1. 

Sodišče je v okviru teh združenih predlogov za sprejetje predhodne odločbe zlasti pozvano, naj opredeli obseg člena 13(1)(d) Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 (v nadaljevanju: Uredba št. 561/2006). ( 2 ) Tak predpis državam članicam omogoča, da odobrijo izjemo od uporabe določb te uredbe o času vožnje, odmorih in času počitka za prevoze, opravljene z vozili, ki jih izvajalci univerzalne poštne storitve uporabljajo „za dostavo pošiljk kot dela [del] univerzalne storitve“.

2. 

Natančneje, Sodišče bo moralo v sodbi, ki jo bo izreklo, odločiti o tem, ali je treba to določbo o izjemi razumeti tako, da zajema le vozila, ki se uporabljajo samo in izključno za dostavo pošiljk, ki so del univerzalne poštne storitve, ali pa se uporablja tudi, kadar se ta vozila večinoma ali v deležu, določenem na drugačen način, uporabljajo za dostavo pošiljk, ki niso del navedene storitve.

3.

Člen 1 Uredbe št. 561/2006 določa:

„Ta uredba določa pravila o času vožnje, odmorih in času počitka za voznike, ki opravljajo prevoz blaga in potnikov po cesti, za uskladitev [harmonizacijo] pogojev konkurence med vrstami prevoza v notranjem prometu, zlasti glede na cestni sektor, ter za izboljšanje pogojev dela in varnosti v cestnem prometu. Cilj določb te uredbe je tudi pospeševati boljše spremljanje in prakso izvrševanja držav članic ter boljšo delovno prakso v sektorju cestnega prevoza.“

4.

Člen 2(1)(a) te uredbe določa:

„Ta uredba se uporablja za prevoz po cesti:

5.

V členih od 5 do 9 navedene uredbe so navedena pravila glede posadke vozil, ki opravljajo prevoz, časa vožnje, odmorov in časa počitka.

6.

Člen 13(1) te uredbe, ki je del poglavja IV („Izjeme“), določa:

„Če to ne posega v cilje iz člena 1, lahko vsaka država članica na svojem ozemlju ali s soglasjem zadevnih držav na ozemlju drugih držav članic odobri izjeme od členov 5 do 9 in dovoli te izjeme, če so izpolnjeni posamezni pogoji, ki se uporabljajo za prevoz:

[…]

[…]“

7.

Uredba (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 ( 4 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 165/2014) opredeljuje med drugim obveznosti in zahteve v zvezi s konstrukcijo, vgradnjo, uporabo, testiranjem in nadzorom tahografov, ki se uporabljajo v cestnem prometu.

8.

Člen 2, točka 13, Direktive 97/67, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 ( 5 ) (v nadaljevanju: Direktiva 97/67) določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje definicije:

[…]

9.

Člen 3(1), (4) in (5) te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko uporabniki koristijo pravico do univerzalne storitve, ki vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike.

[…]

4.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da univerzalna storitev vključuje naslednje minimalne ugodnosti:

5.   Nacionalni regulativni organi lahko povečajo omejitev teže poštnih paketov pri univerzalni storitvi do vsake teže, ki ne presega 20 kilogramov, in lahko predpišejo posebne ureditve za dostavo od vrat do vrat takšnih paketov.

[…]“

10.

Člen 1 Verordnung zur Durchführung des Fahrpersonalgesetzes (uredba o izvajanju zakona o voznikih, v nadaljevanju: FPersV), naslovljen „Čas vožnje in čas počitka na področju cestnega prometa“, določa:

„(1)   Vozniki:

[…]

morajo spoštovati pravila o času vožnje, odmorih in času počitka v skladu z določbami členov 4, od 6 do 9 in 12 [Uredbe št. 561/2006].

(2)   Določbe odstavka 1 se ne uporabljajo za:

[…]

(6)   […] Podjetnik mora:

[…]“

11.

Člen 18 FPersV, naslovljen „Izjeme v skladu z uredbama (ES) št. 561/2006 in (EU) št. 165/2014“, določa:

„(1)   Na podlagi člena 13(1) [Uredbe št. 561/2006] in člena 3(2) [Uredbe št. 165/2014] se na področju uporabe zakona o voznikih členi od 5 do 9 [Uredbe št. 561/2006] in [Uredba št. 165/2014] ne uporabljajo za te kategorije vozil:

[…]

[…]“

12.

Člen 4(1)(b) Postgesetz (zakon o poštnih storitvah) z dne 22. decembra 1997, ( 8 ) kakor je bil nazadnje spremenjen s členom 169 zakona z dne 29. marca 2017 ( 9 ) (v nadaljevanju: PostG), določa:

„Poštne storitve v smislu tega zakona so te komercialne storitve:

[…]

[…]“

13.

Člen 11 PostG določa:

„(1)   Univerzalne storitve so minimalni obseg poštnih storitev v skladu s členom 4, točka 1, ki se zagotavljajo na celotnem ozemlju v predpisani kakovosti in po dostopnih cenah. Univerzalna storitev je omejena na poštne storitve, za katere je potrebna licenca, in poštne storitve, ki se s prometnega vidika lahko vsaj deloma izvajajo s poštnimi storitvami, za katere je potrebna licenca. Zajema samo take storitve, ki se na splošno štejejo kot nujne.

(2)   Zvezna vlada je pooblaščena, da z uredbo, za katero je potrebno soglasje Bundestag (zvezni parlament, Nemčija) in Bundesrat (zvezni svet, Nemčija), določi vsebino in obseg univerzalne storitve v skladu z odstavkom 1.“

14.

Zvezna vlada je na podlagi člena 11(2) PostG natančno določila obseg univerzalne storitve za pošiljanje paketov iz člena 1(1), točka 2, PUDLV, ki določa:

„(1)   Kot univerzalne storitve se določijo naslednje poštne storitve:

[…]

2.   prenos naslovljenih paketov, katerih posamezna masa ne presega 20 kilogramov, njihove mere pa ne mer, določenih v Svetovni poštni konvenciji in ustreznih izvedbenih predpisih;

[…]“

15.

Družba Deutsche Post je izvajalec univerzalne poštne storitve v Nemčiji. Kot taka zagotavlja prevoz paketov z največjo maso 20 kilogramov v skladu s členom 1(1), točka 2, PUDLV. Za svoje dostave uporablja vozila ali kombinacije vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 tone. Družba Deutsche Post hkrati z istimi vozili zagotavlja tudi dostavo paketov, katerih masa presega 20 kilogramov – to je paketov, ki niso del univerzalne storitve – ki pa po navedbah te družbe ne predstavljajo več kot 5 % skupnega tovora vseh vozil celo v obdobju intenzivne dostave.

16.

Družba Deutsche Post meni, da zanjo kot izvajalca univerzalne storitve velja določba o izjemi iz člena 18(1), točka 4, FPersV. Zato naj se zanjo ne bi uporabljala obveznost uporabe pravil, ki veljajo za podjetja v zvezi s časom vožnje, odmori in časom počitka, ki jih morajo upoštevati vozniki, ki prevažajo blago in potnike v cestnem prometu.

17.

Nasprotno pa pristojni organi trdijo, da se ta določba o izjemi ne uporablja, ker družba Deutsche Post prevaža tudi težje pakete, katerih masa presega 20 kilogramov oziroma mejo, ki velja za pošiljke, ki so del univerzalne storitve. V tem okviru je bilo v poslovnih enotah družbe Deutsche Post opravljenih več inšpekcijskih pregledov, proti odgovornim osebam za promet, distribucijskemu centru in dostavljavcem te družbe pa so bili uvedeni postopki za izrek upravnih kazni.

18.

Družba Deutsche Post in Klaus Leymann (v nadaljevanju: Deutsche Post in Leymann) sta 21. januarja 2015 pri Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) vložila ugotovitveno tožbo, s katero sta predlagala, naj se pojasni obseg izjeme iz člena 18(1), točka 4, FPersV in prizna, da se ta izjema uporablja tudi za vozila, s katerimi se skupaj s paketi, ki so del univerzalne storitve, prevažajo paketi, težji od 20 kilogramov. Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu) je s sodbo z dne 2. februarja 2016 predlog zavrnilo kot neutemeljen. S tem je predvsem upoštevalo razlago Land Nordrhein‑Westfalen (zvezna dežela Severno Porenje – Vesfalija), da se zadevna izjema uporablja, le če se vozila uporabljajo „izključno“ za dostavo pošiljk kot del univerzalne poštne storitve.

19.

Družba Deutsche Post in Leymann sta 7. marca 2016 zoper to prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

20.

Najprej, to sodišče ugotavlja, da je nemški zakonodajalec s sprejetjem člena 18(1), točka 4, FPersV upošteval vsebino člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006, ki določa izjemo za vozila ali kombinacije vozil, ki jih izvajalec univerzalne poštne storitve uporablja za dostavo pošiljk kot del univerzalne poštne storitve (v nadaljevanju: zadevna izjema), tako da je razlaga navedene nacionalne določbe odvisna predvsem od razlage, ki jo bo treba dati v zvezi z določbo o izjemi iz prava Unije.

21.

V zvezi s tem ugotavlja, da je z razlago, ki jo priporoča zvezna dežela Severno Porenje – Vesfalija, mogoče preprečiti, da bi izvajalec univerzalne poštne storitve lahko dobil konkurenčno prednost pred podjetji, ki ne opravljajo take storitve in za katera zato veljajo pravila o času vožnje, odmorih in času počitka. Vendar bi bilo zadevno izjemo po mnenju tega sodišča mogoče razumeti tudi tako, da je njen namen nadomestiti konkurenčno manj ugoden položaj, ki za izvajalca univerzalne storitve izhaja iz državne regulacije cen in kakovosti opravljanja storitev.

22.

Poleg tega, če se z zadevno izjemo ne bi zahtevalo, da se vozila ali kombinacije vozil uporabljajo „izključno“ za dostavo pošiljk kot del univerzalne storitve, predložitveno sodišče meni, da bo treba pojasniti, ali ta izjema zahteva vsaj obstoj določenega deleža pošiljk, ki so del univerzalne storitve, da bi bili ta vozila ali te kombinacije vozil oproščeni upoštevanja obveznosti iz Uredbe št. 561/2006.

23.

V teh okoliščinah je Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče zvezne dežele Severno Porenje – Vestfalija, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24.

Tako kot v zadevi C‑203/18 se tudi spor o glavni stvari v tej zadevi nanaša na družbo Deutsche Post in njeno spoštovanje obveznosti iz Uredbe št. 561/2006.

25.

Vendar se ta spor od navedene zadeve razlikuje v dveh točkah: (i) tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in sicer družbe UPS Deutschland Inc. & Co. OHG, DPD Dynamic Parcel Distribution GmbH & Co. KG in Bundesverband Paket & Expresslogistik eV (v nadaljevanju: UPS Deutschland in drugi), družbi Deutsche Post očitajo, da krši člena 3 in 3a Gesetz gegen den unlauteren Wettbewerb (zakon o preprečevanju nelojalne konkurence), in vlagajo tožbo, s katero zahtevajo opustitev teh praks in ugotovitev obveznosti povrnitve zaradi tega nastale škode, ter (ii) zadevna vozila ali kombinacije vozil imajo največjo dovoljeno maso večjo od 2,8 tone, vendar manjšo od 3,5 tone.

26.

Kot je razvidno iz predložitvenega sklepa, se Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) nagiba k mnenju, da se tožena stranka ne more sklicevati na izjemo iz člena 18(1), točka 4, FPersV, ker se, kot je razvidno iz pomena in cilja te določbe, zadevna izjema lahko uporablja izključno za dostavo pošiljk v okviru univerzalne poštne storitve. Natančneje, to sodišče meni, da je cilj izboljšanja pogojev dela za voznike in varnosti v cestnem prometu, ki ga uresničuje FPersV, s katero je v nacionalni pravni red prenesena Uredba št. 561/2006, mogoče doseči, samo če se na področju, za katero je značilna velika konkurenca, kot je poštni sektor, izjeme razlagajo ozko.

27.

Poleg tega predložitveno sodišče dvomi o tem, ali dejstvo, da se v povezavi s poštno pošiljko opravljajo nekatere dodatne storitve, onemogoča, da se ta pošiljka opredeli kot pošiljka „kot del univerzalne storitve“. Po njegovem mnenju bi bilo treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.

28.

Iz teh razlogov je Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

Pisna stališča v zadevi C‑203/18 so predložili družba Deutsche Post in Leymann, zvezna dežela Severno Porenje – Vesfalija, poljska vlada in Evropska komisija.

30.

Pisna stališča v zadevi C‑374/18 so predložili družba UPS Deutschland in drugi, družba Deutsche Post, poljska vlada in Komisija.

31.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. februarja 2019 sta bili zadevi C‑203/18 in C‑374/18 združeni za ustni del postopka in izdajo sodbe.

32.

Na skupni obravnavi obeh, zdaj združenih zadev, ki je bila 28. marca 2019, so ustna stališča podali družba Deutsche Post in Leymann, zvezna dežela Severno Porenje ‑ Vesfalija, družba UPS Deutschland in drugi, družba Deutsche Post ter Komisija.

33.

V zadevi C‑203/18 ni sporno, da se prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje nanašata na razlago Uredbe št. 561/2006 in zlasti izjeme iz člena 13(1)(d) te uredbe.

34.

Glede zadeve C‑374/18 je treba ugotoviti, da se prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki sta v bistvu enaki vprašanjema v zadevi C‑203/18, prav tako nanašata na razlago Uredbe št. 561/2006. Četrto vprašanje, postavljeno v zadevi C‑374/18, se po mojem mnenju tudi nanaša na razlago te uredbe. Tudi če je res, da se zadnjenavedeno vprašanje sklicuje na Direktivo 97/67, je namreč iz stališč Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) jasno razvidno, da se navedena direktiva upošteva samo toliko, kolikor je na njeni podlagi mogoče opredeliti obseg pojma „univerzalna storitev“ in tako ugotoviti, ali je pogoj za uporabo zadevne izjeme, in sicer, da se morajo zadevna vozila uporabljati za dostavo pošiljk „kot del univerzalne storitve“, izpolnjen.

35.

Vendar drugače kot v zadevi C‑203/18 predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem izraža dvom o upoštevnosti Uredbe št. 561/2006 za razlago nacionalnega prava v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari.

36.

V zvezi s tem opozarja, da so z nacionalnim zakonom, katerega kršitev se uveljavlja, to je FPersV, v nemško pravo prenesene določbe Uredbe št. 561/2006 v zvezi z vozili ali kombinacijami vozil, katerih največja dovoljena masa presega 2,8 tone. Drugače povedano, nemško pravo uporablja pravila, ki urejajo čas vožnje, odmore in čas počitka, za večje število vozil, kot je zajeto z Uredbo št. 561/2006, saj se ta uporablja samo za cestni prevoz blaga z vozili ali kombinacijami vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone, kot je določeno v členu 2(1)(a) te uredbe.

37.

Kot pa ugotavlja predložitveno sodišče, se spor o glavni stvari v zadevi C‑374/18 nanaša na vozila ali kombinacije vozil, to je tiste, katerih največja dovoljena masa je med 2,8 in 3,5 tone, ki načeloma ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 561/2006, ampak se nemško pravo zanje vseeno uporablja.

38.

Zato navedeno sodišče sprašuje Sodišče, ali je treba določbo, kot je člen 18(1), točka 4, FPersV, kadar zadeva vozila, katerih največja dovoljena masa je večja od 2,8 tone in manjša od 3,5 tone, razlagati izključno na podlagi prava Unije ali pa lahko nacionalno sodišče uporabi drugačna merila.

39.

Če bi se ugotovilo, da lahko to sodišče za razlago člena 18(1), točka 4, FPersV uporabi drugačna merila od tistih, ki so zapisana v upoštevni določbi prava Unije, to je členu 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006, je očitno, da Sodišče ne bi bilo pristojno za odgovor na prvo, drugo in četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki so postavljena v zadevi C‑374/18.

40.

Ker nacionalno sodišče dvomi o pristojnosti Sodišča za odgovor na vprašanja, postavljena v zadevi C‑374/18, bom najprej obravnaval tretje vprašanje v tej zadevi, kot sicer Komisija predlaga v pisnem stališču (razdelek B). To mi bo omogočilo, da bom v nadaljevanju skupaj obravnaval vprašanji, ki sta skupni obema zadevama (prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑203/18 in v zadevi C‑374/18 (razdelek C)), in nato nadaljeval s presojo četrtega vprašanja v zadevi C‑374/18 (razdelek D).

41.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1), točka 4, FPersV – če se nanaša na vozila, katerih največja dovoljena masa je večja od 2,8 tone in manjša od 3,5 tone in ki torej načeloma ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 561/2006 – razlagati na podlagi prava Unije ali pa lahko, nasprotno, nacionalno sodišče za razlago take določbe uporabi drugačna merila od meril prava Unije.

42.

Da bi odgovoril na to vprašanje, bom najprej spomnil na načela, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča na tem področju, in nato ta načela uporabil za okoliščine obravnavane zadeve.

43.

Na prvem mestu ugotavljam, da to, da se člen 18(1), točka 4, FPersV v obravnavani zadevi nanaša na prevoz z vozili, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 561/2006, ne nasprotuje nujno temu, da je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanja, ki so mu predložena. Sodišče je namreč že velikokrat odločilo, da je v okoliščinah, v katerih dejansko stanje v postopku v glavni stvari ni spadalo na področje prava Unije, pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe glede določb tega prava, kadar so se navedene določbe uporabljale na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero so za povsem notranje položaje sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije. ( 10 ) Tak sklep temelji predvsem na ugotovitvi, da je treba določbe iz prava Unije zaradi izogibanja prihodnjim razlikam pri razlagi razlagati enotno ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo. ( 11 )

44.

Vendar to ne pomeni, da Sodišče priznava svojo pristojnost za odločanje o vsaki zadevi, ki zahteva uporabo nacionalnih določb, ki napotujejo na pravo Unije.

45.

Sodišče je namreč v več sodbah, ki izvirajo iz sodbe Kleinwort Benson ( 12 ) in so bile nedavno večkrat potrjene, ( 13 ) sprejelo strožje stališče do omejitev svoje pristojnosti, ko je pojasnilo, da je razlaga glede določb akta Unije v položajih, za katere se ne uporablja to pravo, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava. Poleg tega se Sodišče v takih položajih razglasi za pristojno, le če je prepričano, da bo njegova razlaga zavezujoča za nacionalno sodišče. ( 14 )

46.

V teh okoliščinah se mi zdi potrebno opredeliti, kaj je treba razumeti kot „neposredno“ in „brezpogojno“ napotitev, ter pojasniti, kako Sodišče določi, ali mora nacionalno sodišče ravnati v skladu z njegovo razlago.

47.

Glede izraza „neposreden“ menim, da ga je treba razumeti kot zahtevo, da je napotitev izrecna in nedvoumna. ( 15 )

48.

Taka opredelitev po mojem mnenju predpostavlja, da je v nacionalni zakonodaji dovolj natančno navedeno, da je želja nacionalnega zakonodajalca napotiti na vsebino določb prava Unije. Da bi bilo tako navedbo mogoče šteti za dovolj natančno, se ne zdi potrebno, da je napotitev na upoštevna pravila prava Unije izrecno vključena v akt nacionalnega prava, ki ga je treba uporabiti, ( 16 ) če je dovolj nedvoumna. Za ugotovitev, ali je tako, se mi zdi, da Sodišče v novejši sodni praksi pripisuje odločilen pomen dvema elementoma: prvič, nacionalna določba, ki se uporablja, mora imeti podobno vsebino kot določba prava Unije v smislu, da zvesto prevzema bistveno vsebino zadnjenavedene določbe; drugič, iz preambule ali obrazložitvenega memoranduma nacionalne zakonodaje mora biti razvidno, da je zakonodajalec s sprejetjem zadevne določbe želel notranje položaje harmonizirati s položaji, ki jih ureja pravo Unije. ( 17 )

49.

Izraz „brezpogojen“ pa je treba po mojem mnenju razlagati tako, da mora napotitev zadevati okvir zadevne določbe ali – če se izrazim bolj tehnično – da se mora nanašati na vse zadevne predpise. To pomeni, kot je pojasnil generalni pravobranilec P. Cruz Villalón, ( 18 ) da izolirane napotitve nacionalnega zakonodajalca na posamezno določbo iz zakonodaje Unije ni mogoče šteti za „brezpogojno“, saj uporaba sodne prakse Sodišča za tak primer in posledično odgovor na vprašanje za predhodno odločanje morda ne bi bila povezana s sporom o glavni stvari in zato popolnoma hipotetična. ( 19 )

50.

V zvezi z zavezujočo naravo razlage Sodišča je dovolj ugotovitev, da se ta, kot se zdi, glede na diskrecijsko pravico predložitvenega sodišča pri presoji koristnosti vprašanj, postavljenih Sodišču v okviru postopka predhodnega odločanja, ( 20 ) v sodni praksi domneva, razen ko elementi iz spisa zadeve vodijo k sklepanju, da taka razlaga za nacionalna sodišča ne bi bila zavezujoča. ( 21 )

51.

Na podlagi načel, na katera sem spomnil, in iz razlogov, ki jih bom predstavil v naslednjih točkah, menim, da je treba napotitev na člen 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 v členu 18(1), točka 4, FPersV opredeliti kot „neposredno in brezpogojno“, tako da se člen 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 uporablja za vozila, ki zaradi največje dovoljene mase, ki ne presega minimalne omejitve 3,5 tone, brez take napotitve ne bi spadala na področje uporabe Uredbe št. 561/2006.

52.

Prvič, zadevna napotitev je po mojem mnenju „neposredna“, ker so zahteve iz sodne prakse, navedene v točkah 48 in 49 teh sklepnih predlogov, izpolnjene tako z vidika besedila člena 18(1), točka 4, FPersV kot z vidika želje nemškega zakonodajalca.

53.

Zdi se mi namreč, da besedilo te določbe presega celo to, kar je potrebno za upoštevanje takih zahtev, ker ni omejeno samo na prevzemanje bistvene vsebine člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006, kakor je bil spremenjen s členom 45 Uredbe št. 165/2014, ampak je v tem členu po izrecni napotitvi v njegovem naslovu („Izjeme v skladu z uredbama (ES) št. 561/2006 in (EU) št. 165/2014“) in prvem stavku („[n]a podlagi člena 13(1) Uredbe (ES) št. 561/2006 in člena 3(2) Uredbe (EU) št. 165/2014 […]“) dobesedno brez vsakršne spremembe ponovljena zadevna izjema. Edina razlika glede na besedilo člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 je v sklicevanju na „univerzalno storitev“, ki se seveda ne nanaša na Direktivo 97/67, temveč na nacionalne določbe o prenosu te direktive.

54.

Z vidika želje nemškega zakonodajalca ugotavljam, da predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu v zadevi C‑203/18 navaja, da je iz dokumentov v zvezi z zgodovino nastanka člena 18(1), točka 4, FPersV jasno razvidno, da je navedeni zakonodajalec „želel v celoti uporabiti izjemo iz člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006“ in tako harmonizirati obravnavo notranjih položajev z obravnavo položajev, ki jih ureja Uredba št. 561/2006.

55.

Drugič, napotitev v FPersV je po mojem mnenju tudi „brezpogojna“, ker ne zajema samo člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006, ampak se splošneje nanaša na vse upoštevne predpise, to je uredbi št. 561/2006 in št. 165/2014.

56.

Iz predložitvenega sklepa je namreč razvidno, da FPersV še zdaleč ne vsebuje izolirane napotitve, ampak so z njim „v nemško zvezno nacionalno pravo prenesene določbe [Uredbe št. 561/206]“, da je ta zakonodaja „v svojih bistvenih delih enaka [navedeni uredbi] ( 22 )“ in da se njeni cilji, zlasti harmonizacija pogojev konkurence med vrstami prevoza v notranjem prometu in izboljšanje pogojev dela in varnosti v cestnem prometu, ujemajo s cilji Uredbe št. 561/2006.

57.

Člen 18(1), točka 4, FPersV se tako uvršča v okvir celovitega sistema nacionalnih pravil, s katerimi je uporaba pravne ureditve Unije v zvezi s časom vožnje, odmori in časom počitka, vzpostavljene z Uredbo št. 561/2006, razširjena na prevoz, ki se opravlja z vozili, katerih največja dovoljena masa je manjša od tiste, ki spada na področje uporabe Uredbe št. 561/2006. ( 23 )

58.

Poleg tega tako kot Komisija v pisnem stališču menim, da so določbe FPersV, ki urejajo nadzor nad spoštovanjem teh pravil, prav tako oblikovane vzporedno s pravom Unije. Člen 1(6) FPersV namreč v mejah svojega področja uporabe določa obveznosti tako za voznika kot za lastnika zadevnega podjetja, da bi se preverilo, ali so se pravila o času vožnje, odmorih in času počitka upoštevala. S tega vidika ni pomembno, da je – medtem ko se v Uredbi št. 165/2014 zahteva uporaba tahografa – z nacionalno zakonodajo predpisano le vodenje registrov, ker je namen te zakonodaje zagotoviti upoštevanje enakih zahtev, kot so določene v navedeni uredbi.

59.

Nazadnje, omeniti je treba, da na podlagi nobenega elementa iz spisa ni mogoče predpostaviti, da bi predložitveno sodišče lahko odstopilo od razlage, ki jo Sodišče podaja v zvezi s členom 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006.

60.

Glede na navedeno menim, kot sem že omenil zgoraj, da je treba zadevno napotitev opredeliti kot „neposredno in brezpogojno“ v smislu sodne prakse Sodišča, kar pomeni, da bi Sodišče moralo odločiti, da je pristojno za odgovor na prvo, drugo in četrto vprašanje, ki so postavljena v zadevi C‑374/18.

61.

V teh okoliščinah je jasno, da se predložitveno sodišče v okviru razlage zadevne nacionalne določbe, to je člena 18(1), točka 4, FPersV, ne more v celoti ali delno opreti na nacionalna merila, ki bi bila drugačna od meril iz prava Unije.

62.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 18(1), točka 4, FPersV – če se nanaša na vozila, katerih največja dovoljena masa je večja od 2,8 tone in manjša od 3,5 tone in ki torej načeloma ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 561/2006 – razlagati izključno na podlagi prava Unije.

63.

Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče zvezne dežele Severno Porenje – Vestfalija) in Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašujeta, ali je treba določbo o izjemi, določeno v členu 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006, razlagati tako, da se lahko uporabi za vozila izvajalca univerzalne storitve, le če se s temi vozili prevažajo samo in izključno pošiljke, ki so del univerzalne storitve, ali pa zajema tudi vozila, ki poleg teh pošiljk prevažajo še druge pošiljke, ki niso del navedene storitve. Če bi Sodišče menilo, da se zadevna izjema uporablja tudi za vozila, ki prevažajo zadnjenavedene pošiljke, navedeni sodišči z drugim vprašanjem v bistvu sprašujeta, kolikšen je minimalni delež pošiljk, ki so del univerzalne storitve, in kolikšen je maksimalni delež pošiljk, ki niso del take storitve, ter kako je treba ta deleža izračunati v praksi.

64.

Najprej je treba spomniti, da je cilj Uredbe št. 561/2006 harmonizirati nekatere vidike socialne zakonodaje držav članic na področju prevoza blaga in potnikov v cestnem prometu. V ta namen členi od 5 do 9 te uredbe določajo več pravil, ki urejajo čas vožnje, odmore in čas počitka, ki jih morajo upoštevati vozniki vozil, ki spadajo na področje uporabe te uredbe.

65.

Take določbe vseeno ne veljajo niti za vozila, uporabljena za storitve, naštete v členu 3 Uredbe št. 561/2006, ki so izključene s področja njene uporabe („oprostitve“), niti za vozila, uporabljena za storitve iz člena 13 navedene uredbe, za katera se na nacionalni ravni lahko odobri izjema, ki jo po prosti presoji določi zadevna država članica („izjeme“). Na seznam izjem pa je vključena določba, za katere razlago sta predložitveni sodišči zaprosili Sodišče v okviru prvega in drugega vprašanja za predhodno odločanje, to je člen 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006.

66.

V nasprotju z drugimi izjemami, o katerih se je Sodišče že imelo priložnost opredeliti v okviru predhodnega odločanja, ( 24 ) zadevna določba po mojem védenju še nikoli ni bila predmet razlage Sodišča. To bo torej moralo v sodbi, ki jo bo izreklo, pojasniti obseg izjeme iz te določbe in zlasti preučiti, ali je treba tako izjemo razumeti široko, kot trdijo družba Deutsche Post in Leymann, družba Deutsche Post in poljska vlada, ali ozko, kot nasprotno trdijo zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija, družba UPS Deutschland in drugi ter Komisija.

67.

Vse te stranke so v pisnih stališčih obsežno analizirale besedilo člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 ter to besedilo razlagale z vidika sistematike in ciljev Uredbe št. 561/2006. Jaz pa že zdaj navajam, da različni preudarki v zvezi s tradicionalnimi načini razlage po mojem mnenju podpirajo ozko razlago izjeme iz zadevne določbe.

68.

Člen 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 določa, da imajo države članice pravico odobriti izjeme od pravil o času vožnje, odmorih in času počitka, določenih v tej uredbi, za prevoze, opravljene z vozili z določeno največjo dovoljeno maso, ki jih izvajalci univerzalne poštne storitve uporabljajo za dostavo pošiljk „kot del univerzalne storitve“. ( 25 )

69.

Najprej, za dodatek materialnega merila, v skladu s katerim se morajo ta vozila uporabljati za dostavo pošiljk „kot del univerzalne storitve“, v besedilo zadevne določbe se mi zdi, da že namiguje, da zakonodajalec Unije na področje uporabe zadevne izjeme ni želel vključiti vseh vozil izvajalcev univerzalne poštne storitve, temveč samo tista vozila, ki prevažajo samo in izključno pošiljke, ki so del univerzalne poštne storitve. Poleg tega si je razumno predstavljati, da če bi zakonodajalec Unije želel to izjemo uporabiti za vozila, ki prevažajo hkrati pošiljke, ki so del univerzalne storitve, in pošiljke, ki niso del te storitve, bi verjetno za to uporabo navedel določen minimalni delež pošiljk, ki so del univerzalne storitve, česar ni storil.

70.

To razumevanje, kot se mi zdi, potrjuje primerjava več jezikovnih različic člena 13(1) Uredbe št. 561/2006. Namreč, čeprav priznam, da nemška („im Rahmen des Universaldienstes“), španska („en el marco del servicio universal“), estonska („universaalse postiteenuse raames“) in italijanska različica („nell’ambito del servizio universale“), ki se ne razlikujejo od francoske, ne vsebujejo dodatnih elementov v podporo temu razumevanju, se mi zdi, da angleška („as part of the universal service“) in portugalska različica („como parte do serviço universal“) potrjujeta navedeno razlago.

71.

Zadnjenavedeni različici se namreč izrecno sklicujeta na dejstvo, da morajo biti posamezne pošiljke („items“ v angleški različici in „bens“ v portugalski), za katerih dostavo se uporabljajo ta vozila, dostavljene kot del univerzalne storitve, da se za zadevna vozila lahko uporabi zadevna izjema. To po mojem mnenju pomeni, da mora biti vsaka posamezna pošiljka del univerzalne poštne storitve ali – drugače povedano – jo mora biti mogoče pripisati tej storitvi. Zato zadevna izjema ne zajema vozil, ki se uporabljajo za to, da se poleg pošiljk, ki so del univerzalne poštne storitve, dostavijo druge pošiljke, ki niso del te storitve.

72.

Nekatere stranke, zlasti poljska vlada, so izpodbijale tako ugotovitev, pri čemer so se oprle na primerjavo besedila zadevne izjeme z izjemami v členu 13(1)(e), (i) in (o) Uredbe št. 561/2006. Natančneje, poudarile so, da je zakonodajalec Unije v besedilu zadnjenavedenih izjem izrecno navedel, da morajo biti vozila, na katera se te nanašajo, namenjena „izključno“ uporabi, opredeljeni v teh izjemah, česar pa ni storil, ko je oblikoval člen 13(1)(d) te uredbe. Neobstoj primerljive pridržanosti v zadnjenavedeni določbi po mnenju teh zainteresiranih strank dokazuje, da namen zakonodajalca Unije ni bil omejiti področje uporabe te izjeme na prevoz z vozili, ki se uporabljajo izključno za dostavo pošiljk, ki so del univerzalne poštne storitve, temveč je bil njegov namen vanjo vključiti tudi primere, v katerih se vozila hkrati uporabljajo za dostavo pošiljk, ki niso del navedene storitve.

73.

Ta trditev me ne prepriča.

74.

Po mojem mnenju dejstvo, da zakonodajalec Unije v izjemi, ki se preučuje v teh sklepnih predlogih, ni uporabil izraza „izključno“, nikakor ne pomeni, da je zavrnil tako omejitev področja uporabe te izjeme, da bi zajemala samo vozila, ki se uporabljajo za prevoz pošiljk kot del univerzalne poštne storitve. Prav nasprotno, izraz „kot del univerzalne storitve“ ima po mojem mnenju enakovredno nalogo kot izraz „izključno“, to je omejiti obseg zadevne izjeme, da bi se preprečilo, da zaradi svojih praktičnih posledic nazadnje ne bi ogrozila ciljev Uredbe št. 561/2006.

75.

Uporaba tega izraza v izjemah v členu 13(1)(e) te uredbe („z vozili, ki vozijo izključno na otokih, katerih površina ne presega 2300 kvadratnih kilometrov in niso povezani s preostalim državnim ozemljem z mostom, nasipom ali predorom, odprtim za motorna vozila ( 26 )“) in v členu 13(1)(o) Uredbe št. 561/2006 („z vozili, ki se uporabljajo izključno na cestah znotraj vozlišč, kot so pristanišča, pristaniška razkladališča in železniški terminali ( 27 )“) zagotavlja, da zadevna vozila ne vozijo zunaj opredeljenega geografskega območja (otok ali pristaniško območje), in s tem izpolnjuje zahtevo po zmanjšanju negativnega učinka teh izjem na cilj izboljšanja pogojev dela voznikov in varnosti v cestnem prometu. Tudi uporaba izraza „izključno“ v izjemi v členu 13(1)(i) te uredbe („z vozili z 10 do 17 sedežev, ki se uporabljajo izključno za nekomercialni prevoz potnikov“) omogoča tako omejitev obsega te izjeme, da se uporablja samo v položajih, v katerih se prevoz potnikov opravlja zaradi javnega interesa, kar posledično zmanjšuje protikonkurenčni učinek te izjeme.

76.

Podobno pa izraz „kot del univerzalne storitve“ v besedilu člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 zmanjšuje obseg izjeme v korist poštnih storitev na primere prevoza, ki pomenijo splošne storitve v javnem interesu, da bi se nevtraliziral morebitni protikonkurenčni učinek take izjeme.

77.

Še več, Sodišče je, kot se mi zdi, že potrdilo, da neobstoj izraza „izključno“ v besedilu ene od izjem, naštetih v členu 13(1) Uredbe št. 561/2006, ne sme nujno pripeljati do nasprotne ugotovitve, da je treba to izjemo razlagati široko. Napotujem zlasti na sodbo A. Karuse, ( 28 ) v kateri je Sodišče, ki je bilo vprašano o obsegu pojma „vozila, ki se uporabljajo za vzdrževanje cest“, uporabljenega v izjemi iz člena 13(1)(h) Uredbe št. 561/2006, razsodilo, da ta pojem ne zajema vozil zasebnega izvajalca, ki opravlja prevoz gramoza za vzdrževalna dela na cesti do delovišča, temveč zajema samo vozila, ki se uporabljajo za prevoz, ki je v celoti in izključno povezan z izvedbo vzdrževalnih del na cesti. ( 29 )

78.

Zato menim, da jezikovna razlaga ne pušča nobenega dvoma o tem, da je treba zadevno izjemo razumeti ozko.

79.

Sistematična razlaga po mojem mnenju prav tako govori za ozko razumevanje zadevne izjeme.

80.

V zvezi s tem ugotavljam, da je člen 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 del poglavja IV te uredbe, ki je naslovljeno „Izjeme“. Torej gre za določbe, ki pomenijo izjeme, ki jih države članice lahko odobrijo glede na pravila, določena v poglavju II te uredbe („Posadke, čas vožnje, odmori in čas počitka“), to je v členih od 5 do 9 Uredbe št. 561/2006.

81.

Zadevne izjeme pa so bile že obravnavane v ustaljeni sodni praksi, v kateri je bilo potrjeno načelo ozke razlage pogojev njihove uporabe. ( 30 )

82.

Ozka razlaga zadevne izjeme je tudi edina, ki se mi zdi v skladu s cilji Uredbe št. 561/2006, ( 31 ) kot bom pojasnil v nadaljevanju.

83.

Najprej je treba spomniti, da je glede na člen 1 Uredbe št. 561/2006 njen namen harmonizirati pogoje konkurence na področju cestnega prometa ter izboljšati socialne razmere za zaposlene, ki jih zajema ta uredba, in varnost v cestnem prometu, tako da se za vozila za prevoz po cesti določi obveznost, da imajo odobren tahograf, ki omogoča nadzor nad upoštevanjem časa vožnje, odmorov in časa počitka voznikov.

84.

V zvezi s ciljem izboljšanja socialnih razmer za zaposlene in varnosti v cestnem prometu je Sodišče, ko je bilo vprašano o obsegu člena 13(1)(d), drugi pododstavek, Uredbe št. 561/2006, že presodilo, da bi široka razlaga izjeme lahko škodila tema ciljema, ker bi povzročila, da bi številna vozila vozili vozniki, ki bi lahko zakonito dolgo časa vozili brez počitka, kar bi bilo v nasprotju s ciljem izboljšanja varnosti v cestnem prometu, in da veliko število voznikov ne bi bilo upravičeno do varstva njihovih delovnih pogojev, zagotovljenega z Uredbo št. 561/2006, kar bi bilo v nasprotju s ciljem izboljšanja socialnih razmer za zaposlene. ( 32 )

85.

Zdi se mi, da je te preudarke mogoče v celoti prenesti na zadevo, ki jo obravnavam.

86.

Široka razlaga zadevne izjeme bi namreč lahko povzročila, prvič, da bi vsa vozila družbe Deutsche Post lahko vozili vozniki, ki bi lahko dolgo časa vozili brez počitka, in drugič, da taki vozniki zaradi neobstoja obveznosti imeti tahograf (za vozila z največjo dovoljeno maso nad 3,5 tone) ali voditi evidence (za vozila z največjo dovoljeno maso med 2,8 in 3,5 tone) ne bi bili upravičeni do varstva njihovih delovnih pogojev. Vendar ne dvomim, da sta število vozil, ki jih uporablja družba Deutsche Post, ( 33 ) in posledično število voznikov teh vozil zelo visoki.

87.

V zvezi s ciljem harmonizacije pogojev konkurence na področju cestnega prometa se mi zdi, da je škodo, ki bi mu jo lahko povzročila široka razlaga zadevne izjeme, mogoče ugotoviti z uporabo spoznanj iz sodbe A. Karuse ( 34 ) v obravnavanem primeru.

88.

Sodišče je v navedeni zadevi z uporabo razlogovanja, razvitega v sodni praksi, v kateri je razlagalo predhodnico Uredbe št. 561/2006, ( 35 ) odločilo, da se izjeme, naštete v členu 13(1) Uredbe št. 561/2006, lahko nanašajo samo na vozila, ki se uporabljajo za opravljanje „splošnih storitev v javnem interesu“. Na tej podlagi je razsodilo, da vozila, uporabljena za prevoz gramoza za vzdrževalna dela na cesti do delovišča, če ta storitev ni postranskega pomena glede na vzdrževalna dela na cesti, niso zajeta s pojmom „vozila, ki se uporabljajo za vzdrževanje cest“, iz člena 13(1)(h) Uredbe št. 561/2006. Sodišče je namreč presodilo, da bi razlaga, s katero bi se področje uporabe te izjeme razširilo tako, da bi ta izjema zajemala tudi vozila zasebnega izvajalca, ki opravlja zgolj prevoz gramoza za vzdrževalna dela na cesti do delovišča, „slednjemu omogočil[a] konkurenčno prednost v primerjavi z izvajalci v istem sektorju, ker bi privarčeval pri stroških glede namestitve in vzdrževanja [tahografa] v teh vozilih“. ( 36 )

89.

Če te presoje uporabim za obravnavani primer, ugotavljam, da je treba dostavo pošiljk, ki so del „univerzalne storitve“, kot je opredeljena v členu 3(1) Direktive 97/67, očitno razumeti kot „splošno storitev v javnem interesu“ v smislu sodne prakse Sodišča, kar pomeni, da so vozila, ki se uporabljajo za to dostavo, zajeta s pojmom „vozil[a, ki se uporabljajo] za dostavo pošiljk kot del univerzalne storitve“, in so tako lahko upravičena do zadevne izjeme. Če pa bi se navedeni pojem razumel tako, da zajema tudi vozila za dostavo pošiljk, ki so del drugih poštnih storitev, bi bila neizogibna posledica te razlage izkrivljanje konkurence, ker bi omogočila konkurenčno prednost izvajalcu univerzalne storitve, ki bi tako privarčeval pri stroških glede namestitve in vzdrževanja tahografa v vozilih, ki jih uporablja, v primerjavi z drugimi podjetji, ki opravljajo navedene poštne storitve.

90.

V zvezi s tem so družba Deutsche Post in Leymann, družba Deutsche Post ter poljska vlada v pisnih stališčih izpodbijali obstoj take konkurenčne prednosti za izvajalca univerzalne storitve, ker naj bi bil cilj te izjeme pravzaprav ponovno uravnovesiti konkurenčno manj ugoden položaj izvajalca te storitve z „nadomestitvijo“ finančnih stroškov, ki jih zahteva opravljanje take storitve v splošnem interesu.

91.

S tako trditvijo se ne morem strinjati.

92.

Zdi se mi namreč, da je ta izjema odgovor na skrb za zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti univerzalne storitve, ki ga lahko ovirajo pravila o času vožnje, odmorih in času počitka, zato imajo od nje resnično korist uporabniki, in ne izvajalci univerzalne poštne storitve. ( 37 ) Posledično ni mogoče šteti, da je cilj navedene izjeme preprečiti finančne stroške, ki nastanejo zaradi opravljanja univerzalne poštne storitve, kar naj bi koristilo izvajalcu take storitve.

93.

Sicer pa opozarjam, da je zakonodajalec Unije že v členu 7(3) in (4) Direktive 97/67 določil mehanizme financiranja univerzalne poštne storitve, ki jih lahko vsaka država članica uvede, če ugotovi, da ima izvajalec univerzalne storitve zaradi obveznosti te storitve neto stroške, in sicer (i) mehanizem za povrnitev stroškov zadevnih podjetij iz javnih sredstev ali (ii) mehanizem za razdelitev neto stroška med izvajalce storitev in/ali uporabnike, ki lahko zajema ustanovitev kompenzacijskega sklada, ki ga upravlja organ, ki ni odvisen od teh upravičencev.

94.

Iz vseh teh preudarkov je razvidno, da je ugotovitev, da je treba izjemo iz člena 13(1)(d) razlagati ozko, potrjena z razlago teleološke narave.

95.

Pozorna preučitev zgodovine nastanka Uredbe št. 561/2006 lahko po mojem mnenju podpre preudarke, ki sem jih predstavil do zdaj.

96.

Določba o izjemi v zvezi s poštnimi storitvami je bila že v Uredbi št. 3820/85. Člen 4, točka 6, te uredbe je namreč za te storitve določal izjemo s širokim obsegom, saj se je nanašala na vozila, „ki se uporabljajo v povezavi s […] prevozom poštnih predmetov“.

97.

V predlogu za reformo Uredbe št. 3820/85 je Komisija ob upoštevanju, da so poštne storitve zdaj del kategorije storitev, ki so bile v celoti ali delno liberalizirane, predvidela črtanje navedene izjeme, ne da bi jo nadomestila. ( 38 )

98.

Evropski parlament je nato v prvi obravnavi ( 39 ) menil, da je treba ohraniti določbo o izjemi za poštne storitve, vendar ni predlagal ponovne uvedbe izjeme za vozila, ki se uporabljajo za prevoz vseh poštnih pošiljk. Priporočil pa je vključitev izjeme za vozila, „[…] ki prevažajo poštne pošiljke kot del univerzalne storitve“. ( 40 )

99.

Komisija se je v spremenjenem predlogu ( 41 ) strinjala s tem predlogom spremembe Parlamenta in torej predlagala formulacijo zadevne izjeme, ki je bila skoraj enaka sedanji in je vključevala izraz „kot del univerzalne storitve“, ker je priznala „[…] nujnost izjeme z omejenim obsegom, katere namen bi bil izključiti lokalne poštne storitve“. ( 42 )

100.

Ob upoštevanju teh elementov menim, da je zakonodajalec Unije, ko je razveljavil Uredbo št. 3820/85 in sprejel Uredbo št. 561/2006, želel določiti izjemo v zvezi s poštnimi storitvami, omejeno na vozila za dostavo pošiljk, ki so del univerzalne storitve, za preprečitev, da bi ta izjema, če bi se uporabljala tudi za vozila, uporabljena za dostavo pošiljk, ki so del liberaliziranih poštnih storitev, izkrivljala konkurenco na navedenih trgih.

101.

To razlago želje zakonodajalca Unije po mojem mnenju potrjuje sedanja formulacija uvodne izjave 23 Uredbe št. 561/2006, v skladu s katero bi morala „[n]acionalna odstopanja […] odražati spremembe v sektorju cestnega prevoza in biti omejena na tiste elemente, ki sedaj niso izpostavljeni konkurenčnim pritiskom“. Vendar ne vem, kako bi bilo lahko to zmanjšanje obsega nacionalnih izjem združljivo s široko razlago zadevne izjeme.

102.

Z vidika zgornjih preudarkov menim, da tako kot jezikovni, sistematični in teleološki pristop tudi zgodovinski pristop k členu 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 govori v prid ozki razlagi izjeme iz te določbe.

103.

V nadaljevanju bom obravnaval trditev, ki so jo v pisnih stališčih predstavili družba Deutsche Post in Leymann, družba Deutsche Post in poljska vlada ter ki temelji na zahtevi po ohranitvi polnega učinka zadevne izjeme.

104.

Po mnenju navedenih strank se z ozko razlago zadevne izjeme ni mogoče strinjati, ker bi tej izjemi odvzela polni učinek. Taka razlaga naj bi namreč pomenila, da bi moral izvajalec, ki hkrati opravlja univerzalno poštno storitev in druge poštne storitve, za upravičenost do navedene izjeme vzpostaviti dve distribucijski mreži in zlasti dva popolna vozna parka, enega za dostavo paketov, katerih posamezna masa ne presega 20 kilogramov in ki so del univerzalne storitve, in drugega za dostavo težjih paketov, ki niso del take storitve. To naj bi izvajalcem univerzalne poštne storitve povzročilo tako velike dodatne stroške, da nobeden od njih zadevne izjeme ne bi uporabil v praksi.

105.

S to trditvijo po mojem mnenju ni mogoče ovreči ugotovitve, da je treba zadevno izjemo razlagati ozko.

106.

Takoj moram spomniti, da druge stranke izpodbijajo nujnost podvajanja voznega parka družbe Deutsche Post. Sam ne vem, zakaj razen podvojitve voznega parka družbe Deutsche Post ne bi bilo mogoče predvideti drugih logističnih rešitev, ob upoštevanju, da je ta družba v pisnem stališču priznala, da delež pošiljk, ki niso del univerzalne poštne storitve in ki jih prevaža, znaša skupno samo 5 %.

107.

Vsekakor menim, da zadevna izjema ne bi izgubila polnega učinka, če bi bila sprejeta ozka razlaga. Tudi ob domnevi, da bi bila edina možna rešitev za družbo Deutsche Post podvojitev njenega voznega parka, ( 43 ) z visokimi dodatnimi stroški, ki bi jih taka rešitev pomenila, namreč ne verjamem, da je iz tega mogoče sklepati, da zadevne izjeme ne bi uporabil noben izvajalec univerzalne poštne storitve v Uniji. Nasprotno, razumno si je predstavljati, da bi moral izvajalec, ki bi želel izkoristiti to izjemo, samo sprejeti ekonomsko odločitev, potem ko bi pretehtal prihranke, ki bi jih imel zaradi neobstoja obveznosti v zvezi s tahografom, in dodatne stroške, ki bi nastali zaradi podvojitve voznega parka. Po mojem mnenju se to tehtanje ne bi vedno končalo s tem, da bi se izvajalec univerzalne poštne storitve odpovedal uporabi navedene izjeme.

108.

Ob upoštevanju teh preudarkov Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 razlagati tako, da ga je mogoče uporabiti za vozila izvajalca univerzalne storitve, le če se s temi vozili prevažajo samo in izključno pošiljke, ki so del univerzalne storitve.

109.

Glede na odgovor, ki ga predlagam na prvo vprašanje, po mojem mnenju ni treba odgovoriti na drugo vprašanje za predhodno odločanje niti v zadevi C‑203/18 niti v zadevi C‑374/18. Če namreč prevoz ene same pošiljke, ki ni del univerzalne poštne storitve, zadostuje za to, da se določba o izjemi iz člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006 ne uporablja za vozila, namenjena temu prevozu, je jasno, da ni treba določiti niti deleža v zvezi z uporabo vozila za dostavo pošiljk, ki so del univerzalne storitve, niti največjega deleža (pošiljk, ki niso del univerzalne storitve) ali najmanjšega deleža (pošiljk, ki so del take storitve).

110.

Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) želi s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali pošiljka, ki vsebuje dodatne storitve, kot so te, naštete v tem vprašanju, spada pod univerzalno storitev na podlagi Direktive 97/67 in jo je treba zato šteti za pošiljko „kot del univerzalne storitve“ za uporabo zadevne izjeme.

111.

Odgovor na to vprašanje očitno zahteva trud najti razlago, s katero bi se opredelile meje pojma „univerzalna storitev“, kot je določen v Direktivi 97/67.

112.

Preden bom začel to analizo, naj spomnim, da se z določbami te direktive, čeprav je njihov namen urediti opravljanje univerzalne storitve na ravni Unije, poskuša doseči postopno odprtje poštnega sektorja konkurenci. ( 44 ) Prizadevanje za razlago pojma „univerzalna storitev“ mora torej voditi zahteva doseči pravično ravnovesje med tema ciljema.

113.

Najprej je treba ugotoviti, da člen 3(1) Direktive 97/67 vsebuje opredelitev „univerzalne storitve“, v skladu s katero ta vključuje „stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike“. Ker je namen te opredelitve samo predstaviti splošna načela, ki urejajo opravljanje univerzalne storitve, ne vsebuje pojasnila o bistveni vsebini pojma „univerzalna storitev“, zlasti v zvezi z vrstami „poštnih storitev“, ki naj bi bile zajete s tem pojmom.

114.

Ali lahko opredelim „poštne storitve“, na katere se sklicuje navedeni člen 3(1)?

115.

Prvi odgovor na to vprašanje je v odstavkih 4 in 5 tega člena, ki določata, da mora univerzalna storitev vključevati najmanj (i) sprejem, prenos, usmerjanje in dostavo poštnih pošiljk do dveh kilogramov, (ii) sprejem, prenos, usmerjanje in dostavo poštnih paketov do 10 kilogramov (meja, ki jo nacionalni regulativni organi lahko zvišajo do 20 kilogramov) ter (iii) storitve za priporočene in vrednostne pošiljke. Drugače povedano, vse te storitve sestavljajo minimalno bistveno vsebino pojma „univerzalna storitev“ v poštnem sektorju (v nadaljevanju: osnovne storitve).

116.

Dejstvo, da Direktiva 97/67 pokriva samo bistveno jedro pojma „univerzalna storitev“, nujno pomeni, da je zakonodajalec Unije želel v opredelitev obsega tega pojma vpeljati element prožnosti, da bi se upoštevale različne ideje držav članic glede obsega naloge splošnega pomena, ki jo morajo opravljati izvajalci univerzalne storitve.

117.

Države članice imajo tako načeloma pravico za izvajalca univerzalne storitve pridržati druge storitve, ki niso osnovne storitve, kot so naštete v členu 3(4) in (5) Direktive 97/67.

118.

V tej točki pa se moje razlogovanje oddalji od razlogovanja, ki ga je družba Deutsche Post predstavila v pisnem stališču. Ne strinjam se namreč z ugotovitvijo, ki jo je ta izpeljala na podlagi zgoraj navedenih preudarkov in v skladu s katero je to, ali so storitve, ki presegajo osnovne storitve, ker so jim dodane dodatne storitve, vseeno del univerzalne storitve, odvisno samo od suverenosti držav članic pri odločanju.

119.

Svoje nestrinjanje lahko pojasnim s tem, da se pri tej ugotovitvi po mojem mnenju ne upoštevata uvodni izjavi 18 in 21 Direktive 97/67, v katerih je jasno navedeno, da navedena suverenost pri odločanju ni brez meja. ( 45 )

120.

Iz te uvodne izjave 21 je namreč razvidno, da države članice nikakor ne morejo v univerzalno storitev vključiti novih storitev, izmenjave dokumentov in „prenosa z lastnimi sredstvi“, ker ti niso zajeti z „univerzalno storitvijo“. Prav tako države članice ne morejo vanjo vključiti storitev ekspresne/kurirske pošte, ker se v uvodni izjavi 18 razlikuje med temi storitvami in univerzalno storitvijo.

121.

Čeprav navedena uvodna izjava 21 ni upoštevna za odgovor, ki ga mora Sodišče dati na četrto vprašanje, ker storitve, obravnavane v postopku v glavni stvari, to je osnovne storitve skupaj z dodatnimi storitvami, ne spadajo v kategorije, omenjene v njej, pa se mi zdi, da je v obravnavani zadevi uvodno izjavo 18 mogoče uporabiti, ker pri „storitvah ekspresne/kurirske pošte“ vendarle gre za te storitve.

122.

Čeprav v Direktivi 97/67 ni opredeljeno, kaj pomenijo „storitve ekspresne/kurirske pošte“, namreč ugotavljam, prvič, da njena uvodna izjava 18 razkriva merilo, na podlagi katerega jih je mogoče opredeliti, ker je v njej navedeno, da „glede na dejstvo, da je bistvena razlika med ekspresno/kurirsko pošto in univerzalnimi poštnimi storitvami v dodani vrednosti (v kakršni koli obliki) opravljenih ekspresnih/kurirskih storitev, ki jo ta za uporabnike predstavlja, je najučinkovitejši način določanja posebne vrednosti upoštevanje posebne cene, ki so jo uporabniki pripravljeni plačati […]“. ( 46 ) Drugič, ugotavljam, da je Sodišče pred kratkim v sodbah Ilves Jakelu ( 47 ) ter Confetra in drugi ( 48 ) odločilo, da se storitve ekspresne/kurirske pošte od univerzalne poštne storitve razlikujejo po dodani vrednosti, ki jo imajo za stranke in za katero so te pripravljene plačati višji znesek. ( 49 )

123.

Razlikovanje med „storitvami ekspresne/kurirske pošte“ in „univerzalno storitvijo“ je, kot v pisnih stališčih trdijo družba UPS Deutschland in drugi, potrjeno tudi z zgodovino nastanka Direktive 97/67.

124.

Komisija je v spremenjenem predlogu ( 50 ) zavrnila predlog spremembe, ki ga je Parlament vstavil v prvi obravnavi, to je, da bi se uvodna izjava 21 Direktive 97/67 spremenila tako, da posebne storitve, med katere spadajo storitve ekspresne/kurirske pošte, postanejo del univerzalne storitve. ( 51 ) Ta zavrnitev, ki jo je Svet Evropske unije nato potrdil ob sprejetju svojega skupnega stališča, ( 52 ) je temeljila na ugotovitvi, da imajo „posebne storitve […] posebne značilnosti, po katerih se razlikujejo od storitev, ki so del univerzalne storitve“.

125.

Ob upoštevanju teh preudarkov po mojem mnenju ni dvoma, da imajo lahko osnovne storitve skupaj z dodatnimi storitvami, naštetimi v četrtem vprašanju za predhodno odločanje (pobiranje brez časovnega okvira in s časovnim okvirom, vizualno preverjanje starosti, plačilo po povzetju, odkupnina do 31,5 kg, storitev preusmeritve, navodila v primeru neuspešne dostave, dostava na želeni dan, dostava v izbranem časovnem okviru), dodano vrednost za stranke, ki so tako za navedene storitve pripravljene plačati višjo ceno. ( 53 ) Posledično je treba ugotoviti, da morajo biti te storitve opredeljene kot „storitve ekspresne/kurirske pošte“, zato niso zajete z univerzalno storitvijo.

126.

Posledično Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje, ki ga je postavilo Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu), odgovori, da pošiljka, ki vsebuje dodatne storitve, kot so te, naštete v tem vprašanju, ne spada pod univerzalno storitev na podlagi Direktive 97/67 in se zato ne sme šteti za pošiljko „kot del univerzalne storitve“ za uporabo izjeme iz člena 13(1)(d) Uredbe št. 561/2006.

127.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih predložili Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče zvezne dežele Severno Porenje – Vestfalija, Nemčija) in Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu, Nemčija), odgovori: