1

Evropska komisija je 6. maja 2015 sprejela sporočilo z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“ (COM(2015) 192 final). Komisija je v točki 4.3.2 tega obvestila, naslovljeni „E-uprava“, navedla, da so „[k]ontaktne točke med javnimi organi in državljani/podjetji […] neenotne in nepopolne“ ter da „bi bilo [p]otrebe podjetij in državljanov pri njihovih čezmejnih dejavnosti […] lažje izpolniti na podlagi infrastrukture digitalnih storitev instrumenta za povezovanje Evrope ter z razširitvijo in povezovanjem obstoječih evropskih portalov, omrežij, storitev in sistemov […] v ,enotni digitalni portal‘“.

2

Tako se je Komisija zavezala, da bo predstavila nov akcijski načrt za e-upravo 2016–2020, ki bo med drugim vseboval „razširitev in povezovanje evropskega in nacionalnih portalov“ s ciljem oblikovanja zadevnega enotnega digitalnega portala.

3

Poleg tega je Komisija 28. oktobra 2015 sprejela sporočilo z naslovom „Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo“ (COM(2015) 550 final). Komisija je s tem sporočilom predstavila svojo strategijo za enotni trg.

4

V tem okviru je Komisija podala zakonodajni predlog, ki je privedel do sprejetja Uredbe (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. oktobra 2018 o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2018, L 295, str. 1).

5

V skladu z uvodno izjavo 4 Uredba št. 2018/1724 državljanom in podjetjem omogoča enostaven dostop do informacij, postopkov ter storitev za pomoč in reševanje težav, ki jih potrebujejo za uveljavljanje svojih pravic na notranjem trgu. Tako bi vstopno mesto, vzpostavljeno na podlagi te uredbe, lahko pripomoglo k večji preglednosti pravil in predpisov glede različnih poslovnih in življenjskih dogodkov, kot so potovanje, upokojitev, izobraževanje, zaposlitev, zdravstveno varstvo, potrošniške pravice in družinske pravice.

6

V skladu z uvodno izjavo 6 ima Uredba št. 2018/1724 tri cilje, in sicer zmanjšati vsakršno dodatno upravno breme za državljane in podjetja, ki uveljavljajo ali želijo uveljavljati svoje pravice na notranjem trgu, vključno s prostim gibanjem državljanov, popolnoma skladno z nacionalnimi pravili in postopki, odpraviti diskriminacijo in zagotoviti delovanje notranjega trga v zvezi z zagotavljanjem informacij, postopkov in storitev za pomoč in reševanje težav.

7

V uvodni izjavi 7 Uredbe 2018/1724 je navedeno, da bi morala Unija z namenom, da bi državljani in podjetja Unije lahko uveljavljali svojo pravico do prostega gibanja na notranjem trgu, sprejeti posebne nediskriminatorne ukrepe, ki bi državljanom in podjetjem omogočili enostaven dostop do dovolj celovitih in zanesljivih informacij o pravicah, ki jih imajo na podlagi prava Unije, ter do veljavnih nacionalnih pravil in postopkov, ki jih morajo izpolnjevati, ko se preselijo v državo članico, ki ni njihova matična država članica, ali tam živijo ali se izobražujejo oziroma ko tam ustanavljajo podjetja in opravljajo poslovno dejavnost.

8

Kot je navedeno v uvodni izjavi 9 Uredbe št. 2018/1724, pa so državljani in podjetja iz drugih držav članic lahko v slabšem položaju zaradi nepoznavanja nacionalnih pravil in upravnih sistemov, razlik v jezikih, ki se uporabljajo, in geografske oddaljenosti od pristojnih organov v državi članici, ki ni njihova matična država članica. V skladu s to uvodno izjavo je najučinkovitejši način za zmanjšanje teh posledičnih ovir na notranjem trgu, da se čezmejnim uporabnikom in uporabnikom, ki niso čezmejni, v jeziku, ki ga lahko razumejo, omogoči spletni dostop do informacij, da se jim omogoči opravljanje postopkov v celoti na spletu za skladnost z nacionalnimi pravili ter da se jim zagotovi pomoč, kadar pravila in postopki niso dovolj jasni ali kadar se pri uveljavljanju svojih pravic srečajo z ovirami.

9

Tako je v skladu z uvodno izjavo 12 cilj Uredbe št. 2018/1724 vzpostaviti enotno digitalno vstopno mesto kot enotno vstopno točko, prek katere bi lahko državljani in podjetja dostopali do informacij o pravilih in zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava.

10

V tem okviru je v uvodni izjavi 35 Uredbe 2018/1724 navedeno, da je mogoče dostopnost informacij za čezmejne uporabnike bistveno izboljšati, kadar so informacije na voljo v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov.

11

Člen 2 Uredbe št. 2018/1724 določa:

„1.   Enotno digitalno vstopno mesto (v nadaljnjem besedilu: vstopno mesto) vzpostavijo Komisija in države članice v skladu s to uredbo. Vstopno mesto je sestavljeno iz skupnega uporabniškega vmesnika, ki ga upravlja Komisija (v nadaljnjem besedilu: skupni uporabniški vmesnik), ki se integrira v portal Tvoja Evropa in omogoča dostop do ustreznih spletnih strani Unije in nacionalnih spletnih strani.

2.   Vstopno mesto omogoča dostop do:

12

V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 2018/1724 države članice zagotovijo, da imajo uporabniki na nacionalnih spletnih straneh enostaven, spletni dostop do informacij iz člena 2(2) iste uredbe (glej točko 11 zgoraj).

13

Poleg tega člen 6(1) Uredbe št. 2018/1724 določa, da „[v]saka država članica zagotovi, da lahko uporabniki do vseh postopkov iz Priloge II dostopajo ter jih opravijo v celoti na spletu, pod pogojem, da so ti postopki vzpostavljani v zadevni državi članici“.

14

Členi od 9 do 11 Uredbe št. 2018/1724 določajo vrsto zahtev glede kakovosti informacij, ki so objavljene v skladu s členom 2(2) in členom 4 Uredbe št. 2018/1724, da bi se zagotovilo čim natančnejše obveščanje o uveljavljanju pravic in sprožitvi postopkov, naštetih v prilogah I in II k tej uredbi, kot so pravica do potovanja, dela, prebivanja, študija ali ustanovitve podjetja v drugi državi članici ali pravica nasloviti na upravo zahtevke v zvezi s prebivališčem, študijem ali poklicnim življenjem.

15

V zvezi s tem členi 9(2), 10(4) in 11(2) Uredbe št. 2018/1724 določajo, da države članice zagotovijo, da so zadevne informacije dostopne v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov.

16

Poleg tega v skladu s členom 13(2)(a) Uredbe št. 2018/1724 države članice v zvezi s postopki iz člena 2(2)(b) iste uredbe zagotovijo, da lahko uporabniki do navodil za opravljanje postopka dostopajo v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov.

17

Člen 12(1) Uredbe št. 2018/1724 določa, da če država članica informacij, pojasnil in navodil iz členov od 9 do 11 in člena 13(2)(a) te uredbe ne zagotovi v enem od uradnih jezikov Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov, ta država članica od Komisije zahteva, da zagotovi prevod v ta jezik v okviru proračuna, ki je na voljo v ta namen.

18

Tožeči stranki, Vlaamse Gemeenschap (flamska skupnost) in Vlaams Gewest (flamska regija), sta 4. februarja 2019 v tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

19

Evropski parlament in Svet Evropske unije sta se z ločenima vlogama, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. oziroma 29. aprila 2019, sklicevala na nedopustnost tožbe na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeči stranki sta 11. junija 2019 podali stališči glede teh ugovorov nedopustnosti.

20

Komisija je 15. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Parlamenta in Sveta.

21

Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

22

Parlament in Svet Splošnemu sodišču predlagata, naj:

23

Splošno sodišče lahko na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker sta v obravnavani zadevi Parlament in Svet predlagala, naj se odloči o dopustnosti, bo Splošno sodišče odločilo o tem predlogu, ne da bi nadaljevalo postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

24

Parlament in Svet trdita, da se Uredba št. 2018/724 na tožeči stranki ne nanaša posamično, tako da nimata procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe zoper to uredbo.

25

Na eni strani je treba navesti, da sta tožeči stranki belgijska regionalna subjekta. Na drugi strani je bila Uredba 2018/1724, kot izhaja iz njenega prvega in petega sklicevanja, sprejeta na podlagi člena 21(2) in člena 114(1) PDEU ter posledično v skladu z rednim zakonodajnim postopkom v smislu člena 289(1) in člena 294 PDEU.

26

Iz tega sledi, da imata v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU tožeči stranki kot poddržavna subjekta procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper Uredbo 2018/1724 pod pogojem, da se ta nanju neposredno in posamično nanaša v smislu te določbe. Tožbe regionalnega ali lokalnega subjekta namreč ni mogoče enačiti s tožbo države članice, saj se pojem države članice v smislu člena 263, drugi odstavek, PDEU nanaša le na vladne organe držav članic. Tega pojma ni mogoče razširiti na vlade regij in drugih poddržavnih subjektov, ne da bi se poseglo v institucionalno ravnotežje, določeno v Pogodbi (glej v tem smislu sklep z dne 26. novembra 2009, Região autónoma dos Açores/Svet, C‑444/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:733, točki 31 in 33 ter navedena sodna praksa).

27

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da nacionalna ustavna pravila o dodelitvi pristojnosti ne morejo določiti – v smislu člena 263 PDEU – procesnega upravičenja regionalnih subjektov (glej sklep z dne 26. novembra 2009, Região autónoma dos Açores/Svet, C‑444/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:733, točka 63 in navedena sodna praksa). Zato regionalni subjekt zgolj zato, ker ima nekatere pristojnosti na področju, ki ga zadeva akt, ki ga izpodbija, nima procesnega upravičenja, če se zadevni akt nanj ne nanaša neposredno ali, odvisno od primera, posamično.

28

Ker se Parlament in Svet sklicujeta na nedopustnost tožbe zaradi neobstoja posamičnega nanašanja na tožeči stranki, je treba preučiti, ali je tožba dopustna glede na ta pogoj.

29

V zvezi s tem je treba navesti, da pogoj, kot je določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katerim se mora akt na fizične ali pravne osebe, ki niso naslovniki tega akta, posamično nanašati, zahteva, da sporni ukrep nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in jih zato individualizira podobno kot naslovnika takega akta (glej sklep z dne 26. novembra 2009, Região autónoma dos Açores/Svet, C‑444/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:733, točka 36 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavani zadevi iz točk 29, 35, 52, 57 in 72 tožbe izhaja, da tudi če tožeči stranki formalno predlagata razglasitev ničnosti Uredbe 2018/1724 v celoti, svojo utemeljitev osredotočata na domnevne nezakonitosti, ki naj bi jih vsebovale njene določbe, na podlagi katerih morajo države članice zagotoviti dostopnost nekaterih informacij v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov (glej točki 15 in 16 zgoraj).

31

Hkrati iz točk 20 in 22 tožbe izhaja, da tožeči stranki trdita, da imata procesno upravičenje za vložitve ničnostne tožbe zoper Uredbo 2018/1724, pri čemer se sklicujeta na učinke, ki jih imajo na njune pristojnosti določbe te uredbe, s katerimi se nalagajo obveznosti, navedene v točki 30 zgoraj.

32

Zato je treba presoditi, ali se člen 9(2), člen 10(4), člen 11(2) in člen 13(2)(a) Uredbe 2018/1724 na tožeči stranki nanašajo posamično v smislu, predstavljenem v točki 29 zgoraj.

33

V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da se z zadevnimi določbami povzroča dvom o politikah, ki se izvajajo na podlagi številnih aktov, ki sta jih sprejeli ter katerih namen je potrditev oziroma izvajanje izključne uporabe nizozemščine v komunikaciji med njima in javnostjo. Ker naj bi določbe, citirane v točki 32 zgoraj, povzročile, da se v odnosih med tožečima strankama in posamezniki uporablja jezik, ki ni nizozemščina, naj bi tožečima strankama preprečevale, da po lastni presoji izvajata svoje pristojnosti, in od njiju celo zahtevale, da jih izvajata v nasprotju z zakonodajo, ki se uporablja, katere nekateri vidiki naj bi bili ustavni.

34

Poleg tega naj bi določbe, navedene v točki 32 zgoraj, posegale v učinkovitost politike integracije tujcev v družbo, ki sta jo uvedli tožeči stranki in v skladu s katero se tujce, ki se nastanijo na Flamskem (Belgija), spodbuja k učenju nizozemščine.

35

Tožeči stranki dodajata, da njuno procesno upravičenje izhaja iz delitve Kraljevine Belgije na jezikovni regiji in razdelitve pristojnosti na jezikovnem področju, določenih z belgijsko ustavo, ki se je tako izoblikovala v okviru „jezikovnega spora“, ki v drugih državah članicah ne obstaja.

36

Prvič, navesti je treba, da obveznost, določena na podlagi člena 4(1) Uredbe 2018/1724, da se zagotovi, da imajo uporabniki na nacionalnih spletnih straneh enostaven spletni dostop do informacij iz člena 2(2) te uredbe (glej točki 11 in 12 zgoraj), brez razlikovanja velja za vse države članice.

37

Drugič, iz člena 9(2), člena 10(4) in člena 11(2) Uredbe 2018/1724 podobno izhaja, da obveznost zagotavljanja dostopnosti zadevnih informacij v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov, brez razlikovanja velja za vse pristojne nacionalne organe na tem področju. To velja tudi za obveznost, da se uporabnikom v skladu s členom 13(2)(a) te uredbe omogoči, da lahko do navodil za opravljanje postopkov iz člena 2(2)(b) te uredbe dostopajo v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov.

38

Iz tega sledi, da se Uredba 2018/1724 na vse nacionalne organe, pristojne za izvajanje pravil iz te uredbe, nanaša enako kot na tožeči stranki kot organa, ki imata take pristojnosti na podlagi belgijskega prava.

39

V zvezi s tem drži, da se lahko šteje, da se akt Unije posamično nanaša na poddržavni organ, kadar vpliva na akt, ki ga je ta subjekt sprejel, in ga omejuje pri tem, da po lastni presoji izvaja pooblastila, ki mu jih podeljuje nacionalno pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2005, Land Oberösterreich in Avstrija/Komisija, T‑366/03 in T‑235/04, EU:T:2005:347, točka 28).

40

Vendar lahko glede na opredelitev posamičnega nanašanja v členu 263, četrti odstavek, PDEU (glej točko 29 zgoraj) te okoliščine upravičijo táko nanašanje na poddržavni organ le v okviru, v katerem je izključni namen izpodbijanega akta izvajanje pristojnosti Unije glede točno določenega akta, ki ga je sprejel navedeni subjekt (glej v tem smislu sodbe z dne 30. aprila 1998, Vlaams Gewest/Komisija, T‑214/95, EU:T:1998:77, točki 17 in 29; z dne 23. oktobra 2002, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, od T‑346/99 do T‑348/99, EU:T:2002:259, točki 14 in 37, ter z dne 5. oktobra 2005, Land Oberösterreich in Avstrija/Komisija, T‑366/03 in T‑235/04, EU:T:2005:347, točke od 11 do 14 in od 27 do 30).

41

Uredba 2018/1724 pa je bila sprejeta v okviru pristojnosti Unije, katerih namen je doseči cilje, opisane v členih 21 in 114 PDEU, to je izboljšati delovanje notranjega trga s spodbujanjem pogojev za izvajanje pravic, ki izhajajo iz te pogodbe. V tem okviru, kot izhaja iz določb, navedenih v točkah 36 in 37 zgoraj, se Uredba 2018/1724 nanaša na zagotavljanje – s strani držav članic – nekaterih bistvenih informacij za uveljavljanje pravic do prostega gibanja in prebivanja, ki ju imajo državljani na podlagi nekaterih določb prava Unije. Ta uredba torej ni bila sprejeta zaradi izvajanja pristojnosti Unije glede točno določenih aktov, ki sta jih tožeči stranki sprejeli v zvezi z uporabo nizozemščine v odnosih med upravo in državljani.

42

Poleg tega bi pristop, v skladu s katerim vsako prepletanje med področjem uporabe akta Unije in področjem uporabe aktov, ki jih sprejme poddržavni organ, pomeni, da je to oseba, na katero se akt Unije posamično nanaša, zadevne poddržavne organe praktično dvigoval na raven držav članic, na katere so naslovljeni akti Unije. S tem bi tak pristop povzročil dvom o institucionalnem ravnotežju, določenem v Pogodbi (glej točko 26 zgoraj), tako da ga v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, ni mogoče sprejeti.

43

Ta sklep se ne izpodbija z dejstvom, da belgijska zakonodaja o uporabi jezikov v upravnih zadevah po navedbah tožečih strank izhaja iz vrste kompromisov, doseženih ob koncu dolgega obdobja zahtevnih pogajanj, ki naj bi bila zdaj delno izražena v ustavi te države članice. Kot je bilo predstavljeno v točki 27 zgoraj, ureditev pristojnosti na podlagi nacionalnih ustavnih pravil o dodelitvi pristojnosti namreč ne more določati procesnega upravičenja poddržavnih subjektov.

44

Nazadnje je treba spomniti, da se tožbeni razlogi, ki jih navajata tožeči stranki, nanašajo izključno na domnevne nezakonitosti, ki naj bi jih vsebovali členi 9(2), 10(4), 11(2) in 13(2)(a) Uredbe 2018/1724. Poleg tega tožeči stranki trdita, da imata procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper Uredbo 2018/1724, pri čemer se sklicujeta izključno na učinke, ki jih imajo zadevne določbe na njune pristojnosti (glej točki 30 in 31 zgoraj).

45

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se – kot trdita Parlament in Svet – Uredba 2018/1724 na tožeči stranki ne nanaša posamično, tako da je treba njuno tožbo zavreči kot nedopustno.

46

V skladu s členom 144(3) Poslovnika se, kadar tožena stranka vloži ugovor nedopustnosti ali nepristojnosti iz člena 130(1) Poslovnika, o predlogu za intervencijo odloči šele po zavrnitvi ugovora ali po sprejetju odločitve, da se odločanje o ugovoru pridrži za končno odločbo. Ker je bila tožba v tej zadevi v celoti zavržena kot nedopustna, v skladu s členom 142(2) Poslovnika ni treba odločiti o predlogu za intervencijo, ki ga je vložila Komisija.

47

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogom Parlamenta in Sveta naloži, da nosita svoje stroške ter stroške Parlamenta in Sveta.

48

Poleg tega člen 144(10) Poslovnika določa, da če se postopek v glavni stvari, kot v tej zadevi, konča pred odločitvijo o predlogu za intervencijo, predlagatelj intervencije in glavne stranke nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo. Ker predlog za intervencijo ni bil vročen glavnima strankama in jima zato niso mogli nastati stroški, je treba šteti, da Komisija nosi svoje stroške v zvezi s tem.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

sklenilo: