1

Evropska komisija je 19. decembra 2017 na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) prejela prošnjo za dostop do več dokumentov, ki je bila vpisana pod referenčno številko GESTDEM 2017/7530 (v nadaljevanju: začetna prošnja za dostop) in se je nanašala med drugim na tri dokumente (v nadaljevanju: sporni dokumenti), ki jih je pripravila tožeča stranka, Régie autonome des transports parisiens (RATP).

2

Sporni dokumenti so:

3

GD za mobilnost je 5. marca 2018 sprejel odločbo, s katero je avtorju začetne prošnje za dostop (v nadaljevanju: prosilec za dostop) delno omogočil dostop do spornih dokumentov (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ter jo prosilcu poslal s priporočenim pismom s povratnico in po elektronski pošti. Izpodbijani odločbi je priložil tudi prečiščeno različico spornih dokumentov.

4

Prosilec za dostop je 19. marca 2018 generalnemu sekretariatu Komisije na podlagi člena 7 Uredbe št. 1049/2001 poslal potrdilno prošnjo za dostop do spornih dokumentov v celoti (v nadaljevanju: potrdilna prošnja za dostop).

5

GD za mobilnost je 20. aprila 2018 prosilca za dostop obvestil, da je bila pri pošiljanju izpodbijane odločbe storjena napaka in da mu sporni dokumenti ne bi smeli biti poslani. GD za mobilnost je prosilca za dostop prosil, naj spornih dokumentov ne natisne, shrani ali uporabi ter naj uniči sporočila, ki so mu bila poslana pred tem.

6

GD za mobilnost je 25. aprila 2018 prosilca za dostop prosil, naj podpiše izjavo, v skladu s katero bi se zavezal, prvič, da ne bo uporabil, posredoval, delil, kopiral in obdeloval prečiščenih različic spornih dokumentov, poslanih 5. marca 2018, oziroma njihove vsebine, drugič, da njihove vsebine ne bo objavil ter, tretjič, da bo uničil vse elektronske ali papirnate različice spornih dokumentov. Isti dan je prosilec za dostop vrnil lastnoročno podpisano izjavo.

7

Tožeča stranka se je 27. aprila 2018 ob branju odgovora Komisije na vprašanja, ki jih je predsednik Splošnega sodišča postavil v postopku za izdajo začasne odredbe, ki ga je začela 23. aprila 2018 in je vpisan pod opravilno številko T‑250/18 R, nanaša pa se tudi na vprašanje razkritja spornih dokumentov po prejšnji prošnji za dostop, seznanila z začetno prošnjo za dostop in tem, da je Komisija prosilcu za dostop pomotoma poslala prečiščeno različico spornih dokumentov.

8

Tožeča stranka in Komisija sta 4. maja 2018 imeli sestanek, na katerem je tožeča stranka zaprosila za posredovanje elektronskega sporočila z dne 5. marca 2018, poslanega prosilcu za dostop, in dokumentov, ki so mu bili poslani isti dan.

9

Tožeča stranka je 23. maja 2018 pisno ponovila prošnjo, naj se ji pošljejo kopija elektronskega sporočila z dne 5. marca 2018 in vsi dokumenti, vključno s spornimi dokumenti, ki so bili poslani prosilcu za dostop.

10

Generalni sekretar Komisije je 7. junija 2018 sprejel odločbo glede potrdilne prošnje za dostop (v nadaljevanju: odločba z dne 7. junija 2018) (glej točko 4 zgoraj). V tej odločbi je zavrnil vsakršno razkritje spornih dokumentov, ker bi to razkritje škodilo sodnima postopkoma, ki potekata v zadevah T‑250/18, RATP/Komisija, in T‑250/18 R, RATP/Komisija.

11

Komisija je 12. junija 2018 tožeči stranki poslala izpodbijano odločbo, seznam 27 dokumentov, ki jih je Komisija opredelila kot tiste, na katere se nanaša začetna prošnja za dostop, in sporne dokumente, kot so bili poslani prosilcu za dostop.

12

Tožeča stranka je 6. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

13

Komisija je 11. oktobra 2018 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeča stranka je 24. novembra 2018 predložila stališče glede tega ugovora.

14

Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:

15

Komisija v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

Tožeča stranka v stališču glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

17

Na podlagi člena 130(1) in (7) Poslovnika lahko Splošno sodišče na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. Ker je v obravnavanem primeru Komisija predlagala, naj se odloči o nedopustnosti, bo Splošno sodišče odločilo o tem predlogu, ne da bi nadaljevalo postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

18

Po mnenju tožeče stranke je samo na podlagi člena 130(2) Poslovnika mogoče utemeljiti ugovor nedopustnosti zaradi neobstoja predmeta. Ker Komisija člena 130(2) Poslovnika v ugovoru nedopustnosti ni omenila, tožeča stranka meni, da je treba ugovor zavreči kot nedopusten.

19

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Komisija v podporo ugovoru nedopustnosti ne trdi, da je tožba izgubila predmet med postopkom, ampak da ga ni imela na datum vložitve. V skladu s členom 130(1) Poslovnika lahko tožena stranka predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini, neobstoj predmeta tožbe ob njeni vložitvi pa je razlog za nedopustnost.

20

Poleg tega in vsekakor lahko Splošno sodišče v skladu s členom 129 Poslovnika po uradni dolžnosti po opredelitvi strank kadar koli z obrazloženim sklepom odloči, ali morda niso izpolnjene absolutne procesne predpostavke. Ker je nedopustnost tožbe zaradi neobstoja predmeta na datum njene vložitve absolutna procesna predpostavka, lahko Splošno sodišče po uradni dolžnosti odloči o tem vprašanju.

21

Posledično tožeča stranka napačno zatrjuje, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, nedopusten.

22

Komisija primarno meni, da je treba tožbo razglasiti za nedopustno v delu, v katerem se nanaša na akt, ki ob njeni vložitvi ni več obstajal. Po mnenju Komisije je bila izpodbijana odločba v celoti nadomeščena z odločbo z dne 7. junija 2018, sprejeto po potrdilni prošnji za dostop. V zadnjenavedeni odločbi naj bi bilo dokončno določeno stališče institucije.

23

Tožba, ki jo je tožeča stranka vložila 6. julija 2018, naj bi bila brez predmeta, ker naj bi se z njo predlagala razglasitev ničnosti pravnega akta, ki ni več obstajal od 7. junija 2018, ko naj bi bil nadomeščen z odločbo, ki jo Komisija isti dan sprejela v odgovor na potrdilno prošnjo za dostop. Neodvisno od vprašanja pravnega interesa sam vzrok spora, ki ga je začela tožeča stranka, ob vložitvi začetnega procesnega akta torej ni obstajal. Komisija meni tudi, da odločba z dne 7. junija 2018 trditvam tožeče stranke odvzema vso vrednost, ker se je Komisija v navedeni odločbi vsebinsko odločila v celoti zavrniti dostop do spornih dokumentov.

24

Komisija podredno meni, da je treba to tožbo razglasiti za nedopustno, ker tožeča stranka ob začetku tega postopka ni imela pravnega interesa zoper izpodbijano odločbo, saj ta zanjo že dolgo ni več imela učinkov.

25

Komisija ne zanika, da je zaradi napake prosilcu za dostop v elektronskem sporočilu z dne 5. marca 2018 poslala sporne dokumente v prečiščenih različicah in da tega ne bi smela narediti. Vendar meni, da je po odkritju te napake storila vse, da ta napaka ne bi imela nobenega učinka za tožečo stranko. Po mnenju Komisije se je to izkazalo za učinkovito, ker se je prosilec za dostop pisno zavezal, da spornih dokumentov ne bo uporabil in da bo v celoti izbrisal vsako njihovo pisno ali elektronsko sled. Komisija meni, da je bila tožeča stranka v celoti seznanjena z vsebino teh pisnih zavez, ker je imela od konca aprila 2018 na voljo dokument, ki jih je vseboval.

26

Zato Komisija meni, da tožeča stranka napačno trdi, da so na eni strani sporni dokumenti v prečiščenih različicah dostopni erga omnes in da je na drugi strani na dan vložitve te tožbe še vedno imela pravni interes, čeprav je izpodbijana odločba več kot dva meseca prej zanjo povsem prenehala učinkovati. Po mnenju Komisije tožeča stranka trdi, vendar ne dokazuje, da so bili sporni dokumenti „potencialno“ v rokah njenih konkurentov.

27

Tožeča stranka meni, da se pojma predmeta spora in pravnega interesa prekrivata, ker mora pravni interes tožeče stranke glede na predmet tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer tožba ni dopustna. Posledično tožeča stranka skupaj obravnava oba ugovora nedopustnosti, ki ju je podala Komisija.

28

Na prvem mestu tožeča stranka meni, da ima izpodbijana odločba samostojne in posebne pravne učinke. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da je avtorica spornih dokumentov in da je na tej podlagi materialno dejanje posredovanja teh dokumentov zaradi izpodbijane odločbe imelo učinke zanjo. Tožeča stranka ugotavlja, da je Komisija šele sedem tednov po pošiljanju spornih dokumentov, to je 5. marca 2018, pisala prosilcu za dostop, da bi od njega zahtevala, naj ne natisne, shrani ali obdela teh dokumentov, ki mu jih je poslala pomotoma. Ta zahteva z dne 20. aprila 2018 je bila dopolnjena 25. aprila 2018 in istega dne se je prosilec za dostop zavezal, da informacij iz spornih dokumentov ne bo uporabil ali razširjal. Tožeča stranka iz teh dejstev sklepa, da je sedem tednov razširjanje informacij iz spornih dokumentov imelo učinek erga omnes in ga je treba enačiti z „nezakonitim ravnanjem“, tako da ima ta položaj škodljive posledice, ki bodo še naprej nesporno vplivale na njene interese.

29

Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana odločba imela zanjo pravne učinke, saj na eni strani izjava prosilca za dostop z dne 25. aprila 2018 ni mogla izničiti učinka erga omnes, ki ga je imelo razkritje spornih dokumentov v sedmih tednih pred zavezo, ki jo je vsebovala ta izjava, in sta na drugi strani navedena izjava in odločba z dne 7. junija 2018 lahko imeli zavezujoč učinek le za Komisijo in prosilca za dostop. Po mnenju tožeče stranke so v zgoraj navedenem sedemtedenskem obdobju sporni dokumenti lahko prešli v roke konkurenčnih subjektov in so bili lahko uporabljeni v nacionalnih sodnih postopkih, v katerih so bila postavljena vprašanja za predhodno odločanje, ki so enaka vprašanjem, postavljenim v združenih zadevah Mobit in Autolinee Toscane (C‑350/17 in C‑351/17). Tudi če tožeča stranka ne more oceniti obsega takega pošiljanja, meni, da je načelo dobrega upravljanja Komisiji nalagalo, da se pozanima o tem, kako je prosilec za dostop uporabil sporne dokumente, da bi glede na okoliščine in ob domnevi, da je to mogoče, izničila učinek de facto erga omnes, ki ga je imela izpodbijana odločba. Po mnenju tožeče stranke Komisija z ukrepi, ki jih sprejela, da bi popravila svojo napako, očitno ni mogla odpraviti sporočila, katerega učinek erga omnes je bil gotov in dokončen. Tožeča stranka meni, da dejstvo, da je Komisija v odločbi z dne 7. junija 2018 odločila, da spornih dokumentov ne bo razkrila, ker bi to razkritje škodilo sodnima postopkoma, ki sta se proti Komisiji začela v zadevah T‑250/18 R in T‑250/18, ne le ne ustreza učinku erga omnes, ki ga ima razkritje, ampak potrjuje, da je bilo treba razkritje, ki je že povzročilo posege v navedena sodna postopka, obravnavati, kot da bo povzročilo druge prihodnje posege. Posledično tožeča stranka meni, da ima še vedno interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

30

Na drugem mestu tožeča stranka meni, da z odločbo z dne 7. junija 2018 ni bilo mogoče razveljaviti in nadomestiti izpodbijane odločbe predvsem zato, ker je bilo z zadnjenavedeno dovoljeno razkritje erga omnes spornih dokumentov med 5. marcem in 25. aprilom 2018. Izpodbijana odločba naj bi še naprej imela pravne učinke, ker sporne dokumente, ki jih je prosilec za dostop poslal tretjim osebam, te tretje osebe, ki so te dokumente dobile zakonito, še vedno lahko posredujejo drugim tretjim osebam, ne da bi bilo z odločbo z dne 7. junija 2018 to mogoče kakor koli spremeniti. Tožeča stranka meni, da z odločbo z dne 7. junija 2018 ni bilo mogoče razveljaviti in nadomestiti izpodbijane odločbe tudi zato, ker je bil namen odločbe z dne 7. junija 2018 razjasniti pristop Komisije do začetne in potrdilne prošnje za dostop v odnosu do prosilca za dostop. Komuniciranje Komisije s prosilcem za dostop med 20. in 25. aprilom 2018 naj bi imelo le omejen učinek na prihodnja pošiljanja spornih dokumentov tretjim osebam s strani prosilca za dostop, pri čemer naj ne bi imelo nobenega učinka na to, kako so te dokumente prej uporabljali prosilec za dostop ali tretje osebe, ki bi jih danes še vedno lahko uporabljale.

31

Na tretjem mestu tožeča stranka meni, da bi, tudi če bi bilo treba šteti, da je bila izpodbijana odločba nadomeščena z odločbo z dne 7. junija 2018, ohranila pravni interes zoper izpodbijano odločbo. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja, da izjemoma spor lahko ne postane brezpredmeten kljub umiku ali nadomestitvi akta, razglasitev ničnosti katerega se zahteva, če tožeča stranka ohrani zadosten interes za izdajo sodbe, s katero se ta akt formalno razglasi za ničen.

32

Tožeča stranka meni, da ima pravni interes in interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in sicer iz naslednjih razlogov:

33

Spomniti je treba, da le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe v smislu člena 263 PDEU (sodbe z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9; z dne 11. novembra 2004, Portugalska/Komisija, C‑249/02, EU:C:2004:7044, točka 35, in z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 51).

34

Za ugotovitev, ali je izpodbijani akt odločba, ki je lahko predmet ničnostne tožbe, je treba upoštevati vsebino zadevnega akta (glej v tem smislu sklep z dne 14. maja 2012, Sepracor Pharmaceuticals (Ireland)/Komisija, C‑477/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:292, točka 50 in navedena sodna praksa).

35

Poleg tega je treba spomniti, da akt, ki je umaknjen ali nadomeščen, v celoti izgine iz pravnega reda Unije. Umik akta ima torej običajno učinek ex tunc (glej v tem smislu sklepe z dne 28. maja 1997, Proderec/Komisija, T‑145/95, EU:T:1997:74, točka 26; z dne 14. septembra 2011, Italija/Komisija, T‑239/10, neobjavljen, EU:T:2011:471, točka 22, in z dne 8. junija 2017, Elevolution – Engenharia/Komisija, T‑691/16, neobjavljen, EU:T:2017:395, točka 28 in navedena sodna praksa).

36

V obravnavani zadevi je izpodbijani odločbi sledila potrdilna prošnja v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1049/2001, v kateri je prosilec za dostop Komisijo prosil, naj svoje stališče ponovno preuči. Generalni sekretar Komisije je v zvezi s to prošnjo na podlagi člena 8 Uredbe št. 1049/2001 sprejel odločbo z dne 7. junija 2018, v kateri je v celoti zavrnil dostop do spornih dokumentov.

37

Z odločbo z dne 7. junija 2018 je bila torej izpodbijana odločba umaknjena in nadomeščena (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 89, ter z dne 24. maja 2011, NLG/Komisija, T‑109/05 in T‑444/05, EU:T:2011:235, točka 102 in navedena sodna praksa). Ker je bila izpodbijana odločba le prvo stališče Komisije, ki je bilo v celoti nadomeščeno z odločbo z dne 7. junija 2018, je ta tista, s katero se je postopek končal in ki ima zato naravo odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2003, Co-Frutta/Komisija, T‑47/01, EU:T:2003:272, točke od 30 do 32).

38

Tako je ob vložitvi tožbe odločba z dne 7. junija 2018 že nadomestila izpodbijano odločbo, ki je torej zaradi nje izginila iz pravnega reda Unije, tako da ni več imela učinkov, niti v zvezi s tožečo stranko.

39

Zato je bila ta tožba na datum vložitve brez predmeta in jo je torej treba razglasiti za nedopustno.

40

Z različnimi trditvami, ki jih navaja tožeča stranka, se ta sklep ne more ovreči.

41

Res je bilo odločeno, da ničnostna tožba lahko ne postane brezpredmetna, kadar je akt, razglasitev ničnosti katerega se zahteva, umaknjen med postopkom in tožeča stranka vseeno ohrani zadosten interes za izdajo sodbe, s katero se ta akt razglasi za ničen (glej v tem smislu sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točke 47 in od 50 do 52, ter z dne 27. septembra 2002, Tideland Signal/Komisija, T‑211/02, EU:T:2002:232, točki 48 in 49, ter sklep z dne 14. septembra 2011, Italija/Komisija, T‑239/10, neobjavljen, EU:T:2011:471, točka 23).

42

Vendar je bila v obravnavani zadevi tožba tožeče stranke brez predmeta že ob vložitvi (glej točko 38 zgoraj).

43

Ker poleg tega tožeča stranka trdi, da bi bilo z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe mogoče preprečiti, da se nezakonitost, ki jo domnevno vsebuje, ne ponovi v prihodnje, je treba poudariti, da je vsaka od nezakonitosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka, tesno povezana s posebnimi okoliščinami te zadeve in da tožeča stranka ni zadostno utemeljila tveganja, da se ponovijo v prihodnosti. Nasprotno, ravnanje Komisije, opisano v točkah 5 in 6 zgoraj, po napačnem razkritju spornih dokumentov dokazuje, da tveganje ponovitve takega razkritja v prihodnosti ni gotovo.

44

Poleg tega tožeča stranka meni, da ima še vedno pravni interes, ker bi izpodbijana odločba, če ne bi bila razglašena za nično, še naprej veljala erga omnes, razen za prosilca za dostop, na katerega je bila naslovljena odločba z dne 7. junija 2018, zato je treba ugotoviti, da je ta presoja napačna. Kot je bilo navedeno v točki 37 zgoraj, je bila izpodbijana odločba nadomeščena z odločbo z dne 7. junija 2018. Tako ni mogoče trditi, da izpodbijana odločba po sprejetju odločbe z dne 7. junija 2018 še naprej velja za osebe, ki niso prosilec za dostop.

45

Nazadnje, ker tožeča stranka utemeljuje pravni interes zaradi delnega razkritja spornih dokumentov po sprejetju izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe položaja ne bo mogoče povrniti v prvotno stanje. Čeprav ima sodba Splošnega sodišča, s katero se razglasi ničnost izpodbijane odločbe, zaradi pravnomočnosti učinek erga omnes in zato ta odločba retroaktivno izgine za vse posameznike (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2006, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya/Komisija, C‑442/03 P in C‑471/03 P, EU:C:2006:356, točka 43 in navedena sodna praksa), se namreč s tako razglasitvijo ničnosti ne odpravijo učinki, nastali zaradi razkritja spornih dokumentov po sprejetju navedene odločbe. Razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe tako ne bi obrnila učinkov razkritja spornih dokumentov, ker je seznanitev vseh oseb, ki so prebrale te dokumente, s temi informacijami takojšnja in nepovratna. Razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe torej tožeči stranki ne bi mogla zagotoviti koristi.

46

Odločitev Splošnega sodišča, da kot nedopustno zavrže ničnostno tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi neobstoja predmeta, vseeno ne vpliva na možnost tožeče stranke, da vloži odškodninsko tožbo, če meni, da ji je izvršitev izpodbijane odločbe povzročila škodo. Na podlagi načela samostojnosti pravnih sredstev lahko namreč stranka vloži odškodninsko tožbo, pri čemer ji ni treba zahtevati razglasitve ničnosti nezakonitega akta, s katerim ji je bila povzročena škoda (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 1999, Komisija/AssiDomän Kraft Products in drugi, C‑310/97 P, EU:C:1999:407, točka 59, ter z dne 28. februarja 2018, Vakakis kai Synergates/Komisija, T‑292/15, EU:T:2018:103, točka 30).

47

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno.

48

Komisija meni, da je treba tožeči stranki naložiti plačilo stroškov, ker je na eni strani tožba nedopustna in ker je na drugi strani ob vložitvi tožbe morala vedeti, da pošiljanje spornih dokumentov zaradi napake nima nobenega učinka, da je bila vložena potrdilna prošnja za dostop in da je Komisija sprejela odločbo na podlagi te prošnje, v kateri je ustrezno upoštevala njene interese.

49

Tožeča stranka meni, da je treba Komisiji naložiti plačilo vseh stroškov, ker je treba zavrniti njen ugovor nedopustnosti in ker je generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe v sklepnih predlogih v združenih zadevah Mobit in Autolinee Toscane (C‑350/17 in C‑351/17, EU:C:2018:869) zavrnil razlago Komisije o obsegu Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 (UL 2007, L 315, str. 1).

50

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s predlogom Komisije naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

sklenilo: