Zadeva C-3/04

Poseidon Chartering BV

proti

Marianne Zeeschip VOF in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Utrecht)

„Direktiva 86/653/EGS – Samozaposleni trgovski zastopniki – Pojem trgovskega zastopnika – Sklenitev in večletno podaljševanje ene pogodbe“

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

(člen 234 ES)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Samozaposleni trgovski zastopniki – Direktiva 86/653

(Direktiva Sveta 86/653, člen 1(2))

1. Niti iz besedila člena 234 ES niti iz namena postopka, ki ga uvaja ta člen, ne izhaja, da bi avtorji Pogodbe iz pristojnosti Sodišča poskušali izključiti predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na določbo Skupnosti, v takem posebnem primeru, ko se nacionalno pravo države članice pri določanju pravil za neki primer, ki je za to državo povsem notranji, sklicuje na vsebino te določbe.

Kadar namreč nacionalna zakonodaja za primere, ki so povsem notranjega značaja, predvsem zato, da bi se izognila diskriminaciji ali morebitnemu izkrivljanju konkurence, sprejme enake rešitve, kot jih določa pravo Skupnosti, je zagotovo v interesu Skupnosti, da se zaradi izogibanja prihodnjim razhajajočim se razlagam določbe ali pojmi iz prava Skupnosti razlagajo enako, in sicer ne glede na pogoje, v katerih se jih uporablja.

(Glej točki 15 in 16.)

2. Člen 1(2) Direktive 86/653 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih je treba razlagati tako, da se, kadar je bil samozaposleni posrednik pooblaščen za sklenitev neke pogodbe, ki je bila pozneje več let podaljševana, za izpolnitev pogoja trajnosti, ki ga predpisuje ta določba, zahteva, da je naročitelj tega posrednika pooblastil za pogajanja glede prihodnjih podaljšanj te pogodbe, razen kadar obstajajo drugi dejavniki, ki kažejo na obstoj trajnega pooblastila za pogajanja.

(Glej točki 26 in 27 ter izrek.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 16. marca 2006(*)

„Direktiva 86/653/EGS – Samozaposleni trgovski zastopniki – Pojem trgovskega zastopnika – Sklenitev in večletno podaljševanje ene pogodbe“

V zadevi C-3/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Rechtbank Utrecht (Nizozemska) z odločbo z dne 10. decembra 2003, ki je na Sodišče prispela 5. januarja 2004, v postopku

Poseidon Chartering BV

proti

Marianne Zeeschip VOF,

Albert Mooij,

Sjoerdtje Sijswerda,

Gerrit Schram,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, K. Schiemann, K. Lenaerts, E. Juhász in M. Ilešič, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Poseidon Chartering BV H. Boonk, odvetnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti H. Støvlbæk in W. Wils, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. aprila 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(2), 7(1) in 17 Direktive Sveta 86/653/EGS z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (UL L 382, str. 17, v nadaljevanju: Direktiva).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je začela družba Poseidon Chartering BV (v nadaljevanju: Poseidon) proti družbi Marianne Zeeschip VOF in A. Mooiju, G. Schramu in S. Sijswerda (v nadaljevanju skupaj: Marianne Zeeschip), zaradi plačila odškodnine, neplačanih provizij ter nadomestila zaradi odpovedi pogodbe.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3 Člen 1(2) Direktive določa, da je „‚trgovski zastopnik‘ tisti, ki ima kot samozaposleni posrednik trajno pooblastilo za posredovanje pri prodaji ali nakupu izdelkov za drugo osebo, v nadaljevanju ‚naročitelj‘, ali za posredovanje in sklepanje poslov v imenu naročitelja in za njegov račun.“

4 Kar zadeva plačilo zastopnika, člen 7(1) Direktive določa:

„1. Za sklenitev posla v obdobju, ki ga zajema pogodba o trgovskem zastopanju, ima trgovski zastopnik pravico do provizije:

a) če je bil posel sklenjen zaradi njegovega posredovanja; ali

b) če je bil posel sklenjen s tretjo osebo, ki jo je že prej pridobil kot stranko pri sklepanju podobnih poslov.“

5 Kar zadeva finančne posledice prenehanja veljavnosti pogodbe za zastopnika, člen 17 Direktive določa:

„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi trgovskemu zastopniku po prenehanju veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju zagotovijo nadomestilo v skladu z odstavkom 2 ali odškodnino v skladu z odstavkom 3.

2. (a) Trgovski zastopnik ima pravico do nadomestila, če in kolikor:

– je naročitelju priskrbel nove stranke ali razširil poslovne stike z obstoječimi strankami in naročitelj še uživa velike prednosti v poslih s temi strankami in

– je plačilo tega nadomestila ob upoštevanju vseh okoliščin ustrezno, predvsem glede provizije, za katero je trgovski zastopnik prikrajšan in ki izhaja iz poslov s temi strankami. Države članice lahko predvidijo, da te okoliščine zajemajo tudi izvajanje ali neizvajanje konkurenčne klavzule v skladu s členom 20;

(b) znesek nadomestila ne more presegati višine, ki ustreza letnemu nadomestilu, izračunanemu na podlagi letnega povprečja plačil, ki jih je trgovski zastopnik prejemal zadnjih pet let, in če se pogodba sklene za manj kakor pet let, se nadomestilo izračuna glede na povprečje tega obdobja.

[…]“

Nacionalna ureditev

6 Direktiva je bila prenesena v nizozemsko pravo s členi od 428 do 445 civilnega zakonika (Burgerlijk Wetboek). Ti členi so v bistvu enaki kot določbe Direktive, razen da člen 1(2) Direktive določa, da se uporablja za posle „prodaje ali nakupa izdelkov“, medtem ko se nizozemske določbe uporabljajo tudi za posle opravljanja storitev. Tako člen 7:428(1) civilnega zakonika, ki prenaša člen 1(2) Direktive, določa:

„Pogodba o trgovskem zastopanju je pogodba, s katero ena stranka – naročitelj – pooblasti drugo stranko – zastopnika –, da bo za določen ali nedoločen čas in za plačilo posredovala pri pogajanjih za sklenitev pogodb, ki jih lahko sklene v imenu in za račun naročitelja, ne da bi mu bila podrejena.“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

7 Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je družba Poseidon kot posrednica sodelovala pri sklenitvi pogodbe o zakupu ladje med družbama Marianne Zeeschip in Maritramp. Ta pogodba se je od 1994 do 2000 letno podaljševala. V tem obdobju je družba Poseidon na podlagi letnih pogajanj o podaljšanju veljavnosti pogodbe o zakupu ladje med pogodbenima strankama sestavila dodatek k navedeni pogodbi. Od 1994 do 2000 je družba Poseidon prejela provizijo v višini 2,5 % od zneska zakupnine.

8 Po odpovedi pogodbenih razmerij med družbama Marianne Zeeschip in Poseidon je zadnja od družbe Marianne Zeeschip zahtevala odškodnino zaradi kršitve roka za odpoved pogodbe ter plačilo zneska 14.229,89 EUR za neplačane provizije in zneska 14.471,29 EUR kot nadomestilo zaradi izgube strank.

9 Družba Marianne Zeeschip je zavrnila plačilo, ker družba Poseidon ni bila trgovski zastopnik, saj se je pogajala le za sklenitev ene pogodbe. Za pogodbo o trgovskem zastopanju naj bi bilo značilno, da zastopnik sodeluje pri več pogodbah.

10 V teh okoliščinah je Rechtbank Utrecht, ki je odločalo v postopku v glavni stvari prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali se lahko za trgovskega zastopnika v smislu Direktive 86/653 […] šteje samozaposleni posrednik, ki je posredoval pri sklenitvi ene (in ne več) pogodbe (zakup ladje), ki se je iz leta v leto po opravljenih pogajanjih (v celotnem obdobju od 1994 do 2000, razen v letu 1999) med lastnikom ladje in tretjim podaljševala, ter je kot posrednik na podlagi pogajanj sestavil dodatek k pogodbi?

2. Če je treba ugotoviti, ali gre za pogodbo o trgovskem zastopanju, ali lahko na odgovor na prvo vprašanje vpliva več let izvrševano plačilo (provizija) v višini 2,5 % od zneska zakupnine in/ali dejstvo, da člen 7(1) Direktive omenja ‚sklenitev posla‘ in pravico do provizije, ‚kadar je bil posel sklenjen s tretjo osebo, ki jo je [posrednik] že prej pridobil kot stranko pri sklepanju podobnih poslov‘?

3. Ali na odgovor na prvo vprašanje vpliva dejstvo, da člen 17 Direktive omenja ‚stranke‘ v množini in ne v ednini?“

Pristojnost Sodišča

11 Z dopisom z dne 2. septembra 2004 je sodno tajništvo Sodišča predložitveno sodišče opozorilo na dejstvo, da se Direktiva, kot izhaja iz njenega člena 1(2), nanaša samo na samozaposlene posrednike, pooblaščene za pogajanja o pogodbah, katerih predmet so izdelki, in ne na samozaposlene posrednike, pooblaščene za pogajanja o pogodbah, katerih predmet so storitve (glej sklep z dne 6. marca 2003 v zadevi Abbey Life Assurance, C‑449/01, neobjavljen v Recueil). Sodno tajništvo Sodišča je predložitvenemu sodišču postavilo vprašanje, ali v teh okoliščinah vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

12 V odgovoru je predložitveno sodišče navedlo, da vztraja pri svojem predlogu. V tem pogledu je razložilo, da je s prenosom Direktive v nacionalno pravo nizozemski zakonodajalec razširil področje uporabe pojma „trgovski zastopnik“ na pogodbe, katerih predmet so storitve. Rechtbank je poudarilo, da želi predvsem razlago določenih pojmov iz Direktive, kot je „trajno pooblastilo“ iz člena 1(2) Direktive in „nadomestilo zaradi izgube strank“ iz člena 17 Direktive. Dejstvo, da nizozemska ureditev pogodbe o trgovskem zastopanju, ki se zgleduje po Direktivi, to pogodbo opredeljuje širše kot Direktiva, naj ne bi pomenilo, da je za razlago določenih pojmov iz Direktive nujno, da predložitveno sodišče odloča o zadevi, ki se nanaša na ožji pojem trgovskega zastopnika/pogodbe o trgovskem zastopanju.

13 V teh okoliščinah sta družba Poseidon in Komisija Sodišču predlagali, naj odgovori na postavljena vprašanja.

14 V tem pogledu je treba uvodoma omeniti, da v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga uvaja člen 234 ES, izključno nacionalno sodišče glede na posebnosti vsake zadeve presodi o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in o pomembnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Sodišče sme predlog nacionalnega sodišča zavrniti le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka v glavni stvari, ali kadar je vprašanje splošno oziroma hipotetično (glej predvsem sodbe z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točke od 59 do 61; z dne 27. novembra 1997 v zadevi Somalfruit in Camar, C-369/95, Recueil, str. I-6619, točki 40 in 41; z dne 13. julija 2000 v zadevi Idéal tourisme, C-36/99, Recueil, str. I-6049, točka 20; z dne 7. januarja 2003 v zadevi BIAO, C‑306/99, Recueil, str. I-1, točka 88, in z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi, C-17/03, ZOdl., str. I-4983, točka 34).

15 Zato je takrat, ko se vprašanja nacionalnih sodišč nanašajo na razlago določbe prava Skupnosti, Sodišče načeloma dolžno odločiti. Niti iz besedila člena 234 ES niti iz namena postopka, ki ga uvaja ta člen, namreč ne izhaja, da bi avtorji Pogodbe iz pristojnosti Sodišča poskušali izključiti predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na določbo Skupnosti, v takem posebnem primeru, ko se nacionalno pravo države članice pri določanju pravil za neki primer, ki je za to državo povsem notranji, sklicuje na vsebino te določbe (sodbi z dne 17. julija 1997 v zadevi Giloy, C‑130/95, Recueil, str. I-4291, točka 21, in z dne 11. januarja 2001 v zadevi Kofisa Italia, C‑1/99, Recueil, str. I-207, točka 21).

16 Kadar namreč nacionalna zakonodaja za primere, ki so povsem notranjega značaja, predvsem zato, da bi se izognila diskriminaciji ali morebitnemu izkrivljanju konkurence, sprejme enake rešitve, kot jih določa pravo Skupnosti, je zagotovo v interesu Skupnosti, da se zaradi izogibanja prihodnjim razhajajočim se razlagam določbe ali pojmi iz prava Skupnosti razlagajo enako, in sicer ne glede na okoliščine, v katerih se jih uporablja (glej sodbo z dne 17. julija 1997 v zadevi Leur‑Bloem, C‑28/95, Recueil, str. I-4161, točka 32; zgoraj navedeni sodbi Giloy, točka 28, in Kofisa Italia, točka 32).

17 Čeprav se v tej zadevi vprašanja nanašajo na pogodbo s posrednikom, ki je pooblaščen za pogajanja za sklenitev pogodbe o opravljanju storitev in ne za sklenitev pogodbe o prodaji ali nakupu izdelkov, in čeprav Direktiva neposredno ne ureja zadevnega primera, se je nacionalni zakonodajalec pri prenosu določb Direktive v notranje pravo odločil za enako obravnavo obeh primerov.

18 Sicer pa ni v spisu ničesar, kar bi kazalo na to, da lahko predložitveno sodišče odstopa od razlage, ki jo da Sodišče določbam Direktive.

19 V takem primeru, in kot je predlagal generalni pravobranilec v točkah od 13 do 16 sklepnih predlogov, je treba odgovoriti na postavljena vprašanja.

Vprašanja za predhodno odločanje

20 Z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je samozaposleni posrednik, ki je pooblaščen za sklenitev ene pogodbe za zakup ladje, ki je bila pozneje več let podaljševana, trgovski zastopnik v smislu Direktive.

21 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari in Komisija zatrjujeta, da dejstvo, da gre za eno samo pogodbo, ni odločilno, kadar posrednik izvaja dejavnost trajno. Zaradi večletnega podaljševanja pogodbe naj v obravnavanem primeru ne bi bilo dvoma o tem, da je bila dejavnost posrednika trajna.

22 Komisija prav tako navaja, da je v predlogu Direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic o (samozaposlenih) trgovskih zastopnikih, ki ga je predstavila 17. decembra 1976 (UL 1977, C 13, str. 2), opredelitev trgovskega zastopnika iz člena 2 tega predloga izrecno vsebovala „nedoločeno število“ trgovskih poslov, vendar ta pogoj ni bil vnesen v končno besedilo člena 1(2) Direktive.

23 Komisija dodaja, da je člen 3 tega predloga predvideval, da se Direktiva ne uporablja „za posrednike, ki so pooblaščeni samo za pogajanja ali sklenitev enega ali več določenih poslov v imenu naročitelja“. Vendar te določbe ni v končnem besedilu Direktive, kar naj bi pomenilo, da zakonodajalec Skupnosti predlagane omejitve namenoma ni vnesel v končno besedilo.

24 Glede tega je treba opozoriti, da je za pogodbo o trgovskem zastopanju, kot izhaja iz člena 1(2) Direktive, značilno predvsem, da je naročitelj zastopnika, ki je opredeljen kot samozaposleni posrednik, trajno pooblastil za pogajanja. To izhaja iz več določb omenjene direktive, zlasti iz členov 3 in 4 o dolžnosti poštenosti in dobrovernosti med strankama pogodbe, iz člena 6 in naslednjih o plačilu zastopnika med trajanjem pogodbenih razmerij ter iz člena 17 in naslednjih o pravicah zastopnika po prenehanju veljavnosti pogodbe.

25 Število poslov, ki jih je posrednik sklenil za ali v imenu in za račun naročitelja, je praviloma kazalnik trajnosti. Kot je poudarilo predložitveno sodišče, je v členu 17(2)(a) Direktive uporabljen izraz stranka v množini. Vendar, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 24 sklepnih predlogov, število poslov ni edini odločilni dejavnik za presojo trajnosti naročiteljevega pooblastila posredniku.

26 Kadar je bil posrednik pooblaščen za sklenitev ene pogodbe za ali v imenu in za račun naročitelja, ki se je bila pozneje več let podaljševala, se za izpolnitev pogoja trajnosti iz člena 1(2) Direktive zahteva, da je naročitelj tega posrednika trajno pooblastil, da se pogaja glede prihodnjih podaljšanj te pogodbe, razen kadar obstajajo drugi dejavniki, ki kažejo na obstoj trajnega pooblastila za pogajanja. V zvezi s tem pa mora priti do potrebnih ugotovitev nacionalno sodišče. Zgolj okoliščina, da je bil posrednik ves čas trajanja pogodbe v odnosih z naročiteljem, sama po sebi ni zadosten dokaz za to, da je imel tako pooblastilo.

27 Na vprašanja je torej treba odgovoriti tako, da je treba člen 1(2) Direktive razlagati tako, da se, kadar je bil samozaposleni posrednik pooblaščen za sklenitev ene pogodbe, ki je bila pozneje več let podaljševana, za izpolnitev pogoja trajnosti, ki ga predpisuje ta določba, zahteva, da je naročitelj tega posrednika pooblastil za pogajanja glede prihodnjih podaljšanj te pogodbe.

Stroški

28 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 1(2) Direktive Sveta 86/653/EGS z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih je treba razlagati tako, da se, kadar je bil samozaposleni posrednik pooblaščen za sklenitev ene pogodbe, ki je bila pozneje več let podaljševana, za izpolnitev pogoja trajnosti, ki ga predpisuje ta določba, zahteva, da je naročitelj tega posrednika pooblastil za pogajanja glede prihodnjih podaljšanj te pogodbe.

Podpisi

* Jezik postopka: nizozemščina.