—

razglasi za ničen sklep ECB št. ECB-SSM-2018-FRBNP-17 z dne 26. aprila 2018, v delu v katerem se z njim nalaga odštetje NZP, sklenjenih z Enotnim skladom za reševanje (ESR), nacionalnimi skladi za reševanje in SJV, od navadnega lastniškega kapitala prvega reda na posamični, subkonsolidirani in konsolidirani podlagi, zlasti odstavke 9.1, 9.2 in 9.3 tega sklepa;

—

ECB naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj pravne podlage. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se s spornim sklepom ustvarja novo splošno pravilo, ki očitno presega pravni okvir za bonitetni nadzor, ki ga opravlja tožena stranka.

Tožena stranka naj bi poleg tega s tem, da je sklep sprejela brez predhodne analize tveganja plačilne nesposobnosti in likvidnosti ter brez upoštevanja profila tveganosti tožeče stranke, prekoračila pooblastila, določena v členu 4(1)(f) in členu 16 Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL 2013, L 287, str. 63) (v nadaljevanju: Uredba o enotnem mehanizmu nadzora).

Tožeča stranka nazadnje meni, da člen 16(1)(c) Uredbe o enotnem mehanizmu nadzora Evropske centralne banke (ECB) ne pooblašča za zagotavljanje „boljšega informiranja o tveganjih“ in da člen 4(1)(f) in člen 16(2)(d) Uredbe o enotnem mehanizmu nadzora ne dajeta pravne podlage za sprejetje previdnostnih ukrepov glede zunajbilančnih elementov.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi tožena stranka napačno razlagala besedila Skupnosti, s katerimi se uvaja možnost kreditnih institucij, da uporabijo nepreklicne zaveze za plačilo (NZP), da bi odplačale del njihovih obveznosti nasproti skladom za reševanje in sistemom jamstva za vloge (SJV). Izpodbijani sklep naj bi nasprotoval ciljem in namenu upoštevnih pravnih pravil, ker naj ne bi upošteval namena zakonodajalca, ki je razviden iz uveljavitve teh instrumentov. S tem naj bi ta sklep zadevnim določbam odvzel polni učinek.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, ker naj bi bila naložitev odštetja NZP od lastnih sredstev neprimerna in nepotrebna glede na tveganje, ki je popolnoma hipotetično in že pokrito. Po mnenju tožeče stranke je ta ukrep nesorazmeren glede na cilj, ki ga je zastavila sama ECB, da je treba „zagotoviti primerno informiranje o finančnih tveganjih“.

4.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji in na kršitev načela dobrega upravljanja. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka, s tem da je izbrala orodje (odštetje od lastnih sredstev), ki je očitno neprimerno glede na cilj, za katerega trdi, da ga želi doseči, (zagotovitev primernega informiranja o tveganjih), kršila načelo dobrega upravljanja, ker iz lastne presoje ni potegnila ustreznih zaključkov.