Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62018CC0798

    Sklepni predlogi generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja, predstavljeni 29. oktobra 2020.
    Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi proti Ministero dello Sviluppo Economico in Gestore dei servizi energetici (GSE) SpA.
    Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio.
    Predhodno odločanje – Okolje – Člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj – Pogodba o energetski listini – Člen 10 – Uporaba – Direktiva 2009/28/ES – Člen 3(3)(a) – Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov – Proizvodnja električne energije v sončnih fotonapetostnih elektrarnah – Sprememba programa podpore.
    Združeni zadevi C-798/18 in C-799/18.

    ECLI identifier: ECLI:EU:C:2020:876

     SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

    HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,

    predstavljeni 29. oktobra 2020 ( 1 )

    Združeni zadevi C‑798/18 in C‑799/18

    Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi (C‑798/18),

    Athesia Energy Srl in drugi (C‑799/18),

    proti

    Ministero dello Sviluppo Economico,

    Gestore dei servizi energetici (GSE) SpA,

    ob udeležbi

    Elettricità Futura – Unione delle Imprese Elettriche italiane,

    Confederazione Generale dell’Agricoltura Italiana – Confagricoltura

    (Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija))

    „Predhodno odločanje – Okolje – Direktiva 2009/28/ES – Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov – Proizvodnja električne energije s sončnimi fotonapetostnimi elektrarnami – Programi podpore – Sprememba spodbud, ki so že odobrene, vendar njihovo plačilo še ni zapadlo – Člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Svoboda gospodarske pobude – Lastninska pravica – Pojem ‚lastnina‘ – Legitimno pričakovanje – Pogodba o energetski listini – Člen 10“

    I. Uvod

    1.

    Italijanski zakonodajalec je želel leta 2014 kot odgovor na razmah sektorja fotonapetostne energije znižati spodbude za upravljavce v tem sektorju na ozemlju te države.

    2.

    Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je 17. decembra 2018 vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), se nanašata na združljivost take reforme s pravom Unije ter, natančneje, na morebitne omejitve, postavljene s členoma 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki se nanašata na svobodo gospodarske pobude oziroma lastninsko pravico.

    3.

    Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med precejšnjim številom upravljavcev fotonapetostnih elektrarn v Italiji in Federazione Nazionale delle Imprese Elettrotecniche ed Elettroniche (nacionalna zveza podjetij v sektorju elektrotehnike in elektronike) (v nadaljevanju: Anie) ( 2 ) na eni strani ter Ministero dello Sviluppo economico (ministrstvo za gospodarski razvoj, Italija) in Gestore dei servizi energetici (GSE) SpA (v nadaljevanju: družba GSE), delniško družbo, katere kapital je v celoti v lasti Ministero dell'Economia e delle Finanze (ministrstvo za gospodarstvo in finance, Italija), na drugi strani.

    4.

    Posebnost obravnavanih zadev je to, da je družba GSE s temi upravljavci sklenila pogodbe, v katerih so bile za dvajsetletno obdobje določene spodbude, in sicer v okviru programa podpore, katerega namen je bil v italijansko pravo prenesti zaporedni evropski direktivi s področja spodbujanja uporabe energije iz obnovljivih virov. ( 3 )

    5.

    Reforma, ki jo je izvedel italijanski zakonodajalec, se umešča v ta posebni zakonodajni okvir, njen namen pa je za navedene upravljavce neugodno spremeniti spodbude, katerih izplačilo je bilo na podlagi teh pogodb določeno, ni pa še zapadlo.

    6.

    V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na razlago členov 16 in 17 Listine ter člena 10 Pogodbe o energetski listini ( 4 ) v povezavi s členom 216(2) PDEU ( 5 ).

    7.

    Ob koncu teh sklepnih predlogov bom Sodišču predlagal, naj odloči, da člena 16 in 17 Listine ne nasprotujeta reformi, kakršno je izvedel italijanski zakonodajalec. Poleg tega bom še pojasnil, zakaj menim, da se člen 10 Energetske listine v povezavi s členom 216(2) PDEU v obravnavanih zadevah ne uporablja.

    II. Pravni okvir

    A. Mednarodno pravo

    8.

    Člen 10(1) Energetske listine, naslovljen „Pospeševanje, varstvo in obravnavanje naložb“, določa:

    „1.   Vsaka pogodbenica v skladu z določbami te pogodbe spodbuja in ustvarja ustaljene, nepristranske, ugodne in pregledne razmere za investitorje drugih pogodbenic za uresničevanje naložb na svojem območju. Pri tem se tudi zavezuje, da za naložbe investitorjev drugih pogodbenic vedno zagotovi pošteno in nepristransko obravnavanje. Take naložbe uživajo tudi najtrajnejše varstvo in varnost in nobena pogodbenica na noben način ne sme z nerazumnimi ali diskriminacijskimi ukrepi ovirati njihovega upravljanja, ohranjanja, uporabe, izkoriščanja ali razpolaganja z njimi […]“.

    B. Pravo Unije

    9.

    V uvodni izjavi 25 Direktive 2009/28 je navedeno:

    „Države članice imajo različne možnosti za razvoj obnovljive energije in na nacionalni ravni uporabljajo različne programe podpore za energijo iz obnovljivih virov […] Za dobro delovanje nacionalnih programov podpore je bistvenega pomena, da lahko države članice nadzorujejo učinke in stroške svojih nacionalnih programov podpore v skladu s svojim potencialom. Pomembno sredstvo za doseganje cilja te direktive je, da se zagotovi pravilno delovanje nacionalnih programov podpore, kot v skladu z Direktivo 2001/77/ES, da bi ohranili zaupanje vlagateljev, državam članicam pa omogočili, da predvidijo učinkovite nacionalne ukrepe za izpolnjevanje ciljev. […]“.

    10.

    Člen 3 te direktive, naslovljen „Obvezni nacionalni splošni cilji in ukrepi za uporabo energije iz obnovljivih virov“, določa:

    „1.   Vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov […] v končni bruto porabi energije v letu 2020 najmanj enak njenemu nacionalnemu splošnemu cilju za delež energije iz obnovljivih virov v tem letu, določenemu v tretjem stolpcu razpredelnice v delu A Priloge I […]

    […]

    3.   Da bodo države članice dosegle cilje iz odstavkov 1 in 2 tega člena, lahko med drugim uporabijo naslednje ukrepe:

    (a)

    programe podpore;

    […]“.

    C. Italijansko pravo

    11.

    Člen 26 uredbe-zakona št. 91/2014 ( 6 ) določa:

    „1.   Da bi se izboljšala uporaba časa, potrebnega za zbiranje in izplačevanje spodbud, ter omogočila večja vzdržnost politike podpore obnovljivim virom energije, se spodbujevalne tarife za električno energijo, proizvedeno v sončnih fotonapetostnih elektrarnah […], izplačajo v skladu s pravili, določenimi s tem členom.

    2.   [Družba GSE] od druge polovice leta 2014 izplačuje spodbujevalne tarife iz odstavka 1 v obliki stalnih mesečnih obrokov v višini 90 % ocenjene povprečne letne proizvodne zmogljivosti posamezne elektrarne v koledarskem letu proizvodnje, izravnalni znesek, ki je odvisen od dejanske proizvodnje, pa izplača do 30. junija prihodnjega leta. Operativna pravila opredeli družba GSE v 15 dneh po objavi te uredbe, odobri pa jih minister za gospodarski razvoj z uredbo.

    3.   Od 1. januarja 2015 se spodbujevalna tarifa za energijo, proizvedeno v elektrarnah z nazivno močjo nad 200 kW, preoblikuje v skladu z eno od naslednjih možnosti, za katero se gospodarski subjekt odloči po lastni izbiri in o tem najpozneje do 30. novembra 2014 obvesti družbo GSE:

    (a)

    tarifa se izplačuje v obdobju 24 let po začetku obratovanja elektrarne in se naknadno preračuna na podlagi stopnje znižanja, izražene v odstotkih, iz tabele v Prilogi 2 k tej uredbi-zakonu;

    (b)

    tarifa se brez poseganja v dvajsetletno obdobje izplačevanja preoblikuje tako, da se določi prvo obdobje prejemanja, v katerem je spodbuda nižja od sedanje, in drugo obdobje, v katerem je spodbuda v enaki meri zvišana. Stopnje preoblikovanja, izražene v odstotkih, se določijo z uredbo ministra za gospodarski razvoj po posvetovanju z organom za električno energijo, zemeljski plin in vodovodni sistem, ki se izda do 1. oktobra 2014, da bi tako v primeru, če bi to možnost izbrali vsi upravičenci, v obdobju 2015–2019 zagotovili prihranek v višini najmanj 600 milijonov EUR letno v primerjavi z izplačili, obračunanimi na podlagi veljavnih tarif;

    (c)

    tarifa se brez poseganja v dvajsetletno obdobje izplačevanja zniža za določen odstotni delež spodbude, priznane na dan začetka veljavnosti te uredbe-zakona, za preostali del obdobja prejemanja spodbude, in sicer po naslednjem ključu:

    (1)

    6 % za elektrarne, katerih nazivna moč je višja od 200 kW, a ne presega 500 kW;

    (2)

    7 % za elektrarne, katerih nazivna moč je višja od 500 kW, a ne presega 900 kW;

    (3)

    8 % za elektrarne z nazivno močjo nad 900 kW.

    Če gospodarski subjekt o svoji izbiri ne obvesti družbe GSE, ta uporabi možnost iz točke (c).

    […]“.

    III. Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

    12.

    Družba GSE je v okviru italijanskega programa podpore proizvodnji energije iz obnovljivih virov (izvedenega z zakonskima uredbama št. 387/2003 ( 7 ) in 28/2011 ( 8 )) z upravljavci fotonapetostnih elektrarn z nazivno močjo nad 200 kW sklenila civilnopravne pogodbe, sestavljene na podlagi tipske pogodbe, ki jo je določil italijanski organ za električno energijo in plin. ( 9 ) Te pogodbe, ki naj bi se uporabljale 20 let, so določale redno izplačevanje spodbujevalnih tarif tem upravljavcem.

    13.

    V takih okoliščinah je bila leta 2014 sprejeta reforma za spremembo spodbud, katerih izplačilo je bilo na podlagi navedenih pogodb določeno, ni pa še zapadlo. Ta reforma, določena s členom 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, je zajemala dva sklopa. ( 10 )

    14.

    Po eni strani je člen 26(2) te uredbe-zakona od druge polovice leta 2014 določal, da se te spodbude izplačujejo v obliki stalnih mesečnih obrokov v višini 90 % ocenjene povprečne letne proizvodne zmogljivosti posamezne elektrarne v koledarskem letu proizvodnje. Izravnalni znesek, odvisen od dejanske proizvodnje, naj bi se odtlej izplačal šele naknadno (to je najpozneje do 30. junija prihodnjega leta), da se tako zagotovi morebitna uskladitev.

    15.

    Po drugi strani je bil s členom 26(3) navedene uredbe tem upravljavcem naložen prehod na drugačen tarifni sistem, v okviru katerega so bile določene tri možnosti, ki so bile zanje vse manj ugodne, z učinkom od 1. januarja 2015, torej pred iztekom veljavnosti pogodb, sklenjenih z družbo GSE.

    16.

    V tem okviru so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari predložitvenemu sodišču predlagale odpravo ministrskih uredb z dne 16. in 17. oktobra 2014, s katerima je bil izveden člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014. ( 11 )

    17.

    Predložitveno sodišče navaja, da je pri Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) vložilo pobudo za oceno ustavnosti člena 26(3) te uredbe-zakona. To je v odločbi z dne 24. januarja 2017 ( 12 ) odločilo, da ta člen ni v nasprotju z italijansko ustavo.

    18.

    Vendar predložitveno sodišče kljub temu meni, da Corte costituzionale (ustavno sodišče) v svoji odločbi ni odločilo o nekaterih vprašanjih, pomembnih za rešitev sporov, ki so mu predloženi. Natančneje, treba naj bi bilo z vidika prava Unije razjasniti, ali nacionalni zakonodajalec lahko sprejme ukrepe za znižanje spodbud, priznanih v okviru programa podpore za spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov, čeprav je bilo izplačevanje teh spodbud že določeno v pogodbah, sklenjenih s prejemniki.

    19.

    To sodišče se zlasti sprašuje, ali je člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 v nasprotju s členoma 16 in 17 Listine, ker naj bi bilo z njim poseženo v pravico prejemnikov do vzpostavitve in opravljanja gospodarske dejavnosti na podlagi navedenih pogodb. Iz istih razlogov se mu porajajo tudi dvomi glede združljivosti te določbe z Energetsko listino, v zvezi s katero opozarja, da njen člen 10(1) določa, da vsaka pogodbenica „spodbuja in ustvarja ustaljene, nepristranske, ugodne in pregledne razmere […] za uresničevanje naložb“.

    20.

    V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje v vsaki od združenih zadev predložilo to vprašanje:

    „Ali pravo [Unije] nasprotuje uporabi nacionalne določbe, kakršen je člen 26(2) in (3) uredbe-zakona [št. 91/2014], ki določa znatno zmanjšanje oziroma časovno zakasnitev izplačila spodbud, ki so že bile določene z zakonom in opredeljene v zadevnih pogodbah, sklenjenih med proizvajalci električne energije s fotonapetostno pretvorbo in javno družbo [GSE];

    zlasti pa, ali je navedena nacionalna določba združljiva s splošnimi načeli prava [Unije] glede varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, lojalnega sodelovanja in polnega učinka; s členoma 16 in 17 [Listine]; z Direktivo [2009/28] in s pravili glede programov podpore, ki jih ta določa; ter s členom 216(2) PDEU, zlasti v zvezi z [Energetsko listino]?“

    21.

    Sodišču so pisna stališča predložile tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, intervenientki v obravnavanih zadevah, in sicer Elettricità Futura – Unione delle Imprese Elettriche italiane in Confederazione Generale dell’Agricoltura Italiana – Confagricoltura, italijanska, češka, nemška, grška in španska vlada ter Evropska komisija.

    22.

    S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. februarja 2019 sta bili ti zadevi združeni za pisni del postopka in izdajo končne odločbe.

    23.

    Stranke so pisno odgovorile na vprašanja Sodišča.

    IV. Analiza

    24.

    S tema predlogoma za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče v bistvu pozvano, naj presodi, ali pravo Unije nasprotuje temu, da država članica zniža spodbude, ki so določene v okviru programa podpore in katerih namen je spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov v skladu s cilji, določenimi z evropskima direktivama, zaporedoma sprejetima na tem področju.

    25.

    Kot navaja predložitveno sodišče, se spora, ki sta mu bila predložena, umeščata v okvir obširnega nacionalnega spora. Isto sodišče je vložilo še tri enake predloge za sprejetje predhodne odločbe, ( 13 ) ki so trenutno v obravnavi pred Sodiščem. Poleg tega je začelo še več drugih držav članic po zgledu Italijanske republike revidirati ukrepe, ki so jih sprejele na svojem ozemlju za spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov. ( 14 )

    26.

    V oddelkih v nadaljevanju bom pojasnil, zakaj menim, da z reformo, kakršno je izvedel italijanski zakonodajalec v okoliščinah iz zadev iz postopkov v glavni stvari, ni poseženo v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico v smislu členov 16 in 17 Listine ter da bi bila kakršna koli omejitev pravic, zavarovanih s tema določbama, tudi če bi bila dokazana, vsekakor utemeljena in sorazmerna ob upoštevanju ciljev, ki si jih je Unija zastavila na področju spodbujanja uporabe energije iz obnovljivih virov (oddelek A). Poleg tega bom po jezikovni in teleološki razlagi Energetske listine ter, natančneje, njenega člena 10 ugotovil, da se ta določba za zadevi iz postopkov v glavni stvari ne uporablja (oddelek B).

    A. Člena 16 in 17 Listine

    1.   Uvodne ugotovitve

    27.

    Člen 16 Listine določa, da je „[s]voboda gospodarske pobude […] priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“. Varstvo, ki ga daje ta člen, zajema pravico do izvajanja gospodarske ali trgovske dejavnosti, pogodbeno svobodo in svobodno konkurenco, kakor je razvidno iz pojasnil k temu členu, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine upoštevati kot vodilo pri njeni razlagi. ( 15 )

    28.

    Člen 17 Listine v odstavku 1 določa, da ima „[v]sakdo […] pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.“

    29.

    V pojasnilih k temu členu je pojasnjeno, da ustreza členu 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP. ( 16 ) Iz navedenega v povezavi s členom 52(3) Listine izhaja, da ima lastninska pravica, varovana s členom 17 te listine, isti pomen in isti obseg, kot ju zanjo določa EKČP, pri čemer se na podlagi prava Unije vseeno lahko zagotovi širše varstvo. ( 17 )

    30.

    Vendar v skladu s sodno prakso Sodišča svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica nista absolutni pravici, temveč ju je treba upoštevati glede na njuno vlogo v družbi ( 18 ) in sta lahko predmet omejitev, če so te ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in utemeljene s cilji splošnega interesa, ki jih priznava Unija ( 19 ). Te zahteve izhajajo iz člena 52(1) Listine, ki poleg tega določa, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. ( 20 )

    31.

    V obravnavani zadevi tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari in intervenientki trdijo, da je s členom 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, katerega namen je za upravljavce fotonapetostnih elektrarn neugodno spremeniti višino spodbud, katerih izplačilo je bilo dogovorjeno v pogodbah, ki so jih sklenili z družbo GSE, ni pa še zapadlo, poseženo v njihovo lastninsko pravico. Pri tem poudarjajo, da ima ta uredba učinek prikrajšanja, saj so stroški, povezani z izgradnjo in zagonom fotonapetostnih elektrarn, na podlagi katerih so bili zneski navedenih spodbud določeni, že v celoti bremenile te upravljavce. V zvezi s tem navajajo, da je v Direktivi 2009/28 (katere cilji se uresničujejo z zadevnim programom podpore) v uvodnih izjavah 8, 14 in 25 poudarjena potreba po tem, da se ohrani „zaupanje vlagateljev“ in da se jim ponudi določena „gotovost“. ( 21 ) Na podlagi istih preudarkov v bistvu menijo, da je z navedeno uredbo omejena svoboda gospodarske pobude teh upravljavcev.

    32.

    Po drugi strani italijanska, češka, grška in španska vlada menijo, da niso upravljavci fotonapetostnih elektrarn zaradi uredbe-zakona št. 91/2014 nikakor prikrajšani za svojo lastnino niti ni s to uredbo omejena njihova svoboda gospodarske pobude.

    33.

    Glede na ta razhajanja menim, da je ob upoštevanju spisa, s katerim razpolaga Sodišče, uvodoma koristno izpostaviti nekatere značilnosti zadevnega programa podpore, da se tako natančneje opredeli okvir, v katerem je bila sprejeta reforma, določena s členom 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014.

    34.

    Prvič, namen tega programa podpore je bil prenos Direktive 2009/28 v italijansko pravo. Iz člena 3(3) te direktive pa izhaja, da države članice lahko sprejmejo programe podpore za dosego „[o]bvezni[h] nacionalni[h] splošni[h] cilj[ev] […] za uporabo energije iz obnovljivih virov“. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 25 navedene direktive poudarjeno, da „imajo [države členice] različne možnosti za razvoj obnovljive energije“, zato je bistvenega pomena, da lahko nadzorujejo učinke in stroške svojih programov podpore v skladu s svojimi možnostmi.

    35.

    Sodišče je že razsodilo, da države članice za spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov nikakor niso zavezane sprejeti programov podpore in da imajo tako diskrecijsko pravico glede ukrepov, za katere menijo, da so primerni za uresničitev ciljev spodbujanja, določenih z Direktivo 2009/28. Takšna diskrecijska pravica pomeni, da lahko države članice prosto sprejmejo, spremenijo ali odpravijo programe podpore, zlasti če so ti cilji doseženi. ( 22 )

    36.

    Ob upoštevanju te sodne prakse se mi ne zdi, da bi bila Direktiva 2009/28 kot taka ovira za reformo, kakršno je izvedel italijanski zakonodajalec v okoliščinah zadev iz postopkov v glavni stvari.

    37.

    Ti preudarki mi bodo koristili pri presoji, ki jo bom v nadaljevanju analize opravil v zvezi s tem, ali se lahko upravljavci fotonapetostnih elektrarn sklicujejo na legitimna pričakovanja, da bodo na nespremenjen način upravičeni do spodbud, določenih v pogodbah z družbo GSE, med celotnim trajanjem veljavnosti teh pogodb, in ali lahko zato upravičeno trdijo, da je s tako reformo poseženo v njihovo lastninsko pravico.

    38.

    Drugič, člen 7(2)(d) zakonske uredbe št. 387/2003 je že določal, da morajo dodeljene spodbude ustrezati padajočemu znesku, določenemu za posamezno obdobje. Kar zadeva zakonsko uredbo št. 28/2011, na podlagi katere so bile sklenjene pogodbe med družbo GSE in temi upravljavci, je iz njenega člena 24(2)(d) razvidno, da so bile te sestavljene na podlagi tipske pogodbe, ki jo je določil italijanski organ za električno energijo in plin. Po navedbah tožečih strank iz postopkov v glavni stvari je ta pogodba določala, da ima družba GSE enostransko pravico do spremembe njihove vsebine zaradi upoštevanja sprememb referenčnega zakonodajnega okvira. ( 23 ) Po mojem mnenju ti elementi nakazujejo, da je bilo pravila izplačevanja v zvezi s temi spodbudami mogoče spremeniti in da jih je bilo mogoče znižati.

    39.

    Tretjič, reforma na podlagi člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, s katero je bila spremenjena višina spodbud, določena v navedenih pogodbah, se je uporabljala zgolj za zneske, katerih izplačilo je bilo že dogovorjeno, ni pa še zapadlo, ne da bi bilo poseženo v že izvedena izplačila. ( 24 )

    40.

    V nadaljevanju teh sklepnih predlogov bom najprej preučil vprašanje, ali je s tako reformo poseženo v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico, zavarovanima z določbami Listine. Nanj bom odgovoril nikalno. Če se Sodišče ne bi strinjalo z mojim stališčem, bom podredno še pojasnil, zakaj menim, da bi bil ob upoštevanju ugotovitev iz sodne prakse, navedenih v točki 30 teh sklepnih predlogov, poseg v ti pravici vsekakor utemeljen in sorazmeren glede na cilje, ki si jih je Unija zastavila na področju spodbujanja uporabe energije iz obnovljivih virov.

    2.   Obstoj morebitnega posega v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico v smislu členov 16 in 17 Listine

    a)   Lastninska pravica

    41.

    Naj navedem, da se obravnavani zadevi nanašata na dva različna vidika lastnine, in sicer po eni strani na morebitno pravico na podlagi pogodb, sklenjenih med upravljavci fotonapetostnih elektrarn in družbo GSE, do spodbud, po drugi strani pa na pravico do uporabe in izkoriščanja teh elektrarn.

    1) Prvi vidik: morebitni poseg v zatrjevano pravico do spodbud

    42.

    Sodišče je glede materialnih pogojev iz člena 17(1) Listine razsodilo, da se varstvo, ki ga zagotavlja ta določba, nanaša na pravice, ki imajo premoženjsko vrednost in iz katerih glede na zadevni pravni red izhaja pridobljen pravni položaj, ki imetniku teh pravic omogoča samostojno izvajanje teh pravic v njegovo korist. ( 25 )

    43.

    V sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Madžarska (Pravice užitka na kmetijskih zemljiščih) ( 26 ) sem navedel, da je treba v bistvu preveriti, ali sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, ali imajo navedene pravice premoženjsko vrednost in, drugič, ali iz teh pravic izhaja pridobljen pravni položaj, ki njihovemu imetniku omogoča samostojno izvajanje teh pravic v njegovo korist.

    44.

    Glede prvega pogoja je iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice razvidno, da pojem „lastnina“ ni omejen zgolj na lastnino premoženja v stvareh, saj se lahko tudi nekatere druge pravice in interesi, ki so del premoženjskih sredstev, obravnavajo kot „premoženjske pravice“. ( 27 ) V določenih okoliščinah lahko člen 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP zajema celo upravičeno pričakovanje prihodnje uresničitve premoženjskih zahtevkov. ( 28 ) Tako lahko ukrepi, ki določajo prihodnje izplačilo socialne dajatve ( 29 ) ali subvencij ( 30 ), pa tudi pogodbene pravice ( 31 ) ali pravice iz terjatve ( 32 ) za upravičence ustvarijo premoženjski interes, ki spada na področje uporabe te določbe.

    45.

    V okoliščinah zadev iz postopkov v glavni stvari se nagibam k mnenju, da pravica do prejemanja spodbud na podlagi pogodb, sklenjenih z družbo GSE, za prejemnike teh spodbud pomeni dejavnik obogatitve, ki bi bil po naravi lahko premoženjski. Poleg tega se mi zdi, da je ta pravica, ker so navedeni prejemniki te pogodbe sklenili ad hoc in v svojem imenu, po naravi ekskluzivna.

    46.

    Vendar se kljub temu postavlja vprašanje, ali navedena pravica pomeni pridobljen pravni položaj v smislu drugega pogoja, navedenega v točki 43 teh sklepnih predlogov.

    47.

    V zvezi s tem je Sodišče menilo, da se v skladu s sodno prakso v zvezi z razlago člena 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP prihodnji dohodek lahko šteje za „premoženje“, za katero velja varstvo iz te določbe, le, če je bil že pridobljen, če je predmet gotove terjatve ali če obstajajo posebne okoliščine, ki pri zadevni osebi lahko utemeljijo legitimno pričakovanje glede pridobitve premoženjske koristi. ( 33 )

    48.

    V obravnavani zadevi menim, da pravice do prihodnjega izplačila spodbud, določenih s pogodbami, sklenjenimi med upravljavci fotonapetostnih elektrarn in družbo GSE, ni mogoče šteti za dovolj dokončno ( 34 ), da bi se lahko znižanje teh spodbud in sprememba pravil za njihovo izplačilo ujemala z razlastitvijo „dobrine“, ki bi že postala sestavni del premoženja ( 35 ) teh upravljavcev. Kot sem namreč že navedel v točki 39 teh sklepnih predlogov, je namen člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 zgolj spremeniti višino spodbud, katerih izplačilo je bilo na podlagi teh pogodb že določeno, ni pa še zapadlo, ne da bi to vplivalo na že izvedena izplačila.

    49.

    Poleg tega menim, da se upravljavci fotonapetostnih elektrarn ne morejo sklicevati na legitimna pričakovanja, da bodo na nespremenjen način upravičeni do navedenih spodbud med celotnim trajanjem veljavnosti pogodb, sklenjenih z družbo GSE.

    50.

    V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo možnost sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsi gospodarski subjekti, pri katerih je nacionalni organ ustvaril upravičena pričakovanja. Vendar kadar lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa, ki lahko vpliva na njegove interese, se v primeru sprejetja tega ukrepa na to načelo ne more sklicevati. Poleg tega gospodarski subjekti ne morejo upravičeno zaupati v ohranitev obstoječega položaja, ki ga lahko nacionalni organi spremenijo v okviru svoje diskrecijske pravice. ( 36 )

    51.

    V okoliščinah iz zadev iz postopkov v glavni stvari mora predložitveno sodišče preučiti, ali je nacionalna določba, kakršna je člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, skladna z navedenim načelom. ( 37 ) Da pa bi temu sodišču dal koristen odgovor, menim, da je mogoče še posebej upoštevati spodaj navedene elemente, ki izhajajo iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče.

    52.

    Na prvem mestu menim, da neugodne spremembe spodbud za upravljavce fotonapetostnih elektrarn ni bilo mogoče šteti za nepredvidljivo že v okviru zakonskih uredb št. 387/2003 in 28/2011, ki jima je sledilo sprejetje uredbe-zakona št. 91/2014. ( 38 )

    53.

    Po eni strani je namreč iz člena 7(2)(d) zakonske uredbe št. 387/2003 razvidno, da so morale spodbude, dodeljene upravljavcem fotonapetostnih elektrarn, ustrezati – kot sem navedel v točki 38 teh sklepnih predlogov – padajočemu znesku, določenemu za posamezno obdobje.

    54.

    Po drugi strani je Sodišče v zvezi z zakonsko uredbo št. 28/2011 v sodbi Agrenergy in Fusignano Due ( 39 ) razsodilo, da so zakonske določbe v zvezi s „petim energetskim računom“, sprejetim na podlagi te uredbe ( 40 ), „take, da so lahko razumni in preudarni gospodarski subjekti takoj ugotovili, da so nacionalni organi sistem spodbud, ki se je uporabljal za sončne fotonapetostne elektrarne, lahko prilagodili ali celo odpravili, da bi upoštevali razvoj nekaterih okoliščin“.

    55.

    Na drugem mestu ugotavljam, da tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari tudi same priznavajo, da so bila od leta 2011 že uvedena postopna znižanja dodeljenih spodbud na podlagi ministrskih odredb pred sprejetjem uredbe-zakona št. 91/2014.

    56.

    Na tretjem mestu menim, da je pravica, ki si jo je družba GSE v pogodbah, sklenjenih z upravljavci fotonapetostnih elektrarn, pridržala v zvezi s tem, da lahko enostransko spremeni njihovo vsebino zaradi upoštevanja sprememb referenčnega zakonodajnega okvira, ( 41 ) jasno kazala na to, da je bilo te spodbude mogoče prilagoditi ali celo ukiniti prav s spremembami zakonodaje. Take spremembe je bilo še toliko bolj mogoče predvideti, ker – kot je navedlo predložitveno sodišče – je bila veljavnost teh pogodb 20 let. Glede na dolžino tega obdobja bi moral biti po mojem mnenju razumen in preudaren gospodarski subjekt zmožen predvideti, da se bodo razmere na trgu ali proračunske prioritete Italijanske republike morda spremenile.

    57.

    Na zadnjem mestu naj spomnim, da je Sodišče, kot sem že navedel v točki 35 teh sklepnih predlogov, v sodbi Agrenergy in Fusignano Due ( 42 ) razsodilo, da države članice zaradi spodbujanja uporabe energije, proizvedene iz obnovljivih virov, nikakor niso zavezane sprejeti programov podpore na podlagi Direktive 2009/28. Ta ugotovitev je podkrepljena z uvodno izjavo 25 te direktive, v kateri je uresničevanje tega cilja v bistvu navezano na možnosti vsake države članice.

    58.

    Ob upoštevanju navedenih elementov ter v nasprotju s trditvami tožečih strank iz postopkov v glavni stvari in intervenientk skoraj ne dvomim o tem, da se v okoliščinah, kakršne so te iz zadev iz postopkov v glavni stvari, razumen in preudaren gospodarski subjekt ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj niti na podlagi zakonodajnega okvira, v katerega spada zadevni program podpore, niti na podlagi Direktive 2009/28. V primeru drugačne ugotovitve bi bila po mojem mnenju – kot upravičeno navaja italijanska vlada – pristojnost držav članic za to, da sprejemajo politične odločitve ter svojo zakonodajo spreminjajo ob upoštevanja splošnega interesa in cilja Direktive 2009/28, preveč omejena glede na diskrecijsko pravico, ki jim jo je zakonodajalec Unije podelil za to, da lahko programe podpore, sprejete na podlagi te direktive, prilagodijo razmeram na trgu in svojim proračunskim prioritetam.

    59.

    Iz teh razlogov menim, da zatrjevana pravica upravljavcev fotonapetostnih elektrarn do tega, da bodo na nespremenjen način upravičeni do spodbud med celotnim trajanjem veljavnosti pogodb, ki so jih sklenili z družbo GSE, ne spada na področje varstva, določenega s členom 17 Listine.

    2) Drugi vidik: morebitni poseg v lastninsko pravico upravljavcev fotonapetostnih elektrarn na teh napravah

    60.

    V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj menim, da se s členom 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 tudi način, kako upravljavci uporabljajo elektrarne, ne ureja tako, da bi to lahko pomenilo poseg v njihovo lastninsko pravico.

    61.

    Naj v zvezi s tem opozorim – kot je razvidno iz točke 28 teh sklepnih predlogov – da člen 17(1), tretji stavek, Listine v bistvu določa, da je s to določbo uživanje lastnine sicer zavarovano, ( 43 ) vendar se lahko kljub temu uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.

    62.

    V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pojem „ureditev uporabe premoženja“ pomeni ukrep, s katerim se ne prenese lastništva, temveč se z njim želi „omejiti ali nadzirati“ uporaba lastnine. ( 44 )

    63.

    V obravnavani zadevi tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari trdijo, da so prejemniki spodbud, ker so predvidevali njihovo izplačevanje, vlagali v fotonapetostne elektrarne, ki jih upravljajo. Zaradi reforme na podlagi člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 naj bi bili odtlej v položaju nezmožnosti vračila bančnih posojil, ki so jih najeli za financiranje teh naložb.

    64.

    Vendar po mojem mnenju ti elementi ne omogočajo ugotovitve, da je namen člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 omejiti ali nadzirati uporabo teh elektrarn. S to določbo je namreč le znižan znesek pomoči, določenih v korist teh prejemnikov, ne da bi jim bile naložene še druge omejitve ali obveznosti. Po mojem mnenju in kot poleg tega trdi Komisija, iz tega sledi, da lahko navedeni prejemniki še naprej prosto izkoriščajo svoje elektrarne in vlagajo vanje, kakor se jim zdi primerno.

    65.

    V takih okoliščinah tako kot ta institucija menim, da z določbo, kakršna je člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, ni omejena uporaba fotonapetostnih elektrarn s strani njihovih upravljavcev.

    66.

    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba po mojem mnenju ugotoviti, da s tako določbo ni poseženo v lastninsko pravico, določeno s členom 17 Listine.

    b)   Svoboda gospodarske pobude

    67.

    V zvezi s svobodo gospodarske pobude, katere varstvo je zagotovljeno s členom 16 Listine, tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari trdijo, da je s členom 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 poseženo tako v pogodbeno svobodo prejemnikov spodbud kot tudi v njihovo pravico do prostega razpolaganja s svojimi gospodarskimi in finančnimi viri.

    68.

    S tem stališčem se ne strinjam.

    69.

    Na prvem mestu naj v zvezi s pogodbeno svobodo spomnim, da je Sodišče razsodilo, da ta med drugim zajema svobodno izbiro gospodarskega partnerja in svobodo pri določitvi cene za storitev. ( 45 )

    70.

    Ni treba še dodatno pojasnjevati, da je namen člena 16 Listine zlasti ohraniti pogodbeno avtonomijo strank neke pogodbe, ni pa, nasprotno, namen te določbe v korist teh strank ustvariti pravice, ki bi presegle pravice, že določene v tej pogodbi, niti jim omogočiti, da zahtevajo druge pogoje poleg tistih, ki jih ta že vsebuje. V primeru tipske pogodbe, ki jo sestavi druga pogodbena stranka, je pogodbena svoboda v bistvu v odločitvi, ali bomo pogodbene pogoje sprejeli ali ne.

    71.

    V obravnavani zadevi menim, da ni nobenega dvoma o tem, da pogodbe, sklenjene med družbo GSE in upravljavci fotonapetostnih elektrarn, nikakor ne določajo nespremenljivosti spodbud v korist zadnjenavedenih.

    72.

    Nasprotno, iz teh pogodb je razvidno, da je višina teh spodbud odvisna od nacionalne zakonodaje, na podlagi katere jih je mogoče izplačati. ( 46 ) Kot sem že navedel v točkah 38 in 56 teh sklepnih predlogov, te pogodbe vsebujejo klavzulo, v skladu s katero lahko družba GSE upošteva spremembe veljavnega zakonodajnega okvira.

    73.

    Iz tega po mojem mnenju sledi, da so upravljavce fotonapetostnih elektrarn, ko je bil ta znesek spremenjen na podlagi člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, preprosto zavezovali pogodbeni pogoji, za sprejetje katerih so se svobodno odločili ob sklenitvi navedenih pogodb.

    74.

    V takih okoliščinah menim, da ni bilo poseženo v njihovo pogodbeno svobodo.

    75.

    Na drugem mestu naj spomnim, da svoboda gospodarske pobude zajema tudi pravico vseh podjetij, da lahko v mejah odgovornosti, ki jo določijo s svojimi akti, prosto uporabljajo gospodarske in finančne vire, ki so jim na voljo. ( 47 )

    76.

    V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je prosta uporaba sredstev, ki so na voljo podjetju, med drugim omejena, kadar pritisk to podjetje zavezuje, da sprejme ukrepe, ki lahko zanj pomenijo znaten strošek, imajo velik vpliv na organizacijo njegovih dejavnosti ali vodijo do tehnično zahtevnih in zapletenih rešitev. ( 48 )

    77.

    Ob pridržku, da mora predložitveno sodišče presoditi vse elemente dejanskega stanja, ki jih ima na voljo, menim, da upravljavci fotonapetostnih elektrarn s členom 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 niso bili izpostavljeni nikakršnemu posebnemu pritisku v smislu te sodne prakse.

    78.

    Vsekakor menim, da višine spodbud, določenih s pogodbami med družbo GSE in upravljavci, ni mogoče obravnavati kot del gospodarskih, tehničnih in finančnih virov, ki so jim bili na voljo, saj – kot sem navedel v točkah od 48 do 58 teh sklepnih predlogov – zadevni zneski še niso bili izplačani in se navedeni upravljavci niso mogli sklicevati na legitimna pričakovanja v zvezi s tem, da jim bodo izplačani.

    79.

    Iz vseh teh razlogov menim, da določba, kot je člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, ne posega v svobodo gospodarske pobude, določeno s členom 16 Listine.

    3.   Podredno: možnost utemeljitve morebitnega posega v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico ter sorazmernost takega posega

    80.

    Čeprav sem prepričan, da v okoliščinah zadev iz postopkov v glavni stvari ni mogoče ugotoviti obstoja posega v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico z vidika členov 16 in 17 Listine, podredno navajam še ugotovitve, ki sledijo.

    81.

    Glede na okoliščine zadev iz postopkov v glavni stvari menim, da bi morebitna kršitev teh pravic vsekakor izpolnjevala zahteve iz člena 52(1) Listine, iz katerega izhaja, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja priznanih pravic in svoboščin predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino navedenih pravic in svoboščin ( 49 ) ter da mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebno in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebno zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

    82.

    Naj v zvezi s tem opozorim, da je po navedbah italijanske vlade cilj uredbe-zakona št. 91/2014 v bistvu znova spodbuditi konkurenčnost nacionalnega sistema proizvodnje električne energije s prerazporeditvijo splošnih stroškov tega sistema, ki se v večjem obsegu naložijo upravljavcem fotonapetostnih elektrarn. Natančneje, ta vlada trdi, da je mogoče spremembo višine spodbud pojasniti s potrebo po ponovnem uravnoteženju zadevnega programa podpore in porazdelitvi stroškov za končne potrošnike električne energije ob upoštevanju omejitve razpoložljivih sredstev.

    83.

    Navedena vlada izpostavlja še hitro rast, ki jo je zabeležil sektor energije iz obnovljivih virov v Italiji in zaradi katere je ta država članica postala ena najpomembnejših proizvajalk fotonapetostne energije na evropskem trgu.

    84.

    Ob upoštevanju teh preudarkov menim, da bi bilo treba v primeru, da bi Sodišče v nasprotju s pristopom, ki ga priporočam, odločilo, da je bilo s spremembo višine spodbud, ki izhaja iz člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014, poseženo v njihovo svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico, kot sta določeni s členoma 16 in 17 Listine, ta poseg vsekakor obravnavati kot potreben in utemeljen s cilji splošnega interesa, ki ustrezajo ciljem, zastavljenim z Direktivo 2009/28. ( 50 )

    85.

    Poleg tega bi bilo treba to spremembo po mojem mnenju in ob pridržku preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, obravnavati kot skladno z načelom sorazmernosti. Kot upravičeno poudarja italijanska vlada, so lahko upravljavci fotonapetostnih elektrarn izbirali med različnimi možnostmi, določenimi s členom 26(3) uredbe-zakona št. 91/2014. Zdi se, da so bili poleg tega določeni še izravnalni ukrepi, kot je dostop do bančnih posojil pod ugodnejšimi pogoji, da bi tako izravnali negativne posledice, nastale zaradi sprejetja te določbe. ( 51 )

    86.

    Iz vseh navedenih razlogov menim, da je glede na spis, ki je na voljo Sodišču, člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 združljiv s pravicami, zavarovanimi s členoma 16 in 17 Listine.

    B. Energetska listina

    87.

    Kot je razvidno iz točke 19 teh sklepnih predlogov, se predložitveno sodišče sprašuje tudi o združljivosti člena 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 s členom 10 Energetske listine (v povezavi s členom 216(2) PDEU).

    88.

    Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opredeliti, ali se je na to določbo mogoče sklicevati v sporih med posamezniki in državo članico.

    89.

    V zvezi s tem tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari trdijo, da je bil z Energetsko listino izoblikovan sistem poravnave sporov med „pogodbenicami“ in „investitorji drugih pogodbenic“. ( 52 ) Intervenientki dodajata, da je iz preambule te listine razvidno, da je bila sprejeta z namenom izoblikovanja boljših razmer za naložbe v sektorju energije in razvoja energetskega sodelovanja. Člen 10 navedene listine, katerega namen je uresničevanje teh ciljev, naj bi vsaki pogodbenici nalagal, naj spodbuja in ustvarja „ustaljene, nepristranske, ugodne in pregledne razmere za investitorje drugih pogodbenic za uresničevanje naložb na svojem območju“.

    90.

    Naj opozorim, da je Unija pristopila k Energetski listini in je torej ena od „pogodbenic“ v smislu člena 1, točka 2, te listine. V skladu s členom 216(2) PDEU so mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, zavezujoči za institucije Unije in države članice.

    91.

    Kot so upravičeno poudarile nemška in grška vlada ter Komisija, je treba k temu še dodati, da se člen 10 Energetske listine nanaša na razmere, ki jih pogodbenice te listine ustvarijo za naložbe, ki jih uresničijo investitorji drugih pogodbenic.

    92.

    Kot upravičeno trdi nemška vlada, je po mojem mnenju iz tega razvidno, da je namen člena 10 Energetske listine v pravnem redu Unije zavarovati investitorje drugih pogodbenic, torej tretjih držav, ki so prav tako pogodbenice te listine, na celotnem ozemlju Unije. ( 53 ) Po drugi strani pa se mi ne zdi, da bi se na to določbo lahko sklicevali investitorji iz Unije zoper institucije Unije ali države članice.

    93.

    V zvezi z državami članicami, ki so tudi same pristopile k Energetski listini kot „pogodbenice“ (kar za Italijansko republiko ne drži), ( 54 ) so stranke postavile vprašanje, ali se lahko na člen 10 te listine v sporih, v katere je vpletena ena od teh držav članic, sklicujejo tudi investitorji drugih držav članic, ne pa zgolj tisti iz tretjih držav. Vendar tega vprašanja v obravnavanih zadevah ni treba preučiti. ( 55 ) Menim namreč, da se ta določba vsekakor ne more uporabljati v zadevah, kakršni sta ti iz postopkov v glavni stvari, v katerih investitorji nasprotujejo lastni državi članici. ( 56 )

    94.

    Taka rešitev se mi zdi očitna glede na samo besedilo navedene določbe. Poleg tega menim, da je skladna z omejitvami, postavljenimi z drugimi določbami te listine, zlasti njenim členom 26, ki se nanaša zgolj na reševanje sporov med pogodbenico in investitorji druge pogodbenice. ( 57 )

    95.

    Vsekakor menim, da tudi če bi bilo treba v nasprotju z jezikovno in sistematično razlago, ki jo priporočam, šteti, da se člen 10 Energetske listine uporablja v sporih, v katerih investitorji nasprotujejo lastni državi, zgolj dejstvo, da je v tej določbi na splošno navedena potreba po „ustaljenih, nepristranskih, ugodnih in preglednih razmerah“, še ne more privesti do tega, da bi bilo državi članici prepovedano spremeniti ali ukiniti program podpore, sprejet na njenem ozemlju v skladu s členom 3(3)(a) Direktive 2009/28. ( 58 )

    96.

    Zlasti menim, da ni namen te določbe investitorjem, ki nasprotujejo taki reformi, podeliti varstvo, ki bi preseglo jamstva, že določena s pravom Unije, natančneje členoma 16 in 17 Listine. ( 59 )

    V. Predlog

    97.

    Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), odgovori:

    1.

    Člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotujeta nacionalni določbi, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, s katero želi država članica znižati spodbude, katerih izplačilo je določeno v programu podpore za spodbujanje uporabe energije, proizvedene iz obnovljivih virov, na njenem ozemlju ter, natančneje, v civilnopravnih pogodbah, sklenjenih med prejemniki sredstev iz tega programa in družbo, ki je v celoti v lasti te države članice, če ti prejemniki sredstev ne morejo legitimno pričakovati, da bo višina teh spodbud ostala nespremenjena med celotnim trajanjem veljavnosti navedenih pogodb, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

    2.

    Člen 10 Pogodbe o energetski listini, podpisane v Lizboni 17. decembra 1994 in v imenu Evropske unije odobrene s Sklepom Sveta in Komisije 98/181/ES, ESPJ, Euratom z dne 23. septembra 1997 o Pogodbi o energetski listini in Protokolu k energetski listini o energetski učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki, ki so ju sklenile Evropske skupnosti, v povezavi s členom 216(2) PDEU se v sporih med investitorji v sektorju energije in njihovo lastno državo članico ne uporablja.


    ( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.

    ( 2 ) Anie zastopa podjetja, ki se v Italiji ukvarjajo z „dejavnostjo, katere namen je proizvodnja blaga in/ali storitev v sektorju elektrotehnike in elektronike ali v povezanih sektorjih“. V nadaljevanju teh sklepnih predlogov se besedna zveza „tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari“ nanašajo na Anie in na vse upravljavce fotonapetostnih elektrarn, ki so stranke v sporih pred predložitvenim sodiščem.

    ( 3 ) Prva direktiva na področju spodbujanja uporabe energije iz obnovljivih virov je bila Direktiva 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 121). Razveljavljena je bila z Direktivo 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL 2009, L 140, str. 16).

    ( 4 ) Podpisana v Lizboni 17. decembra 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 1, str. 199) in v imenu Evropske unije odobrena s Sklepom Sveta in Komisije 98/181/ES, ESPJ, Euratom z dne 23. septembra 1997 o Pogodbi o energetski listini in Protokolu k energetski listini o energetski učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki, ki so ju sklenile Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 24) (v nadaljevanju: Energetska listina). Naj pojasnim, da je v vsaki od obravnavanih zadev v vprašanju za predhodno odločanje napoteno zgolj na Energetsko listino, ne da bi bila navedena katera od njenih konkretnih določb. Vendar menim, da se glede na vse navedbe predložitvenega sodišča to natančneje sprašuje o združljivosti reforme, ki jo je izvedel italijanski zakonodajalec, s členom 10 te listine. V teh sklepnih predlogih se bom zato pri razlagi navedene listine omejil le na to določbo.

    ( 5 ) Naj spomnim, da člen 216(2) PDEU določa, da so sporazumi, ki jih sklene Unija, zavezujoči za njene institucije in države članice.

    ( 6 ) Decreto legge n. 91 – Disposizioni urgenti per il settore agricolo, la tutela ambientale e l’efficientamento energetico dell’edilizia scolastica e universitaria, il rilancio e lo sviluppo delle imprese, il contenimento dei costi gravanti sulle tariffe elettriche, nonché per la definizione immediata di adempimenti derivanti dalla normativa europea (uredba-zakon št. 91 o nujnih ukrepih za kmetijski sektor, varstvo okolja ter energetsko učinkovitost šolskih in univerzitetnih zgradb, ponovni zagon in razvoj podjetij, omejitev stroškov, ki zadevajo tarife za električno energijo, in za takojšnjo opredelitev formalnih zahtev, ki izhajajo iz evropskih predpisov) z dne 24. junija 2014, spremenjena in preoblikovana v zakon z zakonom št. 116 z dne 11. avgusta 2014 (redni dodatek št. 72 h GURI št. 193 z dne 20. avgusta 2014) (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 91/2014).

    ( 7 ) Decreto legislativo n. 387 – Attuazione della direttiva 2001/77/CE relativa alla promozione dell’energia elettrica prodotta da fonti energetiche rinnovabili nel mercato interno dell’elletricità (zakonska uredba št. 387 o izvajanju Direktive 2001/77) z dne 29. decembra 2003 (redni dodatek h GURI št. 25 z dne 31. januarja 2004, str. 5, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 387).

    ( 8 ) Decreto legislativo n. 28 – Attuazione della direttiva 2009/28/CE sulla promozione dell’uso dell’energia da fonti rinnovabili, recante modifica e successiva abrogazione delle direttive 2001/77/CE e 2003/30/CE (zakonska uredba št. 28 o izvajanju Direktive 2009/28) z dne 3. marca 2011 (redni dodatek h GURI št. 71 z dne 28. marca 2011, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 28/2011).

    ( 9 ) Člen 24(2)(d) zakonske uredbe št. 28/2011 je za fotonapetostne elektrarne, ki so začele delovati po 31. decembru 2012, določal, da „se dodelijo spodbude prek civilnopravnih pogodb, sklenjenih med družbo GSE in pristojnim subjektom elektrarn, na podlagi tipske pogodbe, ki jo določi organ za električno energijo in plin“. Naj k temu še dodam, da predložitveno sodišče v predlogih za sprejetje predhodne odločbe navaja zgolj pogodbe, sklenjene med družbo GSE in upravljavci fotonapetostnih elektrarn, ki spadajo na področje uporabe te določbe. Zato bom v teh sklepnih predlogih kot izhodišče predpostavil, da so vse sporne pogodbe civilnopravne pogodbe v zvezi z elektrarnami, ki so začele delovati po 31. decembru 2012.

    ( 10 ) V skladu s členom 26(1) uredbe-zakona št. 91/2014 je bil cilj te reforme „izboljšati uporabo časa, potrebnega za zbiranje in izplačevanje spodbud, ter omogočiti večjo vzdržnost politike podpore obnovljivim virom energije“.

    ( 11 ) Njuno polno poimenovanje je, prvič, ministrska uredba z dne 16. oktobra 2014 o „potrditvi operativnih pravil, v skladu s katerimi družba [GSE] izplačuje spodbujevalne tarife za električno energijo, ki jo proizvajajo fotonapetostne elektrarne, zaradi izvajanja člena 26(2) [uredbe-zakona št. 91/2014]“, in drugič, ministrska uredba z dne 17. oktobra 2014 o „načinih za preoblikovanje spodbujevalnih tarif za električno energijo, ki jo proizvajajo fotonapetostne elektrarne, zaradi izvajanja člena 26(3)(b) [uredbe-zakona št. 91/2014]“.

    ( 12 ) Sodba Corte costituzionale (ustavno sodišče) št. 16 z dne 24. januarja 2017.

    ( 13 ) Gre za zadeve C‑306/19, Milis Energy, C‑512/19, Go Sun in Malby Energy 4, in C‑595/19, Fototre, v zvezi s katerimi je bil postopek prekinjen do izdaje končne odločbe v obravnavanih zadevah. Poleg tega je bilo Evropskemu sodišču za človekove pravice predloženo vprašanje glede združljivosti reforme iz postopkov v glavni stvari s členom 1 Dodatnega protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, podpisane v Parizu 20. marca 1952 (v nadaljevanju: EKČP) (glej tožbi št. 20445/15, Salento Energy Srl proti Italiji, in 59246/17, Nuovo Sole Slr proti Italiji, ki sta bili vloženi 17. aprila 2015 oziroma 4. avgusta 2017).

    ( 14 ) Kot je navedla italijanska vlada, je več držav članic Unije sprejelo instrumente za znižanje spodbud za uporabo energije iz obnovljivih virov, ki so jih pred tem uvedle na svojem ozemlju. Zadeva C‑366/19, BOSOLAR, ki je bila predložena Sodišču in katere obravnava je bila prekinjena do odločitve, s katero se bo končal postopek v teh zadevah, se na primer nanaša na ukrep, s katerim je želela Bolgarija znižati odkupno ceno električne energije, proizvedene v fotonapetostnih elektrarnah.

    ( 15 ) Glej sodbo z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich (C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 42 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 16. julija 2020, Adusbef in Federconsumatori (C‑686/18, EU:C:2020:567, točka 82).

    ( 16 ) Glej Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 23).

    ( 17 ) V zvezi s tem naj pojasnim, da je – prav tako v skladu s členom 52(3) Listine – treba pri razlagi člena 17 Listine upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 61, in z dne 21. maja 2019, Komisija/Madžarska (Pravice užitka na kmetijskih zemljiščih), C‑235/17, EU:C:2019:432, točka 72 in navedena sodna praksa).

    ( 18 ) Glej sodbi z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi (C‑416/10, EU:C:2013:8, točka 113 in navedena sodna praksa), in z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich (C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 45 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 16. julija 2020, Adusbef in Federconsumatori (C‑686/18, EU:C:2020:567, točki 83 in 85).

    ( 19 ) Glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 2016, Lidl (C‑134/15, EU:C:2016:498, točka 31), in z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi (C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 51 in navedena sodna praksa). Natančneje, Sodišče je že razsodilo, da je svoboda gospodarske pobude glede na besedilo člena 16 Listine lahko podvržena širokemu spektru posegov organov javne oblasti, ki lahko v splošnem interesu določijo omejitve za izvajanje gospodarske dejavnosti (glej sodbi z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 46, in z dne 30. junija 2016, Lidl, C‑134/15, EU:C:2016:498, točka 34).

    ( 20 ) Naj zaradi izčrpnosti še pripomnim, da za svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico veljajo tudi omejitve, ki izhajajo iz samega besedila določb Listine, v katerih sta ta svoboda in pravica določeni. Tako je v skladu s členom 16 Listine svoboda gospodarske pobude priznana le „v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“ (moj poudarek). Poleg tega drugi in tretji stavek člena 17(1) Listine omejujeta obseg pravice, priznane v prvem stavku te določbe (glej v zvezi s tem Oliver, P., What Purpose Does Article 16 of the Charter Serve?, v Bernitz, U., in drugi (urednik), General Principles of EU Law and European Private Law, Wolters Kluwer, Alphen aan den Rijn, 2013, str. 293, ter Jaeger, M., La protection du droit de propriété dans l’ordre juridique de l’Union européenne à la lumière de l’article 17 de la charte des droits fondamentaux, v De Rome à Lisbonne: les juridictions de l’Union européenne à la croisée des chemins – Mélanges en l’honneur de Paolo Mengozzi, Bruselj, Bruylant, 2013, str. 167).

    ( 21 ) Naj spomnim, da je v uvodni izjavi 8 Direktive 2009/28 med drugim poudarjeno, da je treba vzpostaviti „okvir, ki vključuje obvezne cilje“, ki bo „poslovni skupnosti zagotovil dolgoročno stabilnost, ki jo ta potrebuje za trajnostne naložbe v sektorju obnovljive energije“. V uvodni izjavi 14 te direktive pa je navedeno, da je „[g]lavni namen zavezujočih nacionalnih ciljev […] zagotoviti gotovost za investitorje“.

    ( 22 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2019, Agrenergy in Fusignano Due (C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 27 in navedena sodna praksa).

    ( 23 ) Natančneje, po navedbah tožečih strank iz postopkov v glavni stvari so pogodbe v zvezi z elektrarnami, ki so začele delovati po 31. decembru 2012, v členu 17.3 vsebovale to klavzulo: „[…] Družba GSE si pridržuje pravico, da enostransko spremeni določbe […], ki bi bile zaradi morebitnih sprememb zakonov in drugih predpisov v nasprotju z veljavnim referenčnim okvirom.“ Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali je bila taka klavzula vključena v vse sporne pogodbe.

    ( 24 ) V nasprotju s trditvijo tožečih strank iz postopkov v glavni stvari in intervenientk menim, da člen 26(2) in (3) uredbe-zakona št. 91/2014 nima retroaktivnega učinka v pravem pomenu besede, saj se nanaša zgolj na prihodnja, ne pa tudi na že izvedena izplačila.

    ( 25 ) Glej sodbo z dne 21. maja 2019, Komisija/Madžarska (Pravice užitka na kmetijskih zemljiščih) (C‑235/17, EU:C:2019:432, točka 69 in navedena sodna praksa).

    ( 26 ) C‑235/17, EU:C:2018:971, točka 135.

    ( 27 ) Glej sodbo ESČP z dne 22. junija 2004, Broniowski proti Poljski (CE:ECHR:2004:0622JUD003144396, točka 129). Naj kot primer navedem, da je treba družbo obravnavati kot imetnico premoženjskega interesa, zajetega v pojem „premoženje“ v smislu člena 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP, kadar ima pravico, da prejme povračilo neupravičeno plačanega davka (ESČP, 9. marec 2006, Eko-Elda Avee proti Grčiji, CE:ECHR:2006:0309JUD001016202, točka 27).

    ( 28 ) Glej sodbo ESČP z dne 14. februarja 2012, Arras in drugi proti Italiji (CE:ECHR:2012:0214JUD001797207, točka 75). Napotujem tudi na sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija (C‑398/13 P, EU:C:2015:190, točka 76) ter na navedeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

    ( 29 ) Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da je mogoče poseg v smislu člena 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP ugotoviti, če je znesek socialne dajatve zmanjšan ali razveljavljen (glej v tem smislu ESČP, 28. april 2009, Rasmussen proti Poljski, CE:ECHR:2009:0428JUD003888605, točka 71, in ESČP, 7. julij 2011, Stummer proti Avstriji, CE:ECHR:2011:0707JUD003745202, točka 82). Naj ob tem še dodam, da je bila ta odločba navedena v sodbi z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi (C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 50), v kateri je Sodišče menilo, da se z ukrepom, katerega namen je začasno ustaviti izplačevanje starostnih pokojnin, če so se zadevne osebe odločile, da bodo sočasno še naprej opravljale plačano poklicno dejavnost za javno institucijo, omejuje lastninska pravica teh oseb v smislu člena 17 Listine.

    ( 30 ) Glej sodbo ESČP z dne 18. maja 2010, Plalam S.p.A. proti Italiji (CE:ECH:2010:0818:JUD0016021022, točka 38).

    ( 31 ) Posamezniki so med drugim lahko imetniki „premoženja“ v smislu člena 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP, kadar so imetniki pravic do izgradnje na podlagi prodajnih aktov in upravičeno pričakujejo, da bodo te pravice lahko uresničevali pod pogodbenimi pogoji (glej ESČP, 18. november 2010, Consorts Richet in Le Ber proti Franciji, CE:ECHR:2010:1118JUD001899007, točka 98).

    ( 32 ) Glej sodbo ESČP z dne 9. decembra 1994, Stran Greek Refineries in Stratis Andreadis proti Grčiji (CE:ECHR:1994:1209JUD001342787, točka 59), in sodbo ESČP z dne 9. junija 2009, Nicola Silvestri proti Italiji (CE:ECHR:2009:0609JUD001686102, točka 70).

    ( 33 ) Sodba z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija (C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 61).

    ( 34 ) Sodišče je na primer že odločilo, v bistvu, da letnega izplačila pomoči s strani države članice ni mogoče šteti za dokončno, saj obstaja možnost, da bo moral upravičenec tako izplačane pomoči vrniti, če ne izpolnjuje vseh pogojev za njihovo izplačilo (sodba z dne 26. maja 2016, Ezernieki, C‑273/15, EU:C:2016:364, točki 45 in 49).

    ( 35 ) Gre za izraz, ki ga je generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona uporabil v sklepnih predlogih v zadevi ArcelorMittal Rodange in Schifflange (C‑321/15, EU:C:2016:516, točka 97).

    ( 36 ) Glej sodbi z dne 10. septembra 2009, Plantanol (C‑201/08, EU:C:2009:539, točka 53 in navedena sodna praksa), in z dne 11. julija 2019, Agrenergy in Fusignano Due (C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 31). Evropsko sodišče za človekove pravice je v zvezi s členom 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP že odločilo, da „legitimno pričakovanje“ izhaja iz okoliščine, da se zadevna oseba razumno opira na pravni akt, ki ima trdno pravno podlago in vpliva na lastninske pravice (glej sodbo ESČP z dne 28. septembra 2004, Kopecký proti Slovaški, CE:ECHR:2004:0928JUD004491298, točka 47).

    ( 37 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2019, Agrenergy in Fusignano Due (C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 33 in navedena sodna praksa).

    ( 38 ) Poleg tega je do take ugotovitve v bistvu prišlo Corte costituzionale (ustavno sodišče) v sodbi št. 16 z dne 24. januarja 2017 (točka 9).

    ( 39 ) Sodba z dne 11. julija 2019 (C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 44).

    ( 40 ) S „petim energetskim računom“ je treba razumeti decreto ministeriale – Attuazione dell’art. 25 del decreto legislativo del 3 marzo 2011, n. 28, recante incentivazione della produzione di energia elettrica da impianti solari fotovoltaici (ministrska uredba o izvajanju člena 25 zakonske uredbe št. 28 z dne 3. marca 2011 o spodbudah za proizvodnjo električne energije s sončnimi fotonapetostnimi elektrarnami) z dne 5. julija 2012 (redni dodatek h GURI št. 159 z dne 10. julija 2012).

    ( 41 ) Kot sem že pojasnil v opombi 23 k tem sklepnim predlogom, bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali je v vseh spornih pogodbah dejansko pridržana taka pravica za družbo GSE.

    ( 42 ) Glej sodbo z dne 11. julija 2019 (C‑180/18, C‑286/18 in C‑287/18, EU:C:2019:605, točka 27).

    ( 43 ) Naj spomnim, da člen 17(1) Listine razlikuje med dvema vrstama omejitev lastninske pravice: odvzemom lastnine (drugi stavek) in ureditvijo uživanja lastnine (tretji stavek) (glej v zvezi s tem Wollenschläger, F., Article 17 – Right to Property v Peers, S., Hervey, T., Kenner, J., in Ward, A., The EU Charter of Fundamental Rights – A commentary, Hart Publishing (2014), str. 476). Napotujem tudi na svoje sklepne predloge v zadevi Komisija/Madžarska (Pravice užitka na kmetijskih zemljiščih) (C‑235/17, EU:C:2018:971, točka 154), v katerih sem poudaril obstoj teh dveh vrst omejitev in splošnega pravila („[v]sakdo ima pravico imeti v posesti svojo […] lastnino […]“) iz člena 17(1), prvi stavek, Listine.

    ( 44 ) Glej v zvezi s tem sodbo ESČP z dne 23. septembra 1982, Sporrong in Lönnroth proti Švedski, CE:ECHR:1982:0923JUD00715175, točka 65, in sodbo ESČP z dne 19. decembra 1989, Mellacher in drugi proti Avstriji, CE:ECHR:1989:1219JUD001052283, točka 44.

    ( 45 ) Glej sodbo z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich (C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 43 in navedena sodna praksa).

    ( 46 ) Naj v zvezi s tem pojasnim, da je Corte costituzionale (ustavno sodišče) v sodbi št. 16 z dne 24. januarja 2017 (točka 8.3) v bistvu menilo, da pogodb, sklenjenih med upravljavci fotonapetostnih elektrarn in družbo GSE, ob upoštevanju posebnega zakonodajnega okvira, v katerega so umeščene, ni mogoče obravnavati zgolj kot pogodbe v korist teh upravljavcev.

    ( 47 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien (C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 49).

    ( 48 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien (C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 50). Sodišče je na primer razsodilo, da možnost, da se od operaterja zahteva, da letno posodablja svoje cene, in da se ga podvrže rednemu nadzoru, pomeni poseg v uresničevanje pravice, zagotovljene s členom 16 Listine (glej sodbo z dne 20. decembra 2017, Polkomtel, C‑277/16, EU:C:2017:989, točka 51). Prav tako je ugotovilo, da obveznost označevanja, ki jo ima podjetje, ki se ukvarja s prodajo na drobno, lahko omeji uresničevanje njegove svobode gospodarske pobude (glej sodbo z dne 30. junija 2016, Lidl, C‑134/15, EU:C:2016:498, točka 29). Naj pripomnim, da lahko tudi prepoved v zvezi s podjetjem pomeni poseg v uresničevanje svobode gospodarske pobude (glej zlasti sodbo z dne 17. decembra 2015, Neptune Distribution, C‑157/14, EU:C:2015:823, točka 67).

    ( 49 ) V obravnavani zadevi menim, da ni nikakršnega dvoma o tem, da bi bilo treba kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, določenih s členoma 16 in 17 Listine, tudi če bi bilo dokazano, obravnavati, kot da je predpisano z zakonom in spoštuje bistveno vsebino navedenih pravic in svoboščin. Naj opozorim – kot je razvidno iz prejšnjega oddelka – da lahko upravljavci fotonapetostnih elektrarn še naprej svobodno uporabljajo svoje elektrarne in organizirajo svoje dejavnosti, kot želijo, ter niso bili prikrajšani za spodbude, ki so jim bile že izplačane na podlagi pogodb, sklenjenih z družbo GSE.

    ( 50 ) V zvezi z vsebino ciljev, zastavljenih z Direktivo 2009/28, napotujem na točko 34 teh sklepnih predlogov.

    ( 51 ) K temu je treba dodati, da je Corte costituzionale (ustavno sodišče) v sodbi št. 16 z dne 24. januarja 2017 (točka 8.4) v bistvu odločilo, da je namen teh izravnalnih ukrepov omogočiti zavarovanje naložb, ki so jih izvedli upravljavci fotonapetostnih elektrarn. To sodišče je izpostavilo še postopnost reforme, izvedene z uredbo-zakonom št. 91/201426, saj so bile tri možnosti, določene s členom 26(3) te uredbe, razporejene skozi razmeroma dolgo obdobje.

    ( 52 ) V skladu s členom 1, točka 2, Energetske listine izraz „pogodbenica“ pomeni državo ali regionalno organizacijo za gospodarsko povezovanje, ki je privolila, da jo ta pogodba zavezuje in za katero ta pogodba velja.

    ( 53 ) Naj k temu še dodam, da je v zvezi z regionalnimi organizacijami za gospodarsko povezovanje, kakršna je Unija, izraz „območje“ v členu 1, točka 10, Energetske listine opredeljen kot „območja držav članic te organizacije“.

    ( 54 ) Generalni pravobranilec M. Wathelet je v sklepnih predlogih v zadevi Achmea (C‑284/16, EU:C:2017:699, točka 43) opozoril, da so vse države članice in Unija ratificirale Energetsko listino. Kot pa so navedle tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari in intervenientki, je treba k temu dodati, da je Italijanska republika 31. decembra 2014 začela postopek odstopa od Energetske listine in da je ta odstop začel veljati 1. januarja 2016. Odtlej torej navedena listina to državo članico zavezuje zgolj na podlagi člena 47(3), ki določa, da se določbe te listine „še naprej uporabljajo za naložbe, ki so jih na območju ene pogodbenice uresničili investitorji druge pogodbenice […], in to še 20 let potem, ko začne veljati odstop te pogodbenice od pogodbe“, in na podlagi člena 216(2) PDEU, torej ker je navedena listina sestavni del pravnega reda Unije.

    ( 55 ) Čeprav poudarjam, da tega vprašanja v obravnavanih zadevah ni treba obravnavati, ugotavljam, da je Sodišče v sodbi z dne 6. marca 2018, Achmea (C‑284/16, EU:C:2018:158), razsodilo, da je treba člena 267 in 344 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta določbi iz mednarodnega sporazuma, sklenjenega med državami članicami, v skladu s katerim lahko vlagatelj iz ene od teh držav članic v primeru spora v zvezi z naložbami v drugi državi članici proti tej državi članici začne postopek pred arbitražnim sodiščem, katerega pristojnost se je ta država članica zavezala sprejeti. Glede na to sodbo se mi zdi – ker člen 26 Energetske listine, naslovljen „Reševanje sporov med investitorjem in pogodbenico“, določa možnost, da se spori rešujejo pred arbitražnimi sodišči – da te določbe ni mogoče uporabiti za notranje spore v Uniji. Po mojem mnenju bi bilo ob upoštevanju vidikov, na katere je Sodišče opozorilo v tej sodbi, zlasti glede ohranjanja posebne narave prava, uvedenega s pogodbami, in načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, celo mogoče, da se ta listina v takih sporih sploh ne uporablja. Zdi se, da so do take ugotovitve prišli tudi predstavniki vlad držav članic v dokumentu, naslovljenem „Izjava predstavnikov vlad držav članic z dne 15. januarja 2019 o pravnih posledicah sodbe Achmea, ki jo je izreklo Sodišče, in o zavarovanju naložb v Evropski uniji“ (na voljo na spletnem mestu Komisije na povezavi https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/business_economy_euro/banking_and_finance/documents/190117-bilateral-investment-treaties_en.pdf), v kateri je v točki 5 navedeno, da bodo ob upoštevanju te sodbe „države članice odpovedale vse dvostranske naložbene pogodbe med seboj“.

    ( 56 ) Naj spomnim, da v skladu s členom 1, točka 7(a)(i), Energetske listine „investitor“ pomeni „fizično osebo, ki ima državljanske pravice ali državljanstvo pogodbenice ali pa ima stalno prebivališče v tej državi pogodbenici v skladu z njeno ustrezno zakonodajo“. V obravnavani zadevi ni sporno, da so vsa podjetja, ki so stranke spora, vloženega pri predložitvenem sodišču, iz Italije.

    ( 57 ) Naj zaradi popolnosti še pojasnim, da je po mojem mnenju poleg tega iz izjav Kanade in Združenih držav Amerike v zvezi s členom 10 Energetske listine jasno razvidno, da se besedna zveza „investitorji iz drugih pogodbenic“, kadar je pogodbenica država, nanaša zgolj na tuje, ne pa na nacionalne investitorje.

    ( 58 ) Na splošno se zdi, da se je v arbitražni praksi v zvezi z razlago člena 10 Energetske listine obveznost varstva legitimnih pričakovanj vlagateljev razlagala ozko (glej Montanaro, F., Les politiques en matière d’énergie photovoltaïque en Europe, au carrefour entre le droit de l’Union européenne et le Traité sur la Charte de l’énergie, Revue belge de droit international, zv. 1, Bruselj, Bruylant, 2016, str. 416).

    ( 59 ) Opozoriti je še treba, da je generalni pravobranilec N. Jääskinen v sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Slovaška (C‑264/09, EU:C:2011:150, točka 63) v bistvu menil, da glede uživanja in zavarovanja naložb splošna raven varovanja temeljnih pravic, ki jo zagotavlja pravo Unije, investitorjem zagotavlja varstvo, ki je skladno s standardi, ki izhajajo zlasti iz člena 10(1) Energetske listine. Naj zaradi celovitosti še dodam, da je arbitražno sodišče (International Centre for Settlement of Investment Disputes, Washington, D.C.) v zadevi Electrabel S.A. proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/07/19, 30. november 2012, točki 7.77 in 78) ugotovilo, da ta določba pogodbenim strankam ne preprečuje spreminjanja zakonodajnega okvira ob upoštevanju določenih pogojev („While the investor is promised protection against unfair changes, it is well established that the host State is entitled to maintain a reasonable degree of regulatory flexibility to respond to changing circumstances in the public interest. Consequently, the requirement of fairness must not be understood as the immutability of the legal framework, but as implying that subsequent changes should be made fairly, consistently and predictably, taking into account the circumstances of the investment […]. Fairness and consistency must be assessed against the background of information that the investor knew and should reasonably have known at the time of the investment and of the conduct of the host State“ (moj poudarek)). Isto sodišče je poudarilo, da v primeru nasprotja pravo Unije prevlada nad Energetsko listino (točka 4.189).

    Top