direktivi, da bi jima tako omogočila ocenitev učinkov in tveganj veljavnih pogodb o skupinskem življenjskem zavarovanju in se za tako zavarovanje odločiti ob poznavanju vseh upoštevnih dejstev.

87.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje v zadevi C‑143/20 in prvo vprašanje v zadevi C‑213/20 odgovori:

Člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju je treba razlagati tako, da se na podlagi obveznosti razkritja predpogodbenih informacij iz tega člena od pogodbene stranke, ki sklene pogodbo s potrošnikom, če ta k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju pristopi, ne da bi na podlagi osnovne, prvotne zavarovalne pogodbe prevzel vlogo zavarovalca, zahteva, da potrošniku sporoči vsaj informacije, naštete v Prilogi III(A) k tej direktivi.

88.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi C‑143/20 ter drugim in tretjim vprašanjem v zadevi C‑213/20 v bistvu sprašuje, kakšne in kako podrobne informacije je treba sporočiti tožečim strankam iz postopkov v glavni stvari na podlagi člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju v povezavi s točkama (a)11 in (a)12 Priloge III(A) k tej direktivi. Predložitveno sodišče tudi navaja, da je iz primerjalne jezikovne presoje besedila točke (a)12 Priloge III(a) k tej direktivi v nemškem, francoskem, angleškem in poljskem jeziku razvidno, da poljska različica direktive določa nižji prag obveznosti obveščanja („wskazanie“ oziroma „navedbo“), medtem ko se na podlagi nemške, francoske in angleške različice besedila zahtevajo informacije o naravi, specifikaciji tipa in značilnostih sredstev, ki sestavljajo naložbe.

89.

V zadevi C‑143/20 tožeča stranka v postopku v glavni stvari očitno trdi, da bi morala prejeti podrobne informacije o značilnostih naložbe in pravilih, ki urejajo razporeditev zavarovalnih premij med različne enote indeksa. Zgolj dejstvo, da so bile naložbe povezane s „certifikati“, ki naj bi ga razkrila tožena stranka v tej zadevi, naj namreč ne bi zadostovalo. Tožeči stranki v zadevi C‑213/20 pa trdita, da bi morali prejeti „popolne“ informacije o lastnostih strukturiranih obveznic, kupljenih za sklad zavarovalnega kapitala, vključno s „podrobnimi“ in „izčrpnimi“ informacijami o stopnji, obsegu in vrsti „vseh tveganj“, povezanih s temi naložbami.

90.

Tožena stranka v zadevi C‑213/20 na drugi strani trdi, da na podlagi točke (a)12 Priloge III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju ni treba zagotoviti „podrobnega“ opisa stopnje, obsega in narave tveganja, ki je povezano s sredstvi investicijskega sklada. Tovrstne informacije naj ne bi bile del „narave“ osnovnih sredstev za produkte, vezane na enote investicijskega sklada, v smislu te točke.

91.

Poljska vlada in Komisija se v veliki meri strinjata s tem stališčem. Navedeni stranki v bistvu trdita, da je treba jasno in natančno razkriti le bistvene značilnosti tipičnega kapitalskega sredstva, ki sestavlja investicijski sklad. To naj bi zajemalo razkritje ekonomskih in pravnih lastnosti tega sredstva ter z njim povezanega tveganja.

92.

Strinjam se z zadnjenavedenim stališčem.

93.

Iz točk (a)11 in (a)12 Priloge III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju namreč izhaja, da morajo informacije, ki se potrošniku posredujejo pred sklenitvijo pogodbe o skupinskem življenjskem zavarovanju, vezanem na enote investicijskega sklada, vključevati dva elementa. Prvi element, ki izhaja iz točke (a)11 navedene priloge, se nanaša na „določitev naložb“, s katerimi so povezane koristi, ki izhajajo iz police življenjskega zavarovanja. Z drugim elementom, ki je naveden v točki (a)12 te priloge, pa se zahteva „navedba narave sredstev“, na katerih temelji polica življenjskega zavarovanja, vezana na enote investicijskega sklada.

94.

Informacije o „določitvi naložb“ v investicijskem skladu so lahko, če ni podano nobeno dodatno pojasnilo, izjemno podrobne, čeprav to ni nujno potrebno. Podobno je mogoče tudi informacije glede „narave sredstev“, na katerih temelji zadevna polica, kot take pojasniti z uporabo splošnega finančnega izraza, ki ta sredstva opredeljuje (kot je „izvedeni finančni instrument“), vendar bi tudi to lahko zahtevalo precej podrobna pojasnila glede vrste in delovanja takega sredstva.

95.

Ravno v tem okviru pa uvodna izjava 52 Direktive o življenjskem zavarovanju pridobi dodaten pomen. V njej je namreč več meril, ki jih je treba upoštevati pri razlagi člena 36(1) navedene direktive in Priloge III(A) k tej direktivi. ( 32 ) S tega vidika je v upoštevnem delu besedila uvodne izjave 52 navedeno, da bi bilo treba s to direktivo v državah članicah uskladiti predpise o najmanjšem obsegu informacij, da bi potrošniki dobili „vse podatke, ki so potrebni za to […], da izberejo pogodbo, ki najbolje ustreza njihovim potrebam“. Posredovane informacije morajo vsebovati „jasne in natančne podatke o bistvenih značilnostih produktov, ki jim jih zavarovalnica ponuja“. ( 33 )

96.

Iz navedenih elementov je mogoče po mojem mnenju izpeljati tri ugotovitve. Prvič, Direktiva o življenjskem zavarovanju ni bila namenjena popolni harmonizaciji obsega informacij, ki jih je treba potrošniku zagotoviti pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Zato je mogoče v nacionalnem pravu določiti zahteve, ki so strožje od tistih, določenih z Direktivo o življenjskem zavarovanju. Drugič, stopnja podrobnosti informacij, ki jih je treba razkriti, je odvisna od ocene potreb, ki jih navede potrošnik. Vendar je treba te zahteve uravnotežiti z uporabo objektivnega načela „nujnosti“. Tretjič, informacije, ki jih je treba razkriti po koncu takega uravnoteženja, morajo vsebovati vsaj „bistvene značilnosti“ zavarovalnega produkta. Za izpolnjevanje obveznosti razkritja informacij v fazi pred sklenitvijo pogodbe iz člena 36(1) navedene direktive so te značilnosti določene v Prilogi III(A), zlasti v njenih točkah (a)11 in (a)12. ( 34 )

97.

Očitno je, da presoje tretjega vidika ni mogoče opraviti na abstraktni ravni. Glede na zapletenost zavarovalnih produktov namreč „bistvene značilnosti“ enega od teh produktov niso nujno enake bistvenim značilnostim drugega produkta. Zato je treba presojo izpolnjevanja obveznosti razkritja informacij iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju opraviti na podlagi vsakega posameznega primera glede na konkretne dejanske okoliščine in ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ravnotežja, ki sem jo pojasnil v prejšnji točki teh sklepnih predlogov.

98.

Čeprav to v obravnavanih zadevah ni naloga Sodišča, pa je morda vseeno koristno, če v zvezi s pojasnili, ki jih je predložitveno sodišče podalo glede presoje pravnih in dejanskih elementov, ki jih je obravnavalo, podam naslednje tri ugotovitve.

99.

Prvič, kakršno koli pomensko razhajanje med poljsko in drugimi jezikovnimi različicami besedila točke a(11) Priloge III(A) ne spreminja obsega informacij, ki jih je treba na podlagi te priloge razkriti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je jasno, da se formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Zaradi potrebe po enotni razlagi akta Unije ni mogoče obravnavati ločeno v eni od svojih jezikovnih različic in je zato treba akt razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 35 )

100.

Drugič, v zvezi s položajem, v katerem se je znašla tožeča stranka v zadevi C‑143/20, se strinjam s predložitvenim sodiščem, poljsko vlado in Komisijo, ki trdijo, da preprosta opredelitev enot investicijskega sklada z enim samim izrazom oziroma, drugače povedano, navedba, da te enote sestavljajo „izvedeni finančni instrumenti“ ali „strukturirani produkti“, ne zadostuje za izpolnitev zahtev iz točke a(11) Priloge III(A). Jasno je, da „bistvene značilnosti“ produkta zahtevajo vsaj določen opis ekonomskih in/ali pravnih lastnosti teh enot premoženja, da se potrošnik lahko odloči, ali ta produkt ustreza njegovim potrebam.

101.

Predložitveno sodišče prav tako ugotavlja, da v pogodbi, ki je bila predstavljena tožeči stranki v zadevi C‑143/20, ni bilo niti pravil, ki se uporabljajo bodisi za vrednotenje enot zadevnega sklada bodisi za vrednotenje čistih sredstev celotnega sklada, niti, če je že govora o tem, informacij o tem, kako poteka izbira certifikatov, v katere naj bi se vlagale zavarovalne premije. Informacije, predložene v tako omejenem obsegu, zagotovo ne zadostujejo, da bi potrošnik lahko razumel ekonomsko in pravno naravo osnovnih sredstev ter ocenil z njimi povezana tveganja. Zadnjo besedo v zvezi s presojo, ki sem jo pravkar podal glede na prag za posredovanje informacij, določen v točkah (a)11 in (a)12 Priloge III(A), pa ima seveda predložitveno sodišče.

102.

Tretjič, če naj bi se besedilo uvodne izjave 52 obravnavane direktive sploh kakor koli upoštevalo, potem je treba v zvezi s trditvami tožečih strank v zadevi C‑213/20 navesti, da informacije, ki jima bi jih bilo treba razkriti, ne morejo biti tako „podrobne“ ali „izčrpne“, ko gre za stopnjo, obseg in vrsto „vseh tveganj“, povezanih z njunimi naložbami. „Bistvene značilnosti“ produkta namreč že po definiciji niso „podrobne“ ali „izčrpne“. Nanašajo se zgolj na „bistvene“ elemente tega produkta. Vsa tveganja, povezana z zapletenim naložbenim produktom, je namreč preprosto nemogoče navesti. Vse, kar je treba zagotoviti, je razkritje prave narave osnovnega instrumenta in zanj značilnih strukturnih tveganj, ki so v času razkritja znana ali ki jih je mogoče razumno predvideti. Ne glede na navedeno pa lahko celovito presojo vprašanja, ali so zahteve tožečih strank v zadevi C‑213/20 izključene s področja uporabe točk (a)11 in (a)12 Priloge III(A), kot to določa člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, opravi le nacionalno sodišče.

103.

Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje v zadevi C‑143/20 ter na drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑213/20 odgovori:

Člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju je treba razlagati tako, da se z njim zahteva sporočitev informacij o pravi naravi osnovnega instrumenta in strukturnih tveganjih, ki so značilna zanj. Te informacije zajemajo določitev naložb, s katerimi so povezane koristi polic življenjskega zavarovanja, vezanih na enote investicijskega sklada, in navedbo narave sredstev, na katerih temeljijo te police, ki vključuje vsaj bistvene ekonomske in/ali pravne značilnosti teh naložb in sredstev.

Nacionalno sodišče mora glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve preveriti, ali informacije, ki so bile sporočene potrošniku, dosegajo ta prag.

104.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevi C‑213/20 v bistvu sprašuje, ali člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju vključuje zahtevo po vzpostavitvi ločenega predpogodbenega postopka, v okviru katerega je treba potrošniku razkriti informacije, navedene v Prilogi III(A) k tej direktivi. Če je tako, potem predložitveno sodišče sprašuje, ali navedeni člen nasprotuje določbi nacionalne zakonodaje, kakršna je člen 13(4) zakona o zavarovalništvu, v skladu s katero zadostuje, da se informacije iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju prvič razkrijejo šele v zavarovalni pogodbi in med sklenitvijo te pogodbe.

105.

Tožeči stranki v zadevi C‑213/20 trdita, da bi morali informacije, navedene v Prilogi III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju, prejeti preden sta podpisali izjavi o pristopu k zadevni pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju, ne pa med podpisovanjem teh izjav. Le tako naj bi namreč lahko potrošnik ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejel odločitev o tem, katero zavarovanje najbolj ustreza njegovim potrebam.

106.

Tožena stranka v zadevi C‑213/20 in poljska vlada se s tem stališčem ne strinjata. V bistvu pojasnjujeta, da iz besedila člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju ni razvidno, da bi ta člen določal bodisi potrebo po predpogodbenem postopku bodisi natančen trenutek, v katerem je treba potrošniku sporočiti informacije, navedene v Prilogi III(A) k tej direktivi. Tožena stranka v zadevi C‑213/20 in poljska vlada na podlagi tega pojasnjujeta, da člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju ne nasprotuje členu 13(4) zakona o zavarovalništvu, ker ta ne določa trenutka, v katerem je treba obveznost razkritja informacij dejansko izpolniti.

107.

Komisija opozarja na obstoj analogije z obstoječo sodno prakso Sodišča na področju potrošniških kreditov in pravic potrošnikov, v kateri je bila glede podobnih obveznosti podana razlaga, da je treba informacije razkriti „pravočasno“ pred podpisom pogodbe. ( 36 ) Na podlagi tega naj torej ne bi zadostovalo, da se informacije, navedene v Prilogi III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju, potrošniku sporočijo šele ob sklenitvi pogodbe.

108.

Strinjam se s Komisijo.

109.

Izhodišče za moje stališče je besedilo člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju. V tej določbi je pojasnjeno, da je treba „[p]red sklenitvijo pogodbe o zavarovanju“ sporočiti najmanj informacije, naštete v Prilogi III(A). ( 37 ) Besedilo te določbe pa ne vsebuje nobenega dodatnega pojasnila glede tega, kdaj morajo biti te informacije sporočene oziroma ali je treba v nacionalnem pravu vzpostaviti ločen „predpogodbeni“ postopek. V prvem odstavku Priloge III(A) je zgolj dodano, da je treba take informacije „posredovati jasno in natančno, pisno in v uradnem jeziku države članice obveznosti“.

110.

Na podlagi besedila Direktive o življenjskem zavarovanju bi bilo torej treba najmanjši obseg informacij, določen v tej direktivi, sporočiti pred sklenitvijo zadevne zavarovalne pogodbe. To bi že samo po sebi logično pomenilo, da se „trenutek razkritja informacij“ razlikuje od „trenutka sklenitve pogodbe“.

111.

Poleg tega je iz razlage člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, pri kateri se upošteva besedilo uvodne izjave 52 te direktive, jasno, na kar je pravilno opozorila poljska vlada, da se med obema trenutkoma razlikuje zato, da se potrošnikom zagotovi določeno obdobje, v katerem lahko v celoti izkoristijo raznolikost in večjo konkurenco (na notranjem trgu zavarovalniških poslov), da bi se jim tako „omogočil[o], da izberejo pogodbo, ki najbolje ustreza njihovim potrebam“.

112.

Kljub temu pa Direktiva o življenjskem zavarovanju drugače kakor nekateri drugi instrumenti prava Unije ( 38 ) v zvezi s tem ne določa minimalnega obdobja. Ker to področje ni urejeno s predpisi Unije, je treba v notranjem pravnem redu posamezne države članice v skladu z načelom postopkovne avtonomije določiti postopkovna pravila za varstvo pravic potrošnikov. Vendar ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), niti se z njimi v praksi ne sme onemogočati ali pretirano oteževati uresničevanja pravic, priznanih s pravom Unije (načelo učinkovitosti). ( 39 )

113.

Nič ne kaže na to, da bi se v sporih o glavni stvari postavljala vprašanja glede načela enakovrednosti. Ker pa se lahko na podlagi člena 13(4) zakona o zavarovalništvu po navedbah predložitvenega sodišča informacije, navedene v Prilogi III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju, razkrijejo hkrati s sklenitvijo pogodbe o življenjskem zavarovanju, je treba navedeno določbo preučiti glede na učinkovitost cilja, ki se uresničuje z Direktivo o življenjskem zavarovanju, zlasti z njenim členom 36(1).

114.

V zvezi s tem je iz pojasnil strank, ki so na voljo v sodnem spisu, razvidno, da je bilo v členu 13(4) zakona o zavarovalništvu uporabljeno nedoločno besedilo člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, ne da bi bilo v njem določeno, kdaj je treba razkriti informacije, navedene v Prilogi III(A) k tej direktivi.

115.

To samo po sebi ni problematično. Člen 36 Direktive o življenjskem zavarovanju namreč – tudi če bi se razlagal glede na predmet in cilj te direktive – ne določa, da je treba v nacionalni zakonodaji, s katero se prenaša ta direktiva, predpisati natančen trenutek, minimalno obdobje ali celo ločen postopek za razkritje informacij. Vendar je treba potrošnikom v dejanskih okoliščinah posamezne zadeve obenem zagotoviti dovolj časa, da se lahko ob poznavanju vseh pomembnih dejstev odločijo, katero zavarovalno pogodbo želijo skleniti. Potrošniki pa lahko tako odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo le, če se jim v pisni obliki zagotovi najmanjši obseg upoštevnih informacij in če imajo na voljo dovolj časa, razen če se temu izrecno ne odpovejo, da pretehtajo tveganja in koristi, ki izhajajo iz zadevne odločitve o pogodbi.

116.

Očitno je, da bi načelo učinkovitosti nasprotovalo temu, da bi se take informacije bodisi zgolj ustno bodisi zgolj pisno zagotovile šele ob podpisu zavarovalne pogodbe. Zato se besedilo nekaterih direktiv Unije na področju varstva potrošnikov sklicuje na potrebo po tem, da se potrošniku posredujejo nekatere minimalne informacije „pravočasno“ pred sprejetjem odločitve o nakupu. ( 40 ) Sodišče je tako razlago podalo tudi v zvezi s podobno subjektivnim besedilom člena 6(1) Direktive 2011/83/EU, čeprav ta direktiva navedenega izraza sploh ne vsebuje. ( 41 )

117.

Glede na predmet in namen Direktive o življenjskem zavarovanju je treba potrošniku pri sprejemanju njegove odločitve zagotoviti enako „varovalno“ obdobje. Natančno trajanje tega ustreznega obdobja za razmislek je nedvomno odvisno od posameznega primera, saj je treba upoštevati dejavnike, kot so zapletenost ponujene zavarovalne pogodbe, položaj zadevnega potrošnika ter okoliščine sklepanja pogodbe in njene predstavitve. Glede na navedeno je povsem logično, da lahko v posameznih primerih pride do razhajanja v odgovoru na vprašanji, kaj natančno pomeni izraz „pravočasno“ in ali je bil izpolnjen pogoj „razumnega obdobja za razmislek“.

118.

Sodišču torej predlagam, naj na četrto vprašanje v zadevi C‑213/20 odgovori:

Člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne zagotavlja, da se potrošniku pred sklenitvijo pogodbe pisno ter jasno in natančno posredujejo vsaj informacije, naštete v Prilogi III(A), na podlagi katerih lahko po izteku obdobja za razmislek ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejme odločitev v zvezi s to pogodbo.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so bili ti pogoji v postopkih v glavni stvari izpolnjeni.

119.

Četrto, peto in šesto vprašanje v zadevi C‑143/20 ter peto vprašanje v zadevi C‑213/20 se nanašajo na posledice, ki nastanejo, če se ne razkrijejo vsaj informacije, navedene v členu 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju.

120.

Navedena vprašanja so postavljena z vidika Direktive o nepoštenih poslovnih praksah oziroma Direktive o življenjskem zavarovanju. Ker zadnjenavedena direktiva v primeru nasprotja med tema dvema instrumentoma prevlada nad prvonavedeno, ( 42 ) je treba najprej obravnavati peto vprašanje v zadevi C‑213/20. Obravnava četrtega vprašanja v zadevi C‑143/20 pa bo lahko upravičena le, če se pri iskanju odgovora na peto vprašanje v zadevi C‑213/20 izkaže, da Direktiva o življenjskem zavarovanju ne ureja posledic, ki nastanejo, če se ne razkrijejo vsaj informacije iz Priloge III(A) k tej direktivi.

121.

S petim vprašanjem v zadevi C‑213/20 se sprašuje, ali je treba člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju razlagati tako, da bi lahko potrošnik, če obveznost, določena v tem členu, ni bila pravilno izpolnjena, imel pravico, da zahteva vračilo vseh plačanih zavarovalnih premij, in sicer ne glede na to, ali do tega pride na podlagi morebitne razveljavitve pogodbe oziroma njene neveljavnosti.

122.

Menim, da ni tako. Kot so pravilno izpostavile vse stranke razen tožeče stranke v zadevi C‑213/20, taka razlaga ne izhaja iz besedila člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju. Ta določba preprosto ne ureja posledic neizpolnjevanja obveznosti posredovanja informacij, ki jih zahteva člen 36(1) te direktive. ( 43 )

123.

Sodišče je namreč razsodilo, čeprav v zvezi določbo predhodnico zdajšnjega člena 36(3) Direktive o življenjskem zavarovanju, da „učinki, ki jih nacionalno pravo veže na opustitev posredovanja teh informacij, načeloma niso upoštevni glede združljivosti obveznosti posredovanja s [to določbo]“. ( 44 )

124.

Navedeni niso bili nobeni elementi, prav tako pa niso bile podane nobene trditve, ki bi kazali na to, da bi se morala ta ugotovitev v zvezi s členom 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju kakor koli razlikovati. Seveda mora opustitev posredovanja najmanj informacij iz Priloge III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju povzročiti nastanek posledic. Vendar je treba konkretne vrste posledic v skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije ter ob upoštevanju zahtev po enakovrednosti in učinkovitosti določiti v nacionalnem pravu.

125.

Na podlagi tega menim, da člen 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju ne ureja posledic opustitve posredovanja vsaj informacij, naštetih v Prilogi III(A) k tej direktivi, ki jih je treba zato določiti v nacionalnem pravu.

126.

S četrtim, petim in šestim vprašanjem v zadevi C‑143/20 se sprašuje tudi, ali pomeni opustitev razkritja vsaj informacij, ki se zahtevajo v členu 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ali zavajajočo opustitev v smislu člena 7 te direktive.

127.

Glede na odgovor, ki ga predlagam na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑143/20, ( 45 ) sta peto in šesto vprašanje, ki sta bili postavljeni v navedeni zadevi, brezpredmetni. Zato bom v tem oddelku sklepnih predlogov obravnaval zgolj četrto vprašanje v zadevi C‑143/20 in v okviru te obravnave preučil, ali lahko nerazkritje nekaterih vsaj minimalnih informacij potrošniku pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ali zavajajočo opustitev v smislu člena 7 te direktive.

128.

Poljska vlada in Komisija v bistvu menita, da bi opustitev sporočitve vsaj informacij, ki se zahtevajo v členu 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, lahko pomenila nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Zlasti naj bi lahko pomenila zavajajočo opustitev v smislu člena 7 te direktive, če bi taka opustitev povzročila ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

129.

Poljska vlada dodaja, da te ugotovitve ne omaja niti člen 3(4) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Ta direktiva naj namreč ne bi bila v nasprotju z Direktivo o življenjskem zavarovanju. Namesto tega naj bi jo glede posledic, ki nastanejo zaradi neizpolnjevanja minimalnih zahtev po informacijah, določenih v pravu Unije, dopolnjevala.

130.

S stališčem Komisije in poljske vlade se v veliki meri strinjam.

131.

„Klavzula o nasprotjih“ iz člena 3(4) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je v uvodni izjavi 10 te direktive pojasnjena tako, da se uporablja, le če „ne obstajajo posebne določbe Skupnosti, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, na primer zahteve po informacijah in pravila o načinu predstavitve informacij potrošniku“. Zato daje prednost drugim določbam prava Unije, ki urejajo take posledice. ( 46 )

132.

Vendar Direktiva o življenjskem zavarovanju, kot sem pojasnil v točkah od 121 do 125 teh sklepnih predlogov, ne ureja posledic neizpolnjevanja obveznosti razkritja informacij iz člena 36(1) te direktive. Iz sočasne uporabe teh dveh pravnih instrumentov torej ne more izhajati nobeno očitno nasprotje. ( 47 ) Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah v zvezi s tem vidikom dejansko dopolnjuje Direktivo o življenjskem zavarovanju, saj je v njej zgolj navedeno, katere zahteve, ki izhajajo iz člena 36 zadnjenavedene direktive, bi lahko v smislu člena 7 prvonavedene direktive štele za „bistvene“. ( 48 )

133.

Po tem pojasnilu pa je treba v nadaljevanju nujno preveriti, ali bi lahko neizpolnjevanje obveznosti razkritja informacij iz člena 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju pomenilo nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ali zavajajočo opustitev v smislu člena 7 te direktive.

134.

Namen Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je določiti enotna pravila v zvezi z nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov, da bi se prispevalo k pravilnemu delovanju notranjega trga in da bi se dosegla visoka raven varstva potrošnikov. ( 49 ) Uporablja se za nepoštene prakse, ki so nastale pred poslovno transakcijo, med njo in po njej. ( 50 ) V tem okviru se zdi, da ni sporno, da so tako toženi stranki kot tudi tožeče stranke v postopkih v glavni stvari s tem, da so privolile v pristop k zadevnim pogodbam o skupinskem življenjskem zavarovanju, vezanem na enote investicijskega sklada, sodelovale pri izvajanju „poslovnih praks“ v smislu člena 2(d) navedene direktive. ( 51 )

135.

Člen 5 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah se nanaša na prepoved nepoštenih poslovnih praks. Ta splošna prepoved je določena v odstavku 1 tega člena. ( 52 ) V odstavku 2 tega člena pa je določeno, kaj se šteje za nepošteno: to so poslovne prakse, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale ekonomsko obnašanje „povprečnega potrošnika“. ( 53 ) V odstavku 4 sta nato opredeljeni posebni kategoriji „nepoštenih“ poslovnih praks. Ena od teh kategorij se nanaša na „zavajajoče“ poslovne prakse.

136.

Člen 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je izraz posebne kategorije „zavajajočih poslovnih praks“. ( 54 ) Nanaša se na „zavajajoče opustitve“. Odstavek 1 tega člena trgovcem nalaga pozitivno obveznost, v skladu s katero mora potrošnikom zagotoviti vse informacije, ki štejejo za „bistvene“, za opustitev teh informacij pa so v nacionalnem pravu predvidene kazni, ( 55 ) če taka opustitev povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

137.

Obenem pa iz besedila uvodne izjave 15 v povezavi s členom 7(5) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah in Prilogo II k tej direktivi izhaja zakonska domneva, da je treba informacije, ki se zahtevajo v skladu s členom 36 Direktive o življenjskem zavarovanju, vključno z odstavkom 1 tega člena, šteti za „bistvene“ v smislu člena 7(1) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. ( 56 )

138.

Zato mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin, s katerimi razpolaga, presoditi, prvič, ali je zavarovalec v zadevi C‑143/20 opustil posredovanje „bistvenih informacij“, navedenih v Prilogi III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju; in drugič, ali obstaja možnost, da je tožeča stranka v zadevi C‑143/20 (z vidika standarda razumno pazljivega in povprečnega potrošnika) na podlagi te opustitve sprejela ali bi lahko sprejela odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejela. ( 57 )

139.

Pri tem je bistveno, da lahko to presojo ob popolnem poznavanju vseh okoliščin dejanskega stanja v postopkih v glavni stvari opravi le nacionalno sodišče. Kljub temu pa bi bilo morda koristno navesti dodatni pojasnili, ki ju predložitveno sodišče lahko upošteva pri presoji obravnavanih zadev na podlagi člena 7 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

140.

Prvič, upoštevati je treba, da zakonodajalec Unije na podlagi člena 7(5) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah šteje, da informacije, navedene v Prilogi III(A) k Direktivi o življenjskem zavarovanju, tvorijo absolutni minimum informacij, ki jih je treba razkriti v zvezi s produkti življenjskega zavarovanja. Če te informacije niso zagotovljene, potem iz besedila uvodne izjave 52 Direktive o življenjskem zavarovanju izhaja, da potrošniki ne morejo izbrati „pogodb[e], ki najbolje ustreza njihovim potrebam“. Te domneve morajo potemtakem imeti pomembno vlogo pri presoji, ali je njihovo nerazkritje povzročilo ali bi lahko povzročilo, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

141.

Drugič, standard nadzora, ki ga je treba uporabiti pri presoji, ali bi povprečni potrošnik lahko sprejel zadevno odločitev o poslu, je objektivne narave. V njem se upošteva vidik razumno obveščenega in pazljivega potrošnika. ( 58 ) To merilo je torej samo po sebi ločeno od vseh posebnih in neobičajnih subjektivnih želja posameznega potrošnika. Natančneje, subjektivni občutki posameznega potrošnika, in sicer to, da bi mu bilo subjektivno precej bolj všeč, če bi prejel več informacij, v okviru take presoje (ki je nujno objektivizirana) niso odločilni.

142.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje, postavljeno v zadevi C‑143/20, odgovori:

Člen 7(1) in (5) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah je treba razlagati tako, da opustitev sporočitve vsaj informacij, ki se zahtevajo v členu 36(1) Direktive o življenjskem zavarovanju, pomeni zavajajočo poslovno prakso, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije povprečnemu potrošniku niso bile sporočene informacije, ki jih glede na okoliščine potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in če se s tem povzroči ali bi se utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je tako v postopku v glavni stvari.

143.

Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Woli w Warszawie (občinsko sodišče v Varšavi, Varšava – Wola, Poljska), odgovori, kot je navedeno v nadaljevanju.

Odgovor na prvo vprašanje v zadevi C‑143/20 in prvo vprašanje v zadevi C‑213/20:

Člen 36(1) Direktive 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju je treba razlagati tako, da se na podlagi obveznosti razkritja predpogodbenih informacij iz tega člena od pogodbene stranke, ki sklene pogodbo s potrošnikom, če ta k pogodbi o skupinskem življenjskem zavarovanju pristopi, ne da bi na podlagi osnovne, prvotne zavarovalne pogodbe prevzel vlogo zavarovalca, zahteva, da potrošniku sporoči vsaj informacije, naštete v Prilogi III(A) k tej direktivi.

Odgovor na drugo vprašanje v zadevi C‑143/20 ter drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑213/20:

Člen 36(1) Direktive 2002/83 je treba razlagati tako, da se z njim zahteva sporočitev informacij o pravi naravi osnovnega instrumenta in strukturnih tveganjih, ki so značilna zanj. Te informacije zajemajo določitev naložb, s katerimi so povezane koristi polic življenjskega zavarovanja, vezanih na enote investicijskega sklada, in navedbo narave sredstev, na katerih temeljijo te police, ki vključuje vsaj bistvene ekonomske in/ali pravne značilnosti teh naložb in sredstev. Nacionalno sodišče mora glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve preveriti, ali informacije, ki so bile predložene potrošniku, dosegajo ta prag.

Odgovor na četrto vprašanje v zadevi C‑213/20:

Člen 36(1) Direktive 2002/83 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne zagotavlja, da se potrošniku pred sklenitvijo pogodbe pisno ter jasno in natančno posredujejo vsaj informacije, naštete v Prilogi III(A), na podlagi katerih lahko po izteku obdobja za razmislek ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejme odločitev v zvezi s to pogodbo. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so bili v postopku v glavni stvari ti pogoji izpolnjeni.

Odgovor na četrto vprašanje v zadevi C‑143/20:

Člen 7(1) in (5) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da opustitev sporočitve vsaj informacij, ki se zahtevajo v členu 36(1) Direktive 2002/83, pomeni zavajajočo poslovno prakso, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije povprečnemu potrošniku niso bile sporočene informacije, ki jih glede na okoliščine potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in če se s tem povzroči ali bi se utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je tako v postopku v glavni stvari.