1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid (sodišče za gospodarske spore št. 2 v Madridu, Španija), se nanaša na razlago člena 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 2 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe, ki jo je RH s sedežem v Cordobi (Španija) vložil za povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992, ( 3 ) proti štirim družbam skupine Volvo, od katerih imajo tri sedeže v drugih državah članicah, in ne v Kraljevini Španiji.

3.

Zadeva je predložena Sodišču, da pojasni, ali člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 neposredno določa pristojno sodišče brez napotitve na notranje pravo držav članic.

4.

Čeprav se zdi, da je odgovor na to vprašanje mogoče izpeljati iz nekaterih odločb Sodišča, natančneje iz novejših odločb v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti, pa je zlasti glede na pomisleke predložitvenega sodišča očitno, da ga je treba dopolniti glede treh drugih, tesno povezanih vidikov.

5.

Cilja pravne varnosti in učinkovitosti zapletenega pravdnega postopka za povrnitev škode, povzročene s protikonkurenčnimi ravnanji, namreč upravičujeta, da se nacionalnim sodiščem dajo koristna pojasnila glede določitve krajevno pristojnega sodišča in soobstoja več naveznih okoliščin, upoštevanih v odločbah Sodišča. Ob tej priložnosti bo treba preučiti tudi vprašanje svobode držav članic, da ta pravdni postopek centralizirano obravnavajo pred specializiranimi sodišči, ki so ga nekatere od njih postavile v pisnih stališčih.

6.

Tako bom predstavil razloge, iz katerih v bistvu menim:

7.

V uvodnih izjavah 15, 16 in 34 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

8.

Člen 1(1) Uredbe št. 1215/2012, ki spada v poglavje I te uredbe, naslovljeno „Področje uporabe in opredelitve pojmov“, določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. […]“

9.

Poglavje II te uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, v oddelku 1 z naslovom „Splošne določbe“ vsebuje člene od 4 do 6.

10.

Člen 4(1) navedene uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

11.

Člen 5(1) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.“

12.

Oddelek 2 navedenega poglavja, naslovljen „Splošne določbe“, vsebuje člene od 7 do 9.

13.

Člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

14.

Člen 26 navedene uredbe, ki je vključen v oddelek 7 poglavja II, naslovljen „Dogovor o pristojnosti“, v odstavku 1 določa:

„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil[a] v postopek, da bi ugovarjal[a] pristojnosti ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče.“

15.

Kot je razvidno iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je RH s sedežem v Cordobi med letoma 2004 in 2009 za svojo dejavnost cestnega prevoza pri pooblaščenem prodajalcu Volvo Group España, SA kupil pet tovornjakov. Lastništvo enega od tovornjakov je bilo leta 2008 s pogodbo o lizingu preneseno na RH.

16.

Evropska komisija je 19. julija 2016 sprejela Sklep v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT 39824 – Tovornjaki) [C(2016) 4673 final], katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 6. aprila 2017. ( 7 )

17.

Komisija je s tem sklepom ugotovila, da je od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011 obstajal kartelni sporazum 15 mednarodnih proizvajalcev tovornjakov, med katerimi so bili AB Volvo, Volvo Lastvagnar AB in Volvo Group Trucks Central Europe GmbH, glede dveh kategorij proizvodov, in sicer tovornjakov, težkih od 6 do 16 ton (srednjetežki tovornjaki), in tistih, ki so težji od 16 ton (težki tovornjaki), ne glede na to, ali gre za rigidne ali priklopne tovornjake.

18.

Glede na navedeni sklep ( 8 ) je „[k]ršitev […] obsegala dogovarjanje glede cen in povišanj bruto cen za tovornjake v [Evropskem gospodarskem prostoru; v nadaljevanju: EGP]; dogovarjanje o časovnem okviru in prenosu stroškov za uvedbo tehnologij z nizkimi emisijami za srednjetežke in težke tovornjake v skladu s standardi Euro 3 do 6. Glavne uprave naslovnikov so bile do leta 2004 neposredno vključene v pogovore o cenah, povišanjih cen in uvedbi novih emisijskih standardov. Najpozneje od avgusta 2002 dalje so pogovori potekali prek nemških hčerinskih družb, ki so v različnem obsegu poročale svojim glavnim upravam. Izmenjava je potekala na multilateralni in bilateralni ravni. Dogovori so vključevali sporazume in/ali usklajena ravnanja v zvezi z določanjem cen in povišanjem bruto cen za uskladitev bruto cen v EGP ter časovni okvir in prenos stroškov za uvedbo tehnologij z nizkimi emisijami v skladu s standardi Euro 3 do 6. Kršitev je obsegala celoten EGP in je trajala od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011.“

19.

Komisija je posledično naložila globe vsem sodelujočim subjektom, vključno z družbami Volvo, Volvo Lastvagnar in Volvo Group Trucks Central Europe, razen subjektu, ki mu je bila priznana imuniteta. ( 9 )

20.

RH je vložil tožbo proti družbam Volvo, Volvo Lastvagnar in Volvo Group Trucks Central Europe ter španski hčerinski družbi teh matičnih družb, Volvo Group España (v nadaljevanju: družbe Volvo).

21.

Navedene družbe so izpodbijale le mednarodno pristojnost ( 10 ) predložitvenega sodišča. Sklicevale so se na člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 in sodno prakso Sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da je tam navedeno merilo pristojnosti, to je „kraj[…] kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“, pojem prava Unije in da gre za kraj vzročnega dogodka, v obravnavani zadevi kraj ustanovitve kartela proizvajalcev tovornjakov. Tega kraja naj ne bi bilo mogoče enačiti s krajem stalnega prebivališča tožeče stranke in naj bi bil zunaj Španije, v drugih državah članicah.

22.

Predložitveno sodišče poudarja, da bi lahko bila v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mednarodna pristojnost španskega sodišča utemeljena glede na kraj, kjer je škoda nastala. Opozarja, da bi bil to v skladu s sodbo z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide, ( 11 ) kraj sedeža oškodovane osebe. Dodaja, da je Sodišče v sodbi z dne 29. julija 2019, Tibor‑Trans, ( 12 ) ki se je nanašala na tožbo, ki je bila na Madžarskem vložena proti drugemu članu istega kartela in je imela enak predmet kot ta, ki jo je vložil RF, odločilo, da „[k]adar je trg, prizadet s protikonkurenčnim ravnanjem, v državi članici, na ozemlju katere naj bi domnevno nastala škoda, je treba ugotoviti, da je kraj nastanka škode za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 v tej državi članici“. ( 13 )

23.

Predložitveno sodišče izraža pomisleke glede vprašanja, ali se ta sodna praksa nanaša na mednarodno pristojnost sodišč države članice, v kateri je bila povzročena škoda, ali pa neposredno določa tudi nacionalno krajevno pristojnost znotraj te države članice.

24.

Pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) ( 14 ) pravilo, določeno v členu 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ne ureja nacionalne krajevne pristojnosti. Ker ni posebnega nacionalnega pravila za določitev krajevne pristojnosti sodišča v tožbah na področju zasebnega konkurenčnega prava, so ustrezna pravila o pristojnosti pravila, ki se uporabljajo na področju nelojalne konkurence in so določena v členu 52(1), točka 12, Ley de Enjuiciamiento Civil 1/2000 (zakon o civilnem postopku 1/2000). Zato je pristojno sodišče sodišče v kraju, kjer je nastala škoda, in sicer v kraju nakupa vozila ali sklenitve pogodbe o lizingu.

25.

Predložitveno sodišče meni, da bi bilo mogoče člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati enako, kot ga je Sodišče razlagalo v svoji sodni praksi glede sodne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. Sodišče naj bi v sodbah z dne 3. maja 2007, Color Drack, ( 15 ) in z dne 9. julija 2009, Rehder, ( 16 ) odločilo, da člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 neposredno določa pristojno sodišče brez napotitve na notranje pravo držav članic. V takem primeru bi bilo pristojno sodišče sodišče v kraju, kjer ima sedež oškodovanec kartelnega sporazuma.

26.

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid (sodišče za gospodarske spore št. 2 v Madridu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 7, točka 2, Uredbe [št. 1215/2012], ki določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožena v drugi državi članici: ,v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka‘, razlagati tako, da določa samo mednarodno pristojnost sodišč države članice, kjer je navedeni kraj, tako da se za konkretno določitev nacionalnega sodišča, ki je krajevno pristojno znotraj te države, uporabijo nacionalne procesne določbe, ali pa ga je treba razlagati kot mešano določbo, ki torej neposredno določa tako mednarodno pristojnost kot tudi nacionalno krajevno pristojnost, brez potrebe po uporabi nacionalne zakonodaje?“

27.

Pisna stališča so Sodišču predložile družbe Volvo, španska, francoska in nizozemska vlada ter Evropska komisija.

28.

Obravnava, ki je bila prvotno določena za 17. december 2020, je bila zaradi zdravstvene krize preklicana, vprašanje, ki je bilo postavljeno za ustni odgovor, pa je bilo preoblikovano v vprašanje za pisni odgovor in dopolnjeno z drugimi vprašanji. Družbe Volvo, španska vlada in Komisija so na ta vprašanja odgovorile v določenih rokih.

29.

Družbe Volvo so predlagale, naj se predlog razglasi za nedopusten, ker je odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča jasen.

30.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, prvič, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki se sprejme, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati. Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti, razen če niso povezana s sporom v glavni stvari. ( 17 )

31.

Predložitveno sodišče je v obravnavanem primeru navedlo prav razloge za pomisleke, ki jih ima glede svoje krajevne pristojnosti in ki utemeljujejo njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe. Ti razlogi izhajajo iz neobstoja izrecne odločitve Sodišča v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti glede obsega člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 in iz ustaljene sodne prakse Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), v skladu s katero naj ta določba ne bi izključevala uporabe nacionalnih pravil o pristojnosti.

32.

Menim, da je v teh okoliščinah vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, dopustno.

33.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem izvedeti, ali je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti ne ureja samo mednarodne pristojnosti sodišč države članice, v kateri je navezna okoliščina iz te določbe, ampak tudi krajevno pristojnost sodišč te države.

34.

Predložitveno sodišče je v podporo predlogu za sprejetje predhodne odločbe upravičeno opozorilo, da je Sodišče v enakem dejanskem okviru, kot je ta v zadevi v glavni stvari, in sicer kartel proizvajalcev tovornjakov, v sodbi Tibor‑Trans odločilo o vprašanju pristojnosti sodišča, ki odloča o tožbi za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo konkurenčnega prava. Poudarilo je tudi, da se odgovor Sodišča v tej sodbi ne nanaša izrecno na „mešano“ naravo pravila o pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, v nasprotju z odločbami, izdanimi v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, in sicer sodbah z dne 3. maja 2007, Color Drack, ( 18 ) in z dne 9. julija 2009, Rehder ( 19 ).

35.

Po eni strani ugotavljam, da to novo vprašanje ni osamljeno. ( 20 ) Zdi se torej, da nacionalna sodišča pričakujejo natančnejšo razlago določb Uredbe št. 1215/2012. Po drugi strani menim, da je treba predložitvenemu sodišču odgovoriti z vidika sodbe Verein für Konsumenteninformation in sodbe z dne 24. novembra 2020, Wikingerhof, ( 21 ) ki sta bili izdani po tem, ko je bila obravnavana zadeva predložena Sodišču.

36.

Zato se bom v svoji analizi najprej posvetil vprašanju, postavljenem v zvezi s področjem uporabe pravila o pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. Nato bom predstavil ugotovitve, katerih namen je pojasniti merila za določitev krajevno pristojnega sodišča. Nazadnje bom preučil predlog francoske vlade in Komisije v zvezi z možnostjo držav članic, da se odločijo za praktično ureditev sodišč, v okviru katere se obravnava nekaterih pravdnih postopkov centralizira pred specializiranimi sodišči.

37.

Za preučitev vseh točk naj spomnim, da Uredba št. 1215/2012 razveljavlja in nadomešča Uredbo št. 44/2001, ta pa je nadomestila Bruseljsko konvencijo, zato razlaga Sodišča v zvezi z določbami teh zadnjenavedenih pravnih instrumentov velja tudi za Uredbo št. 1215/2012, kadar je te določbe mogoče opredeliti kot „enakovredne“. ( 22 ) To po eni strani velja za člen 5, točka 3, te konvencije in Uredbe št. 44/2001 ter po drugi strani za člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. ( 23 )

38.

Menim, da je mogoče pomisleke predložitvenega sodišča glede predmeta člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 zlahka odpraviti, odkar je bila izdana sodba Wikingerhof. Sodišče je ugotovilo, da je „sodišče, ki je pristojno na podlagi člena 7, točka 2, [te uredbe], in sicer […] sodišče trga, na katerega vpliva zatrjevano protikonkurenčno ravnanje, […] najprimernejše za odločanje“. ( 24 )

39.

Zato tako kot vse stranke in zainteresirani subjekti, ki so pri Sodišču predložili pisna stališča, ter generalni pravobranilci, ki so se o tem vprašanju posredno izrekli v okviru predhodnih zadev, ( 25 ) menim, da je mogoče izrecno ugotoviti, da je predmet člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 urejati pristojnost sodišč ne samo med državami članicami, ampak tudi na nacionalni ravni, pri čemer druga postopkovna vprašanja še vedno ureja pravo države članice, v kateri je sodišče, ki odloča o sporu. ( 26 )

40.

Tako lahko po eni strani zadostuje poudariti, da tako kot v sodbi z dne 9. julija 2009, Rehder, ( 27 ) izdani v zadevi v zvezi s pogodbenimi razmerji, kar se tiče določb Uredbe št. 44/2001, ugotovitve, ki so enake tistim, na katere se je Sodišče oprlo pri razlagi, ki jo je dalo v sodbi z dne 3. maja 2007, Color Drack, ( 28 ) veljajo glede enakovrednih pravil o posebni pristojnosti v Uredbi št. 1215/2012, saj imajo v sistemu te uredbe enako zgodovino nastajanja, cilj in položaj. Po drugi strani je Sodišče iz teh razlogov enako razlagalo pravila o pristojnosti na področju preživninskih zahtevkov.

41.

Vendar se mi za boljše razumevanje celotne vsebine določb Uredbe št. 1215/2012 zdi smiselno podrobno predstaviti elemente, koristne za razlago člena 7, točka 2, te uredbe ob upoštevanju ne samo njenega besedila, ampak tudi sistema, ki ga vzpostavlja, in ciljev, ki jim sledi. ( 29 )

42.

Prvič, glede člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 je treba izhajati iz njegove primerjave s členom 4(1) te uredbe. Ta člen se nanaša na „sodišča“ države članice, pred katerimi so tožene osebe, ki imajo v tej državi članici stalno prebivališče. Ta splošni izraz določa pristojnost sodišč države članice, obravnavanih skupaj. ( 30 )Določitev krajevno pristojnega sodišča torej urejajo nacionalna pravila.

43.

Nasprotno pa je v členu 7 Uredbe št. 1215/2012, razen v točki 6, zakonodajalec Unije uporabil izraz „pred sodišči, v kraju“ ( 31 ) ali „pred sodišči“, ker gre za možnost, ki jo ima tožeča stranka ob upoštevanju konkretnega kraja kot izjemo od pravila splošne pristojnosti ( 32 ) glede na predmet zahtevka. Tako je v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti merilo iz člena 7, točka 2, te uredbe merilo „kraja, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“. Člen 7, točka 1(a), navedene uredbe prav tako določa, da je lahko v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji oseba tožena „pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti“.

44.

Drugič, opozoriti je treba, da gre pri sistemu, vzpostavljenim z Uredbo št. 1215/2012, ki tožeči stranki omogoča, da se sklicuje na eno od pravil o posebni pristojnosti iz navedene uredbe, za odstopanje, ( 33 ) saj je omejen le na določene zadeve oziroma je namenjen varstvu šibkejše stranke.

45.

Tretjič, poudariti je treba, da je oblikovanje teh pravil o posebni pristojnosti utemeljeno, kot je navedeno v uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1215/2012, s ciljem zakonodajalca, da dovoli izbiro sodišča države članice glede na kraj, s katerim ima spor najtesnejšo zvezo, in s prizadevanji, da se pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. ( 34 ) Sodišče je ta načela vedno upoštevalo pri razlagi pravil o posebni pristojnosti, da bi se priznale ustrezne navezne okoliščine za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti ( 35 ) in določitev sodišča, ki je najprimernejše za odločanje.

46.

To analizo potrjuje poročilo P. Jenarda o Bruseljski konvenciji, ( 36 ) katerega analiza je potrjena v poročilu P. Schlosserja o Konvenciji o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Bruseljski konvenciji ter protokolu o njeni razlagi s strani Sodišča. ( 37 )

47.

V teh okoliščinah, in kot bi se lahko sklepalo že na podlagi obrazložitve prejšnjih sodb Sodišča tako v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji ( 38 ) kot v zadevah v zvezi s preživninskimi obveznostmi, ( 39 ) ni dvoma, da člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 glede na cilje te uredbe neposredno določa pristojno sodišče. ( 40 )

48.

Ker tak odgovor sodišču države članice, ki odloča o sporu na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, nalaga, da ne uporabi notranjega prava o krajevni pristojnosti, menim, da bi ga bilo koristno dopolniti s pojasnili o kraju nastanka domnevne škode ( 41 ) in o konkretni določitvi posebno pristojnega sodišča, še zlasti zaradi razvoja sodne prakse Sodišča na področju pristojnosti v primeru kršitve konkurenčnega prava.

49.

Predložitveno sodišče se je v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe sklicevalo na sodbi CDC Hydrogen Peroxide ( 42 ) in Tibor‑Trans, ki se nanašata na določitev sodišča, pristojnega za odločanje o tožbah za povrnitev škode, povzročene s kartelnimi sporazumi, ki jih je Komisija sankcionirala, ( 43 ) ne da bi razlikovalo med njima, čeprav je Sodišče upoštevalo dva različna kraja nastanka škode in je bilo treba zaradi dejanskih okoliščin postopka v glavni stvari narediti primerjavo z drugo sodbo.

50.

Zato menim, da ima Sodišče tako priložnost, da nacionalnim sodiščem zagotovi vsa koristna pojasnila o obsegu sodbe Tibor‑Trans z vidika sodb Verein für Konsumenteninformation in Wikingerhof, ki ju je Sodišče izdalo po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Sodišče bi moralo tudi pojasniti, ali je mogoče uporabiti več meril za pristojnost, da se uresniči cilj, ki upravičuje njihov obstoj, in sicer dajanje prednosti bližini s sporom.

51.

Čeprav je bila sodba Tibor‑Trans izdana v skoraj enakem okviru, kot je ta v sporu v glavni stvari, pa je treba njeno analizo pojasniti z več vidikov.

52.

Prvič, kot v postopku v glavni stvari je predložitveno sodišče tudi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Tibor‑Trans, odločalo o tožbi za povrnitev škode v obliki povečanih stroškov, plačanih zaradi umetno zvišanih cen tovornjakov, ki so jih povzročila enaka protikonkurenčna ravnanja.

53.

Čeprav se je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Tibor‑Trans, tožeča družba odločila vložiti tožbo samo proti enemu udeležencu zadevnega kartelnega sporazuma, pri katerem se ni oskrbovala, ( 44 ) pa je RH – med drugimi družbami, odgovornimi za zadevni sporazum – vložil tožbo proti več družbam s sedežem zunaj Španije, od katerih pa tovornjakov, ki jih izdelujejo, ni kupoval neposredno. Poleg tega je RH vložil tožbo proti španski hčerinski družbi teh družb, ( 45 ) katere del je španski pooblaščeni prodajalec avtomobilov, pri katerem se je oskrboval, kot je razvidno iz dokumentov iz spisa. ( 46 )

54.

Drugič, predložitveno sodišče je imelo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Tibor‑Trans, pomisleke glede uporabe – po analogiji – sodbe CDC Hydrogen Peroxide, v kateri je Sodišče kot pristojno sodišče opredelilo sodišče v kraju sedeža tožeče družbe, in sicer zaradi neobstoja neposrednega pogodbenega razmerja med strankami in obveznosti, da se ne upošteva pravilo o pristojnosti, s katerim se daje prednost forum actoris. ( 47 )

55.

Sodišče je odločilo, da je treba „člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da se v okviru tožbe za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo na podlagi člena 101 PDEU, ki je med drugim posledica tajnih dogovorov o določitvi cen in zvišanju bruto cen tovornjakov, ‚kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka‘, v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nanaša na kraj trga, ki je bil s to kršitvijo prizadet, in sicer kraj, kjer so bile cene na trgu izkrivljene in na katerem naj bi oškodovancu nastala ta škoda, tudi če je tožba vložena zoper udeleženca zadevnega omejevalnega sporazuma, s katerim ta oškodovanec ni v pogodbenem razmerju“. ( 48 )

56.

Sodišče je v zvezi z določitvijo škode poudarilo, da je „škoda, zatrjevana v postopku v glavni stvari, […] v glavnem posledica povečanih stroškov, nastalih zaradi umetno zvišanih cen, zaradi česar je očitno neposredna posledica kršitve člena 101 PDEU in torej pomeni neposredno škodo, ki načeloma omogoča utemeljiti pristojnost sodišč države članice, na ozemlju katere je nastala“. ( 49 )

57.

V zvezi s krajem nastanka škode, ki jo je oškodovanec neposredno utrpel, je Sodišče odločilo, da „[k]adar je trg, prizadet s protikonkurenčnim ravnanjem, v državi članici, na ozemlju katere naj bi domnevno nastala škoda, je treba ugotoviti, da je kraj nastanka škode za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 v tej državi članici“. ( 50 )

58.

Sodišče je v utemeljitev te odločitve citiralo točko 40 sodbe flyLAL‑Lithuanian Airlines. Zato po eni strani poudarjam, da je Sodišče v zadevi o kartelnem sporazumu o cenah, ki je bil iste vrste in sankcioniran pod istimi pogoji kot tisti, na katerem je temeljila odškodninska tožba v sodbi CDC Hydrogen Peroxide, ( 51 ) razširilo rešitev, ki jo je uporabilo v zadevi, v kateri je zlorabo prevladujočega položaja ugotovil nacionalni urad za varstvo konkurence in v kateri se je zatrjevalo, da gre za protikonkurenčni sporazum. ( 52 ) Po drugi strani ta rešitev temelji na ujemanju dveh elementov, in sicer kraja prizadetega trga in kraja domnevnega nastanka škode. ( 53 )

59.

Splošneje, v sodbi Tibor‑Trans še številni drugi sklici na sodbo flyLAL‑Lithuanian Airlines kažejo razvoj sodne prakse Sodišča za uskladitev naveznih okoliščin s krajem nastanka škode, ki jo je oškodovanec neposredno utrpel, pa naj gre za povečane stroške pri nakupu ( 54 ) ali izpad prodaje ( 55 ), ne da bi se razlikovalo, ali so bila protikonkurenčna ravnanja ugotovljena s predhodno odločbo organa ali ne. ( 56 )

60.

Ta usmeritev sodne prakse, ki podpira sklicevanje na trg, na katerega so vplivala protikonkurenčna ravnanja, zaradi katerih se zahteva povračilo škode pred sodiščem, je bila pred kratkim potrjena v sodbi Wikingerhof, v kateri je Sodišče odločilo, da tožba, s katero se zahteva prenehanje nekaterih dejanj, ki se izvajajo v okviru pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko, pri čemer ta tožba temelji na trditvi o zlorabi prevladujočega položaja zadnjenavedene stranke, s čimer se krši konkurenčno pravo, spada med zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. ( 57 )

61.

Sodišče je menilo, da je v okoliščinah zadeve iz postopka v glavni stvari „[s]odišče, ki je pristojno na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, to je […] sodišče trga, na katerega vpliva zatrjevano protikonkurenčno ravnanje, […] najprimernejše za odločanje o vprašanju utemeljenosti tega zatrjevanja, in sicer zlasti z vidika zbiranja in ocenjevanja dokazov, ki so v zvezi s tem upoštevni“. ( 58 )

62.

Naj po eni strani opozorim, da je Sodišče v sodbi Wikingerhof pripisalo poseben pomen tej podrobni določitvi kraja, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, ker mu je bilo postavljeno vprašanje o uporabi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 glede na opredelitev zahtevkov tožeče stranke, ( 59 ) in ne o določitvi enega od meril pristojnosti na podlagi tega člena. ( 60 )

63.

Po drugi strani se mi zdi, da je treba ugotovitve izpeljati iz sklicevanj v točki 37 sodbe Wikingerhof na sodbi Tibor‑Trans in Verein für Konsumenteninformation, da bi se po analogiji utemeljila odločitev Sodišča glede sodne pristojnosti.

64.

Sodišče je v točki 34 sodbe Tibor‑Trans, na katero napotuje sodba Wikingerhof, ( 61 ) ki jo je treba razlagati v povezavi s točkama 33 in 35 prvonavedene sodbe, menilo, da izbira kraja, je prizadeti trg, na katerem oškodovanec zatrjuje, da je utrpel škodo, izhaja iz potrebe, da se poišče sodišče, ki je najprimernejše za preučitev odškodninskih tožb v povezavi z dejanjem, s katerim se omejuje konkurenca, zagotovi predvidljivost takega pravila za zadevni gospodarski subjekt in izpolnijo zahteve glede skladnosti s pravom, ki se uporablja za take odškodninske tožbe. ( 62 )

65.

Sodišče je v točki 38 sodbe Verein für Konsumenteninformation, na katero prav tako napotuje sodba Wikingerhof, ( 63 ) razlago, na podlagi katere je kot kraj nastanka škode določilo kraj, kjer je bilo navedeno vozilo kupljeno, ( 64 ) utemeljilo s tem, da je „tudi v skladu s ciljema bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti iz uvodne izjave 16 Uredbe št. 1215/2012, ker bo nacionalno sodišče za določitev vrednosti nastale škode morda moralo oceniti tržne razmere v državi članici, na ozemlju katere je bilo navedeno vozilo kupljeno. Sodišča zadnjenavedene države članice pa imajo najverjetneje najlažji dostop do dokazov, potrebnih za izvedbo teh ocen.“ ( 65 )

66.

Menim, da v teh treh sodbah razvoj utemeljitve navezne okoliščine, ki jo je uporabilo Sodišče, razkriva konkretno upoštevanje posebne razsežnosti spora na področju konkurence. V primeru nezakonitih ravnanj, ki vplivajo na gospodarski trg, namreč olajšan dostop do dokazov, potrebnih za oceno pogojev tega trga in posledic takih ravnanj, prispeva k učinkoviti organizaciji postopka. ( 66 ) Gre torej za odločilni dejavnik glede izbire sodišča, ki je najprimernejše za zagotavljanje spoštovanja pravil zdrave konkurence, kar vključuje sankcioniranje vsake njene kršitve in zagotavljanje učinkovitosti pravice do varstva oškodovanca.

67.

Tako je treba sodno prakso Sodišča, potrjeno na podlagi takih pragmatičnih dokaznih ugotovitev, umestiti v okvir, katerega pomen je bil nedavno poudarjen. ( 67 ) Izoblikovana sodna praksa Sodišča namreč še naprej prispeva k izvajanju konkurenčnega prava in zlasti zasebne faze uporabe člena 101 PDEU, ( 68 ) ker spodbuja razvoj in uveljavitev odškodninskih tožb, začetih pred nacionalnimi sodišči. ( 69 ) V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče tem sodiščem naložilo varstvo tega prava, s katerim se krepi operativnost pravil Unije o konkurenci. ( 70 ) Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da so odškodninske tožbe zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, vložene pri nacionalnih sodiščih, sestavni del sistema izvajanja teh pravil, katerega namen je sankcioniranje protikonkurenčnih ravnanj podjetij in odvračanje podjetij od takih ravnanj. ( 71 )

68.

Nazadnje, dodatno ukrepanje organov za varstvo konkurence v državah članicah in nacionalnih sodišč je bilo potrjeno v Uredbi Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe. ( 72 ) Poleg tega so bila za ureditev odškodninskih tožb zaradi kršitev določb konkurenčnega prava držav članic in Unije z Direktivo 2014/104 določena nova postopkovna in materialna pravila, ki so morala biti v vseh državah članicah prenesena najpozneje 27. decembra 2016. ( 73 )

69.

Vendar čeprav je namen teh predpisov oškodovanim družbam v celoti povrniti škodo z določitvijo zlasti dokaznih pravil, namenjenih odpravi velikih težav, ki jih pomenijo pogoji za uveljavljanje odgovornosti pri sporih za povračilo škode v konkurenčnem pravu, navedeni predpisi ne vsebujejo posebnih določb na področju pristojnosti.

70.

Čeprav je torej načeloma opredelitev Sodišča v sodbi Tibor‑Trans, da je kraj nastanka škode kraj trga, prizadetega z zadevno kršitvijo, in sicer kraj, kjer so bile cene na trgu izkrivljene in na katerem naj bi oškodovancu nastala ta škoda, ( 74 ) prilagojena okoliščinam, na katere sem opozoril za določitev mednarodno pristojnega sodišča, ( 75 ) pa se mi zdi, da ta opredelitev ni dovolj natančna za določitev krajevno pristojnega sodišča v zadevni državi članici. ( 76 ) Moje stališče je, da je z vidika drugih sodb Sodišča to vir pravne negotovosti pri izbiri glede pristojnosti, ki jo ima tožeča stranka na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. ( 77 )

V zvezi s kazuistiko sodne prakse Sodišča glej tudi Thode, R., op. cit., točki 93 in 95a.

71.

Zato se mi zdi primerno, da se odgovor Sodišča na vprašanja predložitvenega sodišča, ki bi moral biti zaradi okoliščin v postopku v glavni stvari usklajen s sodbo Tibor‑Trans, v zvezi s tem dopolni, da bi se nacionalnim sodiščem zagotovil odgovor, ki presega strogi okvir zadeve, s katerim je bil utemeljen predlog za sprejetje predhodne odločbe. Upoštevati je treba tudi število postopkov, ki bi se lahko začeli zaradi obsežnosti zadevnega kartelnega sporazuma.

72.

Sodišče je v sodbi flyLAL‑Lithuanian Airlines, ki je temelj sodbe Tibor‑Trans, odločilo, da je treba šteti, da „v okviru tožbe za povrnitev škode, povzročene s protikonkurenčnimi ravnanji, ,kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka‘ v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, pomeni med drugim kraj nastanka izgubljenega dobička, ki ga sestavlja izguba prodaje, to je kraj trga, ki so ga prizadela navedena ravnanja in na katerem naj bi oškodovancu nastale te izgube.“ ( 78 )

73.

Natančen kraj nastanka domnevne škode je bilo iz te razlage mogoče zlahka razbrati. Spor je namreč izhajal iz protikonkurenčnih ravnanj gospodarskega subjekta na trgu, na katerem je oškodovanec teh ravnanj, to je letalski prevoznik, opravljal bistveni del svojih dejavnosti, in sicer lete iz Vilne (Litva), glavnega mesta države članice, v kateri ima ta prevoznik sedež, in v to mesto. Sodišče je ugotovilo, da gre za „bistveno prizadeti trg“. ( 79 )

74.

Poleg tega je Sodišče v točki 40 sodbe flyLAL‑Lithuanian Airline poudarilo, da ta rešitev temelji na ujemanju dveh elementov, ki sta kraj trga, prizadetega zaradi ravnanj, ki so izkrivila konkurenco, in kraj nastanka domnevne škode, ki so jo ta ravnanja povzročila. V tem smislu sta zagotovljena omejitev pristojnosti na škodo, ki je nastala na ozemlju ene same države članice, in obstoj povezave med škodovanjem splošnemu interesu in škodovanjem interesom podjetja ali, splošneje, zasebnim interesom.

75.

Ker je bil prizadeti trg trg, na katerem je oškodovanec opravljal bistveni del svojih dejavnosti prodaje letalskih potovanj in na katerem je imel izgubo, ( 80 ) je bil ta pogoj ujemanja nujno izpolnjen. ( 81 ) Na podlagi tega pogoja je bilo treba dejansko določiti, da je krajevno pristojno sodišče v kraju, kjer ima sedež podjetje, oškodovano zaradi protikonkurenčnih ravnanj, ( 82 ) in sicer zaradi narave domnevne škode.

76.

V sodbi Tibor‑Trans je bilo uporabljeno podobno sklepanje kot v sodbi flyLAL‑Lithuanian Airlines. Sodišče je lahko ugotovilo obstoj povezave med trgom, prizadetim zaradi kršitve, in trgom, na katerem so oškodovancu po njegovih navedbah nastali povečani stroški, ker je kot v postopku v glavni stvari trg, ki je bil prizadet zaradi kartelnega sporazuma o cenah tovornjakov, trg države članice, na katerem je podjetje, oškodovano zaradi tega sporazuma, kupilo vozila prek pooblaščenega prodajalca s sedežem v isti državi, ki je tudi država, v kateri opravlja svoje dejavnosti prevoza. ( 83 )

77.

Tako je Sodišče v sodbi Tibor‑Trans kot kraj nastanka škode upoštevalo „kraj, kjer so bile cene na trgu izkrivljene in na katerem naj bi oškodovancu nastala ta škoda“, ( 84 ) in ne kraj, kjer so bili povečani stroški plačani, ( 85 ) kot bi bilo mogoče sklepati iz neposredne prilagoditve točke 43 sodbe flyLAL‑Lithuanian Airlinest, ( 86 ) pri čemer pa ni pojasnilo, da gre za kraj nastanka škode. ( 87 )

78.

Vendar je treba po eni strani ugotoviti, da tako določeno krajevno pristojno sodišče v državi članici ni jasno opredeljivo, v nasprotju s tem, kar je Sodišče odločilo v sodbi CDC Hydrogen Peroxide v podobnem primeru kršitve, ki jo je sankcionirala Komisija, in sicer, da je kot navezno okoliščino upoštevalo kraj sedeža oškodovane osebe.

79.

Da bi se presegel dejanski okvir, v katerem so Sodišču postavljena vprašanja, je treba po drugi strani upoštevati različnost okoliščin, v katerih lahko nastane škoda v primeru kartelnega sporazuma o cenah, ki se močno razlikuje od primerov škodovanja razvoju gospodarske dejavnosti. Posebej v sektorju prodaje vozil in prevoza se namreč kraj trga, prizadetega zaradi protikonkurenčnih ravnanj, ki so povzročila povečane stroške, drugače kot v primeru neposrednega kupca nujno ne ujema s krajem nakupa zadevnega blaga ali krajem, kjer končni kupec opravlja svoje dejavnosti.

80.

Iz teh razlogov in v skladu z načelom, da je treba pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ razlagati ozko, ( 88 ) bi bilo treba opredeliti merila za določitev sodišča, pri katerem lahko tožeča stranka vloži tožbo.

81.

Za to tako kot družbe Volvo, španska vlada in Komisija Sodišče pozivam, naj naredi primerjavo s sodbo Verein für Konsumenteninformation, ker je bila ta sodba izdana v zadevi, ki ima veliko skupnih točk z zadevo v postopku v glavni stvari in tudi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Tibor‑Trans, in ker pomeni njeno nadaljevanje. ( 89 ) Predmet zadevne tožbe je namreč bil povrnitev škode, povzročene zaradi pridobitve navedenih vozil od tretje osebe po ceni, višji od njihove dejanske vrednosti, ( 90 ) zaradi nezakonitega ravnanja njihovih proizvajalcev. ( 91 )

82.

Sodišče je odločilo, da škoda, nastala končnemu pridobitelju, ni niti posredna niti povsem premoženjska in nastane ob pridobitvi takega vozila od tretje osebe. ( 92 ) To merilo je edina upoštevna navezna okoliščina, in sicer zaradi obstoja povezave z materialnim blagom, ki upravičuje, da niso potrebne še druge posebne okoliščine kot v zadevah, v katerih so finančne naložbe povzročile zmanjšanje finančnega premoženja zadevnih oseb. ( 93 )

83.

Tako je zdaj, prvič, jasno, da je v primeru premoženjske škode, ki izhaja iz izgube vrednosti blaga ( 94 ) in torej ni povsem premoženjska, kraj nastanka škode kraj pridobitve tega blaga. ( 95 )

84.

Poleg tega premoženjska škoda izhaja iz dejstva, da je plačilo, opravljeno za pridobitev zadevnega vozila, po razkritju nezakonitega ravnanja njegovega proizvajalca dano za vozilo, ki je imelo nižjo vrednost. ( 96 )

85.

Drugič, zaradi okoliščin iz postopka v glavni stvari se upravičeno postavlja vprašanje o pomenu izraza „pridobitev“, ker je RH sklenil pogodbe o lizingu, v okviru katerih je postal lastnik tovornjakov.

86.

To, da zahtevek za povrnitev škode temelji na konkurenčnem pravu, po mojem utemeljuje ekonomski pristop ( 97 ) k pojmu „pridobitev“, ker se kaže s tem, da se blago, ki je predmet pogodbe o lizingu, knjiži med sredstva v bilanci stanja.

87.

V tem smislu se strinjam z mnenjem generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez‑Bordone, da bi bilo „[p]ravilno izhodišče […] v dejanju, na podlagi katerega je stvar prešla v premoženje prizadetega in povzročila škodo. Kraj nastanka škode je tisti, kjer se je ta posel sklenil“. ( 98 )

88.

Kraj transakcije bi bilo torej mogoče razumeti široko kot kraj, kjer je bil sklenjen dogovor o blagu in ceni, ( 99 ) in ne kot kraj plačila ( 100 ) ali kraj dobave blaga, ki sta lahko v poznejši fazi tega dogovora na drugih krajih. ( 101 )

89.

Menim, da je zahteva po predvidljivosti ( 102 ) za toženo stranko spoštovana, ker se z njenega vidika upošteva kraj trženja blaga, ki ga v obravnavanem primeru opravlja pooblaščeni prodajalec vozil ali kateri koli drug posrednik, pristojen za njihovo prodajo, neodvisno od kakršnega koli prenosa lastništva v pravnem smislu.

90.

To velja tudi za zahtevo po pravilnem delovanju pravosodja zaradi višjega interesa, ki ga lahko pomeni dejstvo, da je sodišče pristojno tudi za preučitev morebitnih zahtevkov – z isto podlago – posrednika, pristojnega za transakcijo, ali za vprašanje morebitnega prenosa povečanih stroškov s slednjega na kupca nižje v verigi, ki je večkrat sredstvo obrambe. ( 103 )

91.

Menim, da so cilji Uredbe št. 1215/2012, kot jih je Sodišče pojasnilo v najnovejših sodbah v zvezi z dokaznimi zahtevami v zadevnih sporih, ki morajo biti izpolnjene pod najboljšimi pogoji, ( 104 ) doseženi tudi z določitvijo kraja nastanka škode v kraju transakcije brez drugih posebnih okoliščin, če ni prišlo do prenosa lastništva.

92.

Drugače kot v sporih, v katerih domnevna povsem premoženjska škoda upravičuje, da se z več konkretnimi elementi nadomesti neobstoj povezave z materialnim blagom, namreč navezna okoliščina kraja transakcije načeloma zadostuje za določitev sodišča, ki je objektivno najprimernejše za analizo sestavnih elementov odgovornosti tožene stranke. ( 105 )

93.

Zato opredelitev pristojnega sodišča kot sodišča v kraju pridobitve tovornjakov, katerih cene so bile umetno zvišane, izpolnjuje dokazne zahteve spora, ker oškodovanec zatrjuje, da je utrpel škodo, povezano s povečanimi stroški tovornjakov v kraju na prizadetem trgu, to je trgu, na katerem opravlja svojo dejavnost, iz enakih razlogov, kot so bili upoštevani v sodbi Verein für Konsumenteninformation. ( 106 ) V obravnavani zadevi to velja za RH.

94.

Zato na koncu tega prvega dela analize, ki se nanaša na določitev pristojnega sodišča na trgu, prizadetem zaradi protikonkurenčnih ravnanj, Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je sodišče, pristojno za odločanje o tožbi za povrnitev škode, nastale zaradi povečanih stroškov, ki jih je plačala oseba, oškodovana zaradi kartelnega sporazuma o cenah, načeloma sodišče v kraju pridobitve zadevnega blaga.

95.

Vseeno pa, kot sem že nakazal, ( 107 ) menim, da je treba iz tega izvzeti primer, v katerem se kraj nastanka domnevne škode ne ujema s krajem opravljanja dejavnosti oškodovanca zaradi ravnanj, ki so izkrivljala cene, ( 108 ) kot na primer pri nakupu vozil v več državah članicah ali na več dobavnih mestih v isti državi članici ali tudi v primeru pridobitve pri prodajalcu s sedežem zunaj prizadetega trga. ( 109 )

96.

Medtem ko so v kraju posamezne transakcije na enem ali več prizadetih trgih pogoji analize enega ali več trgov enaki, pa je drugače pri oceni škode, ki jo je tožeča stranka utrpela kot neposredna oškodovanka. ( 110 ) Predpostavlja se, da bi lahko bila analiza otežena, če pristojno sodišče ni sodišče, na območju katerega oškodovana oseba opravlja gospodarsko dejavnost. Vendar kot je Sodišče že poudarilo, v primeru zavezujoče ugotovljenega nezakonitega kartelnega sporazuma ta ocena pomeni bistvo vloge sodišča, ki odloča o zahtevku za povrnitev škode, ki iz tega izhaja. ( 111 )

97.

V teh okoliščinah menim, da je treba vprašanje, ali je še vedno primerno uporabiti navezno okoliščino sedeža oškodovanega podjetja, ki jo je Sodišče upoštevalo v posebnih okoliščinah, ( 112 ) poglobiti.

98.

Menim, da nekatere okoliščine glede na cilj bližine, določen z Uredbo št. 1215/2012, ( 113 ) utemeljujejo, da je lahko navezna okoliščina sedeža družbe, oškodovane zaradi protikonkurenčnih ravnanj, še vedno primerna za zagotovitev učinkovitosti obravnave teh odškodninskih tožb, ki so zapletene po naravi ( 114 ) in po svojem predmetu v primeru geografsko zelo razpršenih kršitev. ( 115 )

99.

Ne razumem namreč, kako bi bila s tem ciljem bližine, ki se zdaj zelo nazorno pojavlja v sodni praksi Sodišča, ( 116 ) v praksi skladna izbira navezne okoliščine, ki bi pomenila, da mora podjetje, ki bi kupilo več tovornjakov v različnih državah članicah, zadevo predložiti sodišču, na katerega območju pristojnosti bi bil posamezni kraj pridobitve in na katerem poleg tega oškodovana oseba ne bi opravljala dejavnosti. ( 117 ) Poleg tega pravila glede sorodnih pravd iz člena 30 Uredbe št. 1215/2012 ne dajejo zadovoljivih rešitev zaradi pogoja, določenega v odstavku 2, ker se šteje, da lahko sodišče odloča le o škodi, nastali na območju njegove pristojnosti. ( 118 )

100.

V teh okoliščinah je treba znova posvetiti pozornost odločitvi Sodišča v sodbi CDC Hydrogen Peroxide. Predmet zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, so bili zahtevki za povrnitev celotne škode, ki je bila s kartelnim sporazumom o ceni vodikovega peroksida v več državah članicah na različne datume in na različnih krajih, ( 119 ) ki ga je ugotovila Komisija, ( 120 ) povzročena podjetjem, ki delujejo v sektorju pridelave celuloze in papirja ter so med letoma 1994 in 2006 kupila velike količine vodikovega peroksida v različnih državah članicah Unije ali EGP. Poleg tega je bil v primeru več podjetij vodikov peroksid dobavljen tovarnam, ki so v več državah članicah. ( 121 )

101.

Sodišče je v teh okoliščinah, zaznamovanih z več kraji nakupa na različnih trgih, prizadetih zaradi zadevnega sporazuma, odločilo, da je v primeru tožbe proti enemu ali več podjetjem, sodelujočim pri omejevalnem sporazumu, sodišče kraja, kjer ima podjetje sedež, pristojno za odločanje o celotni škodi, ki je navedenemu podjetju nastala zaradi povečanih stroškov, ki jih je plačalo za proizvode, ki so predmet zadevnega kartelnega sporazuma. ( 122 ) Sodišče je v točki 52 te sodbe štelo, da je v zvezi s škodo, ki se kaže v povečanih stroških, kraj, kjer se škoda dejansko pokaže, „načeloma“ v kraju njegovega sedeža.

102.

Zato se mi zdi, prvič, da je razlago iz sodbe CDC Hydrogen Peroxide mogoče uskladiti z razlago v naknadno izdanih sodbah v primeru ujemanja med krajem trga, na katerega je vplivalo izkrivljanje konkurence, in krajem nastanka škode, povzročene zaradi povečanih stroškov ali izgube prodaje, in sicer v sodbah flyLAL‑Lithuanian Airline in Tibor‑Trans, ker so bila v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vozila pridobljena v eni sami državi članici, to je tisti, na katere ozemlju je oškodovanka opravljala svojo dejavnost. ( 123 ) Drugače povedano, če zahteva po bližini utemeljuje dajanje prednosti forum actoris, ne razumem, kaj bi bila težava. ( 124 )

103.

Drugič, kraj sedeža ali glavne poslovne enote, kot je opredeljen v členu 63(1) Uredbe št. 1215/2012, mora biti v tesni povezavi s krajem škode. ( 125 ) Natančneje, dejavnost, ki se opravlja v tem kraju in s katero je povezan spor, bi morala biti podlaga za transakcijo, na kateri temelji odškodninski zahtevek. Menim tudi, da je odločilen kraj, kjer je dejavnost družbe prizadeta, ali kraj, iz katerega se organizira dejavnost.

104.

Tretjič, območje krajev nastanka škode, ki je značilna za protikonkurenčne dejavnosti na notranjem trgu, ( 126 ) in razvoj transakcij, sklenjenih na spletu, ( 127 ) podpirata določitev kraja nastanka škode v kraju sedeža družbe. S tega vidika se mi zdi, da je mogoče stremeti k določeni skladnosti s sodno prakso Sodišča, ki upošteva obseg poseganja v pravice v okviru spleta. ( 128 ) Sodišče je pojasnilo, da to možnost osebe, ki meni, da je oškodovana, da pri sodiščih države članice, v kateri je središče njenih interesov, vloži tožbo za povrnitev celotne zatrjevane škode, upravičuje interes pravilnega delovanja pravosodja, in ne namen posebnega varstva tožeče stranke. ( 129 )

105.

Četrtič, menim, da na področju konkurenčnih ravnanj tveganje za razmah zlorabe postopkov, ki se domnevno lažje organizirajo v kraju sedeža (ali stalnega prebivališča) oškodovane osebe, kar delno upravičuje dajanje prednosti kraju stalnega prebivališča tožene stranke, ( 130 ) ni neodpravljivo. Upoštevati je namreč treba, da odškodninska tožba večinoma temelji na predhodni ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava. ( 131 )

106.

Poleg tega menim, da je treba predloge iz pravne teorije v prid možnosti, da se tožba vloži pri sodišču v kraju, kjer ima tožeča stranka sedež – ker se opirajo na ugotovitev o več prizadetih trgih ( 132 ) ali tveganje, da se tožba vloži pri sodišču države članice, na katero je vplival mednarodni kartelni sporazum, v kateri pa nobena od strank v sporu nima sedeža, ( 133 ) ali celo na relativizacijo cilja določitve enake navezne okoliščine, in sicer okoliščine prizadetega trga – upoštevati pri koliziji pravil in sporih glede pristojnosti. ( 134 )

107.

Splošneje se mi zdi zelo zanimiv tudi predlog, da se kot glavno vodilo pri določitvi pristojnosti sodišč opredeli možnost zadovoljivega povračila za nezakonita dejanja ali kršitve temeljnih načel. ( 135 ) Izraža namreč zamisel, da krepitev učinkovitega uresničevanja pravic na teh konkretnih področjih prispeva k izvajanju splošnih politik preprečevanja.

108.

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da lahko za določitev sodne pristojnosti v zvezi z odškodninskimi tožbami zaradi protikonkurenčnih ravnanj hkrati obstajata dve merili za opredelitev kraja nastanka škode, in sicer zaradi cilja bližine, ki ga je treba izpolniti, in natančneje cilja lažjega dostopa do dokaznih sredstev. Taka rešitev lahko zagotovi skladnost s cilji Direktive 2014/104, ki vsebuje številne določbe v zvezi z dokazovanjem, in sicer zaradi težav pri zbiranju knjigovodskih in finančnih podatkov o podjetjih in zadevnih trgih, ( 136 ) ter prispeva k učinkovitejši rešitvi sporov, katerih zapletenost je razvidna iz dokumentov, ki jih je pripravila Komisija in so zasnovani kot praktična pomoč nacionalnim sodiščem. ( 137 )

109.

V teh okoliščinah menim, da taka razlaga pravil o pristojnosti prispeva k zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva konkurenčnega prava Unije. ( 138 )

110.

Ob koncu splošne analize, ki se nanaša na določitev kraja nastanka domnevne škode in pristojnega sodišča v državi članici, na katere ozemlju je nastala, Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je v okviru tožbe za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo člena 101 PDEU, ki je med drugim posledica tajnih dogovorov o določitvi cen in zvišanju cen blaga, kraj nastanka škode v državi članici trga, prizadetega zaradi te kršitve, na katerem so nastali povečani stroški. Krajevno pristojno sodišče je načeloma tisto, na katerega območju je kraj, v katerem je podjetje, ki svojo dejavnost opravlja v isti državi članici, to blago pridobilo, pri čemer ga je treba določiti glede na ekonomska merila. Če se kraj nastanka škode in kraj dejavnosti oškodovane osebe ne ujemata, se lahko tožba vloži pri sodišču, na katerega območju pristojnosti ima oškodovana oseba sedež.

111.

Zdaj bom pojasnil razloge, iz katerih bom Sodišču predlagal, naj podrobneje navede, da konkretno opredelitev sodišča, določenega na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, urejajo notranji predpisi o organizaciji sodišč, ki jih lahko države članice opredelijo glede na njihovo morebitno specializiranost.

112.

Francoska vlada in Komisija v pisnih stališčih, predloženih Sodišču, v bistvu poudarjata, da člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 sicer določa mednarodno in krajevno sodno pristojnost v čezmejnih sporih v zvezi z delikti in kvazidelikti, vendar so le države članice pristojne, da v okviru svoje organizacije sodstva določijo pristojnosti sodišč, zlasti pristojnosti sodišč, specializiranih na področju odškodninskih tožb zaradi kršitev določb konkurenčnega prava. To analizo v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča v zvezi s tem podpira španska vlada.

113.

Tudi jaz tako mislim, in sicer zaradi sistema, uvedenega z Uredbo št. 1215/2012, in zaradi posebnosti tožb za povračilo škode, povzročene s protikonkurenčnimi ravnanji. ( 139 )

114.

Menim, da bi bilo v nekaterih pogledih mogoče sprejeti razlogovanje po analogiji z razlogovanjem Sodišča v sodbi Sanders in Huber, ( 140 ) v manjšem obsegu pa tudi v sodbi z dne 9. januarja 2015, RG. ( 141 )

115.

V sodbi Sanders in Huber so bila Sodišču predložena vprašanja o koncentraciji sodnih pristojnosti na področju čezmejnih preživninskih obveznosti v prid sodišča prve stopnje, ki je pristojno v kraju, kjer ima sedež pritožbeno sodišče. ( 142 )

116.

Sodišče je tako razlagalo člen 3(b) Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, ( 143 ) v skladu s katerim je za odločanje o čezmejnih sporih v zvezi z preživninskimi obveznostmi pristojno sodišče „v kraju, kjer ima upravičenec običajno prebivališče“.

117.

Gre za eno od določb v zvezi s pravili o pristojnosti, ki so nadomestila pravila iz Uredbe št. 44/2001, ki je dopolnila Bruseljsko konvencijo. ( 144 ) Sodišče je razsodilo, da je „[n]amen te določbe, ki določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost, […] poenotenje kolizijskih pravil o pristojnosti (glej v tem smislu sodbo Color Drack, C‑386/05, EU:C:2007:262, točka 30)“. ( 145 )

118.

Sodišče je v sodbi Sanders in Huber ugotovilo, da čeprav so bila kolizijska pravila o pristojnosti harmonizirana z določitvijo skupnih naveznih okoliščin, so za konkretno določitev pristojnega sodišča še naprej odgovorne države članice, če ta nacionalna zakonodaja ne ogroža ciljev Uredbe št. 4/2009 ali ji ne odvzema polnega učinka. ( 146 )

119.

Sodišče je pojasnilo, da uresničevanje ciljev bližine in pravilnega delovanja pravosodja ne pomeni, da morajo države članice ustanoviti pristojno sodišče v vsakem kraju, ( 147 ) in da je pomembno, da je pristojno tisto sodišče, ki zagotavlja posebej tesno zvezo s krajem, kjer ima preživninski upravičenec običajno prebivališče, kot je navedeno v členu 3(b) Uredbe št. 4/2009. ( 148 )

120.

Sodišče je v zvezi s tem pozitivno ocenilo koncentracijo pristojnosti, ker lahko taka izbira ureditve na področju preživninskih obveznosti prispeva k razvoju specializiranega strokovnega znanja, s katerim se uresničuje del ciljev Uredbe št. 4/2009, in k dobremu delovanju sodstva. ( 149 )

121.

Zato menim, da iz istih razlogov v zvezi s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 zadostuje ugotovitev, da se sodišče, ki odloča o sporu, na tej podlagi izreče za pristojno zaradi upoštevne navezne okoliščine na območju njegove pristojnosti, ( 150 ) to je na delu nacionalnega ozemlja, na katerem izvaja svoje pristojnosti. ( 151 ) Gre tudi za to, da geografsko merilo ne postane navezna okoliščina, razumljena ozko, s katero se daje prednost bližini in zapostavlja pravilno delovanje pravosodja. ( 152 )

122.

Vendar je Sodišče v sodbi Sanders in Huber odločilo, da je treba v primeru koncentracije pristojnosti konkretno preučiti položaj v zadevni državi članici, da se z nacionalno zakonodajo uredbi, ki se uporablja za spor, ne odvzame polni učinek. ( 153 )

123.

Ta pridržek je bil znova izražen v sodbi z dne 9. januarja 2015, RG – ( 154 ) ki se je nanašala na dodelitev pristojnosti specializiranemu sodišču za obravnavo vprašanj vrnitve ali varstva in vzgoje otroka, tudi če je sodišče že začelo postopek vsebinskega odločanja o starševski odgovornosti glede otroka – ( 155 ) pri preučitvi določb o določitvi pristojnega nacionalnega sodišča, ki je v rokah držav članic. Zanimivo je, da je Sodišče v tem primeru upoštevalo cilj glede hitrosti postopkov iz Uredbe št. 2201/2003. ( 156 )

124.

Na področju kršitve konkurenčnega prava pa se zakonodajni okvir, v katerem je v državi članici določena koncentracija pristojnosti, ( 157 ) zelo razlikuje. Menim, da je treba opozoriti na neobstoj omejitev v zvezi z delikti ali kvazidelikti, kot so ti, ki izhajajo iz posebnega predmeta zlasti Uredbe št. 4/2009, ( 158 ) v zvezi s sodbo Sanders in Huber pa na posebnosti zadevne nacionalne zakonodaje glede na cilje te uredbe. ( 159 )

125.

V tem smislu se strinjam s predhodno izraženimi mnenji drugih generalnih pravobranilcev o avtonomiji držav članic pri koncentraciji krajevnih pristojnosti, ki izhajajo ali ne izhajajo iz porazdelitve stvarnih pristojnosti, omejeni s tem, da ne ogroža polnega učinka Uredbe št. 1215/2012, in z načelom enakovrednosti. ( 160 )

126.

Ker poleg tega predmet zadevnih tožb zavzema velik del analize Sodišča, ( 161 ) je treba poudariti elemente, ki so posebej značilni za spor v zvezi s povračilom škode zaradi protikonkurenčnih ravnanj.

127.

Prvič, opozoriti je treba, da postopkovni pogoji za ukrepanje na področju konkurenčnega prava niso urejeni, zato je mogoče utemeljeno meniti, da države članice v okviru svoje organizacije sodstva določijo, katero sodišče je pristojno ratione materiae in kolikšen je obseg njegove pristojnosti, če pri tem upoštevajo načeli enakovrednosti ( 162 ) in učinkovitosti ( 163 ).

128.

Drugič, tako kot Komisija menim, da je treba upoštevati začetek veljavnosti in prenos Direktive 2014/104, ( 164 ) pa tudi tehnično zapletenost pravil, ki se uporabljajo za odškodninske tožbe zaradi kršitev določb konkurenčnega prava. ( 165 )

129.

Iz teh razlogov se mi zdi nujno, da se Sodišče za odgovor predložitvenemu sodišču zgleduje po besedilu sodb z dne 16. maja 2013, Melzer, ( 166 ) ali CDC Hydrogen Peroxide, ki se nanašata na pristojnost v zvezi z delikti in kvazidelikti in v katerih je uporabljen izraz „sodišče, na katerega območju pristojnosti“.

130.

Glede na vse te ugotovitve v zvezi s koncentracijo pristojnosti sodišč Sodišču predlagam, naj člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlaga tako, da čeprav določa mednarodno in nacionalno krajevno sodno pristojnost v čezmejnih sporih v zvezi z delikti in kvazidelikti, se lahko države članice v okviru svoje organizacije sodstva odločijo za centralizirano obravnavo teh sporov pred nekaterimi sodišči, če pri tem upoštevajo načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Predvsem na področju konkurenčnega prava morajo zagotoviti, da pravila, ki jih oblikujejo ali uporabljajo, ne vplivajo na učinkovito uporabo členov 101 in 102 PDEU.

131.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Juzgado de lo Mercantil no 2 de Madrid (sodišče za gospodarske spore št. 2 v Madridu, Španija), odgovori:

Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako: