EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62009CJ0345
Judgment of the Court (Second Chamber) of 14 October 2010.#J. A. van Delft and Others v College voor zorgverzekeringen.#Reference for a preliminary ruling: Centrale Raad van Beroep - Netherlands.#Social security - Regulation (EEC) No 1408/71 - Title III, Chapter 1 - Articles 28, 28a and 33 - Regulation (EEC) No 574/72 - Article 29 - Freedom of movement for persons - Articles 21 TFEU and 45 TFEU - Sickness insurance benefits - Recipients of old-age pensions or pensions for incapacity for work - Residence in a Member State other than the State responsible for payment of the pension - Provision of benefits in kind in the State of residence with the cost borne by the State responsible for payment of the pension - No registration in the State of residence - Obligation to pay contributions in the State responsible for payment of the pension - Amendment to the national legislation of the State responsible for payment of the pension - Continuity of sickness insurance - Different treatment of residents and non-residents.#Case C-345/09.
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. oktobra 2010.
J. A. van Delft in drugi proti College voor zorgverzekeringen.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe: Centrale Raad van Beroep - Nizozemska.
Socialna varnost - Uredba (EGS) št. 1408/71 - Naslov III, poglavje 1 - Členi 28, 28a in 33 - Uredba (EGS) št. 574/72 - Člen 29 - Prosto gibanje oseb - Člena 21 PDEU in 45 PDEU - Storitve iz zdravstvenega zavarovanja - Upokojenci, ki prejemajo starostno pokojnino ali pokojnino iz naslova nezmožnosti za delo - Stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino - Opravljanje storitev v državi stalnega prebivališča v breme države, ki izplačuje pokojnino - Neprijava v državi stalnega prebivališča - Obveznost plačila prispevkov v državi, ki izplačuje pokojnino - Sprememba zakonodaje države, ki izplačuje pokojnino - Kontinuiteta zdravstvenega zavarovanja - Različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov.
Zadeva C-345/09.
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. oktobra 2010.
J. A. van Delft in drugi proti College voor zorgverzekeringen.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe: Centrale Raad van Beroep - Nizozemska.
Socialna varnost - Uredba (EGS) št. 1408/71 - Naslov III, poglavje 1 - Členi 28, 28a in 33 - Uredba (EGS) št. 574/72 - Člen 29 - Prosto gibanje oseb - Člena 21 PDEU in 45 PDEU - Storitve iz zdravstvenega zavarovanja - Upokojenci, ki prejemajo starostno pokojnino ali pokojnino iz naslova nezmožnosti za delo - Stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino - Opravljanje storitev v državi stalnega prebivališča v breme države, ki izplačuje pokojnino - Neprijava v državi stalnega prebivališča - Obveznost plačila prispevkov v državi, ki izplačuje pokojnino - Sprememba zakonodaje države, ki izplačuje pokojnino - Kontinuiteta zdravstvenega zavarovanja - Različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov.
Zadeva C-345/09.
European Court Reports 2010 I-09879
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2010:610
Zadeva C-345/09
J. A. van Delft in drugi
proti
College voor zorgverzekeringen
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep)
„Socialna varnost – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Naslov III, poglavje 1 – Členi 28, 28a in 33 – Uredba (EGS) št. 574/72 – Člen 29 – Prosto gibanje oseb – Člena 21 PDEU in 45 PDEU – Storitve iz zdravstvenega zavarovanja – Upokojenci, ki prejemajo starostno pokojnino ali pokojnino iz naslova nezmožnosti za delo – Stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino – Opravljanje storitev v državi stalnega prebivališča v breme države, ki izplačuje pokojnino – Neprijava v državi stalnega prebivališča – Obveznost plačila prispevkov v državi, ki izplačuje pokojnino – Sprememba zakonodaje države, ki izplačuje pokojnino – Kontinuiteta zdravstvenega zavarovanja – Različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov“
Povzetek sodbe
1. Socialna varnost delavcev migrantov – Zakonodaja, ki se uporablja – Zavezujoča narava kolizijskih pravil – Zdravstveno zavarovanje – Prejemniki pokojnin po zakonodaji države članice, ki ni država stalnega prebivališča
(uredbi Sveta št. 1408/71, člena 28 in 28a, in št. 574/72, člen 29)
2. Socialna varnost delavcev migrantov – Zdravstveno zavarovanje – Prejemniki pokojnin po zakonodaji države članice, ki ni država stalnega prebivališča
(uredbi Sveta št. 1408/71, členi 28, 28a in 30, in št. 574/72, člen 29)
3. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Socialna varnost državljanov migrantov – Prejemniki pokojnin po zakonodaji države članice, ki ni država stalnega prebivališča
(člen 21 PDEU; Uredba Sveta št. 1408/71)
1. Ker so kolizijska pravila iz Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1992/2006, zavezujoča za države članice, ni mogoče sprejeti, da bi zavarovane osebe, ki spadajo na področje uporabe teh pravil, onemogočale njihove učinke z možnostjo izbire, da se zanje ne uporabljajo. Uporaba sistema kolizijskih pravil, uvedenega z Uredbo št. 1408/71, je namreč odvisna le od objektivnega položaja, v katerem je zadevni delavec. Člena 28 in 28a te uredbe v skladu z njunim besedilom upokojencem, ki spadajo na področje uporabe teh določb, ne dajeta nobene pravice do izbire. Če upokojenec, upravičen do pokojnine po zakonodaji države članice, spada v okvir objektivnega položaja, opisanega v navedenih členih, se zanj uporabi kolizijsko pravilo iz teh določb, ne da bi se temu lahko odrekel tako, da se ne prijavi v skladu s členom 29 Uredbe št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71 pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča. Člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 sta tako zavezujoča za zavarovane osebe, ki spadajo na njuno področje uporabe.
Prijava pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča, določena v členu 29 Uredbe št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71, je le upravna formalnost, izpolnitev katere je nujna za zagotovitev učinkovitega zagotavljanja storitev v tej državi članici na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71. Z izdajo obrazca E 121 pristojni nosilec države članice le izjavi, da bi imela zadevna zavarovana oseba pravico do storitev na podlagi zakonodaje te države, če bi v njej stalno prebivala. Ker je tak obrazec le deklaratoren, njegova predložitev pristojnemu nosilcu države članice zaradi prijave zadevne zavarovane osebe v tej državi torej ne more biti pogoj za nastanek pravice do storitev v njej.
V teh okoliščinah upokojenci, ki spadajo v okvir členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, glede na zavezujočo naravo ureditve, določene s tema določbama, nimajo možnosti odpovedati se pravici do storitev v državi članici stalnega prebivališča s tem, da se ne bi prijavili pri njenem pristojnem nosilcu, in ni mogoče, da bi bili zaradi take neprijave oproščeni plačila prispevkov v državi članici, ki jim izplačuje pokojnino, saj vsekakor bremenijo zadnjenavedeno državo, ker se ne morejo izogniti ureditvi, določeni z navedeno uredbo.
Če se zavarovana oseba ne prijavi pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča, sicer dejansko ne more uporabiti navedenih storitev v tej državi in tako ne povzroča stroškov, ki bi jih morala država članica, ki ji izplačuje pokojnino, povrniti državi članici njenega stalnega prebivališča na podlagi člena 36 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 95 Uredbe št. 574/72. Vendar taka okoliščina nikakor ne vpliva na obstoj pravice do teh storitev in torej na s tem povezano obveznost plačati pristojnim nosilcem države članice, katere zakonodaja določa obstoj take pravice, prispevke za tveganje, ki ga ta država članica nosi na podlagi določb Uredbe št. 1408/71. Taka obveznost plačila prispevkov je zaradi obstoja pravice do storitev, tudi če se te dejansko ne uporabljajo, neločljivo povezana z načelom solidarnosti, na katerem temeljijo nacionalni sistemi socialne varnosti, ker bi lahko bile zadevne osebe, če ne bi bilo take obveznosti, nagnjene k temu, da s prispevanjem k financiranju tega sistema počakajo do nastopa zavarovalnega primera.
(Glej točke 52, 57, od 61 do 65 in od 72 do 75.)
2. Člene 28, 28a in 33 Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1992/2006, v povezavi s členom 29 Uredbe št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 311/2007, je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo zakonodaji države članice, ki določa, da morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec zadnjenavedene države članice, plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča.
(Glej točko 80 in točko 1 izreka.)
3. Člen 21 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, ki določa, da morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1992/2006, upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec zadnjenavedene države članice, plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča.
Vendar pa je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da nasprotuje taki nacionalni zakonodaji, če omogoča ali določa – za preveritev tega je pristojno predložitveno sodišče – neupravičeno različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov glede zagotovitve kontinuitete celovitega varstva za primer bolezni, ki jim je bilo zagotovljeno v okviru zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred začetkom veljavnosti te zakonodaje.
(Glej točki 130 in 131 ter točko 2 izreka.)
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 14. oktobra 2010(*)
„Socialna varnost – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Naslov III, poglavje 1 – Členi 28, 28a in 33 – Uredba (EGS) št. 574/72 – Člen 29 – Prosto gibanje oseb – Člena 21 PDEU in 45 PDEU – Storitve iz zdravstvenega zavarovanja – Upokojenci, ki prejemajo starostno pokojnino ali pokojnino iz naslova nezmožnosti za delo – Stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino – Opravljanje storitev v državi stalnega prebivališča v breme države, ki izplačuje pokojnino – Neprijava v državi stalnega prebivališča – Obveznost plačila prispevkov v državi, ki izplačuje pokojnino – Sprememba zakonodaje države, ki izplačuje pokojnino – Kontinuiteta zdravstvenega zavarovanja – Različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov“
V zadevi C‑345/09,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep (Nizozemska) z odločbo z dne 26. avgusta 2009, ki je prispela na Sodišče dne 27. avgusta 2009, v postopku
J. A. van Delft,
J. C. Ramaer,
J. M. van Willigen,
J. F. van der Nat,
C. M. Janssen,
O. Fokkens
proti
College voor zorgverzekeringen,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, A. Arabadžiev, A. Rosas, U. Lõhmus in A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. maja 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za J. A. van Delfta in J. M. van Willigena E. Pijnacker Hordijk, odvetnik,
– za C. M. Janssena H. Frantzen in H. Ebbink, odvetnika,
– za O. Fokkensa on sam,
– za College voor zorgverzekeringen M. van Dijen in R. G. van der Wissel, zastopnika,
– za nizozemsko vlado C. Wissels in J. Langer, zastopnika,
– za češko vlado M. Smolek in D. Hadroušek, zastopnika,
– za francosko vlado G. de Bergues in A. Czubinski, zastopnika,
– za finsko vlado A. Guimaraes-Purokoski, zastopnica,
– za Evropsko komisijo V. Kreuschitz in M. van Beek, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. julija 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 28, 28a in 33 ter določb Priloge VI, del R, točka 1(a) in (b), k Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 (UL L 392, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), člena 29 Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL L 74, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 311/2007 z dne 19. marca 2007 (UL L 82, str. 6, v nadaljevanju: Uredba št. 574/72), ter členov 21 PDEU in 45 PDEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. A. van Delftom, J. C. Ramaerjem, J. M. van Willigenom, J. F. van der Natom, C. M. Janssenom ter O. Fokkensom (v nadaljevanju skupaj: tožeče stranke iz postopka v glavni stvari) in College voor zorgverzekeringen (odbor za zdravstveno zavarovanje, v nadaljevanju: CVZ) zaradi plačila prispevkov za zakonski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki velja na Nizozemskem.
Pravni okvir
Ureditev Unije
3 Člen 13 Uredbe št. 1408/71, ki spada pod njen naslov II „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, določa:
„Splošna pravila
1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.
2. V skladu s členi 14 do 17:
[…]
(f) za osebo, za katero se zakonodaja države članice preneha uporabljati, ne da bi se začela zanjo uporabljati zakonodaja druge države članice v skladu z enim od pravil, določenih v prejšnjih pododstavkih, ali v skladu z eno od izjem ali posebnih določb, določenih v členih 14 do 17, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere ima stalno prebivališče, samo v skladu z določbami te zakonodaje.“
4 Člen 17a Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Posebna pravila za prejemnike pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic“, iz istega naslova II, določa:
„Prejemnik pokojnine po zakonodaji ene države članice ali pokojnin po zakonodajah več držav članic, ki stalno prebiva na ozemlju katere druge države članice, je lahko na svojo zahtevo izvzet iz zakonodaje slednje države, razen če zanj ta zakonodaja velja zaradi opravljanja poklicne dejavnosti.“
5 Naslov III Uredbe št. 1408/71 vsebuje posebne določbe v zvezi z različnimi vrstami dajatev, za katere se ta uredba uporablja na podlagi svojega člena 4(1). Poglavje 1 iz naslova III navedene uredbe se nanaša na dajatve za bolezen in materinstvo.
6 Člen 28 Uredbe št. 1408/71, ki je naslovljen „Pokojnine, ki se izplačujejo po zakonodaji ene ali več držav članic, kadar ni pravice do dajatev v državi stalnega prebivališča“ in ki spada pod oddelek 5 „Upokojenci in njihovi družinski člani“ navedenega naslova 1, določa:
„1. Upokojenec, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji ene države članice ali do pokojnin po zakonodajah dveh ali več držav članic in ki nima pravice do dajatev po zakonodaji države članice, v kateri stalno prebiva, kljub temu skupaj s svojimi družinskimi člani prejema te dajatve, kot če bi bil do njih upravičen, po potrebi ob upoštevanju določbe člena 18 in Priloge VI, po zakonodaji ene države članice ali vsaj ene od držav članic, ki so pristojne za izplačilo pokojnine, če bi imel stalno prebivališče v tej državi. Te dajatve se zagotavljajo pod naslednjimi pogoji:
(a) storitve zagotavlja v imenu nosilca iz odstavka 2 nosilec v kraju stalnega prebivališča, kot da bi bila oseba upokojenec po zakonodaji države, na ozemlju katere stalno prebiva, in bi bil[a] upravičen[a] do teh dajatev;
[…]
2. V primerih, ki so zajeti v odstavku 1, stroške storitev krije nosilec, kot določajo naslednja pravila:
(a) kadar je upokojenec upravičen do omenjenih storitev po zakonodaji ene same države članice, bremenijo stroški pristojnega nosilca te države;
[…]“
7 Člen 28a Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Pokojnine, ki se izplačujejo po zakonodaji ene ali več držav članic, ki niso države stalnega prebivališča, kadar je pravica do dajatev [storitev] v slednji državi“, iz istega oddelka določa:
„Kadar upokojenec, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji ene države članice ali do pokojnin po zakonodajah dveh ali več držav članic, stalno prebiva na ozemlju države članice, po zakonodaji katere pravica do prejemanja storitev ni pogojena z zavarovanjem ali zaposlitvijo in po kateri se mu ne izplačuje nobena pokojnina, stroški storitev, ki se nudijo njemu in njegovim družinskim članom, bremenijo nosilca ene od držav članic, pristojnih za pokojnino, ki se določi v skladu s pravili iz člena 28(2), kot da bi bili upokojenec in njegovi družinski člani upravičeni do takih storitev po zakonodaji, ki jo uporablja ta nosilec, če bi imeli stalno prebivališče na ozemlju države članice, v kateri je ta nosilec.“
8 Člen 33 Uredbe št. 1408/71, ki prav tako spada pod oddelek 5 poglavja 1 naslova III in ki je naslovljen „Prispevki, ki jih plačujejo upokojenci“, določa:
„1. Nosilec države članice, ki je odgovoren za izplačevanje pokojnine in ki uporablja zakonodajo, po kateri se prispevki za zavarovanje za primer bolezni ali materinstva plačujejo od pokojnin, je pooblaščen, da opravi te odvedbe, izračunane v skladu s to zakonodajo, od pokojnine, ki jo izplačuje, če stroški dajatev [storitev] po členih 27, 28, 28a, 29, 31 in 32 bremenijo nosilca te države članice.
2. Kadar je v primerih iz člena 28a, pridobitev dajatev za bolezen in materinstvo po zakonodaji države članice, na ozemlju katere upokojenec stalno prebiva, pogojena s plačevanjem prispevkov ali s podobnimi plačili na podlagi stalnega prebivanja, se ti prispevki ne plačujejo.“
9 V skladu s členom 36(1) Uredbe št. 1408/71 se stroški storitev, ki jih v skladu z, med drugim, določbami členov 28, 28a in 33 te uredbe nudi nosilec ene države članice v imenu nosilca druge države članice, v celoti povrnejo.
10 Točka 1, od (a) do (c), iz dela R Priloge VI k Uredbi št. 1408/71 določa:
„1. Zdravstveno zavarovanje
(a) Glede upravičenosti do storitev v okviru nizozemske zakonodaje so osebe, upravičene do storitev za namen izvajanja poglavij 1 in 4 naslova III te uredbe, naslednje:
(i) osebe, ki morajo v skladu s členom 2 Zorgverzekeringswet ([z]akona o zdravstvenem zavarovanju) skleniti zdravstveno zavarovanje pri zavarovalnici,
in
(ii) v primeru, da niso vključene že v točko (i), osebe, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici in so v skladu z Uredbo upravičene do zdravstvenega varstva v državi, v kateri imajo stalno prebivališče, stroške pa krije Nizozemska.
(b) Osebe iz točke (a)(i) morajo v skladu z določbami Zorgverzekeringswet ([z]akona o zdravstvenem zavarovanju) skleniti zdravstveno zavarovanje pri zavarovalnici, osebe iz točke (a)(ii) pa se morajo registrirati pri College voor zorgverzekeringen ([o]dboru za zdravstveno zavarovanje).
(c) Določbe Zorgverzekeringswet ([z]akona o zdravstvenem zavarovanju) in Algemene wet bijzondere ziektekosten ([z]akona o splošnem zavarovanju za primer posebnih zdravstvenih stroškov) [v] zvezi z obveznostjo plačila prispevkov se uporabljajo za osebe iz točke (a) in njihove družinske člane. V primeru družinskih članov se prispevki obračunajo osebi, ki uveljavlja pravico do zdravstvenega varstva.“
11 Člen 29 Uredbe št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Storitve za upokojence in njihove družinske člane, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici, po zakonodaji katere prejemajo pokojnino in so upravičeni do dajatev“, določa:
„1. Za prejemanje storitev po členih 28(1) in 28a [U]redbe na ozemlju države članice, v kateri stalno prebivajo, se morajo upokojenec in njegovi družinski člani, ki stalno prebivajo v isti državi članici, prijaviti pri nosilcu v kraju stalnega prebivališča s predložitvijo potrdila, da je oseba zase in za svoje družinske člane po zakonodaji druge države članice upravičena do omenjenih storitev po zakonodaji ali eni od zakonodaj, po katerih se izplačuje pokojnina.
2. To potrdilo na zahtevo upokojenca izda nosilec ali eden od nosilcev, ki so odgovorni za izplačilo pokojnine, ali, kadar to pride v poštev, nosilec, ki je pooblaščen za ugotavljanje upravičenosti do dajatev [storitev], takoj ko upokojenec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do teh dajatev [storitev]. Če upokojenec ne predloži potrdila, ga nosilec v kraju stalnega prebivališča pridobi od nosilca ali nosilcev, odgovornih za izplačilo pokojnine, ali, kadar pride to v poštev, od nosilca, ki je pooblaščen za izdajo takih potrdil. Med čakanjem na prejem potrdila lahko nosilec v kraju stalnega prebivališča na podlagi dokumentacije, ki jo prejme, upokojenca in njegove družinske člane, ki prebivajo v isti državi članici, začasno registrira. Ta registracija zavezuje nosilca, ki je odgovoren za plačilo storitev le, če slednji nosilec izda potrdilo, določeno v odstavku 1.“
12 Člen 95 navedene uredbe določa, da znesek storitev, ki se zagotavljajo po členih 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, povrne pristojni nosilec nosilcu, ki je zagotovil te storitve, na podlagi pavšalnega zneska, ki je čim bližji dejansko nastalim stroškom in katerega način izračuna je določen v tej določbi.
13 Kot je razvidno iz Sklepa Upravne komisije Evropskih skupnosti za socialno varnost delavcev migrantov št. 153 z dne 7. oktobra 1993 o vzorčnih obrazcih, potrebnih za uporabo uredb Sveta (EGS) št. 1408/71 in (EGS) št. 574/72 (E 001, E 103 do E 127) (UL 1994, L 244, str. 22), kakor je bil spremenjen s Sklepom Upravne komisije Evropskih skupnosti za socialno varnost delavcev migrantov št. 202 z dne 17. marca 2005 (UL 2006, L 77, str. 1), je obrazec E 121 potrdilo, potrebno za prijavo upokojenca in njegovih družinskih članov pri nosilcu v kraju njihovega stalnega prebivališča v skladu z določbami člena 28 Uredbe št. 1408/71 in člena 29 Uredbe št. 574/72.
Nacionalna ureditev
14 Pred 1. januarjem 2006 je bil z zakonom o zdravstvenih skladih (Ziekenfondswet, v nadaljevanju: ZFW) določen sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja le za zaposlene osebe z dohodkom, nižjim od določenega praga.
15 Ta sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja se je pod nekaterimi pogoji uporabljal tudi za nerezidente, ki so prejemali pokojnino na podlagi zakona o splošnem starostnem zavarovanju (Algemene Ouderdomswet, v nadaljevanju: AOW) ali na podlagi zakona o zavarovanju za primer nezmožnosti za delo (Wet op de arbeidsongeschiktheidsverzekering, v nadaljevanju: WAO).
16 Osebe, ki niso spadale v ta sistem, pa so morale, da bi bile zavarovane za primer bolezni, skleniti zavarovalno pogodbo z zavarovalno družbo v okviru zasebnega zavarovanja.
17 Zakon o zdravstvenem zavarovanju (Zorgverzekeringswet, v nadaljevanju: ZVW) je 1. januarja 2006 uvedel sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja za vse, ki stalno prebivajo ali delajo na Nizozemskem.
18 Člen 69 navedenega zakona v različici, ki je veljala 1. avgusta 2008, določa:
„1. Osebe s stalnim prebivališčem v tujini, ki so na podlagi uredbe Sveta Evropskih skupnosti, ali uredbe, sprejete na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ali sporazuma v zvezi s socialno varnostjo po potrebi upravičene do zdravstvenih storitev ali povračila stroškov zanje, kot je to določeno z zakonodajo o zdravstvenem zavarovanju v državi, v kateri stalno prebivajo, se morajo prijaviti pri [CVZ], razen če so na podlagi tega zakona vključene v sistem obveznega zavarovanja.
2. Osebe iz prvega odstavka plačujejo prispevek, ki se določi z ministrskim odlokom. Del zadevnega prispevka, ki se določi s tem odlokom, se za namen uporabe zakona o dodatkih za zdravstvene storitve (Wet op de zorgtoeslag) šteje za premijo za zdravstveno zavarovanje.
3. Če se taka oseba ne prijavi v štirih mesecih od nastanka pravice iz odstavka 1, [CVZ] osebi, ki bi to morala storiti, naloži plačilo globe v višini 130 % z ministrskim odlokom določenega dela prispevka iz odstavka 2 za obdobje, ki se ujema z obdobjem, ki je preteklo med datumom nastanka pravice in datumom, ko se je zadevna oseba prijavila, pri čemer pa to obdobje ne sme biti daljše od petih let.
4. [CVZ] je pristojen za upravno vodenje, ki izhaja iz določb odstavka 1 in tam navedenih mednarodnih predpisov, ter za odločitve v zvezi z obračunavanjem in pobiranjem prispevkov iz odstavka 2 […]“
19 Člena 6.3.1, prvi odstavek, in 6.3.2, prvi odstavek, uredbe o zdravstvenem zavarovanju (Regeling zorgverzekering) določata:
„Prispevek za osebo iz člena 69, prvi odstavek, [ZVW] se izračuna tako, da se osnova prispevka pomnoži s faktorjem, ki je enak razmerju med povprečnimi stroški zdravstvenih storitev na osebo, ki jih krije zdravstveno zavarovanje v državi njenega stalnega prebivališča, in povprečnimi stroški zdravstvenih storitev na osebo, ki jih krije zdravstveno zavarovanje na Nizozemskem.
[…]
Prispevek iz člena 6.3.1 za osebo iz člena 69, prvi odstavek, [ZVW], ki je upravičena do pokojnine, in za njene družinske člane od zadevne pokojnine odvede nosilec, ki izplačuje pokojnino, in ga prenese v sklad za zdravstveno zavarovanje.“
20 Člen 2.5.2, odstavek 2, zakona o uporabi in prilagoditvi zakona o zdravstvenem zavarovanju (Invoerings- en aanpassingswet Zorgverzekeringswet, v nadaljevanju: IZVW) določa:
„Pogodbe o zavarovanju za primer zdravstvenih storitev ali stroškov zanje, sklenjene za ali z osebami s stalnim prebivališčem v tujini, ki so na podlagi uredbe Sveta Evropskih skupnosti, ali uredbe, sprejete na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ali sporazuma v zvezi s socialno varnostjo upravičene do zdravstvenih storitev ali povračila stroškov zanje, kot je to določeno z zakonodajo o zdravstvenem zavarovanju v državi, v kateri stalno prebivajo, s 1. januarjem 2006 prenehajo veljati v delu, v katerem so z njimi nastale pravice, enakovredne pravicam, ki jih lahko zainteresirana oseba od tega datuma naprej uveljavlja na podlagi take uredbe ali sporazuma, če se je zavarovanec pred 1. majem 2006 prijavil pri [CVZ], kar se od njega zahteva s členom 69 [ZVW].“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
21 Vse tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so nizozemski državljani, ki imajo stalno prebivališče v državi članici, ki ni Kraljevina Nizozemska, in sicer glede na primer v Belgiji, Španiji, Franciji in na Malti, in ki prejemajo pokojnino bodisi na podlagi AOW bodisi na podlagi WAO.
22 Te tožeče stranke, od katerih ni bila nobena zavarovana v okviru sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, uvedenega z ZFW, so pred 1. januarjem 2006 sklenile, da bi bile zavarovane za primer bolezni, pogodbe v okviru zasebnega zavarovanja pri zavarovalnih družbah s sedežem na Nizozemskem ali v drugih državah članicah glede na primer.
23 Po tem, ko je 1. januarja 2006 začel veljati ZVW, je CVZ menil, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari – ker bi zanje, če bi stalno prebivale na Nizozemskem, veljal sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, določen z ZVW – od tega datuma naprej na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 upravičene do storitev v državi stalnega prebivališča na stroške nosilcev države, ki jim izplačuje pokojnino, torej Nizozemske. CVZ je zato vsaki od teh tožečih strank poslal obrazec E 121, da bi se lahko prijavile pri nosilcu zdravstvenega zavarovanja v državi stalnega prebivališča. J. C. Ramaer, J. F. van der Nat in O. Fokkens so se prijavili, pri čemer je zadnjenavedeni izrazil „pridržek“. Nasprotno pa se J. A. van Delft, J. M. van Willigen in C. M. Janssen niso prijavili.
24 Istega dne, 1. januarja 2006, so pogodbe, ki so jih sklenile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v okviru zasebnega zavarovanja z zavarovalno družbo s sedežem na Nizozemskem, na podlagi določb IZVW prenehale veljati po samem zakonu. Nasprotno pa so take pogodbe, ki so bile sklenjene z zavarovalno družbo s sedežem v drugi državi članici, ostale v veljavi.
25 Na podlagi odločb, ki so bile glede na primer sprejete v letu 2006 ali 2007, je CVZ od pokojnin, izplačanih tožečim strankam iz postopka v glavni stvari, odvedel znesek prispevka, določenega s členom 69 ZVW, zaradi njihove vključitve v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, določen s tem zakonom.
26 Rechtbank te Amsterdam je s sodbami z dne 31. januarja in 17. decembra 2008 zavrnilo tožbe, ki so jih tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vložile zoper te odločbe.
27 Te tožeče stranke so pri Centrale Raad van Beroep vložile pritožbe zoper te sodbe.
28 V skladu s predložitveno odločbo vse tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v okviru teh pritožb trdijo, da člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 ne vsebujeta zavezujočih pravil o določitvi veljavne zakonodaje, na podlagi katere bi bile po uradni dolžnosti vključene v sistem storitev države njihovega stalnega prebivališča. Te tožeče stranke nasprotno menijo, da lahko izbirajo med tem, da se z obrazcem E 121 prijavijo pri pristojnem nosilcu države stalnega prebivališča v skladu s členom 29 Uredbe št. 574/72, da bi lahko v tej državi koristile storitve na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, in tem, da – če se ne prijavijo pri navedenem nosilcu – sklenejo pogodbo v okviru zasebnega zavarovanja. V zadnjenavedenem primeru naj država članica, ki izplačuje pokojnine, ne bi mogla odvesti prispevkov na podlagi člena 33 navedene uredbe, ker naj torej storitve ne bi bremenile nosilca te države.
29 Poleg tega v skladu s predložitveno odločbo vse tožeče stranke iz postopka v glavni stvari navajajo kršitev pravic, ki jih imajo na podlagi členov 21 PDEU in 45 PDEU, ker morajo plačevati prispevke za storitve v državi stalnega prebivališča, ki jih ne želijo uporabljati, ker so po njihovem mnenju manj ugodne. Želele naj bi ohraniti položaj, ki so ga imele pred 1. januarjem 2006, da bi lahko v okviru zasebnega zavarovanja same sklenile pogodbo za vse zdravstvene stroške.
30 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da CVZ trdi, da pravica do storitev na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 ni odvisna od prijave pri pristojnem nosilcu države stalnega prebivališča, tako da je, tudi če se zadevne osebe niso prijavile pri tem nosilcu in torej niso uveljavljale pravice do storitev, ki izhaja iz teh določb, država članica, ki izplačuje pokojnino, upravičena, da od nje odvede prispevke. V nasprotnem primeru naj bi bila ogrožena solidarnost sistema socialne varnosti, ker bi lahko vsaka zadevna oseba s prijavo in s tem z obveznostjo plačila prispevkov počakala do takrat, ko bi potrebovala zdravstvene storitve.
31 Predložitveno sodišče izpostavlja več elementov, ki naj bi kazali na to, da je z Uredbo št. 1408/71 izključena pravica do izbire, na katero se sklicujejo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari. Navedena uredba naj bi namreč zavezujoče določala državo, ki mora zadevni osebi nuditi storitve, in državo, ki jo bremenijo stroški teh storitev. Glede tega dodaja, da je, če je z Uredbo št. 1408/71 določena pravica do izbire, to storjeno izrecno. Nasprotno pa naj bi lahko bilo iz člena 29 Uredbe št. 574/72 in iz sodbe z dne 3. julija 2003 v zadevi Van der Duin in ANOZ Zorgverzekeringen (C‑156/01, Recueil, str. I‑7045, točka 40) razvidno, da ravno prijava pri nosilcu države stalnega prebivališča povzroči uporabo členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71. Če se tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v teh okoliščinah ne prijavijo, naj ne bi bremenile pristojnih nosilcev na Nizozemskem v smislu člena 33 Uredbe št. 1408/71, saj naj jim v tem primeru ne bi bilo mogoče nuditi nobene storitve. Vsi pogoji za odvedbo prispevka, določeni v tej določbi, naj torej ne bi bili izpolnjeni.
32 Predložitveno sodišče poleg tega meni, da se, če je z Uredbo št. 1408/71 izključena pravica do izbire, na katero se sklicujejo tožeče stranke, postavlja vprašanje, ali je prispevek, ki se odvede na podlagi člena 69 ZVW in člena 33 navedene uredbe, v nasprotju s členom 21 PDEU in/ali členom 45 PDEU.
33 V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da čeprav se je z uporabo količnika stalnega prebivališča znesek, ki ga morajo plačati nerezidenti, zmanjšal glede na znesek, ki ga morajo plačati nizozemski rezidenti, in čeprav pravo Unije delavcu ne zagotavlja, da bo prenos njegovih dejavnosti ali njegovega stalnega prebivališča v drugo državo članico s stališča socialne varnosti nevtralen, pa bi lahko za tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki so imele v okviru zasebnega zavarovanja sklenjeno zavarovalno pogodbo, ko je začel veljati ZVW, ta povzročil, da zanje nadaljnje izvajanje pravice do prostega gibanja in bivanja zunaj Nizozemske ne bi bilo več tako zanimivo. Na eni strani bi namreč morale plačevati višje stroške za zdravstveno zavarovanje, na drugi strani pa bi bile upravičene do manj ugodnih zdravstvenih storitev. Čeprav je mogoče željo nizozemskega zakonodajalca, da določi obvezno zdravstveno zavarovanje za vse rezidente Nizozemske, šteti za razlog, ki temelji na objektivnih preudarkih v splošnem interesu, pa naj ne bi bilo jasno, ali je obveznost plačila prispevkov v ta namen, tudi če zadevna oseba ni prijavljena v državi stalnega prebivališča, združljiva z načelom sorazmernosti.
34 V teh okoliščinah je Centrale Raad van Beroep prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člene 28, 28a in 33 Uredbe št. 1408/71, Prilogo VI, del R, točka 1(a) in (b), k Uredbi št. 1408/71 in člen 29 Uredbe št. 574/72 razlagati tako, da nasprotujejo določbi nacionalnega prava, kot je člen 69 ZVW, če je upokojenec, ki lahko načeloma uveljavlja pravice iz členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, obvezan, da se prijavi pri [CVZ], in se mora od pokojnine tega upokojenca prispevek odvesti, tudi če ni prijavljen v smislu člena 29 Uredbe št. 574/72?
2. Ali je treba člena [21 PDEU] in [45 PDEU] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kot je člen 69 ZVW, če je državljan [Unije], ki lahko načeloma uveljavlja pravice iz členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, obvezan, da se prijavi pri [CVZ], in se mora od pokojnine tega državljana prispevek odvesti, tudi če ni prijavljen v smislu člena 29 Uredbe št. 574/72?“
35 Predsednik Sodišča je na predlog predložitvenega sodišča na podlagi člena 55(2), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča odredil prednostno obravnavanje te zadeve.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
36 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člene 28, 28a in 33 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 29 Uredbe št. 574/72 razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da se morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo, kot tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, stalno prebivališče v drugi državi članici, da bi lahko tam koristili zdravstvene storitve, do katerih so upravičeni v breme prve države članice, na eni strani prijaviti pri pristojnem nosilcu te države in na drugi strani plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice njihovega stalnega prebivališča.
37 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se to vprašanje postavlja v okviru spora o zakonitosti prispevkov, katerih plačilo od tožečih strank iz postopka v glavni stvari zahtevajo nizozemski organi za zdravstvene storitve, opravljene na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 v državi članici njihovega stalnega prebivališča v breme Kraljevine Nizozemske, potem ko je 1. januarja 2006 v tej državi članici začel veljati nov sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je bil uveden z ZVW in ki nadomešča sistem, ki je bil pred tem datumom določen z ZFW le za zaposlene osebe s prihodki, nižjimi od nekaterih pragov, ter ki velja od takrat za vse osebe, ki stalno prebivajo ali delajo v tej državi članici.
38 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da vsebujeta člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 kolizijsko pravilo, na podlagi katerega se za upokojence s stalnim prebivališčem v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino, določita nosilec, ki izvaja tam navedene storitve, ter veljavna zakonodaja (glej sodbi z dne 10. januarja 1980 v zadevi Jordens-Vosters, 69/79, Recueil, str. 75, točka 12, in z dne 10. maja 2001 v zadevi Rundgren, C‑389/99, Recueil, str. I‑3731, točki 43 in 44, in zgoraj navedeno sodbo Van der Duin in ANOZ Zorgverzekeringen, točka 39).
39 V skladu s členom 28 Uredbe št. 1408/71 so upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji ene države članice in ki stalno prebivajo v drugi državi članici, v kateri niso upravičeni do zdravstvenih storitev, za račun in v breme države, ki izplačuje navedeno pokojnino, upravičeni do teh storitev, ki jih zagotavlja pristojen nosilec države članice njihovega stalnega prebivališča, v delu, v katerem bi bili do njih upravičeni na podlagi zakonodaje države, ki izplačuje pokojnino, če bi stalno prebivali na njenem ozemlju (glej zgoraj navedeno sodbo Van der Duin in ANOZ Zorgverzekeringen, točke 40, 47 in 53).
40 Člen 28a Uredbe št. 1408/71 določa v bistvu primerljivo pravilo, kadar v državi članici stalnega prebivališča obstaja pravica do zdravstvenih storitev in ta država članica ne pogojuje te pravice do storitev z zavarovanjem ali zaposlitvijo, da države članice, katerih zakonodaja daje pravico do storitev le na podlagi stalnega prebivališča na njihovem ozemlju, ne bi bile postavljene v slabši položaj (glej zgoraj navedeno sodbo Rundgren, točki 43 in 45).
41 Iz tega je razvidno, da v obravnavanem primeru po začetku veljavnosti ZVW za upokojence, upravičene do pokojnine po nizozemski zakonodaji, kot so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, ki ni Nizozemska, in ki pred tem datumom niso spadali na področje uporabe členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, saj so bili zaradi višine njihovih dohodkov in ne glede na njihovo stalno prebivališče izključeni iz zdravstvenih storitev, določenih z zakonskim sistemom obveznega zdravstvenega zavarovanja, od 1. januarja 2006 veljajo določbe navedenih členov.
42 Na podlagi Priloge VI, del R, točka 1(a) in (b), Uredbe št. 1408/71 se morajo taki upokojenci, ki so v breme Kraljevine Nizozemske upravičeni do zdravstvenih storitev v državi članici svojega stalnega prebivališča na podlagi členov 28 in 28a te uredbe, v ta namen prijaviti pri CVZ. Poleg tega se morajo v skladu s členom 29 Uredbe št. 574/72, da bi lahko koristili te storitve, prijaviti pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča s predložitvijo potrdila, da so do navedenih storitev upravičeni na podlagi zakonodaje države, ki izplačuje pokojnino. To potrdilo je obrazec E 121.
43 Iz listin iz spisa, predloženih Sodišču, je razvidno, da je v obravnavanem primeru obveznost upokojencev, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je Nizozemska, da se prijavijo pri CVZ, da bi lahko v tej državi članici na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 uporabljali zdravstvene storitve, čeprav je navedena v prvem vprašanju za predhodno odločanje, v okviru spora o glavni stvari sporna le v delu, v katerem povzroči, da navedena država od njihove pokojnine odvede prispevke, katerih zakonitost je izpodbijana.
44 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali lahko upokojenci, ki imajo, kot tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino, s tem da se ne prijavijo pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča, izberejo, da se zanje Uredba št. 1408/71 ne uporablja, in se torej odpovejo upravičenosti do storitev, ki jih zagotavlja zadnjenavedena država članica na podlagi členov 28 in 28a te uredbe, tako da v državi članici, ki izplačuje njihovo pokojnino, niso zavezani plačevati prispevkov v ta namen v skladu s členom 33 navedene uredbe.
45 O. Fokkens in C. M. Janssen pa najprej trdita, da nasprotno od mnenja predložitvenega sodišča njun položaj ne spada v okvir členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, ampak njenega člena 13(2)(f), na podlagi katerega se, ko zanju zaradi prenehanja njunih poklicnih dejavnosti na Nizozemskem ne velja več nizozemska zakonodaja, zanju uporablja izključno zakonodaja države članice njunega stalnega prebivališča, ne da bi glede tega imela izbiro. Kraljevina Nizozemska naj torej ne bi bila pristojna za odvedbo prispevkov za take storitve.
46 V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 13(2)(f) Uredbe št. 1408/71 za osebo, za katero se zakonodaja države članice preneha uporabljati, ne da bi se zanjo začela uporabljati zakonodaja druge države članice v skladu z določbami člena 13(2), od (a) do (d), ali členov od 14 do 17 iste uredbe, velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere ima stalno prebivališče. V skladu z ustaljeno sodno prakso se navedeni člen 13(2)(f) uporablja med drugim za osebe, ki so dokončno prenehale opravljati vsakršno dejavnost (sodbi z dne 11. junija 1998 v zadevi Kuusijärvi, C‑275/96, Recueil, str. I‑3419, točki 39 in 40, in z dne 11. novembra 2004 v zadevi Adanez-Vega, C‑372/02, ZOdl., str. I‑10761, točka 24).
47 Vendar ta splošna določba, ki spada pod naslov II Uredbe št. 1408/71 „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, velja le, če posebne določbe v zvezi z različnimi vrstami dajatev, ki tvorijo naslov III iste uredbe, ne določajo odstopanj (glej sodbo z dne 27. maja 1982 v zadevi Aubin, 227/81, Recueil, str. 1991, točka 11).
48 Ravno člena 28 in 28a te uredbe, ki spadata v njeno poglavje 1 „Bolezen in materinstvo“ naslova III, pa odstopata od teh splošnih pravil glede zdravstvenih storitev za upokojence, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje navedeno pokojnino.
49 Predložitveno sodišče je torej v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, pravilno uporabilo člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 namesto njenega člena 13(2)(f).
50 V zvezi s tem se predložitveno sodišče v bistvu na eni strani sprašuje, ali je ureditev, uvedena z navedenima členoma 28 in 28a, za upokojence, ki spadajo na področje uporabe teh določb, zavezujoča, na drugi strani pa, ali morajo plačevati prispevke za storitve iz teh določb.
51 Prvič, v zvezi z možnostjo upokojencev, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino, da se odpovejo uporabi ureditve iz členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, je treba poudariti, da glede na ustaljeno sodno prakso določbe Uredbe št. 1408/71 o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, pomenijo sistem kolizijskih pravil, zaradi celovitosti katerega je nacionalnim zakonodajalcem odvzeta pristojnost določiti obseg in pogoje za uporabo njihove zakonodaje na zadevnem področju v zvezi z osebami, za katere veljajo, in z ozemljem, na katerem imajo nacionalne zakonodajne določbe svoj učinek (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Adanez-Vega, točka 18 in navedena sodna praksa).
52 Ker pa so tako kolizijska pravila iz Uredbe št. 1408/71 zavezujoča za države članice, še toliko bolj ni mogoče sprejeti, da bi zavarovane osebe, ki spadajo na področje uporabe teh pravil, onemogočale njihove učinke z možnostjo izbire, da se zanje ne uporabljajo. Uporaba sistema kolizijskih pravil, uvedenega z Uredbo št. 1408/71, je namreč odvisna le od objektivnega položaja, v katerem je zadevni delavec (glej v tem smislu sodbe z dne 12. decembra 1967 v zadevi Couture, 11/67, Recueil, str. 487, 500; z dne 13. decembra 1967 v zadevi Guissart, 12/67, Recueil, str. 551, 562, in z dne 29. junija 1994 v zadevi Aldewereld, C‑60/93, Recueil, str. I‑2991, točke od 16 do 20).
53 V tem okviru je Sodišče v zvezi z delavci migranti že presodilo, da jim niti Pogodba DEU, zlasti njen člen 45, niti Uredba št. 1408/71 ne dajeta možnosti, da se vnaprej odpovejo ugodnostim mehanizma, uvedenega med drugim s členom 28(1) navedene uredbe (sodba z dne 5. marca 1998 v zadevi Molenaar, C‑160/96, Recueil, str. I‑843, točka 42).
54 Poleg tega, ko Uredba št. 1408/71 zavarovanim osebam, ki spadajo na njeno področje uporabe, daje pravico izbire glede zakonodaje, ki se uporabi, je to določeno izrecno (zgoraj navedena sodba Aubin, točka 19).
55 To sicer velja, kot sta poudarila J. A. van Delft in J. M. van Willigen, med drugim za člen 17a Uredbe št. 1408/71, ki prejemnikom pokojnine po zakonodaji ene države članice ali pokojnin po zakonodajah več držav članic, ki stalno prebivajo na ozemlju katere druge države članice, omogoča, da lahko zahtevajo, da so izvzeti iz zakonodaje slednje, razen če zanje ta zakonodaja velja zaradi opravljanja poklicne dejavnosti.
56 Vendar ni sporno, da se ta določba, ki spada pod naslov II Uredbe št. 1408/71, ne uporablja v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, saj – kot sta priznala J. A. van Delft in J. M. van Willigen – člena 28 in 28a navedene uredbe glede zdravstvenih storitev, do katerih so upravičeni ti upokojenci, vsebujeta posebna odstopajoča pravila.
57 Nasprotno pa, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 47 sklepnih predlogov, člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 v skladu z njunim besedilom upokojencem, ki spadajo na področje uporabe teh določb, ne dajeta nobene pravice do izbire. Člen 28 te uredbe namreč zavezujoče določa, da če upokojenec, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji ene države članice, stalno prebiva v drugi državi članici, v kateri nima pravice do storitev, kljub temu „prejema“ storitve, ki jih zagotavlja pristojen nosilec te države članice, v delu, v katerem bi bil do njih upravičen, če bi imel stalno prebivališče v državi članici, ki izplačuje njegovo pokojnino. Prav tako, kadar država članica stalnega prebivališča določi pravico do storitev, člen 28a te uredbe nalaga državi članici, ki izplačuje pokojnino, ne da bi ji glede tega pustil izbiro, da prevzame stroške teh storitev, prav tako v delu, v katerem bi bil navedeni upokojenec do njih upravičen, če bi imel stalno prebivališče v državi članici, ki izplačuje pokojnino.
58 Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pa trdijo, da se mora v skladu s členom 29 Uredbe št. 574/72 „za prejemanje“ storitev na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 v državi članici svojega stalnega prebivališča upokojenec prijaviti pri pristojnem nosilcu te države s predložitvijo potrdila, v obliki obrazca E 121, da je na podlagi zakonodaje, po kateri se izplačuje navedena pokojnina, upravičen do teh storitev.
59 Te tožeče stranke v zvezi s tem trdijo, da je v točkah 40, 47 in 53 zgoraj navedene sodbe Van der Duin in ANOZ Zorgverzekeringen Sodišče presodilo, da je upokojenec upravičen do storitev v državi članici stalnega prebivališča „šele, ko“ se s prijavo pri nosilcu te države članice prijavi v sistem, določen s členom 28 Uredbe št. 1408/71. Iz tega naj bi sledilo, da naj bi neprijava pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča omogočila upokojencu, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji ene države članice, da se odpove pravici do storitev v državi članici stalnega prebivališča.
60 Te argumentacije ni mogoče sprejeti.
61 Z izdajo obrazca E 121 namreč pristojni nosilec države članice le izjavi, da bi imela zadevna zavarovana oseba pravico do storitev na podlagi zakonodaje te države, če bi v njej stalno prebivala (glej po analogiji sodbi z dne 10. februarja 2000 v zadevi FTS, C‑202/97, Recueil, str. I‑883, točka 50, in z dne 30. marca 2000 v zadevi Banks in drugi, C‑178/97, Recueil, str. I-2005, točka 53).
62 Ker je tak obrazec le deklaratoren, njegova predložitev pristojnemu nosilcu države članice zaradi prijave zadevne zavarovane osebe v tej državi torej ne more biti pogoj za nastanek pravice do storitev v njej.
63 Torej je prijava pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča, določena v členu 29 Uredbe št. 574/72, le upravna formalnost, izpolnitev katere je nujna za zagotovitev učinkovitega zagotavljanja storitev v tej državi članici na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71. V tem smislu je treba razumeti točke 40, 47 in 53 zgoraj navedene sodbe Van der Duin in ANOZ Zorgverzekeringen, v kateri je Sodišče ugotovilo, da šele, ko so upokojenci prijavljeni pri navedenem nosilcu, lahko v skladu s členom 28 Uredbe št. 1408/71 in členom 29 Uredbe št. 574/72 uporabljajo storitve, ki jih zagotavlja ta nosilec.
64 Zato če upokojenec, upravičen do pokojnine po zakonodaji države članice, spada v okvir objektivnega položaja, opisanega v členih 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, se zanj uporabi kolizijsko pravilo iz teh določb, ne da bi se temu lahko odrekel tako, da se ne prijavi v skladu s členom 29 Uredbe št. 574/72 pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča.
65 Člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 sta tako zavezujoča za zavarovane osebe, ki spadajo na njuno področje uporabe.
66 Drugič, v zvezi z obveznostjo plačila prispevkov v državi članici, ki izplačuje pokojnino, C. M. Janssen in O. Fokkens trdita, da uporaba členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 nikakor ne more utemeljiti, da sta zavezana plačevati prispevke za sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, uvedenega z ZVW, saj brez stalnega prebivališča ali dela na Nizozemskem v okviru te nove zakonodaje nimata pravice do storitev v tej državi članici. V nasprotju z ZFW naj bi namreč ZVW nerezidente izrecno izključil s svojega področja uporabe.
67 V tej argumentaciji pa ni upoštevano to, da, kot je razvidno iz točk od 37 do 41 te sodbe, člena 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 določata „kolizijsko pravilo“, na podlagi katerega so upokojenci, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je država, ki izplačuje pokojnino, v breme zadnjenavedene države upravičeni do storitev v državi članici svojega stalnega prebivališča v delu, v katerem bi bili do njih upravičeni po zakonodaji države, ki izplačuje pokojnino, če bi imeli stalno prebivališče na njenem ozemlju.
68 Zato, čeprav je sicer res, kar ni sporno, da ZVW ne velja za upokojence, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji in ki, kot tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, živijo v drugi državi članici, ki ni Nizozemska, pa so navedene tožeče stranke, ker bi bile upravičene do storitev na Nizozemskem na podlagi ZVW, če bi prebivale v tej državi članici, v skladu z ureditvijo, določeno s členoma 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, v breme te države upravičene do storitev v državi članici svojega stalnega prebivališča.
69 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 33(1) Uredbe št. 1408/71 nosilec države članice, ki je odgovoren za izplačevanje pokojnine in ki uporablja zakonodajo, po kateri se prispevki za zdravstvene storitve odvedejo od pokojnine v breme upokojenca, ki je upravičen do te pokojnine, pooblaščen, da opravi te odvedbe od pokojnine, ki jo izplačuje, če stroški storitev po členih 28 in 28a navedene uredbe bremenijo nosilca navedene države članice.
70 V obravnavanem primeru ni sporno, da nizozemska zakonodaja, v skladu s katero so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari upravičene do pokojnine, določa take odvedbe prispevkov.
71 V okviru ureditve, določene s členoma 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, pa zagotavlja storitve upokojencu pristojni nosilec države članice stalnega prebivališča v breme države članice, ki izplačuje pokojnino.
72 V teh okoliščinah, ker, kot je razvidno iz navedenega, upokojenci, ki spadajo v okvir členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, glede na zavezujočo naravo ureditve, določene s tema določbama, nimajo možnosti odpovedati se pravici do storitev v državi članici svojega stalnega prebivališča s tem, da se ne bi prijavili pri njenem pristojnem nosilcu, ni mogoče, da bi bili zaradi take neprijave oproščeni plačila prispevkov v državi članici, ki jim izplačuje pokojnino, saj vsekakor bremenijo zadnjenavedeno državo, ker se ne morejo izogniti ureditvi, določeni z navedeno uredbo.
73 Če se zavarovana oseba ne prijavi pri pristojnem nosilcu države članice stalnega prebivališča, taka oseba sicer dejansko ne more uporabljati navedenih storitev v tej državi in tako ne povzroča stroškov, ki bi jih morala država članica, ki ji izplačuje pokojnino, povrniti državi članici njenega stalnega prebivališča na podlagi člena 36 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 95 Uredbe št. 574/72.
74 Vendar taka okoliščina nikakor ne vpliva na obstoj pravice do teh storitev in torej na s tem povezano obveznost plačati pristojnim nosilcem države članice, katere zakonodaja določa obstoj take pravice, prispevke za tveganje, ki ga ta država članica nosi na podlagi določb Uredbe št. 1408/71. Kot je namreč Sodišče že presodilo, nobeno pravilo prava Unije ne določa, da mora pristojni nosilec države članice pred vključitvijo zavarovane osebe v ta sistem in odvedbo ustreznih prispevkov preveriti, ali lahko ta oseba dejansko koristi vse storitve iz sistema zdravstvenega zavarovanja (zgoraj navedena sodba Molenaar, točka 41).
75 Kot trdita nizozemska vlada in Evropska komisija, je taka obveznost plačila prispevkov zaradi obstoja pravice do storitev, tudi če se te dejansko ne uporabljajo, neločljivo povezana z načelom solidarnosti, na katerem temeljijo nacionalni sistemi socialne varnosti, ker bi lahko bile zadevne osebe, če ne bi bilo take obveznosti, nagnjene k temu, da s prispevanjem k financiranju tega sistema počakajo do nastopa zavarovalnega primera.
76 Okoliščina, ki jo navajata J. A. van Delft in J. M. van Willigen, ki sta bila in ostajata zavarovana za primer bolezni na podlagi pogodb v okviru zasebnega zavarovanja, da glede na njuno starost nimata interesa, da bi tako špekulativno ravnala, v zvezi s tem ni upoštevna, saj ni sporno, da tveganja takega ravnanja ni mogoče izključiti v zvezi z vsaj delom zavarovanih oseb, ki so vključene v zadevni sistem socialne varnosti. Solidarnost takega sistema morajo namreč obvezno zagotavljati vse zavarovane osebe, ki so vanj vključene, ne glede na možno ravnanje vsakega posameznika glede na osebne okoliščine, saj bi v nasprotnem primeru izgubila bistveno vsebino.
77 Poleg tega J. A. van Delft in J. M. van Willigen napačno trdita, da država članica, ki izplačuje pokojnino, ne more opreti svojih trditev na solidarnost zadevnega sistema, ker ne nosi tveganja opravljanja zdravstvenih storitev v državi članici stalnega prebivališča.
78 Čeprav namreč na podlagi člena 95 Uredbe št. 574/72 stroške storitev, opravljenih na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, pristojni organ države članice, ki izplačuje pokojnino, pristojnemu organu države članice stalnega prebivališča načeloma povrne v obliki pavšalnega zneska, pa je ta namenjen kritju vseh storitev, opravljenih za zadevne osebe, in je odvisen od povprečnih letnih stroškov zdravstvenih storitev, ki jih je povzročil upokojenec iz države članice stalnega prebivališča, pri čemer je ta pavšalni znesek v skladu z besedilom navedene določbe „čim bližji“ dejanskim stroškom (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Van der Duin in ANOZ Zorgverzekeringen, točka 44).
79 Iz tega izhaja, da država članica, ki izplačuje pokojnino upokojencu, ki ima stalno prebivališče v drugi državi članici, nosi večino tveganja, povezanega z opravljanjem zdravstvenih storitev v državi članici, v kateri ta upokojenec stalno prebiva.
80 Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člene 28, 28a in 33 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 29 Uredbe št. 574/72 razlagati tako, da ne nasprotujejo zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi navedenih členov 28 in 28a upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec te države članice, plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča.
Drugo vprašanje
81 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba člena 21 PDEU in 45 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da se morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec zadnjenavedene države članice, na eni strani prijaviti pri pristojnem nosilcu države članice, ki izplačuje to pokojnino, in na drugi strani plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča.
82 Kot je razvidno že iz točke 43 te sodbe, obveznost navedenih upokojencev, da se prijavijo pri CVZ, da bi lahko na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 uporabljali zdravstvene storitve, kot taka ni sporna v okviru spora o glavni stvari.
83 V teh okoliščinah je treba drugo vprašanje razumeti, kot da se v bistvu glasi, ali člena 21 PDEU in 45 PDEU nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki v skladu s členi 28, 28a in 33 Uredbe št. 1408/71 določa, da morajo upokojenci, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je tista, ki izplačuje pokojnino, plačevati prispevke v zadnjenavedeni državi članici za zdravstvene storitve v državi članici svojega stalnega prebivališča, tudi če se niso prijavili pri njenem pristojnem nosilcu.
84 Spomniti je treba, da je iz sodne prakse Sodišča in iz člena 168(7) PDEU razvidno, da pravo Unije ne posega v pristojnost držav članic glede ureditve njihovih sistemov socialne varnosti in še posebej glede sprejetja določb za organizacijo ter opravljanje zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe. Ob neusklajenosti na ravni Evropske unije mora zakonodaja vsake države članice določiti pogoje za koriščenje storitev socialne varnosti. Vendar pa morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije, predvsem določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev oziroma tudi o svobodi prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, priznani vsem državljanom Unije (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 16. julija 2009 v zadevi Von Chamier‑Glisczinski, C‑208/07, ZOdl., str. I‑6095, točka 63 in navedena sodna praksa, in z dne 15. junija 2010 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑211/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 53).
85 Torej je treba razlago Uredbe št. 1408/71, ki jo je dalo Sodišče v odgovor na prvo vprašanje, razumeti tako, da ne vpliva na rešitev, ki bi izhajala iz morebitne uporabe določb primarnega prava. Ugotovitev, da je nacionalni ukrep lahko v skladu z aktom sekundarnega prava, v tem primeru z Uredbo št. 1408/71, namreč nima za posledico, da ga ne bilo treba presojati z vidika določb Pogodbe (glej zlasti sodbo z dne 16. maja 2006 v zadevi Watts, C‑372/04, ZOdl., str. I‑4325, točka 47, in zgoraj navedeni sodbi Von Chamier-Glisczinski, točka 66, in Komisija proti Španiji, točka 45).
86 Iz tega izhaja, da uporaba členov 28, 28a in 33 Uredbe št. 1408/71 za položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, sama po sebi ne izključuje možnosti, da tožeče stranke iz postopka v glavni stvari na podlagi primarnega prava nasprotujejo prispevkom, ki jih pristojni nosilec države članice, ki izplačuje njihovo pokojnino, odvede za zdravstvene storitve, ki jih zagotavlja pristojni nosilec države članice njihovega stalnega prebivališča (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Von Chamier‑Glisczinski, točka 66).
87 V obravnavanem primeru je treba najprej proučiti, ali položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe določb, navedenih v drugem postavljenem vprašanju, in sicer členov 21 PDEU in 45 PDEU.
88 Glede uporabe člena 45 PDEU je treba najprej spomniti, da pojem „delavec“ v pravu Unije ni enoten, ampak se spreminja glede na zadevno področje uporabe. Tako pojem „delavec“, uporabljen v okviru člena 45 PDEU, ni nujno enak tistemu, ki velja v okviru člena 48 PDEU in Uredbe št. 1408/71 (glej zgoraj navedeno sodbo Von Chamier‑Glisczinski, točka 68 in navedena sodna praksa).
89 V zvezi s členom 45 PDEU je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „delavec“ v smislu tega člena avtonomen pojem prava Unije in se ne sme razlagati ozko. Za delavca je treba šteti vsakogar, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost, z izjemo dejavnosti tako omejenega obsega, da jih je mogoče opredeliti zgolj kot obrobne in pomožne. Značilnost delovnega razmerja v skladu s to sodno prakso je, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo (glej zgoraj navedeno sodbo Von Chamier‑Glisczinski, točka 69 in navedena sodna praksa).
90 Poleg tega, čeprav člen 45(3)(d) PDEU ter člen 17(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL L 158, str. 77) določata pravico za osebo, da po prenehanju poklicne dejavnosti ostane na ozemlju države članice, v katero se je preselila zaradi zaposlitve, pa je iz sodne prakse razvidno, da se oseba, ki je poklicno dejavnost ves čas opravljala v državi članici, katere državljanka je, in ki je uresničevala pravico do prebivanja v drugi državi članici šele po upokojitvi, brez kakršnegakoli namena zaposliti se v tej drugi državi, ne more sklicevati na načelo svobodnega gibanja delavcev (sodbi z dne 9. novembra 2006 v zadevi Turpeinen, C‑520/04, ZOdl., str. I‑10685, točka 16, in z dne 23. aprila 2009 v zadevi Rüffler, C‑544/07, ZOdl., str. I‑3389, točka 52).
91 V obravnavanem primeru elementi iz spisa, predloženega Sodišču, nakazujejo, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki so vse dosegle upokojitveno starost, nizozemski državljani, ki so upravičeni do pokojnine na podlagi AOW oziroma WAO, katerih celotna poklicna pot se je odvijala na Nizozemskem in ki so se nato preselili v drugo državo članico, v kateri ne opravljajo nobene poklicne dejavnosti in niso nikoli iskali zaposlitve.
92 J. A. van Delft in J. M. van Willigen sicer trdita, da bi njun položaj lahko spadal na področje uporabe člena 45 PDEU. Vendar pa v utemeljitev te trditve ne navajata nobenega konkretnega elementa, ki bi lahko omajal predhodne preudarke. Celo nasprotno, ti tožeči stranki izrecno navajata, da sta se v drugo državo članico odselili po upokojitvi.
93 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, kot so to storile Komisija ter francoska in finska vlada, da člena 45 PDEU v sporu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ni mogoče uporabiti.
94 Vendar je treba poudariti, da imajo tožeče stranke, kot nizozemski državljani, vsekakor status državljana Unije na podlagi člena 20(1) PDEU.
95 S potovanjem v drugo državo članico in pridobitvijo stalnega prebivališča v tej državi so izvajale pravice, ki jih imajo na podlagi člena 21(1) PDEU. Tak položaj, kot je njihov, spada torej v okvir pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju države članice, ki ni država članica, katere državljani so.
96 V skladu s členom 21(1) PDEU ima vsak državljan Unije pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.
97 V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da ugodnosti, ki jih Pogodba daje v zvezi z gibanjem državljanov Unije, ne bi polno učinkovale, če bi državljana neke države članice od njihove uporabe lahko odvrnile ovire, ki jih njegovemu bivanju v drugi državi članici postavlja pravna ureditev njegove države izvora, ki ga kaznuje zgolj zato, ker jih je uporabil (glej zgoraj navedeno sodbo Von Chamier‑Glisczinski, točka 82 in navedena sodna praksa).
98 V obravnavanem primeru tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da so zaradi prenosa svojega stalnega prebivališča v državo članico, ki ni Nizozemska, glede uporabe zdravstvenih storitev v slabšem položaju, kot bi bile, če bi prebivale na Nizozemskem. Zaradi začetka veljavnosti ZVW 1. januarja 2006 naj bi se namreč, drugače kot nizozemskim državljanom, njihova raven varstva za primer bolezni močno znižala, ker naj bi bile storitve, zagotovljene v okviru zakonodaje države članice stalnega prebivališča, tako z vidika stroškov kot tudi kakovosti manj ugodne od tistih, zagotovljenih na podlagi pogodb v okviru zasebnega zavarovanja. Nasprotno pa so po njihovem mnenju storitve, zagotovljene nizozemskim državljanom v okviru ZVW, primerljive z zadnjenavedenimi.
99 V zvezi s tem je treba spomniti, da ker člen 48 PDEU določa približevanje zakonodaj držav članic, in ne njihove uskladitve, ne vpliva na vsebinske in postopkovne razlike med sistemi socialne varnosti ter na pravice oseb, ki so zavarovane po teh sistemih, tako da vsaka država članica ostaja pristojna, da ob upoštevanju prava Unije v svoji zakonodaji določi pogoje za koriščenje storitev iz sistema socialne varnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Von Chamier‑Glisczinski, točka 84).
100 V teh okoliščinah člen 21(1) PDEU zavarovani osebi ne more zagotavljati, da bo preselitev v drugo državo članico z vidika socialne varnosti nevtralna, še zlasti glede dajatev in storitev za primer bolezni. Ob upoštevanju razlik med sistemi in zakonodajami držav članic, ki urejajo to področje, je lahko taka preselitev z vidika socialne varnosti, odvisno od primera, bolj ali manj ugodna za zadevno osebo (glej zgoraj navedeno sodbo Von Chamier‑Glisczinski, točka 85).
101 Iz tega izhaja, da je tudi v primerih, ko je njena uporaba manj ugodna, nacionalna zakonodaja na področju socialne varnosti v skladu z določbami člena 21 PDEU, če ne pripelje le do tega, da so prispevki za socialno varnost vplačani, ne da bi v zameno obstajala pravica do dajatev in storitev (glej po analogiji sodbe z dne 19. marca 2002 v združenih zadevah Hervein in drugi, C‑393/99 in C‑394/99, Recueil, str. I‑2829, točka 51; z dne 9. marca 2006 v zadevi Piatkowski, C‑493/04, ZOdl., str. I‑2369, točka 34, in z dne 18. julija 2006 v zadevi Nikula, C‑50/05, ZOdl., str. I‑7029, točka 30).
102 Kot je razvidno iz točke 41 te sodbe, imajo v obravnavanem primeru upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, od 1. januarja 2006 sicer dostop do zdravstvenih storitev, določenih z zakonodajo države članice njihovega stalnega prebivališča – medtem ko pred tem niso spadali v noben sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja in so bili lahko zavarovani za primer bolezni le, če so sklenili pogodbo v okviru zasebnega zavarovanja – vendar pa je to tako, ker so bili zaradi odločitve nizozemskega zakonodajalca v okviru izvajanja svojih pristojnosti na področju ureditve sistemov socialne varnosti, da zakonski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja med drugim razširi na vse rezidente Nizozemske, ob upoštevanju kolizijskih pravil iz členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 navedeni upokojenci vključeni med osebe, ki so upravičene do zdravstvenih storitev, zagotovljenih v državi članici njihovega stalnega prebivališča.
103 Ugotoviti je treba, da, kot trdi nizozemska vlada, nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, v delu, v katerem v skladu z določbami Uredbe št. 1408/71 določa, da imajo upokojenci nerezidenti pravico do zdravstvenih storitev v okviru zakonodaje države članice njihovega stalnega prebivališča, bolj olajšuje prosto gibanje državljanov Unije, kot ga omejuje, ker jim taka zakonodaja v državi članici njihovega stalnega prebivališča omogoča dostop do zdravstvenih storitev, ki ustrezajo njihovemu zdravstvenemu stanju, pod enakimi pogoji, kot veljajo za osebe, ki so vključene v sistem socialne varnosti te države članice.
104 To še toliko bolj velja v zadevi iz postopka v glavni stvari, saj po sodnih postopkih za izdajo začasnih odredb, ki so jih sprožile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pred nacionalnimi sodišči, ni sporno, da je znesek prispevkov, ki jih morajo plačati upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je Nizozemska, na podlagi uporabe faktorja, ki odraža življenjske stroške v državi članici stalnega prebivališča, od zdaj naprej nižji od tistega, ki ga plačujejo upokojenci, ki prejemajo isto pokojnino in ki imajo stalno prebivališče na Nizozemskem.
105 Seveda ni mogoče izključiti, da so, kot trdijo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, zdravstvene storitve, zagotovljene v skladu z Uredbo št. 1408/71 v državi članici stalnega prebivališča, z vidika stroškov in kakovosti manj ugodne kot tiste, zagotovljene nizozemskim rezidentom v okviru ZVW.
106 Vendar take razlike v ravni varstva za primer bolezni med nacionalnimi sistemi socialne varnosti v državah članicah, ker izhaja iz neusklajenosti prava Unije na tem področju, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 99 in 100 te sodbe, ni mogoče šteti za omejitev v smislu člena 21(1) PDEU. V zvezi s tem, nasprotno od tega, kar trdita J. A. van Delft in J. M. van Willigen, ni upoštevno, da sta stalno prebivališče prenesla v drugo državo članico pred začetkom veljavnosti ZVW, in ne po njem.
107 Poleg tega, nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne nalaga upokojencem, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, kot je Nizozemska, da prispevajo v sistem socialne varnosti, ne da bi v zameno ponudila ustrezno socialno varstvo.
108 Tudi če namreč ob neprijavi v državi članici njihovega stalnega prebivališča upokojencem, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji, tam ni mogoče opraviti nobene zdravstvene storitve, pa plačilo prispevkov na Nizozemskem daje pravico tem zavarovanim osebam do ustreznih storitev v državi članici njihovega stalnega prebivališča v breme Nizozemske.
109 Poudariti pa je treba, da v obravnavanem primeru zadevna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ni samo razširila zakonski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja med drugim na rezidente Nizozemske in v skladu z Uredbo št. 1408/71 določila, da so upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji in ki prebivajo v drugi državi članici, kot je Nizozemska, na podlagi plačila prispevkov na Nizozemskem upravičeni do zdravstvenih storitev v državi članici svojega stalnega prebivališča. Ta zakonodaja je namreč hkrati določila, da 1. januarja 2006 po samem zakonu prenehajo veljati zavarovalne pogodbe, ki so jih pred tem datumom sklenili taki nerezidenti z družbo s sedežem na Nizozemskem, in sicer v delu, v katerem dajejo pravice, ki ustrezajo tistim, ki izhajajo iz uporabe Uredbe št. 1408/71.
110 J. A. van Delft, J. M. van Willigen in O. Fokkens trdijo, da je to prenehanje veljavnosti po samem zakonu, določeno v členu 2.5.2 IZVW, bistveno poseglo v pravice, ki so jih pridobili nerezidenti, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji, v okviru zavarovalnih pogodb, sklenjenih po prejšnjem zakonskem sistemu z zavarovalnimi družbami s sedežem na Nizozemskem. Zaradi tega prenehanja veljavnosti po samem zakonu naj bi bili namreč nerezidenti, da bi zagotovili kontinuiteto ravni celovitega varstva, ki je izhajalo iz teh pogodb, prisiljeni po 1. januarju 2006 skleniti nove zavarovalne pogodbe za dopolnitev osnovnih storitev, zagotovljenih v državi članici stalnega prebivališča. Glede na njihovo starost naj bi lahko te nove pogodbe sklenili le pod posebno neugodnimi pogoji v zvezi s premijami.
111 Po mnenju J. A. van Delfta in J. M. van Willigena rezidenti in nerezidenti v zvezi s tem niso bili enako obravnavani. V praksi naj bi namreč pogoji v zvezi s premijami iz novih zavarovalnih pogodb, ki so jih sklenili rezidenti po začetku veljavnosti ZVW, v bistvu ustrezali tistim iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih v času veljavnosti ZFW, za nerezidente pa naj bi bili nasprotno pogoji, ki so jih ponudile zavarovalne družbe po začetku veljavnosti ZVW, bistveno manj ugodni od tistih, ki so veljali prej v okviru njihovih starih pogodb.
112 Nizozemska vlada, ki ji je bilo o tem postavljeno vprašanje na obravnavi, je poudarila, da je IZVW določil, da s 1. januarjem 2006 zavarovalne pogodbe, sklenjene pred začetkom veljavnosti ZVW z zavarovalnimi družbami s sedežem na Nizozemskem, prenehajo veljati po samem zakonu le „v delu, v katerem“ te pogodbe v zvezi z zdravstvenimi storitvami dajejo pravice, ki ustrezajo tistim, ki jih lahko zadevne osebe po začetku veljavnosti tega zakona uveljavljajo na podlagi določb Uredbe št. 1408/71. To prenehanje veljavnosti po samem zakonu naj se torej ne bi nanašalo na celotno vsebino zavarovalnih pogodb, ampak le na tisti njihov del, ki ustreza zakonskemu osnovnemu sistemu, ki ga je določila država članica stalnega prebivališča v izogib dvojnemu zavarovanju in torej dvojnemu plačilu prispevkov.
113 Nizozemska vlada priznava, da so sicer v praksi zadevne zavarovalne pogodbe v večini primerov prenehale veljati v celoti, zaradi česar so morale zadevne osebe, ki so želele po 1. januarju 2006 ohraniti dodatno varstvo za primer bolezni glede na zakonski osnovni sistem, skleniti nove zavarovalne pogodbe. Vendar naj bi bili rezidenti in nerezidenti v zvezi s tem enako obravnavani.
114 Spomniti je treba, da Sodišče ni pristojno, da bi se v okviru odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe izreklo o razlagi nacionalnih določb ali o presoji dejanskega okvira spora o glavni stvari, saj je to izključno naloga predložitvenega sodišča (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 23. aprila 2009 v združenih zadevah Angelidaki in drugi, od C‑378/07 do C‑380/07, ZOdl., str. I‑3071, točka 48).
115 Predložitveno sodišče je torej tisto, ki mora ugotoviti, ali in v kolikšni meri zadevna nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari določa različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov.
116 V zvezi s tem je treba navesti, da če bi se ugotovilo, da navedena zakonodaja vsebuje ukrepe, namenjene zagotovitvi kontinuitete celovitega varstva, ki izhaja iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred začetkom veljavnosti ZVW, in da se ti ukrepi nanašajo le na tiste pogodbe, ki so jih sklenili rezidenti, bi tako različno obravnavanje glede na nerezidente pomenilo, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 79 sklepnih predlogov, omejitev za prosto gibanje državljanov Unije v smislu člena 21(1) PDEU, saj bi lahko v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 97 te sodbe, upokojence, ki so upravičeni do pokojnine po nizozemski zakonodaji, kot so to tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, odvrnilo od ohranitve svojega stalnega prebivališča v drugi državi članici, kot je Nizozemska. Niti nizozemska vlada niti CVZ pa nista v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe navedla nič, kar bi upravičilo tako različno obravnavanje.
117 Pri proučitvi obstoja omejitve v smislu člena 21 PDEU bo moralo predložitveno sodišče upoštevati zlasti naslednje zadevne elemente, ki so razvidni iz spisa, predloženega Sodišču.
118 Prvič, iz besedila člena 2.5.2, odstavek 2, IZVW je razvidno, da ta določa, da po samem zakonu prenehajo veljati le zavarovalne pogodbe, ki so jih sklenili nerezidenti. Nasprotno pa se ne nanaša na zavarovalne pogodbe, ki so jih sklenili rezidenti.
119 Za ugotovitev, ali ta določba določa, kot njeno besedilo nakazuje, različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov, mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali zadevna nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari vsebuje, kot je to navedla nizozemska vlada, drugo zakonsko določbo, ki prav tako in na isti način določa, da po samem zakonu prenehajo veljati zavarovalne pogodbe, ki so jih sklenili rezidenti pred začetkom veljavnosti ZVW.
120 Če se to izkaže za resnično, mora to sodišče prav tako preveriti, ali ima to prenehanje veljavnosti po samem zakonu iste učinke za rezidente in nerezidente, in zlasti, ali, kot je trdila ta ista vlada, se to prenehanje veljavnosti v obeh primerih nanaša le na del pogodbe, ki daje pravice, ki ustrezajo tistim, ki izhajajo iz veljavnega zakonskega sistema obveznega zavarovanja.
121 Drugič, iz pisnih stališč J. A. van Delfta, J. M. van Willigena in nizozemske vlade je razvidno, da je v zvezi z rezidenti, ki so jih 1. januarja 2006 zavezovale zavarovalne pogodbe, zadevna nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari naložila družbam, ki sodelujejo pri sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja, uvedenega z ZVW, da sprejmejo vse te osebe kot zavarovane osebe za vse zdravstvene storitve, ki so jim bile zagotovljene s temi pogodbami, in sicer tako za osnovne storitve, ki ustrezajo pravicam iz ZVW, kot tudi za dodatne storitve, ki presegajo to minimalno zakonsko varstvo.
122 Nasprotno pa po mnenju J. A. van Delfta in J. M. van Willigena ta zakonodaja tem istim zavarovalnim družbam, če imajo sedež na Nizozemskem, ni naložila take obveznosti glede nerezidentov, ki so bili pred začetkom veljavnosti ZVW zavarovani na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z njimi, in ki imajo po začetku veljavnosti tega zakona na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 pravico do zdravstvenih storitev v državi članici stalnega prebivališča v breme Nizozemske.
123 Če bi se ugotovila pravilnost teh pojasnil, za ugotovitev česar je pristojno predložitveno sodišče, bi bilo iz tega prav tako razvidno različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov, ki bi bili tako z začetkom veljavnosti ZVW postavljeni v slabši položaj.
124 Ob neobstoju zakonske obveznosti zavarovanja nerezidentov, zlasti glede dodatnih zdravstvenih storitev glede na osnovne storitve, do katerih so ti nerezidenti upravičeni v državi članici svojega stalnega prebivališča, bi lahko taka nacionalna zakonodaja zadevne zavarovalne družbe spodbudila k temu, da bi izkoristile začetek veljavnosti ZVW, da bi v celoti odpovedale zavarovalne pogodbe, sklenjene pred tem s temi nerezidenti, ki zaradi svoje starosti in zdravstvenega stanja spadajo v kategorijo „slabih tveganj“, da bi ponovno presodile in prilagodile njim ponujene pogoje glede premij ob upoštevanju razvoja teh parametrov od dneva sklenitve prvotne pogodbe.
125 Tretjič in nazadnje, J. A. van Delft in J. M. van Willigen sta na obravnavi poudarila, da so se pred začetkom veljavnosti ZVW nizozemska vlada in zadevne zavarovalne družbe pogajale. Po teh pogajanjih naj bi bilo vsaj s političnega vidika predvideno, da je treba rezidentom ponuditi pogoje glede premij, ki so razumni in vsebinsko podobni tistim, ki so veljali v okviru pogodb, sklenjenih pred 1. januarjem 2006.
126 Nizozemska vlada, ki ji je bilo v zvezi s tem postavljeno vprašanje na obravnavi, je navedla, da ni odgovorna za prenehanje veljavnosti zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred začetkom veljavnosti ZVW, v celoti, ne glede na to, da se nanaša na rezidente in nerezidente, saj je IZVW določil le delno prenehanje zadevnih pogodb. Domnevno neugodni pogoji glede premij, določeni za tožeče stranke ob sklenitvi teh novih zavarovalnih pogodb za zagotovitev dodatnega varstva, naj bi torej izhajali le iz poslovnih odločitev, ki so jih avtonomno sprejele zadevne zavarovalne družbe.
127 Predložitveno sodišče je pristojno, da ugotovi, ali so zadevne zavarovalne družbe, kot trdita J. A. van Delft in J. M. van Willigen, na zahtevo nizozemske vlade dejansko sprejele tako obveznost zagotovitve kontinuitete celovitega varstva, ki je izhajalo iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred začetkom veljavnosti ZVW, in če so jo res, ali se ta zagotovitev nanaša le na rezidente ali pa velja tudi za nerezidente.
128 Vendar pa je treba poudariti, da se vsako različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov, ki ga je začela nizozemska vlada in so ga z njeno pomočjo izvedle zavarovalne družbe s sedežem na Nizozemskem, če bi bilo ugotovljeno, ne bi izognilo prepovedi iz člena 21 PDEU – nasprotno od trditev nizozemske vlade – le zato, ker ne temelji na odločitvah, ki bi imele pravno zavezujoč učinek za te družbe.
129 Tudi akti organov držav članic, ki nimajo zavezujočega učinka, lahko namreč vplivajo na obnašanje podjetij in tako preprečijo uresničitev cilja, ki mu sledi člen 21 PDEU. To bi bilo tako, če bi pri praksi zavarovalnih družb glede premij šlo za izvajanje „političnega“ sporazuma, ki bi ga opredelila nizozemska vlada z namenom zagotoviti kontinuiteto celovitega varstva le za rezidente ob izključitvi nerezidentov (glej po analogiji sodbo z dne 24. novembra 1982 v zadevi Komisija proti Irski, 249/81, Recueil, str. 4005, točke od 27 do 29).
130 Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec zadnjenavedene države članice, plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča.
131 Vendar pa je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da nasprotuje taki nacionalni zakonodaji, če omogoča ali določa – za preveritev tega je pristojno predložitveno sodišče – neupravičeno različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov glede kontinuitete celovitega varstva za primer bolezni, ki jim je bilo zagotovljeno v okviru zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred začetkom veljavnosti te zakonodaje.
Stroški
132 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člene 28, 28a in 33 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006, v povezavi s členom 29 Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 311/2007 z dne 19. marca 2007, je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi navedenih členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71 upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec zadnjenavedene države članice, plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča.
2. Člen 21 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da morajo upokojenci, ki so upravičeni do pokojnine po zakonodaji te države in ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, v kateri so na podlagi členov 28 in 28a Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1992/2006, upravičeni do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec zadnjenavedene države članice, plačevati prispevek za navedene storitve v obliki odvedbe od navedene pokojnine, tudi če se niso prijavili pri pristojnem nosilcu države članice svojega stalnega prebivališča.
Vendar pa je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da nasprotuje taki nacionalni zakonodaji, če omogoča ali določa – za preveritev tega je pristojno predložitveno sodišče – neupravičeno različno obravnavanje rezidentov in nerezidentov glede zagotovitve kontinuitete celovitega varstva za primer bolezni, ki jim je bilo zagotovljeno v okviru zavarovalnih pogodb, sklenjenih pred začetkom veljavnosti te zakonodaje.
Podpisi
* Jezik postopka: nizozemščina.