–

za MBK Rechtsanwälte GbR M. Boden, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in U. Bartl, agenti,

–

za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier in W. Mölls, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(1) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama mk advokaten GbR in MBK Rechtsanwälte GbR v zvezi s prepovedjo družbi mk advokaten, da uporablja skupino črk „mbk“ v gospodarskem prometu.

3

Člen 5 Direktive 2008/95 določa:

„1.   Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, prepreči, da v gospodarskem prometu uporabljajo:

2.   Vsaka država članica lahko določi, da ima imetnik pravico tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, preprečiti, da v gospodarskem prometu uporabljajo kateri koli znak, enak ali podoben blagovni znamki v zvezi z blagom ali storitvami, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana blagovna znamka, če ima slednja v državi članici ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled blagovne znamke.

3.   Na podlagi odstavkov 1 in 2 je lahko med drugim prepovedano naslednje:

[…]“

4

Direktiva 2008/95 je bila z učinkom od 15. januarja 2019 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2015, L 336, str. 1). Vsebina člena 5 Direktive 2008/95 je zdaj s spremembami v bistvu v členu 10 Direktive 2015/2436. Vendar je treba ta predlog za sprejetje predhodne odločbe glede na čas dejanskega stanja v postopku v glavni stvari preučiti ob upoštevanju Direktive 2008/95.

5

Odvetniška družba MBK Rechtsanwälte s sedežem v Mönchengladbachu (Nemčija) je imetnica nemške znamke, ki jo sestavlja njeno poslovno ime „MBK Rechtsanwälte“. Ta znamka je registrirana za pravne storitve.

6

Družba mk advokaten s sedežem v Kleveju (Nemčija) je prav tako odvetniška družba. Svoje dejavnosti je sprva opravljala pod poslovnim imenom „mbk rechtsanwälte“ in pod ustreznim poslovnim imenom „mbk advokaten“ v nizozemskem jeziku. Vendar je Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) na podlagi tožbe zaradi kršitve pravic, ki jo je vložila družba MBK Rechtsanwälte, z odločbo z dne 17. oktobra 2016 družbi mk advokaten prepovedalo uporabo skupine črk „mbk“ v gospodarskem prometu za pravne storitve, sicer bi se ji naložila globa. Ta odločba je postala pravnomočna.

7

Nato se je izkazalo, da vnos izraza „mbk Rechtsanwälte“ v iskalnik, ki ga upravlja družba Google, vodi na več indeksnih spletnih strani podjetij, kot je spletna stran www.kleve-niederrhein-stadtbranchenbuch.com, na katerih je bil prikazan oglas za pravne storitve družbe mk advokaten.

8

Ker je družba MBK Rechtsanwälte menila, da je bilo s tem dokazano, da prepoved, ki jo je določilo Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu), ni bila spoštovana, je temu sodišču predlagala, naj družbi mk advokaten naloži globo.

9

Družba mk advokaten je v svojo obrambo navedla, da je bila glede oglasov na spletu njena edina pobuda vpis v spletni imenik Das Örtliche in da je po odločbi Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) z dne 17. oktobra 2016 ta vpis umaknila za vse znake, ki so vsebovali skupino črk „mbk“. Po njenem mnenju ni imela nobene druge obveznosti, ker ni nikoli naročila objave na drugih spletnih mestih.

10

Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) je ugodilo predlogu družbe MBK Rechtsanwälte. To sodišče je ugotovilo, da ima družba mk advokaten zaradi oglasa, ki je bil objavljen na zadevnih spletnih straneh, korist in da je ta oglas temeljil na oglasu, ki ga je zadnjenavedena družba objavila v imeniku Das Örtliche. Družbi mk advokaten je naložila globo, ker je ta po odločbi z dne 17. oktobra 2016 izbrisala zgolj oglas, objavljen v tem imeniku.

11

Družba mk advokaten se je zoper to odločitev pritožila pri predložitvenem sodišču, Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija).

12

Zadnjenavedeno sodišče meni, da je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od razlage člena 5(1) Direktive 2008/95.

13

Navaja, da iz ustaljene nemške sodne prakse izhaja, da mora oseba, ki je naročila oglas, objavljen na spletnem mestu – če ta oglas posega v pravico drugega – ne le poskrbeti za njegov umik s spletnega mesta, temveč z uporabo običajnih spletnih iskalnikov tudi preveriti, ali upravljavci drugih spletnih mest navedenega oglasa niso prevzeli, in če je tako, resno poskusiti doseči umik teh naknadnih referenciranj.

14

Ta sodna praksa naj bi temeljila na ugotovitvi, da vsak prikaz oglasa koristi osebi, katere proizvodi ali storitve se tako oglašujejo. Zato naj bi morala ta oseba v primeru kršitve pravice drugega storiti vse potrebno, da se na spletu izbrišejo vsi zadetki zadevnega oglasa.

15

Predložitveno sodišče dvomi o skladnosti te nemške sodne prakse z načeli, ki izhajajo iz sodbe z dne 3. marca 2016, Daimler (C‑179/15, EU:C:2016:134), ker naj bi Sodišče v njej uporabilo drug pristop glede oglasov, ki škodijo znamki drugega. Ta pristop naj bi bilo mogoče prenesti na zadevo, o kateri odloča predložitveno sodišče.

16

Res je, da je bil v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba Sodišča, oglas, ki je bil predmet spora, obravnavanega v tej zadevi, sprva zakonit, medtem ko je v obravnavani zadevi oglas, katerega objavo na spletu je naročila družba mk advokaten, že od začetka posegal v znamko drugega. Vendar naj upoštevnost te razlike pri razlagi izraza „uporaba“ v smislu člena 5(1) Direktive 2008/95 ne bi bila jasno razvidna.

17

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali tretja oseba, omenjena v objavi na spletnem mestu, ki vsebuje znak, enak znamki, uporablja to znamko v smislu člena 5(1) Direktive 2008/95, če same objave ni opravila ta tretja oseba, ampak jo je upravljavec spletnega mesta prevzel iz druge objave, ki jo je opravila tretja oseba na način, ki krši navedeno znamko?“

18

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 5(1) Direktive 2008/95 razlagati tako, da oseba, ki deluje v gospodarskem prometu in ki je naročila, naj se na spletnem mestu objavi oglas, s katerim se posega v znamko drugega, uporablja znak, ki je enak tej znamki, če upravljavci drugih spletnih mest ta oglas prevzamejo in ga objavijo na teh drugih spletnih mestih.

19

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da ponujanje proizvodov ali storitev naprodaj pod znakom, ki je enak ali podoben znamki drugega, in oglaševanje teh proizvodov ali storitev pod tem znakom pomeni njegovo „uporabo“ (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 2010, Google France in Google, od C‑236/08 do C‑238/08, EU:C:2010:159, točki 45 in 61 ter navedena sodna praksa).

20

V skladu z ustaljeno sodno prakso tudi velja, da gre za tako uporabo znaka, ki je enak ali podoben znamki drugega, takrat, kadar je ta znak, ki ga je izbral oglaševalec kot ključno besedo v okviru storitve spletnega referenciranja, sredstvo, s katerim sproži objavo svojega oglasa, tudi če se navedeni znak ne pojavi v samem oglasu (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2011, Interflora in Interflora British Unit, C‑323/09, EU:C:2011:604, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).

21

Zato je treba šteti, da kadar oseba, ki deluje v gospodarskem prometu, pri upravljavcu indeksnih spletnih strani naroči objavo oglasa, katerega prikaz vsebuje ali je posledica znaka, enakega ali podobnega znamki drugega, ta oseba uporablja ta znak v smislu člena 5(1) Direktive 2008/95 (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2016, Daimler, C‑179/15, EU:C:2016:134, točki 29 in 30).

22

Z vidika člena 5(1) Direktive 2008/95 pa navedeni osebi ni mogoče pripisati samostojnih dejanj drugih gospodarskih subjektov, kot so dejanja upravljavcev indeksnih spletnih strani, s katerimi ni v nikakršnem neposrednem ali posrednem razmerju in ki ne delujejo po njenem naročilu in za njen račun, temveč na lastno pobudo in v svojem imenu (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2016, Daimler, C‑179/15, EU:C:2016:134, točki 36 in 37).

23

Izraz „uporaba“ iz člena 5(1) Direktive 2008/95 namreč pomeni aktivno in neposredno oziroma posredno nadzorovanje dejanja, ki pomeni uporabo. To ne velja, če to dejanje opravi neodvisen gospodarski subjekt brez privolitve oglaševalca (sodba z dne 3. marca 2016, Daimler, C‑179/15, EU:C:2016:134, točka 39).

24

Te določbe torej ni mogoče razlagati tako, da je mogoče osebo, ne glede na njeno ravnanje, šteti za osebo, ki uporablja znak, ki je enak ali podoben znamki drugega, zgolj zato, ker bi ji ta uporaba lahko prinesla gospodarsko korist (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2016, Daimler, C‑179/15, EU:C:2016:134, točka 42).

25

V skladu s to sodno prakso Sodišča bo moralo predložitveno sodišče v obravnavani zadevi preučiti, ali je iz ravnanja družbe mk advokaten v okviru neposrednega ali posrednega razmerja med to družbo in upravljavci zadevnih spletnih mest razvidno, da so ti upravljavci oglas objavili na spletu po naročilu in za račun družbe mk advokaten. Če ne gre za tako ravnanje, bi bilo treba ugotoviti, da družba MBK Rechtsanwälte na podlagi izključne pravice iz člena 5(1) Direktive 2008/95 ni upravičena ukrepati zoper družbo mk advokaten zaradi objave oglasa na drugih spletnih mestih od tistega, ki ga ima imenik Das Örtliche.

26

To ne bi vplivalo na možnost družbe MBK Rechtsanwälte, da na podlagi nacionalnega prava od družbe mk advokaten po potrebi zahteva povrnitev gospodarske ugodnosti, niti na možnost prvonavedene družbe, da ukrepa zoper upravljavce zadevnih indeksnih spletnih strani (glej po analogiji sodbo z dne 3. marca 2016, Daimler, C‑179/15, EU:C:2016:134, točka 43).

27

V zvezi z zadnjenavedenim vidikom je treba ugotoviti, da če upravljavci spletnih mest prevzamejo oglas na lastno pobudo in v svojem imenu, ni mogoče šteti, da je gospodarski subjekt, katerega proizvodi ali storitve se tako oglašujejo, njihova stranka. Zato se sodna praksa Sodišča – v skladu s katero upravljavec indeksne spletne strani znakov, ki so enaki ali podobni znamkam drugega in ki jih vsebujejo oglasi njegovih strank ali ki sprožijo objavo teh oglasov, ne uporablja sam (glej zlasti sodbi z dne 23. marca 2010, Google France in Google, od C‑236/08 do C‑238/08, EU:C:2010:159, točka 56, in z dne 2. aprila 2020, Coty Germany, C‑567/18, EU:C:2020:267, točki 39 in 40) – v takem primeru ne uporablja.

28

V takem primeru ti upravljavci spletnih mest uporabljajo – v smislu člena 5(1) Direktive 2008/95 – znake, ki so enaki ali podobni znamkam drugega in ki jih vsebujejo prodajne ponudbe ali oglasi, ki jih ti upravljavci prikazujejo, ali ki sprožijo prikaz teh oglasov (glej po analogiji sodbo z dne 2. aprila 2020, Coty Germany, C‑567/18, EU:C:2020:267, točka 48). Imetniki teh znamk lahko zato zoper te upravljavce ukrepajo na podlagi izključne pravice iz navedenega člena 5(1), kadar se s temi ponudbami ali oglasi oglašujejo proizvodi ali storitve, ki so enaki ali podobni tistim, za katere so navedene znamke registrirane.

29

Taka razlaga te določbe je v skladu z njenim ciljem, in sicer imetniku znamke zagotoviti pravni instrument, ki mu omogoča, da prepove in tako prepreči, da bi tretja oseba kakor koli uporabljala njegovo znamko brez njegovega soglasja (sodba z dne 2. aprila 2020, Coty Germany, C‑567/18, EU:C:2020:267, točka 38).

30

Nazadnje, v zvezi z okoliščino, na katero je bilo opozorjeno v predložitveni odločbi, namreč da je bil v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 3. marca 2016, Daimler (C‑179/15, EU:C:2016:134), oglas, s katerim je bilo poseženo v znamko drugega, sprva zakonit, medtem ko se je z oglasom iz postopka v glavni stvari že na začetku poseglo v znamko drugega, zadostuje navesti, da ta okoliščina ni upoštevna glede edinega vprašanja, ki se obravnava v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, in sicer kdo v primeru ponovnega prikaza oglasa, ki posega v znamko drugega, uporablja znak, ki je enak ali podoben tej znamki.

31

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1) Direktive 2008/95 razlagati tako, da oseba, ki deluje v gospodarskem prometu in ki je naročila, naj se na spletnem mestu objavi oglas, s katerim se posega v znamko drugega, ne uporablja znaka, enakega tej znamki, če upravljavci drugih spletnih mest ta oglas prevzamejo in ga na lastno pobudo in v svojem imenu objavijo na teh drugih spletnih mestih.

32

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 5(1) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati tako, da oseba, ki deluje v gospodarskem prometu in ki je naročila, naj se na spletnem mestu objavi oglas, s katerim se posega v znamko drugega, ne uporablja znaka, enakega tej znamki, če upravljavci drugih spletnih mest ta oglas prevzamejo in ga na lastno pobudo in v svojem imenu objavijo na teh drugih spletnih mestih.