1

Tožeča stranka v zadevi T‑825/19, družba Tazzetti SpA, in tožeča stranka v zadevi T‑826/19, družba Tazzetti SA, s tožbama, vloženima 4. decembra 2019 na podlagi člena 263 PDEU, predlagata, prvič, razglasitev ničnosti odločb, vsebovanih v treh elektronskih sporočilih Evropske komisije z dne 27. in 30. septembra 2019 ter dveh elektronskih sporočilih z dne 6. in 20. novembra 2019 in sprejetih na podlagi Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/661 z dne 25. aprila 2019 o zagotavljanju nemotenega delovanja elektronske evidence kvot za dajanje fluoriranih ogljikovodikov na trg (UL 2019, L 112, str. 11), in drugič, Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2020/1604 z dne 23. oktobra 2020 o določitvi, v skladu z Uredbo (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o fluoriranih toplogrednih plinih, referenčnih vrednosti za obdobje od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2023 za vsakega proizvajalca ali uvoznika, ki je zakonito dal na trg fluorirane ogljikovodike od 1. januarja 2015 dalje, kot je sporočil v skladu z navedeno uredbo (UL 2020, L 364, str. 1).

[…]

33

V zadevi T‑825/19 italijanska družba v tožbi Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

34

Italijanska družba v vlogi za prilagoditev tožbe, vloženi 18. januarja 2021, Splošnemu sodišču poleg tega predlaga, naj Izvedbeni sklep 2020/1604 razglasi za ničen.

35

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

36

Splošno sodišče je s sklepom z dne 17. decembra 2020 odločanje o ugovoru nedopustnosti, ki ga je Komisija vložila na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, pridržalo za končno odločbo.

37

V zadevi T‑826/19 španska družba v tožbi Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

38

Španska družba v vlogi za prilagoditev tožbe, vloženi 6. januarja 2021, Splošnemu sodišču poleg tega predlaga, naj Izvedbeni sklep 2020/1604 razglasi za ničen.

39

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

40

Splošno sodišče je s sklepom z dne 17. decembra 2020 odločanje o ugovoru nedopustnosti, ki ga je Komisija vložila na podlagi člena 130(1) Poslovnika, pridržalo za končno odločbo.

129

Tožeči stranki v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov navajata osem tožbenih razlogov. Navedeni tožbeni razlogi so v obeh tožbah v bistvu enaki.

[…]

131

Preizkus je treba začeti s prvim in drugim tožbenim razlogom v obeh zadevah skupaj.

132

Na prvem mestu, tožeči stranki v bistvu trdita, da če se člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 razlaga v skladu z določbami Uredbe št. 517/2014, se za njiju ne sme uporabiti pravilo edinega proizvajalca ali uvoznika, tako da sta izpodbijana akta nezakonita.

133

Na drugem mestu, tudi če bi Splošno sodišče zavrnilo očitek, ki se nanaša na skladno razlago, naj bi bilo treba ugovoroma nezakonitosti, ki sta bila navedena v obeh tožbah zoper člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661, ugoditi, navedenega člena ne uporabiti in posledično izpodbijana akta razglasiti za nična.

134

Na prvem mestu, treba je navesti, da je Splošno sodišče razsodilo, da čeprav je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso izvedbeno uredbo, če je mogoče, razlagati v skladu z določbami osnovne uredbe, se ta sodna praksa ne uporablja za določbo izvedbene uredbe, katere pomen je jasen in nedvoumen ter ki torej ne zahteva nobene razlage. V nasprotnem primeru bi bilo načelo skladne razlage besedil sekundarnega prava Unije podlaga za razlago te določbe contra legem, česar pa ni mogoče sprejeti (glej sodbo z dne 15. septembra 2021, Daimler/Komisija, T‑359/19, EU:T:2021:568, točka 92 in navedena sodna praksa).

135

Izvedbena uredba 2019/661, ki je glede na svoj naslov izvedbena uredba, v skladu s svojo pravno podlago temelji na Uredbi št. 517/2014 in zlasti na členu 17(2) te uredbe. Iz tega izhaja, da je Izvedbena uredba 2019/661 uredba za izvajanje Uredbe št. 517/2014. Zato se zgoraj navedena sodna praksa uporablja v okviru razmerij med tema uredbama.

136

Na drugem mestu, na eni strani imajo na podlagi člena 16(1) Uredbe št. 517/2014 proizvajalci in uvozniki, ki so sporočili, da so HFC dali na trg med letoma 2009 in 2012 (v nadaljevanju: uveljavljena podjetja), pravico do referenčne vrednosti, določene z izvedbenim sklepom, sprejetim najpozneje 31. oktobra 2014.

137

V skladu s členom 16(2) Uredbe št. 517/2014 lahko proizvajalci in uvozniki, ki niso sporočili, da so HFC dali na trg med letoma 2009 in 2012 (v nadaljevanju: novi udeleženci), sporočijo, da nameravajo HFC dati na trg naslednje leto.

138

Iz člena 16(3) Uredbe št. 517/2014 izhaja, da Komisija do 31. oktobra 2017 in nato vsaka tri leta ponovno izračuna referenčne vrednosti za proizvajalce in uvoznike iz odstavkov 1 in 2 tega člena, ki so izjavili, da so dali HFC na trg s 1. januarjem 2015. Tako se od leta 2017 naprej določi referenčna vrednost za uveljavljena podjetja in nove udeležence, ki so v zadevnem obdobju HFC dali na trg (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2021, Krajowa Izba Gospodarcza Chłodnictwa i Klimatyzacji/Komisija,T‑126/19, EU:T:2021:360, točka 62).

139

Na drugi strani, v skladu s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 za proizvajalce in uvoznike iz člena 16(2) Uredbe št. 517/2014 ter za tiste iz člena 16(3) navedene uredbe veljajo določena pravila, ker imajo istega dejanskega lastnika. Prvi se namreč štejejo za enega samega deklaranta, drugi pa za edinega proizvajalca ali uvoznika.

140

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tožeči stranki izjavili, da sta HFC dali na trg s 1. januarjem 2015 in da tako zanju velja postopek ponovnega izračuna referenčnih vrednosti iz člena 16(3) Uredbe št. 517/2014. Trdita, da se člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661, razlagan v skladu z Uredbo št. 517/2014, ne bi smel uporabljati zoper njiju, ker sta uveljavljeni podjetji, in da bi bilo treba to določbo uporabiti le za nove udeležence.

141

Kot pa navaja Komisija, iz besedila člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 jasno in nedvoumno izhaja, da se ta določba uporablja tako za nove udeležence, ki predložijo izjave v skladu s členom 16(2) Uredbe št. 517/2014, kot za vse proizvajalce in uvoznike, za katere velja postopek ponovnega izračuna referenčnih vrednosti iz člena 16(3) Uredbe št. 517/2014, in da glede zadnjenavedenih ni določeno nobeno odstopanje v korist uveljavljenih podjetij.

142

Posledično bi bila razlaga v skladu z Uredbo št. 517/2014, ki jo zagovarjata tožeči stranki – če bi bila sprejeta – podlaga za razlago člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 contra legem, česar pa ni mogoče sprejeti.

143

Zato je treba trditev tožečih strank, ki se nanaša na razlago člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 v skladu z Uredbo št. 517/2014, zavrniti.

144

Ugovora nezakonitosti Izvedbene uredbe 2019/661, navedena v obeh tožbah, je torej treba preučiti.

145

Uvodoma je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki na obravnavi trdili, da se ugovora nezakonitosti, navedena v obeh tožbah, nanašata na kršitev člena 16(5) in člena 17(2) Uredbe št. 517/2014, člena 291 PDEU in načela sorazmernosti.

146

Komisija trdi, da se tožeči stranki v svojih pisanjih v utemeljitev svojih ugovorov nezakonitosti nista sklicevali na načelo sorazmernosti.

147

Najprej je treba preučiti trditve tožečih strank v zvezi s kršitvijo člena 17(2) Uredbe št. 517/2014 in člena 291 PDEU, katerih navedbe v pisanjih tožečih strank Komisija ne izpodbija.

148

Tožeči stranki trdita, da čeprav so izvedbena pooblastila Komisije na podlagi člena 17 Uredbe št. 517/2014 omejena na delovanje evidence HFC, naj bi člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 spremenil sámo delovanje mehanizma kvot HFC, uvedenega z Uredbo št. 517/2014, kar je v nasprotju s členom 291 PDEU.

149

Na eni strani trdita, da je člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 nezakonit, ker spreminja pravila o „razdelitvi“ kvot HFC, to je pravico podjetij, da se jim dodelijo lastne kvote.

150

Na drugi strani naj bi bil učinek člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 to, da se podjetjem, ki se ne štejejo za edinega proizvajalca ali uvoznika, prepove prenos kvot HFC.

151

Po mnenju Komisije pravilo, uvedeno s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661, ni spremenilo mehanizma za dodelitev kvot HFC. Za podjetja, ki imajo istega dejanskega lastnika, naj bi to pomenilo, da določijo izvajalca, ki se šteje za edinega proizvajalca ali uvoznika ter ki se mu dodelijo enotna referenčna vrednost in ustrezne kvote HFC, pri čemer se razume, da se znesek enotne referenčne vrednosti vedno določi na podlagi količin HFC, ki so bile predhodno dane na trg. Navedeno pravilo naj bi tako omogočilo, da se prepreči izogibanje sistemu kvot, ki je sestavljen iz tega, da isti dejanski lastnik vpiše več podjetij v evidenco, da bi bil upravičen do dodatnih kvot HFC, in da se zagotovi enaka obravnava upravljavcev na trgu.

152

Poleg tega naj bi iz uvodne izjave 19 Uredbe št. 517/2014 izhajalo, da prenos kvot HFC nima pridobitnega namena, temveč služi ohranitvi prožnosti trga, tako da naj bi bila izguba možnosti prenosa kvot za podjetje, ki je povezano z edinim proizvajalcem ali uvoznikom, v skladu s ciljem, ki ga želi doseči zakonodajalec Unije.

153

Tožeči stranki naj torej ne bi dokazali, kako Izvedbena uredba 2019/661 krši člen 291(2) PDEU. Poleg tega naj bi iz uvodne izjave 18 in člena 17(1) Uredbe št. 517/2014 izhajalo, da mora evidenca HFC služiti učinkovitemu izvajanju mehanizma kvot HFC, iz člena 17(2) navedene uredbe pa, da je naloga Komisije zagotoviti nemoteno delovanje evidence.

154

Člen 291(2) PDEU določa, da kadar so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije, se s temi akti na Komisijo ali – v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 in 26 PEU – na Svet prenesejo izvedbena pooblastila. V skladu s členom 291(4) PDEU se v naslov izvedbenih aktov vstavi pridevnik „izvedbeni“ v ustreznem spolu.

155

Iz Izvedbene uredbe 2019/661 izhaja, da ta temelji na členu 17(2) Uredbe št. 517/2014, v skladu s katerim lahko Komisija v potrebnem obsegu z izvedbenimi akti zagotovi nemoteno delovanje evidence HFC. Posledično je v tej določbi uporabljen člen 291(2) PDEU. Tako je izvedbeno pooblastilo, preneseno na Komisijo, omejeno hkrati s členom 291(2) PDEU in členom 17(2) Uredbe št. 517/2014.

156

Kadar se na Komisijo prenese izvedbeno pooblastilo na podlagi člena 291(2) PDEU, mora Komisija določiti vsebino zakonodajnega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija, C‑65/13, EU:C:2014:2289, točka 43).

157

Komisija pojasni zakonodajni akt, če določbe izvedbenega akta, ki ga sprejme, spoštujejo bistvene splošne cilje zakonodajnega akta in so potrebne ali koristne za njegovo izvedbo, ne da bi ga dopolnjevale ali spreminjale, niti v njegovih nebistvenih elementih (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija, C‑65/13, EU:C:2014:2289, točki 45 in 46).

158

Poleg tega člen 17(1) Uredbe št. 517/2014 določa, da Komisija najpozneje do 1. januarja 2015 vzpostavi in zagotovi delovanje evidence HFC.

159

V skladu z uvodno izjavo 18 Uredbe št. 517/2014 bi morala Komisija zagotoviti vzpostavitev evidence HFC za upravljanje kvot, za dajanje HFC na trg in za poročanje, vključno s poročanjem o opremi, dani na trg.

160

Iz zgoraj navedenih določb izhaja, da so izvedbena pooblastila Komisije, ki so določena v členu 17(2) Uredbe št. 517/2014, omejena na nemoteno delovanje evidence HFC, ki je instrument za upravljanje kvot, za dajanje HFC na trg in za poročanje, vključno s poročanjem o opremi, dani na trg.

161

V obravnavani zadevi je treba torej preučiti, ali – kot trdita tožeči stranki – člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 presega pooblastila iz člena 17(2) Uredbe št. 517/2014, upoštevajoč omejitve, ki so s členom 291(2) PDEU določene za vsako izvedbeno pooblastilo. Natančneje, preučiti je treba, ali je Komisija – kot trdita tožeči stranki – dopolnila ali spremenila Uredbo št. 517/2014 glede, na eni strani, pravic podjetij, da se jim dodelijo kvote HFC, in na drugi strani, pravic podjetij, da kvote HFC prenesejo.

162

Tožeči stranki trdita, da je člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 nezakonit, ker nekatera podjetja prikrajša za lastne kvote HFC, ki so jih imela na voljo pred začetkom veljavnosti te določbe.

163

Res je, da je člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 v obravnavani zadevi neposredno učinkoval v okviru postopka ponovnega izračuna referenčnih vrednosti (glej točke od 80 do 86 zgoraj).

164

Vendar iz Priloge VI, točka 1, k Uredbi št. 517/2014 o vzpostavitvi mehanizma za dodeljevanje izhaja, da določitev referenčne vrednosti za podjetje privede do dodelitve kvot HFC za to podjetje.

165

Treba je torej preučiti pravila iz Uredbe št. 517/2014 glede pravic podjetij do referenčne vrednosti in s tem do kvot HFC, da se ugotovi, ali so bile te kvote s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 spremenjene oziroma dopolnjene.

166

V skladu s členom 16(3) Uredbe št. 517/2014 Komisija najpozneje do 31. oktobra 2017 in nato vsaka tri leta ponovno izračuna referenčne vrednosti za proizvajalce in uvoznike iz odstavkov 1 in 2 tega člena na podlagi letnih povprečnih količin HFC, zakonito danih na trg s 1. januarjem 2015, kot so bile sporočene v skladu s členom 19 za leta, za katera so na voljo.

167

V Uredbi št. 517/2014 pojem „proizvajalci in uvozniki“ v smislu zgoraj navedene določbe ni natančneje pojasnjen.

168

Pred preučitvijo obsega člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 je treba torej najprej pojasniti pojem „proizvajalci in uvozniki“ v smislu člena 16(3) Uredbe št. 517/2014.

169

Natančneje pojasniti pojem „proizvajalci in uvozniki“, ki je uporabljen v členu 16(3) Uredbe št. 517/2014, pomeni pri razlagi te določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi njen okvir in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je ta določba (glej sodbo z dne 7. maja 2019, Nemčija/Komisija, T‑239/17, EU:T:2019:289, točka 40 in navedena sodna praksa).

170

Komisija je na obravnavi trdila, da je treba ta pojem razlagati ob upoštevanju pojma „podjetje“, vzpostavljenega v členu 2, točka 30, navedene uredbe.

171

Iz člena 2, točka 30, od (a) do (c), Uredbe št. 517/2014 izhaja – kolikor je to upoštevno v obravnavani zadevi – opredelitev pojma podjetja, v skladu s katero gre za fizično ali pravno osebo, ki med drugim proizvaja ali uvaža ali daje na trg fluorirane toplogredne pline, pri čemer HFC na podlagi točke 2 navedenega člena spada med take pline.

172

V skladu z razlago, ki jo zagovarja Komisija, naj bi se sklicevanje na „proizvajalce in uvoznike“ v členu 16(3) Uredbe št. 517/2014 torej nanašalo na vsako podjetje v smislu člena 2, točka 30, navedene uredbe, torej zlasti na vsako fizično ali pravno osebo, ki HFC proizvaja ali uvaža ali daje na trg.

173

Prvič, v prid tezi Komisije je treba navesti, da je zakonodajalec Unije brez razlikovanja uporabil pojem podjetja in pojem proizvajalca ali uvoznika.

174

Najprej, člen 16(3) Uredbe št. 517/2014 določa, da se postopek ponovnega izračuna referenčnih vrednosti nanaša na proizvajalce in uvoznike iz odstavkov 1 in 2 tega člena.

175

Člen 16(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 517/2014 se sklicuje na pojem proizvajalca ali uvoznika. Vendar je v tretjem odstavku tega člena določeno, da se „podjetja“ pred predložitvijo izjave v skladu z odstavkoma 2 in 4 tega člena vpišejo v evidenco HFC. Tako so v skladu s tretjim pododstavkom proizvajalci ali uvozniki iz prvega pododstavka podjetja.

176

Dalje, v uvodni izjavi 16 Uredbe št. 517/2014 je navedeno, da bi Komisija morala z rednim ponovnim izračunavanjem referenčnih vrednosti in kvot zagotoviti, da bi lahko podjetja še naprej opravljala svoje dejavnosti na podlagi povprečnih količin, ki so jih dala na trg v preteklih letih.

177

Nazadnje, izraz „vsako podjetje“ je v členu 19(6) Uredbe št. 517/2014 naveden za naložitev posebnih obveznosti „vsakemu proizvajalcu [in] uvozniku“ iz odstavka 1 iste določbe, ki sporoči, da je v preteklem koledarskem letu dal na trg 10.000 ton ali več ekvivalenta CO2 HFC.

178

Drugič, iz povezanih določb člena 16(1) in (3) Uredbe št. 517/2014 izhaja tudi, da so proizvajalci in uvozniki iz odstavka 3 navedenega člena posamezne fizične ali pravne osebe.

179

Člen 16(1) Uredbe št. 517/2014, na katerega napotuje odstavek 3 navedenega člena, namreč določa, da Komisija za vse proizvajalce ali uvoznike, ki so sporočili podatke v skladu s členom 6 Uredbe (ES) št. 842/2006, določi referenčno vrednost na podlagi količin HFC, za katere so proizvajalci ali uvozniki sporočili, da so jih dali na trg med letoma 2009 in 2012.

180

Člen 6 Uredbe št. 842/2006 je v odstavku 1(a) in (b) določal, da vsak proizvajalec, uvoznik in izvoznik fluoriranih toplogrednih plinov vsako leto do 31. marca 2008 in zatem vsako leto sporoča Komisiji in državi članici določene podatke. Ta obveznost se nanaša zlasti na „vsakega proizvajalca, ki proizvede več kot eno tono fluoriranih toplogrednih plinov na leto“, in „vsakega uvoznika, ki uvozi več kot eno tono fluoriranih toplogrednih plinov na leto“.

181

Čeprav v Uredbi št. 842/2006 pojem proizvajalca ali uvoznika nista opredeljena, iz jezikovne razlage njenih določb, še posebej pa iz sklicevanja na „vsakega proizvajalca“ ali „vsakega uvoznika“, izhaja, da se nanašata na vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvede ali uvozi vsaj eno tono fluoriranih toplogrednih plinov na leto.

182

Poleg tega je treba navesti, da je v uvodni izjavi 15 Uredbe št. 517/2014, ki se nanaša na količinske omejitve, ki veljajo za gospodarske subjekte, ki so HFC dali na trg v referenčnem obdobju od leta 2009 do leta 2012, naveden izračun referenčnih vrednosti in dodelitev kvot „posameznim proizvajalcem in uvoznikom“.

183

Tretjič, razlaga, da so proizvajalci in uvozniki iz člena 16(3) Uredbe št. 517/2014 posamično fizične ali pravne osebe, je potrjena s sklicevanjem na „vsakega proizvajalca ali uvoznika“ iz uvodne izjave 14 ter člena 16(1) in (5) Uredbe št. 517/2014.

184

Glede na zgoraj navedeno je treba člen 16(3) Uredbe št. 517/2014 razlagati tako, da je vsako podjetje, ki se razume kot posamezna fizična ali pravna oseba, ki je HFC zakonito dalo na trg s 1. januarjem 2015 in ki je predložilo izjavo iz člena 19 Uredbe št. 517/2014, pri triletnem ponovnem izračunu referenčnih vrednosti upravičeno do referenčne vrednosti.

185

V skladu s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 se za izračun referenčnih vrednosti v skladu s členom 16(3) Uredbe št. 517/2014 vsa podjetja z istim dejanskim lastnikom oziroma lastniki obravnavajo kot edini proizvajalec ali uvoznik, ta edini proizvajalec ali uvoznik pa je podjetje, ki je bilo vpisano prvo, ali – glede na okoliščine primera – neko drugo podjetje, ki je vpisano in ki ga je navedel dejanski lastnik.

186

Prvič, iz uvodne izjave 5 Izvedbene uredbe 2019/661 izhaja, da je namen določb člena 7 navedene izvedbene uredbe preprečevanje vsakršnega izogibanja ali zlorabe zahtev za dodeljevanje kvot. Zlasti kadar isti dejanski lastniki vpišejo več podjetij s ciljem, da prejmejo večjo dodelitev kvot, kot je delež največje količine HFC za eno podjetje, ki jo je mogoče dati na trg v Uniji, bi bilo treba taka podjetja, ki jih vpiše isti dejanski lastnik oziroma lastniki, obravnavati kot eno samo podjetje.

187

Kot je Komisija pojasnila na obravnavi, se z Izvedbeno uredbo 2019/661 tako uvaja novo pravilo, na podlagi katerega lahko več ločenih pravnih oseb, ki imajo istega dejanskega lastnika, obravnava kot en subjekt, da bi se preprečilo, da bi dejanski lastnik podjetja, ki je že vpisano v evidenco HFC, ustanovil pravne osebe zgolj zato, da bi te družbe na podlagi člena 16(2) Uredbe št. 517/2014 sporočile, da nameravajo HFC dati na trg v naslednjem letu – s čimer bi pridobile kvote HFC – in bi bile na koncu na podlagi člena 16(3) navedene uredbe zaradi količin HFC, ki bi jih zakonito dale na trg, upravičene do referenčne vrednosti.

188

Pojem podjetja v smislu člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 je treba torej razlagati tako, da se, tako kot pojem podjetja v smislu Uredbe št. 517/2014, nanaša na posamezno fizično ali pravno osebo.

189

Drugič, ugotoviti je treba, da je Komisija s sprejetjem člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 dodala pogoje, ki niso določeni v členu 16(3) Uredbe št. 517/2014 za določitev pravice podjetij, ki imajo istega dejanskega lastnika, do referenčnih vrednosti.

190

Na podlagi člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 so nekatera podjetja kot edini proizvajalci ali uvozniki upravičena do enotne referenčne vrednosti, opredeljene glede na izjave, ki so jih podala v skladu s členom 19 Uredbe št. 517/2014, in glede na enake izjave, ki so jih podala druga podjetja, ki imajo istega dejanskega lastnika.

191

Nasprotno pa druga podjetja, čeprav so dala HFC na trg in podala izjave v skladu s členom 19 Uredbe št. 517/2014, niso upravičena do lastne referenčne vrednosti, saj se ta dodeli drugemu podjetju, ki ima istega dejanskega lastnika in izpolnjuje pogoje za to, da se šteje za edinega proizvajalca ali uvoznika.

192

Zgoraj navedeni pogoji tako vodijo do spremembe ureditve, uvedene s členom 16(3) Uredbe št. 517/2014, saj je na podlagi tega člena vsako podjetje, ki je HFC zakonito dalo na trg s 1. januarjem 2015 in ki je predložilo izjavo iz člena 19 Uredbe št. 517/2014, pri triletnem ponovnem izračunu referenčnih vrednosti upravičeno do referenčne vrednosti, pri čemer se identiteta njegovega dejanskega lastnika ne upošteva.

193

Tretjič, tožeči stranki upravičeno trdita, da člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 spreminja tudi sistem dodeljevanja kvot HFC, ki je bil vzpostavljen z Uredbo št. 517/2014.

194

Na podlagi Priloge VI, točka 1, k Uredbi št. 517/2014 se edinemu proizvajalcu ali uvozniku v smislu člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 na podlagi njegove enotne referenčne vrednosti dodelijo ne samo kvote HFC, ki ustrezajo količinam HFC, ki jih je dal na trg s 1. januarjem 2015, ampak tudi kvote, ki ustrezajo količinam HFC, ki so jih s 1. januarjem 2015 dala na trg podjetja, ki imajo istega dejanskega lastnika. Če pa člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 ne bi bilo, naj to isto podjetje ne bi bilo določeno kot edini proizvajalec ali uvoznik in bi torej dobilo samo kvote, ki ustrezajo referenčni vrednosti, določeni zgolj glede na količine HFC, ki jih je dalo na trg s 1. januarjem 2015.

195

Vendar podjetja, ki imajo istega dejanskega lastnika kot edini proizvajalec ali uvoznik, izgubijo pravico do lastne referenčne vrednosti in s tem pravico do dodelitve lastnih kvot HFC na podlagi take vrednosti, čeprav bi bila do teh kvot, če ne bi bilo člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661, upravičena.

196

Iz vsega navedenega izhaja, da so bile s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 spremenjene pravice, ki so jih zadevna podjetja imela na podlagi Uredbe št. 517/2014 v zvezi s pravico do referenčne vrednosti in možnostjo, da se jim dodelijo lastne kvote HFC.

197

V skladu s členom 18(1) Uredbe št. 517/2014 lahko vsak proizvajalec ali uvoznik, za katerega je bila določena referenčna vrednost na podlagi člena 16(1) ali (3) navedene uredbe in ki mu je bila dodeljena kvota v skladu s členom 16(5) iste uredbe, kvote HFC prenese.

198

Iz tega sledi, da je pravica do prenosa kvote HFC pridržana podjetjem, ki so jim bile dodeljene kvote iz naslova referenčne vrednosti.

199

Iz točk od 189 do 192 zgoraj pa izhaja, da so na podlagi člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 podjetja, ki imajo istega dejanskega lastnika kot edini proizvajalec ali uvoznik, izgubila pravico do lastne referenčne vrednosti, ki so jo pred začetkom veljavnosti te določbe imela zgolj na podlagi člena 16(3) Uredbe št. 517/2014.

200

Zato navedena podjetja, četudi bi bila lahko upravičena do prenosa kvot HFC, od začetka veljavnosti Izvedbene uredbe 2019/661 ne izpolnjujejo več pogojev iz člena 18(1) Uredbe št. 517/2014, da bi tak prenos izvedla sama.

201

Ker je dokazano, da obstaja trg, na katerem se trguje s kvotami HFC (glej točko 100 zgoraj), so zgoraj navedena podjetja tako izgubila pravico do prenosa kvot HFC na trgu.

202

Dodati je treba, da se ta izguba pravice do prenosa kvot HFC nanaša na podjetja, ki – tako kot španska družba – HFC dajejo na trg od začetka veljavnosti Uredbe št. 517/2014, čeprav iz poročila Komisije z dne 13. julija 2017 o oceni metode dodeljevanja kvot v skladu z Uredbo (EU) št. 517/2014 (COM(2017) 377 (final)) izhaja, da je bila omejitev pravice do prenosa kvot HFC določena zaradi izognitve temu, da bi podjetja, ki se ne ukvarjajo s trgovanjem s HFC, zaprosila za brezplačne kvote izključno z namenom prodaje teh pravic.

203

Zato tožeči stranki upravičeno trdita, da je bila s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 Uredba št. 517/2014 spremenjena v zvezi s pravicami podjetij, da prenesejo kvote HFC.

204

Iz navedenega izhaja, da je Komisija s sprejetjem člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 spremenila pravice, ki so jih zadevna podjetja imela na podlagi Uredbe št. 517/2014 v zvezi s pridobitvijo referenčne vrednosti, možnost, da se jim dodelijo lastne kvote HFC, in možnost, da navedene kvote prenesejo.

205

Zato tožeči stranki upravičeno trdita, da je Komisija prekoračila izvedbena pooblastila, ki so ji bila podeljena s členom 17(2) Uredbe št. 517/2014.

206

Na podlagi te določbe je namreč navedena pristojnost omejena na nemoteno delovanje evidence HFC, ki je instrument, namenjen upravljanju kvot, dajanju HFC na trg in izjavi, vključno z izjavo o opremi, dani na trg (glej točko 160 zgoraj). Pravilo iz člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 pa se ne nanaša na upravljanje kvot, na dajanje HFC na trg ali na določene izjave, da bi se zagotovilo nemoteno delovanje evidence HFC. Ker ta določba neposredno vpliva na pravice zadevnih podjetij do referenčne vrednosti, do dodelitve kvot HFC in do prenosa kvot, spreminja sámo delovanje sistema kvot HFC.

207

Poleg tega – kot navajata tožeči stranki – Komisija s tem, da je s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 spremenila sámo delovanje sistema kvot HFC, ni le pojasnila določb Uredbe št. 517/2014, da bi zagotovila enotne pogoje za izvajanje, temveč je to uredbo spremenila, s čimer ni upoštevala omejitev, ki na podlagi člena 291(2) PDEU veljajo za vsako izvedbeno pooblastilo.

208

Okoliščina, ki jo navaja Komisija, da člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 v obravnavani zadevi ne vpliva na skupno količino kvot HFC, dodeljenih vsem podjetjem, ki imajo istega dejanskega lastnika, ne spremeni ničesar iz zgornjih ugotovitev, v skladu s katerimi je Komisija spremenila pravice zadevnih podjetij v zvezi s pravico do referenčne vrednosti, možnostjo, da se jim dodelijo lastne kvote HFC, in možnostjo, da navedene kvote prenesejo.

209

Trditev Komisije, da je namen člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 zagotoviti enako obravnavanje podjetij ali preprečiti, da bi ta presegla kvoto HFC, ki jim je bila dodeljena, pa nikakor ne more upravičiti odstopanja od pravil, določenih v členu 17(2) Uredbe št. 517/2014 in členu 291 PDEU v zvezi z obsegom pristojnosti naslovnika izvedbenih pooblastil.

210

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje člena 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661.

211

Člen 7(1) Izvedbene uredbe 2019/661 je torej nezakonita določba, ki je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

212

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, navedene v utemeljitev ugovorov nezakonitosti, in druge tožbene razloge, ki jih navajata tožeči stranki, odločbe iz izpodbijanih aktov, sprejetih na podlagi zgoraj navedene nezakonite določbe, razglasiti za nične.

213

Iz istih razlogov je treba elektronsko sporočilo z dne 20. novembra 2019 v delu, v katerem je naslovljeno na tožeči stranki in tako pomeni potrditveni akt izpodbijanih aktov (glej točko 127 zgoraj), razglasiti za nično.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo: