1.

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Italijanska republika s tem, da je na podlagi deželne zakonodaje, ki jo je sprejela dežela Furlanija - Julijska krajina (Italija), za bencin in plinsko olje, ki se uporabljata kot pogonsko gorivo, v okviru prodaje teh izdelkov prebivalcem te dežele znižala stopnje trošarin, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima v skladu s členoma 4 in 19 Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije. ( 2 )

2.

Komisija v bistvu meni, da sistem prispevka za nakup goriv, vzpostavljen v deželi Furlaniji - Julijski krajini – ker učinkuje tako, da je z njim znižana raven obdavčitve goriv v tej deželi – posega v načelo najnižje in enotne obdavčitve za vsak izdelek in vsako uporabo na celotnem ozemlju Italijanske republike. Ker znižanje trošarin kot posledica tega sistema ni bilo dovoljeno na ravni Unije, naj bi Sodišče moralo ugotoviti, da ta država ni izpolnila obveznosti, ki so ji naložene na podlagi členov 4 in 19 Direktive 2003/96.

3.

V teh sklepnih predlogih bom najprej opozoril, da mora dokaz o neizpolnitvi obveznosti predložiti Komisija, nato pa bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da bi bilo treba to tožbo zavrniti.

4.

V uvodnih izjavah od 2 do 5 ter 9, 13 in 15 Direktive 2003/96 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

5.

V skladu s členom 1 te direktive morajo „[d]ržave članice […] uvesti obdavčitev energentov in električne energije v skladu s to direktivo“.

6.

Člen 4 Direktive 2003/96 določa:

„1.   Rav[ni] obdavčitve, ki jih države članice določijo za energente in električno energijo, naštete v členu 2, ne smejo biti nižje od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo.

2.   V tej direktivi, izraz ,raven obdavčitve‘ pomeni skupne dajatve, ki se pobirajo iz naslova vseh posrednih davkov (razen [davka na dodano vrednost (DDV)]) in ki se ob sprostitvi v porabo neposredno ali posredno izračunavajo za količino energentov in električne energije.“

7.

Člen 6 Direktive 2003/96 določa:

„Države članice lahko uveljavijo izjeme ali znižanja ravni obdavčitve, določene s to direktivo bodisi:

8.

V skladu s členom 18(1) Direktive 2003/96 so države članice z odstopanjem od določb te direktive pooblaščene, da še naprej uporabljajo znižane davčne stopnje ali izjeme, kakor so določene v Prilogi II. Po predhodnem pregledu Sveta Evropske unije to dovoljenje na predlog Komisije preneha veljati 31. decembra 2006 oziroma na dan, določen v Prilogi II.

9.

Člen 19 te direktive določa:

„1.   Razen določb prejšnjih členov, zlasti členov 5, 15 in 17, lahko Svet, na predlog Komisije, državi članici soglasno dovoli uvedbo nadaljnjih izjem ali znižanj zaradi upoštevanja posebnih politik.

Država članica, ki želi sprejeti takšen ukrep, o tem ustrezno obvesti Komisijo in prav tako Komisiji posreduje vse pomembne in potrebne informacije.

Komisija prouči zahtevek, pri čemer med drugim upošteva pravilno delovanje notranjega trga, potrebo po zagotavljanju lojalne konkurence ter zdravstvene, okoljske, energetske in transportne politike [Unije].

V treh mesecih po prejemu ustreznih in potrebnih informacij, Komisija Svetu predlaga odobritev takšnega ukrepa ali pa Svetu sporoči razloge, zakaj ni predlagala odobritve takšnega ukrepa.

2.   Dovoljenja iz odstavka 1 se izdajo za največ 6 let z možnostjo podaljšanja po postopku iz odstavka 1.

3.   Če Komisija meni, da izjem ali zmanjšanj, določenih v odstavku 1, ni več mogoče ohranjati, zlasti glede na lojalnost konkurence ali izkrivljanje delovanja notranjega trga ali glede na politiko Skupnosti na področju zdravstva, varstva okolja, energetike in transporta, Svetu posreduje ustrezne predloge. Svet o teh predlogih odloča soglasno.“

10.

V Prilogi II k Direktivi 2003/96, naslovljeni „Znižane stopnje obdavčitve in oprostitve take obdavčitve iz člena 18(1)“, je bilo v korist Italije določeno več znižanj ravni obdavčitve, med katerimi je „znižanje stopnje trošarine za motorni bencin, porabljen na območju Furlanije - Julijske krajine, pod pogojem, da so stopnje v skladu z obveznostmi, določenimi s to direktivo, zlasti z najnižjimi stopnjami trošarine“.

11.

V skladu s členom 5(3) Statuto speciale della Regione autonoma Friuli Venezia Giulia (posebni statut dežele Furlanije - Julijske krajine), ki je bil sprejet z legge costituzionale (ustavni zakon) z dne 31. januarja 1963, ( 3 ) v različici, ki se uporablja za obravnavani spor, ima ta dežela med drugim zakonodajno pristojnost v zvezi z vzpostavitvijo deželnih pristojbin, določenih v členu 51 tega statuta.

12.

V skladu s členom 49(7a) posebnega statuta dežele Furlanije - Julijske krajine navedeni deželi pripade 29,75 % prihodkov iz trošarin na bencin in 30,34 % prihodkov iz trošarin na plinsko olje, porabljenih v tej deželi za prevoz in pobranih na njenem ozemlju.

13.

Člen 51, četrti odstavek, točka (a), tega statuta določa, da lahko dežela Furlanija - Julijska krajina ob upoštevanju pravil Unije s področja državnih pomoči in če država za zadevne davčne prihodke določa to možnost, spremeni davčne stopnje bodisi z njihovim znižanjem v trenutno določenih mejah bodisi z njihovim zvišanjem – pri čemer pa ne sme preseči najvišje ravni obdavčitve, določene z zakonodajo države – ter določi izjeme ali uvede davčne odbitke in odbitke od davčne osnove.

14.

Legge regionale n. 14, norme per il sostegno all'acquisto dei carburanti per autotrazione ai privati cittadini residenti in Regione e di promozione per la mobilità individuale ecologica e il suo sviluppo (deželni zakon št. 14 o določitvi pravil v zvezi s podporo nakupu goriv za prevoz za posameznike, ki prebivajo v tej deželi, in v zvezi s spodbujanjem ekološke mobilnosti posameznikov in njenega razvoja) ( 4 ) z dne 11. avgusta 2010, kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: deželni zakon št. 14/2010), v členu 1, naslovljenem „Cilji“, določa:

„1.   Dežela Furlanija - Julijska krajina zaradi spopadanja s hudo konjunkturno krizo s tem zakonom določa dodatne izredne ukrepe za podporo cestni mobilnosti in za zmanjšanje onesnaževanja okolja. Predvsem:

15.

Člen 2 deželnega zakona št. 14/2010, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„1.   V tem zakonu se uporabljajo te opredelitve pojmov:

[…]

16.

Člen 3, naslovljen „Sistem prispevka za nakupe goriv“, tega deželnega zakona določa:

„1.   Deželna uprava lahko upravičenim osebam pri vsaki posamični oskrbi z gorivom dodeli prispevke za nakupe goriva za prevoz, ki se obračunajo na podlagi kupljene količine.

2.   Prispevki za nakup bencina in plinskega olja so določeni na 12 centov oziroma 8 centov na liter.

3.   Znesek prispevkov za nakup bencina in plinskega olja iz odstavka 2 se poveča za 7 centov na liter oziroma 4 cente na liter za upravičence, ki prebivajo v občinah na hribovitih ali polhribovitih območjih, opredeljenih kot območja z omejenimi možnostmi ali delno omejenimi možnostmi na podlagi Direktive Sveta 75/273/EGS z dne 28. aprila 1975 o seznamu kmetijskih območij Skupnosti z omejenimi možnostmi v smislu Direktive 75/268/EGS (Italija)[ ( 5 )], ter v občinah s seznamov iz [različnih sklepov Komisije o regionalnih pomočeh].

4.   Iz konjunkturnih razlogov ali zaradi deželnih proračunskih obveznosti je mogoče po posvetovanju s pristojnim odborom izvršnega organa prispevke iz odstavka 2 in raven povišanja iz odstavka 3 prilagoditi v mejah odstopanja, ki znaša 10 oziroma 8 centov na liter, in sicer z odločbo izvršnega deželnega organa, ločeno za bencin in plinsko olje ter za najdlje trimesečno obdobje, ki ga je mogoče podaljšati. Odločba se objavi v uradnem listu dežele.

4a.   Brez poseganja v splošno proračunsko ravnovesje lahko deželni izvršni organ zaradi soočanja z izredno gospodarsko konjunkturo prispevke iz odstavka 3 zviša za do 10 centov na liter, in sicer z odločbo, ki lahko velja najdlje do 30. septembra 2012.

5.   Upravičenci imajo pravico do prispevkov iz odstavka 2 za vse oskrbe, opravljene po podrobnih pravilih elektronskega postopka, določenih s tem zakonom, na vseh prodajnih mestih na deželnem ozemlju.

5a.   S sporazumi iz člena 8(5) je mogoče opredeliti podrobna pravila za povračilo, ki se izplača upravičencem, če je oskrba opravljena zunaj deželnega ozemlja.

6.   Prispevek se ne odobri za posamično oskrbo z gorivom, če je skupni znesek ugodnosti manjši od 1 EUR.

7.   Prispevki iz tega člena se zvišajo za 5 centov na liter, če je avtomobil, za katerega se opravi oskrba, opremljen vsaj z enim brezemisijskim motorjem, kombiniranim ali usklajenim z motorjem, ki ga poganja bencin ali plinsko olje.

8.   Od 1. januarja 2015 se prispevki iz odstavka 2 zmanjšajo za 50 % za avtomobile, ki niso navedeni v odstavku 7 in so homologirani po ekološkem standardu Euro 4 ali manj.

9.   Prispevki iz odstavka 2 se ne dodelijo za vozila, ki so kupljena nova ali rabljena po 1. januarju 2015, če se razlikujejo od tistih iz odstavka 7 in so homologirana po ekološkem standardu Euro 4 ali manj.

9a.   Kakršna koli druga ugodnost na deželni ravni, povezana z oskrbo z gorivom, je nezdružljiva s prispevki, dodeljenimi na podlagi tega člena.“

17.

Člen 4 deželnega zakona št. 14/2010, naslovljen „Zahteve in podrobna pravila v zvezi s pridobitvijo dovoljenja“, v odstavkih 1 in 3 določa, da dovoljenje za uveljavljanje znižanja cen zadevnim osebam izda Camera di commercio, industria, artigianato ed agricoltura (trgovinska, industrijska, obrtna in kmetijska zbornica, Italija) ( 6 ) province prebivališča ter da je mogoče identifikacijsko kodo uporabljati izključno za oskrbo vozila, za katero je bilo izdano dovoljenje, uporablja pa jo lahko le upravičenec ali druga oseba, ki jo je ta uradno pooblastil za uporabo navedenega vozila, pri čemer upravičenec ostaja odgovoren za kakršno koli zlorabo identifikacijske kode.

18.

Člen 5 tega deželnega zakona, naslovljen „Podrobna pravila elektronskega izplačila“, določa:

„1.   Za pridobitev prispevka v elektronski obliki pri nakupu goriv za prevoz upravičenec upravljavcu objektov, kjer se nahajajo POS (v nadaljevanju: upravljavci), s sedežem na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine predloži identifikacijsko kodo za prevozno sredstvo, za katero je bila izdana.

2.   Upravljavec mora preveriti, ali je prevozno sredstvo, ki se oskrbuje, dejansko tisto, ki se ujema z identifikacijsko kodo. Preverjanje se lahko opravi tudi z vizualno ali elektronsko opremo ali z napravami, ki omogočajo elektronski nadzor nad ujemanjem oskrbovanega vozila in podatki za uporabljeni kartici.

3.   Upravljavec mora po oskrbi z gorivom prek POS nemudoma ugotoviti zagotovljeno količino v litrih in jo elektronsko zabeležiti, upravičencu pa predložiti dokumente, v katerih so navedeni postopki in informacije iz Priloge B, točka 3.

4.   Upravičenec mora preveriti, ali se zagotovljena količina v litrih ujema s količino, navedeno v prejetih dokumentih.

5.   Razen v primerih iz člena 3(5a) upravljavec izračunani prispevek izplača neposredno z ustreznim znižanjem cene goriva.

[…]“.

19.

Člen 6 navedenega deželnega zakona, naslovljen „Podrobna pravila za neelektronsko izplačilo“, v odstavkih 1 in 2 določa, da je mogoče aktivirati uporabo podrobnih pravil za neelektronsko izplačilo prispevkov za nakup goriva za prevoz s strani upravičencev zunaj ozemlja dežele Furlanije - Julijske krajine in da v teh primerih upravičenec vloži prošnjo pri gospodarski zbornici, ozemeljsko pristojni za občino, v kateri ima prebivališče.

20.

Člen 9 deželnega zakona št. 14/2010, naslovljen „Izplačilo prispevka“, določa:

„1.   Upravljavci objektov, opremljenih s POS, so pooblaščeni za izplačilo prispevka pri elektronskem nakupu goriva za prevoz.

2.   Upravljavci prispevka za nakup goriva ne izplačajo, če se izkaže, da je bila identifikacijska koda, predložena v ta namen, izdana za drugo vozilo, ne pa tisto, ki naj bi se ponovno oskrbelo z gorivom, ali je bila ta identifikacijska koda dezaktivirana.

3.   Upravljavci morajo še isti dan ali naslednji delovni dan ozemeljsko pristojni gospodarski zbornici elektronsko […] predložiti podatke glede prodane količine goriv za prevoz.

4.   Upravljavci morajo za namene predložitve iz odstavka 3 prek POS registrirati podatke o skupnih prodanih količinah goriva za prevoz, kot se odčitajo s stebričkov in so zabeleženi v registru Ufficio tecnico di finanza [tehnični finančni urad, Italija].“

21.

Člen 10 deželnega zakona št. 14/2010, naslovljen „Povračila v zvezi s prispevki“, v odstavkih 1, 2 in 7 določa:

„1.   Deželna uprava upravljavcem povrne prispevke za nakup goriva, izplačane upravičencem, načeloma na tedenski osnovi.

2.   Povračila se izvedejo na podlagi podatkov, shranjenih v informacijski podatkovni zbirki, ne da bi to vplivalo na primere zadržanja povračila ali izterjave neupravičeno prejetih prispevkov.

[…]

7.   Deželna uprava v vsakem poslovnem obdobju izvede eno ali več naključnih preverjanj pri upravljavcih, pri katerih so bile izvedene finančne transakcije, ki temeljijo na prispevku za nakup goriva, s čimer se zlasti prepriča o obstoju dokumentov, določenih za vložene zahtevke za povračilo. Vsekakor morajo zadevne osebe, ki niso končni upravičenci do prispevka, dokumente v zvezi s finančnimi transakcijami hraniti vsaj dve leti po datumu vložitve ustreznih vlog za povračilo.“

22.

Komisija je 1. decembra 2008 na podlagi člena 258 PDEU Italijanski republiki poslala uradni opomin v zvezi z uporabo znižanih stopenj trošarine za bencin in plinsko olje, ki se uporabljata kot pogonsko gorivo, pri prodaji teh izdelkov prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine. Po mnenju Komisije je bila zakonodaja, ki je določala to znižanje stopenj trošarin, v nasprotju s predpisi Unije o obdavčitvi energentov, saj naj ne bi spadala med mogoče izjeme in znižanja, določene z Direktivo 2003/96.

23.

Komisija je izpodbijala sistem, uveden z legge n. 549, Misure di razionalizzazione della finanza pubblica (zakon št. 549 o ukrepih za racionalizacijo javnih financ) ( 7 ) z dne 28. decembra 1995 in legge regionale n. 47, Disposizioni per l'attuazione della normativa nazionale in materia di riduzione del prezzo alla pompa dei carburanti per autotrazione nel territorio regionale e per l'applicazione della Carta del cittadino nei vari settori istituzionali (deželni zakon št. 47 o določbah za uporabo nacionalne zakonodaje s področja znižanja cene goriv na črpalkah za avtomobile na deželnem ozemlju in uporabi državljanske listine v različnih institucionalnih sektorjih) ( 8 ) z dne 12. novembra 1996, s katerima je bila prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine podeljena pravica do priznanja znižanja cene bencina „na črpalki“ (od leta 2002 pa tudi cene plinskega olja). Z zadevnim mehanizmom je bil določen popust za končne potrošnike goriv, ki prebivajo v tej deželi. Za izvedbo tega mehanizma so dobavitelji goriva upravljavcem prodajnih mest vnaprej plačali zneske, ki so se ujemali z znižanji cene, in nato od navedene dežele zahtevali povračilo.

24.

Komisija je menila, da je ta sistem pomenil nezakonito znižanje trošarin v obliki njihovega povračila. Pri tem je navedla: prvič, da je bil upravičenec do povračila ista oseba kot zavezanec za plačilo trošarin; drugič, da je obstajala neposredna povezava med zneski trošarin, ki so jih zavezanci za njihovo plačilo, torej dobavitelji goriva, plačali državi, in zneski povračila, ki so jih krili za račun upravljavcev bencinskih črpalk; in, tretjič, da je bil cilj sistema nevtralizirati velike razlike v cenah v primerjavi s sosednjo Republiko Slovenijo, ki v času začetka veljavnosti deželnega zakona št. 47/96 še ni bila država članica Unije.

25.

Italijanska republika je, da bi preprečila potovanja, katerih namen je napolniti rezervoar z bencinom po ugodnejši ceni v Sloveniji („bencinski turizem“), zahtevala odstopanje – ki ji je bilo leta 1996 tudi priznano – na podlagi člena 8(4) Direktive 92/81/EGS ( 9 ), da bi lahko v deželi Furlaniji - Julijski krajini uporabila znižane stopnje trošarin na gorivo ( 10 ). Nato je bilo Italijanski republiki na podlagi člena 18 Direktive 2003/96 dovoljeno, da do 31. decembra 2006 še naprej uporablja znižano stopnjo trošarine na bencin, porabljen na ozemlju te dežele. Ta država je 17. oktobra 2006 vložila zahtevek za odstopanje na podlagi člena 19 Direktive 2003/96 za ozemlje dežele Furlanije - Julijske krajine. Nato je ta zahtevek decembra 2006 umaknila.

26.

Italijanska republika je z dopisom z dne 1. aprila 2009 odgovorila na uradni opomin, pri čemer je pojasnila, da je bil sistem, določen z deželnim zakonom št. 47/96, ki mu Komisija nasprotuje, reformiran z legge regionale n. 14, norme speciali in materia di impianti di distribuzione di carburanti e modifiche alla legge regionale 12 novembre 1996, n. 47 in materia di riduzione del prezzo alla pompa dei carburanti per autotrazione nel territorio regionale (deželni zakon št. 14 o določitvi posebnih pravil glede objektov za distribucijo goriv in spremembi deželnega zakona št. 47 z dne 12. novembra 1996 o znižanju cen goriv na črpalkah na deželnem ozemlju) ( 11 ) z dne 5. decembra 2008. Zadnjenavedeni zakon določa, da se povračila dodelijo neposredno upravljavcem objektov za distribucijo goriva in ne več dobaviteljem goriva.

27.

Poleg tega je Italijanska republika z deželnim zakonom št. 14/2010 vzpostavila nov sistem prispevkov, ki določa fiksen znesek povračila (na liter) za nakup bencina in plinskega olja, pri čemer se ta znesek prilagodi glede na vrsto goriva in območje prebivališča osebe, ki kupi gorivo.

28.

Komisija je 12. aprila 2013 Italijansko republiko pozvala, naj predloži pojasnila glede podrobnih pravil za izračun prispevka na cene goriva, ki ga kupijo prebivalci dežele Furlanije - Julijske krajine.

29.

Italijanska republika je z dopisom z dne 16. maja 2013 predložila pojasnila o znesku prispevkov, dodeljenih prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine za nakup goriv, in o razdelitvi te dežele na dve ozemeljski območji, za kateri sta določeni različni ravni prispevkov.

30.

Komisija je 11. julija 2014 Italijanski republiki vročila dodatni uradni opomin v zvezi z deželnim zakonom št. 14/2010, ker naj bi bilo z novim mehanizmom plačil, ki jih gospodarska zbornica izplačuje upravljavcem bencinskih črpalk, vzpostavljeno znižanje trošarin v obliki njihovega povračila, pri čemer to znižanje ni določeno z Direktivo 2003/96 niti ga Svet ni dovolil na podlagi člena 19 te direktive.

31.

Italijanska republika je z dopisom z dne 4. septembra 2014 predložila pripombe v zvezi s tem dodatnim uradnim opominom.

32.

Komisija je 11. decembra 2015 na Italijansko republiko naslovila obrazloženo mnenje, na katero je ta odgovorila z dopisom z dne 11. februarja 2016.

33.

Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna ter je bila prepričana o kontinuiteti in vsebinski enakosti ureditve iz deželnega zakona št. 47/96 in ureditve iz deželnega zakona št. 14/2010, je na podlagi člena 258 PDEU vložila to tožbo.

34.

Komisija v okviru te tožbe Sodišču predlaga, naj:

35.

Italijanska republika Sodišču predlaga, naj:

36.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 3. junija 2019 je bila Kraljevini Španiji dovoljena intervencija v podporo Italijanski republiki.

37.

Komisija navaja, da so trošarine posredni davki na porabo nekaterih izdelkov in da ekonomsko breme teh davkov nosi končni potrošnik. Nobenega dvoma naj ne bi bilo o tem, da je namen in natančen učinek ukrepa, ki ga je uvedla dežela Furlanija - Julijska krajina, ublažiti breme, ki ga nosi končni potrošnik, tako da se na tem področju zmanjša njegovo davčno breme.

38.

Komisija kot dokaz, da zadevna zakonodaja vsebuje znižanje stopenj trošarin, ki z Direktivo 2003/96 ni dovoljeno, poudarja, da sistematika te direktive zahteva, da na celotnem ozemlju vsake države članice velja enotna raven obdavčitve za vsak izdelek in vsako uporabo. Po drugi strani pojasnjuje, da se s to direktivo ne zahteva, da bi bila prodajna cena končnemu potrošniku enaka na celotnem ozemlju države članice, saj se navedena direktiva nanaša na obdavčitev energentov, vendar brez regulacije prodajne cene teh energentov.

39.

Komisija pojasnjuje, da Direktiva 2003/96 vsebuje sklop določb, ki državam članicam omogočajo uporabo znižanj, izjem ali diferenciranih ravni obdavčitve v zvezi z nekaterimi izdelki ali nekaterimi uporabami. V zvezi s tem se sklicuje zlasti na člene 5, 7 in od 15 do 19 te direktive. Ta znižanja, izjeme ali diferencirane stopnje naj bi imele države članice možnost uporabiti na načine, določene v členu 6 navedene direktive. Od načela enotne ravni obdavčitve za vsak izdelek in vsako uporabo naj bi bilo mogoče odstopiti le v primerih, določenih z Direktivo 2003/96. To naj bi veljalo neodvisno od tega, ali se upoštevajo najnižje ravni obdavčitve, določene s to direktivo.

40.

Po mnenju Komisije je edina možnost, ki jo ima država članica, če želi na regionalni ravni uporabiti znižano raven obdavčitve, uporaba člena 19 Direktive 2003/96, kar pomeni, da na podlagi te določbe zahteva dovoljenje. Če takega dovoljenja nima, naj bi odstopanje od načela enotne stopnje za vsak izdelek in vsako uporabo, do kakršnega naj bi prišlo zaradi znižanja stopenj trošarin na goriva za prebivalce dežele Furlanije - Julijske krajine, pomenilo kršitev členov 4 in 19 te direktive. Pri tem meni, da je treba trditve, ki jih je predložila Italijanska republika kot dokaz, da prispevek za nakup goriv ni pomenil kršitve določb navedene direktive, zavrniti.

41.

V zvezi z opredelitvijo prispevka za nakup goriv kot znižanjem stopenj trošarin Komisija zagovarja stališče, da v primeru, da država članica dodeli subvencijo, ki s pravom Unije ni dovoljena in se ob sprostitvi v porabo neposredno ali posredno izračuna za količino energenta, ki spada na področje uporabe Direktive 2003/96, ta subvencija povzroči nezakonito zmanjšanje davčnega bremena za ta energent. V takem primeru bi se namreč z navedeno subvencijo v celoti ali delno izravnale trošarine na zadevni energent. To, kako se zadevni ukrep poimenuje, naj bi bilo brezpredmetno. Edino, kar šteje, naj bi bili narava, lastnosti in učinki tega ukrepa.

42.

Komisija v podporo temu stališču navaja, da se prispevek za nakup goriv dodeli v obliki fiksnega zneska na količino kupljenega goriva, kar se ujema z metodo izračuna, uporabljeno za določitev zneska trošarin.

43.

Komisija opozarja, da je – kot je razvidno iz sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Irska ( 12 ) – ena od oblik, v katerih imajo države članice možnost dodeliti izjeme ali znižanja ravni obdavčitve, „povračilo celotnega ali delnega zneska davka“ v skladu z določbami člena 6(c) Direktive 2003/96. Za ugotovitev obstoja povračila trošarin v smislu te določbe naj ne bi bilo pomembno, prvič, da oseba ki izvede sprostitev v porabo in je torej zavezanka za plačilo trošarin, v obravnavani zadevi dobavitelj goriv, ni ista oseba, kot je tista, ki prejme deželni prispevek, v obravnavani zadevi upravljavec bencinske črpalke, ter drugič, da ta prispevek navsezadnje koristi končnemu potrošniku, za katerega se posledično zniža cena na bencinski črpalki. Taka razlaga naj bi bila potrebna zato, da se določbam Direktive 2003/96 ne odvzame polni učinek. Tako naj to, da se prispevek za nakup goriv opredeli kot povračilo trošarin, še ne bi nujno pomenilo, da mora biti dokazano, da je edini cilj zadevnega ukrepa izogibanje določbam te direktive.

44.

Poleg tega Komisija meni, da je za opredelitev prispevka za nakup goriv kot „povračilo trošarin“ odločilna ugotovitev, da se ta prispevek izplača iz državnih oziroma – kot v obravnavani zadevi – deželnih sredstev. Povračilo, ki se izvede iz javnih sredstev, naj bi namreč povzročilo nevtralizacijo obdavčitve izdelka.

45.

V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da se prispevek za nakup goriv financira iz splošnih prihodkov dežele Furlanije - Julijske krajine, ne pa posebej iz dela trošarin, ki jih država, potem ko jih pobere, izplača nazaj tej deželi. Prav tako naj bi bilo brezpredmetno to, da se prispevek za nakup goriv izplača prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine za nakupe goriva, ki jih opravijo zunaj te dežele.

46.

Čeprav Komisija priznava, da imajo nekatere določbe deželnega zakona št. 14/2010 okoljski ali socialno-ekonomski cilj, meni, da je glavni razlog za ohranitev zadevnega ukrepa preprečiti „bencinski turizem“, torej potovanja prebivalcev dežele Furlanije - Julijske krajine v drugo državo članico, v obravnavani zadevi Slovenijo, da bi si tam rezervoar napolnili z bencinom po ugodnejši ceni.

47.

Vsekakor naj bi se bilo treba na cilje, na katere se sklicuje Italijanska republika v utemeljitev prispevka za nakup goriv, sklicevati v okviru odstopajoče ureditve, določene s členom 19 Direktive 2003/96. Vendar Komisija navaja, da so italijanski organi 11. decembra 2006 umaknili zahtevek za odstopanje, ki so ga vložili na podlagi tega člena v zvezi s predhodnim sistemom, katerega struktura in učinek sta bila po mnenju te institucije na splošno enaka. Komisija v zvezi s tem pripominja, da se je ta zahtevek za odstopanje nanašal na znižanje stopenj trošarin na bencin, porabljen na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine. K temu še dodaja, da je Svet na podlagi člena 19 Direktive 2003/96 že dovolil nekaj znižanj trošarin za specifične regije ali območja znotraj države članice. ( 13 )

48.

Nazadnje, glede povezave med prispevkom, dodeljenim prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine, in postavko cene goriva v zvezi s trošarinami Komisija ugotavlja, da dejstvo, da se stopnje trošarin in prispevek ne ujemajo, ni pomembno, saj je lahko povračilo trošarin tudi delno. Okoliščina, da je del cene goriva, ki zajema proizvodne stroške zanj, višji od zneska, ki se izplača iz naslova zadevnega prispevka, naj bi bila prav tako brezpredmetna in naj ne bi v ničemer spremenila dejstva, da izplačilo tega prispevka pomeni povračilo trošarin.

49.

Italijanska republika zavrača trditev, da imata predhodna ureditev in ureditev, na katero se nanaša ta tožba, v bistvu enake učinke, iz česar naj bi izhajalo, da je torej treba v zvezi z drugo enako kot v zvezi s prvo izpeljati postopek za izdajo dovoljenja na ravni Unije v skladu z določbami Direktive 2003/96. Zato ta država članica vztraja pri razlikah med obema ureditvama. Tako so v predhodni ureditvi znižanja cene na črpalki za bencin in plinsko olje financirale dežele iz dela trošarin, pridržanega zanje. Za ta del trošarin je torej veljala obveznost dodelitve, saj je bil namenjen finančnemu kritju zadevnega ukrepa. Italijanska republika navaja, da se, nasprotno, v novi ureditvi prispevek – kot vsi preostali stroški – financira iz splošnih proračunskih prihodkov dežele Furlanije - Julijske krajine. Za del trošarin, ki jih država prenese na to deželo, naj torej ne bi več veljala posebna obveznost dodelitve za financiranje zadevnega ukrepa, ampak naj bi se uporabljal za kritje vseh stroškov navedene dežele.

50.

Poleg tega Italijanska republika poudarja, da je bil v predhodni ureditvi prispevek določen na podlagi razlike med ceno, ki se je zaračunavala v deželi, in nižjo ceno goriva, ki se je zaračunavala na drugi strani meje z Republiko Slovenijo. Popust, ki ga je bilo treba obračunati, se je prav tako razlikoval glede na razdaljo do meje. Nasprotno pa naj v novi ureditvi prispevek ne bi bil povezan s spremembami cene, ugotovljene v Sloveniji, in naj bi bil določen pavšalno glede na dve geografski območji.

51.

Poleg tega Italijanska republika še navaja, da so tako v nekdanji kot v novi ureditvi do prispevka sicer res upravičeni državljani, ki prebivajo v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Vendar so bili v predhodni ureditvi akterji, zadolženi za izplačilo in nato pooblaščeni za vložitev zahtevka za povračilo, naftne družbe, v novi ureditvi pa ta prispevek upravičencem vnaprej plačajo upravljavci objektov za distribucijo goriva, ki jim nato dežela povrne stroške, ki jih nosijo.

52.

Italijanska republika priznava, da načelo, po katerem mora biti raven obdavčitve na celotnem ozemlju iste države članice enotna za vsak izdelek in vsako uporabo, izhaja iz sistematične razlage Direktive 2003/96. Priznava tudi, da „potrebna prožnost pri določanju in izvajanju politik, ki so prilagojene okoliščinam v državi“, priznana državam članicam v skladu z uvodno izjavo 9 te direktive, še ne pomeni, da lahko te države prosto uvedejo diferencirane ravni obdavčitve, saj lahko to storijo le v okviru določb navedene direktive, ki določa odstopanja v ta namen. Torej bi moral zastavljeni cilj spadati med primere, naštete zlasti v členih 5, 15 in 17 Direktive 2003/96. Če gre za drugačne cilje, povezane z „upoštevanjem posebnih politik“, bi morala zadevna država članica v skladu z določbami člena 19 te direktive vložiti zahtevek za dovoljenje pri Svetu, ki lahko soglasno dovoli uvedbo nadaljnjih izjem ali znižanj. Italijanska republika poudarja, da te omejitve veljalo le, če želi država članica uvesti ukrep, ki zajema „izjemo ali znižanje ravni obdavčitve“ energentov, in da je torej jasno, da za nacionalni ukrep, ki ne učinkuje tako, navedene omejitve ne bodo veljale.

53.

V zvezi s tem Italijanska republika meni, da je ključna določba za rešitev tega spora člen 6(c) Direktive 2003/96, s katerim so na področje uporabe te direktive vključeni primeri, ko se izjeme in znižanja ravni obdavčitve iz te direktive izvedejo „s povračilom celotnega ali delnega zneska davka“. Po mnenju te države članice Komisija člen 6(c) navedene direktive razlaga preširoko, ko meni, da je kakršna koli oblika subvencije ali prispevka v zvezi z blagom, za katero se zaračunavajo trošarine, že samo zato, ker se financira iz javnih sredstev, povračilo trošarin in torej pomeni obid določb iste direktive.

54.

Italijanska republika meni, da pride do povračila celotnega ali delnega zneska davka v smislu člena 6(c) Direktive 2003/96, če davčni organ davčnemu zavezancu povrne trošarino, ki jo je ta prej plačal. Torej trdi, da je treba nacionalne ali regionalne ukrepe, ki nimajo lastnosti, opredeljenih v členu 6(c) te direktive, obravnavati, kot da so izključeni s področja uporabe navedene direktive in spadajo na področje uporabe diskrecijske pravice držav članic. Direktiva 2003/96 naj se torej ne bi uporabljala.

55.

Po mnenju Italijanske republike bi izjemno široka razlaga člena 6(c) Direktive 2003/96, ki jo podaja Komisija, razblinila možnost za kakršen koli poseg gospodarske narave v zvezi z blagom, za katero se zaračunavajo trošarine, s čimer bi bila omejena davčna suverenost držav članic v sektorju, ki je zgolj delno harmoniziran.

56.

V nasprotju s položajem iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 25. aprila 2013, Komisija/Irska, ( 14 ) in kjer je bilo v nacionalnih predpisih izrecno navedeno, da se povračilo nanaša na postavko cene goriva „trošarina“, naj Sodišče v okviru te zadeve ne bi moglo kot izhodišče vzeti take predpostavke. Komisija bi morala dokazati, da je namen zadevnega prispevka iz te tožbe prav povračilo trošarine. Komisija pa naj tega ne bi dokazala.

57.

Po mnenju Italijanske republike bi bilo treba za to, da se zadevni ukrep obravnava kot povračilo trošarine za namene uporabe Direktive 2003/96, dokazati, prvič, da se s tem ukrepom doseže enak rezultat kot s povračilom davka davčnemu zavezancu, ki ga je pred tem plačal, ter drugič, da je izključni ali glavni namen navedenega ukrepa obid določb te direktive, zlasti njenih členom 5, 15, 16, 17 in 19. Nasprotno, če nacionalni ukrep ne izpolnjuje teh meril, naj bi bil izključen s področja uporabe navedene direktive in naj zanj ne bi bilo mogoče zahtevati nikakršnega dovoljenja.

58.

Italijanska republika v zvezi s tem pojasnjuje, da iz sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Irska, ( 15 ) ni mogoče izpeljati, da člen 6(c) Direktive 2003/96 zajema vse primere subvencij ali prispevkov iz javnih sredstev, ki se nanašajo na blago, za katero se zaračunavajo trošarine, ampak je iz nje razvidno to, da navedena določba zajema samo finančna izplačila, ki tako ali drugače ohranjajo povezavo s prvotno plačanimi trošarinami.

59.

Italijanska republika ob upoštevanju teh preudarkov za prispevek za nakup goriv, določen z deželnim zakonom št. 14/2010, poudarja, da razen tega, da se sporni popust prizna končnim potrošnikom, ne obstaja nikakršna povezava med prvotno plačanim davkom in denarnim zneskom, naknadno dodeljenim prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine iz deželnega proračuna. Zadevni prispevek naj bi bil obrazložen z upravičenimi cilji in naj ne bi bil niti njegov namen niti učinek izogibanje določbam Direktive 2003/96.

60.

V zvezi s tem Italijanska republika navaja, da je namen ureditve, vzpostavljene z deželnim zakonom št. 14/2010 – kot je razvidno iz člena 1, prvi stavek, tega zakona – spopadanje s hudo konjunkturno krizo, ki v deželi Furlaniji - Julijski krajini traja že nekaj časa. S to ureditvijo naj bi bil določen usklajen okvir več posegov v zvezi z mobilnostjo, vključno z ukrepi, katerih namen je podpora cestni mobilnosti, v obravnavani zadevi ukrepi pomoči posameznikom pri nakupu goriv, na katere so navezani še ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja okolja kot posledice te mobilnosti. Cilj prispevka za nakup goriv naj bi bil v okviru usklajenega sklopa okoljskih ukrepov zmanjšati promet v lokalne skupnosti, v katerih je cena na črpalkah nižja, in iz njih, in sicer ne le v Sloveniji, ampak tudi v drugih italijanskih deželah z učinkovitejšimi infrastrukturami, ki omogočajo nižje proizvodne stroške za gorivo. Torej naj bi bil cilj tega prispevka podpora gospodarstvu s popustom, ki se prizna fizičnim osebam s prebivališčem v deželi Furlaniji - Julijski krajini na stroške goriva, katerih postavka „proizvodni stroški“ je posebej visoka zaradi infrastrukturnega zaostanka te dežele, ob čemer se hkrati spodbujajo trajnostna mobilnost in ukrepi za preprečevanje onesnaževanja.

61.

Kot dokaz neobstoja povezave med trošarinami, ki jih prvotno plačajo davčni zavezanci, in prispevkom za nakup goriv, dodeljenim prebivalcem dežele Furlanije - Julijske krajine, Italijanska republika v povzetku navaja ta sklop elementov:

62.

Italijanska republika navaja še sodbo Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) št. 185/2011 z dne 7. junija 2011, v kateri je to sodišče menilo, da ni niti namen niti učinek prispevka za nakup goriv zmanjšati prvotno plačano trošarino. Ta država navaja, da je Corte costituzionale (ustavno sodišče) s to sodbo, v kateri je poudarjena bistvena razlika med predhodno ureditvijo in ureditvijo, določeno z deželnim zakonom št. 14/2010, ugotovilo, da se trošarina v celoti plača v trenutku sprostitve goriva v porabo, da ni nobenega znižanja ravni obdavčitve in da prispevek, ki se dodeli upravičencem, ne more biti povračilo, saj končni potrošniki goriva niso zavezanci za plačilo tega davka.

63.

Kraljevina Španija meni, da sporni deželni predpisi pomenijo pomoč za nakup goriva za prebivalce dežele Furlanije - Julijske krajine, saj se z njimi znižujejo proizvodni stroški goriv. Postavka cene goriva, ki se ujema s proizvodnimi stroški, naj bi bila namreč večja od spornega prispevka in nič naj ne bi izključevalo trditve, da je njegov namen zmanjšati to postavko.

64.

Ta država članica se strinja z utemeljitvijo Italijanske republike, da obstaja jasna razlika med tem sporom in zadevo, v kateri je bila izrečena sodba z dne 25. aprila 2013, Komisija/Irska, ( 17 ) v okviru katere je imel Minister for Finance (minister za finance, Irska) na podlagi irske zakonodaje možnost, da posebej odobri povračilo trošarine na goriva, namenjena vozilom, ki jih uporabljajo invalidi.

65.

Kraljevina Španija meni, da regionalne pomoči, izražene v fiksni vrednosti, nižji od proizvodnih stroškov goriv, in urejene s predpisi, ki niso davčne narave, ni mogoče šteti za sredstvo, katerega namen je zmanjšati davčno breme, povezano z gorivi. Ta pomoč po njenem mnenju vključuje elemente, ki omogočajo potrditev absolutne neodvisnosti spornega prispevka v odnosu do trošarine:

66.

Ta država članica pojasnjuje, da je prodajna cena goriv končnemu potrošniku sestavljena iz več postavk, in sicer, prvič, cene surove nafte in rafinerijske marže, drugič, stroškov trženja in prevoza do prodajnega mesta ter, tretjič, davčnih postavk cene (trošarina, DDV). V zvezi s tem navaja, da se prodajna cena zaradi teh različnih elementov na posameznih ozemljih iste države članice spreminja. Z Direktivo 2003/96 naj se ne bi nikakor zahtevalo, da je prodajna cena končnemu potrošniku enaka na celotnem nacionalnem ozemlju.

67.

V takih okoliščinah Kraljevina Španija meni, da ni mogoče povleči vzporednic med trošarino, ki jo v Erario (državna blagajna, Italija) plača davčni zavezanec za celotno količino goriv, sproščenih v porabo, na eni strani in zneskom prispevka, ki ga dežela Furlanija - Julijska krajina izplačuje prebivalcem za gorivo, ki ga kupijo, na drugi strani.

68.

V skladu z deželnim zakonom št. 47/96 so bili prebivalci dežele Furlanije - Julijske krajine upravičeni do znižanja cene bencina „na črpalki“ (od leta 2002 pa tudi plinskega olja). Dobavitelji goriva so upravljavcem prodajnih mest vnaprej plačali zneske, ki so se ujemali z znižanji cene, in nato od te dežele zahtevali povračilo. Komisija meni, da je ta sistem pomenil znižanje trošarin prek njihovega povračila. Vendar se obravnavani postopek zaradi kršitve ne nanaša na navedeni sistem, zoper katerega je Komisija začela predhodni postopek, saj je bil ta nadomeščen z drugim sistemom prispevkov, ki se je začel uporabljati 1. novembra 2011.

69.

Z deželnim zakonom št. 14/2010 je urejen sistem prispevka za nakup goriv, na katerega se nanaša ta tožba.

70.

Naj spomnim, da so na podlagi člena 2 tega zakona kot upravičenci do prispevka za nakup goriv navedene fizične osebe, ki prebivajo v tej deželi ter so lastniki ali solastniki avtomobilov in motornih koles.

71.

Člen 3 navedenega zakona določa fiksen prispevek na liter za nakup bencina in plinskega olja, ki se izplača, ko se gorivo kupi na črpalki. Če so izpolnjeni pogoji, določeni z deželnim zakonom št. 14/2010, prispevek neposredno izplačajo upravljavci distribucijskih objektov z obračunom ustreznega znižanja cene, ki jo je treba plačati za gorivo. Torej v bistvu upravljavci bencinskih črpalk upravičencem priznajo znižanje cene „na črpalki“. Prispevek se spreminja glede na vrsto goriva in območje prebivališča osebe, ki kupi gorivo. Znesek prispevka se lahko spremeni tudi iz konjunkturnih razlogov ali zaradi deželnih proračunskih obveznosti.

72.

Člen 10 deželnega zakona št. 14/2010 določa, da deželna uprava upravljavcem bencinskih črpalk povrne prispevke za nakup goriva, izplačane upravičencem, načeloma na tedenski osnovi. Povračila se izvedejo na podlagi podatkov, shranjenih v informacijski podatkovni zbirki.

73.

Tako so do prispevka upravičeni končni potrošniki goriv, ki prebivajo v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Ta dežela navedenega prispevka tem potrošnikom ne izplača neposredno, ampak ga upravičencem vnaprej izplača akter distribucijske verige, ki mu navedena dežela nato povrne strošek, ki ga nosi.

74.

Medtem ko Komisija meni, da bi moralo biti izvajanje ureditve v zvezi s prispevkom za nakup goriv, da bi bilo združljivo z Direktivo 2003/96, dovoljeno v skladu s členom 19 te direktive, Italijanska republika po drugi strani meni, da ta ureditev nikakor ne pomeni znižanja trošarine in zanjo torej ni bi bilo potrebno dovoljenje v skladu s temi določbami.

75.

Komisija in Italijanska republika – ob podpori Kraljevine Španije – tako zagovarjata nasprotni stališči glede opredelitve prispevka za nakup goriv, določenega z deželnim zakonom št. 14/2010. Medtem ko Komisija trdi, da gre za znižanje trošarin v obliki njihovega povračila, ki učinkuje kot delna nevtralizacija prvotne obdavčitve goriv, Italijanska republika zavrača obstoj kakršne koli povezave med trošarinami, ki jih prvotno plačajo dobavitelji goriv, in tem prispevkom.

76.

Najprej je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso glede dokaznega bremena v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti elemente, ki jih to potrebuje, da preveri obstoj te neizpolnitve, ne da bi se lahko sklicevala na kakršno koli domnevo. ( 18 ) Komisija se ne more razbremeniti te obveznosti predložitve dokazov o očitani neizpolnitvi obveznosti na podlagi konkretnih elementov, ki izkazujejo kršitev specifičnih določb, na katere se sklicuje, in se opreti zgolj na domneve ali shematske vzročne zveze. ( 19 )

77.

V tej zadevi mora torej Komisija dokazati, da Italijanska republika s tem, da je znižala stopnje trošarin, ni izpolnila obveznosti iz členov 4 in 19 Direktive 2003/96.

78.

Kot je razvidno iz uvodnih izjav od 2 do 5 in 24 Direktive 2003/96, je cilj te direktive, ki določa harmonizirano ureditev obdavčitve energentov in električne energije, spodbujanje dobrega delovanja notranjega trga v energetskem sektorju, zlasti tako, da se preprečijo izkrivljanja konkurence. ( 20 ) Za dosego tega cilja naj bi se s to direktivo zmanjšale razlike med nacionalnimi ravnmi obdavčitve energije, če gre za dejavnik, ki škoduje pravilnemu delovanju notranjega trga. V ta namen določa določitev najnižjih ravni obdavčitve na ravni Unije kot sredstvo za zmanjšanje razlik med nacionalnimi ravnmi obdavčitve. Gre za področje, ki je le delno harmonizirano, saj se navedena direktiva omejuje na določitev harmoniziranih najnižjih ravni obdavčitve, ne da bi bila z njo izvedena popolna harmonizacija stopenj trošarin za energente in električno energijo. ( 21 )

79.

Naj spomnim, da člen 4(1) Direktive 2003/96 določa načelo, v skladu s katerim „rav[ni] obdavčitve, ki jih države članice določijo za energente in električno energijo […], ne smejo biti nižje od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo.“ Člen 19(1), prvi pododstavek, te direktive pa določa, da lahko „[r]azen določb prejšnjih členov, zlasti členov 5, 15 in 17, […] Svet, na predlog Komisije, državi članici soglasno dovoli uvedb[a] nadaljnjih izjem ali znižanj zaradi upoštevanja posebnih politik.“

80.

Med strankama ni sporno, da Direktiva 2003/96 nalaga upoštevanje najnižje in enotne stopnje obdavčitve za vsak izdelek in vsako uporabo na celotnem ozemlju iste države članice, kar je razvidno tako iz člena 4(1) te direktive kot tudi iz njene sistematične razlage.

81.

Ta obveznost upoštevanja enotne ravni obdavčitve na celotnem ozemlju države članice velja neodvisno od upoštevanja najnižjih ravni obdavčitve, naloženih z Direktivo 2003/96. Tako s to direktivo državam članicam ni prepuščen manevrski prostor za prosto določanje diferenciranih davčnih stopenj, kakršne menijo, da so primerne, samo zato, ker je uporabljena stopnja še vedno višja od predpisane najnižje stopnje.

82.

Odstopanja od načela enotne obdavčitve za vsak izdelek in vsako uporabo lahko država članica uporabi samo v primerih, izrecno določenih z Direktivo 2003/96. V tem smislu je v uvodni izjavi 15 te direktive navedeno, da je „[m]ožnost uporabe diferenciranih nacionalnih davčnih stopenj za isti proizvod […] dovoljena v določenih okoliščinah ali trajnih stanjih pod pogojem, da se upošteva[jo] najnižja raven obdavčitve [Unije] in pravila notranjega trga in konkurence“.

83.

Več določb Direktive 2003/96 daje državam članicam možnost, da uporabijo oprostitve, znižanja in diferencirane stopnje glede ravni obdavčitve trošarinskih izdelkov. Gre zlasti za člene 5, 7 in od 15 do 19 te direktive. Te določbe pričajo, da je zakonodajalec Unije državam članicam pustil določeno polje proste presoje na področju trošarin. ( 22 ) Vendar gre za omejeno polje proste presoje, saj se možnost, ki je tako dana državam članicam, da uvedejo diferencirane davčne stopnje, davčne oprostitve ali znižanja trošarin, lahko izvaja le ob strogem spoštovanju pogojev, določenih z upoštevnimi določbami navedene direktive.

84.

Tako mora država članica za to, da lahko v določeni regiji uporabi diferencirano stopnjo, na podlagi člena 19 Direktive 2003/96 zahtevati dovoljenje. Ni sporno, da Italijanska republika v okviru izvajanja ureditve prispevka za nakup goriv, določenega z deželnim zakonom št. 14/2010, ni zahtevala takega dovoljenja. Komisija zato meni, da odstopanje od načela enotne stopnje za vsak izdelek in vsako uporabo, nastalo zaradi uvedbe tega, kar opredeljuje kot znižanje stopenj trošarin na goriva za prebivalce dežele Furlanije - Julijske krajine, pomeni kršitev členov 4 in 19 Direktive 2003/96.

85.

Za ugotovitev, da je Italijanska republika kršila obveznosti, ki so ji naložene s tema določbama, je treba predhodno preveriti, ali je mogoče prispevek za nakup goriv za prebivalce dežele Furlanije - Julijske krajine izenačiti z izjemo ali znižanjem ravni obdavčitve.

86.

V zvezi s tem je v členu 6(c) Direktive 2003/96 – na katerega Komisija v tožbenih predlogih izrecno ne napotuje, vendar zaseda osrednje mesto v trditvah strank – med oblikami, v katerih lahko države članice dodelijo izjeme ali znižanja ravni obdavčitve, določene s to direktivo, navedeno „povračilo celotnega ali delnega zneska davka“. ( 23 ) Tako je iz besedila člena 6 navedene direktive razvidno, da lahko država članica „izjem“ ali „znižanj“ ravni obdavčitve v smislu te določbe ne uporabi neposredno, ampak jih dodeli v obliki povračila. ( 24 ) Po mnenju Sodišča bi to, da se povračilo ne šteje za obliko izjeme ali znižanja trošarin, „učinkovalo kot obid zakonske ureditve odstopanj, določene s členi 6, 18 in 19 Direktive 2003/96 ter Prilogo II k tej direktivi“. ( 25 )

87.

Sodišče je iz člena 6 Direktive 2003/96 izpeljalo tudi, da lahko „[d]ržave članice […] uveljavijo samo izjeme ali znižanja ravni obdavčitve, določene s to direktivo“. ( 26 )

88.

Z razlago, ki jo je podalo Sodišče, je mogoče preprečiti izogibanje obveznostim, naloženim državam članicam v skladu z Direktivo 2003/96. Če je torej znesek trošarin, ki se zaračunavajo za gorivo, pozneje povrnjen končnim uporabnikom, je treba ugotoviti, da se s takim povračilom izniči učinek prvotne obdavčitve. V tem primeru tako ni mogoče šteti, da se trošarine, ki so bile zaračunane za gorivo, skladajo s pravili, določenimi z Direktivo 2003/96. ( 27 )

89.

Ali je mogoče ob upoštevanju teh elementov in trditev, ki sta si jih izmenjali stranki, šteti, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je mogoče prispevek za nakup goriv opredeliti kot „znižanje trošarin“? Natančneje, ali je Komisija dokazala, da je mogoče ta prispevek izenačiti s „povračilom zneska davka“ v smislu člena 6(c) Direktive 2003/96?

90.

Mislim, da ne.

91.

Strinjam se sicer s Komisijo, da okoliščini, prvič, da se gospodarski subjekt, ki je davčni zavezanec za trošarine (dobavitelj goriva), razlikuje od gospodarskega subjekta, ki mu je deželni prispevek izplačan (upravljavec bencinske črpalke), in drugič, da ta prispevek koristi končnemu potrošniku, ne nasprotujeta ugotovitvi, da bi bilo navedeni prispevek mogoče izenačiti s povračilom trošarine in bi torej lahko učinkoval kot znižanje ravni obdavčitve.

92.

Iz sodbe z dne 25. aprila 2013, Komisija/Irska, ( 28 ) je namreč jasno razvidno, da položaj, ko so naftne družbe predhodno že plačale trošarino, povračilo stroška, povezanega s trošarinami na nakup goriva, pa se opravi v korist ene od kategorij potrošnikov, ni izvzet iz opredelitve „izjeme“ v smislu določb Direktive 2003/96. Enako je treba ugotoviti tudi glede možnosti, da se izplačilo opredeli kot znižanje stopnje trošarin.

93.

Povedano drugače, nepovezanost davčnega zavezanca za trošarine, osebe, ki prejme povračilo vnaprej plačanega prispevka, in končnega potrošnika, ki je določen kot upravičenec do tega prispevka, sama zase še ne preprečuje ugotovitve, da je učinek prvotne obdavčitve izničen ali vsaj spremenjen.

94.

Vendar je treba še dokazati, da se zadevno povračilo nanaša prav na stroške, povezane s trošarinami na nakup goriva. Torej je treba pokazati obstoj povezave med prvotno plačanimi trošarinami in zadevnim deželnim prispevkom. Stranki sta večinoma razpravljali o tem, ali taka povezava obstaja ali ne.

95.

Obravnavana zadeva v zvezi s tem vsebuje element negotovosti, zaradi katerega se razlikuje od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 25. aprila 2013, Komisija/Irska. ( 29 )

96.

V tej zadevi – kot je bilo razvidno iz člena 18(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/96 in Priloge II k njej – je bilo Irski dovoljeno, da z odstopanjem od določb te direktive do 31. decembra 2006 uporablja znižane stopnje in izjeme za goriva, namenjena vozilom, ki so jih uporabljali invalidi. Ni bilo sporno, da se je povračilo trošarine na goriva, namenjena takim vozilom, določeno z irsko zakonodajo, na Irskem še naprej uporabljalo tudi po 31. decembru 2006, ne da bi imela ta država članica za to dovoljenje. ( 30 ) Sodišče je torej lahko ugotovilo, da povračilo trošarine iz irske zakonodaje po tem, ko se je 31. decembra 2006 izteklo odstopanje, ki je bilo priznano tej državi, ni bilo več skladno s členom 4(1) Direktive 2003/96, s katerim je naloženo spoštovanje najnižjih ravni obdavčitve energentov in električne energije. ( 31 )

97.

Ni bilo sporno, da je bil namen zadevne zakonodaje povračilo trošarine na goriva, namenjena vozilom, ki so jih uporabljali invalidi. Razpravljalo se je o tem, ali je mogoče to povračilo izenačiti z nedovoljeno izjemo od trošarine, s katero se kršijo določbe Direktive 2003/96.

98.

V okviru obravnavane tožbe Italijanska republika izpodbija sam obstoj povračila, ki bi se posebej nanašalo na del stroškov goriva, povezan s trošarino.

99.

Sicer se strinjam s Komisijo, da ni pomembno pravno poimenovanje, ki ga za zadevni mehanizem uporabi država članica, ampak so pomembni narava, lastnosti in učinki tega mehanizma.

100.

Vendar ugotavljam, da Italijanska republika vsebinsko in podrobno izpodbija trditve, ki jih je v podporo tožbi predložila Komisija. Ta država članica natančno navaja nekaj lastnosti prispevka za nakup goriv, s čimer izpodbija trditev Komisije, da naj bi šlo za povračilo trošarin. Kot je razvidno iz predstavitve trditev Italijanske republike, ta država v zvezi s tem podkrepljeno trdi, da ne obstaja povezava med trošarinami, ki jih plačuje davčni zavezanec, in znižanjem cene na črpalki po plačilu prispevka v korist končnih potrošnikov. Menim, da je mogoče zaradi elementov, ki jih navaja ta država članica, podvomiti o opredelitvi tega prispevka kot znižanje trošarin.

101.

Zato ob upoštevanju pojasnil, ki jih je predložila Italijanska republika, menim, da teza, ki jo zagovarja Komisija – torej da v bistvu prispevek, ki se financira iz državnih ali regionalnih sredstev in katerega znesek se izračuna glede na količino energenta, za katerega se na podlagi Direktive 2003/96 zaračunavajo trošarine, pomeni znižanje trošarin – ni dovolj podkrepljena.

102.

Zlasti podobno kot Italijanska republika menim, da ugotovitev, da se prispevek za nakup goriv financira iz deželnih sredstev, še ni zadosten pogoj za ugotovitev obstoja znižanja trošarin. Poleg tega ugotavljam, da ureditev na podlagi deželnega zakona št. 14/2010 – v nasprotju s predhodno ureditvijo – ne napotuje več na financiranje tega prispevka iz dela trošarin, ki ga država prenese na deželo Furlanijo - Julijsko krajino.

103.

Ugotovitev, da prispevek koristi tudi fizičnim osebam, ki prebivajo na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine, kadar se z gorivom oskrbijo v drugih deželah, je dodaten element, ki vzbuja dvom o tem, da bi bilo treba ta prispevek – kot trdi Komisija – izenačiti s povračilom prvotno plačane trošarine. V tem položaju namreč gotovo ne obstaja nikakršna povezava med trošarino, ki jo država ponovno izplača v proračun druge dežele, in prispevkom, ki ga dežela Furlanija - Julijska krajina izplača svojim prebivalcem za njihove nakupe goriva v drugi deželi. Kot v bistvu navaja Kraljevina Španija, če bi sistem temeljil na logiki povračila prvotno plačane trošarine, s čimer bi preprečili, da bi ta bremenila končnega potrošnika, bi bilo merilo za dodelitev prispevka to, da se kraj nakupa goriva nahaja v deželi Furlaniji - Julijski krajini, ne pa kraj potrošnikovega prebivališča.

104.

Kot poleg tega trdita Italijanska republika in Kraljevina Španija, ker je postavka cene goriva „proizvodni stroški“ višja od prispevka, določenega z deželnim zakonom št. 14/2010, z matematičnega vidika nič ne nasprotuje trditvi, da je namen tega prispevka ublažiti to postavko. In obratno, nič ne dokazuje, da bi bil namen navedenega prispevka ublažiti postavko cene goriva „trošarina“, kot trdi Komisija. Samo ublažitev zadnjenavedene postavke, ki v skladu z določbami Direktive 2003/96 ni dovoljena, pa bi pomenila kršitev te direktive.

105.

Ker sta tako postavka cene goriva „proizvodni stroški“ kot tudi postavka te cene „trošarina“ višji od zneska prispevka za nakup goriv, je mogoče trditi, da ta prispevek vpliva tako na eno kot na drugo postavko. Iz elementov, ki jih je Sodišču v podporo tožbi predložila Komisija, ne morem z gotovostjo izpeljati, da zadevni prispevek vpliva na davčno postavko prodajne cene goriva.

106.

Ob tem še ugotavljam, da se Komisija strinja s trditvijo Kraljevine Španije, da se z Direktivo 2003/96 nikakor ne zahteva, da je prodajna cena končnemu potrošniku enaka na celotnem nacionalnem ozemlju. Kot upravičeno navaja Komisija, dejstvo, da država članica na nacionalnem ozemlju uvede različno ceno za prodajo nekega energenta javnosti, samo zase še ne pomeni težave z vidika Direktive 2003/96, tudi če je postavka v zvezi z obdavčitvijo tega energenta ena od postavk navedene cene.

107.

V tem smislu ugotavljam, da, kot je navedeno v uvodni izjavi 13 Direktive 2003/96, „[o]bdavčitev delno določa ceno energentov in električne energije“. V okviru obravnavane tožbe se mi ne zdi, da bi Komisija predložila dokaz o tem, da zadevni prispevek vpliva prav na to davčno postavko cene goriva.

108.

Vendar se Sodišče za ugotovitev, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti, ki so ji naložene na podlagi členov 4 in 19 Direktive 2003/96, ne more zadovoljiti s trditvijo, da prispevek za nakup goriv na matematični ravni učinkuje kot ublažitev dela cene, ki ga pomeni trošarina. Ugotovitev Komisije, da ta prispevek učinkuje tako, da se ublaži breme, ki ga nosi končni potrošnik, ko se oskrbi z gorivi, ne zadostuje kot dokaz, da gre za ublažitev davčnega bremena, ki ga nosi ta potrošnik. Če ta trditev ni podprta z natančnimi in podkrepljenimi dokazi, jo je mogoče izenačiti z domnevo.

109.

Tako je na podlagi dokazov, ki jih je Sodišču predložila Komisija, mogoče ugotoviti, da zadevni ukrep pomeni znižanje cene goriva na črpalki za prebivalce dežele Furlanije - Julijske krajine, ni pa po mojem mnenju mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi bilo to znižanje dejansko znižanje stopenj trošarin.

110.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da če ni dokazano, da pomeni zadevni ukrep znižanje ravni obdavčitve, ni mogoče niti ugotoviti, da bi morala Italijanska republika zahtevati dovoljenje za priznanje izjeme ali znižanja zneska trošarin v skladu s členom 19 Direktive 2003/96.

111.

Naj k temu še dodam, da je bila predpostavka, na kateri v veliki meri temelji tožba Komisije – torej predpostavka o tem, da je ureditev, določena z deželnim zakonom št. 47/96, za katerega je bilo odobreno odstopanje na ravni Unije, enaka ureditvi na podlagi zakona št. 14/2010 – prepričljivo zavrnjena s pojasnili Italijanske republike v zvezi z lastnostmi in cilji zadnjenavedene ureditve.

112.

Poleg tega trditev, da se tako trošarine kot prispevek izračunajo glede na količino goriva, sama zase še ne zadostuje kot dokaz o znižanju davčnih stroškov goriva ob dodelitvi prispevka.

113.

Naj nazadnje še pripomnim, da mora biti delna harmonizacija ravni obdavčitve energentov in električne energije, izvedena z Direktivo 2003/96 – kot je razvidno iz njene uvodne izjave 9 – usklajena s potrebo po tem, da se „[d]ržavam članicam […] omogoči[…] potrebn[a] prožnost pri določanju in izvajanju politik, ki so prilagojene okoliščinam v državi“. Menim, da se s široko razlago člena 6(c) te direktive, ki jo zagovarja Komisija, ne upošteva tako zahtevano ravnotežje med delno harmonizacijo ravni obdavčitve in uresničevanjem ciljev v splošnem interesu s strani držav članic. Po mojem mnenju se namreč s tako razlago preveč omejujejo ukrepi držav članic, zlasti tisti z družbenimi in okoljskimi cilji, kadar se ti ukrepi nanašajo na izdelke, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive.

114.

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je Italijanska republika Sodišču predložila natančne in podkrepljene dokaze o tem, da je prispevek za nakup goriv popolnoma nepovezan s prvotnim davčnim razmerjem, Komisiji pa po mojem mnenju ni uspelo dokazati obstoja povezave med trošarino, ki jo dobavitelji goriva prvotno plačajo državi, in takim prispevkom. Torej ni mogoče šteti, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je Italijanska republika kršila člena 4 in 19 Direktive 2003/96.

115.

Ker Komisija ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ga nosi v okviru postopka s tožbo zaradi ugotovitve neizpolnitve obveznosti države, bi moralo po mojem mnenju Sodišče to tožbo zavrniti.

116.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker menim, da bi moralo Sodišče ugoditi predlogom Italijanske republike, je treba Komisiji naložiti plačilo stroškov.

117.

V skladu s členom 140(1) tega poslovnika Kraljevina Španija, intervenientka, nosi svoje stroške.

118.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči tako: