1.

Ali je nacionalna sodna praksa, ki ohranitev prisilnega ukrepa „pripora“ (štiri mesece po prijetju obdolženca) pogojuje z obstojem „utemeljenega suma“, razumljenega kot zgolj ugotovitev „na prvi pogled“, da je obdolženec lahko storil zadevno kaznivo dejanje, združljiva s členom 3, členom 4(1), drugi stavek, členom 10, uvodno izjavo 16, četrti in peti stavek, in uvodno izjavo 48 Direktive 2016/343 ( 1 ) ter s členoma 47 in 48 Listine [Evropske unije o temeljnih pravicah]?

Če je odgovor nikalen, ali je nacionalna sodna praksa, v kateri je „utemeljen sum“ razumljen kot velika verjetnost, da je obdolženec storil zadevno kaznivo dejanje, združljiva z zgoraj navedenimi določbami?

2.

Ali je nacionalna sodna praksa, ki sodišču, ki odloča o predlogu za spremembo že sprejetega prisilnega ukrepa „pripora“, nalaga obveznost, da svojo odločitev obrazloži, ne da bi primerjalo obremenilne in razbremenilne dokaze, tudi če je obdolženčev odvetnik podal trditve v tem smislu – pri čemer je edini razlog za to omejitev, da mora sodišče ohraniti svojo nepristranskost, če bi mu bila ta zadeva dodeljena v odločanje po vsebini – združljiva s členom 4(1), drugi stavek, členom 10, uvodno izjavo 16, četrti in peti stavek, in uvodno izjavo 48 Direktive 2016/343 ter s členom 47 Listine [Evropske unije o temeljnih pravicah]?

Če je odgovor nikalen, ali je nacionalna sodna praksa, v skladu s katero sodišče podrobneje in natančneje preuči dokaze ter poda jasen odgovor na trditve obdolženčevega odvetnika, tudi če s tem tvega, da ne bo moglo obravnavati zadeve ali izdati dokončne odločbe o krivdi, če mu bo navedena zadeva dodeljena v odločanje po vsebini – kar bi pomenilo, da bo o tej zadevi vsebinsko odločalo drugo sodišče – združljiva z zgoraj navedenimi določbami?