–

za SC Blue Air - Airline Management Solutions SRL M. Popa, avocat,

–

za romunsko vlado C.-R. Canţăr, L. Liţu in A. Wellman, agenti,

–

za nemško vlado sprva T. Henze, M. Hellmann, E. Lankenau in A. Berg, nato pa zadnji trije, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo L. Nicolae in N. Yerrell, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4, 7, 8 in 12 Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Radujem-Lucianom Rusujem in Oano-Mario Rusu na eni strani ter SC Blue Air - Airline Management Solutions SRL (v nadaljevanju: Blue Air) na drugi glede odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki sta jo prvonavedena utrpela zaradi zavrnitve vkrcanja.

3

Člen 29 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila podpisana 28. maja 1999 v Montrealu in v imenu Evropske unije odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/CE z dne 5. aprila 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491), določa:

„Pri prevozu potnikov, prtljage in tovora se lahko vsak zahtevek za odškodnino, ne glede na pravni temelj, ki je lahko ta konvencija, pogodba, nedopustno ravnanje ali drug pravni temelj, vloži le pod pogoji in omejitvami odgovornosti, kakor so določeni v tej konvenciji, brez poseganja v vprašanje, kdo so osebe, ki imajo pravico tožiti, in kakšne so njihove pravice. V takšni tožbi ni mogoče zahtevati kaznovalne, odvračilne ali druge odškodnine, katere namen ni povračilo škode.“

4

V uvodnih izjavah 1, 10 in 20 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

[…]

5

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu, uvaja minimalne pravice potnikov ob:

6

Člen 4(3) navedene uredbe določa:

„Kadar je vkrcanje potnikom zavrnjeno proti njihovi volji, jim dejanski letalski prevoznik takoj izplača odškodnino v skladu s členom 7 in ponudi pomoč v skladu s členoma 8 in 9.“

7

Člen 7(1)(b) te uredbe določa:

„Pri sklicevanju na ta člen potniki prejmejo odškodnino v višini:

[…]

[…]“

8

Člen 8(1) Uredbe št. 261/2004 določa:

„Pri sklicevanju na ta člen se potnikom ponudi izbira med:

9

Člen 12(1) te uredbe določa:

„Ta uredba ne posega v pravice potnika do dodatne odškodnine. Odškodnina, ki je odobrena na podlagi te uredbe, se lahko odšteje od takšne odškodnine.“

10

Člen 1350 codul civil (civilni zakonik) določa:

„(1) Vsaka od pogodbenih strank je dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost.

(2) Če obveznosti ne izpolni iz neupravičenega razloga, je drugemu odgovorna za škodo in jo je dolžna povrniti v skladu z zakonom.

(3) Če zakon ne določa drugače, nobena od pogodbenih strank nima pravice neuporabiti določbe o pogodbeni odgovornosti in izbrati druge, zanjo bolj ugodne določbe.“

11

Člen 1530 civilnega zakonika določa:

„Upnik ima pravico do povrnitve škode, ki mu jo je povzročil dolžnik, če je ta škoda neposredna in neizogibna posledica neizpolnitve obveznosti iz neupravičenega oziroma krivdnega razloga.“

12

Člen 1531 civilnega zakonika določa:

„(1) Upnik ima pravico do popolne odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnitve.

(2) Škoda zajema upnikovo dejansko zmanjšanje premoženja in izgubljeni dobiček. Pri določanju obsega škode se, do razumne mere, upoštevajo tudi stroški, ki jih je upnik plačal, da je preprečil oziroma omejil škodo.

(3) Upnik ima tudi pravico do povrnitve nepremoženjske škode.“

13

Člen 1533 civilnega zakonika določa:

„Dolžnik odgovarja le za škodo, ki jo je predvidel ali ki bi jo lahko predvidel ob sklenitvi pogodbe kot možno posledico neizpolnitve, razen v primeru namerne neizpolnitve ali neizpolnitve iz hude malomarnosti. Tudi v tem zadnjem primeru odškodnina zajema le to, kar je neposredna in neizogibna posledica neizpolnitve obveznosti.“

14

Člen 1534 civilnega zakonika določa:

„(1) Če za nastalo škodo zaradi krivdne storitve ali opustitve odgovarja tudi upnik, se odškodnina sorazmerno zmanjša. Ta določba velja tudi v primeru, da je škoda delno nastala zaradi dogodka, za katerega je tveganje prevzel upnik.

(2) Dolžnik ne odgovarja za škodo, ki bi jo lahko upnik preprečil, če bi ravnal z minimalno skrbnostjo.“

15

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta pri družbi Blue Air rezervirali dve letalski vozovnici za potovanje 6. septembra 2016 iz Bacăua (Romunija) v London (Združeno kraljestvo), kjer živita in delata.

16

Ob vkrcanju na letalo sta bili tožeči stranki iz postopka v glavni stvari obveščeni, da let ne bo izveden s prvotno predvidenim letalom, temveč z drugim, ki pa ima manjšo kapaciteto in zato njuno vkrcanje ni bilo več mogoče.

17

Posledično je bilo načrtovano, da bo prevoz tožečih strank iz postopka v glavni stvari opravljen z drugim letom, ki ga je zagotovila družba Blue Air, ti tožeči stranki pa sta tako prispeli v London 11. septembra 2016.

18

Zaradi teh dogodkov je družba Blue Air vsaki od tožečih strank iz postopka v glavni stvari ponudila brezplačno letalsko vozovnico, veljavno do 24. marca 2017, ki sta jo tožeči stranki iz postopka v glavni stvari zavrnili, ker sta menili, da je nastala škoda višja od vrednosti ene vozovnice.

19

Nato je družba Blue Air tožečima strankama iz postopka v glavni stvari v skladu z Uredbo št. 261/2004 ponudila odškodnino v višini 400 EUR na osebo. V zvezi s tem sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari menili, da je namen zadevne odškodnine le povrnitev nastale nepremoženjske škode, ne pa tudi premoženjske škode, ki jo zajema institut „dodatne odškodnine“.

20

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta zato vložili tožbo pri Judecătoria Bacău (prvostopenjsko sodišče v Bacăuu, Romunija). Pred tem sodiščem sta zahtevali, naj se družbi Blue Air naloži plačilo 437 EUR in 386 EUR za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dohodka. Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta nato pojasnili zneske dejansko izgubljenega dohodka. Poleg tega sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari zahtevali vsaka 1500 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Navedli sta tudi, da je bil proti R.‑L. Rusuju sprožen postopek odpovedi delovnega razmerja, ki pa se je zaključil le z opominom.

21

Družba Blue Air je navedla, da tožeči stranki iz postopka v glavni stvari nimata pravice do odškodnine iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 261/2004 v višini več kot 400 EUR, saj nista izrecno zahtevali prevoza takoj, ko je bilo mogoče, z drugim letalskim prevoznikom in po spremenjeni poti, temveč sta soglašali s tem, da letita 11. septembra 2016. Poleg tega je družba Blue Air trdila, da bi v primeru, da bi tožeči stranki iz postopka v glavni stvari zahtevali alternativni let, poiskala let, s katerim bi lahko prispeli v namembni kraj.

22

Judecătoria Bacău (prvostopenjsko sodišče v Bacăuu) je delno ugodilo tožbi in družbi Blue Air naložilo plačilo odškodnine v višini 400 EUR vsaki od tožečih strank iz postopka v glavni stvari iz naslova nepremoženjske škode ter zavrnilo njune ostale zahtevke.

23

Zoper sodbo Judecătoria Bacău (prvostopenjsko sodišče v Bacăuu) so tako tožeči stranki iz postopka v glavni stvari kot tudi družba Blue Air vložile pritožbo na predložitveno sodišče, ki meni, da je treba razjasniti nekatere vidike v zvezi z razlago členov 4, 7, 8 in 12 Uredbe št. 261/2004.

24

V teh okoliščinah je Tribunalul Bacău (višje sodišče v Bacăuu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

S prvim, drugim, petim in devetim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1)(b) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da je namen zneska, določenega v tej določbi, povrnitev škode, kot je izguba dohodka, ali pa taka škoda spada v okvir dodatne odškodnine iz člena 12(1) te uredbe. Poleg tega predložitveno sodišče sprašuje, kako je treba določiti to škodo glede na navedeno uredbo.

26

Najprej je treba opozoriti, da je namen Uredbe št. 261/2004 zagotavljati visoko raven varstva letalskih potnikov, ne glede na to, ali so v položaju, v katerem jim je bilo zavrnjeno vkrcanje, je let odpovedan ali ima veliko zamudo, saj so bile vsem povzročene podobne velike težave in nevšečnosti, povezane z letalskim prevozom (sodba z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07, EU:C:2009:716, točka 44).

27

V tem okviru člen 7(1) Uredbe št. 261/2004 na prvem mestu določa odškodnino za potnike, ki se v znesku spreminja zlasti glede na razdaljo leta. Natančneje, ta člen 7(1)(b) določa odškodnino v višini 400 EUR za vse lete znotraj Skupnosti nad 1500 kilometrov in za vse druge lete med 1500 in 3500 kilometri.

28

Namen zneskov, ki jih določa člen 7(1) Uredbe št. 261/2004, je standardizirano in takojšnje povračilo škode, ki jo pomenijo nevšečnosti, ki so med drugim posledica, tako kot v postopku v glavni stvari, zavrnitve vkrcanja potnikom v letalskem prevozu, ne da bi se potnikom povzročale nevšečnosti, ki so nujno povezane z vlaganjem odškodninskih tožb pri pristojnih sodiščih (glej po analogiji sodbo z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 45).

29

Samo besedilo člena 4(3) Uredbe št. 261/2004, ki napotuje na člen 7 te uredbe, namreč zadevnemu letalskemu prevozniku nalaga takojšnje plačilo odškodnine potnikom, ki jim je ta prevoznik zavrnil vkrcanje proti njihovi volji.

30

Namen takih pavšalnih zneskov je povračilo samo za škodo, ki je skoraj enaka za vse zadevne potnike (glej po analogiji sodbi z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 43, in z dne 23. oktobra 2012, Nelson in drugi, C‑581/10 in C‑629/10, EU:C:2012:657, točka 52).

31

Niti člen 7(1) Uredbe št. 261/2004 niti ta uredba kot celota pa ne določata odškodnine za individualno škodo, ki je neločljivo povezana z razlogom za potovanje zadevnih potnikov in je za njeno nadomestitev potrebna ocena obsega nastale škode za vsak primer posebej, zaradi česar se lahko povrne samo naknadno in individualno (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 43).

32

V postopku v glavni stvari sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari po zavrnitvi vkrcanja utrpeli izgubo dohodka, ki je nastala, ker nista mogli priti na delo, kar je posledica zamude prihoda v namembni kraj.

33

Tako izgubo dohodka pa je treba šteti za individualno škodo, ki je neločljivo povezana s posebnim položajem zadevnih potnikov in za katero je potrebna ocena obsega tako nastale škode za vsak primer posebej.

34

Zato taka škoda ne spada v okvir dodatne odškodnine iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 261/2004.

35

Na drugem mestu je treba omeniti, da se v skladu s členom člen 12(1), prvi stavek, Uredbe št. 261/2004 ta uredba uporablja brez poseganja v pravico potnika do dodatne odškodnine.

36

Iz tega besedila izhaja, da Uredba št. 261/2004 ne more biti ovira za to, da se oškodovanemu potniku plača odškodnina za njemu lastno škodo, ki jo je treba oceniti individualno in naknadno, kolikor mu nacionalno ali mednarodno pravo priznavata pravico do takšne odškodnine, pod pogojem, da ta odškodnina dopolnjuje pavšalno odškodnino iz te uredbe.

37

Odškodnino pa je treba šteti za dodatno v smislu člena 12(1) Uredbe št. 261/2004, kadar izvira iz ene od situacij, ki so določene v členu 1(1) te uredbe in ki so vir nevšečnosti, za katere je v skladu s to uredbo določena takojšnja in standardizirana odškodnina.

38

V obravnavanem primeru ni sporno, da je izguba dohodka, na eni strani, lastna tožečima strankama iz postopka v glavni stvari ter mora biti ocenjena individualno in naknadno in, na drugi strani, da izvira iz zavrnitve vkrcanja proti njuni volji, pri čemer je za s tem povezane nevšečnosti v skladu z Uredbo št. 261/2004 določena takojšnja in standardizirana odškodnina.

39

V teh okoliščinah je treba tako izgubo dohodka šteti za škodo, ki je lahko predmet dodatne odškodnine iz člena 12(1) Uredbe št. 261/2004.

40

Na tretjem mestu, kot je razvidno iz točke 31 te sodbe, Uredba št. 261/2004 ne določa odškodnine za individualno škodo, kot je izguba dohodka, zato mora predložitveno sodišče na ustrezni pravni podlagi določiti in presoditi različne sestavne elemente te škode, vključno z – glede na primer – vedenjem oškodovanih potnikov, in obseg odškodnine za navedeno škodo.

41

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo, drugo, peto in deveto vprašanje odgovoriti, prvič, da je treba člen 7(1)(b) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da namen zneska iz te določbe ni povračilo škode, kot je izguba dohodka, drugič, da ta škoda lahko spada v okvir dodatne odškodnine iz člena 12(1) te uredbe ter, tretjič, da mora predložitveno sodišče na ustrezni pravni podlagi določiti in presoditi različne sestavne elemente te škode in obseg odškodnine.

42

S tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 261/2004 in zlasti njen člen 12(1), drugi stavek, razlagati tako, da pristojnemu nacionalnemu sodišču omogoča, da odškodnino, ki je odobrena v skladu s to uredbo, odšteje od dodatne odškodnine, vendar ga k temu ne zavezuje. Poleg tega sprašuje, kateri so pogoji, na podlagi katerih lahko pristojno nacionalno sodišče izvede to odštetje.

43

V zvezi s tem člen 12(1), drugi stavek, Uredbe št. 261/2004 določa, da se odškodnina, ki je odobrena na podlagi te uredbe, lahko odšteje od dodatne odškodnine.

44

Iz tega jasnega besedila tako izhaja, da člen 12(1), drugi stavek, Uredbe št. 261/2004 ne zahteva takega odštetja, vendar tudi ne nasprotuje morebitni izvedbi tega odštetja.

45

Kot je bilo navedeno v točkah 35 in 36 te sodbe, lahko namreč nacionalno ali mednarodno pravo zadevnemu potniku podeljujeta pravico do dodatne odškodnine, Uredba št. 261/2004 pa se uporabi, kot izhaja iz njenega člena 12(1), prvi stavek, brez poseganja v to pravico.

46

Poleg tega iz člena 12(1) Uredbe št. 261/2004, ob upoštevanju obeh stavkov skupaj, izhaja, da te uredbe ni mogoče razlagati tako, da predpisuje kakršne koli pogoje, s katerimi bi bilo mogoče omejiti pristojnost pristojnega nacionalnega sodišča, da izvede morebitno odštetje odškodnine, ki je s to uredbo odobrena, od dodatne odškodnine. Obstoj takih pogojev torej ne bi bil združljiv s členom 12(1), drugi stavek, navedene uredbe.

47

Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 261/2004, zlasti njen člen 12(1), drugi stavek, razlagati tako, da pristojnemu nacionalnemu sodišču omogoča, da odškodnino, ki je odobrena v skladu s to uredbo, odšteje od dodatne odškodnine, vendar ga k temu ne zavezuje, pri čemer navedena uredba za pristojno nacionalno sodišče ne predpisuje pogojev, na podlagi katerih bi to sodišče lahko to odštetje izvedlo.

48

S šestim in osmim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(3) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 8(1) te uredbe razlagati tako, da dejanskemu letalskemu prevozniku nalaga dolžnost podati zadevnim potnikom celovite informacije o vseh možnostih, ki so določene v drugi od teh določb, ali pa ta določba nalaga tudi zadevnim potnikom, da dejavno prispevajo k iskanju informacij v ta namen.

49

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da člen 4(3) Uredbe št. 261/2004 med drugim določa, da dejanski letalski prevoznik, ki zavrne vkrcanje potnikom proti njihovi volji, tem ponudi pomoč v skladu s členom 8 te uredbe.

50

Nato, člen 8(1) Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Pravica do povračila stroškov ali spremembe poti“, določa, da se potnikom ponudi izbira med tremi možnostmi, ki so določene v tem členu, to je v bistvu, prvič, povračilo stroškov in – v tem primeru – povratni let na izhodiščno mesto odhoda takoj, ko je mogoče, drugič, sprememba poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj takoj, ko je mogoče, in tretjič, sprememba poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj pozneje, ko potnikom ustreza, glede na razpoložljivost sedežev.

51

Poleg tega je v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 261/2004 povzeto bistvo navedene izbire, tako da je navedeno, da bi morali potniki, ki jim je bilo proti njihovi volji zavrnjeno vkrcanje, imeti bodisi možnost odpovedati svoj let s povračilom plačila za vozovnice bodisi let nadaljevati pod zadovoljivimi pogoji.

52

Nazadnje, iz uvodne izjave 20 Uredbe št. 261/2004 je zlasti razvidno, da morajo biti potniki, ki jim je bilo vkrcanje zavrnjeno, celovito obveščeni o svojih pravicah, da jih lahko učinkovito uveljavljajo.

53

Iz skupne obravnave vseh teh določb in uvodnih izjav Uredbe št. 261/2004 izhaja, na prvem mestu, da mora letalski prevoznik, ki je zavrnil vkrcanje potnikom, tem ponuditi pomoč predvsem s ponudbo izbire pod pogoji, ki jih člen 8(1) te uredbe določa v točkah od (a) do (c).

54

To tudi pomeni, na drugem mestu, da morajo biti s takšno ponudbo potnikom, ki jim je bilo zavrnjeno vkrcanje, zagotovljene potrebne informacije, da se jim omogoči učinkovita izbira, in sicer da bodisi odpovejo svoj let s povračilom plačila za vozovnice bodisi nadaljujejo prevoz do svojega končnega namembnega kraja pod primernimi pogoji prevoza, v najkrajšem možnem času ali pozneje.

55

Iz tega izhaja, na tretjem mestu, da pravica potnika, ki mu je bilo zavrnjeno vkrcanje, do pomoči s strani zadevnega letalskega prevoznika, ki vključuje pravico, da se mu ponudijo potrebni podatki za učinkovito in ozaveščeno izbiro, ne more pomeniti nobene obveznosti dejavno prispevati k iskanju podatkov, ki jih mora vsebovati ponudba tega prevoznika.

56

V skladu z navedenim je treba na šesto in osmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(3) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 8(1) te uredbe razlagati tako, da dejanskemu letalskemu prevozniku nalaga dolžnost podati zadevnim potnikom celovite informacije o vseh možnostih, ki so določene v drugi od teh določb, zadevni potniki pa nimajo nobene obveznosti dejavno prispevati k iskanju informacij v ta namen.

57

S sedmim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1)(b) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da za namene te določbe dokazno breme, da je bila sprememba poti izvedena v najkrajšem možnem času, nosi dejanski letalski prevoznik, ali tako, da to breme nosijo zadevni potniki.

58

Kot je razvidno iz točk 53 in 54 te sodbe, ima letalski prevoznik, ki je potnikom zavrnil vkrcanje, dolžnost tem potnikom ponuditi pomoč, zato da se jim omogoči učinkovita in ozaveščena izbira med različnimi možnostmi, ki jih člen 8(1) te uredbe določa v točkah od (a) do (c).

59

Tako mora dejanski letalski prevoznik zadevnim potnikom predlagati tudi možnost spremembe poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj takoj, ko je mogoče, v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 261/2004.

60

Pri podaji konkretnega predloga mora dejanski letalski prevoznik upoštevati in združiti več upoštevnih dejavnikov, ki nanj vplivajo, zlasti čas prihoda v končni namembni kraj po načrtovani spremembi poti, pogoje, pod katerimi se načrtovana sprememba poti lahko izvede, in to, ali je zadevna sprememba poti izvedljiva z njegovimi lastnimi sredstvi oziroma je za to potrebna pomoč drugega letalskega prevoznika, v tem primeru glede na njegovo razpoložljivost.

61

Odgovornost zadevnega letalskega prevoznika predlagati in organizirati spremembo poti v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 261/2004 torej obsega dokazno breme, da je bila tako organizirana sprememba poti izvedena v najkrajšem možnem času.

62

V skladu z zgoraj navedenim je treba na sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1)(b) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da za namene te določbe dokazno breme, da je bila sprememba poti izvedena v najkrajšem možnem času, nosi dejanski letalski prevoznik.

63

Ker je ta postopek za stranke iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: