1. 

V tem postopku predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev, Nizozemska, v nadaljevanju: predložitveno sodišče) Sodišču postavlja tri vprašanja glede razlage člena 14(2)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998 ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71) in člena 13(1)(b)(i) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( 3 ), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 ( 4 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004).

2. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe izhaja iz spora med družbo AFMB Ltd (v nadaljevanju: AFMB) s sedežem na Cipru in več vozniki tovornih vozil v mednarodnem prometu na eni strani ter Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank (upravni odbor zavoda za socialno zavarovanje, v nadaljevanju: RSVB) na drugi strani v zvezi z odločitvijo tega odbora, da se za navedene voznike uporablja nizozemska zakonodaja o socialni varnosti, in ne ciprska zakonodaja o socialni varnosti. To upravno odločitev izpodbija družba AFMB, ki se za namene uporabe ciprske zakonodaje sklicuje na pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenila z navedenimi vozniki in v katerih je ta družba izrecno določena kot „delodajalec“, in to kljub temu, da so ti vozniki običajno na voljo nizozemskim prevoznim podjetjem, s katerimi je družba AFMB sklenila pogodbe o upravljanju voznega parka.

3. 

Pojasnitev spornega vprašanja, kdo bi se moral v postopku v glavni stvari šteti za „delodajalca“ v smislu člena 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004 – družba AFMB ali nizozemska podjetja – ima nezanemarljiv pomen, ker omogoča določitev nacionalne zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti, da se voznikom tovornih vozil v mednarodnem prometu zagotovi njihova pravica do dostopa do nacionalnih sistemov socialne varnosti neodvisno od dejstva, da so pogodbo o zaposlitvi sklenili v državah članicah, ki niso njihova država izvora. V tem okviru se vseeno ne sme pozabiti na učinek, ki ga ima lahko uporaba nacionalne zakonodaje države članice, ki določa potencialno nižje stroške za socialno varnost od tistih v državi članici, kjer delavec običajno prebiva ali dela, na enotni trg Unije, zlasti na načeli prostega pretoka in svobodne konkurence. Ker se s pravom Unije v sedanjem stanju njegovega razvoja nacionalni sistemi socialne varnosti le koordinirajo, namesto da bi se usklajevali, ( 5 ) so razlike med temi sistemi lahko ogromne. Zato v nekaterih primerih ni mogoče izključiti, da v tem, kar ena država članica šteje za zakonito konkurenčno prednost, povezano s sedežem podjetja, druga država članica vidi zlorabo temeljnih svoboščin iz Pogodb. To je le nekaj primerov posebej občutljivih vidikov, ki jih je treba upoštevati pri analizi osnovnih pravnih vprašanj.

4.

Uredba št. 1408/71 je bila sprejeta 14. junija 1971 in je začela veljati 1. oktobra 1972. Od takrat je bila ta uredba večkrat spremenjena. Uporablja se tudi za države Evropskega združenja za prosto trgovino (v nadaljevanju: Efta), in sicer na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP) ( 6 ) oziroma dvostranskih sporazumov, sklenjenih s Švicarsko konfederacijo ( 7 ). ( 8 )

5.

Naslov II Uredbe št. 1408/71, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vsebuje člene od 13 do 17.

6.

Člen 13(1) Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Splošna pravila“, določa:

„ Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice.. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.“

7.

Člen 13(2) navedene uredbe določa:

„V skladu s členi 14 do 17:

[…]“

8.

Člen 14(1) navedene uredbe, naslovljen „Posebna pravila za zaposlene osebe, ki niso mornarji in opravljajo plačano zaposlitev“, v odstavku 1 določa:

„Člen 13(2)(a) velja ob upoštevanju naslednjih izjem in okoliščin:

[…]“

9.

Člen 14(2) navedene uredbe določa:

„Za osebo, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic, velja sledeča zakonodaja:

10.

Uredba št. 1408/71 je bila razveljavljena z Uredbo št. 883/2004, ki je bila sprejeta 29. aprila 2004 in je začela veljati 1. maja 2010. Uporablja se za države Efte, in sicer na podlagi Sporazuma EGP ( 9 ) oziroma dvostranskih sporazumov, sklenjenih s Švicarsko konfederacijo ( 10 ).

11.

Naslov II Uredbe št. 883/2004, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vsebuje člene od 11 do 16.

12.

Člen 11 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Splošna pravila“, določa:

„Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.“

13.

Člen 12(1) navedene uredbe, naslovljen „Posebna pravila“, določa:

„Za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe v državi članici v imenu delodajalca, ki tam običajno opravlja svojo dejavnost in jo ta delodajalec napoti v drugo državo članico, da opravlja delo v imenu tega delodajalca, še naprej velja zakonodaja prve države članice, pod pogojem, da predvideno trajanje takega dela ne presega 24 mesecev in če ta oseba ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo.

[…]“

14.

Člen 13(1) navedene uredbe določa:

„Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja:

15.

Člen 90 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Razveljavitev“, v odstavku 1 določa:

„Z datumom začetka uporabe te uredbe se razveljavi Uredba […] št. 1408/71.

Vendar pa Uredba […] št. 1408/71 ostane v veljavi in pravno učinkuje za namene:

[…]

16.

Kot sem omenil zgoraj, je bil ta predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen v okviru spora med družbo AFMB in več vozniki tovornih vozil v mednarodnem prometu, ki imajo prebivališče na Nizozemskem, ter RSVB v zvezi z izdajo „obrazcev A1“ ( 11 ) med 2. oktobrom 2013 in 9. julijem 2014, s katerimi je RSVB potrdil, da se za zadevne delavce uporablja nizozemska zakonodaja o socialni varnosti. Obdobja, na katera se nanašajo ti obrazci, se razlikujejo glede na posamezen primer, vendar nobeno ne sega v čas pred 1. oktobrom 2011 in po 26. maju 2015 (v nadaljevanju: sporna obdobja).

17.

RSVB je menil, da je treba nizozemska prevozna podjetja, ki so najela voznike, ki so jim bili dejansko za nedoločen čas v celoti na voljo, ter ki dejansko izvajajo pristojnost za dajanje navodil voznikom in ki jih dejansko bremenijo stroški dela, šteti za „delodajalce“ za namene uporabe pravil Unije o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

18.

Družba AFMB izpodbija to presojo in v bistvu trdi, da jo je treba šteti za „delodajalca“ zaradi pogodb o zaposlitvi, ki jih je sklenila z vozniki in v katerih je bilo izrecno dogovorjeno, da se uporablja ciprsko pravo, ter da je zato treba šteti, da se uporablja ciprska zakonodaja o socialni varnosti.

19.

RSVB je v skladu z več odločbami, izdanimi julija 2014, menil, da so očitki, ki jih je družba AFMB navedla zoper odločbe iz oktobra 2013, neutemeljeni.

20.

Sodišče v Amsterdamu (Nizozemska) je s sodbo z dne 25. marca 2016 tožbe, ki jih je družba AFMB vložila zoper zgoraj navedene odločbe iz julija 2014, zavrnilo kot neutemeljene.

21.

Predložitveno sodišče, pred katerim poteka sodni postopek, meni, da je rešitev spora o glavni stvari med drugim odvisna od razlage pravil Unije o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Dobiti želi pojasnila o tem, kdo je „delodajalec“ voznikov v spornih obdobjih – prevozna podjetja s sedežem na Nizozemskem ali družba AFMB – in tako določiti državo članico, katere zakonodaja o socialni varnosti se mora uporabljati.

22.

V tem okviru je Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23.

Predložitveni sklep z dne 20. septembra 2018 je v sodno tajništvo Sodišča prispel 25. septembra 2018.

24.

Stranki iz postopka v glavni stvari, nizozemska, češka, francoska, ciprska, madžarska in avstrijska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Komisija so pisna stališča predložile v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča.

25.

Zastopniki strank iz postopka v glavni stvari, nizozemske, francoske, ciprske in avstrijske vlade ter Komisije so se udeležili obravnave 17. septembra 2019, da bi podali stališča.

26.

Da bi bolje razumeli vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, in izzive, s katerimi se mora to sodišče spopadati v postopku v glavni stvari, je treba uvodoma spomniti na cilje in delovanje pravil Unije o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

27.

Kot je razvidno iz uvodnih izjav 1 in 45 Uredbe št. 883/2004 – s katero so bila pravila iz Uredbe št. 1408/71 posodobljena in poenostavljena, hkrati pa je cilj ostal isti – je njen namen zagotoviti koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti držav članic, da bi se zagotovilo učinkovito uresničevanje pravice do prostega gibanja oseb in s tem prispevalo k izboljšanju življenjskega standarda in pogojev za zaposlitev oseb, ki se gibljejo v Uniji. ( 12 )

28.

Določbe naslova II („Določitev zakonodaje, ki se uporablja“) teh uredb, katerih del so tiste določbe, ki jih mora Sodišče razložiti v tej zadevi, sestavljajo popoln in enoten sistem kolizijskih pravil, katerih cilj je zagotoviti, da za delavce, ki se gibljejo znotraj Unije, velja sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečili prekrivanje določb nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo, vendar tudi da osebe, ki spadajo na področje uporabe teh uredb, ne ostanejo brez zaščite na področju socialne varnosti, če se zanje ne uporablja nobena zakonodaja. ( 13 )

29.

Zakonodaja Unije o koordinaciji sistemov socialne varnosti torej določa objektivna merila, s katerimi je mogoče določiti nacionalne zakonodajne določbe, ki se uporabljajo za delavca v čezmejnem položaju. Člen 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004 določa splošno načelo lex loci laboris, v skladu s katerim se za delavca uporablja zakonodaja države članice, v kateri opravlja dejavnost zaposlene osebe. Namen tega splošnega načela je, da za vse delavce, ki opravljajo dejavnost v isti državi, velja ista zakonodaja o socialni varnosti in da prejemajo enake prejemke iz sistema socialne varnosti. ( 14 ) Le tako je mogoče preprečiti neželene oblike konkurence na podlagi stroškov dela in posledično pritisk na nacionalne sisteme socialne varnosti.

30.

Vseeno se več izjem od tega načela uporablja v posebnih primerih iz določb, ki sledijo, in zlasti iz člena 13(1)(a) navedene uredbe, iz katerega izhaja, da za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, če ta oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti v tej državi članici. Nasprotno pa v primeru, če ta oseba ne opravlja znatnega dela svoje dejavnosti v državi članici stalnega prebivališča, člen 13(1)(b) navedene uredbe določa, da se uporablja zakonodaja države članice, v kateri je statutarni sedež ali poslovna enota podjetja ali delodajalca, če je ta oseba zaposlena pri enem podjetju ali delodajalcu.

31.

Iz predložitvenega sklepa ( 15 ) izhaja, da se po mnenju nacionalnega sodišča v postopku v glavni stvari uporablja člen 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004, ker so vozniki običajno opravljali svoje dejavnosti v dveh ali več državah članicah Unije ali Efte. Kot navaja predložitveno sodišče, so vozniki delno, ne pa pretežno delali v svoji državi stalnega prebivališča, to je na Nizozemskem, in tam niso opravljali znatnega dela svojih dejavnosti, ki jih je treba upoštevati. Iz tega sklepa, da ni mogoče šteti, da se nizozemska zakonodaja uporablja na podlagi napotila na državo stalnega prebivališča, ki je določeno v členu 13(1)(a) navedene uredbe, temveč le na podlagi napotila na državo sedeža delodajalca, ki je določeno v členu 13(1)(b). Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je status delodajalca odločilnega pomena za odločitev v sporu o glavni stvari, ker ima družba AFMB sedež na Cipru. Po mojem mnenju ni mogoče podvomiti o tej presoji, ker mora nacionalno sodišče ugotoviti dejansko stanje v postopku v glavni stvari in zanj uporabiti upoštevne določbe Unije.

32.

Ker je morebitna uporaba člena 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004 jedro spora o glavni stvari, je treba to določbo podrobneje preučiti. V skladu s to določbo je navezna okoliščina za določitev nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, sedež delodajalca. V tem okviru ugotavljam, da zakonodajalec ni prevzel besedila prejšnjega člena 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71, ki je vseboval posebno določbo, ki se je uporabljala za vozno osebje podjetja, ki je za najem ali plačilo opravljalo storitve mednarodnega prevoza potnikov ali blaga po cesti, in ki je prav tako priporočal uporabo nacionalne zakonodaje države članice, v kateri ima delodajalec sedež. Ugotavljam, da se kljub različnemu besedilu ti določbi nanašata na povsem isto stvar. ( 16 ) Zdi se namreč, da je zakonodajalec preprosto opustil podrobnejše besedilo prej veljavne določbe, ki se je nanašala na poseben primer mednarodnega cestnega prevoza, in izbral določbo s splošnejšim besedilom. Nova določba je zdaj sestavljena dovolj široko, da vključuje ne le mednarodni cestni prevoz, ampak tudi druge dejavnosti zaposlene osebe, ki se opravljajo v dveh ali več državah članicah. Zdi se, da se je predložitveno sodišče tega zavedalo, zato je prvo vprašanje za predhodno odločanje oblikovalo tako, da se sklicuje na obe določbi. Iz tega izhaja, da lahko dejansko stanje iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe obeh določb. Zato se mi načeloma zdi mogoče podati razlago, ki bo skupna členu 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71 in členu 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004.

33.

Kljub njunemu enakemu zakonodajnemu cilju je treba preučiti vprašanje uporabe teh uredb ratione loci in ratione temporis, ker so nekatere države članice, ki so predložile stališča, izrazile dvom o dopustnosti prvega vprašanja za predhodno odločanje pod (a), ki se nanaša na razlago Uredbe št. 1408/71.

34.

Kot sem navedel v povzetku dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, je treba ugotoviti, prvič, da je bila družba AFMB ustanovljena 10. maja 2011 in, drugič, da so sporna obdobja, ki so zajemala poklicno dejavnost voznikov, trajala od 1. oktobra 2011 do 26. maja 2015. Povedano drugače, vsi ti dogodki so se zgodili po 1. maju 2010, ko je v Evropski uniji začela veljati Uredba št. 883/2004. Zato se na prvi pogled zdi, da je treba v postopku v glavni stvari uporabiti izključno navedeno uredbo.

35.

Vendar menim, da bi bila razlaga, ki jo je treba podati glede Uredbe št. 883/2004, lahko koristna tudi za zagotovitev boljšega razumevanja Uredbe št. 1408/71, in to toliko bolj, ker je ta še nekaj časa veljala v državah Efte, ( 17 ) kjer naj bi prav tako delali vozniki v spornih obdobjih. Skupna razlaga določb obeh uredb, ki bi jo podalo Sodišče, bi lahko zagotovila koristne smernice v drugih podobnih zadevah, ki spadajo na področje uporabe ene od obeh uredb, kar bi torej omogočilo njuno enotno uporabo na ozemlju Unije in držav Efte. ( 18 ) Na tej podlagi je treba prvo vprašanje za predhodno odločanje pod (a), s katerim je Sodišče zaprošeno, naj se izreče tudi o razlagi Uredbe št. 1408/71, šteti za dopustno.

36.

Glede na navedeno se bo moja analiza natančneje nanašala na določbe Uredbe št. 883/2004, pri čemer se bom skliceval tudi na ustrezne določbe Uredbe št. 1408/71, ko se mi bo to zdelo potrebno. Ugotovitve, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, so upoštevne za enakovredne določbe obeh uredb. ( 19 )

37.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje – na katero je treba dati skupni odgovor glede vidikov obeh uredb, na kateri se nanaša, iz sicer iz zgoraj navedenih razlogov – v bistvu izvedeti, kdo ima za namene člena 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004 ( 20 ) status „delodajalca“ voznika tovornega vozila v mednarodnem cestnem prometu, ki je v delovnem razmerju, če je ta dejansko za nedoločen čas v celoti na voljo prevoznemu podjetju, ki ga dejansko bremenijo stroški dela in ki dejansko izvaja pristojnost za dajanje navodil zadevni osebi, vendar je voznik pogodbo o zaposlitvi sklenil z drugim podjetjem, ki mu izplačuje plačo v skladu z dogovorom, sklenjenim s prevoznim podjetjem.

38.

Pojem „delodajalec“ v pravu Unije ni opredeljen. Tudi uredbi o koordinaciji sistemov socialnega varstva ne vsebujeta izrecne napotitve na pravo držav članic, da bi se opredelila pomen in obseg tega pojma. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahtev enotne uporabe prava Unije in načela enakosti v takem primeru izhaja, da je treba zadevni pojem v vsej Evropski uniji razlagati samostojno in enotno, ( 21 ) pri čemer je treba upoštevati sobesedilo določbe, v kateri je ta pojem uporabljen, in cilj zadevnih uredb o koordinaciji. ( 22 )

39.

Avtonomna razlaga se mi zdi toliko bolj bistvena, ker je pojem „delodajalec“ navezna okoliščina za uporabo kolizijskega pravila, s katerim se kot pravo, ki se uporablja, določi zakonodaja o socialni varnosti le ene države. Ta cilj očitno ni dosežen, če razlike med zakonodajami držav članic pripeljejo do različnih pravnih sistemov.

40.

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali se je treba opreti le na pogodbo o zaposlitvi na podlagi več objektivnih meril ali pa je treba združiti obe možnosti, da se določi, kdo ima status „delodajalca“ v okoliščinah, kot se te iz sporov o glavni stvari. Po mojem mnenju je opiranje izključno na obstoj pogodbenega razmerja enakovredno zagovarjanju pretirano formalističnega stališča. Zavrnitev takega pristopa omogočajo legitimni razlogi, med drugim tveganje izogibanja varstvu, ki ga zagotavljata uredbi o koordinaciji, z umetnimi pravnimi konstrukti. Zato bi se zdelo primerno odločiti se za pristop, pri katerem se ustrezno upoštevata stvarnost delavcev na enotnem trgu in zapletenost delovnih razmerij v današnjem času. Različnost pravnih konstruktov zasebnega prava, ki si jih je mogoče zamisliti med povpraševalcem po storitvi in ponudnikom storitve, ki lahko nato storitev opravi sam, uporabi podizvajalca ali napotenega delavca ali druge načine za izpolnitev pogodbenih obveznosti, namreč pri analizi zahteva prožnejši pristop. Ob tem se mi zdi opredelitev „delodajalca“ na podlagi preučitve vseh upoštevnih okoliščin v vsakem primeru posebej ob uporabi objektivnih meril najprimernejši pristop. Z njim bi moralo biti mogoče preprečiti, da so temeljne svoboščine enotnega trga instrumentalizirane ali da prispevajo k uresničitvi izogibanja.

41.

Zdi se mi, da sodna praksa Sodišča s področja socialne varnosti, delovnih razmerij in mednarodnega zasebnega prava ponuja številne oporne točke v podporo razlikovalnemu pristopu. V nadaljevanju bom poskusil opredeliti nekatera koristna merila za izvedbo navedene preučitve vsakega primera posebej.

42.

Poudariti moram, da je v sodni praksi, kot se zdi, večja pozornost namenjena vlogi „delavca“ kot pa vlogi „delodajalca“. V njej je namreč mogoče najti razmeroma malo elementov, iz katerih bi se lahko sklepalo, kaj je značilno za vlogo delodajalca. Seveda je očitno, da ni mogoče analizirati pravic in obveznosti delavca ter ob tem ne upoštevati pravic in obveznosti delodajalca, ker ju ne nazadnje povezuje delovno razmerje.

43.

Zato je treba za pojasnitev vloge „delodajalca“ najprej omeniti splošno opredelitev delovnega razmerja v sodni praksi. V skladu z ustaljeno sodno prakso je bistvena značilnost delovnega razmerja okoliščina, da oseba določen čas v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo, v zameno za katero prejme plačilo. ( 23 ) Ob tem je treba opredeliti merila, ki jih je Sodišče razvilo za ugotovitev obstoja razmerja podrejenosti med delavcem in delodajalcem, ki je značilno za delovno razmerje na treh zgoraj navedenih področjih prava Unije.

44.

Iz sodne prakse s področja socialne varnosti izhaja, da je dejanski delovni položaj delavca odločilen, in to ne samo v pogodbenih razmerjih. Za ugotovitev razmerja podrejenosti, značilnega za delovno razmerje, se upoštevajo vse upoštevne objektivne okoliščine zadeve.

45.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je uporaba sistema kolizijskih pravil iz uredb o koordinaciji odvisna izključno od objektivnega položaja, v katerem je delavec, kot je razviden iz vseh upoštevnih elementov iz spisa. ( 24 ) Natančneje, Sodišče je v sodbi z dne 4. oktobra 2012, Format, ( 25 ) navedlo, kako določiti nacionalno zakonodajo, ki se uporablja na področju socialne varnosti v primeru, ko je delavec delal v dveh ali več državah članicah. Sodišče je v tej zadevi odločilo, da se, če je potrebno, „poleg besedila pogodbenih dokumentov“ upošteva[jo] tudi „element[i], kot so način, po katerem so se predhodno v praksi izvajale pogodbe o zaposlitvi med delodajalcem in zadevnim delavcem, okoliščine, v katerih so bile te pogodbe sklenjene, ter – bolj na splošno – značilnosti in oblike dejavnosti, ki jih opravlja zadevno podjetje, če se lahko s temi dejavniki pojasni dejanska narava zadevnega dela“. Sodišče je dodalo, da „mora [nacionalna] institucija[, ki mora to preučiti], ne glede na besedilo teh pogodbenih dokumentov, svoje ugotovitve opreti na dejanski položaj delavca“. ( 26 )

46.

Sodba, izdana v zadevi Manpower, ( 27 ) v zvezi z napotitvijo delavcev s strani agencije za zagotavljanje začasnega dela, se mi zdi posebej upoštevna v tem okviru, ker je Sodišče v njej določilo koristna merila. Iz te sodbe je mogoče sklepati, da se za „delodajalca“ v smislu uredb o koordinaciji lahko šteje stranka, ki je odgovorna, da delavca zaposli, da mu izplačuje plačo ter da ga sankcionira in mu odpove delovno razmerje. ( 28 ) To kaže, da Sodišče upošteva dejanski delovni položaj in se ne opira le na pogodbo o zaposlitvi.

47.

Iz analize sodne prakse s področja delovnih razmerij je mogoče sklepati tudi, da je treba pri določitvi delodajalca upoštevati vse upoštevne objektivne okoliščine zadeve. S tega vidika stranka, s katero je delavec formalno sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni obvezno „delodajalec“.

48.

Sodišče je v sodbi Danosa ( 29 ), ki se je nanašala na razlago Direktive 92/85/EGS ( 30 ), najprej opozorilo na bistveno značilnost delovnega razmerja, ki je že bila omenjena zgoraj ( 31 ) in ki je razmerje podrejenosti, v okviru katerega je delavec predmet nadzora, ( 32 ) nato pa pojasnilo, da „pravna opredelitev v nacionalnem pravu in oblika tega razmerja, prav tako kot narava pravne vezi, ki te dve osebi povezuje, v zvezi s tem niso odločilne“. ( 33 )

49.

Omenil bom tudi sodbo Albron Catering ( 34 ), ki se nanaša na razlago Direktive 2001/23/ES ( 35 ) in v kateri je Sodišče odločilo, da je delodajalec lahko tudi podjetje, v katero so delavci dejansko napoteni, „tudi brez pogodbenih razmerij s temi delavci“. ( 36 )

50.

Nazadnje, kar zadeva razmerje podrejenosti, ki je značilno za vsako delovno razmerje, je treba omeniti sodbo Haralambidis ( 37 ), v kateri je bilo obravnavano vprašanje, ali ima predsednik pristaniškega organa status delavca v smislu člena 45(1) PDEU. Sodišče je odgovorilo pritrdilno, ker je ugotovilo, da ima italijanski minister za infrastrukturo in promet pooblastila za vodenje in nadzor, in če je potrebno, za sankcioniranje navedenega predsednika. ( 38 ) V zvezi s pravno naravo razmerja med tema osebama je Sodišče opozorilo na svojo ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero „javnopravna ali zasebnopravna narava pravne vezi delovnega razmerja […] ni odločilna“. ( 39 )

51.

Sodišče je bilo presoji vseh okoliščin danega primera naklonjeno tudi v okviru razlage kolizijskih pravil na področju zasebnega prava. V skladu s to sodno prakso se mora nacionalno sodišče, da v konkretnem primeru določi kraj, kjer delavec opravlja svoje obveznosti do delodajalca, sklicevati na skupek indicev.

52.

Sodišče je v sodbi Voogsgeerd ( 40 ), ki se je nanašala na razlago določb Rimske konvencije ( 41 ), presodilo, da mora nacionalno sodišče pri presoji, ali ima podjetje dejansko status delodajalca, upoštevati „vse objektivne elemente, ki bi omogočali ugotovitev, da je dejanski položaj drugačen od tistega, ki izhaja iz pogodbenih določil“. ( 42 )

53.

Sodišče je v sodbi Koelzsch ( 43 ), v kateri je prav tako šlo za razlago določb Rimske konvencije in ki se je kot obravnavana zadeva nanašala na prevozni sektor, odločilo, da mora nacionalno sodišče upoštevati vse elemente, ki so značilni za dejavnost delavca, in zlasti to, „v kateri državi je kraj, iz katerega delavec opravlja svoje prevoze, prejema navodila za prevoze in si organizira delo, in kraj, v katerem so delovna sredstva“. ( 44 ) Nacionalno sodišče mora „[u]gotoviti […] tudi kraje, v katerih se opravlja bistveni del prevoza, kraje raztovarjanja blaga in kraj, v katerega se delavec vrne po svojih misijah“. ( 45 )

54.

Za določitev kraja, kjer delavec opravlja svoje obveznosti do delodajalca, je upoštevna tudi sodba z dne 14. septembra 2017, izdana v združenih zadevah C‑168/16 in C‑169/16, Nogueira in drugi, ( 46 ) katere predmet je bila razlaga Uredbe Bruselj I ( 47 ) v sektorju zračnega potniškega prometa. Sodišče je v tej sodbi ponovilo veljavnost zgoraj navedenih indicev, ki se uporabljajo za delovna razmerja v prevoznem sektorju in ki jih morajo nacionalna sodišča upoštevati. ( 48 ) Kot je presodilo, ta metoda, ki temelji na indicih, „omogoča […], da se bolje odrazi resničnost pravnih razmerij, ker mora upoštevati vse elemente, ki so značilni za dejavnost delavca“. ( 49 ) V tem okviru je treba poudariti opozorilo Sodišča pred tveganjem, da bi se navezna okoliščina za uporabo prava Unije „instrumentaliziral[a] ali da bi prispeval[a] k uresničitvi strategij za izogibanje obveznosti“. ( 50 )

55.

V novejšem času je moralo Sodišče v sodbi Bosworth in Hurley ( 51 ) razložiti Lugansko konvencijo II ( 52 )in zlasti pojem „delavec“. Potem ko je spomnilo na razmerje podrejenosti, na katerem temelji delovno razmerje, in nujnost ugotovitve obstoja takega razmerja v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za razmerja med strankami, je odločilo, da „neobstoj uradne pogodbe ni ovira za obstoj delovnega razmerja“ v smislu upoštevnih določb navedene konvencije.

56.

Potem ko sem opredelil več koristnih meril, ki omogočajo določitev statusa delodajalca v delovnem razmerju, je treba zdaj ta merila uporabiti za okoliščine sporov o glavni stvari. Čeprav mora predložitveno sodišče opraviti potrebna preverjanja dejstev in glede na okoliščine za spor, o katerem odloča, uporabiti člen 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004, ( 53 ) to ne spremeni dejstva, da mora Sodišče pravo Unije razlagati glede na dejansko in pravno stanje, kot ga je opisalo predložitveno sodišče, da bi temu sodišču dalo koristne napotke za razrešitev spora, ki mu je predložen. ( 54 )

57.

Najprej moram ugotoviti, da ima pogodbeno razmerje, na podlagi katerega naj bi bila družba AFMB formalno delodajalec voznikov, le informativno vrednost. Zato se zdi legitimno podvomiti o statusu delodajalca, na katerega se sklicuje družba AFMB – vsaj kar zadeva pravila o koordinaciji s področja socialne varnosti – če ta status ne bi odseval resničnosti delovnega razmerja, kar je treba preveriti v nadaljevanju na podlagi dejstev iz spisa.

58.

Kot navaja predložitveno sodišče, ( 55 ) so zadevne osebe tako pred zadevnimi obdobji kot v zadevnih obdobjih delale kot vozniki v mednarodnem cestnem prevozu, ki so v delovnem razmerju, in vozile izključno tovorna vozila za račun in na tveganje prevoznih podjetij s sedežem na Nizozemskem. V zadevnih obdobjih so bili ti vozniki dejansko za nedoločen čas v celoti na voljo navedenim prevoznim podjetjem, pri katerih je bila pred zadevnimi obdobji večina teh voznikov zaposlena.

59.

Kot opozarja predložitveno sodišče, ( 56 ) se v razmerju med delavci in njihovimi prvotnimi delodajalci s sedežem na Nizozemskem ni spremenilo nič ali komaj kaj, kar zadeva običajno poslovanje, potem ko se je oktobra 2011 formalno vključila družba AFMB. Ta podjetja so namreč še naprej dejansko odločala o zaposlitvi, bistvenih delovnih pogojih, dejavnostih in odpovedi delovnih razmerij teh delavcev. Kot se zdi, družba AFMB voznikov ni sama zaposlila, ampak so prevozna podjetja s sedežem na Nizozemskem svoje delavce zaupala v nadzor družbi AFMB. Poleg tega predložitveno sodišče kot primer pooblastila za nadzor, ki so ga imela prevozna podjetja s sedežem na Nizozemskem nad bistvenimi delovnimi pogoji, omenja ( 57 ) prakso družbe AFMB, da je takoj odpovedala delovno razmerje voznikom, ki jih navedena podjetja niso več potrebovala.

60.

Glede stroškov dela je treba ugotoviti, da tudi če je družba AFMB plačo izplačevala neposredno voznikom, so to plačo očitno financirala podjetja s sedežem na Nizozemskem, ki so glede na informacije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, ( 58 ) morala družbi AFMB plačati nekatere zneske na podlagi sporazumov, ki so jih sklenila s to družbo. Ob tem, tudi če družbe AFMB ni mogoče šteti zgolj za „poštni nabiralnik“, bi jo bilo vseeno mogoče šteti za neke vrste upravljavca plač, ne pa za dejanskega delodajalca. Predložitveno sodišče v opisu dejanskega okvira ( 59 ) celo meni, da je bila družba AFMB delodajalec „skoraj le na papirju“. Te informacije in besedilo prvega vprašanje za predhodno odločanja vzbujajo vtis, da so pooblastilo za vodenje in nadzor v zvezi z vozniki imela podjetja s sedežem na Nizozemskem.

61.

Ob upoštevanju navedenega in brez poseganja v dejansko presojo, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, menim, da je treba le prevozna podjetja s sedežem na Nizozemskem šteti za „delodajalce“ voznikov iz postopka v glavni stvari v smislu člena 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004.

62.

Iz tega izhaja, da je zakonodaja s področja socialne varnosti, ki se uporablja za položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, zakonodaja države prevoznega podjetja, ki je zadevno osebo najelo, ki mu je zadevna oseba dejansko za nedoločen čas v celoti na voljo, ki dejansko izvaja pristojnost za dajanje navodil zadevni osebi in ki ga dejansko bremenijo stroški dela, to je v obravnavani zadevi zakonodaja Nizozemske.

63.

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, za delodajalca voznikov tovornih vozil v mednarodnem cestnem prometu, ki so v delovnem razmerju, šteje prevozno podjetje, ki je zadevno osebo najelo, ki mu je zadevna oseba dejansko za nedoločen čas v celoti na voljo, ki dejansko izvaja pristojnost za dajanje navodil zadevni osebi in ki ga dejansko bremenijo stroški dela, ob upoštevanju preverjanj dejstev, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče.

64.

Predložitveno sodišče želi z drugim, podredno postavljenim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali v primeru, da je treba družbo AFMB šteti za „delodajalca“, v postopkih v glavni stvari po analogiji v celoti ali deloma veljajo posebne zahteve za napotitev delavcev za namene uporabe člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 in člena 12 Uredbe št. 883/2004. Sklicevanje na možno analogijo je mogoče pojasniti s tem, da stranki iz postopka v glavni stvari ne izpodbijata, da se te določbe v sporih o glavni stvari ne uporabljajo.

65.

Ker na prvo vprašanje predlagam odgovor, da je treba za „delodajalca“ šteti le podjetja s sedežem na Nizozemskem, ni treba odločiti o drugem vprašanju. Če bi Sodišče prišlo do drugačne ugotovitve, menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju.

66.

Kot v okviru analize prvega vprašanja se bom osredotočil na razlago člena 12 Uredbe št. 883/2004, saj kljub minimalnim razlikam v besedilu v bistvu vsebuje enako določbo kot člen 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71. ( 60 )

67.

Po mojem mnenju člena 12 Uredbe št. 883/2004 ni mogoče uporabiti, ker v sporih o glavni stvari ne gre za vprašanje „napotitve“ v pravem pomenu besede, temveč bolj za to, da družba AFMB delavce za nedoločen čas „daje na voljo“ podjetjem s sedežem na Nizozemskem.

68.

Potreba po tem jasnem razlikovanju postane očitna z vidika razlage pojma „napotitev“ v sodni praksi. Sodišče je v sodbi FTS ( 61 ) odločilo, da se izjeme od načela države zaposlitve iz zgoraj navedenih določb ne morejo uporabljati v primeru posredovanja agencije za zagotavljanje začasnega dela, razen če sta izpolnjena dva pogoja: v skladu s prvim pogojem, ki se nanaša na nujno povezavo med podjetjem, ki napoti delavca v državo članico, ki ni tista, v kateri ima to podjetje sedež, in tako napotenim delavcem, je treba ohraniti neposredno povezavo med tem podjetjem in delavcem v času njegove napotitve. Drugi pogoj, ki se nanaša na razmerje med podjetjem in državo članico, v kateri je sedež tega podjetja, zahteva, da to običajno opravlja pomembne dejavnosti na ozemlju te države članice. ( 62 )

69.

Za ugotovitev obstoja take neposredne povezave je v skladu s sodno prakso ( 63 ) bistveno, da se iz vseh okoliščin sklepa, da je delavec pod nadzorom navedenega podjetja. Ta pogoj nujno pomeni, da mora agencija za zagotavljanje začasnega dela imeti pooblastila za vodenje in nadzor, in če je potrebno, za sankcioniranje delavca. Povedano drugače, agencija za zagotavljanje začasnega dela mora izvajati posebne pravice, ki jih ima običajno „delodajalec“. V okviru odgovora na prvo vprašanje pa je bilo že ugotovljeno, da imajo v sporih o glavni stvari to vlogo prevozna podjetja s sedežem na Nizozemskem. ( 64 ) Iz spisa je tudi razvidno, da je bila povezava med vozniki in družbo AFMB v bistvu omejena na izplačilo plače in plačevanje prispevkov za socialno varnost ciprskemu organu. Poleg tega je treba ugotoviti, da družba AFMB te informacije v svojem stališču ni zavrnila. Posledično se mi zdi, da prvi pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

70.

Glede drugega pogoja je treba najprej – po zgledu več udeležencev v tem postopku – ugotoviti, da ta pogoj v členu 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004 ni določen. ( 65 ) Navezna okoliščina, določena v tem členu, je le kraj sedeža delodajalca. Ob tem se mi zdi problematično z razlago uvesti dodaten pogoj, ki zahteva „pomembne dejavnosti na ozemlju te države članice, kjer ima [podjetje] sedež“, čeprav je besedilo navedenih določb nedvoumno. Upoštevati je treba, da je bil zadevni pogoj prvotno določen v sodni praksi, ki se je nanašala na drugačno določbo, to je člen 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, ( 66 ) ki ustreza zdaj veljavnemu členu 12(1) Uredbe št. 883/2004. Uporabiti ga za drugo določbo, ne da bi upoštevali njegovo posebnost, bi bilo enako neupoštevanju meja področja uporabe določbe iz člena 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004. Temu je treba dodati to, da je Svet pred kratkim zavrnil predlog zakonodajne spremembe v tej smeri, kot je v svojem stališču opozorila Komisija. ( 67 ) Neodvisno od dvoma, ki ga vzbuja izvajanje tega pristopa v praksi, ugotavljam, da tudi samo predložitveno sodišče s težavo uporablja predlagani pogoj „znatnega dela dejavnosti“, če upoštevam pomanjkanje informacij v zvezi s tem. Iz predložitvenega sklepa je namreč razvidno, da iz listin iz spisa ne uspe ugotoviti, ali družba AFMB ta pogoj izpolnjuje ali ne. ( 68 ) Posledično ne vem, kako bi ta pristop lahko bil upošteven za rešitev teh sporov o glavni stvari.

71.

Iz zgoraj navedenih razlogov predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori nikalno.

72.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga je postavilo še bolj podredno, izvedeti, ali okoliščine, kot so te iz sporov o glavni stvari – če bi bilo treba družbo AFMB šteti za „delodajalca“ in če se posebne zahteve za napotitev delavcev ne uporabljajo – pomenijo položaj, v katerem gre za zlorabo prava Unije. ( 69 )

73.

Ob upoštevanju odgovorov, ki ju predlagam na prvo in drugo vprašanje, bom to tretje vprašanje obravnaval le zaradi izčrpnosti, če bi Sodišče na prvi dve vprašanji odgovorilo drugače.

74.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se na predpise Unije ni mogoče sklicevati z namenom goljufije ali zlorabe. ( 70 ) Enako velja za predpise iz pravnih aktov Unije, ki so bili vključeni v Sporazum EGP ( 71 ) in v dvostranske sporazume s Švicarsko konfederacijo. Za ugotovitev obstoja zlorabe morata biti hkrati izpolnjena objektivni in subjektivni element. ( 72 ) Na eni strani, kar zadeva objektivni element, mora za to ugotovitev iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili formalno izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu Unije, cilj, ki se mu sledi s tem predpisom, ni bil dosežen. ( 73 ) Na drugi strani taka ugotovitev zahteva tudi subjektivni element v tem smislu, da mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih ravnanj pridobiti neupravičeno korist. ( 74 ) Prepoved zlorabe namreč ni upoštevna, kadar bi sporna ravnanja lahko imela drug temelj kot zgolj pridobitev koristi.

75.

Pri branju predložitvenega sklepa ( 75 ) je potreben kritičen pogled na pravni konstrukt, ki so ga vzpostavili družba AFMB in njeni pogodbeni partnerji, to je podjetja za cestni prevoz s sedežem zunaj Cipra. Konkretneje, predložitveno sodišče dvomi, da je s pravom Unije združljiv pravni konstrukt, ki družbi omogoča, da izbere določen registrirani sedež, da bi se v bistvu za njene zaposlene zakonsko uporabljala zakonodaja o socialne varnosti države članice Unije ali države Efte, v kateri so prispevki za socialno varnost razmeroma nizki.

76.

Preden bom odgovoril na postavljeno vprašanje, moram spomniti, da Sodišče ne more sámo odločiti, ali je treba neko ravnanje šteti za zlorabo. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili preveriti, ali so v sporu o glavni stvari podani elementi, ki pomenijo zlorabo. ( 76 ) Kadar Sodišče odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, lahko poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri uporabi prava Unije. ( 77 )

77.

Po temeljiti preučitvi dejanskega okvira in v zvezi z objektivnim elementom se mi zdi, da so za namene uporabe člena 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004 pogoji v zvezi s statusom „delodajalca“ družbe AFMB v sporih o glavni stvari izpolnjeni samo na formalni ravni. Kot sem navedel zgoraj, ( 78 ) je bil družbi AFMB ta status pripisan le prek premišljenega pravnega konstrukta zasebnega prava, medtem ko so njeni pogodbeni partnerji izvajali dejanski nadzor nad zaposlenimi, kar je običajno posebna pravica delodajalca v okviru delovnega razmerja. ( 79 ) Temu je treba dodati, da se je družba AFMB lahko sklicevala na temeljne svoboščine notranjega trga, da je registrirala sedež na Cipru in od tam opravljala storitve – v zvezi z upravljanjem plač in prispevkov za socialno varnost – za podjetja s sedežem na Nizozemskem. Zaradi vseh teh dejavnikov se je družba AFMB uspela uradno predstavljati kot „delodajalec“ pred pristojnimi organi za socialno varnost in očitno dosegla, da je kot taka priznana v nekaterih državah članicah. ( 80 )

78.

Po mojem mnenju dejstvo, da so pristojni nacionalni organi eventualno priznavali družbo AFMB kot „delodajalca“ in posledično izdajali obrazce A1, na podlagi informacij, navedenih v spisih v sporih o glavni stvari, pomeni napačno uporabo člena 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004, ker bi to pomenilo, da se za voznike uporablja ciprska zakonodaja o socialni varnosti, in ne nizozemska zakonodaja, kljub temu, da imajo dejanski delodajalci sedež na Nizozemskem. ( 81 ) Tak rezultat bi bil v nasprotju z zakonodajnim ciljem, na katerem temeljijo kolizijska pravila in ki je nacionalnim organom omogočiti, da zlahka, to je na podlagi objektivnih, jasnih in vnaprej določenih meril, ugotovijo, kdo je dejanski delodajalec delavca in kje je kraj njegovega sedeža ali poslovanja, ter s tem nazadnje določijo sistem socialne varnosti, ki se uporablja v danem primeru. Sicer pa ugotavljam, da kljub sorazmerni preprostosti kolizijskih pravil razhajanje med videzom in dejanskim položajem v tej zadevi lahko povzroča zmedo pri pristojnih nacionalnih organih in je zato treba zanj ugotoviti, da bi lahko škodilo pravilnemu delovanju mehanizma koordinacije sistemov socialne varnosti, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Unije.

79.

V zvezi s subjektivnim elementom ugotavljam, da je Sodišče odločilo, da se za ugotovitev obstoja tega drugega elementa, ki je povezan z namenom gospodarskih subjektov, lahko med drugim upošteva popolnoma umeten značaj zadevnih ravnanj. ( 82 ) Zdi se mi, da v obravnavani zadevi subjektivni element izhaja iz očitnega namena družbe AFMB in njenih pogodbenih partnerjev, da obidejo nizozemsko zakonodajo o socialni varnosti, da bi optimizirali svoje gospodarske dejavnosti. ( 83 ) Kot sem navedel zgoraj, ( 84 ) je šlo pri večini zadevnih voznikov za delavce s prebivališčem na Nizozemskem, preden so se zaposlili pri družbi AFMB. Zdi se, da je bil namen formalne zaposlitve pri družbi AFMB ta, da se izvzamejo iz uporabe nizozemske zakonodaje, ki bi se običajno uporabljala, na podlagi člena 13(1)(b)(i) Uredbe št. 883/2004.

80.

Kot pa je Sodišče poudarilo v sodni praksi, ( 85 ) so kolizijska pravila iz uredb o koordinaciji zavezujoča za države članice in ni mogoče sprejeti, da bi zavarovane osebe, ki spadajo na področje uporabe teh pravil, onemogočale njihove učinke z možnostjo izbire, da se zanje ne uporabljajo. Zavezujoča narava navedenih pravil zagotavlja pravilno delovanje vzpostavljenega sistema koordinacije. Ob tem se zdi nujno, da tudi drugi akterji, vključno z delodajalci, ki morajo običajno plačevati prispevke za socialno varnost, upoštevajo njihovo uporabo.

81.

Ob upoštevanju presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da je posledica izvajanja tega pravnega konstrukta poslabšanje socialne varnosti voznikov, medtem ko so nekdanji delodajalci, kot kaže, imeli od tega dobiček, kar zadeva stroške dela. Prav tak je bil, kot se zdi, cilj družbe AFMB, če upoštevamo različna pričevanja njenih nalogodajalcev, ki jih navaja predložitveno sodišče, ( 86 ) ki so bila objavljena na spletišču družbe AFMB in v katerih se ti hvalijo z navedenimi koristmi, to je, da so privarčevali pri stroških dela in hkrati ohranili dejanski nadzor nad vozniki.

82.

Posledično se nagibam k temu, da na podlagi razpoložljivih informacij ugotovim obstoj zlorabe pravice.

83.

Če predložitveno sodišče ugotovi, da sta oba elementa, značilna za zlorabo pravice, izpolnjena, mora iz tega izpeljati posledice in zavrniti uporabo člena 13(1)(b)(i) Uredbe (ES) št. 883/2004 ( 87 ) za spore o glavni stvari. Družba AFMB se torej ne more sklicevati na svoj domnevni status delodajalca, da bi od RSVB zahtevala, naj ugotovi, da se za zadevne voznike uporablja ciprska zakonodaja. ( 88 )

84.

Glede na vse navedeno je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da dejansko stanje in okoliščine, opisani v predložitvenem sklepu, dokazujejo obstoj položaja, v katerem gre za zlorabo pravice. Zato se družba AFMB ne more sklicevati na člen 13(1)(b) Uredbe št. 883/2004, da bi dokazala navezno okoliščino s ciprskim pravom o socialni varnosti.

85.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev, Nizozemska), odgovori: