Pravni okvir

Pravo Unije

Uredba (EU) št. 1177/2010

Uredba (ES) št. 261/2004

Irsko pravo

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

Tretje vprašanje

Drugo in četrto vprašanje ter peto vprašanje, točka (a)

Peto vprašanje, točka (b)

Šesto vprašanje

Sedmo vprašanje

Osmo vprašanje

Deveto vprašanje

Deseto vprašanje

Stroški

–

za Irish Ferries Ltd V. Power, T. O’Donnell, B. McGrath in E. Roberts, solicitors, C. Donnelly in P. Sreenan, SC,

–

za National Transport Authority M. Collins in D. McGrath, SC, S. Murray, BL, M. Doyle, K. Quigley in E. O’Hanrahan, solicitors,

–

za Irsko M. Browne, G. Hodge, J. Quaney in A. Joyce, agenti, skupaj s P. McGarryjem, SC, in M. Finanom, BL,

–

za Evropski parlament L. G. Knudsen in A. Tamás, agenta,

–

za Svet Evropske unije O. Segnana in R. Meyer, agenta,

–

za Evropsko komisijo N. Yerrell, L. Armati in S. L. Kalėda, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 18 in 19, člena 20(4) ter členov 24 in 25 Uredbe (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL 2010, L 334, str. 1) ter na veljavnost te uredbe.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Irish Ferries Ltd in National Transport Authority (nacionalna uprava za promet, Irska, v nadaljevanju: irska uprava za promet) glede pogojev za plačilo nadomestila potnikom, na katere se je nanašala odpoved prevozov med Dublinom (Irska) in Cherbourgom (Francija).

3

V uvodnih izjavah 1, 2, 3, od 12 do 15, 17 in 19 Uredbe št. 1177/2010 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 2 Uredbe št. 1177/2010, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za potnike:

2.   Ta uredba se ne uporablja za potnike:

3.   Države članice lahko, za obdobje dveh let od 18. decembra 2012, izvzamejo iz uporabe te uredbe morske ladje, lažje kot 300 bruto ton, v domačem prometu, pod pogojem, da so pravice potnikov, ki jih zagotavlja ta uredba, ustrezno zagotovljene v nacionalni zakonodaji.

4.   Države članice lahko izvzamejo iz uporabe te uredbe potniške storitve, zajete v obveznostih javnih služb, pogodbah za opravljanje javnih služb ali integriranih storitvah, pod pogojem, da so pravice potnikov iz te uredbe primerljivo zagotovljene v nacionalni zakonodaji.

[…]“

5

Člen 3 te uredbe vsebuje te opredelitve:

„[…]

[…]“

[…]

[…]“

6

Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Vozovnice in nediskriminatorni pogodbeni pogoji“, v odstavku 2 določa:

„Brez poseganja v socialne tarife so pogodbeni pogoji in tarife, ki jih uporabljajo prevozniki ali prodajalci vozovnic, splošni javnosti ponujeni brez kakršne koli neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi narodnosti končne stranke ali sedeža prevoznika ali prodajalca vozovnice v Uniji.“

7

V poglavju II iste uredbe, naslovljenem „Pravice invalidov in oseb z zmanjšano mobilnostjo“, člen 7 te uredbe, naslovljen „Pravica do prevoza“, v odstavku 2 določa:

„Invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo se rezervacije in vozovnice ponudijo brez dodatnih stroškov in pod enakimi pogoji kakor drugim potnikom.“

8

V poglavju III Uredbe št. 1177/2010, naslovljenem „Obveznosti prevoznikov in upravljavcev terminalov v primeru prekinitve potovanja“, člen 18 te uredbe, naslovljen „Sprememba poti in povračilo stroškov v primeru odpovedanega odhoda ali zamude pri odhodu“, določa:

„1.   Kadar prevoznik utemeljeno pričakuje, da bo potniška storitev odpovedana ali da bo imel odhod s pristaniškega terminala več kot 90-minutno zamudo, se potniku takoj ponudi izbira med:

2.   Kadar je potniška storitev odpovedana ali ima odhod iz pristanišča več kot 90‑minutno zamudo, imajo potniki pravico do takšne preusmeritve potovanja ali povračila cene vozovnice od prevoznika.

3.   Izplačilo povračila iz odstavkov 1(b) in 2 se opravi v sedmih dneh v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnim čekom za celotno vrednost vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, za neopravljeni del ali dele potovanja in za že opravljeni del ali dele potovanja, če potovanje ne služi več nobenemu namenu v zvezi s prvotnim potovalnim načrtom potnika. S soglasjem potnika se lahko povračilo izplača tudi v obliki bonov in/ali drugih storitev v višini cene, po kateri je bila vozovnica kupljena, če so pogoji prilagodljivi, zlasti glede trajanja veljavnosti in namembnega kraja.“

9

Člen 19 te uredbe, naslovljen „Nadomestilo cene vozovnice v primeru zamude ob prihodu“, določa:

„1.   Ne da bi izgubili pravico do prevoza, lahko potniki od prevoznika zahtevajo nadomestilo v primeru zamude ob prihodu v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi. Najnižje nadomestilo znaša 25 % cene vozovnice za zamudo vsaj:

Če zamuda presega dvakratni čas iz točk (a) do (d), nadomestilo znaša 50 % cene vozovnice.

2.   Potniki, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico, lahko zahtevajo primerno nadomestilo v skladu z ureditvijo nadomestil prevoznikov, če je med veljavnostjo vozovnice večkrat prišlo do zamude ob prihodu. V tej ureditvi so navedena merila za določanje zamude ob prihodu in izračun nadomestila.

3.   Nadomestilo se izračuna na podlagi cene, ki jo potnik dejansko plača za storitev z zamudo.

4.   Pri povratnem potovanju se nadomestilo za zamudo ob prihodu pri potovanju v namembni kraj in vrnitvi izračuna na podlagi polovične cene, plačane za koriščenje te potniške storitve.

5.   Nadomestilo se izplača v enem mesecu po vložitvi zahtevka za nadomestilo. Nadomestilo se lahko izplača v obliki bonov in/ali drugih storitev, če so pogoji prilagodljivi, zlasti glede trajanja veljavnosti in namembnega kraja. Nadomestilo se na zahtevo potnika izplača v denarni protivrednosti.

6.   Nadomestilo cene vozovnice se ne zniža za stroške finančnih transakcij, kot so pristojbine, telefonski stroški ali poštnina. Prevozniki lahko določijo najnižji znesek, pod katerim se nadomestilo ne izplača. Ta najnižji znesek ne presega 6 EUR.“

10

Člen 20 navedene uredbe, naslovljen „Oprostitve“, določa:

„1.   Členi 17, 18 in 19 se ne uporabljajo za potnike, ki imajo vozovnico z odprtimi datumi potovanja, pod pogojem, da čas odhoda ni določen, razen za potnike, ki imajo večkratno vozovnico ali sezonsko vozovnico.

2.   Člena 17 in 19 se ne uporabljata, če je potnik obveščen o odpovedi ali zamudi pred nakupom vozovnice, ali če je za odpoved ali zamudo kriv potnik sam.

3.   Člen 17(2) se ne uporablja, kadar prevoznik dokaže, da so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje.

4.   Člen 19 se ne uporablja, kadar prevoznik dokaže, da so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, ali izredne razmere, ki preprečujejo izvajanje potniških storitev, katerim se ni bilo mogoče izogniti kljub sprejetju vseh ustreznih ukrepov.“

11

V poglavju IV iste uredbe, naslovljenem „Splošni predpisi o obveščanju in pritožbah“, člen 24 te uredbe, naslovljen „Pritožbe“, določa:

„1.   Prevozniki in upravljavci terminalov uvedejo ali imajo vzpostavljen dostopen mehanizem za obravnavo pritožb v zvezi s pravicami in obveznostmi, na katere se nanaša ta uredba.

2.   Če želi potnik, zajet v tej uredbi, pri prevozniku ali upravljavcu terminala vložiti pritožbo, jo poda v dveh mesecih od dne, ko je bila storitev opravljena ali bi morala biti opravljena. Prevoznik ali upravljavec terminala v roku enega meseca od prejema pritožbe potnika obvesti, da je bila njegova pritožba utemeljena, zavrnjena ali se še vedno obravnava. Čas za predložitev končnega odgovora ni daljši od dveh mesecev od prejema pritožbe.“

12

V poglavju V Uredbe št. 1177/2010, naslovljenem „Izvrševanje in nacionalni izvršilni organi“, člen 25 te uredbe, naslovljen „Nacionalni organi izvrševanja“, določa:

„1.   Vsaka država članica določi nov ali obstoječ organ ali organe, pristojne za izvrševanje te uredbe glede potniških storitev in križarjenj iz pristanišč na njenem ozemlju in potniških storitev iz tretjih držav v ta pristanišča. Vsak organ sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s to uredbo.

Vsak organ je glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od poslovnih interesov.

2.   Države članice obvestijo Komisijo glede organa ali organov, določenih v skladu s tem členom.

3.   Vsak potnik lahko zoper domnevno kršitev te uredbe v skladu z nacionalno zakonodajo poda pritožbo pri pristojnem organu, določenem na podlagi odstavka 1, ali vsakem drugem pristojnem organu, ki ga je določila država članica. Pristojni organ potnikom v razumnem roku poda utemeljen odgovor na njihovo pritožbo.

Država članica lahko odloči, da:

4.   Države članice, ki so se odločile, da izvzamejo nekatere storitve v skladu s členom 2(4), zagotovijo, da obstaja primerljiv mehanizem za uveljavljanje pravic potnikov.“

13

Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10) vsebuje člen 5, naslovljen „Odpoved leta“, ki v odstavku 1 določa:

„V primeru odpovedi leta:

[…]

14

European Union (Rights of passengers when travelling by sea and inland waterway) Regulations 2012) (uredba iz leta 2012 za prenos ureditve Evropske unije (pravice potnikov, ki potujejo po morju in notranjih plovnih poteh), v nadaljevanju: uredba iz leta 2012), sprejeta 10. oktobra 2012, v členu 3 določa, da je irska uprava za promet organ, pristojen za izvrševanje, v smislu člena 25 Uredbe št. 1177/2010.

15

Irska uprava za promet lahko v skladu s členom 4(1) uredbe iz leta 2012 po uradni dolžnosti ali na podlagi pritožbe, ki jo je vložil potnik, ponudniku – če meni, da ta ne ravna v skladu z Uredbo št. 1177/2010 ali jo krši – pošlje „obvestilo, v katerem je opredeljena zadevna opustitev ali kršitev in s katerim se od ponudnika zahteva, da v določenem roku sprejme ukrepe, navedene v obvestilu, s čimer zagotovi skladnost z obvestilom“.

16

Člen 4(2) uredbe iz leta 2012 določa, da lahko ponudnik, kadar je v skladu s členom 4(1) te uredbe poslano obvestilo, irski upravi za promet v 21 dneh predloži svoje pripombe. Ta uprava preuči te pripombe in to obvestilo potrdi, spremeni ali umakne.

17

Nazadnje, v skladu s členom 4(3) uredbe iz leta 2012 ponudnik, ki mu je bilo poslano obvestilo na podlagi te uredbe in ki ga ne upošteva, stori kršitev, ki se – v primeru obsodbe po skrajšanem postopku – kaznuje z globo v višini 5000 EUR ali – v primeru obsodbe na podlagi obtožbe – globo, ki ne presega 250.000 EUR.

18

Irish Continental Group plc, matična družba družbe Irish Ferries, je leta 2016 z družbo nemškega prava Flensburger Schiffbau‑Gesellschaft (v nadaljevanju: ladjedelnica) sklenila pogodbo za gradnjo ladje, ki naj bi bila z vsemi spričevali za plovbo dobavljena najkasneje 26. maja 2018.

19

Navedena ladja bi morala biti dana v uporabo poleti 2018, da bi zagotavljala različne linije, med drugimi novo linijo, na kateri bi potekali redni povratni prevozi med Dublinom in Cherbourgom (v nadaljevanju: linija Dublin‑Cherbourg).

20

Glede na to, da ta prevoz traja približno 18 ur, je družba Irish Ferries načrtovala, da bo to plovilo na liniji Dublin‑Cherbourg plulo vsak drugi dan izmenično z drugim plovilom te družbe, ki je v sezoni 2018 plulo na liniji med mestoma Rosslare (Irska) in Cherbourg ter na liniji med mestoma Rosslare in Roscoff (Francija), in s tem zagotavljalo dnevne prevozne storitve med Irsko in Francijo, vendar iz različnih pristanišč oziroma do njih.

21

Ladjedelnica je januarja 2017 družbo Irish Ferries ustno obvestila, da dobavo ladje načrtuje najpozneje do 22. junija 2018.

22

Družba Irish Ferries je 27. oktobra 2017 začela sprejemati rezervacije za sezono 2018, ker večina potnikov prevoze vnaprej rezervira. Ladjedelnica je 1. novembra 2017 potrdila, da bo zadevna ladja dobavljena 22. junija 2018, tako da bo pripravljena za prvi prevoz, predviden za 12. julij 2018.

23

Vendar je ladjedelnica 18. aprila 2018 družbo Irish Ferries obvestila, da zadevna ladja zaradi zamude zunanjih opremljevalcev prostorov, ki so sodelovali kot podizvajalci, ne bo dobavljena pred 13. julijem 2018. Zato se prevozi ne bi mogli začeti 12. julija 2018, kot je bilo predvideno, prizadeti pa naj bi bili tudi nekateri drugi prevozi.

24

Tako je družba Irish Ferries 20. aprila 2018, potem ko je ugotovila, da te ladje ne more nadomestiti z drugo ladjo iz svoje flote niti z najemom nadomestne ladje prek ladijskega posrednika, odpovedala prevoze z zadevno ladjo do novega datuma dobave, podaljšanega za varnostni rok. Družba Irish Ferries je tako odpovedala prevoze od 12. do 29. julija 2018.

25

V okviru te odpovedi je družba Irish Ferries sprejela več ukrepov. Prvič, vse zadevne potnike je obvestila o odpovedi prevozov dvanajst tednov pred temi prevozi. Drugič, tem potnikom je ponudila takojšnje povračilo celotne cene vozovnice ali možnost rezervirati druge prevoze po svoji izbiri (v nadaljevanju: nadomestni prevozi). Ker na liniji Dublin‑Cherbourg ni bilo druge enake prevozne storitve, je družba Irish Ferries zadevnim potnikom ponudila več nadomestnih prevozov iz različnih pristanišč v različna pristanišča, ki Irsko in Francijo povezujejo neposredno ali posredno, to je prek Velike Britanije (Združeno kraljestvo). Vendar irska uprava za promet pred predložitvenim sodiščem izpodbija, da je družba Irish Ferries vsem potnikom predlagala spremembo prek kopenskega mostu.

26

Kar zadeva potnike, ki so bili preusmerjeni v Rosslare ali iz Rosslare namesto v Dublin ali iz Dublina, in/ali v Roscoff ali iz Roscoffa, namesto v Cherbourg ali iz Cherbourga, družba Irish Ferries ni predlagala vračila dodatnih stroškov, ki so jim morebiti nastali. Družba Irish Ferries je namreč menila, da vsem potnikom niso nastali dodatni stroški, ker so bili nekateri od njih bližje Roscoffu kot Cherbourgu.

27

Irska uprava za promet je 9. maja 2018 družbo Irish Ferries obvestila, da preučuje okoliščine odpovedi prevozov od 12. do 29. julija 2018, „da bi ugotovila pogoje za uporabo [Uredbe št. 1177/2010] v tem primeru“, in jo prosila, naj pojasni, zakaj meni, da je do te odpovedi prišlo zaradi izrednih razmer, ki niso bile pod njenim nadzorom.

28

Irska uprava za promet je 1. junija 2018 od družbe Irish Ferries zahtevala dodatne informacije v zvezi s spoštovanjem člena 18 Uredbe št. 1177/2010 s strani te družbe.

29

Ladjedelnica je 11. junija 2018 družbo Irish Ferries obvestila, da bo dobava plovila zamaknjena na nedoločen datum v septembru 2018 zaradi zamude, ki jo je povzročil podizvajalec, ki opravlja dela, povezana z električno napeljavo in namestitvijo električnega sistema trupa in krovne hišice, pa tudi zaradi zamude pri dobavi notranjih elementov za javne prostore. Ladja je bila nazadnje dobavljena 12. decembra 2018, to je z zamudo približno 200 dni.

30

Ker družba Irish Ferries ni mogla uporabljati zadevne ladje in ker ni mogla najeti nadomestnega plovila, se je odločila odpovedati vse prevoze, predvidene po 30. juliju 2018.

31

V okviru te odpovedi je družba Irish Ferries sprejela več ukrepov. Prvič, o navedeni odpovedi je, takoj ko je izvedela, da ni mogoče najeti nadomestne ladje, obvestila vse zadevne potnike, pri čemer je upoštevala odpovedni rok od sedem do dvanajst tednov. Drugič, tem potnikom je ponudila možnost razveljavitve in takojšnjega povračila celotne cene vozovnice. Tretjič, navedenim potnikom je ponudila možnost rezervacije nadomestnih prevozov v Francijo brez povračila morebitnih dodatnih stroškov. Potnikom je tudi predlagala preusmeritev potovanja prek kopenskega mosta po njihovi izbiri, pri čemer je predlagala odhod iz katerega koli irskega pristanišča s prihodom v francoska pristanišča, kot so Cherbourg, Roscoff, Calais in Caen. Stroški goriva za vožnjo prek Velike Britanije so bili potnikom povrnjeni.

32

Na podlagi teh ukrepov je od 20.000 potnikov, na katere so vplivale te odpovedi, 82 % potnikov izbralo nadomestne prevoze z družbo Irish Ferries ali drugimi prevozniki, 3 % so raje izbrali prevoz prek kopenskega mostu, preostalih 15 % pa je izbralo povračilo celotne cene vozovnice.

33

Potnikom, ki so izbrali nadomestne prevoze, morebitni dodatni stroški niso bili zaračunani, temveč jih je krila družba Irish Ferries. Poleg tega je družba Irish Ferries povrnila morebitne razlike v ceni vozovnice.

34

Potnikom, ki so se odločili za prevoz prek kopenskega mostu, je družba Irish Ferries povrnila stroške goriva za prečkanje Velike Britanije.

35

Družba Irish Ferries pa ni izplačala nadomestila za zamudo ob prihodu v namembni kraj potnikom, ki so na podlagi člena 19 Uredbe št. 1177/2010 zahtevali to nadomestilo, ker je menila, da je ponudila preusmeritev potovanja in povračilo cene vozovnice v skladu s členom 18 te uredbe. Družba Irish Ferries je namreč menila, da se člena 18 in 19 navedene uredbe ne uporabljata hkrati.

36

Irska uprava za promet je 1. avgusta 2018 družbi Irish Ferries poslala „predhodno obvestilo“ v zvezi z uporabo Uredbe št. 1177/2010 za razveljavljene prevoze, na katero je družba Irish Ferries odgovorila s tem, da je 15. avgusta 2018 predložila svoje pripombe.

37

Irska uprava za promet je 19. oktobra 2018 sprejela odločbo, v kateri je ugotovila, prvič, da se za odpovedi prevozov med Dublinom in Cherbourgom poleti 2018 Uredba št. 1177/2010 uporablja, drugič, da družba Irish Ferries ni izpolnila zahtev iz člena 18 te uredbe, in tretjič, da ta prevoznik ni ravnal v skladu s členom 19 navedene uredbe. V skladu s členom 4(1) uredbe iz leta 2012 sta bili na podlagi te odločbe izdani dve obvestili v skladu s členom 18 oziroma členom 19 Uredbe št. 1177/2010.

38

Družba Irish Ferries je novembra 2018 v skladu s členom 4(2) uredbe iz leta 2012 predložila pripombe na to odločbo.

39

Irska uprava za promet je po koncu kontradiktornega postopka z odločbo z dne 25. januarja 2019 potrdila obvestili, izdani na podlagi členov 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010. Menila je, prvič, da je družba Irish Ferries kršila obveznost preusmeritve potovanja iz člena 18 te uredbe in jo pozvala, naj vrne morebitne stroške, ki so nastali potnikom, na katere so se nanašali odpovedani prevozi in ki so se odločili za preusmeritev v Rosslare ali iz Rosslarea namesto v Dublin ali iz Dublina in/ali v Roscoff ali iz Roscoffa namesto v Cherbourg.

40

Uprava za promet je, drugič, menila, da je družba Irish Ferries kršila člen 19 navedene uredbe, in jo pozvala, naj potnikom, ki so prišli v namembni kraj z zamudo, izplača nadomestilo, kot je določeno v prevozni pogodbi.

41

Družba Irish Ferries odločbo z dne 25. januarja 2019 in obvestili, izdani na podlagi členov 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010, izpodbija pred High Court (višje sodišče, Irska) in trdi, na prvem mestu, da se ta uredba ne uporablja, kadar je potniška storitev odpovedana več tednov pred predvidenim datumom prevoza. Družba Irish Ferries na drugem mestu izpodbija način, na katerega je irska uprava za promet razlagala in uporabila člene od 18 do 20 Uredbe št 1177/2010. Natančneje, ta družba trdi, da zamuda pri dobavi zadevne ladje pomeni izredno okoliščino, zaradi katere je oproščena plačila nadomestila iz člena 19 te uredbe. Na tretjem mestu, družba Irish Ferries irski upravi za transport očita, da je kršila člen 25 navedene uredbe, ker je prekoračila svoja pooblastila. Ta uprava naj bi namreč presojala prevozne storitve iz Francije na Irsko, čeprav naj bi bili za te storitve izključno pristojni francoski organi. Na četrtem mestu, družba Irish Ferries irski upravi za promet očita, da je kršila člen 24 Uredbe št. 1177/2010, ker učinka svoje odločbe ni omejila na potnike, ki so pritožbo vložili v obliki in v roku, določenih v členu 24 te uredbe. Na petem mestu, družba Irish Ferries izpodbija veljavnost navedene uredbe glede na načela sorazmernosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja ter glede na člene 16, 17 in 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

42

V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„[…]

43

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je Uredbo št. 1177/2010 treba razlagati tako, da se uporablja, kadar prevoznik potniško storitev odpove tako, da spoštuje večtedenski odpovedni rok pred prvotno predvidenim odhodom, ker je pri dobavi ladje, ki bi morala zagotoviti to storitev, prišlo do zamude in te ladje ni bilo mogoče nadomestiti.

44

Najprej je treba poudariti, da tako iz besedila tega vprašanja kot iz obrazložitve predložitvene odločbe izhaja, da se predložitveno sodišče sklicuje na skupek okoliščin, ki bi bile lahko po mnenju tega sodišča upoštevne za odgovor na navedeno vprašanje, kot so nemožnost prevoznika, da poišče nadomestno plovilo, neobstoj podobne nadomestne prevozne storitve na zadevni liniji, ker je bila ta linija na novo odprta, ali znatno število potnikov, ki jih je prizadela odpoved prevozov, povzročena s prepozno dobavo zadevne ladje, in ki jim je bila bodisi vrnjena vrednost cene vozovnice bodisi so bili preusmerjeni na druge ladje na drugih plovbah ali prek drugih načinov prevoza. Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da se to sodišče v resnici sprašuje glede argumentacije, ki mu jo je predložila družba Irish Ferries, v zvezi s tem, ali se Uredba št. 1177/2010 uporablja, kadar je prevoznik potnike obvestil o odpovedi prevozne storitve upoštevajoč večtedenski odpovedni rok. Po mnenju družbe Irish Ferries se namreč ta uredba uporablja le za dve kategoriji potnikov, in sicer na eni strani za potnike, katerih skorajšnja plovba je bila odpovedana ali ima zamudo in ki so fizično v pristanišču, in na drugi strani za potnike, ki so na krovu ladje med križarjenjem.

45

Po tem pojasnilu je treba navesti, da je področje uporabe Uredbe št. 1177/2010 razmejeno v členu 2 te uredbe. V odstavku 1 tega člena je določeno, da se ta uredba uporablja za tri kategorije potnikov, in sicer, prvič, za potnike, ki uporabljajo potniške storitve, pri katerih je pristanišče vkrcanja na ozemlju države članice, drugič, potnike, ki uporabljajo potniške storitve, pri katerih pristanišče vkrcanja ni na ozemlju države članice, pristanišče izkrcanja pa je na ozemlju države članice, pod pogojem, da storitev opravlja prevoznik iz Unije, in tretjič, potnike na križarjenju, pri katerih je pristanišče vkrcanja na ozemlju države članice. V odstavkih od 2 do 4 navedenega člena so našteti primeri, v katerih se navedena uredba ne uporablja.

46

Iz razlage celotnega člena 2 Uredbe št. 1177/2010 je razvidno, da je zakonodajalec Unije nameraval omejiti področje uporabe te uredbe glede na dve merili, ki ju je treba upoštevati kumulativno, in sicer na eni strani glede na kraj vkrcanja ali izkrcanja zadevne prevozne storitve in na drugi strani glede na potnikovo „uporabo“ prevozne storitve ali „udeležbo“ tega potnika na križarjenju.

47

V obravnavani zadevi je za odgovor na prvo vprašanje potrebna razlaga pojma uporaba pomorske potniške storitve. Poudariti pa je treba, da ta pojem ni opredeljen niti v členu 2 Uredbe št. 1177/2010 niti v kateri koli drugi določbi te uredbe. Vendar je treba ugotoviti, da se navedeni pojem glede na svoj običajni pomen v vsakdanjem jeziku lahko razlaga tako ozko v smislu, da tako storitev uporabljajo zgolj potniki, ki so med prevozom na ladji, kot tudi širše, tako da so vključeni tudi potniki, ki tako storitev pomorskega prevoza nameravajo uporabiti in so v zvezi s tem že opravili potrebne ukrepe, kot sta rezervacija ali nakup vozovnice.

48

Zato je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi pojma uporabe upoštevati ne le njegovo besedilo, temveč tudi njegovo sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2017, Kamin und Grill Shop, C‑289/16, EU:C:2017:758, točka 22 in navedena sodna praksa).

49

V zvezi s tem pomeni splošna sistematika Uredbe št. 1177/2010 argument za široko razlago pojma uporabe storitve pomorskega prevoza. Ta uredba namreč vsebuje, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 61 sklepnih predlogov, določbe, ki se uporabljajo za položaje, do katerih pride pred opravljanjem potniške storitve. Tako člen 4(2) te uredbe prevozniku v bistvu prepoveduje, da bi javnosti ponudil diskriminatorne pogodbene in tarifne pogoje na podlagi državljanstva potnika. Podobno člen 7(2) navedene uredbe določa, da se invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo rezervacije in vozovnice ponudijo brez dodatnih stroškov in pod enakimi pogoji kakor drugim potnikom.

50

Poleg tega bi člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 izgubila velik del smisla, če bi pojem potnika, „ki uporablja potniške storitve“ v smislu člena 2(1) te uredbe, zajemal le potnike, ki so že na krovu ladje.

51

Razlago tega pojma v smislu, da zajema tudi potnike, ki so opravili rezervacijo ali kupili vozovnico za storitev pomorskega prevoza, potrjujejo tudi cilji, ki se uresničujejo z Uredbo št. 1177/2010. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 1, 2 in 13 te uredbe, je njen cilj zagotoviti visoko raven varstva potnikov ob upoštevanju zahtev, da so potrošniki na splošno varovani, tako da se jim zaradi njihovega statusa šibkejše stranke prevozne pogodbe zagotovi minimalna raven varstva. Zakonodajalec Unije je tako želel okrepiti pravice teh potnikov v nekaterih položajih, ki povzročajo resne nevšečnosti, ter te položaje standardizirano in takoj odpraviti.

52

Taki cilji pa so za osebe, ki so opravile rezervacijo ali kupile vozovnico za pomorsko potniško storitev, vsaj enako pomembni kot za potnike, ki so že na ladji, ki opravlja tako storitev.

53

V tem okviru ni mogoče šteti, da je zakonodajalec Unije nameraval – ne da bi v zvezi s tem v člen 2 Uredbe št. 1177/2010 vključil posebno določbo – za področje uporabe te uredbe določiti dodatne pogoje, kot so ti iz prvega vprašanja, ki se nanašajo na spoštovanje minimalnega odpovednega roka za obveščanje potnika o odpovedi prevozne storitve, na fizično navzočnost potnika v pristanišču oziroma na krovu ladje, ki opravlja prevoz, ali na razpoložljivost te ladje.

54

Poleg tega nič v pripravljalnem gradivu, na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba št. 1177/2010, ne podpira argumentacije družbe Irish Ferries, da je zakonodajalec Unije želel omejiti področje uporabe te uredbe z dodatnimi pogoji iz prejšnje točke.

55

Kar natančneje zadeva člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010, iz njunega besedila ni razvidno, da bi bila njuna uporaba omejena z enim od dodatnih pogojev, navedenih v točki 53 te sodbe.

56

Okoliščina, da člena 18 in 19 te uredbe spadata v njeno poglavje III, naslovljeno „Obveznosti prevoznikov in upravljavcev terminalov v primeru prekinitve potovanja“, ne more podpreti ozke razlage, da naj bi se ta člena uporabljala le takrat, kadar je bil del vožnje opravljen že pred prekinitvijo vožnje in kadar so zato potniki fizično prisotni v pristanišču ali na ladji. Namreč – poleg tega, da taka omejitev nikakor ne izhaja iz uvodnih izjav 13 in 14 navedene uredbe – zadošča poudariti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 63 sklepnih predlogov, da pojem potovanja v Uredbi št. 1177/2010 ni opredeljen in zato ne more biti podlaga za omejitev področja njene uporabe.

57

Nazadnje je treba navesti, da člen 2(1)(c) Uredbe št. 1177/2010 sicer določa, da se njena člena 18 in 19 ne uporabljata, kadar je potnik na križarjenju, vendar pa člen 2(1)(a) in (b) te uredbe ne določa primerljivega odstopanja za potniške storitve. Poleg tega so zgolj v členu 20 Uredbe št. 1177/2010, naslovljenem „Oprostitve“, navedeni položaji, v katerih se člena 18 in 19 te uredbe za take storitve ne uporabljata. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 64 sklepnih predlogov, med temi okoliščinami, ki izključujejo uporabo teh členov, ni prekinitve potovanja.

58

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je Uredbo št. 1177/2010 treba razlagati tako, da se uporablja, kadar prevoznik potniško storitev odpove tako, da spoštuje večtedenski odpovedni rok pred prvotno predvidenim odhodom, ker je pri dobavi ladje, ki bi morala zagotoviti to storitev, prišlo do zamude in te ladje ni bilo mogoče nadomestiti.

59

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da mora prevoznik, kadar je potniška storitev odpovedana in ne obstaja nobena nadomestna storitev na isti liniji, potniku na podlagi njegove pravice do preusmeritve potovanja v namembni kraj pod primerljivimi pogoji, predvidene v tej določbi, ponuditi nadomestno prevozno storitev, ki poteka po drugi poti kot odpovedana storitev, ali storitev pomorskega prevoza, kombinirano z drugimi načini prevoza, kot sta cestni in železniški prevoz, in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali mora prevoznik povrniti morebitne dodatne stroške, ki so potniku nastali zaradi preusmeritve potovanja v namembni kraj.

60

Na prvem mestu je treba poudariti, da pojem namembni kraj ni opredeljen niti v členu 18 Uredbe št. 1177/2010 niti v kateri koli drugi določbi te uredbe. Vendar je iz člena 18(1)(a) navedene uredbe razvidno, da je namembni kraj določen v prevozni pogodbi in, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 79 in 81 sklepnih predlogov, ustreza kraju, za katerega sta se prevoznik in potnik dogovorila ob sklenitvi pogodbe o prevozu in kamor je potnika treba prepeljati s prevozno storitvijo, to je v pristanišče izkrcanja, navedeno v tej pogodbi.

61

V zvezi s tem je treba navesti, da je, kot je navedeno v členu 3(f) Uredbe št. 1177/2010, potniška storitev komercialna storitev potniškega prevoza po morju ali celinskih plovnih poteh, ki se opravlja po objavljenem voznem redu. Prevozna pogodba pa je v členu 3(m) te uredbe opredeljena kot pogodba o prevozu, ki jo skleneta prevoznik in potnik za zagotovitev ene ali več potniških storitev ali križarjenj. V skladu s členom 3(r) navedene uredbe se pogodba o prevozu sklene s tem, da potnik opravi rezervacijo določenega odhoda potniške storitve, ki jo zagotavlja prevoznik, ki izda vozovnico, ta vozovnica pa v skladu s členom 3(n) iste uredbe dokazuje obstoj prevozne pogodbe.

62

Iz prejšnje točke izhaja, da sklenitev prevozne pogodbe, ki je sinalagmatski akt, potniku v protivrednost za ceno, ki jo plača, daje pravico, da ga prevoznik prevaža, katere bistveni elementi so določeni, in sicer so to zlasti kraj odhoda in prihoda v namembni kraj, datumi in vozni red te prevozne storitve ter njeno trajanje.

63

Na drugem mestu, ker pojem preusmeritve potovanja ni opredeljen niti v členu 18 Uredbe št. 1177/2010 niti v kateri koli drugi določbi te uredbe, je treba navesti, da se ta pojem v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku nanaša na prevoz potnika do namembnega kraja v okoliščinah, ki so drugačne od prvotno predvidenih, ne da bi se zahtevalo, da sta uporabljena pot in način prevoza enaka prvotno predvidenima.

64

Iz tega sledi, da pojem „preusmeritev potovanja v namembni kraj“ v smislu člena 18 Uredbe št. 1177/2010 pomeni, da se potnik prepelje do pogodbeno določenega kraja, ne da bi bila uporabljena pot in način prevoza nujno enaka prvotno dogovorjenima. Iz tega izhaja, da ima prevoznik načeloma nekolikšen manevrski prostor, da potniku, čigar prevozna storitev je odpovedana, ponudi preusmeritev potovanja v namembni kraj. Zato lahko prevoznik preusmeritev potovanja ponudi, prvič, z nadomestno potniško storitvijo z odhodom iz pristanišča vkrcanja in/ali s prihodom v pristanišče izkrcanja, ki poteka po poti, ki se razlikuje od poti, prvotno predvidene v prevozni pogodbi, drugič, s tako storitvijo prevoza, v okviru katere je treba prestopiti, ali tretjič, s pomorsko potniško storitvijo, ki so ji pridružene druge vrste prevoza, kot sta cestni ali železniški prevoz.

65

Na tretjem mestu, ta možnost, ponujena prevozniku, pa je omejena s pogoji iz člena 18 Uredbe št. 1177/2010, in sicer, da je treba to preusmeritev potovanja opraviti brez doplačila, pod primerljivimi pogoji in ob prvi priložnosti.

66

Kar najprej zadeva zahtevo, da je treba preusmeritev potovanja opraviti „brez doplačila“ v smislu tega člena 18, je treba navesti, da je zakonodajalec Unije želel, da preusmeritev potovanja potniku ne povzroči dodatnih stroškov glede na stroške, ki bi jih nujno imel v okviru odpovedane prevozne storitve, zlasti za to, da bi prišel do prvotno dogovorjenega pristanišča vkrcanja. Prevoznik mora torej kriti morebitne dodatne stroške, kot so stroški goriva ali cestnine, ki jih je potnik plačal za prihod v nadomestno pristanišče vkrcanja ali za odhod iz nadomestnega pristanišča izkrcanja, da bi prišel v prvotno predvideno pristanišče izkrcanja, ali tudi stroške, ki so potniku nastali med cestnim ali železniškim prevozom v okviru kopenskega mostu. Ob tem pa, čeprav se preusmeritve potovanja ne sme opraviti v škodo potnika, ta preusmeritev tega potnika tudi ne more postaviti v ugodnejši položaj od tistega, ki je določen v pogodbi o prevozu, tako da mora potnik dokazati obstoj dodatnih stroškov, ki so mu nastali zaradi preusmeritve potovanja.

67

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba zahtevo po preusmeritvi potovanja „brez doplačila“ razlagati tako, da mora prevoznik kriti morebitne dodatne stroške, ki so potniku nastali zaradi preusmeritve potovanja v namembni kraj.

68

Dalje, člen 18(1)(a) Uredbe št. 1177/2010 določa, da mora prevoznik ponuditi preusmeritev potovanja pod primerljivimi pogoji. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 13 te uredbe navedeno, da mora prevoznik potniku zagotoviti preusmeritev potovanja pod zadovoljivimi pogoji.

69

Iz razlage obeh teh določb izhaja, da zakonodajalec Unije prevozniku ni naložil, naj potniku preusmeritev potovanja zagotovi pod enakimi pogoji, temveč pod primerljivimi in zadovoljivimi pogoji, kar pomeni, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 88 sklepnih predlogov, da se primerjajo pogoji ponudbe za preusmeritev potovanja s tistimi, ki so bili prvotno dogovorjeni v prevozni pogodbi. V zvezi s tem se mora preučitev primerljivosti pogojev prevoza nanašati na bistvene elemente prevozne pogodbe, kot so kraj odhoda in namembni kraj, datumi in vozni red prevozne storitve ter njeno trajanje, število morebitnih prestopanj, razred vozovnice in vrsta kabine, ki je rezervirana za potnika, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Poleg tega je treba to presojo opraviti z vidika potnika, saj se lahko potnik v skladu s členom 18 Uredbe št. 1177/2010 v povezavi z uvodnima izjavama 12 in 13 te uredbe glede na informacije, ki mu jih posreduje prevoznik, odloči, ali bo sprejel preusmeritev potovanja ali pa mu bo povrnjena cena vozovnice.

70

Nazadnje, člen 18(1)(a) Uredbe št. 1177/2010 z določitvijo, da je treba preusmeritev potovanja opraviti „ob prvi priložnosti“, od prevoznika zahteva, da potniku zagotoviti preusmeritev potovanja, ki mu omogoča, da namembni kraj doseže ob prvi priložnosti, in je zato namenjen preprečevanju tega, da bi ta prevoznik zgolj predlagal preusmeritev potovanja prek storitve kasnejšega pomorskega prevoza po isti poti, čeprav obstajajo drugi načini preusmeritve potovanja, ki potniku omogočajo, da v namembni kraj prispe ob prvi mogoči priložnosti.

71

Razlago pojma „preusmeritev potovanja v namembni kraj“ v smislu člena 18 Uredbe št. 1177/2010, ki je navedena v točki 64 te sodbe, potrjujejo cilji, ki se poskušajo doseči s to uredbo.

72

Kot je bilo namreč navedeno v točki 51 te sodbe, je namen te uredbe, kakor je razvidno iz njenih uvodnih izjav 1, 2 in 13, zagotoviti visoko raven varstva potnikov z okrepitvijo njihovih pravic v nekaterih položajih, ki povzročajo resne nevšečnosti, ter te položaje standardizirano in takoj odpraviti.

73

Vendar bi ozka razlaga pojma preusmeritve potovanja v namembni kraj, s katero bi se ta pojem omejil zgolj na ponudbo preusmeritve potovanja na isti poti, na kateri bi morala potekati odpovedana prevozna storitev, ogrozila ta cilj, saj bi pravici potnika do preusmeritve potovanja, določeni v členu 18 Uredbe št. 1177/2010, odvzela polni učinek, če na zadevni liniji ne obstaja nobena nadomestna prevozna storitev.

74

Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 18 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da mora prevoznik, kadar je potniška storitev odpovedana in ne obstaja nobena nadomestna storitev na isti liniji, potniku na podlagi njegove pravice do preusmeritve potovanja v namembni kraj pod primerljivimi pogoji in ob prvi priložnosti, predvideni v tej določbi, ponuditi nadomestno prevozno storitev, ki poteka po drugi poti kot odpovedana storitev, ali storitev pomorskega prevoza, kombinirano z drugimi načini prevoza, kot sta cestni in železniški prevoz, ter mora povrniti morebitne dodatne stroške, ki so potniku nastali zaradi preusmeritve potovanja v namembni kraj.

75

Predložitveno sodišče z drugim in četrtim vprašanjem ter petim vprašanjem, točka (a), ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da kadar prevoznik odpove potniško storitev, tako da spoštuje večtedenski odpovedni rok pred prvotno predvidenim odhodom, lahko potnik, ki se v skladu s členom 18 te uredbe odloči, da mu bo povrnjena cena vozovnice ali da bo njegovo potovanje v namembni kraj, določen v prevozni pogodbi, preusmerjeno ob prvi priložnosti ali na kasnejši datum, zahteva tudi nadomestilo iz člena 19 navedene uredbe.

76

Na prvem mestu, kar zadeva uporabo člena 19 Uredbe št. 1177/2010 za potnika, čigar prevozna storitev je bila odpovedana, je treba ugotoviti, da nič v besedilu te določbe ne kaže na to, da se ta določba v takem položaju ne bi uporabljala. Poleg tega je iz uvodne izjave 14 Uredbe št. 1177/2010 razvidno, da zakonodajalec Unije prevoznikom ni nameraval naložiti plačilo nadomestila le v primeru zamude potniške storitve, temveč tudi v primeru odpovedi take storitve.

77

Iz tega sledi, da lahko potnik, čigar prevozna storitev je odpovedana, načeloma zahteva nadomestilo na podlagi tega člena.

78

To razlago potrjuje sobesedilo člena 19 Uredbe št. 1177/2010. Člen 20 te uredbe, v katerem so našteti primeri, v katerih se ta člen 19 ne uporablja, namreč določa, prvič, v odstavku 2, da se navedeni člen 19 ne uporablja, če je bil potnik obveščen o odpovedi pred nakupom vozovnice ali če je za odpoved kriv potnik sam, in drugič, v odstavku 4, da se prevoznik lahko izogne plačilu nadomestila, določenega v istem členu 19, če dokaže, da so vzrok za odpoved prevozne storitve vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, ali izredne razmere.

79

Poleg tega je navedena razlaga v skladu s ciljem, ki se poskuša doseči z Uredbo št. 1177/2010, in sicer, kot je bilo navedeno v točki 51 te sodbe, da se zagotovi visoka raven varstva potnikov.

80

Na drugem mestu, treba je določiti pogoje, pod katerimi lahko potnik zahteva nadomestilo iz člena 19 Uredbe št. 1177/2010 po odpovedi prevozne storitve.

81

V zvezi s tem je na eni strani iz člena 18(1) in (2) Uredbe št. 1177/2010 razvidno, da imajo potniki, kadar je prevozna storitev odpovedana ali kadar prevoznik tako odpoved utemeljeno pričakuje, pravico, da jim prevoznik zagotovi preusmeritev potovanja ali povrne ceno vozovnice.

82

Kot je navedeno v uvodni izjavi 13 te uredbe, morajo imeti potniki, da bi se zmanjšale nevšečnosti, ki jih imajo zaradi odpovedi potovanja, bodisi možnost odpovedati potovanje in dobiti povračilo cene vozovnice bodisi možnost, da se jim zagotovi preusmeritev potovanja pod zadovoljivimi pogoji.

83

Iz tega člena 18 v povezavi z uvodno izjavo 13 izhaja, da je zakonodajalec Unije menil, da to, da prevoznik odpove potniško storitev, ne vodi do enostranskega odstopa od prevozne pogodbe, temveč do potnikove izbire med nadaljevanjem pogodbenega razmerja v obliki preusmeritve potovanja in prenehanjem tega pogodbenega razmerja v obliki zahteve za vračilo cene vozovnice.

84

Tako v nasprotju s tem, kar trdi družba Irish Ferries v pisnem stališču, odločitve potnika, da se, ko je obveščen o odpovedi prevozne storitve, odloči za preusmeritev potovanja, ni mogoče enačiti s sklenitvijo nove prevozne pogodbe, saj ta izbira pomeni zgolj izvajanje posebne pravice, ki jo ima potnik na podlagi člena 18 Uredbe št. 1177/2010.

85

Na drugi strani člen 19(1) te uredbe v bistvu določa, da lahko potnik, ne da bi izgubil pravico do prevoza, od prevoznika zahteva nadomestilo v primeru zamude ob prihodu v namembni kraj.

86

Zakonodajalec Unije je s tem, da je v tem členu 19(1) navedel, da lahko tak potnik od prevoznika zahteva plačilo nadomestila, ne da bi izgubil pravico do prevoza, nameraval kot pogoj za plačilo nadomestila iz te določbe določiti okoliščino, da ima potnik pravico do prevoza. Potnik torej ne more zahtevati nadomestila na podlagi člena 19 Uredbe št. 1177/2010, kadar nima ali nima več pravice do prevoza.

87

Iz tega sledi, da je treba razlikovati med položajem potnika, ki je zahteval vračilo stroškov vozovnice, in položajem potnika, ki je zaprosil za preusmeritev potovanja v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi, ob prvi priložnosti ali na poznejši datum.

88

Glede potnika, ki na podlagi člena 18 Uredbe št. 1177/2010 zahteva vračilo cene vozovnice, je treba namreč navesti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 108 sklepnih predlogov, da potnik v takem položaju s to zahtevo izraža voljo, da se osvobodi obveznosti plačila cene, in zato izgubi svojo pravico do prevoza v namembni kraj. Zato ta potnik ne more zahtevati plačila nadomestila na podlagi člena 19 te uredbe.

89

Kadar pa potnik ne izbere vračila, temveč preusmeritev potovanja v namembni kraj ob prvi priložnosti ali na poznejši datum, je treba šteti, da ta potnik ponovno izraža svojo voljo za prevoz in se zato ne odpoveduje svoji pravici do prevoza v namembni kraj, za katerega je plačal. Ta potnik lahko zato zahteva plačilo nadomestila na podlagi člena 19 Uredbe št. 1177/2010, če so pragovi, določeni v tem členu, doseženi. Glede tega, ker je potnik dosegel namembni kraj, določen v prevozni pogodbi – to je, kot je razvidno iz točke 60 te sodbe, pristanišče izkrcanja, navedeno v tej pogodbi – z zamudo, ki dosega tisto, ki je določena v navedenem členu, lahko na podlagi istega člena zahteva nadomestilo glede na resne nevšečnosti, ki jih ima.

90

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo in četrto vprašanje ter na peto vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da ima potnik, kadar prevoznik odpove potniško storitev, tako da spoštuje večtedenski odpovedni rok pred prvotno predvidenim odhodom, pravico do nadomestila na podlagi člena 19 te uredbe, kadar se v skladu s členom 18 navedene uredbe odloči za preusmeritev potovanja ob prvi priložnosti ali za prestavitev potovanja na poznejši datum in na prvotno predvideni namembni kraj pride z zamudo, ki dosega pragove, določene v členu 19 iste uredbe. Kadar pa se potnik odloči, da bo zahteval vračilo cene vozovnice, take pravice do nadomestila na podlagi tega člena nima.

91

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da pojem „cena vozovnice“ iz tega člena zajema stroške dodatnih izbirnih storitev, ki jih izbere potnik, kot so rezervacija kabine oziroma kletke za živali ali dostop do salonov prvega razreda.

92

Najprej je treba navesti, da čeprav člen 19 Uredbe št. 1177/2010 določa metodo za izračun minimalnega nadomestila, do katerega je upravičen potnik, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, in katerega znesek je enak določenemu odstotku cene vozovnice, niti v tej niti v nobeni drugi določbi te uredbe ni pojasnjeno, kako je treba razlagati izraz „cena vozovnice“.

93

Vendar je na eni strani iz člena 3(n) navedene uredbe razvidno, kot je bilo opozorjeno v točki 61 te sodbe, da je vozovnica dokument, ki potrjuje obstoj prevozne pogodbe, sklenjene med prevoznikom in potnikom za opravo ene ali več potniških storitev.

94

Na drugi strani člen 19(3) Uredbe št. 1177/2010 določa, da se nadomestilo izračuna na podlagi cene, ki jo je potnik dejansko plačal za potniško storitev.

95

Iz običajnega pomena izraza „dejansko plačal“ v vsakdanjem jeziku izhaja, da se je zakonodajalec Unije, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 124 sklepnih predlogov, želel sklicevati na skupni znesek, ki ga je potnik plačal kot protivrednost za potniško storitev, za katero se je prevoznik zavezal, da jo bo opravil, in v skladu s pogoji, določenimi v pogodbi. Zato pojem cene vozovnice zajema vse storitve, za katere se je prevoznik zavezal, da jih bo potniku opravil v protivrednost za plačano ceno, torej ne le prevozno storitev, ampak tudi vse storitve, ki so prevozu dodane, kot so rezervacija kabine oziroma kletke za živali ali dostop do salonov prvega razreda. Nasprotno pa ta pojem ne vključuje zneskov, ki ustrezajo storitvam, neodvisnim od potniške storitve, ki jih je mogoče jasno opredeliti, kot so stroški, ki jih potovalni agent prejme ob rezervaciji.

96

To razlago potrjuje cilj, naveden v točki 51 te sodbe, ki je zagotoviti visoko raven varstva potnikov. Zadevnemu potniku namreč omogoča, da zlahka opredeli višino nadomestila, do katerega je ta potnik upravičen v primeru odpovedi prevozne storitve.

97

Navedeno razlago podpira tudi pripravljalno gradivo za Uredbo št. 1177/2010, iz katerega je razvidno, da je zakonodajalec Unije – čeprav je Parlament predlagal, naj se pojem cene vozovnice omeji na stroške prevoza in nastanitve na krovu, izključuje pa naj stroške, povezane z malico, drugimi dejavnostmi in nakupi, opravljenimi na krovu – zavestno zavrnil razdelitev pojma cene vozovnice na različne sestavne dele. Zakonodajalec Unije je s tem menil, da je treba nadomestilo izračunati glede na ceno, ki jo je potnik plačal za prevozno storitev, ki ni bila opravljena v skladu s prevozno pogodbo.

98

Nazadnje, te razlage ne more izpodbiti argument družbe Irish Ferries, da za izračun nadomestila, do katerega je upravičen potnik, upoštevanje dodatnih izbirnih storitev, ki jih je izbral ta potnik, ni v skladu z načelom sorazmernosti, ker povzroča znatne posledice za finančne obremenitve prevoznikov, ki so nesorazmerne glede na cilj varstva potnikov. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da cilj varstva potrošnikov, vključno s potniki v pomorskem prometu, lahko upraviči negativne gospodarske posledice za nekatere gospodarske subjekte, celo znatne (glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2012, Nelson in drugi, C‑581/10 in C‑629/10, EU:C:2012:657, točka 81).

99

Glede na zgornje navedbe je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da pojem „cena vozovnice“ iz tega člena zajema stroške dodatnih izbirnih storitev, ki jih izbere potnik, kot so rezervacija kabine oziroma kletke za živali ali dostop do salonov prvega razreda.

100

Ugotoviti je treba, da čeprav se predložitveno sodišče v šestem vprašanju sklicuje na skupek okoliščin, kot je nemožnost prevoznika, da poišče nadomestno ladjo, neobstoj podobne nadomestne prevozne storitve na zadevni liniji zaradi novega odprtja te linije ali znatno število potnikov, ki jih je prizadela odpoved prevoza, nastala zaradi zamude pri dobavi zadevne ladje, in ki jim je bila bodisi vrnjena cena vozovnic bodisi je bilo njihovo potovanje preusmerjeno na druge načine prevoza, pa iz predložitvene odločbe izhaja, da vse te okoliščine izvirajo iz enega skupnega dogodka, to je zamude pri dobavi zadevne ladje, tako da je treba šesto vprašanje razumeti tako, da se nanaša zgolj na vprašanje, ali lahko zamuda pri dobavi ladje spada v okvir pojma „izredne razmere“ Uredbe 1177/2010.

101

Iz tega sledi, da predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20(4) Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da zamuda pri dobavi ladje za prevoz potnikov, ki je povzročila odpoved vseh prevozov, ki bi jih ta ladja morala opraviti na novi pomorski liniji, ne spada v okvir pojma „izredne razmere“ v smislu te določbe.

102

V zvezi s tem je treba spomniti, da se, kot je razvidno iz točke 90 te sodbe, člen 19 Uredbe št. 1177/2010 uporabi, kadar se potnik po odpovedi prevozne storitve v skladu s členom 18 te uredbe odloči, da bo njegovo potovanje ob prvi priložnosti preusmerjeno ali da potovanje prestavi na poznejši datum.

103

Vendar člen 20(4) te uredbe določa, da se člen 19 navedene uredbe ne uporablja, kadar prevoznik dokaže, da so vzrok za odpoved ali zamudo vremenske razmere, ki predstavljajo tveganje za varno obratovanje ladje, ali izredne razmere, ki preprečujejo izvajanje potniških storitev, katerim se ni bilo mogoče izogniti kljub sprejetju vseh ustreznih ukrepov.

104

Navesti je treba, da čeprav pojem izredne razmere ni opredeljen niti v členu 20(4) Uredbe št. 1177/2010 niti v členu 3 te uredbe, ki opredeljuje nekatere pojme v tej uredbi, je vsebina tega pojma lahko pojasnjena v uvodnih izjavah navedene uredbe.

105

Zakonodajalec Unije je namreč navedel, kot je razvidno iz uvodne izjave 17 Uredbe št. 1177/2010, da bi morale izredne razmere med drugim vključevati več dogodkov, med katerimi zamuda pri dobavi ladje ni navedena. Iz te uvodne izjave te uredbe je razvidno, da zakonodajalec Unije ni nameraval določiti, da ti dogodki, katerih seznam ni taksativen, sami po sebi pomenijo izredne razmere, temveč le, da lahko izredne razmere zaradi takih dogodkov nastanejo.

106

Zakonodajalec Unije se je v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 1177/2010 skliceval na sodno prakso Sodišča, v kateri je to presodilo, da so lahko s pojmom izredne razmere zajeti dogodki, ki niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega prevoznika in ki jih ta ne more nadzirati. Zakonodajalec Unije je želel s tem sklicem na sodno prakso v zvezi s tem pojmom, razvito v okviru letalskega prevoza potnikov, uporabiti enoten pristop k pojmu izredne razmere.

107

Kot pa je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča na področju pravic potnikov v zračnem prevozu, je treba ugotoviti, da pojem „izredne razmere“ v smislu člena 20(4) Uredbe št. 1177/2010 označuje dogodke, ki po svoji naravi ali vzroku niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega prevoznika in na katere ta dejansko ne more vplivati, pri čemer sta ta pogoja kumulativna in je treba njuno izpolnjevanje presojati v vsakem posameznem primeru (glej po analogiji sodbo z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točka 23 in navedena sodna praksa).

108

Poleg tega je treba glede na cilj Uredbe št. 1177/2010, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, zagotoviti visoko raven varstva potnikov, in dejstva, da člen 20(4) te uredbe odstopa od načela pravice potnikov do nadomestila v primeru odpovedi ali zamude, pojem „izredne razmere“ v smislu zadnjenavedene določbe razlagati ozko.

109

V tem okviru je treba presoditi, ali je zamudo pri dobavi ladje, kot je ta v postopku v glavni stvari, mogoče opredeliti za „izredne razmere“ v smislu člena 20(4) navedene uredbe v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe.

110

Čeprav v obravnavani zadevi gradnja ladje načeloma ne spada v dejavnost pomorskega prevoznika potnikov, temveč v dejavnost ladjedelnice, to ne spremeni dejstva, da sta naročilo in sprejem potniške ladje sicer res redka dogodka, vendar nedvomno neločljivo povezana z običajnim opravljanjem dejavnosti pomorskega prevoznika potnikov. Ta prevoznik mora namreč v okviru svoje prevozne dejavnosti med običajnimi ukrepi upravljanja, ki se nanašajo na organizacijo in vzdrževanje njegove flote, tudi naročati ladje.

111

To razlago potrjuje okoliščina, da pogodba o naročilu in dobavi ladje lahko vključuje odškodninski mehanizem, ki krije tveganje zamude pri dobavi, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi, kar je družba Irish Ferries potrdila na obravnavi. Določitev takega mehanizma potrjuje, da taka zamuda pomeni običajno tveganje, ki mu je prevoznik izpostavljen pri opravljanju dejavnosti prevoza potnikov.

112

Zato je treba zamudo pri dobavi ladje šteti za dogodek, ki je neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti pomorskega prevoznika potnikov. Ker torej eden od dveh kumulativnih pogojev, navedenih v točki 107 te sodbe, ni izpolnjen, je treba ugotoviti, da take zamude ni mogoče opredeliti za „izredne razmere“ v smislu člena 20(4) Uredbe št. 1177/2010, ne da bi bilo treba preučiti, ali letalski prevoznik takega dogodka ne more nadzirati.

113

Glede na zgoraj navedeno je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 20(4) Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da zamuda pri dobavi ladje za prevoz potnikov, ki je povzročila odpoved vseh prevozov, ki bi jih ta ladja morala opraviti na novi pomorski liniji, ne spada v okvir pojma „izredne razmere“ v smislu te določbe.

114

Predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da potniku, ki zahteva nadomestilo na podlagi člena 19 te uredbe, nalaga, da zahtevo vloži v obliki pritožbe pri prevozniku v dveh mesecih od dneva, ko je bila storitev prevoza opravljena ali bi morala biti opravljena.

115

V zvezi s tem člen 24(1) Uredbe št. 1177/2010 prevozniku nalaga, da vzpostavi dostopni mehanizem za obravnavo pritožb v zvezi s pravicami in obveznostmi iz te uredbe, člen 24(2) pa določa sumarni postopek obravnavanja pritožb, ki vsebuje določene roke. Tako potnik, ki želi pri prevozniku vložiti pritožbo, to vloži v dveh mesecih od dneva, ko je bila storitev prevoza opravljena ali bi morala biti opravljena, prevoznik pa mora tega potnika v roku enega meseca obvestiti, da je bila njegova pritožba utemeljena, zavrnjena ali se še vedno obravnava, in mora v navedenemu potniku končni odgovor vsekakor sporočiti v dveh mesecih od prejema pritožbe.

116

Iz izraza „pravice in obveznosti, na katere se nanaša ta uredba“ je razvidno, da se pritožba lahko nanaša na pravice in obveznosti iz poglavja II navedene uredbe, naslovljenega „Pravice invalidov in oseb z zmanjšano mobilnostjo“, in poglavja III te uredbe, naslovljenega „Obveznosti prevoznikov in upravljavcev terminalov v primeru prekinitve potovanja“, v katerem je člen 19 iste uredbe, ki se nanaša na nadomestilo potnikom v primeru zamude pri prihodu.

117

Vendar zahteve potnika za nadomestilo iz člena 19 Uredbe št. 1177/2010 ni mogoče enačiti s pritožbo v smislu člena 24 te uredbe niti pogojevati z upoštevanjem rokov iz zadnjenavedene določbe.

118

Medtem ko namreč pritožba v smislu člena 24 Uredbe št. 1177/2010 pomeni naznanitev kršitve ene od obveznosti prevoznika iz te uredbe, ki naj bi jo ta prevoznik storil, in ima navedeni prevoznik določeno polje proste presoje glede tega, kako ravna na podlagi tega opozorila, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 164 sklepnih predlogov, pa člen 19(1) navedene uredbe potniku daje denarno terjatev, katere plačilo lahko zahteva od prevoznika zgolj na podlagi tega, da so pogoji, določeni v tem členu, izpolnjeni, prevoznik pa v zvezi s to terjatvijo nima enakega polja proste presoje.

119

Poleg tega člen 19(5) Uredbe št. 1177/2010 prevozniku nalaga, da zahtevano nadomestilo izplača v enem mesecu po vložitvi takega zahteve. Ta določba v delu, v katerem določa krajše obdobje od dvomesečnega roka, ki ga ima prevoznik v skladu s členom 24(2) te uredbe, da potnika obvesti o svoji končni odločitvi o pritožbi, potrjuje, da zahteve za plačilo nadomestila iz člena 19 navedene uredbe ni mogoče enačiti s pritožbo v smislu člena 24 iste uredbe.

120

Cilj Uredbe št. 1177/2010, naveden v točki 51 te sodbe, in sicer zagotavljanje visoke ravni varstva potnikov, to razlago potrjuje. Taka raven varstva ne more biti združljiva z določitvijo tako kratkega dvomesečnega roka za vložitev zahteve za nadomestilo.

121

Iz tega izhaja, da zakonodajalec Unije pravice do nadomestila iz člena 19 Uredbe št. 1177/2010 ni nameraval pogojevati s spoštovanjem dvomesečnega roka iz člena 24 te uredbe za vložitev pritožbe.

122

Glede na zgoraj navedeno je treba na sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da potniku, ki zahteva nadomestilo na podlagi člena 19 te uredbe, ne nalaga, da zahtevo vloži v obliki pritožbe pri prevozniku v dveh mesecih od dneva, ko je bila storitev prevoza opravljena ali bi morala biti opravljena.

123

Predložitveno sodišče z osmim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da v pristojnost nacionalnega organa, pristojnega za izvrševanje te uredbe, ki ga je določila država članica, ne spada le potniška storitev, ki se opravi iz pristanišča, ki je na ozemlju te države članice, ampak tudi potniška storitev, ki se opravi iz pristanišča na ozemlju druge države članice v pristanišče, ki je na ozemlju prve države članice, kadar navedena potniška storitev spada v okvir povratnega potovanja, ki je bilo v celoti odpovedano.

124

V zvezi s tem člen 25(1) Uredbe št. 1177/2010 določa, da vsaka država članica določi organ ali organe, pristojne za izvrševanje te uredbe glede potniških storitev in križarjenj iz pristanišč na njenem ozemlju in potniških storitev iz tretjih držav v ta pristanišča.

125

Iz tega izhaja, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 169 sklepnih predlogov, da čeprav ta določba dopušča domnevo, da je nacionalni organ, ki je pristojen za prevoz potnikov med državami članicami, načeloma organ države članice, na ozemlju katere leži pristanišče vkrcanja, pa je zakonodajalec Unije vseeno menil, da povezava med državo članico, v kateri je pristanišče izkrcanja, in potniškimi storitvami prevoza iz tretje države zadostuje za to, da se nacionalnemu organu te države podeli pristojnost za nadzor nad izvajanjem Uredbe št. 1177/2010.

126

Zato je, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 199 sklepnih predlogov, zakonodajalec Unije nameraval nacionalnemu organu podeliti splošno pristojnost nadzora v skladu z merilom, ki se nanaša na povezavo med ozemljem države članice, na ozemlju katere je pristanišče vkrcanja ali izkrcanja, in zadevno potniško storitvijo.

127

Iz tega sledi, da je v primeru potniške storitve, ki je bila odpovedana, pristojni nacionalni organ načeloma organ države članice, na ozemlju katere je pristanišče vkrcanja.

128

Nasprotno pa v primeru povratnega potovanja, ki vključuje potniško storitev v smeri odhoda in potniško storitev v smeri prihoda, ki je bila v celoti odpovedana, povezava med potniško storitvijo v smeri prihoda in ozemljem države članice, na ozemlju katere je pristanišče vkrcanja, ni tesnejša od povezave med ozemljem države članice, na ozemlju katere je pristanišče izkrcanja, in navedeno storitvijo. Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 200 sklepnih predlogov, je to pristanišče načeloma tudi pristanišče vkrcanja v smeri odhoda in je najprimernejše za zagotavljanje pravilne uporabe Uredbe št. 1177/2010 za odpovedane potniške storitve.

129

Taka razlaga podpira cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov, naveden v točki 51 te sodbe, ker omogoča, da se potnik izogne sprožanju več postopkov pri različnih nacionalnih organih, kadar je dogodek, zaradi katerega je prišlo do odpovedi potniških storitev, isti tako v smeri odhoda kot tudi v smeri prihoda.

130

Glede na zgoraj navedeno je treba na osmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25 Uredbe št. 1177/2010 razlagati tako, da v pristojnost nacionalnega organa, pristojnega za izvrševanje te uredbe, ki ga je določila država članica, ne spada le potniška storitev, ki se opravi iz pristanišča, ki je na ozemlju te države članice, ampak tudi potniška storitev, ki se opravi iz pristanišča na ozemlju druge države članice v pristanišče, ki je na ozemlju prve države članice, kadar navedena potniška storitev spada v okvir povratnega potovanja, ki je bilo v celoti odpovedano.

131

Predložitveno sodišče z devetim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali mora nacionalno sodišče pri presoji veljavnosti odločbe nacionalnega organa, pristojnega za izvrševanje Uredbe št. 1177/2010, uporabiti člene 16, 17, 20 in 47 Listine ter načela sorazmernosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja ter ali mora biti njegov nadzor omejen na očitno napako.

132

Glede tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da natančno upošteva zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika (sodba z dne 19. aprila 2018, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑152/17, EU:C:2018:264, točka 21 in navedena sodna praksa).

133

Predlog za sprejetje predhodne odločbe mora torej, kot določa člen 94(c) Poslovnika, nujno vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom o razlagi ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju tega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2018, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑152/17, EU:C:2018:264, točka 22 in navedena sodna praksa).

134

V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da namen informacij, ki jih vsebujejo predložitvene odločbe, ni samo omogočiti Sodišču, da zagotovi koristne odgovore, ampak tudi dati možnost vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predložijo stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče mora skrbeti za zaščito te možnosti, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (sodba z dne 13. julija 2017, Szoja, C‑89/16, EU:C:2017:538, točka 49).

135

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da nobeden od dveh delov devetega vprašanja, ki se nanašata, prvi, na določbe in načela prava Unije, ki jih mora uporabiti nacionalno sodišče, in drugi, na obseg sodnega nadzora, ki ga mora opraviti to sodišče, očitno ne izpolnjuje teh zahtev.

136

Predložitveno sodišče namreč v zvezi s prvim delom ne navaja posebnih razlogov, iz katerih je postavilo to vprašanje glede na druga postavljena vprašanja, tako da Sodišče na ta del ne more koristno odgovoriti.

137

Prav tako predložitveno sodišče v zvezi z drugim delom, ker ni pojasnilo, kaj sestavlja merilo razumnosti, ki ga namerava uporabiti pri presoji veljavnosti odločbe nacionalnega organa, pristojnega za izvrševanje Uredbe št. 1177/2010, Sodišču ni omogočilo, da bi mu to lahko posredovalo koristen odgovor.

138

Glede na navedeno Sodišče na deveto vprašanje ne more dati koristnega odgovora. To vprašanje je zato treba šteti za nedopustno.

139

Predložitveno sodišče z desetim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali sta člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 neveljavna, ker naj ne bi bila v skladu niti z načeli enakega obravnavanja, sorazmernosti in pravne varnosti niti s členi 16, 17 in 20 Listine.

140

Na prvem mestu, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali sta člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 neveljavna glede na načelo enakega obravnavanja in člen 20 Listine.

141

Družba Irish Ferries v splošnem trdi, da je ta uredba v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in členom 20 Listine, ker pomorskim prevoznikom nalaga obveznosti, ki jih letalski prevozniki in prevozniki v železniškem prometu nimajo, čeprav so vsi ti prevozniki v primerljivem položaju. V zvezi s tem družba Irish Ferries natančneje poudarja, da medtem ko se lahko letalski prevoznik na podlagi člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 izogne plačilu odškodnine, če potnika obvesti o odpovedi leta vsaj dva tedna pred predvidenim časom odhoda, pa taka možnost za pomorskega prevoznika iz Uredbe št. 1177/2010 ne izhaja.

142

V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej v tem smislu sodbi z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 95, in z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, EU:C:2009:716, točka 48).

143

Najprej, iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da položaj podjetij, ki delujejo v sektorju dejavnosti različnih načinov prevoza, ni primerljiv, ker ob upoštevanju načinov delovanja teh načinov prevoza, pogojev njihove dostopnosti in porazdelitve njihovih omrežij ti različni načini prevoza glede pogojev za njihovo uporabo niso zamenljivi. V teh okoliščinah je zakonodajalec Unije lahko uvedel pravila, ki določajo raven varstva potrošnikov, ki se razlikuje glede na zadevni sektor (glej v tem smislu sodbi z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 96, in z dne 26. septembra 2013, ÖBB‑Personenverkehr, C‑509/11, EU:C:2013:613, točka 47 in navedena sodna praksa).

144

Dalje, ugotoviti je treba, da so na področju pomorskega prevoza potniki, ki so prizadeti zaradi odpovedi ali velike zamude, v drugačnem položaju kot potniki, ki potujejo z drugimi prevoznimi sredstvi. Zaradi lokacije pristanišč in omejenega števila zagotovljenih linij, na katerih se lahko pogostost prevozov spreminja tudi glede na sezono, namreč nevšečnosti, ki jih potniki utrpijo ob nastanku takih motenj, niso primerljive.

145

Nazadnje, čeprav je v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 1177/2010 res navedeno, da je njen namen zagotoviti raven varstva pomorskih potnikov, ki je primerljiva z ravnijo varstva potnikov, ki potujejo z drugimi načini prevoza, zakonodajalec Unije v nasprotju s tem, kar trdi družba Irish Ferries, ni nameraval določiti, da so različni načini prevoza primerljivi, niti zagotoviti enake ravni varstva za vse načine prevoza.

146

Zato razlogov za oprostitev odgovornosti, določenih z ureditvijo Unije, ki se uporablja za načine prevoza potnikov, ki niso pomorski prevoz, kot je ureditev iz člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 za zračni prevoz potnikov, ni mogoče upoštevati pri preučitvi primerljivosti položajev.

147

Iz tega sledi, da člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 nista v nasprotju z načelom enakega obravnavanja niti s členom 20 Listine.

148

Na drugem mestu, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali sta člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 v skladu z načelom sorazmernosti.

149

V zvezi s tem družba Irish Ferries v bistvu trdi, da obveznosti, ki jih imajo pomorski prevozniki na podlagi členov 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 v primeru odpovedi prevozne storitve, tem prevoznikom nalagajo precejšnje finančno breme, ki je popolnoma nesorazmerno glede na cilj te uredbe. Natančneje, na eni strani naj bi bilo nesorazmerno, da se prevozniku naloži plačilo nadomestila na podlagi člena 19 Uredbe št. 1177/2010, kadar je ta prevoznik potnika obvestil o odpovedi prevozne storitve, tako da je spoštoval večtedenski odpovedni rok. Po drugi strani naj bi bilo prav tako nesorazmerno potniku, čigar prevozna storitev je bila odpovedana, omogočiti, da lahko kumulira preusmeritev potovanja v namembni kraj iz člena 18 te uredbe in nadomestilo iz člena 19 navedene uredbe.

150

Najprej je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti, ki je eno izmed splošnih načel prava Unije, zahteva, da morajo biti ukrepi, sprejeti na podlagi določbe prava Unije, primerni za dosego zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, potrebnih za dosego tega cilja (sodba z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 79).

151

Glede sodnega nadzora pogojev, navedenih v prejšnji točki, je Sodišče zakonodajalcu Unije priznalo široko diskrecijsko pravico na področjih, kjer je treba sprejeti odločitve, ki so politične, gospodarske in socialne ter pri katerih mora ta opraviti kompleksno presojo. Zato lahko na zakonitost takega ukrepa vpliva le to, da je ukrep, ki je sprejet na tem področju, glede na cilj, ki ga pristojna institucija želi doseči, očitno neprimeren. To velja zlasti za področje skupne prometne politike (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 80).

152

Kot je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, je cilj zakonodajalca Unije v skladu z uvodnimi izjavami 1, 2, 13 in 14 Uredbe št. 1177/2010 zagotoviti visoko raven varstva potnikov, ki jih prizadenejo hude nevšečnosti zaradi odpovedi ali velike zamude njihove prevozne storitve. Zato je zakonodajalec Unije v členih 18 in 19 te uredbe določil, da se standardizirano in takoj odpravijo nekatere nevšečnosti, povzročene potnikom, ki so v takih položajih.

153

Sodišče mora presoditi, ali so ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Unije, očitno neprimerni glede na cilj Uredbe št. 1177/2010, ki je krepitev varstva potnikov in katerega legitimnost sama po sebi ni sporna.

154

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da so ukrepi iz členov 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 taki, da se z njimi lahko takoj odpravijo nekatere nevšečnosti, ki jih potniki utrpijo v primeru odpovedi prevozne storitve, in tako omogočajo visoko raven varstva potnikov, ki se poskuša doseči s to uredbo.

155

Namen ukrepov, določenih v členu 18 navedene uredbe, je namreč potniku dati možnost izbire med tem, da v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi, pride v okviru preusmeritve potovanja brez doplačila, pod primerljivimi pogoji in ob prvi priložnosti, in tem, da se svojemu prevozu odpove in zahteva vračilo cene vozovnice, skupaj z, če je to potrebno, brezplačno vrnitvijo na prvotno mesto odhoda, kot je določeno v prevozni pogodbi.

156

Glede nadomestila iz člena 19 Uredbe št. 1177/2010 je treba navesti, da se to, kar se nanaša na njegovo načelo in znesek, razlikuje glede na dolžino zamude pri prihodu v namembni kraj, kot je določen v prevozni pogodbi, v odvisnosti od trajanja prevozne storitve. Kadar potnik, ki se zaradi odpovedi svoje prevozne storitve odloči za preusmeritev potovanja v namembni kraj, pri kateri lahko glede na posebnosti sektorja pomorskega prevoza v namembni kraj – zaradi čakanja na nadomestno prevozno storitev ali potrebe po vkrcanju ali izkrcanju v pristaniščih, ki niso prvotno predvidena pristanišča – pride s precejšnjo zamudo, ta merila, oblikovana za določitev pravice potnikov do tega nadomestila, torej niso v nasprotju z zahtevo po sorazmernosti.

157

Poleg tega dejstvo, da izračun nadomestila iz člena 19 te uredbe temelji na ceni vozovnice, ki jo je potnik dejansko plačal, samo po sebi pomeni, da je zakonodajalec Unije uporabil sorazmeren pristop, da bi se odpravile škodljive posledice zaradi zamude ali razveljavitve, ki se z navedeno uredbo želijo odpraviti.

158

Čeprav družba Irish Ferries trdi, da imajo lahko ukrepi v zvezi z nadomestilom iz člena 19 Uredbe št. 1177/2010 znatne posledice za finančno breme prevoznikov in niso primerni, je treba ugotoviti, da je Sodišče na področju zračnega prevoza potnikov že razsodilo, da glede na cilj visoke zaščite potnikov takih posledic ni mogoče šteti za čezmerne. Pomen cilja varstva potrošnikov, vključno s pomorskimi potniki, namreč lahko upraviči negativne gospodarske posledice, celo znatne, za nekatere gospodarske subjekte (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2013, McDonagh, C‑12/11, EU:C:2013:43, točki 47 in 48).

159

Navesti je treba še, da izpolnitev obveznosti iz Uredbe št. 1177/2010 ne vpliva na možnost pomorskih prevoznikov, da v skladu z nacionalnim pravom od vseh oseb, vključno s tretjimi osebami, zahtevajo odškodnino, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. S tako odškodnino je mogoče omiliti ali celo izničiti finančno breme, ki ga nosijo navedeni prevozniki zaradi teh obveznosti. Poleg tega se ne zdi nerazumno, da te obveznosti – s pridržkom zgoraj navedene pravice do odškodnine – najprej nosijo pomorski prevozniki, s katerimi so zadevni potniki povezani s prevozno pogodbo, ki jim daje pravico do storitve prevoza, ki ne sme biti niti odpovedana niti pri njej ne sme nastati zamuda.

160

Nazadnje, glede nadomestila iz člena 19(1) Uredbe št. 1177/2010 je treba navesti, da se lahko pomorski prevozniki v skladu s členom 20(4) te uredbe izognejo plačilu tega nadomestila, če dokažejo, da so vzrok za odpoved ali zamudo izredne razmere, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi. Glede na obstoj takega razloga za neuporabo in restriktivnih pogojev za uveljavitev te obveznosti plačila nadomestila, ki zavezuje pomorske prevoznike, navedena obveznost ni očitno neprimerna glede na želeni cilj.

161

Iz zgornjih navedb je razvidno, da člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 nista neveljavna zaradi kršitve načela sorazmernosti.

162

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali sta člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 združljiva z načelom pravne varnosti.

163

V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje glede argumentacije, ki jo je pred njim navedla družba Irish Ferries, da sta, prvič, člena 18 in 19 te uredbe v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker prevoznikom nalagata težke obveznosti brez jasne pravne podlage, in drugič, da je člen 19(1) navedene uredbe zlasti v nasprotju s tem načelom, ker prevoznikom nalaga plačilo nadomestila v višini odstotka cene vozovnice, ne da bi bil v njem ta pojem opredeljen.

164

Najprej je treba opozoriti, da je načelo pravne varnosti temeljno načelo prava Unije, ki zlasti zahteva, da mora biti predpis jasen in natančen, da lahko posamezniki nedvoumno ugotovijo svoje pravice in obveznosti in da lahko temu ustrezno ravnajo (sodba z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 68 in navedena sodna praksa).

165

V obravnavani zadevi je treba, prvič, splošno trditev družbe Irish Ferries, da je Uredba št. 1177/2010 v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker prevoznikom nalaga pretežke obveznosti, ne da bi bila v tej uredbi navedena jasna pravna podlaga, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 223 sklepnih predlogov, zavrniti v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 132 do 134 te sodbe, ker ta trditev zaradi svoje nejasnosti in splošnosti Sodišču ne omogoča, da bi nanjo koristno odgovorilo.

166

Drugič, kar zadeva trditev o nenatančnosti pojma „cena vozovnice“ iz člena 19(1) Uredbe št. 1177/2010, je sicer res, da pojem cene vozovnice, na katerem temelji izračun nadomestila iz člena 19 te uredbe, ni opredeljen niti v odstavku 1 tega člena niti v členu 3 navedene uredbe.

167

Vendar je treba navesti, da se ta splošni pojem uporablja za nedoločeno število položajev, ki jih ni mogoče predvideti vnaprej, in ne za točno določene vozovnice, katerih sestavni deli bi bili lahko vnaprej podrobno opredeljeni v normativnem aktu prava Unije. Navesti je treba tudi, da je zakonodajalec Unije v členu 19(3) Uredbe št. 1177/2010 nameraval natančneje določiti, da se nadomestilo, ki ga mora plačati prevoznik, izračuna „na podlagi cene, ki jo potnik dejansko plača za storitev z zamudo“, tako da je treba ugotoviti, da ni mogoče šteti, da navedeni pojem ni dovolj natančen. V zvezi s tem dejstvo, da je Sodišče ta pojem razlagalo tako, kot je navedeno v točkah od 95 do 98 te sodbe, ne more zadoščati za dokaz obstoja kršitve načela pravne varnosti, saj bi to privedlo, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 224 sklepnih predlogov, do izključitve vsakršne druge metode razlage razen dobesedne razlage splošne določbe.

168

Zato je treba ugotoviti, da člen 19(1) Uredbe št. 1177/2010 ni v nasprotju s splošnim načelom pravne varnosti, ker se nanaša na pojem cene vozovnice, ne da bi bil ta pojem v njem opredeljen.

169

Na četrtem mestu, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali sta člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010 združljiva s členoma 16 in 17 Listine, s katerima sta zagotovljeni svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica pomorskih prevoznikov.

170

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica nista absolutni pravici, temveč ju je treba upoštevati glede na njuno funkcijo v družbi (sodba z dne 31. januarja 2013, McDonagh, C‑12/11, EU:C:2013:43, točka 60).

171

Dalje, člen 52(1) Listine določa, da je uresničevanje pravic, ki jih priznava ta listina, lahko omejeno, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

172

Nazadnje, kadar si konkurira več pravic, ki jih varuje pravni red Unije, je treba to presojo opraviti ob spoštovanju potrebne uskladitve zahtev, povezanih z varstvom teh različnih pravic, in pravilnega ravnotežja med njimi (sodba z dne 31. januarja 2013, McDonagh, C‑12/11, EU:C:2013:43, točka 60).

173

V obravnavani zadevi pa je treba, čeprav se predložitveno sodišče sklicuje na člena 16 in 17 Listine, upoštevati tudi člen 38 Listine, katerega namen je, tako kot namen člena 169 PDEU, v politikah Unije zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, vključno s pomorskimi potniki. Kot je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, je namreč varstvo potnikov med glavnimi cilji Uredbe št. 1177/2010.

174

Iz točk od 150 do 161 te sodbe v zvezi z načelom sorazmernosti pa izhaja, da je treba člena 18 in 19 Uredbe št. 1177/2004 šteti za združljiva z zahtevo po uskladitvi različnih zadevnih temeljnih pravic in določitvi pravilnega ravnotežja med njimi.

175

Iz tega izhaja, da navedeni določbi ne kršita členov 16 in 17 Listine.

176

Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da pri preučitvi desetega vprašanja ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi vplival na veljavnost členov 18 in 19 Uredbe št. 1177/2010.

177

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: