1.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanji v zvezi z razlago Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa ( 2 ).

2.

Ti vprašanji spadata v okvir spora med B. K., nekdanjim podčastnikom Slovenske vojske, in Republiko Slovenijo (Ministrstvo za obrambo), njegovo nekdanjo delodajalko, glede plačila, ki naj bi ga bilo treba B. K. izplačati za stražo vojaških objektov, ki jo je redno opravljal v okviru svoje službe.

3.

V tem okviru predložitveno sodišče v bistvu prosi Sodišče, naj pojasni, ali osebe, ki opravljajo vojaške naloge v oboroženih silah držav članic (v nadaljevanju: vojaške osebe ali pripadniki oboroženih sil), spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88 in ali je zato njihov delovni čas treba izračunati, organizirati in omejiti v skladu z zahtevami iz te direktive, vključno pri opravljanju take straže.

4.

O Direktivi 2003/88 že obstaja obsežna sodna praksa Sodišča. Vprašanji, postavljeni v obravnavani zadevi, pa sta vseeno novi in zelo občutljivi. Vprašanje organizacije delovnega časa vojaških oseb je namreč povezano z delovanjem oboroženih sil držav članic, to pa so institucije, ki jih te države pogosto štejejo za ključni element svoje suverenosti in katerih organizacija načeloma spada v izključno pristojnost vsake od njih. Poleg tega obstaja bojazen, da uporaba te direktive za vojaške osebe v praksi slabi operativno sposobnost navedenih sil.

5.

V obravnavani zadevi bo torej Sodišče soočeno z vojaškim kontekstom, s katerim se je le redko ukvarjalo. Težava bo zlasti najti „ustrezno ravnotežje“ med pravicami, ki jih imajo vojaške osebe kot delavci glede zdravja in varnosti pri delu, vključno z omejitvijo delovnega časa, ter interesom držav članic za nemoteno delovanje njihovih oboroženih sil, ki je nujno potrebno za varovanje njihove nacionalne varnosti.

6.

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj za zagotovitev tega ravnotežja ugotovi, da vojaške osebe načeloma spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88. Vendar so iz njega izključene, kadar opravljajo nekatere „posebne dejavnosti“ oboroženih sil v pogojih, ki jih bom podrobneje opredelil. Pojasnil bom tudi, zakaj dejavnost, kakršna je straža vojaških objektov, načeloma ne spada mednje.

7.

Člen 2 Direktive 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu ( 3 ) določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.).

2.   Ta direktiva se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.“

8.

Člen 1 Direktive 2003/88 v odstavku 3 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 [Direktive 89/391], brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

Ta direktiva se ne uporablja za pomorščake, kakor jih opredeljuje Direktiva 1999/63/ES[ ( 4 )], brez vpliva na člen 2(8) te direktive.“

9.

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

10.

Člen 142 Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013) v odstavkih 1 in 2 določa:

„(1)   Delovni čas je efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

(2)   Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.“

11.

Člen 23 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, in naslednji) določa, da javnim uslužbencem, vključno z osebami, zaposlenimi v Slovenski vojski, pripada med drugim dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času, kot je določen v členu 32(3) tega zakona. V zadnjenavedeni določbi je pojasnjeno, da javnim uslužbencem pripada tudi dodatek za stalno pripravljenost. V odstavku 5 tega člena je navedeno, da se višina dodatka za stalno pripravljenost določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

12.

Člen 46 Kolektivne pogodbe za javni sektor v različici, veljavni v obdobju iz postopka v glavni stvari (Uradni list RS, št. 57/2008, in naslednji), določa, da „[j]avnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače. Javnemu uslužbencu se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas.“

13.

V razlagi te kolektivne pogodbe (Uradni list RS, št. 112/2008, str. 4869) je pojasnjeno, da „[p]ripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalna pripravljenost mora biti pisno odrejena. Višina dodatka za čas stalne pripravljenosti je enaka ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan.“

14.

Z Zakonom o obrambi (Uradni list RS, št. 92/94, in naslednji) so med drugim urejene pravice in obveznosti delavcev, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju. ( 5 ) Člen 96 tega zakona v odstavku 1 določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. V odstavku 2 tega člena je pojasnjeno, da se za tako šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, v kar spada pripravljenost za delo ali dosegljivost in opravljanje straže. Odstavek 3 navedenega člena določa, da če delavec med pripravljenostjo za delo dela, se čas dejanskega dela šteje za delo v podaljšanem delovnem času, če s tem zakonom ni določeno drugače.

15.

Člen 97.e Zakona o obrambi v odstavku 1 določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. V odstavku 2 tega člena je pojasnjeno, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. V primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Odstavek 3 navedenega člena določa, da minister določi primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali na domu. Primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v vojski določi načelnik generalštaba. Odstavek 4 istega člena določa, da je pripravljenost za delo na določenem kraju izenačena s pripravljenostjo za delo na delovnem mestu.

16.

Člen 97.č Zakona o obrambi v odstavku 1 določa, da straže trajajo praviloma nepretrgoma 24 ur. Odstavek 2 tega člena določa, da se vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, šteje, kot da delajo v deljenem delovnem času. Ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, se ne štejejo v delovni čas, ampak se štejejo kot pripravljenost za delo na delovnem mestu. Dnevna delovna obveznost med stražo ne sme presegati 12 ur. Odstavek 3 navedenega člena natančneje določa, da se lahko v primeru izrednega dogodka oziroma zaradi dokončanja začete naloge vojaški osebi delovni čas izjemoma podaljša, pri tem pa se ure, ki jih opravi po že opravljenih 12 urah dejanskega dela, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa. Odstavek 4 istega člena določa, da lahko opravljanje stražarske službe traja neprekinjeno do največ sedem dni. Vojaške osebe imajo pravico do prekinitve za počitek na kraju, kjer se opravlja straža, s tem, da se jim v redni delovni čas šteje 12 ur, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo.

17.

B. K. je kot podčastnik Slovenske vojske v vojašnici v Slovenski Bistrici (Slovenija), kjer je delal, en teden na mesec opravljal stražo, ki je potekala 24 ur na dan vse dni v tednu, tudi v soboto in nedeljo. B. K. je moral biti v tem obdobju dosegljiv in ves čas prisoten v tej vojašnici. Če je nenapovedano prišla vojaška policija, inšpekcija ali intervencijska skupina, se je moral zglasiti na prijavnici in izpolniti naloge, ki mu jih je odredil nadrejeni.

18.

Za to stražo je Republika Slovenija (Ministrstvo za obrambo) B. K. osem ur na dan štela v delovni čas in mu za teh osem ur izplačala redno plačo. Preostale ure se niso štele za delovni čas, ampak za pripravljenost za delo na delovnem mestu. Zadevna oseba je za te ure prejela dodatek za stalno pripravljenost v višini 20 % navedene plače.

19.

B. K. je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (Slovenija) vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo (Ministrstvo za obrambo), v kateri je zahteval, naj se mu ure pripravljenosti za delo, opravljene v okviru stražarske službe v obdobju med februarjem 2014 in julijem 2015, izplačajo kot nadure. ( 6 ) Zadevna oseba trdi, da bi morale biti v skladu z Direktivo 2003/88 te ure v celoti vštete v delovni čas in zato plačane, saj je morala biti ves čas prisotna na delovnem mestu oziroma v vojašnici, na razpolago delodajalcu ter ločena od svojega bivališča in družine.

20.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. septembra 2016 tožbo B. K. zavrnilo. To sodišče je navedlo, da je Republika Slovenija (Ministrstvo za obrambo) pravilno izračunala plačo zadevne osebe v skladu z Zakonom o obrambi, na podlagi katerega se obdobja pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju ne štejejo v celoti v delovni čas. B. K. naj bi bil tako za sporne ure upravičen zgolj do dodatka za stalno pripravljenost, ki mu je bil plačan.

21.

B. K. je vložil pritožbo pri Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (Slovenija). To je s sodbo z dne 4. maja 2017 pritožbo zadevne osebe zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je med drugim štelo, da Zakon o obrambi ni v nasprotju z Direktivo 2003/88, ker se na podlagi člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 ti direktivi ne uporabljata, kadar jima neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kar se nanaša zlasti na oborožene sile, za kar gre v primeru službe v Slovenski vojski.

22.

B. K. je nato zoper sodbo, izdano v pritožbenem postopku, pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložil revizijo. V teh okoliščinah je to sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 10. septembra 2019 je na Sodišče prispel 10. oktobra istega leta. Slovenska ( 7 ), nemška in francoska vlada ter Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča. Isti zainteresirani subjekti in španska vlada so bili zastopani na obravnavi, ki je potekala 21. septembra 2020.

24.

Uvodoma je primerno spomniti, da je z Direktivo 2003/88 ( 8 ) določen niz „minimalnih zahtev“ ( 9 ) pri organizaciji delovnega časa. Države članice so na podlagi te direktive dolžne sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi „vsakemu delavcu“ zagotovijo med drugim minimalni dnevni počitek 11 zaporednih ur v 24‑urnem obdobju (člen 3), odmor, kadar je delovni dan daljši od šestih ur (člen 4), neprekinjen tedenski počitek najmanj 24 ur, ki se mu doda 11 ur dnevnega počitka, v sedemdnevnem obdobju (člen 5), najdaljši tedenski delovni čas 48 ur, vključno z nadurami (člen 6), in plačan letni dopust najmanj štirih tednov (člen 7). V navedeni direktivi so vsebovana tudi pravila o trajanju in pogojih nočnega dela, izmenskega dela in vzorcih dela. ( 10 )

25.

Bistveni namen teh „zahtev“ je zavarovati varnost in zdravje delavcev. ( 11 ) Zlasti so namenjene zagotovitvi, da imajo delavci zadosten počitek, da se omogoči obnova moči po utrujenosti zaradi njihovega dela. Tako pripomorejo k preprečevanju tveganja, da zaradi te utrujenosti nenamerno poškodujejo sebe, sodelavce ali druge, in splošneje prispevajo k preprečevanju tega, da to delo kratkoročno ali dolgoročno okvari njihovo zdravje. ( 12 ) Z Direktivo 2003/88 so tako konkretizirana splošna načela, vzpostavljena z Direktivo 89/391, ki je „okvirna direktiva“ s področja zdravja in varnosti pri delu. Poleg tega se želi s pravili iz Direktive 2003/88 delavcem zagotoviti čas za sprostitev in razvedrilo ter s tem neka uskladitev poklicnega in zasebnega življenja. ( 13 )

26.

Hkrati navedene „zahteve“ v ekonomskem in praktičnem smislu omejujejo delodajalce, vključno z državami članicami, kadar so te v tej vlogi. Zlasti je zaradi teh zahtev bolj zapleteno delovanje bistvenih javnih služb, ki so namenjene uresničevanju splošnega interesa in za katere zato velja zahteva po kontinuiteti. Ta kontinuiteta je namreč odvisna od tega, ali je za te službe na voljo zadostno število osebja, tako da na prvi pogled obstaja konflikt med strogo podelitvijo pravic do omejitve delovnega časa in počitka, določenih z Direktivo 2003/88, zadevnim delavcem ter delovanjem navedenih storitev.

27.

Ta konflikt je toliko izrazitejši v obravnavani zadevi, v ozadju katere je delovanje oboroženih sil držav članic, tj. državnih institucij, ki so še posebej pomembne.

28.

Slovenska, španska in francoska vlada so opozorile, da so oborožene sile – čeprav se obseg nalog, ki so jim zaupane, med državami članicami lahko razlikuje – na splošno bistven člen obrambnih politik teh držav. Njihova prva naloga je zagotavljanje celovitosti njihovega ozemlja ter zaščita prebivalstva in državnih institucij pred oboroženimi napadi. Oborožene sile v splošnem prispevajo tudi k boju proti drugim morebitnim grožnjam za nacionalno varnost. V zvezi s tem je pogosto njihova naloga zagotavljanje varnosti prebivalstva in podpora civilnim oblastem, kadar njihova sredstva ne zadostujejo, med drugim ob naravnih nesrečah ali atentatih. ( 14 ) Poleg tega oborožene sile državam članicam zagotavljajo svobodno izvajanje suverenosti na mednarodni ravni. Zlasti jim omogočajo sprejemanje odgovornosti glede kolektivne varnosti v okviru mednarodnih organizacij, katerih članice so, ( 15 ) in na ravni Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike. ( 16 ) V tem smislu oborožene sile držav članic v različnem obsegu sodelujejo pri spodbujanju in ohranjanju mednarodnega miru in varnosti. Na splošno so oborožene sile zadnje sredstvo držav za obrambo njihove varnosti in zaščito njihovih bistvenih interesov.

29.

Poleg tega, kot so pred Sodiščem poudarile slovenska, španska in francoska vlada, medtem ko so v preteklosti te sile večinoma posredovale v „vojnem času“, ko je bila vpletena zadevna država, in ne v „mirnodobnem času“, pa je splošno priznano, da to razlikovanje v sedanjih geopolitičnih razmerah ni več primerno. Čeprav na neposrednih mejah držav članic ni vojne v klasičnem pomenu besede, razvoj mednarodnega terorizma, naraščanje različno intenzivnih lokalnih ali regionalnih konfliktov v tretjih državah, včasih v bližini Evrope, pojav „kibernetske vojne“, ki jo omogočajo tehnološke spremembe, in drugi dejavniki za nastanek napetosti povzročajo namreč trajno nestabilnost mednarodnih odnosov, kar se odraža v številnih, različnih, „hibridnih“ in dolgotrajnih grožnjah za varnost držav članic. Njihove obrambne politike in še posebej oborožene sile morajo imeti torej stalno vlogo, tudi v tradicionalno „mirnodobnem času“. ( 17 )

30.

Da pa bi lahko oborožene sile držav članic svojo vlogo opravljale nepretrgano in učinkovito, morajo imeti na voljo potrebne človeške vire. V teh okoliščinah je vprašanje organizacije delovnega časa vojaških oseb posebej občutljivo in pristopi v zvezi s tem se med državami članicami razlikujejo. ( 18 )

31.

V bistvu del držav članic, med njimi Nemčija ( 19 ), Luksemburg ( 20 ) in Slovenija ( 21 ), v svoji zakonodaji omejuje tedenski in dnevni delovni čas vojaških oseb, tako kot za druge javne uslužbence in uradnike, vendar ob upoštevanju posebnosti oboroženih sil s pridržkom odstopanj za nekatere njihove dejavnosti zaradi zagotovitve nemotenega delovanja. Druge države članice, med njimi Španija ( 22 ) in Italija ( 23 ), določajo taka pravila o delovnem času, vendar pri tem za vojaške osebe velja zahteva po stalni razpoložljivosti, ki upravičuje, da v nekaterih okoliščinah potrebe službe prevladajo nad spoštovanjem teh pravil. Nazadnje, zadnja kategorija držav, med katerimi sta Francija in Ciper, v svoji zakonodaji ne določa omejitev delovnega časa vojaških oseb, saj imajo te države članice široko pojmovanje razpoložljivosti svojih vojaških oseb, ki po svoji naravi nasprotuje vsakršni omejitvi tega časa.

32.

Natančneje, po mnenju francoske vlade nepretrgano delovanje in učinkovitost oboroženih sil zahtevata način organizacije, ki ni združljiv s sistemom, kot je določen v Direktivi 2003/88, ki temelji na individualnem izračunu delovnega časa ter obveznega dnevnega in tedenskega počitka. Dobro izpolnjevanje nalog, ki so zaupane vojaškim osebam, naj bi zahtevalo vzpostavitev posebne ureditve o organizaciji njihovega delovnega časa, ki bi bila dovolj prožna, da bi bilo z njo mogoče uskladiti po eni strani zdravje in varnost teh oseb ter po drugi strani operativne zahteve, ki imajo absolutno prednost. Tako naj bi moralo ob upoštevanju teh zahtev o delovnih urnikih ter obdobjih počitka in odsotnosti z dela (ali, natančneje, dopustov) vojaških oseb odločati poveljstvo, pri čemer bi moralo kar najbolj skrbeti za dobrobit in varnost enot.

33.

Poleg tega se, kot poudarja francoska vlada, zlasti v Franciji zahteva po stalni razpoložljivosti, naložena vojaškim osebam (v nadaljevanju: načelo razpoložljivosti), ki izraža njihovo predanost, da služijo „kadar koli in kjer koli“, dojema ne le kot nujen element za uspešno opravljanje nalog oboroženih sil, ampak tudi kot znak identitete, po katerem se te vojaške osebe ločijo od civilnih. Omejitve, povezane s to stalno predanostjo, naj bi vodile do ugodnosti, kot so večje število dni letnega dopusta ali ugodnejši sistem predčasne upokojitve v primerjavi s tistim za druge delavce. Pogosto se zatrjuje, da bi uporaba pravil iz Direktive 2003/88 za vojaške osebe omajala to načelo razpoložljivosti in s tem do neke mere „zbanalizirala“ vojaški poklic, saj bi ga približala delu civilnih uradnikov in s tem odpravila njegovo edinstvenost. ( 24 )

34.

Pred preučitvijo vprašanj, ki ju je v teh kočljivih okoliščinah postavilo predložitveno sodišče (razdelka B in C), moram na kratko obravnavati njihovo dopustnost (razdelek A).

35.

Opozarjam, da je predmet tožbe, ki jo je B. K. vložil zoper Republiko Slovenijo (Ministrstvo za obrambo), plačilo ur pripravljenosti za delo, ki jih je B. K. opravil med stražo v okviru svoje službe, kot nadur. Kot sem pojasnil v točki 25 teh sklepnih predlogov, je cilj zahtev iz Direktive 2003/88 varovanje zdravja in varnosti delavcev. S to direktivo torej načeloma ( 25 ) niso urejena taka premoženjskopravna vprašanja. ( 26 )

36.

Iz tega pa ne izhaja, da obravnavani vprašanji za predhodno odločanje nista dopustni. Predložitveno sodišče namreč meni, da mora za to, da bi lahko določilo plačo, ki bi jo bilo treba plačati B. K. za ure, opravljene v okviru te straže, in s tem odločilo o sporu, ki teče pred njim, ugotoviti, ali so te ure v celoti „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88. Očitno to sodišče meni, da sta vprašanje, ali se ta direktiva uporablja za vojaške osebe, in vprašanje, kako v smislu navedene direktive opredeliti čas, ki ga te osebe prebijejo na straži, predhodni vprašanji glede na vprašanje o obstoju pravice do dodatka k plači, ki ga zahteva B. K. V teh okoliščinah med postavljenima vprašanjema in zadevo iz postopka v glavni stvari obstaja očitna povezava. ( 27 )

37.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se Direktiva 2003/88 uporablja za „delavce, ki delajo na obrambnem področju“, in za „vojaške osebe“. Kot razumem, je v prvi kategoriji vsebovana druga, skupaj s civilnim osebjem, zaposlenim pri slovenskem Ministrstvu za obrambo. ( 28 ) Vendar je to vprašanje neposredno upoštevno za spor o glavni stvari le glede vojaških oseb. Zato se je treba v analizi osredotočiti na to kategorijo oseb. Poleg tega, čeprav se to vprašanje osredotoča na stražo vojaških objektov, ki se opravlja „v mirnodobnem času“, se je treba najprej vprašati, ali se ta direktiva na splošno uporablja za vojaške osebe, in šele nato po potrebi preučiti, ali je navedena straža iz nje specifično izključena.

38.

Kot sem navedel v uvodu teh sklepnih predlogov, menim, da se Direktiva 2003/88 za vojaške osebe načeloma uporablja. Nacionalni ukrepi o organizaciji oboroženih sil držav članic namreč niso popolnoma izključeni iz področja uporabe prava Unije (razdelek 1). Poleg tega so vojaške osebe „delavci“ v smislu te direktive (razdelek 2), oborožene sile pa spadajo med področja dejavnosti, ki so z njo zajeta (razdelek 3). Ob tem za vojaške osebe ne veljajo pravila navedene direktive, kadar sodelujejo pri nekaterih „posebnih dejavnostih“ teh oboroženih sil (razdelek 4), med katere pa načeloma ne spada dejavnost, kot je straža vojaških objektov (razdelek 5).

39.

Španska in francoska vlada sta na obravnavi trdili, da so v pravilih o organizaciji delovnega časa vojaških oseb izražene odločitve glede vojaške organizacije, ki jih vsaka država članica sprejme s ciljem zagotoviti obrambo svojega ozemlja in svojih bistvenih interesov. Ti ukrepi naj bi bili torej na podlagi člena 4(2) PEU popolnoma izključeni iz prava Unije. ( 29 )

40.

Vendar po mojem mnenju to ni tako iz teh razlogov.

41.

Prvič, ni mogoče zanikati, da je organizacija oboroženih sil držav članic povezana z „nacionalno varnostjo“ v smislu člena 4(2) PEU. Te sile so v okviru obrambnih politik, ki jih izvajajo, eden od elementov, s katerimi je zagotovljena ta „varnost“. ( 30 ) Kot pa je pojasnjeno v navedeni določbi, nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice. S tem pojasnilom je poudarjeno, da trenutno na Unijo ni prenesena nobena pristojnost s področja, med drugim, obrambe. ( 31 ) Zato mora vsaka država članica v skladu z izključno pristojnostjo, ki jo ima v zvezi s tem, sprejeti primerne ukrepe za zagotovitev svoje nacionalne varnosti in v tem okviru sprejeti ukrepe o organizaciji svojih oboroženih sil.

42.

Vendar taki ukrepi niso popolnoma izključeni iz področja uporabe prava Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namreč „zgolj dejstvo, da je bil nacionalni ukrep sprejet zaradi zaščite nacionalne varnosti, ne more povzročiti izključitve uporabe prava Unije in držav članic oprostiti obveznosti spoštovanja tega prava“. ( 32 )

43.

Tako se pravo Unije in še posebej akti sekundarnega prava za izvajanje politik, za katere je pristojna Unija – na socialnem področju, področju enakega obravnavanja itd. – v pogojih, ki so z njimi določeni, a priori uporabljajo tudi za nacionalne ukrepe o organizaciji oboroženih sil in so zato lahko z njimi določene nekatere omejitve, ki jih morajo države članice upoštevati pri izvajanju svoje pristojnosti na danem področju. ( 33 )

44.

Drugače kot navaja francoska vlada, ta razlaga ni omajana s sodbo Dory ( 34 ). Iz te sodbe namreč ni mogoče sklepati, da so nacionalni ukrepi o organizaciji oboroženih sil popolnoma izvzeti iz področja uporabe prava Unije.

45.

Želim spomniti, da se je zadeva, v kateri je bila izdana navedena sodba, nanašala na nemško ureditev obveznega služenja vojaškega roka, v katero so bili vključeni zgolj moški. A. Dory je, da bi bil oproščen služenja, trdil, da je s to ureditvijo vzpostavljena diskriminacija na podlagi spola pri dostopu do zaposlitve in poklicnega usposabljanja, kar je v nasprotju z Direktivo 76/207. Po njegovem mnenju je namreč služenje vojaškega roka povzročilo, da je bil ta dostop za moške odložen, do česar pa ni prišlo pri ženskah, saj so bile te dolžnosti oproščene. Sodišče je v bistvu razsodilo, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da država članica obvezno služenje vojaškega roka določi le za moške. V obrazložitvi navedene sodbe so, v povezavi s sklepnimi predlogi generalne pravobranilke C. Stix-Hackl ( 35 ), izražena pojasnila, predstavljena v točkah od 41 do 43 teh sklepnih predlogov. Po eni strani odločitev Zvezne republike Nemčije, da se glede številčnega stanja oboroženih sil opre na obvezno služenje vojaškega roka, sama po sebi ni bila urejena s pravom Unije – šlo je povsem za odločitev glede vojaške organizacije, ki spada v izključno pristojnost vsake države članice. ( 36 )Po drugi strani v obravnavani zadevi z nobeno obveznostjo iz prava Unije niso bile vzpostavljene omejitve za izvajanje te pristojnosti. Povezava med nacionalno ureditvijo v zvezi s služenjem vojaškega roka in prepovedjo diskriminacije na podlagi spola iz Direktive 76/207 je bila namreč preveč rahla, da bi bilo to direktivo mogoče uporabiti, saj je ta ureditev kvečjemu posredno vplivala na dostop do zaposlitve ali poklicnega usposabljanja v Nemčiji. ( 37 )

46.

Drugič, prav tako ni mogoče zanikati, da oborožene sile spadajo, kot trdi francoska vlada, v „temeljne državne funkcije, […] zagotavljanje ozemeljske celovitosti[…] in varovanje nacionalne varnosti“ v smislu člena 4(2) PEU. V skladu s to določbo pa mora Unija te temeljne državne funkcije „spoštovati“. ( 38 )

47.

Vendar to še ne pomeni, da so ukrepi, ki jih države članice sprejmejo za organizacijo svojih oboroženih sil, popolnoma izvzeti iz področja uporabe prava Unije. Dolžnost Unije „spoštovati“„temeljne državne funkcije“ ne omejuje področja uporabe tega prava, ampak je to spoštovanje treba ustrezno upoštevati, zlasti pri sprejemanju ( 39 ) in razlagi aktov sekundarnega prava, kot je Direktiva 2003/88, saj uporaba teh aktov v skladu z navedenim členom 4(2) ne sme preprečiti nemotenega opravljanja teh „temeljnih funkcij“. ( 40 )

48.

Če povzamem, kot trdita nemška vlada in Komisija, se pravo Unije za organizacijo delovnega časa vojaških oseb lahko uporablja, čeprav to vprašanje zadeva organizacijo oboroženih sil ter „nacionalno varnost“ in „temeljne državne funkcije“ v smislu člena 4(2) PEU. Tega prava pa ni mogoče razlagati ali uporabljati na način, ki bi ogrozil dobro delovanje oboroženih sil, kar je ideja, ki jo bom razvil v naslednjih razdelkih.

49.

Želim opozoriti, da je namen pravil iz Direktive 2003/88, kot je v njej večkrat navedeno, ( 41 ) zagotoviti ugodnosti „delavcem“. Menim, da poklicni pripadniki vojske, kakršen je B. K., nedvomno spadajo v to kategorijo. ( 42 )

50.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namreč pojem „delavec“ v smislu Direktive 2003/88 avtonomen pojem prava Unije, ki je opredeljen glede na objektivna merila, ki so ob upoštevanju pravic in obveznosti zadevnih oseb značilna za delovno razmerje. V zvezi s tem je bistvena značilnost delovnega razmerja okoliščina, da oseba nek čas v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja storitve, za katere prejme plačilo. ( 43 )

51.

Poklicni pripadniki vojske nek čas opravljajo različne storitve, za katere prejmejo plačilo – zlasti svojo plačo. Poleg tega vojaške osebe zavezuje nujna zahteva po disciplini, kar vključuje zlasti upoštevanje pravil vedenja, vojaških predpisov in povelj nadrejenih ( 44 ) – torej skrajni izraz razmerja podrejenosti, ki je značilno za vsako delovno razmerje.

52.

Pojasniti želim, da so poklicni pripadniki vojske „delavci“ v smislu Direktive 2003/88 ne glede na to, da so v svojih državah članicah vezani na oborožene sile s pogodbo ali imajo položaj uradnikov. ( 45 ) Tudi kadar imajo vojaške osebe po nacionalnem pravu položaj sui generis, ( 46 ) jih je treba za potrebe te direktive šteti za delavce. ( 47 )

53.

Kot je razvidno iz člena 1(3) Direktive 2003/88, je področje uporabe te direktive v bistvu opredeljeno s sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391, v katerem je opisano področje uporabe zadnjenavedene direktive. Ta akta imata tako načeloma isto področje uporabe, ( 48 ) le da z Direktivo 2003/88 drugače kot z Direktivo 89/391 niso zajeti „pomorščaki“, ki so posebej predmet Direktive 1999/63. Ta izjema pa ni upoštevna za obravnavano zadevo. ( 49 ) Iz tega izhaja, da je treba za ugotovitev, ali se Direktiva 2003/88 uporablja za vojaške osebe, preučiti, ali te spadajo pod Direktivo 89/391.

54.

V skladu s členom 2(1) Direktive 89/391 se ta uporablja za „vsa področja dejavnosti, javna in zasebna“, med katerimi so „storitvene dejavnosti“.

55.

V obravnavani zadevi oborožene sile držav članic opravljajo tako „dejavnost“, ker zagotavljajo javno službo – službo obrambe. ( 50 ) Te sile torej spadajo na „javna področja dejavnosti“ iz navedenega člena 2(1).

56.

Ob tem člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 določa izjemo od področja uporabe te direktive. V skladu s to določbo se ta direktiva ne uporablja, „kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo“. V drugem pododstavku tega odstavka pa je pojasnjeno, da se morata v tem primeru varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.

57.

Slovenska, ( 51 ) španska in francoska vlada trdijo, da je s to izjemo, ki je prek sklicevanja vključena v Direktivo 2003/88, državam članicam dovoljeno iz področja uporabe te direktive trajno izključiti vse vojaške osebe v njihovih oboroženih silah. ( 52 )

58.

Sam menim, enako kot nemška vlada in Komisija, da člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 državam članicam ne dovoljuje trajne izključitve vseh vojaških oseb iz uporabe pravil iz te direktive ali pravil iz Direktive 2003/88 (razdelek a). To po mojem mnenju izhaja iz besedila te določbe in cilja, ki mu ta sledi, ob upoštevanju sobesedila, v katerega je umeščena, ter iz sodne prakse Sodišča, ki nudi koristne oporne točke.

59.

Prvič, želim opozoriti, da se besedilo člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 ne nanaša na vojaške osebe ali oborožene sile kot take, ampak na „nekatere posebne dejavnosti“ teh sil. ( 53 ) Merilo, ki ga je v tej določbi uporabil zakonodajalec Unije, torej ne temelji na pripadnosti vojaških oseb „področju dejavnosti“, ki ga oblikujejo te sile, obravnavanem kot celota. Navedena določba se tudi ne nanaša na „dejavnost“ oboroženih sil kot celoto – v smislu javne službe obrambe. ( 54 ) Ta izraz se nanaša, natančneje, na „dolžnosti“ ali drugače povedano „naloge“, ki jih izvajajo vojaške osebe v okviru svojih funkcij. Poleg tega niso zajete vse naloge, ki jih izvajajo vojaške osebe, ampak zgolj „nekatere“„posebne“ naloge. ( 55 )

60.

Drugič, želim opozoriti, da je s členom 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 omogočeno splošno odstopanje od pravil iz te direktive in posledično od pravil iz Direktive 2003/88, kadar „posebne značilnosti“ zadevnih dejavnosti, vključno nekaterih od dejavnosti, ki jih opravljajo vojaške osebe, „neizogibno“ nasprotujejo uporabi teh pravil ali, povedano drugače, kadar teh dejavnosti ne bi bilo mogoče pravilno uresničevati, če bi se navedena pravila morala uporabiti.

61.

Kot je že navedlo Sodišče, je torej namen te določbe, da se upoštevajo potrebe nekaterih nalog v splošnem interesu, ki spadajo med „temeljne državne funkcije“, ( 56 ) kot so določene v členu 4(2) PEU, med katerimi so nekatere naloge, ki jih opravljajo vojaške osebe. Očitno je bil namen zakonodajalca Unije paziti na to, da se z Direktivo 89/391 ne naloži okvir, ki bi preprečeval dobro izvajanje teh nalog. ( 57 ) Kot trdi francoska vlada, je s členom 2(2), prvi pododstavek, te direktive tako zagotovljeno, da Unija „spoštuje“ te „temeljne funkcije“, katerih del so oborožene sile, ( 58 ) in ga je zato treba razlagati ob upoštevanju navedenega člena 4(2).

62.

Vendar se ne sme spregledati, tretjič, pomen posameznih pravic, od katerih je v skladu s členom 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 odstopanje dovoljeno. V zvezi s tem je treba navesti, da so splošna načela in zahteve glede zdravja in varnosti pri delu iz direktiv 89/391 in 2003/88 namenjeni določitvi minimalnih jamstev, ki veljajo za „vsakega delavca“ zgolj zaradi tega njegovega statusa, ne glede na sektor dejavnosti, v katerem opravlja delo. ( 59 ) Tako je področje uporabe teh direktiv namenoma opredeljeno še posebej široko. To široko področje uporabe je poleg tega skladno s pristojnostmi, prenesenimi na Unijo. ( 60 ) Izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev ter njihovo izenačevanje ob ohranitvi izboljšav je celo cilj Unije. ( 61 ) Zato je Sodišče med drugim večkrat presodilo, da so zahteve iz Direktive 2003/88 na področju najdaljšega delovnega časa in minimalnega časa počitka ali plačanega letnega dopusta „pravil[a] socialnega prava Unije, ki ima[jo] poseben pomen“. ( 62 ) Poleg tega so zdravje in varnost pri delu, pravica do pravičnih delovnih pogojev, pravica do razumne omejitve delovnega časa ali pravica do počitka povzdignjeni na raven temeljnih pravic v različnih mednarodnih aktih ( 63 ) ter, na ravni Unije, v Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 ( 64 ) in v člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – ki se uporabljajo za „delavce“ na splošno, vključno z vojaškimi osebami. ( 65 )

63.

V teh okoliščinah je treba izjemo iz člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391, kot je razsodilo Sodišče, razlagati tako, da se njen obseg omeji na to, kar je „nujno potrebno za varstvo interesov, katerih zaščito omogoča državam članicam“. ( 66 )

64.

Kot trdi francoska vlada, je sicer s členom 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 v povezavi s členom 4(2) PEU po mojem mnenju vsaki državi članici puščeno polje proste presoje, da določi, kaj se ji v njenem nacionalnem kontekstu zdi „nujno potrebno“ za uresničevanje nalog, ki so zaupane oboroženim silam, ter s tem za varovanje nacionalne varnosti in nemoteno delovanje „temeljnih funkcij“. ( 67 )

65.

Kot so opozorile slovenska, nemška in francoska vlada, države članice namreč svoje oborožene sile dojemajo različno, kar je mogoče pojasniti z zgodovinskimi razlogi, ( 68 ) njihovimi geografskimi značilnostmi in, splošneje, s specifičnimi grožnjami, ki jim je izpostavljena vsaka od njih. Poleg tega so nekatere države članice prevzele večje mednarodne zaveze, s katerimi je od njih zahtevano, da prevzamejo posebne odgovornosti za ohranitev mednarodnega miru in varnosti ter da zato izpolnjujejo višja merila glede vojaških zmogljivosti. ( 69 ) Te razlike se nujno v neki meri odražajo pri organizaciji oboroženih sil in vojaškem položaju v vsaki državi članici.

66.

Vendar s členom 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391, tudi če se razlaga v povezavi s členom 4(2) PEU, državam članicam ne more biti omogočeno odstopanje od pravil te direktive ali pravil iz Direktive 2003/88 zgolj s sklicevanjem na interese nacionalne varnosti. Menim, da mora država članica, ki se sklicuje na to izjemo, dokazati, da je njena uporaba zanjo „nujno potrebna“. Zato mora dokazati, da potrebe po varstvu teh interesov ne bi bilo mogoče doseči tako, da bi se za njene vojaške osebe uporabljala pravila iz ene in/ali druge od teh direktiv. ( 70 )

67.

V obravnavani zadevi slovenska, španska in francoska vlada v glavnem trdijo, da bi morale biti vse naloge, zaupane oboroženim silam, v skladu z vlogo zadnjega sredstva za nacionalno varnost, ki jo imajo, ( 71 ) izvajane nepretrgano. Zlasti naj bi morale biti te sile kadar koli sposobne odzvati se na grožnje nacionalni varnosti. Vojaške osebe naj bi torej morale biti stalno na razpolago oboroženim silam za zagotovitev zmožnosti njihove takojšnje intervencije. Poleg tega naj bi tako uspeh takih intervencij kot nujnost zavarovanja vojaških oseb samih zahtevala, da so dobro usposobljene in izurjene. To pa naj bi zahtevalo odstopanje od pravil iz Direktive 2003/88. ( 72 ) Francoska vlada dodaja, da se zahteva po kontinuiteti izraža tudi v okviru nalog preprečevanja in predvidevanja groženj, saj so vojaške osebe vsaj v nekaterih državah članicah stalno mobilizirane za zagotovitev zračne varnosti in obrambe mejnega območja državnega ozemlja ali pa v okviru dejavnosti nadzora. Ta kontinuiteta naj bi bila toliko bolj nujna v sedanjih geopolitičnih razmerah. ( 73 )

68.

Menim, da ni mogoče zanikati, da za oborožene sile velja še posebej nujna zahteva po kontinuiteti. Ob tem pa kontinuiteta in raven razpoložljivosti delavcev, ki jo ta zahteva, nista značilni le za te sile. Vsaka javna služba mora namreč delovati nepretrgano in redno. ( 74 )

69.

Čeprav je mogoče z zahtevo po kontinuiteti javnih služb, ki so dejavne med drugim na področju zdravja, varnosti in javnega reda, upravičiti to, da je osebje, ki jih opravlja, prikrajšano za nekatere pravice, ki so sicer priznane delavcem, kot je pravica do stavke, ( 75 ) pa je Sodišče večkrat razsodilo, da ta zahteva načeloma ne preprečuje, da se za zadevno osebje uporabljajo pravila iz direktiv 89/391 in 2003/88. ( 76 )

70.

Poudariti je namreč treba, četrtič, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja, da čeprav se morajo te službe odzivati na dogodke, ki po definiciji niso predvidljivi, za dejavnosti, ki jih opravljajo v normalnih razmerah in ki poleg tega ustrezajo nalogi, ki jim je bila dodeljena, vnaprejšnja organizacija ni nič težja, vključno s preprečevanjem tveganj za varnost in/ali zdravje ter delovnimi urniki osebja. ( 77 ) Povedano drugače, Sodišče je ugotovilo, da je pri izpolnjevanju zahteve po kontinuiteti navedenih služb pravila iz direktiv 89/391 in 2003/88 načeloma mogoče upoštevati, zlasti tako da se dejavnosti načrtujejo in da se vzpostavi kroženje osebja, ter da so omejitve, ki jih prinaša to načrtovanje za delodajalca, manj pomembne v primerjavi s pravicami do zdravja in varnosti zadevnih delavcev. ( 78 )

71.

V skladu s to sodno prakso pa to ne velja, kadar se te dejavnosti opravljajo v „izrednih okoliščinah“, kot so naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče. V tem primeru je za Sodišče uporaba člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 za službe, dejavne na področju zdravja, varnosti in javnega reda, upravičena. Sodišče priznava, da bi bila ustrezna izvršitev in še posebej kontinuiteta njihovih nalog ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z direktivama 89/391 in 2003/88. Prav tako priznava, da so lahko zaradi teh okoliščin delavci izpostavljeni nezanemarljivim tveganjem za varnost in/ali zdravje ter da ne bi bilo razumno delodajalcu glede udeleženih delavcev naložiti učinkovite preventive pred poklicnimi tveganji in načrtovanja delovnega časa, s katerima bi bila navedena pravila spoštovana. ( 79 )

72.

Čeprav je treba po mojem mnenju v zvezi z vojaški osebami to sodno prakso prilagoditi, kot bom pojasnil v točki 78 in naslednjih teh sklepnih predlogov, pa iz nje vendarle izhaja, da iz zgolj zahteve po kontinuiteti delovanja oboroženih sil ni razvidno, da morale biti vse te vojaške osebe nujno trajno izključene iz uporabe pravil iz Direktive 2003/88 – ali tistih iz Direktive 89/391.

73.

Ta razlaga ni omajana s sodbo Sindicatul Familia Constanța in drugi ( 80 ), v kateri je Sodišče razsodilo, da „imajo nekatere posebne dejavnosti javnih služb, tudi ko se opravljajo v običajnih pogojih, tako posebne lastnosti, da njihova narava neizogibno nasprotuje načrtovanju delovnega časa, ki spoštuje zahteve, ki jih nalaga Direktiva 2003/88“. ( 81 )

74.

Iz te sodbe po mojem mnenju namreč ni mogoče sklepati, da bi lahko bile vse vojaške osebe trajno izključene iz uporabe pravil iz navedene direktive. Razlogovanje iz navedene sodbe je treba umestiti v okvir zadeve, v kateri je bila ta sodba izdana. Naj spomnim, ta zadeva se je nanašala na funkcijo rejnika, ki zanj pomeni, da nepretrgano in dolgoročno v svoje gospodinjstvo in družino vključi posebej ranljivega otroka. Sodišče je poudarilo, da z nalogo rejnikov ne bi bilo združljivo, če bi jim v rednih intervalih dali pravico, da se ločijo od otrok, ki so jim dani v oskrbo, po določenem številu ur dela ali ob tedenskih ali letnih dneh počitka. Prav tako ne bi bilo smiselno vzpostaviti sistema rotacije rejnikov, saj bi se s takim sistemom med drugim škodovalo vezi, ki obstaja med vsakim izmed njih in otrokom, za katerega skrbijo. ( 82 )

75.

Če povzamem, v tej sodbi gre za zelo poseben primer dejavnosti, ki jo lahko načeloma izvaja le en in isti delavec. Tega primera torej ni mogoče uporabiti za vse vojaške osebe neke države članice. Čeprav morajo oborožene sile kot kolektiv svoje dejavnosti opravljati nepretrgano, pa to ne velja v vseh okoliščinah za vsako vojaško osebo, ki je njihov del. ( 83 )

76.

Kot pa bom pojasnil v točki 86 in naslednjih teh sklepnih predlogov, za nekatere dejavnosti, ki jih izvajajo vojaške osebe, dejansko glede na njihovo naravo ni mogoče uporabiti pravil iz Direktive 2003/88. S sodbo Sindicatul Familia Constanța in drugi ( 84 ) bi bilo ravno tako mogoče upravičiti trajno izključitev določenih vojaških oseb s področja uporabe te direktive. Kot je na obravnavi v bistvu trdila Komisija, nekatere vojaške osebe namreč opravljajo visoko strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za visoko stopnjo tajnosti, kar pomeni, da jih je mogoče le stežka nadomestiti. ( 85 ) Prav tako ni mogoče izključiti, da so elitne enote, ki so na primer del specialnih enot držav članic, edine, ki imajo nekatere pristojnosti in so visoko specializirane za nekatere vrste nalog, tako da so njihovi pripadniki le težko nadomestljivi. ( 86 )

77.

Iz vsega navedenega izhaja, da člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 državam članicam ne dovoljuje, da bi trajno izključile vse vojaške osebe iz uporabe pravil iz te direktive ali pravil iz Direktive 2003/88. ( 87 ) Ti direktivi se načeloma uporabljata tudi za vojaške osebe. ( 88 ) Iz te uporabe so izključene zgolj nekatere „posebne dejavnosti“, ki jih te osebe opravljajo in katerih posebne značilnosti uporabi pravil iz teh dveh direktiv neizogibno nasprotujejo.

78.

Kot trdi nemška vlada, je treba torej za namene uporabe navedenih direktiv razlikovati med različnimi dejavnostmi, ki jih opravljajo vojaške osebe. ( 89 ) V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav je treba, kot sem že navedel, obstoječo sodno prakso Sodišča, ki razlikuje med „običajnimi razmerami“ in „izrednimi razmerami“, prilagoditi, kar zadeva vojaške osebe, pa ta sodna praksa vendarle zagotavlja koristne oporne točke.

79.

Najprej želim pojasniti, da ne gre za primerjavo dejavnosti, ki jih opravljajo vojaške osebe „v mirnodobnem času“, in dejavnosti, ki jih te opravljajo v „vojnem času“.

80.

V primeru napovedi vojne s strani države članice ali resnih mednarodnih napetosti, ki pomenijo vojno nevarnost, bi bila sicer ta država članica seveda upravičena, da v teh „izrednih razmerah“ odstopi od direktiv 89/391 in 2003/88. Vendar izjeme iz člena 2(2) prvonavedene direktive ni mogoče omejiti na tak primer. ( 90 ) V zvezi s tem se pridružujem vladam, zastopanim pred Sodiščem, ko trdijo, da primerjava „mirnodobnega časa“ in „vojnega časa“ ni več odločilna za delovanje oboroženih sil v sedanjih geopolitičnih razmerah. ( 91 )

81.

V resnici je po mojem mnenju treba, kot predlaga nemška vlada, razlikovati med „običajno službo“, za katero se direktivi 89/391 in 2003/88 uporabljata (razdelek b), ter resničnimi „posebnimi dejavnostmi“ oboroženih sil, zlasti tistimi, ki se opravljajo v okviru vojaških operacij in operativnih priprav, ki so z njunega področja uporabe izključene (razdelek c). Po mojem mnenju taka razlaga načeloma omogoča uravnoteženo uskladitev zahtev iz teh dveh direktiv po eni strani ter varovanja nacionalne varnosti držav članic in nemotenega opravljanja njihovih „temeljnih funkcij“ v smislu člena 4(2) PEU po drugi strani (razdelek d). Vendar ni mogoče izključiti, da država članica dokaže, da specifične omejitve, ki veljajo za njene oborožene sile, upravičujejo večje odstopanje od Direktive 2003/88 (razdelek e).

82.

Kot je navedla nemška vlada, morajo namreč vojaške osebe v „običajnih razmerah“ vsakodnevno opravljati veliko število dejavnosti, ki so pogosto enake ali podobne ter ki nimajo nič bolj „posebnih značilnosti“, ki bi neizogibno nasprotovale uporabi pravil iz direktiv 89/391 in 2003/88, kot dejavnosti, ki jih opravljajo uradniki civilisti. Tako je treba te dejavnosti v okviru teh direktiv obravnavati na enak način. Nič ne bi namreč upravičilo, da bi bile v takem položaju vojaške osebe bolj izpostavljene tveganjem za svoje zdravje in varnost kot uradniki civilisti.

83.

V zvezi s tem je treba navesti, da kadar vojaške osebe opravljajo svoje običajne naloge – naj gre za naloge vzdrževanja, administracije, tehničnega usposabljanja ali, kot bom pojasnil v točki 102 in naslednjih teh sklepnih predlogov, za stražo, dejavnost nadzora in pripravljenost za delo – na običajnem mestu, na katero so razporejene, je mogoče te naloge organizirati vnaprej, tudi kar zadeva preprečevanje tveganj za varnost in/ali zdravje ter delovnike osebja. Poleg tega omejitve v zvezi z razpoložljivostjo tega osebja za zagotovitev kontinuitete službe načeloma niso, kot trdi nemška vlada, nepremostljive.

84.

V takem primeru mora delodajalec po eni strani upoštevati splošna načela iz Direktive 89/391 – preprečevanje poklicnih tveganj, ovrednotenje tveganj, ki se jim ni mogoče izogniti, obvladovanje tveganj pri viru, prilagajanje dela vojaški osebi itd. ( 92 )

85.

Po drugi strani se uporabljajo tudi pravila s področja delovnega časa iz Direktive 2003/88. Zlasti je treba za vojaške osebe določiti dnevni in tedenski delovni čas, s katerim so spoštovane omejitve iz te direktive. Vendar so z njo predvidene možnosti posebnih odstopanj, ki so – drugače kot trdi francoska vlada – upoštevna za „običajno službo“ vojaških oseb. Zlasti imam v mislih člen 17(3)(b) in (c) navedene direktive, s katerim je dovoljeno odstopanje od različnih pravic iz te direktive ( 93 ) v primeru „dejavnosti varovanja in nadzora, ki zahtevajo stalno prisotnost, zaradi varovanja posesti ali oseb“ ter v primeru „dejavnosti, ki zahtevajo nepretrgano storitev“. Dejstvo, da vojaške osebe v tej določbi niso izrecno omenjene, je s tega vidika neupoštevno, saj so delavci in dejavnosti našteti zgolj primeroma. ( 94 ) S temi odstopanji je omogočena dodatna prožnost, da se zagotovi kontinuiteta službe, ( 95 ) kot je na obravnavi pripomnila Komisija.

86.

Seveda obstajajo nekatere „posebne dejavnosti“ oboroženih sil, katerih „posebne značilnosti“ neizogibno nasprotujejo uporabi pravil iz direktiv 89/391 in 2003/88. V zvezi s tem so oborožene sile, kot so pojasnile vlade, ki so bile zastopane pred Sodiščem, nesporno „posebne“ – zlasti v razmerju do dejavnosti policije ali gasilcev, ki jih je Sodišče do zdaj že obravnavalo v sodni praksi – saj gre za precejšen del nalog, dodeljenih navedenim silam.

87.

Menim, da te „posebne dejavnosti“ vključujejo, prvič, dejavnosti, ki jih oborožene sile opravljajo v okviru vojaških operacij. Uporaba teh sil v takih operacijah naj bi namreč spadala v okvir „izrednega“. ( 96 ) Poleg tega, čeprav so take operacije v središču javne službe, ki jo zagotavljajo navedene sile, je očitno, da kadar so vojaške osebe napotene na primer v tretjo državo v okviru operacije „kriznega upravljanja“, glede njihovih dejavnosti ni mogoče učinkovito preprečevati poklicnih tveganj ( 97 ) ali načrtovati delovnega časa, tako da bi bila pri tem spoštovana pravila iz direktiv 89/391 in 2003/88. ( 98 )Najprej, kot je trdila nemška vlada, zagotovitev kontinuitete dejavnosti, ki se opravljajo med takimi operacijami, spremljajo posebne vojaške omejitve, saj mora poveljstvo organizirati to kontinuiteto s človeškimi in materialnimi viri, ki so nujno omejeni. To pomeni, da morajo vse napotene enote sodelovati in, kot je poudarila francoska vlada, da je lahko organizacija časa zgolj skupna. Dalje, načrtovanje nalog je še posebej težko, ker so te odvisne od ravnanja morebitnega sovražnika ali drugih okoliščin, med drugim okoljskih ali geografskih, na katere ima delodajalec malo ali nič vpliva. Nazadnje – in predvsem – pravice vojaških oseb do varnosti in zdravja pri delu, vključno z omejitvijo delovnega časa, ne morejo imeti prednosti pred operativnimi zahtevami, saj bi bila sicer učinkovita uresničitev teh operacij ogrožena. V tem okviru morata biti razpoložljivost in predanost vojaških oseb popolni. ( 99 )

88.

Menim, da to načeloma velja tako za zunanje operacije – primer projekcije moči v tujini, naveden v prejšnji točki – kot tudi za notranje operacije – primer napotitve vojaških oseb s strani države članice na lastnem ozemlju. V zvezi s tem je namreč treba upoštevati vlogo zadnjega sredstva, ki jo imajo oborožene sile. Vojaške osebe so načeloma na ta način tudi v tem primeru napotene le v primeru „izrednih razmer“. Te sile so vpoklicane v podporo mehanizmom, ki jih vzpostavijo civilni organi, kadar zaradi „izrednih dogodkov“, kot so naravne nesreče ali izvršeni oziroma grozeči teroristični napadi, civilna sredstva ne zadoščajo več ter je treba sprejeti ravno tako izredne ukrepe za zagotovitev javnega miru in varovanja skupnosti. ( 100 ) V takih okoliščinah za vpletene vojaške osebe ni mogoče naložiti preprečevanja poklicnih tveganj in načrtovanja delovnega časa, s katerima bi bila spoštovana pravila iz direktiv 89/391 in 2003/88. ( 101 )

89.

Drugič, „posebne dejavnosti“ oboroženih sil po mojem mnenju vključujejo začetno usposabljanje, urjenje in vaje, ki jih vojaške osebe izvajajo zaradi operativnih priprav. Čeprav se te dejavnosti izvajajo v „običajnih razmerah, v skladu z nalogo, dodeljeno“ ( 102 ) oboroženim silam, menim, da imajo „tako posebne lastnosti“, da njihova narava nasprotuje uporabi določb direktiv 89/391 in 2003/88. ( 103 ) Oborožene sile morajo namreč varovati ne le nacionalno varnost in bistvene interese držav članic, zlasti v okviru vojaških operacij, ampak se tudi za to pripraviti. Kot sta poudarili slovenska in francoska vlada, pa je treba tako za uspeh teh operacij kot za varnost samih vojaških oseb te priprave opraviti v pogojih, ki kar najbolj natančno posnemajo pogoje, s katerimi se bodo morale te osebe soočiti v primeru napotitve. V tem okviru morajo biti pripravljene na utrujenost, kolektivno disciplino, sovražnikovo nasilje in preproste delovne razmere. Mogoče mora biti torej, da se začetno usposabljanje, urjenje in vaje odvijajo tako podnevi kot ponoči, včasih dolgotrajno, ne da bi to med drugim preprečevala pravila o odmorih in nočnem delu iz Direktive 2003/88. ( 104 )

90.

Tretjič, menim, da bi moralo biti državam članicam v skladu s poljem proste presoje, ki jim mora biti priznano, ( 105 ) omogočeno v nacionalnem pravu opredeliti druge dejavnosti oboroženih sil, ki so izključene iz pravil iz direktiv 89/391 in 2003/88, če so te dejavnosti „posebne“ in če te države članice dokažejo, da je to „nujno potrebno“ za dobro opravljanje zadevnih dejavnosti. ( 106 )

91.

Konkretno, med udeležbo vojaških oseb v vseh teh „posebnih dejavnostih“ se pravila iz direktiv 89/391 in 2003/88 začasno ne uporabljajo. ( 107 ) Vendar morajo države članice kljub temu v skladu s členom 2(2), drugi pododstavek, prvonavedene direktive, kolikor je mogoče, zagotoviti varnost in zdravje zadevnih vojaških oseb, ob upoštevanju po eni strani ciljev te direktive in po drugi strani operativnih zahtev.

92.

Poudarjam tudi, da je v praksi seveda vsaka država članica odgovorna za to, da oceni, ali se sooča z „izrednimi razmerami“, ki upravičujejo napotitev vojaških oseb v okviru vojaške operacije ter s tem odstopanje od direktiv 89/391 in 2003/88. Države članice same morajo presoditi, kdaj so ogroženi njihovi bistveni interesi ali mednarodni mir, in določiti odziv, ki je potreben. Odločitev o napotitvi vojaških sil na operacijo je vojaška odločitev, ki kot taka ne spada na področje uporabe prava Unije. Pravici do zdravja in varnosti, ki sta priznani vojaškim osebam v direktivah 89/391 in 2003/88, torej na tako odločitev ne moreta vplivati. ( 108 ) V tem okviru zlasti ne izključujem, da lahko nekatere države članice glede na atentate, katerih žrtve so bile nedavno, in splošneje glede na analize svojih obveščevalnih služb ocenijo, da so soočene z „izredno“ močno teroristično grožnjo, ki upravičuje napotitev vojaških oseb na notranjo operacijo na njihovem ozemlju.

93.

Razlaga člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391, ki jo predlagam, po mojem mnenju omogoča uravnoteženo uskladitev po eni strani pravic do varnosti in zdravja pri delu, vključno z omejitvijo delovnega časa, ki sta s to direktivo in Direktivo 2003/88 priznani vojaškim osebam kot delavcem, in po drugi strani potreb oboroženih sil. ( 109 )

94.

Menim, da se s to razlago med drugim zagotavlja, da imajo v skladu s ciljem Direktive 2003/88 ( 110 ) vojaške osebe na voljo dovolj počitka, kadar kršitve pravil s tega področja niso neizogibne, kar prispeva k temu, da še toliko bolj učinkovito izvajajo „posebne dejavnosti“, za katere sta nujna njihova polna razpoložljivost in predanost. ( 111 )

95.

Poleg tega dvomim, da je z navedeno razlago resnično omajano načelo razpoložljivosti ( 112 ) vojaških oseb, kot je med drugim zasnovano v francoskem pravu in ki po navedbah francoske vlade zadeva „nacionalno identiteto“ Francoske republike v smislu člena 4(2) PEU, saj naj bi zagotavljalo „prosto razpolaganje z oboroženimi silami“, ki je v njenem pravnem redu dvignjeno na raven ustavne norme. ( 113 )

96.

Tudi ob predpostavki, da lahko načelo razpoložljivosti dejansko spada v okvir tega pojma „nacionalna identiteta“, ( 114 ) je namreč razlaga, ki jo predlagam v teh sklepnih predlogih, dovolj prožna, da ne ovira „posebnih dejavnosti“ oboroženih sil, še posebej ne vojaških operacij. Francoski republiki ali drugim državam članicam torej ne preprečuje, da s svojo vojsko prosto razpolagajo. Poleg tega ne omaja niti dejstva, da je lahko vojaška oseba v tem okviru napotena „kadar koli in kamor koli“, če pristojni organi menijo, da je to potrebno, niti dejstva, da morata biti pri takih operacijah razpoložljivost in predanost vojaških oseb popolni. ( 115 )

97.

Če povzamem, razlaga, ki jo predlagam, pomeni, da v skladu s členom 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 vojaške osebe načeloma spadajo pod pravila iz te direktive in Direktive 2003/88. Vendar so iz njunega področja uporabe začasno izključene, kadar opravljajo nekatere „posebne dejavnosti“ oboroženih sil, še posebej v okviru vojaških operacij ter pri usposabljanju, urjenju in vajah, ki so potrebni za operativne priprave. Poleg tega ta določba omogoča, kot sem navedel v točki 76 teh sklepnih predlogov, da so nekatere vojaške osebe iz področja uporabe pravil iz zadnjenavedene direktive izključene trajno. ( 116 )

98.

Francoska vlada pa trdi, da mora biti državi članici omogočeno, da trajno izključi vse vojaške osebe v svojih oboroženih silah iz uporabe pravil iz Direktive 2003/88, kadar kot Francoska republika prevzame „velike mednarodne odgovornosti na področju ohranjanja miru in varnosti“ in je zato njena vojaška angažiranost „strukturno večja kot v drugih državah“.

99.

V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče na splošno previdno glede argumentov, da zahteve nacionalne varnosti in še posebej obrambe države članice upravičujejo, da ta v celoti in trajno odstopi od ureditve Unije. Sodišče praviloma zahteva več specifičnosti v smislu tehtanja interesov in sorazmernosti. ( 117 ) Poleg tega želim opozoriti, da se besedilo člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 nanaša zgolj na „nekatere posebne dejavnosti“ oboroženih sil, in ne na te sile kot celoto.

100.

Ob tem si lahko predstavljam, da je za državo članico, ki ima zaradi posebnih mednarodnih zavez precejšnje število vojaških oseb stalno napotenih na območja zunanjih operacij, zaradi obravnavanja terorističnih groženj, katerih tarča je, pa tudi na lastnem ozemlju, in ki mora zaradi svojega geopolitičnega položaja nepretrgoma zagotavljati nekatere lastne preprečevalne naloge – med drugim je Francija, potem ko je Združeno kraljestvo zapustilo Evropsko unijo, edina država članica z jedrskim orožjem – pri čemer so te dejavnosti dodane k drugim dejavnostim vojaških oseb, izvajanje pravil iz Direktive 2003/88, tudi za del vojaških oseb in teh dejavnosti, nadvse zapleteno. Predvsem ni mogoče izključiti, da posebne omejitve, ki izhajajo iz teh številnih zavez in dejavnosti, zahtevajo povečano razpoložljivost vojaških oseb. Poleg tega želim opozoriti, da je s samo Pogodbo EU priznan poseben vojaški položaj nekaterih držav članic, h katerim očitno spada Francoska republika. ( 118 ) Tako ni mogoče v celoti izključiti, da lahko zaradi teh posebnih okoliščin in ob upoštevanju polja proste presoje, ki ga je treba priznati državam članicam, ( 119 ) katera od njih dokaže, da je nujno odstopanje od te direktive v večjem obsegu, kot je predvideno v teh sklepnih predlogih, in na primer trajno izključi večji del svojih sil iz te direktive, pri tem pa redno preverja potrebo po taki izključitvi.

101.

Vendar v obravnavani zadevi ni treba zavzeti dokončnega stališča o tem vprašanju. O tem bi morala razsoditi nacionalna sodišča in po potrebi Sodišče v okviru predhodnega odločanja ali tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

102.

Glede straže vojaških objektov, ki jo je opravljal B. K. in ki je konkretno predmet prvega vprašanja predložitvenega sodišča, bo moralo to sodišče preveriti, ali spada v „običajno službo“, za katero se pravila iz Direktive 2003/88 uporabljajo, ali v „posebne dejavnosti“ oboroženih sil, ki temu neizogibno nasprotujejo. Vendar menim, da je koristno temu sodišču podati nekaj pojasnil, da bo lahko razsodilo.

103.

V zvezi s tem straža glede na pojasnila slovenske vlade pomeni nalogo varovanja vojaških in drugih strateških objektov na slovenskem ozemlju, ki je zaupana oboroženim silam. To dejavnost je treba, naj ponovim, izvajati nepretrgano. Vendar, kot sem navedel, ta zahteva po kontinuiteti ne nasprotuje nujno načrtovanju, s katerim so spoštovane zahteve iz Direktive 2003/88, če je ta straža redna naloga slovenskih vojakov. Drugače bi bilo, če bi se ta straža opravljala v „izrednih“ okoliščinah – zlasti v primeru vojaške operacije kot odziva na aktualno neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

104.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče poudarja, da je v konkretni zadevi B. K. opravljal to stražo vsak mesec v okviru svojega običajnega dela. Ni bilo zatrjevano, da so to dejavnost narekovale posebne varnostne potrebe v „izrednih“ okoliščinah. Zdi se torej, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, ( 120 ) da je ta straža spadala v „običajno službo“ in da se zato Direktiva 2003/88 uporablja. ( 121 )

105.

Glede na zgornje preudarke predlagam, naj Sodišče na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2(2) Direktive 89/391 razlagati tako, da vojaške osebe načeloma spadajo na področje uporabe teh dveh direktiv. Vendar so iz njega izključene, kadar opravljajo nekatere „posebne dejavnosti“ oboroženih sil, katerih posebne značilnosti uporabi pravil iz teh dveh direktiv neizogibno nasprotujejo. Straža vojaških objektov načeloma ne spada mednje.

106.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se obdobje, med katerim mora biti vojaška oseba med stražo prisotna v vojašnici, v kateri dela, in na razpolago nadrejenim, ne da bi dejansko delala, ne šteje in plača kot delovni čas.

107.

Kot razumem, je v slovenskem pravu del straže, ki jo opravljajo vojaške osebe, sestavljen med drugim iz obdobja „pripravljenosti za delo na delovnem mestu“. Pri tem mora biti vojaška oseba prisotna na delovnem mestu ali kraju, ki ga določi delodajalec, in na razpolago nadrejenim, da bi lahko po potrebi takoj opravila naloge, ki bi ji jih ti naložili. Ta čas se ne šteje za delovni čas, zato ima vojaška oseba pravico zgolj do dodatka za stalno pripravljenost, ki je določen v višini 20 % urne postavke njene osnovne plače.

108.

V zvezi s tem je, prvič, jasno, da je treba glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča takšno obdobje „pripravljenosti za delo na delovnem mestu“ šteti za „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88. V skladu s to sodno prakso je treba namreč vsako obdobje, v katerem mora biti delavec fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in biti tam njemu na razpolago, da bi lahko po potrebi takoj opravil svoje naloge, opredeliti kot tak čas. ( 122 )

109.

Ob tem je treba poudariti, drugič, da navedeni člen 2, točka 1, kot tak delavcem ne podeljuje pravice. Brati ga je treba v povezavi z eno od preskriptivnih določb Direktive 2003/88, kot je člen 3 te direktive, ki določa pravico do dnevnega počitka, ali njen člen 6, ki določa najdaljši tedenski delovni čas 48 ur.

110.

Kot sem navedel v točkah 35 in 36 teh sklepnih predlogov, Direktiva 2003/88 ne obravnava plačila delavcev. Z nobeno določbo te direktive ni državam članicam naloženo, da za obdobja „pripravljenosti za delo na delovnem mestu“, ki jih je treba opredeliti za „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, navedene direktive, določijo neko raven plačila. Vsaka država članica je torej prosta, da taka obdobja plača tako, kot se ji zdi primerno.

111.

Glede na vse zgornje preudarke predlagam, naj Sodišče na drugo vprašanje odgovori, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da je treba za uporabo pravil s področja zdravja in varnosti iz te direktive obdobje, v katerem mora biti vojaška oseba med stražo prisotna v vojašnici, v kateri dela, in na razpolago nadrejenim, ne da bi dejansko delala, v celoti šteti za „delovni čas“ v smislu te določbe. Navedena določba pa ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se zgolj za namen plačila, ki se dolguje vojaški osebi, to obdobje obračunava drugače.

112.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, odgovori: