1. 

Za kazenske sisteme držav članic je v zelo velikem obsegu značilno težko premostljivo protislovje. Medtem ko je v teh sistemih kot nedotakljivo določeno načelo domneve nedolžnosti, ki je resnični temelj evropske kazenske identitete, se pa v njih množično uporablja pripor. ( 2 ) Vprašanje, ki ga v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe obravnava Sodišče, je, ali in v kolikšnem obsegu je bilo z Direktivo (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ( 3 ) doseženo, da je – kar zadeva pravno ureditev pripora – področje kazenskega pravosodja Evropske unije postalo manj nepopolno in neuravnoteženo. ( 4 )

2.

Iz uvodne izjave 16 Direktive 2016/343 je razvidno, da bi bila „[d]omneva nedolžnosti […] kršena, če bi javne izjave javnih organov ali sodne odločbe, razen odločbe o ugotovitvi krivde, osumljeno ali obdolženo osebo označile za krivo, dokler taki osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. […] To […] ne bi smelo posegati v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih, kot so odločbe o priporu pred sojenjem, če v teh odločbah osumljena ali obdolžena oseba ni označena za krivo. Pristojni organ bi moral morda pred sprejetjem predhodne procesne odločbe preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe, ta odločba pa lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze.“

3.

V uvodni izjavi 22 Direktive 2016/343 je navedeno, da nosi „[d]okazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih ali obdolženih oseb […] tožilstvo, v primeru vsakršnega dvoma pa bi bilo treba odločiti v korist osumljene ali obdolžene osebe. Tako bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi se dokazno breme preneslo s tožilstva na obrambo, brez poseganja v morebitne pristojnosti sodišča za ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti, v neodvisnost sodstva pri ugotavljanju krivde osumljene ali obdolžene osebe ter v uporabo dejanskih ali pravnih domnev glede kazenske odgovornosti osumljene ali obdolžene osebe. Takšne domneve bi morale biti razumno omejene, ob upoštevanju pomembnosti tega, kaj je od takšnih domnev odvisno, in ohranjanju pravic obrambe, pri čemer bi morala biti uporabljena sredstva razumno sorazmerna z legitimnim zasledovanim ciljem. Takšne domneve bi morale biti izpodbojne, v vsakem primeru pa bi jih bilo treba uporabiti le, če se spoštujejo pravice obrambe.“

4.

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva določa skupna minimalna pravila o:

5.

Člen 2 Direktive 2016/343 določa, da se ta direktiva „uporablja za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku. Uporablja se v vseh fazah kazenskega postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja ali domnevnega kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna.“

6.

Člen 6 Direktive 2016/343, naslovljen „Dokazno breme“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

2.   Države članice zagotovijo, da se v primeru vsakršnega dvoma o krivdi v kazenskem postopku odloči v korist osumljene ali obdolžene osebe, tudi ko sodišče presoja o tem, ali bi bilo treba zadevno osebo oprostiti.“

7.

Člen 270 Nakazatelen protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) določa:

„1.   Vprašanje spremembe prisilnega ukrepa se lahko postavi kadar koli med sodnim postopkom. Če so se okoliščine spremenile, se lahko pri pristojnem sodišču vloži nov predlog v zvezi s prisilnim ukrepom.

2.   Sodišče odloči s sklepom na javni obravnavi.“

8.

Oseba DK je bila na kraju streljanja, v katerem je bila ena oseba ubita, druga pa huje ranjena. Po streljanju je oseba DK ostala na kraju dogodka in se predala policiji. Zaradi tega je bila obtožena sodelovanja v organizirani kriminalni združbi in storitve umora, 11. junija 2016 pa je bil zoper njo odrejen pripor. Državno tožilstvo trdi, da je oseba DK odgovorna za smrt oškodovanca. Oseba DK trdi, da je ravnala v samoobrambi.

9.

Sodna faza kazenskega postopka zoper osebo DK se je začela 9. novembra 2017. Oseba DK je 5. februarja 2018 vložila prvi predlog za izpustitev, ki pa je bil zavrnjen. Oseba DK je vložila še vsaj šest drugih takšnih predlogov. Vsi so bili zavrnjeni bodisi na prvostopenjskem bodisi na drugostopenjskem sodišču. Vsi ti predlogi so bili obravnavani z vidika zahteve, da morajo obstajati nove okoliščine, zaradi katerih pripor ne bi bil zakonit.

10.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da državnemu tožilstvu ni bilo treba predložiti nobenega predloga za nadaljevanje pripora. Pripor se nadaljuje, dokler obramba ne predloži dokaza o spremembi okoliščin v smislu člena 270 bolgarskega zakonika o kazenskem postopku. Predložitveno sodišče bo lahko odredilo izpustitev na prostost le, če bo obrambi uspelo prepričljivo dokazati, da je prišlo do spremembe okoliščin. Po mnenju predložitvenega sodišča je s členom 270 tega zakonika dokazno breme s tožilstva preneseno na obrambo in vzpostavljena je domneva zakonitosti nadaljevanja pripora, ki jo mora ovreči obramba. Predložitveno sodišče dvomi, da je tak pristop skladen z uvodno izjavo 22 in členom 6 Direktive 2016/343. Sklicuje se tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) z dne 27. avgusta 2019, Magnitskiy in drugi proti Rusiji ( 5 ), v skladu s katero naj bi ESČP razsodilo, da je domneva v korist izpustitve obrnjena, kadar je treba v skladu z nacionalno zakonodajo pripor ohraniti, če ni novih okoliščin, in da je s tem dokazno breme preneseno na obrambo. Nacionalno pravo bi zato lahko bilo tudi v nasprotju s členom 5(3) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP).

11.

Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da nacionalno pravo ne določa niti najdaljšega časa trajanja pripora niti rednega nadzora po uradni dolžnosti.

12.

V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču z odločbo, ki je v njegovo tajništvo prispela 4. septembra 2019 in je bila potrjena 27. septembra 2019, v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je nacionalna zakonodaja, ki v sodni fazi kazenskega postopka kot pogoj za ugoditev predlogu obrambe, da se odpravi pripor obdolženca, določa obstoj spremembe okoliščin, v skladu s členom 6 in uvodno izjavo 22 Direktive 2016/343 ter s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)?“

13.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen 4. septembra 2019. Sodišče je zaradi dvoma, ki ga je imelo glede stanja postopka, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, temu poslalo prošnjo za informacije, na katero je predložitveno sodišče odgovorilo 13. septembra 2019. Predložitveno sodišče je 25. septembra 2019 Sodišče obvestilo, da je drugostopenjsko sodišče razveljavilo odločbo o izpustitvi osebe DK na prostost. Predložitveno sodišče je 27. septembra 2019 organiziralo izredno obravnavo, na kateri je oseba DK podala nov predlog za izpustitev na prostost. V teh okoliščinah je Sodišče z odločbo z dne 1. oktobra 2019 odločilo, da predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku na podlagi člena 107(1) svojega poslovnika.

14.

Pisna stališča sta predložili oseba DK in Evropska komisija. Obravnave, ki je pred Sodiščem potekala 7. novembra 2019, se je udeležila le Komisija.

15.

Predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali je s členom 6 Direktive 2016/343 in – če da – z Listino združljiva nacionalna kazenska zakonodaja, v skladu s katero je sklep o odreditvi pripora v sodni fazi kazenskega postopka mogoče odpraviti le ob obstoju „novih okoliščin“. Pri razlagi vprašanja za predhodno odločanje je vseeno treba upoštevati še preostalo obrazložitev predložitvene odločbe, iz katere je nekoliko natančneje razvidno, da je to vprašanje postavljeno v povezavi z vprašanjem dokaznega bremena. Povedano drugače, ali je zakonodaja, ki od obdolženca – če ta hoče, da se njegov pripor odpravi – zahteva, da dokaže obstoj novih okoliščin, združljiva s členom 6 Direktive 2016/343?

16.

Iz preprostosti vprašanja, postavljenega Sodišču, ni razviden temeljni pomen, ki ga ima za evropsko področje kazenskega pravosodja.

17.

To vprašanje se namreč postavlja v posebnih okoliščinah. Predložitveno sodišče precej zaskrbljeno opisuje stanje nacionalnega prava, ki se uporablja na področju pripora. Za pripor zlasti ni določena nobena časovna omejitev, ko se začne sodna faza kazenskega postopka. Res je, da člen 270 bolgarskega zakonika o kazenskem postopku določa, da obdolženec lahko kadar koli predlaga odpravo pripora, vendar se zdi, da je dejansko izpustitev na prostost ali spremembo prisilnega ukrepa v praksi posebej težko doseči. ( 6 )

18.

Zato si ne morem pomagati, da ne bi izrazil zaskrbljenosti zaradi tega položaja. Ta zaskrbljenost je dvojna: najprej na mikro ravni v zvezi z osebnim položajem osebe DK in nato na makro ravni v zvezi s tem, kar ta zadeva razkriva o resničnosti evropskega področja kazenskega pravosodja.

19.

Na prvem mestu, oseba DK je obdolženec: vendar je obdolženec oseba, ki je še ni mogoče šteti za krivo in ki je lahko celo nedolžna. Ali nam je lahko prijetno ob misli, da je njegov pripor časovno neomejen? Ali ne zlorabljamo jezika, ko govorimo o začasnem priporu? Čeprav gotovo ni moja vloga, da podvomim o izbiri držav članic, ki so se odločile za ureditve, v katerih se množično uporablja pripor, ( 7 ) se mi zdi, da je treba pri vsaki analizi te tematike upoštevati, da so potencialno nedolžne osebe tiste, ki v na splošno precej slabih pogojih čakajo, da se določi njihova usoda v kazenskem postopku.

20.

Na drugem mestu, mojo zaskrbljenost upravičuje skoraj neobstoječa harmonizacija na evropski ravni na tem področju, kot bom poskušal dokazati v nadaljevanju. Ta zadeva nas sili v ugotovitev, da ima pravo Unije meje. Ob tako temeljnem vprašanju, kot je vprašanje trajanja pripora in okoliščin, v katerih se sklep o odreditvi pripora lahko izpodbija pred sodiščem, lahko le žalostno ugotovim, da je učinkovitost prava Unije majhna. Vsega ni mogoče upravičiti z nepristojnostjo Unije za ukrepanje na tem področju.

21.

Seveda na kazenskem področju to, česar ne zagotavlja Unija, lahko zagotavlja ESČP. To zadevo bi torej lahko videli kot priložnost za Sodišče, da izvaja svojo vlogo kretničarja pristojnosti. ( 8 ) Očitno je, da to, česar pravo Unije ne ureja, ni nujno zunaj samega prava. K temu se bom vrnil pozneje, vendar je ESČP razvilo pomembna načela, ki urejajo polje proste presoje držav podpisnic EKČP v zvezi z sklepi o odreditvi pripora. Toda koliko časa bo morala oseba DK še ostati v priporu, preden bo sodišče v Strasbourgu razsodilo? Ali mu lahko sploh uspe, da pride do razsodbe, ko pa se njegovi zastopniki, mogoče iz ekonomskih razlogov, niso udeležili obravnave pred Sodiščem?

22.

Poleg vprašanja razmerij med sistemi se pojavlja potreba po tem, da zakonodajalec Unije obravnava vprašanje – čeprav minimalne – harmonizacije pripora, saj je ne nazadnje ogroženo evropsko področje kazensko pravosodja. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah je namreč mogoče le, če se medsebojno zaupanje med državami članicami okrepi, in tega zaupanja ne bo mogoče mirno vzpostaviti, če države članice uporabljajo tako nasprotujoče si standarde zlasti na področju pripora, ki je, naj spomnim, izjema – ki mora ostati kar najbolj omejena – od pravice do svobode, pri čemer je ta temeljni kamen naše pravne kulture.

23.

Ne glede na svojo zaskrbljenost in obžalovanje zaradi sedanjega stanja prava Unije pa bom ob koncu strogo pravne analize lahko ugotovil le, da rešitve za položaj osebe DK ni v Direktivi 2016/343.

24.

Ali člen 6 Direktive 2016/343 državam članicam nalaga obveznost, da določijo, da nosi dokazno breme tožilstvo, če obramba predlaga odpravo pripora, kadar ta še traja, ko se začne sodna faza kazenskega postopka? Da bi odgovoril na to vprašanje, bom, na prvem mestu, dokazal, da Direktiva 2016/343 ne določa nobenega pravila o okoliščinah, v katerih se lahko izpodbija sklep o nadaljevanju pripora. Na drugem mestu, ta vmesna ugotovitev bo preizkušena s sodno prakso Sodišča v zvezi z Direktivo 2016/343 in sklepi o odreditvi pripora. Na tretjem mestu, analizo bom končal s povzetkom zahtev ESČP.

25.

Najprej ugotavljam, da povezava med položajem, obravnavanim v postopku v glavni stvari, in členom 6 Direktive 2016/343 ni očitna.

26.

Res je, da Direktiva 2016/343 določa, da se uporablja „za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku“. ( 9 ) Ni sporno, da oseba DK spada na osebno področje uporabe Direktive 2016/343.

27.

Poleg tega se ta direktiva uporablja „v vseh fazah kazenskega postopka“, torej od trenutka, ko je oseba osumljena storitve kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna. ( 10 ) Obdobje, v katerem je obdolženec priprt, je v celoti umeščeno v ta postopek, tako da položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, načeloma spada na področje uporabe Direktive 2016/343. ( 11 ) Vendar je jasno, da se vsak člen te direktive ne uporablja nujno za vse faze kazenskega postopka. ( 12 )

28.

Toda ali je namen člena 6 Direktive 2016/343 urejati vprašanje dokaznega bremena v postopkih, v katerih se izpodbija nadaljevanje pripora? Nisem prepričan.

29.

V zvezi s tem je treba omeniti, da je ta člen del širšega poglavja o domnevi nedolžnosti. Tako Direktiva 2016/343 od držav članic zahteva, da zagotovijo, da osumljene in obdolžene osebe veljajo za nedolžne, dokler jim ni dokazana krivda v skladu z zakonom. ( 13 ) Zlasti se v javnih izjavah javnih organov in sodnih odločbah osumljene ali obdolžene osebe ne smejo označevati za krive, dokler tem osebam ni dokazana krivda v skladu z zakonom. ( 14 ) Vendar to „ne posega v akte tožilstva, katerih namen je dokazati krivdo osumljene ali obdolžene osebe, in v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih“. ( 15 ) Kar zadeva način, kako se mora domneva nedolžnosti ohranjati v javnih izjavah in predhodnih procesnih odločbah, je besedilo člena 4 Direktive 2016/343 mogoče koristno razjasniti z uvodno izjavo 16 te direktive, iz katere je razvidno, da v zvezi z obtožnim aktom ni mogoče očitati, da je zadevna oseba v njem predstavljena kot potencialno kriva. Spoštovanje domneve nedolžnosti „prav tako ne bi smelo posegati v predhodne procesne odločbe […], kot so odločbe o priporu pred sojenjem, če v teh odločbah osumljena ali obdolžena oseba ni označena za krivo. Pristojni organ bi moral morda pred sprejetjem predhodne procesne odločbe preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe, ta odločba pa lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze.“ ( 16 ) Če so torej tu omenjeni sklepi o odreditvi pripora, je to izključno v povezavi z vprašanjem izjav javnih in sodnih organov, ki jim je z Direktivo torej prepovedano, da osumljeno ali obdolženo osebo predstavijo kot krivo.

30.

Kar zadeva dokazno breme v pravem pomenu besede, člen 6(1) Direktive 2016/343 – na katerega se pravzaprav nanaša vprašanje za predhodno odločanje – državam članicam nalaga, da zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To „ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom“. ( 17 ) V primeru dvoma je treba odločiti v korist osumljene ali obdolžene osebe, „tudi ko sodišče presoja o tem, ali bi bilo treba zadevno osebo oprostiti“. ( 18 ) V uvodni izjavi 22 Direktive 2016/343 je pojasnjen namen zakonodajalca. Iz nje izhaja, da gre za dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih ali obdolženih oseb in da mora to breme nositi tožilstvo. Zdi se, da je zakonodajalec Unije dopustil možnost, da se lahko uporabijo dejanske ali pravne domneve glede kazenske odgovornosti osumljene ali obdolžene osebe, ne da bi te domneve posegale v načelo domneve nedolžnosti, pod pogojem, da so „razumno omejene, ob upoštevanju pomembnosti tega, kaj je od takšnih domnev odvisno, in ohranjanju pravic obrambe, pri čemer bi morala biti uporabljena sredstva razumno sorazmerna z legitimnim zasledovanim ciljem. Takšne domneve bi morale biti izpodbojne, v vsakem primeru pa bi jih bilo treba uporabiti le, če se spoštujejo pravice obrambe.“ ( 19 )

31.

Medtem ko se člen 4 Direktive 2016/343 izrecno sklicuje na predhodne procesne odločbe, kot so sklepi o odreditvi pripora, ( 20 ) je tako treba ugotoviti, da člen 6 te direktive ne vsebuje takega sklicevanja. Enako velja za uvodno izjavo 22 navedene direktive. To je po mojem mnenju mogoče pojasniti s tem, da se je zakonodajalec Unije tu postavil v drugo fazo kazenskega postopka, to je v fazo ugotavljanja krivde. ( 21 ) Vendar je v zvezi s sklepi o odreditvi pripora edini cilj člena 4 Direktive 2016/343 zagotoviti, da v teh sklepih obdolženci niso predstavljeni kot krivi. Ker sklep o odreditvi pripora ni odločba, s katero se odloča o krivdi navedenih oseb, kot je sicer izrecno predpisano v Direktivi, ( 22 ) tak sklep po mojem mnenju ne spada na področje uporabe člena 6 Direktive 2016/343.

32.

Zdi se mi, da take razlage ne ovrže besedilo odstavka 2 člena 6 Direktive 2016/343, ki določa, da mora biti vsakršen dvom v korist obdolžene osebe. Ker se o priporu odloča pred odločanjem o krivdi – to je v delu kazenskega postopka, ko ni mogoče doseči nobenega prepričanja o krivdi in ko torej še vedno nujno obstaja dvom – bi se, če bi se štelo, da se člen 6(2) Direktive 2016/343 uporablja tudi za sklepe o odreditvi pripora, število primerov odreditve pripora občutno zmanjšalo, kot je opozorila Komisija. ( 23 )

33.

Zdi se mi, da omejeno razlago člena 6 Direktive 2016/343 v smislu, da se ne uporablja za urejanje vprašanja razdelitve dokaznega bremena za sprejetje sklepov o odreditvi pripora, potrjuje tudi zgodovinska analiza te direktive. V točki 16 obrazložitvenega memoranduma predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta za krepitev nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ( 24 ) je navedeno, da po mnenju Komisije pripor „ni obravnavan v tej direktivi“, ker je Unija že sprejela druge pobude na tem področju. Dejstvo, da je obseg teh drugih zakonodajnih podvigov ( 25 ) še vedno omejen, ne more upravičiti razlage Direktive 2016/343, ki bi presegala to, kar ta direktiva dovoljuje. V zvezi s tem opozarjam še, da predlog Parlamenta, da se v samo besedilo člena 4 vstavi izrecno sklicevanje na pripor, ni bil sprejet. ( 26 )

34.

Kot sem opozoril zgoraj, je cilj Direktive 2016/343 krepiti nekatere vidike domneve nedolžnosti za krepitev vzajemnega zaupanja držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic ter vzajemnega priznavanja sodb in drugih sodnih odločb. ( 27 ) Pri tem so bila z Direktivo 2016/343 v skladu z njeno pravno podlago ( 28 ) vzpostavljena minimalna pravila, ki se nanašajo le na nekatere vidike domneve nedolžnosti v kazenskem postopku. ( 29 )

35.

Sodišče je v svoji sodni praksi do zdaj posebej poudarjalo to minimalno harmonizacijo za omejitev obsega Direktive 2016/343 v zvezi z nacionalnimi ureditvami pripora.

36.

Sodišče je bilo v prvi sodbi Milev ( 30 ) pozvano, naj se izreče o združljivosti mnenja, ki ga je izdalo bolgarsko vrhovno sodišče in ki nacionalnim sodiščem, ki so pristojna za obravnavo pritožb zoper sklepe o odreditvi pripora, daje možnost, da se odločijo, ali bodo v fazi sojenja v kazenskem postopku pri odločanju o obdržanju obtoženca v priporu preizkusila tudi, ali obstaja utemeljeni sum, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, s členoma 3 in 6 Direktive 2016/343. Ker je bilo vprašanje postavljeno, ko je Direktiva 2016/343 začela veljati, vendar se rok za njen prenos še ni iztekel, je Sodišče zgolj opozorilo na obveznosti, ki v tem posebnem obdobju zavezujejo države članice, ( 31 ) nato pa ugotovilo, da ker navedeno mnenje zadevnim sodiščem prepušča svobodo pri uporabi določb EKČP, kot jih razlaga ESČP, ali nacionalnega kazenskega procesnega prava, to mnenje po izteku roka za prenos ne more resno ogrožati ciljev Direktive 2016/343. V tej zadevi se je torej odgovor Sodišča osredotočil na vprašanje, ki se nanaša na obveznost, da v obdobju prenosa ne smejo biti resno ogroženi cilji, predpisani z Direktivo 2016/343, medtem ko osnovno, vendar ločeno ( 32 ) vprašanje, ki se nanaša na združljivost mnenja vrhovnega sodišča in – širše gledano – bolgarske zakonodaje z Direktivo 2016/343, ni bilo preučeno.

37.

V drugi sodbi Milev ( 33 ) je bilo Sodišče pozvano, naj odloči, ali je treba člene 3, 4 in 10 Direktive 2016/343 v povezavi z uvodnima izjavama 16 in 48 te direktive ter členoma 47 in 48 Listine razlagati tako, da se lahko nacionalno sodišče, kadar preverja, ali obstaja utemeljeni sum v smislu nacionalnih predpisov, da je oseba storila kaznivo dejanje, od katerega je odvisno zadržanje te osebe v priporu, omeji le na ugotovitev, da je ta oseba na prvi pogled lahko storila to kaznivo dejanje, ali pa mora navedeno sodišče preučiti, ali obstaja velika verjetnost, da je navedena oseba storila to kaznivo dejanje. Predložitveno sodišče je Sodišče prosilo tudi, naj pojasni, ali navedene določbe prava Unije dopuščajo, da nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za spremembo ukrepa pripora, svojo odločbo obrazloži, ne da bi primerjalo obremenilne in razbremenilne dokaze, ali pa mora to sodišče opraviti podrobnejši preizkus teh dokazov in dati jasen odgovor na trditve priprte osebe. ( 34 )

38.

Potem ko je Sodišče spomnilo na besedilo členov 2, 3, 4 in 10 Direktive 2016/343, je pojasnilo, da je namen te direktive, „kot je razvidno iz njenega člena 1 in uvodne izjave 9, določiti skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v kazenskih postopkih glede nekaterih vidikov domneve nedolžnosti“. ( 35 ) Ta minimalna pravila naj bi okrepila zaupanje držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic in tako olajšala vzajemno priznavanje sodnih odločb. ( 36 ) Zaradi te minimalne narave, ki je bila posebej poudarjena v tej sodbi, je Sodišče razsodilo, da Direktive 2016/343 „ni mogoče razlagati kot popolni in izčrpni instrument, katerega namen naj bi bil določiti vse pogoje za sprejetje sklepa o odreditvi pripora“. ( 37 ) Sodišče je nato odločilo, da člen 3 in člen 4(1) Direktive 2016/343 „ne nasprotujeta sprejetju predhodnih procesnih odločb, kot je sklep sodnega organa o nadaljnjem trajanju pripora, ki temeljijo na sumih ali obremenilnih dokazih, če v teh odločbah priprta oseba ni označena za krivo“. ( 38 ) Poleg tega je Sodišče razsodilo, da „v delu, v katerem se predložitveno sodišče želi seznaniti s pogoji, pod katerimi je mogoče sprejeti sklep o odreditvi pripora, in se sprašuje zlasti o stopnji prepričanosti, ki jo mora imeti glede storilca kaznivega dejanja, načinu, na katerega mora preizkusiti različne dokaze, in obsegu obrazložitve, ki jo mora podati v odgovor na trditve, ki so mu predložene, ta direktiva takih vprašanj ne ureja, temveč spadajo izključno na področje nacionalnega prava“. ( 39 ) Z drugimi, še jasnejšimi besedami, Direktiva 2016/343 „ne ureja pogojev, pod katerimi je mogoče sprejeti sklepe o priporu“. ( 40 )

39.

Pred kratkim je Sodišče izdalo sklep na podlagi člena 99 svojega poslovnika. ( 41 ) Sodišče je bilo v bistvu vprašano, ali je treba člen 4 Direktive 2016/343 v povezavi z uvodno izjavo 16 te direktive razlagati tako, da zahteve, ki izhajajo iz domneve nedolžnosti, pomenijo, da mora sodišče pri preizkusu, ali je podan utemeljeni sum, da je obdolžena oseba storila očitano kaznivo dejanje, da bi lahko odločilo o zakonitosti sklepa o odreditvi pripora, tehtati obremenilne in razbremenilne dokaze, ki so mu predloženi, ter svojo odločbo obrazložiti tako, da se poleg navedbe dokazov, ki jih je upoštevalo, tudi izreče o ugovorih zagovornika zadevne osebe. ( 42 ) Sodišče je po tem, ko je poudarilo, da se zdi, da je zadeva umeščena „v širši okvir[ ( 43 )] pojma ‚utemeljen sum‘ v smislu člena 5(1)(c) EKČP“, ( 44 ) in opozorilo na besedilo določb Direktive 2016/343, koristnih za rešitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, v podkrepitev svojega dokazovanja napotilo tudi na člen 6 te direktive, na podlagi česar je ugotovilo, da če „nacionalno sodišče po preučitvi obremenilnih in razbremenilnih dokazov ugotovi, da obstaja utemeljen sum, da je neka oseba storila dejanja, ki so ji očitana, in sprejme predhodno odločbo v tem smislu, to ne more pomeniti, da je osumljena ali obdolžena oseba označena za krivo teh dejanj v smislu člena 4 Direktive 2016/343“. ( 45 ) Sodišče je hkrati opozorilo na precedenčni primer Milev glede minimalne harmonizacije, ki se izvaja z Direktivo 2016/343, ki je ni mogoče razlagati „kot popoln in izčrpen instrument, katerega namen bi bil določiti vse pogoje za sprejetje sklepa o odreditvi pripora, tako glede načina, na katerega je treba preizkusiti različne dokaze, kot glede obsega obrazložitve takega sklepa“. ( 46 ) Zato je razsodilo, da „člena 4 in 6 Direktive 2016/343 […] ne nasprotuje[ta] temu, da pristojno sodišče pri preizkusu, ali je podan utemeljen sum, da je osumljena ali obdolžena oseba storila očitano kaznivo dejanje, da bi lahko odločilo o zakonitosti sklepa o odreditvi pripora, tehta obremenilne in razbremenilne dokaze, ki so mu predloženi, in svojo odločbo obrazloži tako, da se poleg navedbe dokazov, ki jih je upoštevalo, tudi izreče o ugovorih zagovornika zadevne osebe, če s to odločbo priprta oseba ni označena za krivo“. ( 47 ) Vendar je ugotovitev, da člen 6 Direktive 2016/343 „ne nasprotuje“, mogoče ob upoštevanju prejšnjih odločitev Sodišča razumeti tako, da se preprosto ne uporablja. ( 48 ) Šele na ta način postane branje izreka sklepa smiselno. ( 49 )

40.

Z Direktivo 2016/343 se izvajata domneva nedolžnosti in pravica do poštenega sojenja, določeni v členih 47 in 48 Listine, na katera se ta direktiva izrecno sklicuje. ( 50 ) Domneva nedolžnosti zagotavlja vsaki osebi, da ne bo niti označena niti obravnavana kot kriva za kršitev, dokler sodišče ne dokaže njene krivde. ( 51 ) Direktiva 2016/343 poleg tega vsebuje določbo o prepovedi poslabšanja položaja, v skladu s katero „[navedena] direktiva v nobenem primeru ne pomeni omejevanja ali odstopanja od katerih koli pravic in procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo Listina, EKČP […] ali pravo katere koli države članice, ki določa višjo stopnjo varstva“. ( 52 )

41.

Člena 47 in 48 Listine določata pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter, kot sem omenil, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. Iz pojasnila k členu 48 posebej izhaja, da je ta enak členu 6(2) in (3) EKČP ter da ima v skladu s členom 52(3) ta pravica enak pomen in področje uporabe kot pravica, zagotovljena z EKČP.

42.

Vendar ESČP v sodni praksi, ki jo je omenilo predložitveno sodišče, odloča o združljivosti obravnavanega položaja ne s členom 6 EKČP, temveč s členom 5(3) te konvencije ( 53 ).

43.

ESČP je v sodbi Magnitskiy in drugi proti Rusiji ( 54 ) opozorilo na zdaj ustaljena načela, ki jih je pred tem določilo za presojo, ali je nadaljevanje pripora skladno s Konvencijo.

44.

Čeprav je pripor lahko dopusten iz razlogov, določenih v členu 5(1)(c) EKČP, pa so v odstavku 3 tega člena določena „nekatera postopkovna jamstva“ in zlasti, „da mora biti trajanje pripora razumno: torej ni neomejeno“. ( 55 ) Nadaljnji obstoj utemeljenega suma, da je oseba storila kaznivo dejanje, je pogoj sine qua non za zakonitost tega podaljšanja, ( 56 ) vendar po „določenem času“ to ni več dovolj. ESČP mora tedaj ugotoviti, prvič, ali drugi razlogi, ki so jih sprejeli sodni organi, še naprej upravičujejo odvzem prostosti in, drugič, če se ti razlogi izkažejo za upoštevne in zadostne, ali so nacionalni organi zagotovili posebno skrbnost pri nadaljevanju postopka. ( 57 ) Organi morajo prepričljivo dokazati, da je vsako obdobje, naj je še tako kratko, utemeljeno. ( 58 ) Kadar odločajo, ali je treba osebo izpustiti na prostost ali pripreti, morajo raziskati, ali ne obstajajo drugi načini za zagotovitev, da bo prišla na sojenje. ( 59 ) ESČP je odločilo, da taka utemeljitev obstaja v primeru nevarnosti pobega, nevarnosti vplivanja na priče, nevarnosti ponarejanja dokazov, koluzijske nevarnosti, ponovitvene nevarnosti, nevarnosti javnih neredov ali potrebe po zaščiti osebe, ki ji je odvzeta prostost. ( 60 ) Odločilo je tudi, da je „domneva […] vedno v prid izpustitvi na prostost. […] Do obsodbe se mora obtoženec šteti za nedolžnega in cilj [člena 5(3) EKČP] je predvsem določiti začasno izpustitev na svobodo, ko nadaljevanje pripora preneha biti razumno. […] Zakonitost zadrževanja obtoženca v priporu se mora presojati v vsakem primeru posebej glede na posebnosti zadeve. Nadaljevanje zaporne kazni je v dani zadevi utemeljeno le, če konkretni indici kažejo na resnično zahtevo javnega interesa, ki kljub domnevi nedolžnosti prevlada nad spoštovanjem osebne svobode“. ( 61 ) Zato morajo sodni organi „ob ustreznem upoštevanju načela domneve nedolžnosti preučiti vse okoliščine, ki lahko izražajo ali zavračajo obstoj navedene zahteve javnega interesa, ki utemeljuje odstopanje od pravila iz člena 5 [EKČP]. [ESČP] mora predvsem ob upoštevanju obrazložitve navedenih odločb in na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, ki jih je zadevna oseba navedla v svojih pritožbenih razlogih, ugotoviti, ali je člen 5(3) [EKČP] kršen ali ne“. ( 62 )

45.

ESČP je v sodbi Magnitskiy in drugi proti Rusiji ( 63 ) posebej upoštevalo tudi dejstvo, da so nacionalni organi obrnili domnevo v korist izpustitve na prostost, ko so zaradi neobstoja novih okoliščin ugotovili, da je treba pripor podaljšati. Opozorilo je, da so v skladu s členom 5 EKČP posegi v pravico do svobode izjema, ker so dopustni samo v taksativno naštetih in strogo opredeljenih primerih. ( 64 ) Vendar iz sodne prakse ESČP izhaja, da prenos dokaznega bremena s tožilstva na obrambo sicer daje obrambi povod za kritiko, vendar vseeno ni samostojen, zadosten in samodejen razlog za ugotovitev kršitve člena 5(3) EKČP, ker je treba tako kršitev vedno ugotoviti po konkretni analizi vseh okoliščin vsake obravnavane zadeve. ( 65 )

46.

Trditev o vprašanju dokazovanja v sodni praksi ESČP je precej bolj natančna, ko gre za preučitev položaja z vidika člena 6(2) EKČP, ( 66 ) saj je ESČP sicer odločilo, da je treba na kazenskem področju vprašanje izvajanja dokazov obravnavati z vidika te določbe. ( 67 )

47.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi s členom 5(3) EKČP, nasprotno, izhaja, da bo to sodišče onkraj vnaprejšnje opredelitve dokaznega bremena na področju postopkov, v katerih se izpodbijajo sklepi o odreditvi pripora, ugotavljalo, ali je organ, pristojen za nadzor nad takimi sklepi, preučil vse argumente za obstoj javnega interesa, ki lahko upraviči kršitev pravila iz člena 5 EKČP – to je svobode – ali proti temu obstoju, pri čemer mora biti ta preučitev razvidna iz odločbe navedenega organa. ( 68 ) ESČP prav tako ni izključilo, da se uporabi domneva v zvezi z izpolnjevanjem zakonskih pogojev za nadaljevanje pripora, vendar pod pogojem, da so organi prepričljivo dokazali obstoj konkretnih dejstev, ki prevladajo nad pravilom iz člena 5 EKČP, da lahko pomenijo zadostne razloge za utemeljitev nadaljnjega odvzema prostosti. ( 69 )

48.

Tako torej iz navedenega izhaja, da namen Direktive 2016/343 ni bil izvajanje pravice do svobode, kot je določena v členu 6 Listine in členu 5 EKČP, temveč le harmonizacija nekaterih vidikov domneve nedolžnosti. ( 70 ) Člen 6 Direktive 2016/343 se torej nanaša na vprašanje dokaznega bremena za ugotovitev krivde obdolženca. Ker je vprašanje določitve dokaznega bremena za izpodbijanje sklepa o nadaljevanju pripora drugačno vprašanje, ga člen 6 Direktive 2016/343 ne ureja.

49.

Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), odgovori:

Člen 6 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ne ureja vprašanja dokaznega bremena v zvezi z odločitvami o nadaljevanju pripora.