1

Tožeča stranka, družba Japan Airlines Co. Ltd, nekdanja Japan Airlines International Co. Ltd, je letalska prevoznica. V času dejanskega stanja je bila tožeča stranka hčerinska družba družbe Japan Airlines Corp.; tožeča stranka je to družbo pripojila in je njena pravna naslednica. Tožeča stranka opravlja storitve letalskega tovornega prevoza (v nadaljevanju: tovorni prevoz) prek enega od svojih oddelkov, imenovanega JAL Cargo.

2

Letalske družbe v sektorju tovornega prometa zagotavljajo prevoz tovora po zračni poti (v nadaljevanju: prevozniki). Ti prevozniki praviloma opravljajo storitve tovornega prevoza za špediterje, ki organizirajo prevoz tega tovora v imenu pošiljateljev. V zameno ti špediterji navedenim prevoznikom plačajo ceno, ki je po eni strani sestavljena iz tarif, ki so izračunane za kilogram in so dogovorjene bodisi za daljše obdobje (običajno eno sezono, torej šest mesecev) bodisi samo za takrat, po drugi strani pa iz različnih dodatnih taks, katerih namen je kritje nekaterih stroškov.

3

Razlikovati je treba med štirimi vrstami prevoznikov: prvič, tistimi, ki upravljajo izključno tovorna letala; drugič, tistimi, ki na svojih letih, namenjenih potnikom, del prtljažnega prostora na letalu rezervirajo za prevoz blaga; tretjič, tistimi, ki imajo hkrati tovorna letala in prostor, rezerviran za prevoz tovora v prtljažnem prostoru potniških letal (mešani letalski prevozniki), in četrtič, integratorji, ki imajo tovorna letala in ki hkrati opravljajo integrirane storitve hitre dostave in splošne storitve prevoza tovora.

4

Ker noben prevoznik ne more dovolj pogosto oskrbovati vseh večjih krajev, kamor je namenjen tovor, po vsem svetu, je prišlo med njimi do sklepanja sporazumov o povečanju pokritosti omrežja ali izboljšanju voznega reda, tudi v okviru obsežnejših poslovnih povezav med letalskimi prevozniki. V času dejanskega stanja so te povezave med drugim vključevale zvezo WOW, ki je združevala družbe Deutsche Lufthansa AG (v nadaljevanju: Lufthansa), SAS Cargo Group A/S (v nadaljevanju: SAS Cargo), Singapore Airlines Cargo Pte Ltd (v nadaljevanju: SAC) in tožečo stranko.

5

Komisija Evropskih skupnosti je 7. decembra 2005 prejela prošnjo za imuniteto na podlagi njenega Obvestila o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2002, C 45, str. 3), ki jo je vložila družba Lufthansa in njeni hčerinski družbi, Lufthansa Cargo AG in Swiss International Air Lines AG (v nadaljevanju: Swiss). Glede na to prošnjo so med več prevozniki obstajali intenzivni protikonkurenčni stiki, ki so se med drugim nanašali na:

6

Komisija je 14. in 15. februarja 2006 opravila nenapovedane preglede v poslovnih prostorih več prevoznikov v skladu s členom 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 PDEU] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

7

Po pregledih je več prevoznikov, vključno s tožečo stranko, vložilo prošnjo na podlagi obvestila iz leta 2002, omenjenega v točki 5 zgoraj.

8

Komisija je 19. decembra 2007, potem ko je poslala več zahtev po informacijah, naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah na 27 prevoznikov, med njimi tudi na tožečo stranko (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah). Navedla je, da so ti prevozniki kršili člen 101 PDEU, člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in člen 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (v nadaljevanju: Sporazum ES‑Švica o zračnem prometu) s tem, da so bili udeleženi pri omejevalnem sporazumu, in sicer v zvezi z DTG, DTV in neplačilom provizij od dodatnih taks (v nadaljevanju: neplačilo provizij).

9

Naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah so v odgovor nanj predložili pisne pripombe.

10

Zaslišanje je potekalo od 30. junija do 4. julija 2008.

11

Komisija je 9. novembra 2010 sprejela Sklep C(2010) 7694 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma [ES‑Švica o zračnem prometu] (zadeva COMP/39258 – letalski tovorni prevoz) (v nadaljevanju: Sklep z dne 9. novembra 2010). Navedeni sklep je bil naslovljen na 21 prevoznikov (v nadaljevanju: prevozniki, obtoženi s Sklepom z dne 9. novembra 2010), in sicer:

12

Začasno navedeni očitki v zvezi z drugimi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah so bili umaknjeni (v nadaljevanju: neobtoženi prevozniki).

13

V obrazložitvi Sklepa z dne 9. novembra 2010 je opisana enotna in trajajoča kršitev člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu, ki je obsegala ozemlje EGP in Švice ter s katero naj bi prevozniki, obtoženi s Sklepom z dne 9. novembra 2010, usklajevali svoja ravnanja glede določanja cen za storitve tovornega prevoza.

14

V izreku Sklepa z dne 9. novembra 2010 je v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, navedeno:

„Člen 2

Ta podjetja so kršila člen 101 PDEU s tem, da so bila udeležena pri kršitvi, ki so jo sestavljali hkrati sporazumi in usklajena ravnanja, s katerimi so usklajevala različne sestavne dele cene, ki se zaračunava za storitve [tovornega prevoza] na povezavah med letališči v Evropski uniji in letališči zunaj EGP v teh obdobjih:

[…]

(h) [družba Japan Airlines Corp.] od 1. maja 2004 do 14. februarja 2006;

(i) [tožeča stranka] od 1. maja 2004 do 14. februarja 2006;

[…]

Člen 3

Ta podjetja so kršila člen 53 Sporazuma EGP s tem, da so bila udeležena pri kršitvi, ki so jo sestavljali hkrati sporazumi in usklajena ravnanja, s katerimi so usklajevala različne sestavne dele cene, ki se zaračunava za storitve [tovornega prevoza] na povezavah med letališči v državah pogodbenicah Sporazuma EGP, ki pa niso države članice, in letališči tretjih držav v teh obdobjih:

[…]

(h) [družba Japan Airlines Corp.] od 19. maja 2005 do 14. februarja 2006;

(i) [tožeča stranka] od 19. maja 2005 do 14. februarja 2006;

[…]

Člen 5

Za kršitve iz členov od 1 do 4 [Sklepa z dne 9. novembra 2010] se naložijo te globe:

[…]

(h) družbi [Japan Airlines Corp.] in [tožeči stranki] skupno in solidarno: 35.700.000 EUR;

[…]

Člen 6

Podjetja iz členov od 1 do 4 nemudoma končajo kršitve iz navedenih členov, če tega še niso storila.

Vzdržijo se kakršnih koli dejanj ali ravnanj, navedenih v členih od 1 do 4, ter kakršnih koli dejanj ali ravnanj, ki imajo enak ali podoben cilj ali učinek.“

15

Tožeča stranka je 24. januarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem se nanaša nanjo, podredno pa za znižanje globe, ki je bila naložena njej in družbi Japan Airlines Corp. Tudi drugi prevozniki, obtoženi s Sklepom z dne 9. novembra 2010, razen družbe Quantas, so pri Splošnem sodišču vložili tožbe zoper ta sklep.

16

Splošno sodišče je s sodbami z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994), Koninklijke Luchtvaart Maatschappij/Komisija (T‑28/11, neobjavljena, EU:T:2015:995), Japan Airlines/Komisija (T‑36/11, neobjavljena, EU:T:2015:992), Cathay Pacific Airways/Komisija (T‑38/11, neobjavljena, EU:T:2015:985), Cargolux Airlines/Komisija (T‑39/11, neobjavljena, EU:T:2015:991), Latam Airlines Group in Lan Cargo/Komisija (T‑40/11, neobjavljena, EU:T:2015:986), Singapore Airlines in Singapore Airlines Cargo Pte/Komisija (T‑43/11, neobjavljena, EU:T:2015:989), Deutsche Lufthansa in drugi/Komisija (T‑46/11, neobjavljena, EU:T:2015:987), British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988), SAS Cargo Group in drugi/Komisija (T‑56/11, neobjavljena, EU:T:2015:990), Air France‑KLM/Komisija (T‑62/11, neobjavljena, EU:T:2015:996), Air France/Komisija (T‑63/11, neobjavljena, EU:T:2015:993), in Martinair Holland/Komisija (T‑67/11, EU:T:2015:984), v celoti ali delno razveljavilo Sklep z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem se je nanašal na družbi Air Canada, KLM, tožečo stranko in družbo Japan Airlines Corp., družbe CPA, Cargolux, Latam Airlines Group SA (nekdanja Lan Airlines) in Lan Cargo, SAC in SIA, Lufthansa, Lufthansa Cargo in Swiss, British Airways, SAS Cargo, SAS Consortium in SAS, AF‑KLM, AF in Martinair. Splošno sodišče je menilo, da je bil ta sklep pomanjkljivo obrazložen.

17

V zvezi s tem je Splošno sodišče na prvem mestu ugotovilo, da so v Sklepu z dne 9. novembra 2010 protislovja med njegovo obrazložitvijo in njegovim izrekom. V obrazložitvi tega sklepa je bila opisana enotna in trajajoča kršitev v zvezi z vsemi letalskimi povezavami, ki jih je zajemal omejevalni sporazum, pri katerem naj bi sodelovali prevozniki, obtoženi s Sklepom z dne 9. novembra 2010. V izreku navedenega sklepa pa so ugotovljene bodisi štiri enotne in trajajoče kršitve bodisi ena sama enotna in trajajoča kršitev, za katero naj bi bili odgovorni le prevozniki, ki so bili na povezavah, navedenih v členih od 1 do 4 tega sklepa, neposredno udeleženi pri kršitvah, ki so navedene v vsakem od omenjenih členov, ali so vedeli za dogovarjanja glede teh povezav in sprejeli tveganje v zvezi z njimi. Nobena od teh dveh razlag izreka zadevnega sklepa pa ni bila v skladu z njegovo obrazložitvijo.

18

Splošno sodišče je prav tako kot nezdružljivo z obrazložitvijo Sklepa z dne 9. novembra 2010 zavrnilo alternativno razlago njegovega izreka, ki jo je predlagala Komisija, in sicer, da je mogoče to, da nekateri prevozniki, obtoženi s Sklepom z dne 9. novembra 2010, niso navedeni v členih 1, 3 in 4 tega sklepa, pojasniti, ne da bi bilo treba šteti, da so bile s temi členi ugotovljene različne enotne in trajajoče kršitve, z dejstvom, da navedeni prevozniki niso zagotavljali povezav, ki so zajete s temi določbami.

19

Na drugem mestu je Splošno sodišče menilo, da obrazložitev Sklepa z dne 9. novembra 2010 vsebuje pomembna notranja protislovja.

20

Na tretjem mestu je Splošno sodišče, potem ko je poudarilo, da nobena od dveh mogočih razlag izreka Sklepa z dne 9. novembra 2010 ni bila v skladu z njegovo obrazložitvijo, preučilo, ali so notranja protislovja navedenega sklepa v okviru vsaj ene od dveh mogočih razlag navedenega sklepa lahko posegala v pravico tožeče stranke do obrambe in Splošnemu sodišču preprečevala, da izvede svoj nadzor. V zvezi s prvo razlago, in sicer, da so ugotovljene štiri različne enotne in trajajoče kršitve, je odločilo, da tožeča stranka ni mogla razumeti, v kolikšnem obsegu je bilo mogoče na podlagi dokazov, navedenih v obrazložitvi, povezanih z obstojem enotne in trajajoče kršitve, ugotoviti obstoj štirih različnih kršitev, ugotovljenih v izreku, in torej prav tako ni mogla izpodbijati njihove zadostnosti. Drugič, presodilo je, da tožeča stranka ni mogla razumeti utemeljitve, na podlagi katere jo je Komisija štela za odgovorno za kršitev, vključno za povezave, ki jih v obsegu, opredeljenem v vsakem členu Sklepa z dne 9. novembra 2010, ni zagotavljala.

21

Komisija je 20. maja 2016, potem ko je Splošno sodišče razglasilo ničnost, prevoznikom, obtoženim s Sklepom z dne 9. novembra 2010, ki so pri Splošnem sodišču vložili tožbo zoper ta sklep, poslala dopis, v katerem jih je obvestila, da ji namerava njen generalni direktorat (GD) za konkurenco predlagati sprejetje novega sklepa o ugotovitvi, da so sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu za vse povezave, omenjene v tem sklepu.

22

Naslovniki dopisa Komisije, omenjenega v točki 21 zgoraj, so bili pozvani, naj v enem mesecu izrazijo svoje stališče o predlogu GD Komisije za konkurenco. Vse, vključno s tožečo stranko, so izkoristile to možnost.

23

Komisija je 17. marca 2017 sprejela Sklep C(2017) 1742 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma [ES‑Švica o zračnem prometu] (zadeva AT.39258 – letalski tovorni prevoz) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Navedeni sklep je bil naslovljen na 19 prevoznikov (v nadaljevanju: obtoženi prevozniki), in sicer:

24

Izpodbijani sklep ne vsebuje očitkov zoper druge naslovnike obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

25

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je opisana enotna in trajajoča kršitev člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu, s katero naj bi obtoženi prevozniki usklajevali svoja ravnanja glede določanja cen za storitve tovornega prevoza po vsem svetu prek DTG, DTV in plačila provizije od dodatnih taks.

26

Na prvem mestu, Komisija je v točki 4.1 izpodbijanega sklepa opisala „[o]snovna načela in strukturo omejevalnega sporazuma“. V točkah 107 in 108 obrazložitve tega sklepa je navedla, da je preiskava razkrila omejevalni sporazum na svetovni ravni, ki je temeljil na mreži dvostranskih in večstranskih stikov med konkurenti v daljšem obdobju v zvezi z ravnanjem, za katero so se odločili, ga predvideli ali načrtovali v zvezi z različnimi sestavnimi deli cen za storitve tovornega prevoza, in sicer v zvezi z DTG, DTV in neplačilom provizij. Poudarila je, da je bil skupni cilj te mreže stikov usklajevanje ravnanja konkurentov pri določanju cen ali zmanjšanje negotovosti glede njihove cenovne politike (v nadaljevanju: sporni omejevalni sporazum).

27

V skladu s točko 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa je bil cilj usklajene uporabe DTG zagotoviti, da prevozniki po vsem svetu naložijo pavšalno dodatno takso na kilogram za vse zadevne pošiljke. Vzpostavljena naj bi bila kompleksna mreža predvsem dvostranskih stikov med prevozniki, da bi se usklajevala in nadzorovala uporaba DTG, pri čemer se je po mnenju Komisije natančen datum uporabe pogosto določil na lokalni ravni, glavni lokalni prevoznik pa je navadno prevzel vodstvo, drugi pa so mu sledili. Ta usklajen pristop naj bi se razširil na DTV in tudi na neplačilo provizij, tako da naj bi te postale neto prihodki za prevoznike in naj bi pomenile dodaten spodbujevalni ukrep, da bi ti še naprej usklajevali dodatne takse.

28

V skladu s točko 110 obrazložitve izpodbijanega sklepa je bila generalna uprava sedeža več prevoznikov bodisi neposredno vpletena v stike s konkurenti bodisi je bila o njih redno obveščena. V primeru dodatnih taks naj bi bile odgovorne osebe glavne uprave v stiku, ko se je bližala sprememba ravni dodatne takse. Neplačilo provizij naj bi bilo prav tako večkrat potrjeno v okviru stikov na ravni glavne uprave. Stiki naj bi bili pogosti tudi na lokalni ravni, da bi po eni strani bolje izvajali navodila glavnih uprav in jih prilagodili razmeram na lokalnem trgu ter po drugi strani uskladili in izvajali lokalne pobude. V zadnjenavedenem primeru naj bi glavne uprave prevoznikov na splošno dovolile predlagano ukrepanje ali bile o njem obveščene.

29

V skladu s točko 111 obrazložitve izpodbijanega sklepa so prevozniki med seboj vzpostavili stik dvostransko, v majhnih skupinah ali v nekaterih primerih v velikih večstranskih forumih. Lokalna združenja predstavnikov prevoznikov naj bi se zlasti v Hongkongu in Švici uporabila za razpravo o ukrepih za izboljšanje donosnosti in za usklajevanje dodatnih taks. Za to naj bi se izkoriščali tudi sestanki povezav, kot je zveza WOW.

30

Na drugem mestu, Komisija je v točkah od 4.3 do 4.5 izpodbijanega sklepa opisala stike v zvezi z DTG, DTV oziroma neplačilom provizij (v nadaljevanju: sporni stiki).

31

Tako je, prvič, Komisija v točkah od 118 do 120 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzela stike v zvezi z DTG, kot sledi:

32

Drugič, Komisija je v točki 579 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzela stike v zvezi z DTV tako:

„Več [obtoženih prevoznikov] je med drugim razpravljalo o njihovih namenih za uvedbo DTV […]. Poleg tega se je razpravljalo o znesku dodatne takse in časovnem razporedu uvedbe. [Obtoženi prevozniki] so med drugim delili ideje o utemeljitvi, ki jo je treba dati svojim strankam. V celotnem obdobju od leta 2002 do leta 2006 so potekali redni stiki glede izvajanja DTV. Nezakonito usklajevanje je potekalo tako na ravni glavnih uprav kot na lokalni ravni.“

33

Tretjič, Komisija je v točki 676 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so obtoženi prevozniki „še naprej zavračali plačilo provizije od dodatnih taks in vzajemno potrdili svojo namero v zvezi s tem med številnimi stiki“.

34

Na tretjem mestu, Komisija je v točki 4.6 izpodbijanega sklepa preučila sporne stike. Presoja stikov, ki se očitajo tožeči stranki, je v točkah od 760 do 764 obrazložitve tega sklepa.

35

Komisija je v točki 765 obrazložitve izpodbijanega sklepa dodala, da tožeča stranka ne izpodbija dejstev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

36

Na četrtem mestu, Komisija v točki 5 izpodbijanega sklepa za dejstva v zadevi uporabila člen 101 PDEU, pri tem pa v opombi 1289 tega sklepa pojasnila, da ugotovitve veljajo tudi za člen 53 Sporazuma EGP in člen 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu. Tako je, prvič, v točki 846 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da so obtoženi prevozniki usklajevali svoje ravnanje ali vplivali na določanje cen, „kar navsezadnje pomeni določanje cen v zvezi z“ DTG, DTV in plačilom provizije od dodatnih taks. V točki 861 obrazložitve istega sklepa je opredelila „splošni sistem usklajevanja ravnanja v zvezi z določanjem cen za storitve tovornega prevoza“, katerega preiskava je razkrila obstoj „zapletene kršitve, ki jo sestavljajo različni ukrepi, ki jih je mogoče opredeliti bodisi kot sporazum bodisi kot usklajeno ravnanje in v okviru katerih so konkurenti zavestno nadomestili tveganja konkurence s praktičnim medsebojnim sodelovanjem“.

37

Drugič, Komisija je v točki 869 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da „zadevno ravnanje pomeni enotno in trajajočo kršitev člena 101 PDEU“. Tako je menila, da so zadevni dogovori sledili enotnemu protikonkurenčnemu cilju oviranja konkurence v sektorju tovornega prometa v EGP, tudi če je usklajevanje potekalo na lokalni ravni in se je spreminjalo lokalno (točke od 872 do 876 obrazložitve), so se nanašali na „[e]noten proizvod/storitev“, in sicer na „opravljanje storitev tovornega prevoza […] in določanje njihovih cen“ (točka 877 obrazložitve), ki so zadevali ista podjetja (točka 878 obrazložitve), so bili enotni (točka 879 obrazložitve) in so se nanašali na tri sestavne dele, in sicer na DTG, DTV in neplačilo provizij, o katerih „se je pogosto razpravljalo skupaj med stikom s konkurenti“ (točka 880 obrazložitve).

38

Komisija je v točki 881 obrazložitve izpodbijanega sklepa dodala, da je bila „večina strank“, med njimi tudi tožeča stranka, vpletena v tri sestavne dele enotne kršitve.

39

Tretjič, Komisija je v točki 884 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je zadevna kršitev trajajoča.

40

Četrtič, Komisija je v točkah od 885 do 890 obrazložitve izpodbijanega sklepa preučila upoštevnost stikov v tretjih državah in stikov v zvezi s povezavami, na katerih prevozniki niso nikoli opravljali letov oziroma ki jih niso mogli zakonito opravljati. Menila je, da so bili ti stiki glede na to, da ima sporni omejevalni sporazum svetovno razsežnost, upoštevni za ugotovitev obstoja enotne in trajajoče kršitve. Natančneje, po eni strani je navedla, da so bile dodatne takse splošni ukrepi, ki niso bili specifični za določeno povezavo, ampak je bil njihov cilj, da se uporabijo za vse povezave na svetovni ravni, vključno s povezavami, ki so imele kraj odhoda in kraj prihoda v EGP in Švici. Navedla je, da je bilo neplačilo provizij prav tako splošno. Po drugi strani je menila, da nobena nepremostljiva ovira ne preprečuje prevoznikom opravljanja storitev tovornega prevoza na povezavah, na katerih nikoli niso opravljali letov ali jih ne bi mogli zakonito opravljati, zlasti zaradi sporazumov, ki so jih lahko sklenili med seboj.

41

Petič, Komisija je v točki 903 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bil cilj spornega ravnanja omejevanje konkurence „vsaj v [Uniji], v EGP in Švici“. V točki 917 obrazložitve tega sklepa je v bistvu dodala, da zato ni treba upoštevati „konkretnih učinkov“ tega ravnanja.

42

Šestič, Komisija se je v točkah od 922 do 971 obrazložitve izpodbijanega sklepa ukvarjala z zvezo WOW. V točki 971 obrazložitve tega sklepa je ugotovila:

„Glede na vsebino sporazuma zveze WOW in njegovo izvajanje Komisija meni, da je usklajevanje dodatnih taks med člani [zveze] WOW potekalo zunaj legitimnega okvira zveze, ki ga ne upravičuje. Člani so bili v resnici seznanjeni z nezakonitostjo takega usklajevanja. Poleg tega so bili seznanjeni, da je usklajevanje dodatnih taks vključevalo več [prevoznikov], ki niso sodelovali v [zvezi] WOW. Komisija zato meni, da dokazi glede stikov med člani [zveze] WOW […] dokazujejo njihovo sodelovanje pri kršitvi člena 101 PDEU, kot je opisana v tem sklepu.“

43

Sedmič, Komisija je v točkah od 972 do 1021 obrazložitve izpodbijanega sklepa preučila ureditev sedmih tretjih držav, v zvezi s katero je več obtoženih prevoznikov zatrjevalo, da jim nalaga dogovarjanje o dodatnih taksah, s čimer je onemogočila uporabo upoštevnih pravil o konkurenci. Komisija je menila, da ti prevozniki niso dokazali, da so ravnali pod prisilo navedenih tretjih držav.

44

Osmič, Komisija je v točkah od 1024 do 1035 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da bi enotna in trajajoča kršitev lahko znatno vplivala na trgovino med državami članicami, med pogodbenicami Sporazuma EGP in med pogodbenicami Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu.

45

Devetič, Komisija je preučila meje svoje krajevne in časovne pristojnosti za ugotovitev in sankcioniranje kršitve pravil o konkurenci v obravnavanem primeru. Po eni strani je v točkah od 822 do 832 obrazložitve izpodbijanega sklepa pod naslovom „Pristojnost Komisije“ v bistvu ugotovila, da ne bo uporabila, prvič, člena 101 PDEU za sporazume in ravnanja pred 1. majem 2004 v zvezi s povezavami med letališči v Evropski uniji in letališči zunaj EGP (v nadaljevanju: povezave Unija‑tretje države), drugič, člena 53 Sporazuma EGP za sporazume in ravnanja pred 19. majem 2005 v zvezi s povezavami Unija‑tretje države in povezavami med letališči v državah, ki so pogodbenice Sporazuma EGP in niso članice Unije, in letališči v tretjih državah (v nadaljevanju: povezave EGP brez povezav Unija‑tretje države, skupaj s povezavami Unija‑tretje države pa v nadaljevanju: povezave EGP‑tretje države), in, nazadnje člena 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu za sporazume in ravnanja pred 1. junijem 2002 v zvezi s povezavami med letališči v Uniji in švicarskimi letališči (v nadaljevanju: povezave Unija‑Švica). Pojasnila je tudi, da namen izpodbijanega sklepa „nikakor ni bil ugotoviti kakršno koli kršitev člena 8 Sporazuma [ES‑Švica o zračnem prometu] v zvezi s storitvami tovornega prevoza [med] Švico [in] tretjimi državami“.

46

Po drugi strani je Komisija v točkah od 1036 do 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa pod naslovom „Uporaba člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP na vstopnih zračnih povezavah“ zavrnila trditve različnih obtoženih prevoznikov, da naj bi prekoračila meje svoje krajevne pristojnosti glede na pravila mednarodnega javnega prava s tem, da je ugotovila in sankcionirala kršitev teh dveh določb na povezavah s krajem odhoda iz tretjih držav in krajem prihoda v EGP (v nadaljevanju: vstopne zračne povezave in, kadar gre za storitve tovornega prevoza, ponujene na teh povezavah, vstopne storitve tovornega prevoza). In sicer je v točki 1042 obrazložitve tega sklepa navedla merila, za katera je menila, da se uporabijo:

„Kar zadeva ekstrateritorialno uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, se te določbe uporabljajo za sporazume, ki se izvajajo v Uniji (teorija izvajanja) ali ki imajo takojšnje, znatne in predvidljive učinke v U[niji] (teorija učinkov).“

47

Komisija je v točkah od 1043 do 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa uporabila zadevna merila za dejansko stanje v obravnavani zadevi:

48

Petič, Komisija je v točki 1146 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da se je sporni omejevalni sporazum začel 7. decembra 1999 in je trajal do 14. februarja 2006. V isti točki je pojasnila, da so se s tem omejevalnim sporazumom kršili:

49

Komisija je v zvezi s tožečo stranko navedla, da je kršitev trajala od 7. decembra 1999 do 14. februarja 2006.

50

Šestič, Komisija je v točki 8 izpodbijanega sklepa preučila korektivne ukrepe, ki jih je treba sprejeti, in globe, ki jih je treba naložiti.

51

Komisija je zlasti v zvezi z določitvijo zneska glob navedla, da je upoštevala težo in trajanje enotne in trajajoče kršitve ter morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine. V zvezi s tem se je sklicevala na Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2; v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006).

52

Komisija je v točkah 1184 in 1185 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je osnovni znesek globe sestavljen iz deleža, ki lahko sega do 30 % vrednosti prodaje podjetja in se določi glede na težo kršitve, pomnoženega s številom let sodelovanja podjetja pri kršitvi, h kateremu se prišteje dodatni znesek v višini od 15 do 25 % vrednosti prodaje (v nadaljevanju: dodatni znesek).

53

Komisija je v točki 1197 obrazložitve izpodbijanega sklepa določila vrednost prodaje tako, da je k letu 2005, ki je bilo zadnje celo leto pred koncem enotne in trajajoče kršitve, prištela promet, povezan z leti v obeh smereh na povezavah v EGP, na povezavah Unija‑tretje države, na povezavah Unija‑Švica in na povezavah EGP brez povezav Unija‑tretje države. Prav tako je upoštevala, da so leta 2004 k Uniji pristopile nove države članice.

54

Komisija je v točkah od 1198 do 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa ob upoštevanju narave kršitve (horizontalni sporazumi o določitvi cen), skupnega tržnega deleža obtoženih prevoznikov (34 % na svetovni ravni in vsaj toliko na ravni povezav v EGP in EGP‑tretje države), geografskega obsega spornega omejevalnega sporazuma (svetovni obseg) in njegovega dejanskega izvajanja določila koeficient teže kršitve na 16 %.

55

V točkah od 1214 do 1217 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija trajanje udeležbe tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi glede na zadevne povezave določila tako:

56

Komisija je v točki 1219 obrazložitve izpodbijanega sklepa odločila, da mora ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve in meril, navedenih v točki 54 zgoraj, dodatni znesek ustrezati 16 % vrednosti prodaje.

57

Zato je bil v točkah od 1240 do 1242 obrazložitve izpodbijanega sklepa osnovni znesek, ki je bil za tožečo stranko ocenjen na 113.000.000 EUR, določen na 56.000.000 EUR po 50‑odstotnem znižanju, ki temelji na točki 37 Smernic iz leta 2006 (v nadaljevanju: splošno znižanje za 50 %) in je povezano z dejstvom, da je bil del storitev, ki se nanašajo na vstopne povezave in na povezave s krajem odhoda iz EGP ter s krajem prihoda v tretjih državah (v nadaljevanju: izhodne povezave), opravljen zunaj ozemlja, ki ga zajema Sporazum EGP in da je lahko del škode torej nastal zunaj navedenega ozemlja.

58

Komisija je v točkah 1264 in 1265 obrazložitve izpodbijanega sklepa na podlagi točke 29 Smernic iz leta 2006 obtoženim prevoznikom priznala dodatno znižanje osnovnega zneska globe za 15 % (v nadaljevanju: splošno znižanje za 15 %), ker so nekatere ureditve spodbujale sporni omejevalni sporazum.

59

Zato je Komisija v točki 1293 obrazložitve izpodbijanega sklepa po prilagoditvi določila osnovni znesek globe tožeče stranke na 47.600.000 EUR.

60

Komisija je v točkah od 1314 do 1322 obrazložitve izpodbijanega sklepa upoštevala prispevek tožeče stranke v okviru prošnje za prizanesljivost in znesek globe znižala za 25 %, tako da je bil, kot je navedeno v točki 1404 obrazložitve izpodbijanega sklepa, znesek globe, naložene tožeči stranki, določen na 35.700.000 EUR.

61

Izrek izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na ta spor, določa:

„Člen 1

Naslednja podjetja so s tem, da so usklajevala svoje ravnanje pri določanju cen za opravljanje storitev [tovornega prevoza] po vsem svetu v zvezi z [DTG], [DTV] in plačilom provizije od dodatnih taks, storila naslednjo enotno in trajajočo kršitev člena 101 [PDEU], člena 53 [Sporazuma EGP] in člena 8 [Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu] glede naslednjih povezav in v naslednjih obdobjih.

Člen 2

Sklep […] z dne 9. novembra 2010 se spremeni tako:

v členu 5 se točke (j), (k) in (l) razveljavijo.

Člen 3

Za enotno in trajajočo kršitev iz člena 1 tega sklepa in za družbo British Airways […] se naložijo te globe tudi za vidike iz členov od 1 do 4 Sklepa […] z dne 9. novembra 2010, ki so postali dokončni:

[…]

(h) [tožeča stranka]: 35.700.000 EUR;

[…]

Člen 4

Podjetja iz člena 1 nemudoma končajo enotno in trajajočo kršitev iz navedenega člena, če tega še niso storila.

Vzdržijo se tudi ponovitve katerega koli dejanja ali ravnanja, ki ima enak ali podoben cilj ali učinek.

Člen 5

Ta sklep je naslovljen na:

[…]

[tožečo stranko]

[…]“

62

Tožeča stranka je 30. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

63

Komisija je 29. septembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

64

Tožeča stranka je 2. januarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko.

65

Komisija je 8. marca 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko.

66

Splošno sodišče je 24. aprila 2019 na predlog četrtega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da to zadevo dodeli razširjenemu senatu.

67

Splošno sodišče je 17. junija 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, strankama postavilo pisna vprašanja. Stranki sta odgovorili v za to določenem roku.

68

Stranki sta podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 3. julija 2019.

69

Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je na podlagi člena 113 Poslovnika s sklepom z dne 19. junija 2020 odredilo ponovno odprtje ustnega dela postopka, ker je menilo, da nima dovolj informacij in da je treba stranki pozvati, naj predložita stališča o argumentu, o katerem nista razpravljali.

70

Stranki sta v za to določenem roku odgovorili na več vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo 22. junija 2020, nato pa sta predložili stališča glede svojih odgovorov.

71

Splošno sodišče je s sklepom z dne 4. avgusta 2020 ponovno končalo ustni del postopka.

72

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

73

Komisija Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

74

Tožeča stranka v okviru tožbe predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in znižanje globe, ki ji je bila naložena. Komisija pa predlaga, naj se v bistvu spremeni znesek globe, naložene tožeči stranki, če bi Splošno sodišče presodilo, da prometa od prodaje vstopnih storitev tovornega prevoza ni mogoče vključiti v vrednost prodaje.

75

Tožeča stranka v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti navaja deset tožbenih razlogov. Ti tožbeni razlogi se nanašajo na:

76

Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti peti tožbeni razlog, nato, tožbeni razlog, ki se preizkusi po uradni dolžnosti in se nanaša na nepristojnost Komisije za ugotavljanje in sankcioniranje kršitve v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑Švica z vidika Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu, in nazadnje po vrsti od prvega do četrtega in od šestega do desetega tožbenega razloga.

77

Tožeča stranka trdi, da Komisija ni bila pristojna za uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP za vstopne storitve tovornega prevoza, čemur Komisija oporeka.

78

Spomniti je treba, da je v zvezi z ravnanjem zunaj ozemlja Unije ali EGP glede na pravila mednarodnega javnega prava pristojnost Komisije za ugotovitev in sankcioniranje kršitve člena 101 PDEU ali člena 53 Sporazuma EGP mogoče dokazati glede na merilo izvajanja ali glede na merilo opredeljenih učinkov (glej v tem smislu sodbi z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točke od 40 do 47, in z dne 12. julija 2018, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija, T‑441/14, EU:T:2018:453, točke od 95 do 97).

79

Ti merili sta alternativni in ne kumulativni (sodba z dne 12. julija 2018, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija, T‑441/14, EU:T:2018:453, točka 98; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točke od 62 do 64).

80

Komisija se je v točkah od 1043 do 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot priznava tožeča stranka, oprla tako na merilo izvajanja kot na merilo opredeljenih učinkov, da bi glede na pravila mednarodnega javnega prava utemeljila svojo pristojnost za ugotovitev in sankcioniranje kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP na vstopnih povezavah.

81

Ker se tožeča stranka sklicuje na napako pri uporabi vsakega od teh dveh meril, Splošno sodišče meni, da je primerno najprej preučiti, ali se je Komisija upravičeno sklicevala na merilo opredeljenih učinkov. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 79 zgoraj, bo treba le v primeru nikalnega odgovora preveriti, ali se je Komisija lahko oprla na merilo izvajanja.

82

Tožeča stranka trdi, da domnevni učinki spornega ravnanja ne morejo upravičiti uporabe člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP za vstopne storitve tovornega prevoza. Komisija, ki naj bi nosila dokazno breme, naj ne bi dokazala, da je imelo to ravnanje takojšen, znaten in predvidljiv učinek na ozemlju EGP.

83

Tožeča stranka se sklicuje na Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena [101] in [102 PDEU] (UL 2004, C 101, str. 81), ko trdi, da so učinki, na katere se sklicuje Komisija v točki 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kvečjemu špekulativni, vsekakor pa ne zadostujejo za utemeljitev obrazložitve, v skladu s katero je sporno ravnanje omejevalo konkurenco v EGP.

84

Komisija naj zlasti ne bi predložila nobenega dokaza v podporo svoji trditvi, da na ceno blaga, ki se prodaja v EGP, vplivajo cene vstopnih storitev tovornega prevoza. Tak učinek naj poleg tega ne bi mogel biti znaten, saj dodatne takse pomenijo le del skupnih stroškov storitev tovornega prevoza, stroški teh storitev pa pomenijo le del stroškov blaga, uvoženega v EGP. Tak učinek po definiciji prav tako ne more biti takojšen, saj imajo stranke možnost, da morebitno zvišanje cen vstopnih storitev tovornega prevoza prevalijo na ceno uvoženega blaga in po potrebi določijo, v kakšnih deležih ga bodo prevalile. Nazadnje tak učinek naj ne bi bil predvidljiv, saj tožeča stranka ni poslovala na zadevnih trgih po prodajni verigi navzdol in da so dodatne takse le zelo majhen del stroška prevoza blaga.

85

Poleg tega naj bi se učinek zvišanja cen blaga, uvoženega v EGP, nanašal na trg, ki se razlikuje od trga storitev prevoza tovora, ki se obravnava v tej zadevi, in naj zato ne bi mogel utemeljiti razlage, v skladu s katero je sporno ravnanje omejevalo konkurenco v EGP.

86

Poleg tega naj za ugotovitev pristojnosti Komisije za ugotavljanje in sankcioniranje kršitve pravil konkurence ne bi zadostovalo, da se neko ravnanje opredeli kot enotna in trajajoča kršitev, ne da bi se analizirali njegovi protikonkurenčni učinki.

87

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

88

Komisija se je v izpodbijanem sklepu pri ugotovitvi, da je bilo merilo opredeljenih učinkov v obravnavanem primeru izpolnjeno, v bistvu oprla na tri samostojne razloge.

89

Prva dva razloga sta navedena v točki 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot je Komisija potrdila v odgovoru na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča, se ti razlogi nanašajo na učinke usklajevanja v zvezi z vstopnimi storitvami tovornega prevoza, obravnavanega ločeno. Prvi razlog je, da „bi lahko večji stroški zračnega prevoza v EGP in torej višje cene uvoženega blaga po svoji naravi vplivali na potrošnike v EGP“. Drugi razlog se nanaša na učinke usklajevanja v zvezi z vstopnimi storitvami tovornega prevoza „tudi na opravljanje storitev [prevoza tovora] drugih prevoznikov v EGP, med vozlišči (‚hubs‘) v EGP, ki jih uporabljajo prevozniki tretjih držav, in letališči v EGP, kamor so namenjene te pošiljke in na katera prevoznik iz tretje države ne leti“.

90

Tretji razlog je naveden v točki 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa in se nanaša, kot je razvidno iz odgovorov Komisije na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča, na učinke celotne enotne in trajajoče kršitve.

91

Splošno sodišče meni, da je treba preučiti učinke usklajevanja v zvezi z vstopnimi storitvami tovornega prevoza, obravnavanega ločeno, in učinke enotne in trajajoče kršitve kot celote, pri čemer je treba začeti s prvimi.

92

Najprej je treba preučiti utemeljenost prvega razloga, na katerem temelji ugotovitev Komisije, da je merilo opredeljenih učinkov v obravnavanem primeru izpolnjeno (v nadaljevanju: zadevni učinek).

93

V zvezi s tem je treba spomniti, da je – kot je razvidno iz točke 1042 obrazložitve izpodbijanega sklepa – na podlagi merila opredeljenih učinkov mogoče utemeljiti uporabo pravil konkurence, ki veljajo v Uniji in EGP, z vidika mednarodnega javnega prava, kadar je mogoče predvideti, da bo sporno ravnanje imelo takojšen in znaten učinek na notranjem trgu ali v EGP (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 49; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 25. marca 1999, Gencor/Komisija, T‑102/96, EU:T:1999:65, točka 90).

94

V obravnavanem primeru tožeča stranka izpodbija upoštevnost zadevnega učinka (glej točke od 95 do 114 spodaj), njegovo predvidljivost (glej točke od 116 do 131 spodaj), njegovo znatnost (glej točke od 132 do 142 spodaj), in to, da je takojšen (glej točke od 143 do 153 spodaj).

95

Iz sodne prakse izhaja, da to, da je podjetje, ki sodeluje pri sporazumu ali usklajenem ravnanju, v tretji državi, ne pomeni ovire za uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, če ima ta sporazum ali to ravnanje učinke na notranjem trgu oziroma v EGP (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 1971, Béguelin Import, 22/71, EU:C:1971:113, točka 11).

96

Uporaba merila opredeljenih učinkov pa ima ravno cilj, da zajame ravnanja, ki zagotovo niso bila sprejeta na ozemlju EGP, vendar je mogoče njihove protikonkurenčne učinke občutiti na notranjem trgu ali v EGP (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 45).

97

V nasprotju s trditvijo tožeče stranke to merilo ne zahteva dokaza, da je sporno ravnanje „dejansko imelo protikonkurenčne učinke“ na notranjem trgu ali v EGP. Nasprotno, v skladu s sodno prakso zadostuje upoštevanje verjetnega učinka tega ravnanja na konkurenco (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 51).

98

Komisija mora namreč zagotoviti varstvo konkurence na notranjem trgu ali v EGP, da ne bi bilo ogroženo njeno učinkovito delovanje.

99

Če gre za ravnanje, za katero je Komisija, kot v obravnavani zadevi, menila, da kaže določeno stopnjo škodljivosti za konkurenco na notranjem trgu ali v EGP, zaradi česar je za to ravnanje mogoče šteti, da je njegov „cilj“ omejevanje konkurence v smislu člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, zaradi uporabe merila opredeljenih učinkov prav tako ni mogoče zahtevati dokaza konkretnih učinkov, ki so potrebni, da se šteje, da je „posledica“ ravnanja omejevanje konkurence v smislu teh določb.

100

V zvezi s tem je treba spomniti, kot je to storila tožeča stranka, da je merilo opredeljenih učinkov določeno v členu 101 PDEU in členu 53 Sporazuma EGP, katerih namen je zajeti sporazume in ravnanja, ki omejujejo konkurenco na notranjem trgu oziroma v EGP. Te določbe namreč prepovedujejo sporazume in ravnanja podjetij, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence „na notranjem trgu“ oziroma „na ozemlju, ki ga pokriva [Sporazum EGP]“ (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 42).

101

V skladu z ustaljeno sodno prakso protikonkurenčni cilj in posledica nista kumulativna pogoja za presojo, ali ravnanje spada pod prepovedi iz člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, ampak alternativna (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2009, T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točka 28 in navedena sodna praksa).

102

Iz tega izhaja, kot je Komisija navedla v točki 917 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je upoštevanje dejanskih učinkov spornega ravnanja odveč, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija, 56/64 in 58/64, EU:C:1966:41, str. 496, in z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 55).

103

V teh okoliščinah bi bila zaradi razlage merila opredeljenih učinkov, kot se zdi, da predlaga pritožnica, v smislu, da se zahteva dokaz o konkretnih učinkih spornega ravnanja, tudi če bi šlo za „cilj“ omejevanja konkurence, pristojnost Komisije za ugotavljanje in sankcioniranje kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP odvisna od pogoja, ki nima podlage v teh določbah.

104

Tožeča stranka zato Komisiji ne more veljavno očitati, da je storila napako, ko je ugotovila, da je merilo opredeljenih učinkov izpolnjeno, čeprav je v točkah 917, 1190 in 1277 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da ni dolžna presojati protikonkurenčnih učinkov spornega ravnanja glede na protikonkurenčni cilj tega ravnanja. Iz teh točk obrazložitve prav tako ni mogla sklepati, da Komisija ni analizirala učinkov navedenega ravnanja na notranjem trgu ali v EGP za uporabo tega merila.

105

Komisija je namreč v točki 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu menila, da je enotna in trajajoča kršitev v delu, v katerem se je nanašala na vstopne povezave, lahko povečala znesek dodatnih taks in posledično skupno ceno vstopnih storitev tovornega prevoza, ter da so špediterji prevalili te dodatne stroške na pošiljatelje s sedežem v EGP, ki so morali za kupljeno blago plačati višjo ceno od tiste, ki bi jim bila zaračunana, če navedene kršitve ne bi bilo.

106

Na podlagi nobene trditve tožeče stranke ni mogoče šteti, da zadevni učinek ne spada med učinke spornega ravnanja, ki jih Komisija utemeljeno upošteva pri uporabi merila opredeljenih učinkov.

107

Na prvem mestu, v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz besedila, sistematike ali namena člena 101 PDEU ni mogoče sklepati, da morajo učinki, ki se upoštevajo pri uporabi merila opredeljenih učinkov, nastati na istem trgu, kot je trg, na katerega se nanaša zadevna kršitev, ne pa na trgu po prodajni verigi navzdol, kakor v obravnavanem primeru (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Toshiba/Komisija, T‑104/13, EU:T:2015:610, točki 159 in 161).

108

Na drugem mestu, tožeča stranka napačno trdi, da sporno ravnanje v delu, ki se je nanašal na vstopne povezave, ni moglo omejiti konkurence v EGP, ker se je izvajalo le v tretjih državah, v katerih imajo sedež špediterji, ki naročajo vstopne storitve tovornega prevoza pri obtoženih prevoznikih.

109

V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba merilo opredeljenih učinkov uporabiti glede na gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščeno zadevno ravnanje (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 1971, Béguelin Import, 22/71, EU:C:1971:113, točka 13).

110

V obravnavanem primeru je iz točk 14, 17 in 70 obrazložitve izpodbijanega sklepa in odgovorov strank na ukrepe procesnega vodstva Splošnega sodišča razvidno, da prevozniki storitve prevoza opravljajo izključno ali skoraj izključno za špediterje. V zvezi z vstopnimi storitvami tovornega prevoza do skoraj vseh teh prodaj pride na izhodišču zadevnih povezav, zunaj EGP, kjer imajo sedež navedeni špediterji. Iz tožbe je namreč razvidno, da je tožeča stranka med 1. majem 2004 in 14. februarjem 2006 strankam s sedežem v EGP opravila le zanemarljiv delež prodaje vstopnih storitev tovornega prevoza.

111

Vendar je treba ugotoviti, da špediterji te storitve naročijo predvsem kot posredniki, da bi jih povezali v paket storitev, katerih namen je po definiciji organizirati integrirani prevoz blaga na ozemlje EGP v imenu pošiljateljev. Kot je razvidno iz točke 70 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so ti lahko zlasti kupci ali lastniki blaga, ki se prevaža. Torej je vsaj verjetno, da imajo sedež v EGP.

112

Iz tega sledi, da če špediterji v ceno svojih paketov storitev vključijo morebitni dodatni strošek, ki izhaja iz spornega omejevalnega sporazuma, lahko enotna in trajajoča kršitev v delu, v katerem se nanaša na vstopne povezave, učinkuje zlasti na konkurenco, do katere pride med špediterji, zato da pridobijo stranke teh pošiljateljev, zaradi česar se zadevni učinek lahko konkretizira na notranjem trgu ali v EGP.

113

Na tretjem mestu, v zvezi s točko 43 smernic iz točke 83 zgoraj je dovolj poudariti, da se nanaša na primer, ki se razlikuje od primera v tej zadevi in se vsekakor nanaša na pojem trgovine med državami članicami v smislu člena 101(1) PDEU, ne pa na vprašanje krajevne pristojnosti Komisije iz naslova merila opredeljenih učinkov. Gre torej za različni vprašanji, in sicer se prvo nanaša na določitev področja konkurenčnega prava Unije glede na pravo držav članic (sodba z dne 13. julija 2006, Manfredi in drugi, od C‑295/04 do C‑298/04, EU:C:2006:461, točka 41), medtem ko se drugo nanaša na utemeljitev pristojnosti Komisije glede na mednarodno javno pravo (glej točko 78 zgoraj).

114

Zato dodatni stroški, ki bi jih bili pošiljatelji lahko dolžni plačati, in podražitev blaga, uvoženega v EGP, ki bi temu lahko sledila, štejejo med učinke spornega ravnanja, na katere se je Komisija upravičeno oprla za namene uporabe merila opredeljenih učinkov.

115

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 93 zgoraj, je torej vprašanje, ali je ta učinek predvidljiv, znaten in takojšen.

116

Namen zahteve po predvidljivosti je zagotoviti pravno varnost z zagotavljanjem, da zadevnih podjetij ni mogoče sankcionirati zaradi učinkov, ki bi bili zagotovo posledica njihovega ravnanja, vendar niso mogla razumno pričakovati, da bo do njih prišlo (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Otis Gesellschaft in drugi, C‑435/18, EU:C:2019:651, točka 83).

117

V nasprotju s učinki, ki izhajajo iz povsem neobičajnega spleta okoliščin ter tako temeljijo na netipični vzročni zvezi, učinki, ki jih morajo udeleženci zadevnega kartela pričakovati na podlagi splošnih življenjskih izkušenj, tako izpolnjujejo zahtevo po predvidljivosti (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Kone in drugi, C‑557/12, EU:C:2014:45, točka 42).

118

Iz točk 846, 909, 1199 in 1208 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da gre v obravnavanem primeru za tajno dogovorjeno horizontalno določanje cen, glede katerega izkušnje kažejo, da povzroča zlasti zvišanja cene, kar pripelje do slabe razdelitve virov zlasti v škodo potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 51).

119

Iz točk 846, 909, 1199 in 1208 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da se je to ravnanje nanašalo na DTG, DTV in na neplačilo provizij.

120

V obravnavanem primeru so obtoženi prevozniki lahko predvideli, da bi horizontalna določitev DTG in DTV povzročila zvišanje njune ravni. Kot je razvidno iz točk 874, 879 in 899 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je neplačilo provizij lahko okrepilo tako zvišanje. Šlo je namreč za to, da je bilo dogovorjeno, da se špediterjem ne priznajo popusti na dodatne takse, zaradi česar so obtoženi prevozniki lahko „obdržali pod nadzorom negotovost pri določanju cen, ki bi jih lahko ustvarila konkurenca pri plačilu provizij [v okviru pogajanj s špediterji]“ (točka 874 obrazložitve navedenega sklepa), in tako dodatne takse izvzeli iz konkurence (točka 879 obrazložitve tega sklepa).

121

Iz točke 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je cena storitev tovornega prevoza sestavljena iz tarif in dodatnih taks, med katerimi sta DTG in DTV. Razen če se ne bi štelo, da bi bilo povečanje DTG in DTV zaradi dovolj verjetnega učinka veznih posod izravnano z ustreznim znižanjem tarif in drugih dodatnih taks, bi tako zvišanje načeloma lahko povzročilo zvišanje skupne cene vstopnih storitev tovornega prevoza. Tožeča stranka pa niti ni dokazala, da je bil učinek veznih posod tako verjeten, da je zadevni učinek zato postal nepredvidljiv.

122

V teh okoliščinah bi lahko udeleženci spornega kartela razumno predvideli, da bi enotna in trajajoča kršitev v delu, v katerem se je nanašala na vstopne storitve tovornega prevoza, povzročila zvišanje cen storitev tovornega prevoza na vstopnih povezavah.

123

Vprašanje je torej, ali so obtoženi prevozniki lahko predvideli, da bodo špediterji tak dodatni strošek prevalili na svoje stranke, torej na pošiljatelje.

124

Iz točk 14 in 70 obrazložitve izpodbijanega sklepa je v zvezi s tem razvidno, da je cena storitev tovornega prevoza vhodni strošek za špediterje. Gre za variabilne stroške, katerih zvišanje načeloma povzroči zvišanje mejnega stroška, glede na tega pa špediterji določijo svoje cene.

125

Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da okoliščine obravnavanega primera niso bile ugodne za to, da bi dodatne stroške, ki so nastali zaradi enotne in trajajoče kršitve v zvezi z vstopnimi povezavami, prevalile nižje po prodajni verigi, na pošiljatelje.

126

V teh okoliščinah bi lahko obtoženi prevozniki razumno predvideli, da bi špediterji s povišanjem cene špedicijskih storitev prevalili tak dodatni strošek na pošiljatelje.

127

Kot je razvidno iz točk 70 in 1031 obrazložitve izpodbijanega sklepa, stroški blaga, katerega integrirani prevoz običajno organizirajo špediterji v imenu pošiljateljev, vključujejo ceno špedicijskih storitev, zlasti ceno storitev tovornega prevoza, ki so njihov sestavni del.

128

Glede na navedeno bi obtoženi prevozniki torej lahko predvideli, da bo enotna in trajajoča kršitev v delu, v katerem se je nanašala na vstopne povezave, povzročila zvišanje cen uvoženega blaga.

129

Iz razlogov, navedenih v točki 111 zgoraj, bi obtoženi prevozniki prav tako lahko predvideli, da – kot je razvidno iz točke 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa – ta učinek nastaja v EGP.

130

Ker je zadevni učinek izhajal iz običajnega poteka stvari in je bil ekonomsko razumen, tožeči stranki v nasprotju s tem, kar trdi, ni bilo treba delovati na trgu uvoza blaga ali pri njegovi nadaljnji prodaji po prodajni verigi navzdol, da bi ga lahko predvidela.

131

Ugotoviti je torej treba, da je Komisija zadostno dokazala, da je bil zadevni učinek predvidljiv.

132

Znatnost učinkov spornega ravnanja je treba presojati ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin obravnavane zadeve. Med temi okoliščinami so zlasti trajanje, narava in obseg kršitve. Tudi druge okoliščine, kot je pomen podjetij, ki so sodelovala pri takem ravnanju, so lahko upoštevne (glej v tem smislu sodbi z dne 9. septembra 2015, Toshiba/Komisija, T‑104/13, EU:T:2015:610, točka 159, in z dne 12. julija 2018, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija, T‑441/14, EU:T:2018:453, točka 112).

133

Če se obravnavani učinek nanaša na zvišanje cene blaga ali končne storitve, ki temelji na storitvi, ki je predmet kartela, oziroma to storitev vsebuje, se lahko upošteva tudi delež cene blaga ali končne storitve, ki pomeni storitev, ki je predmet kartela.

134

V obravnavanem primeru je treba glede na vse upoštevne okoliščine šteti, da je zadevni učinek zvišanja cen blaga, uvoženega v EGP, znaten.

135

Na prvem mestu je iz točke 1146 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč razvidno, da je enotna in trajajoča kršitev trajala 21 mesecev v primeru povezav Unija‑tretje države in 8 mesecev v primeru povezav EGP brez povezav Unija‑tretje države. Iz točk 1215 in 1217 obrazložitve tega sklepa je razvidno, da so bili toliko časa udeleženi tudi vsi obtoženi prevozniki, razen družb Lufthansa Cargo in Swiss.

136

Na drugem mestu je v zvezi z obsegom kršitve iz točke 889 izpodbijanega sklepa razvidno, da sta bili DTG in DTV „splošna ukrepa, ki nista bila specifična za določeno povezavo“, in da je bil njun „cilj, da se uporabljata za vse povezave na svetovni ravni, vključno s povezavami, ki so imele kraj […] prihoda v EGP“.

137

Na tretjem mestu je glede narave kršitve iz točke 1030 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je bil cilj enotne in trajajoče kršitve omejevanje konkurence med obtoženimi prevozniki, zlasti na povezavah EGP‑tretje države. Komisija je v točki 1208 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da je bila „določitev različnih elementov cene, vključno z nekaterimi dodatnimi taksami, eno od najhujših omejevanj konkurence“, in je zato ugotovila, da je treba za enotno in trajajočo kršitev uporabiti koeficient teže kršitve, ki je „v zgornjem delu razpona“, določenega v Smernicah iz leta 2006.

138

Zaradi celovitosti je treba v zvezi z deležem cene storitve, ki je predmet kartela, v blagu ali storitvi, ki temelji na njej ali jo vsebuje, ugotoviti, da so v nasprotju s trditvijo tožeče stranke dodatne takse v obdobju kršitve predstavljale velik del skupne cene storitev tovornega prevoza.

139

Tako iz dopisa Hong Kong Association of Freight Forwarding & Logistics (hongkonško združenje za špedicijo in logistiko) z dne 8. julija 2005, poslanega predsedniku pododbora za tovor (v nadaljevanju: pododbor) Board of Airline Representatives (združenje predstavnikov letalskih prevoznikov; v nadaljevanju: BAR) v Hongkongu, izhaja, da dodatne takse pomenijo „zelo pomemben del“ celotne cene letalskih tovornih listov, ki so jo špediterji morali plačati. Tako je iz preglednice, navedene v točki 135 tožbe, razvidno, da so dodatne takse pomenile 11,87 % cene storitev tovornega prevoza na povezavah EGP‑tretje države tožeče stranke v poslovnem letu 2004/2005.

140

Kot pa je razvidno iz točke 1031 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila cena storitev tovornega prevoza „pomemben element stroška blaga, ki se prevaža, in vpliva na njegovo prodajo“. Res je, da tožeča stranka to izpodbija, ampak samo s trditvami.

141

Še vedno zaradi celovitosti in v zvezi s pomenom podjetij, ki so sodelovala pri spornem ravnanju, iz točke 1209 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je leta 2005 skupni tržni delež obtoženih prevoznikov na „svetovnem trgu“ znašal 34 % in da je bil „vsaj tako velik v primeru storitev tovornega prevoza […], opravljenih na povezavah [EGP‑tretje države]“, ki zajemajo hkrati izstopne in vstopne povezave. Tožeča stranka je poleg tega v obdobju kršitve leta 2005 na vstopnih povezavah ustvarila velik promet v višini več kot 140.000.000 EUR.

142

Ugotoviti je torej treba, da je Komisija zadostno dokazala, da je zadevni učinek znaten.

143

Zahteva, da mora imeti sporno ravnanje takojšnje učinke, se nanaša na vzročno zvezo med zadevnim ravnanjem in preučevanim učinkom. Namen te zahteve je zagotoviti, da se Komisija, da bi utemeljila svojo pristojnost za ugotavljanje in sankcioniranje kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, ne more sklicevati na vse mogoče učinke niti na zelo oddaljene učinke, ki bi lahko izhajali iz tega ravnanja kot conditio sine qua non (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Kone in drugi, C‑557/12, EU:C:2014:45, točki 33 in 34).

144

Vendar se neposredne vzročnosti ne sme zamenjevati z eno samo vzročnostjo, ki bi zahtevala sistematično in absolutno ugotovitev prekinitve vzročne zveze, če je tretja oseba prispevala k nastanku zadevnih učinkov (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Kone in drugi, C‑557/12, EU:C:2014:45, točki 36 in 37).

145

V obravnavanem primeru je posredovanje špediterjev, za katere je bilo mogoče predvideti, da bodo popolnoma neodvisno prevalili dodatne stroške, ki so jih morali plačati, na pošiljatelje, seveda lahko prispevalo k nastanku zadevnega učinka. Vendar to posredovanje samo po sebi ni moglo prekiniti vzročne verige med spornim ravnanjem in navedenim učinkom ter mu s tem odvzeti njegove takojšnje narave.

146

Nasprotno, če posredovanje ni krivdno, ampak objektivno izhaja iz zadevnega omejevalnega sporazuma glede na običajno delovanje trga, potem ne prekine vzročne verige (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2005, CD Cartondruck/Svet in Komisija, T‑320/00, neobjavljena, EU:T:2005:452, točke od 172 do 182), ampak jo nadaljuje (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Kone in drugi, C‑557/12, EU:C:2014:45, točka 37).

147

V obravnavanem primeru pa tožeča stranka niti ne dokazuje niti ne trdi, da je predvidljivost prevalitve dodatnih stroškov na pošiljatelje s sedežem v EGP krivdna oziroma nepovezana z običajnim delovanjem trga.

148

Iz tega sledi, da je zadevni učinek takojšen.

149

Te ugotovitve ne more omajati trditev tožeče stranke, da bi bilo treba „morebitno zvišanje cen, prevaliti s špediterja na pošiljatelja in nato s pošiljatelja na uvoznika ter nato z uvoznika na trgovca na debelo, s trgovca na debelo pa na trgovca na drobno in nazadnje s trgovca na drobno na potrošnika“, da bi bilo mogoče govoriti o vplivu na „potrošnike v EGP“, na katere se Komisija sklicuje v točki 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ta trditev namreč temelji na dveh napačnih predpostavkah.

150

Prva od teh predpostavk je, da so „potrošniki v EGP“ iz točke 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa končni potrošniki, torej fizične osebe, ki delujejo za namene, ki niso povezani z njihovo poklicno ali gospodarsko dejavnostjo. Pojem potrošnika v konkurenčnem pravu se ne nanaša le na končne potrošnike, ampak na vse neposredne ali posredne uporabnike proizvodov ali storitev, ki so bile predmet spornega ravnanja (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:42, točka 156).

151

Iz točke 70 obrazložitve izpodbijanega sklepa, katerega utemeljenosti tožeča stranka ni učinkovito izpodbijala, je razvidno, da „so lahko pošiljatelji kupci ali prodajalci blaga, ki je predmet trgovinske menjave, ali lastniki blaga, ki ga je treba hitro dostaviti na relativno dolgih razdaljah“. Komisija je v svojih pisanjih pojasnila, da je to blago mogoče uvoziti za neposredno potrošnjo ali kot produkcijski faktorji za proizvodnjo drugih proizvodov. Glede vstopnih storitev tovornega prevoza pa imajo ti pošiljatelji, kot pravilno navaja Komisija, lahko sedež v EGP. Sklicevanje na „potrošnike v EGP“ iz točke 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa je torej treba razlagati tako, da vključuje pošiljatelje.

152

Druga od zadevnih predpostavk je, da tudi če bi sklicevanje na „potrošnike v EGP“ v točki 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa vključevalo le končne potrošnike, bi ti lahko uvoženo blago kupili le pri trgovcu na drobno, ki ga lahko kupi le pri trgovcu na debelo, ki ga lahko kupi le pri uvozniku in tako naprej. Končni potrošniki pa lahko to blago kupijo tudi neposredno pri pošiljatelju.

153

Iz tega sledi, da je zadevni učinek predvidljiv, znaten in takojšen in da je prvi razlog, na katerega se je Komisija oprla pri ugotovitvi, da je merilo opredeljenih učinkov izpolnjeno, utemeljen. Ugotoviti je torej treba, da je Komisija lahko ugotovila, ne da bi pri tem storila napako, da je bilo navedeno merilo izpolnjeno v zvezi z usklajevanjem vstopnih storitev tovornega prevoza, obravnavanim ločeno, ne da bi bilo treba preučiti utemeljenost drugega razloga, navedenega v točki 1045 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

154

Najprej je treba opozoriti, da v nasprotju s tem, kar tožeča stranka navaja v repliki, nič ne preprečuje presoje, ali ima Komisija potrebno pristojnost, da v vsakem primeru uporabi konkurenčno pravo Unije v zvezi z ravnanjem zadevnega podjetja ali podjetij kot celoto (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 50).

155

V skladu s sodno prakso se lahko člen 101 PDEU uporablja za ravnanja in sporazume, ki imajo isti protikonkurenčni cilj, če je mogoče predvideti, da imajo kot celota neposreden in bistven učinek na notranjem trgu. Podjetjem namreč ne more biti dovoljeno, da se uporabi pravil Unije o konkurenci izognejo s kombinacijo več ravnanj z istim ciljem, od katerih nobeno, če se obravnava ločeno, ne more imeti neposrednega in bistvenega učinka v Uniji, lahko pa imajo ta ravnanja tak učinek, če se obravnavajo kot celota (sodba z dne 12. julija 2018, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija, T‑441/14, EU:T:2018:453, točka 106).

156

Komisija lahko tako svojo pristojnost za uporabo člena 101 PDEU opre na enotno in trajajočo kršitev, kakršna je bila ugotovljena v spornem sklepu v zvezi s predvidljivimi, neposrednimi in bistvenimi učinki teh kršitev na notranjem trgu (sodba z dne 12. julija 2018, Brugg Kabel in Kabelwerke Brugg/Komisija, T‑441/14, EU:T:2018:453, točka 105).

157

Te ugotovitve veljajo mutatis mutandis za člen 53 Sporazuma EGP.

158

Komisija pa je v točki 869 obrazložitve izpodbijanega sklepa sporno ravnanje opredelila kot enotno in trajajočo kršitev, tudi v delu, v katerem se je nanašalo na vstopne storitve tovornega prevoza. Tožeča stranka ne prereka niti te opredelitve na splošno niti ugotovitve obstoja enotnega protikonkurenčnega cilja, in sicer omejevanje konkurence v EGP, na kateri temelji ta opredelitev. V okviru tretjega tožbenega razloga kvečjemu prereka, da bi njena dejanja lahko spadala pod tako kršitev.

159

Komisija je v točki 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot je razvidno iz njenih odgovorov na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča, preučila učinke te kršitve kot celote. Tako je med drugim navedla, da je njena preiskava razkrila „omejevalni sporazum, ki se je izvajal po vsem svetu, dogovori v okviru omejevalnega sporazuma v zvezi z vstopnimi povezavami pa so bili sestavni del enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP“. Dodala je, da je bila „enotna uporaba dodatnih taks na svetovni ravni ključni element [spornega] omejevalnega sporazuma“. Kot je Komisija navedla v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča, je bila enotna uporaba dodatnih taks del celovite strategije, katere namen je bil nevtralizirati tveganje, da bi špediterji lahko obšli učinke tega omejevalnega sporazuma tako, da bi se odločili za posredne povezave, ki ne bi bile predmet usklajenih dodatnih taks za prevoz blaga od kraja porekla do namembnega kraja. Razlog za to je, da je, kot je razvidno iz točke 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa, „časovni dejavnik manj pomemben za prevoz [tovora] kot za prevoz potnikov“, tako da se tovor „lahko prevaža z več postanki“ in da lahko zato posredne povezave nadomestijo neposredne povezave.

160

Argumentov, s katerimi tožeča stranka izpodbija obstoj take zamenljivosti, ni mogoče sprejeti. Po eni strani namreč okoliščina, da je lahko zračni tovorni prevoz boljši način prevoza za prevoz blaga, občutljivega na potek časa, ne pomeni, da je vse blago, ki se prevaža z zračnim tovornim prevozom, občutljivo na potek časa, niti da se samo blago, občutljivo na potek časa, prevaža z zračnim tovornim prevozom. Zgolj na podlagi te okoliščine torej ni mogoče sklepati, da posredne povezave na splošno niso primerne za prevoz tovora. Po drugi strani je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila niti najmanjšega dokaza v podporo svoji utemeljitvi. Nasprotno pa se Komisija sklicuje na sporazum, s katerim so članice zveze WOW organizirale prevoz vina iz EGP na Japonsko s povezavami prek Združenih držav in azijskih držav, ki niso Japonska.

161

V teh okoliščinah Komisija upravičeno trdi, da bi, če ne bi smela uporabiti merila opredeljenih učinkov za sporno ravnanje kot celoto, obstajala nevarnost, da bi se celotno protikonkurenčno ravnanje, ki lahko vpliva na strukturo trga v EGP, umetno razdrobilo na vrsto ločenih ravnanj, ki bi se morda v celoti ali delno izognila pristojnosti Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 57).

162

Ugotoviti je torej treba, da je Komisija v točki 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa lahko preučila učinke enotne in trajajoče kršitve kot celote.

163

Glede sporazumov in ravnanj, prvič, katerih cilj je bil omejiti konkurenco vsaj v Uniji, v EGP in Švici (točka 903 obrazložitve tega sklepa), drugič, ki so združevala prevoznike s pomembnimi tržnimi deleži (točka 1209 navedenega sklepa), in tretjič, katerih pomemben del se je nanašal na povezave v EGP v obdobju več kot šest let (točka 1146 istega sklepa), ni dvoma, da je bilo mogoče predvideti, da bo imela enotna in trajajoča kršitev kot celota takojšnje in znatne učinke na notranjem trgu ali v EGP.

164

Iz tega sledi, da je Komisija v točki 1046 obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako utemeljeno ugotovila, da je bilo merilo opredeljenih učinkov izpolnjeno v zvezi z enotno in trajajočo kršitvijo kot celoto.

165

Ker je Komisija tako zadostno dokazala, da je bilo predvidljivo, da bo sporno ravnanje imelo znaten in takojšen učinek v EGP, je treba ta očitek in posledično ta tožbeni razlog v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti očitek napačne uporabe merila izvajanja.

166

Najprej je treba spomniti, da mora sodišče Unije po uradni dolžnosti preizkusiti razlog javnega reda, in sicer nepristojnost avtorja izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2000, Salzgitter/Komisija, C‑210/98 P, EU:C:2000:397, točka 56).

167

V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče Unije svoje odločbe načeloma ne more opreti na razlog, ki ga je preizkusilo po uradni dolžnosti – pa čeprav je to razlog javnega reda – ne da bi stranke predhodno pozvalo, naj podajo svoja stališča v zvezi s tem (glej sodbo z dne 17. decembra 2009, Preveritev M/EMEA, C‑197/09 RX‑II, EU:C:2009:804, točka 57 in navedena sodna praksa).

168

V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da mora po uradni dolžnosti preučiti, ali je Komisija prekoračila meje svoje pristojnosti iz naslova Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑Švica, ko je v členu 1(3) izpodbijanega sklepa ugotovila kršitev člena 53 Sporazuma EGP na progah EGP brez povezav Unija‑tretje države, in je stranki v okviru ukrepov procesnega vodstva pozvalo, naj predložita svoja stališča v zvezi s tem.

169

Tožeča stranka trdi, da sklicevanje na „tretje države“ v členu 1(3) izpodbijanega sklepa, vključuje Švicarsko konfederacijo. Ta naj bi bila namreč tretja država v smislu Sporazuma EGP, katerega kršitev je ugotovljena v navedenem členu. Tožeča stranka iz tega sklepa, da je Komisija v navedenem členu ugotovila kršitev člena 53 Sporazuma EGP v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑Švica. Dodaja, da je Komisija s tem po eni strani kršila člen 11(2) Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu in po drugi strani mednarodno pogodbeno pravo, ker je Švicarski konfederaciji naložila obveznost, ne da bi prej pridobila njeno soglasje. Po njenem mnenju te nezakonitosti upravičujejo znižanje koeficienta teže kršitve in zato tudi zneska globe, ki ji je bila naložena.

170

Komisija odgovarja, da sklicevanja v členu 1(3) izpodbijanega sklepa na „povezave med letališči v državah pogodbenicah Sporazuma EGP, ki niso države članice, in letališči v tretjih državah“ ni mogoče razlagati tako, da vključuje povezave EGP brez povezav Unija‑Švica. Po njenem mnenju pojem „tretja država“ v smislu tega člena izključuje Švicarsko konfederacijo.

171

Komisija dodaja, da če bi bilo treba šteti, da je v členu 1(3) izpodbijanega sklepa ugotovila odgovornost tožeče stranke za kršitev člena 53 Sporazuma EGP na povezavah EGP brez povezav Unija‑Švica, bi prekoračila meje, ki jih člen 11(2) Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu določa v zvezi z njeno pristojnostjo.

172

Ugotoviti je treba, ali je Komisija, kot trdi tožeča stranka, v členu 1(3) izpodbijanega sklepa ugotovila kršitev člena 53 Sporazuma EGP v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑Švica in, po potrebi, ali je tako prekoračila meje pristojnosti, ki jo ima iz naslova Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu.

173

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije, ki je sedaj določeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). To načelo, ki v pravu Unije ustreza členu 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, zahteva, da je izrek sklepa, s katerim Komisija ugotovi kršitve pravil o konkurenci, posebej jasen in natančen ter da mora biti podjetjem, ki so odgovorna in sankcionirana, omogočeno, da razumejo in izpodbijajo dodelitev te odgovornosti in naložitev teh sankcij, kot je to razvidno iz navedenega izreka (glej sodbo z dne 16. decembra 2015, Martinair Holland/Komisija, T‑67/11, EU:T:2015:984, točka 31 in navedena sodna praksa).

174

Komisija namreč vrsto in obseg kršitev, ki jih sankcionira, navede v izreku sklepov. Tako je prav pri opredelitvi obsega in narave sankcioniranih kršitev pomemben izrek, ne pa obrazložitev. Zgolj v primeru nejasnosti izrazov, uporabljenih v izreku, je treba izrek razložiti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (glej sodbo z dne 16. decembra 2015, Martinair Holland/Komisija, T‑67/11, EU:T:2015:984, točka 31 in navedena sodna praksa).

175

V členu 1(3) izpodbijanega sklepa je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka „kršila člen 53 Sporazuma EGP v zvezi s povezavami med letališči v državah pogodbenicah Sporazuma EGP, ki pa niso države članice, in letališči tretjih držav“ v obdobju od 19. maja 2005 do 14. februarja 2006. V te povezave ni izrecno vključila povezav EGP brez povezav Unija‑Švica niti jih ni izrecno izključila.

176

Preveriti je torej treba, ali Švicarska konfederacija spada med „tretje države“ iz člena 1(3) izpodbijanega sklepa.

177

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 1(3) izpodbijanega sklepa razlikuje med „državami pogodbenicami Sporazuma EGP, ki pa niso države članice“, in tretjimi državami. Res je, da – kot poudarja tožeča stranka – Švicarska konfederacija ni pogodbenica Sporazuma EGP in se torej prišteva k tretjim državam.

178

Vendar je treba spomniti, da je treba glede na zahteve po enotnosti pravnega reda Unije in njegove skladnosti za iste izraze, ki se uporabijo v istem aktu, domnevati, da imajo isti pomen.

179

Komisija je v členu 1(2) izpodbijanega sklepa ugotovila kršitev člena 101 PDEU v zvezi s „povezavami med letališči v Evropski uniji in letališči zunaj EGP“. Ta pojem ne vključuje letališč v Švici, saj Švicarska konfederacija ni del Sporazuma EGP in je treba torej formalno šteti, da so njena letališča „zunaj EGP“ oziroma povedano drugače v tretji državi, ki ni pogodbenica tega sporazuma. Ta letališča so predmet člena 1(4) izpodbijanega sklepa, v katerem je ugotovljena kršitev člena 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu v zvezi s „povezavami med letališči v Evropski uniji in letališči v Švici“.

180

V skladu z načelom, na katero je opozorjeno v točki 177 zgoraj, je torej treba domnevati, da ima izraz „letališča v tretjih državah“, uporabljen v členu 1(3) izpodbijanega sklepa, enak pomen kot izraz „letališča zunaj EGP“, uporabljen v drugem odstavku tega člena in zato izključuje letališča v Švici.

181

Ker v izreku izpodbijanega sklepa ni niti najmanjšega znaka, da je Komisija nameravala dati pojmu „tretje države“ v členu 1(3) izpodbijanega sklepa drugačen pomen, je treba ugotoviti, da pojem „tretje države“ iz člena 1(3) izključuje Švicarsko konfederacijo.

182

Zato ni mogoče šteti, da je Komisija v členu 1(3) izpodbijanega sklepa štela tožečo stranko za odgovorno za kršitev člena 53 Sporazuma EGP v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑Švica.

183

Ker izrek izpodbijanega sklepa ne povzroča nobenih dvomov, Splošno sodišče zaradi celovitosti dodaja, da njegova obrazložitev ne nasprotuje tej ugotovitvi.

184

V točki 1146 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla, da so „protikonkurenčni dogovori“, ki jih je opisala, kršili člen 101 PDEU od 1. maja 2004 do 14. februarja 2006„v zvezi z letalskim prevozom med letališči v U[niji] in letališči zunaj EGP“. V opombi, ki spada pod navedeno točko (1514), je Komisija pojasnila: „Za namene tega sklepa ‚letališča zunaj EGP‘ pomenijo letališča v državah, ki niso Švica[rska konfederacija] in pogodbenice Sporazuma EGP“.

185

Res je, da Komisija, ko je v točki 1146 obrazložitve izpodbijanega sklepa opisovala obseg kršitve člena 53 Sporazuma EGP, ni omenila pojma „letališča zunaj EGP“, ampak „letališča v tretjih državah“. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da je Komisija nameravala pripisati drugačen pomen pojmu „letališča zunaj EGP“ za namene uporabe člena 101 PDEU in pojmu „letališča v tretjih državah“ za namene uporabe člena 53 Sporazuma EGP. Nasprotno, Komisija je v izpodbijanem sklepu ta dva izraza uporabljala kot medsebojno zamenljiva pojma. Tako je v točki 824 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „ne bo uporabila člena 101 PDEU za protikonkurenčne sporazume in ravnanja, ki se nanašajo na letalski prevoz med letališči U[nije] in letališči tretjih držav, do katerih je prišlo pred 1. majem 2004“. V zvezi s prenehanjem sodelovanja družbe SAS Consortium pri enotni in trajajoči kršitvi se je Komisija v točki 1222 obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako sklicevala na svojo pristojnost iz naslova teh določb „za povezave med U[nijo] in tretjimi državami ter povezavami med Islandijo, Norveško in Lihtenštajnom ter državami zunaj EGP“.

186

Obrazložitev izpodbijanega sklepa torej potrjuje, da imata pojma „letališča v tretjih državah“ in „letališča zunaj EGP“ enak pomen. V skladu z opredelitvijo v opombi 1514 je treba torej šteti, da oba izključujeta letališča v Švici.

187

V nasprotju s trditvijo tožeče stranke točki 1194 in 1241 obrazložitve izpodbijanega sklepa nista v prid drugačni rešitvi. Tako se Komisija v točki 1194 obrazložitve tega sklepa sklicuje na „povezave med EGP in tretjimi državami, razen povezav med U[nijo] in Švico“. Prav tako je v točki 1241 obrazložitve tega sklepa v okviru „določanja vrednosti prodaje v zvezi s povezavami s tretjimi državami“ znižala osnovni znesek za 50 % za „povezave EGP‑tretje države, razen za povezave med [U]nijo in Švico, v primeru katerih Komisija deluje v skladu s Sporazumom [ES‑Švica o zračnem prometu]“. Vendar bi bilo mogoče šteti, da – kot v bistvu navaja tožeča stranka – je Komisija v te točke posebej dodala omembo „razen povezav med Unijo in Švico“, ker je menila, da je Švicarska konfederacija zajeta s pojmom „tretje države“, kadar gre za povezave EGP‑tretje države.

188

Komisija je poleg tega priznala, da je mogoče, da je v vrednost prodaje „nehote“ vključila promet, ki so ga nekateri obtoženi prevozniki v zadevnem obdobju ustvarili na povezavah EGP brez povezav Unija‑Švica. Po njenem mnenju je razlog za to, da v zahtevi za informacije z dne 26. januarja 2009, ki se je nanašala na določen promet, zadevnih prevoznikov ni opozorila, da je treba iz vrednosti prodaje, ustvarjene na povezavah EGP brez povezav Unija‑tretje države, izključiti promet, ustvarjen na povezavah EGP brez povezav Unija‑Švica.

189

Vendar je treba tako kot Komisija ugotoviti, da se ti elementi nanašajo izključno na dohodke, ki jih je treba upoštevati pri izračunu osnovnega zneska globe, ne pa na opredelitev geografskega obsega enotne in trajajoče kršitve, ki se tu obravnava.

190

Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

191

Tožeča stranka ta tožbeni razlog deli na dva dela, ki se nanašata, prvič, na kršitev načela ne bis in idem in člena 266 PDEU, in drugič, na kršitev zastaralnega roka in na neobstoj pravnega interesa za formalno ugotovitev kršitve.

192

Splošno sodišče meni, da je treba najprej obravnavati drugi del, ki se nanaša na kršitev zastaralnega roka.

193

Tožeča stranka se sklicuje na kršitev zastaralnega roka in neobstoj pravnega interesa za formalno ugotovitev kršitve.

194

Tožeča stranka v zvezi z zastaralnim rokom trdi, da se njena tožba zoper Sklep z dne 9. novembra 2010 ni nanašala na razglasitev ničnosti ugotovitev kršitve v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica, zato se člen 25(6) Uredbe št. 1/2003, ki določa zadržanje tega roka v primeru tožbe, o kateri še ni bilo odločeno, ne uporabi. Komisija naj bi s tem, da je tožeči stranki v izpodbijanem sklepu naložila globo v zvezi s temi povezavami, kršila navedeni rok.

195

Tožeča stranka v zvezi z legitimnim interesom za ugotovitev kršitve za povezave v EGP in povezave Unija‑Švica trdi, da mora Komisija dokazati, da ima tak interes. Ta pa naj ne bi predložila nobenega dokaza, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti takojšnjega prenehanja kršitve, določene v Sklepu z dne 9. novembra 2010. Poleg tega naj Komisija na podlagi ničesar ne bi mogla domnevati, kot je to storila v točki 1171 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka na datum sprejetja izpodbijanega sklepa morda ni prenehala s kršitvijo. Še več, tako v izpodbijanem sklepu kot v Sklepu z dne 9. novembra 2010 naj bi bilo navedeno, da ni dokazov, da so se tajni dogovori nadaljevali po prvem dnevu pregledov, 14. februarja 2006. Tožeča stranka prav tako meni, da v skladu s sodno prakso dejstvo, da Komisija ni dokazala legitimnega interesa, zadostuje za utemeljitev razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti v delu, v katerem se nanaša nanjo.

196

Nazadnje, če bi Splošno sodišče sprejelo ta del tožbenega razloga, vendar bi odločilo, da se izpodbijanega sklepa ne razglasi za ničnega v celoti, bi bilo treba pri izračunu zneska globe upoštevati kršitev zastaralnega roka. Tožeča stranka meni, da bi bilo treba koeficient teže kršitve in dodatni znesek, ki se uporabita zanjo, določiti kot odstotek, manjši od 16 %. Trdi, da bi bila sicer neupravičeno diskriminirana v primerjavi s prevozniki, ki se štejejo za odgovorne za enotno in trajajočo kršitev na vseh povezavah, in bi bil odvzet smisel desetletnemu zastaralnemu roku iz člena 25 Uredbe št. 1/2003.

197

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

198

Po mnenju Komisije je bil desetletni zastaralni rok zadržan med 24. januarjem 2011, ko je tožeča stranka vložila tožbo zoper Sklep z dne 9. novembra 2010, in 16. decembrom 2015, ko je Splošno sodišče izdalo sodbo Japan Airlines/Komisija (T‑36/11, neobjavljena, EU:T:2015:992). Ob upoštevanju tega zadržanja naj bi med 14. februarjem 2006, ko je kršitev prenehala, in 17. marcem 2017, datumom izpodbijanega sklepa, preteklo le 6 let, 2 meseca in 26 dni.

199

Komisija poudarja, da je bila v Sklepu z dne 9. novembra 2010 opisana enotna in trajajoča kršitev, ki je zajemala vse zadevne povezave, in da je tožeča stranka s tožbo zoper ta sklep predlagala razglasitev ničnosti tega sklepa, kar naj bi utemeljevalo zadržanje zastaralnega roka.

200

Komisija dodaja, da koeficienta teže kršitve in dodatnega zneska ni treba prilagoditi. Koeficient teže kršitve naj bi ostal enak za vse naslovnike izpodbijanega sklepa, geografski obseg ravnanja vsakega naslovnika pa naj bi bil upoštevan v prometu, ki se je uporabil za izračun zneska globe.

201

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 25(1)(b) ter (2), (3) in (5) Uredbe št. 1/2003 pristojnost za naložitev globe zastara, če:

202

Poleg tega člen 25(6) Uredbe št. 1/2003 določa, da se zastaralni rok zadrži za toliko časa, dokler je odločba Komisije predmet postopkov, ki tečejo na Sodišču. Na podlagi odstavka 5 istega člena se desetletni zastaralni rok podaljša za čas, za katerega je bil zastaralni rok zadržan v skladu z odstavkom 6.

203

V skladu s členom 25(3) Uredbe št. 1/2003 pretrgajo zastaranje vsa dejanja, ki jih zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo izvaja Komisija, ko je obveščeno najmanj eno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi. V skladu s členom 25(4) iste uredbe velja pretrganje zastaranja za vsa podjetja, ki so sodelovala pri zadevni kršitvi.

204

Iz tega izhaja, da okoliščina, da podjetje v enem ali več aktih, sprejetih zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo med upravnim postopkom, ni bilo označeno, da je sodelovalo pri kršitvi, ne nasprotuje temu, da tudi zanj velja pretrganje zastaranja, saj je bilo za zadevno podjetje pozneje ugotovljeno, da je sodelovalo pri kršitvi (sodba z dne 31. marca 2009, ArcelorMittal Luxembourg in drugi/Komisija, T‑405/06, EU:T:2009:90, točki 143 in 144).

205

Nasprotno pa je Sodišče razsodilo, da drugače dejanj, ki pretrgajo zastaranje, iz člena 25(3) in (4) Uredbe št. 1/2003, ki imajo učinek erga omnes, učinek zadržanja zastaranja, ki ga člen 25(6) te uredbe povezuje s sodnimi postopki, učinkuje le inter partes (sodba z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi, C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190, točka 148).

206

Tako glede podjetij, ki niso vložila tožbe zoper končni sklep Komisije, tožba drugega podjetja zoper isti končni sklep ne more imeti nobenega učinka zadržanja (sodba z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi, C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190, točka 145).

207

Nazadnje, dejstvo, da Komisija ni imela več pooblastila, da odredi globe kršiteljem, ker je zastaralni rok že potekel, sam po sebi ne nasprotuje sprejetju sklepa, s katerim se ugotovi, da je bila storjena kršitev, če Komisija v podobnem primeru dokaže pravni interes za sprejetje sklepa o ugotovitvi take kršitve (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2005, Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals/Komisija, T‑22/02 in T‑23/02, EU:T:2005:349, točki 131 in 132).

208

V obravnavanem primeru ni sporno, da je v skladu s členom 25(2) Uredbe št. 1/2003 začetek teka zastaralnega roka datum prenehanja enotne in trajajoče kršitve, torej 14. februar 2006.

209

Poleg tega se tožeča stranka sklicuje le na kršitev desetletnega zastaralnega roka iz člena 25(5) navedene uredbe in ne zatrjuje, da je bil kršen tudi petletni zastaralni rok. Res pa je, da je na dan sprejetja izpodbijanega sklepa od prenehanja enotne in trajajoče kršitve preteklo več kot deset let.

210

Vendar Komisija, drugače od tožeče stranke, trdi, da je bilo zastaranje zadržano v skladu s členom 25(6) te uredbe, ko je tekel postopek, na podlagi katerega je bila izdana sodba z dne 16. decembra 2015, Japan Airlines/Komisija (T‑36/11, neobjavljena, EU:T:2015:992), tako da v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni nastopilo zastaranje.

211

Ugotoviti je torej treba, ali se je zaradi tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila zoper Sklep z dne 9. novembra 2010, podaljšal desetletni zastaralni rok, kar se tiče njene kršitve, ugotovljene v členu 1(1) in (4) izpodbijanega sklepa, v zvezi s povezavami v EGP in povezavami Unija‑Švica.

212

V zvezi s tem je treba poudariti, da se je Sodišče, da bi ugotovilo, da zadržanje zastaranja tožbe zoper sklep Komisije, s katerim je izrekla sankcijo (točka 205 zgoraj), učinkuje inter partes, oprlo zlasti na obseg predmeta spora, o katerem mora odločiti sodišče Unije, pri katerem je vložena ničnostna tožba, pri čemer je opozorilo, da sodišče odloča le o delih sklepa, ki se nanašajo na predlagatelja razglasitve ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi, C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190, točka 142). Iz tega izhaja nujna skladnost med obsegom ničnostne tožbe in obsegom učinka na zastaranje, ki je s to tožbo povezano na podlagi člena 25(6) Uredbe št. 1/2003.

213

Ugotoviti je torej treba obseg tožbe tožeče stranke zoper Sklep z dne 9. novembra 2010 in zlasti, ali je Splošno sodišče v okviru spora, ki mu ga je predložila tožeča stranka, obravnavalo ravnanja, ki se nanašajo na povezave v EGP in Unija‑Švica.

214

V zvezi s te iz ustaljene sodne prakse izhaja, da presoja iz obrazložitve odločbe ne more biti predmet ničnostne tožbe in sodišče Unije lahko nadzoruje njeno zakonitost le, če presoja kot obrazložitev akta, ki posega v položaj, pomeni potrebno podporo izreku tega akta (glej sodbo z dne 11. junija 2015, Laboratoires CTRS/Komisija, T‑452/14, neobjavljena, EU:T:2015:373, točka 51 in navedena sodna praksa).

215

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je treba odločbo, sprejeto na področju konkurence glede več podjetij, čeprav je oblikovana in objavljena kot ena sama odločba, analizirati kot skupek več posamičnih odločb, v katerih je glede vsakega podjetja, na katera so naslovljene, ugotovljena kršitev ali kršitve, in v katerih jim je, odvisno od primera, naložena globa (sodba z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 100). Presodilo je tudi, da če se naslovnik odločbe odloči vložiti ničnostno tožbo, sodišče Unije odloča le o delih odločbe, ki se nanašajo na naslovnika, medtem ko deli, ki se nanašajo na druge naslovnike, ne bi bili predmet spora, o katerem mora odločiti sodišče Unije, razen v posebnih okoliščinah (sodba z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 66).

216

Zato je treba predmet tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila zoper Sklep z dne 9. novembra 2010, omejiti na izrek navedenega sklepa v delu, v katerem se nanaša nanjo, in na obrazložitev, ki je podlaga zanj. Izrek pa je v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da so podjetja, na katera je bil naslovljen ta sklep, sodelovala pri kršitvah, ki so v njem navedene, to ugotovil v zvezi s tožečo stranko le v zvezi s povezavami Unija‑tretje države (člen 2) in povezavami EGP brez povezav Unija‑tretje države (člen 3). Nasprotno pa izrek Sklepa z dne 9. novembra 2010 v delu, v katerem ne omenja tožeče stranke v členih 1 in 4, ne šteje tožeče stranke za odgovorno za ravnanja v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica ter torej ni del sklepa, ki se nanaša nanjo in bi ga lahko preverjalo Splošno sodišče.

217

Te ugotovitve ne omaja okoliščina, ki jo je navedla Komisija, da je tožeča stranka predlagala razglasitev ničnosti Sklepa z dne 9. novembra 2010 v celoti.

218

Ker je namreč treba navedeni sklep obravnavati kot skupek več posamičnih sklepov, v katerih je glede vsakega obtoženega prevoznika ugotovljena kršitev ali kršitve, za katere je odgovoren, je tožeča stranka s tem, da je predlagala razglasitev ničnosti tega sklepa v celoti, predlagala razglasitev ničnosti posamičnega sklepa, ki je bil naslovljen nanjo in ki je ne obtožuje ravnanj, storjenih v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica. To potrjuje izrek sodbe z dne16. decembra 2015, Japan Airlines/Komisija (T‑36/11, neobjavljena, EU:T:2015:992), v kateri je pojasnjeno, da se Sklep z dne 9. novembra 2010 razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

219

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožba, ki jo je tožeča stranka vložila zoper Sklep z dne 9. novembra 2010, ne more povzročiti podaljšanja desetletnega zastaralnega roka iz člena 25(5) Uredbe št. 1/2003 za kršitve v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica.

220

Ker torej zastaralni rok ni bil podaljšan, je izvajanje pristojnosti Komisije za naložitev sankcij za zadevna ravnanja zastaralo 14. februarja 2016, torej pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

221

Iz tega sledi, da je Komisija s tem, da je v izpodbijanem sklepu sankcionirala tožečo stranko za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica, kršila pravila o zastaranju iz člena 25 Uredbe št. 1/2003.

222

Poleg tega je treba tudi ob predpostavki, kot se zdi, da je Komisija predlagala v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča v okviru ukrepov procesnega vodstva, da tožeči stranki ni bila naložena globa za kršitve v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica, navesti, da Komisija niti v izpodbijanem sklepu niti pred Splošnim sodiščem ni trdila, da ima pravni interes za ugotovitev obstoja navedenih kršitev kljub zastaranju pristojnosti za naložitev globe iz tega naslova (glej v tem smislu sodbi z dne 6. oktobra 2005, Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals/Komisija, T‑22/02 in T‑23/02, EU:T:2005:349, točka 136, in z dne 16. novembra 2011, Stempher in Koninklijke Verpakingsindustrie Stempher/Komisija, T‑68/06, neobjavljena, EU:T:2011:670, točka 44).

223

Zato je treba ugoditi drugemu delu prvega tožbenega razloga in razglasiti člen 1(1)(h) in (4)(h) izreka izpodbijanega sklepa za ničen.

224

Vendar iz tega v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ne izhaja, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v celoti (glej točko 195 zgoraj). Po eni strani je – drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. oktobra 2005, Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals/Komisija (T‑22/02 in T‑23/02, EU:T:2005:349), na katero se sklicuje tožeča stranka – v obravnavanem primeru zastaranje nastopilo le v zvezi z enim delom ugotovitev kršitve iz izpodbijanega sklepa, in sicer tistih, ki se nanašajo na povezave v EGP in Unija‑Švica. Po drugi strani v nasprotju s trditvami tožeče stranke na obravnavi in kot potrjuje spodnja preučitev preostalih tožbenih razlogov v podporo tej tožbi, ji sprejetje tega dela tožbenega razloga ne preprečuje, da bi učinkovito oporekala zakonitosti preostalega dela izpodbijanega sklepa, Splošnemu sodišču pa ne, da bi preučilo njegovo zakonitost.

225

Prvega dela člena 4 izpodbijanega sklepa ni treba razglasiti za ničnega, saj obtoženim prevoznikom zgolj naloži, da končajo enotno in trajajočo kršitev, „če tega še niso storila“.

226

Poleg tega se bo utemeljitev trditve tožeče stranke, da bi bilo treba razglasitev ničnosti člena 1(1)(h) in (4)(h) izpodbijanega sklepa upoštevati v fazi izračuna globe, preučila v okviru preučitve predloga za spremembo zneska globe.

227

Tožeča stranka najprej trdi, da je Komisija kršila načelo ne bis in idem, določeno v členu 50 Listine in členu 266 PDEU, s tem, da jo je štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev na povezavah v EGP med 7. decembrom 1999 in 14. februarjem 2006 ter na povezavah Unija‑Švica med 1. junijem 2002 in 14. februarjem 2006, medtem ko je bila v Sklepu z dne 9. novembra 2010 oproščena vsakršne odgovornosti na teh povezavah in se je štela za odgovorno za enotno kršitev samo v zvezi s povezavami Unija‑tretje države med 1. majem 2004 in 14. februarjem 2006 ter v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑tretje države med 19. majem 2005 in 14. februarjem 2006.

228

Poleg tega naj bi Komisija kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da na družbo Qantas ni naslovila izpodbijanega sklepa, ker ta ni izpodbijala Sklepa z dne 9. novembra 2010, medtem ko je tožeča stranka, ki naj ne bi izpodbijala tega sklepa v delu, v katerem je bila oproščena za povezave v EGP in Unija‑Švica, za te povezave zdaj odgovorna.

229

Tožeča stranka v repliki dodaja, da je Komisija s tem, da ni organizirala novega zaslišanja in poslala novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, preden je bistveno spremenila izrek Sklepa z dne 9. novembra 2010, tako da je ugotovila njeno odgovornost v zvezi s povezavami v EGP med 7. decembrom 1999 in 14. februarjem 2006 ter povezavami Unija‑Švica med 1. junijem 2002 in 14. februarjem 2006, ravnala nezakonito, zaradi česar bi bila razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa že samo zato upravičena.

230

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

231

Tožeča stranka z različnimi očitki, navedenimi v okviru tega dela, Komisiji v bistvu očita, da jo je nezakonito štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave v EGP in Unija‑Švica. Splošno sodišče pa je s tem, da je sprejelo drugi del prvega tožbenega razloga in posledično razglasilo ničnost člena 1(1)(h) in (4)(h) izreka izpodbijanega sklepa, presodilo, da ni treba preučiti tega dela tožbenega razloga.

232

Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila načelo prepovedi diskriminacije s tem, da jo je štela za odgovorno za kršitev, katere obseg je širši in trajanje daljše od obsega in trajanja kršitev, za katere je družba Qantas spoznana za odgovorno v Sklepu z dne 9. novembra 2010.

233

Tožeča stranka trdi, da je v enakem položaju kot družba Qantas, ker tudi ni opravljala letov na povezavah v EGP in Unija‑Švica. Poleg tega trdi, da – tako kot družba Qantas – ni nikoli izpodbijala delov Sklepa z dne 9. novembra 2010, ki so se nanašali na povezave v EGP in Unija‑Švica, za katere se zdaj v skladu z izpodbijanim sklepom šteje za odgovorno.

234

Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga Komisiji očita, da je kršila obveznost obrazložitve ter člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da ji je pripisala odgovornost za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica v obdobju pred 1. majem 2004. Opozarja, da je pred 1. majem 2004 Komisija lahko uporabila člen 101 PDEU le za povezave med letališči v Uniji in se torej ni uporabljal za povezave Unija‑tretje države. Po njenem mnenju je pred 19. majem 2005 enako veljalo za člen 53 Sporazuma EGP, ki ga Komisija torej ni mogla uporabiti za letalske prevoze na povezavah EGP brez povezav Unija‑tretje države. Iz tega sklepa, da je bilo njeno sodelovanje pri stikih z drugimi prevozniki v zvezi s povezavami Unija-Japonska pred 1. majem 2004 zakonito. Ker ti stiki niso spadali v pristojnost Komisije in so bili torej zakoniti, naj jih po definiciji ne bi bilo mogoče uvrstiti pod „skupno nezakonito dejanje“, na katero se je Komisija sklicevala v točki 865 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka torej meni, da ni mogoče šteti, da je s sodelovanjem pri navedenih stikih prispevala k enotni in trajajoči kršitvi.

235

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

236

Ugotoviti je treba, da tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da je kršila načelo prepovedi diskriminacije s tem, da jo je štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave v EGP in Unija‑Švica, medtem ko družbi Qantas ni bila očitana nobena kršitev na teh povezavah. Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da je kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da jo je štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na te iste povezave.

237

Splošno sodišče je sprejelo drugi del prvega tožbenega razloga in zato že razglasilo ničnost člena 1(1)(h) in (4)(h) izpodbijanega sklepa, v okviru katerega je Komisija tožečo stranko štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave v EGP in Unija‑Švica. Drugega in tretjega tožbenega razloga torej ni treba preučiti.

238

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da jo je štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami, na katerih ni opravljala letov in na katerih niti ne bi mogla zakonito opravljati letov na podlagi veljavnih mednarodnih sporazumov o letalskih prevozih (v nadaljevanju: ASA). Tožeča stranka v utemeljitev te trditve navaja tri argumente.

239

Prvič, tožeča stranka trdi, da uporaba člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP predpostavlja obstoj dejanske ali vsaj potencialne konkurence med zadevnimi podjetji. Navaja, da iz pravnih razlogov ni mogla opravljati storitev tovornega prevoza na povezavah iz člena 1 izpodbijanega sklepa, ki niso povezave EGP‑Japonska.

240

Tožeča stranka dodaja, da tudi če bi s prevozniki lahko sklenila sporazume, kakršni so ti iz točke 890 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bi posredno opravljala lete na povezavah iz člena 1 navedenega sklepa, ki niso povezave EGP‑Japonska, na njih ne bi mogla dejansko konkurirati.

241

Trditve Komisije v točki 890 obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi bile poleg tega popolnoma nove in naj ne bi bile navedene v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tožeča stranka iz tega sklepa, da ji Komisija ni dala pravice do izjave v zvezi s temi trditvami in je tako kršila njeno pravico do obrambe.

242

Drugič, tožeča stranka trdi, da se Komisija ne more sklicevati na sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717), da bi jo štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev na trgih, na katerih ni bila dejanski ali potencialni konkurent.

243

Komisija naj se namreč po eni strani v izpodbijanem sklepu ne bi sklicevala na sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717), vendar se je nanjo sklicevala pred Splošnim sodiščem, s tem pa naj bi nezakonito spremenila podlago, na kateri je štela tožečo stranko za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev.

244

Tožeča stranka dodaja, da izpodbijani sklep vsebuje protislovno obrazložitev, zaradi katere ne more razumeti razlogov, iz katerih se šteje za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave, ki niso povezave EGP‑Japonska. Komisija naj bi jo namreč štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s temi povezavami iz dveh razlogov, ki se medsebojno izključujeta: eden naj bi predpostavljal vsaj potencialno prisotnost tožeče stranke na zadevnem trgu, medtem ko naj bi drugi predpostavljal njeno odsotnost na tem trgu.

245

Po drugi strani naj bi bil obseg sodbe z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717), omejen na primere, v katerih je zadevno podjetje dejavno prispevalo k omejevanju konkurence in je imelo bistveno vlogo pri preučeni kršitvi. Tožeča stranka pa naj ne bi aktivno prispevala k enotni in trajajoči kršitvi niti naj ne bi imela bistvene vloge pri tej kršitvi.

246

Tretjič, tožeča stranka trdi, da ni mogla prispevati k protikonkurenčnemu usklajevanju v zvezi s povezavami, ki niso EGP‑Japonska, in da cilj stikov, ki jih je imela z obtoženimi prevozniki, dejavnimi na teh drugih povezavah, torej ni bil omejevanje konkurence v EGP. Dodaja, da je na lokalnih trgih zgolj sledila ostalim in da je višino dodatnih taks določila na lokalni ravni glede na povezave, tako da Komisija v točki 889 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni upravičeno ugotovila, da dodatne takse niso bile specifične za nobeno povezavo.

247

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

248

Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka s tem tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da jo je štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami v EGP, Unija‑Švica in EGP‑tretje države, ki niso EGP‑Japonska (v nadaljevanju: povezave EGP‑tretje države brez Japonske). Iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah 231 in 237 zgoraj, tega tožbenega razloga ni treba preučiti v delu, v katerem se nanaša na povezave v EGP in Unija‑Švica. Splošno sodišče bo torej ta tožbeni razlog preučilo le v delu, v katerem se nanaša na povezave EGP‑tretje države brez Japonske.

249

Zdaj, ko je to pojasnjeno, je treba, da bi se odgovorilo na ta tožbeni razlog, prvič, opozoriti na veljavna načela (glej točke od 250 do 264 spodaj), drugič, opredeliti razloge, iz katerih je Komisija tožeči stranki pripisala odgovornost za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave EGP‑tretje države brez Japonske (glej točke od 265 do 277 spodaj), in, tretjič, preučiti njihovo utemeljenost (glej točke od 278 do 284 spodaj).

250

Spomniti je treba, da so, kot izhaja iz točke 100 zgoraj, v skladu s členom 101(1) PDEU prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

251

Tako mora ravnanje podjetij, da bi zanj veljala načelna prepoved iz člena 101(1) PDEU, ne le izkazovati obstoj tajnega dogovora med njimi – torej sporazuma med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja – ampak mora tak dogovor tudi neugodno in znatno vplivati na konkurenco na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2012, Expedia, C‑226/11, EU:C:2012:795, točki 16 in 17).

252

Glede sporazumov ali usklajenih ravnanj med podjetji, ki delujejo na isti ravni proizvodne ali distribucijske verige, je torej nujno, kot navaja tožeča stranka, da se tako tajno dogovarjanje zgodi med podjetji, ki si konkurirajo, če ne dejansko, pa vsaj potencialno.

253

Vendar je treba opozoriti, da se člen 101(1) PDEU, kot je Sodišče razsodilo v točki 34 sodbe z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717), ne nanaša le na podjetja, ki delujejo na trgu, na katerem je omejena konkurenca. Njegov obseg prav tako ni omejen na podjetja, ki delujejo na nabavnih, prodajnih ali trgih, ki so sosednji navedenemu trgu, ali pa na tista, ki na podlagi sporazuma ali usklajenega ravnanja svojo avtonomijo ravnanja omejujejo na nek trg.

254

Člen 101(1) PDEU se namreč na splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu, ne glede na trg, na katerem so stranke dejavne, in ne glede na to, da zadevni pogoji iz dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija, C‑194/14P, EU:C:2015:717, točka 35).

255

Iz tega izhaja, da podjetje lahko krši načelno prepoved iz člena 101(1) PDEU, kadar je cilj njegovega ravnanja, kot je usklajeno z ravnanjem drugih podjetij, omejevati konkurenco na določenem trgu, na katerem ni niti dejanski niti potencialni konkurent.

256

Te ugotovitve veljajo mutatis mutandis za člen 53 Sporazuma EGP.

257

V nasprotju s trditvami tožeče stranke iz točke 37 sodbe z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717), ni mogoče sklepati, da je obseg te sodne prakse omejen na primere, v katerih je imelo zadevno podjetje „bistveno vlogo“ pri zadevnem omejevalnem sporazumu. Sodišče se je namreč v tej sodbi vzdržalo tega, da bi bistvenost vloge zadevnega podjetja določilo kot pogoj za uveljavljanje njegove odgovornosti. V točkah od 37 do 39 navedene sodbe je le povzelo dejansko stanje, ki ga je na prvi stopnji ugotovilo Splošno sodišče, v odgovor na trditev, da so bile intervencije tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, zgolj obrobne storitve, ki niso povezane z obveznostmi, ki so jih prevzeli proizvajalci, in omejevanjem konkurence, ki iz tega izhaja.

258

Razlogovanje Sodišča je temeljilo predvsem na sodni praksi v zvezi s pojmom enotne in trajajoče kršitve (sodba z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 30). V skladu s to sodno prakso je lahko kršitev načelne prepovedi iz člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma EGP ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev teh določb. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na notranjem trgu ali na ozemlju EGP, uvrščajo v „enoten načrt“, lahko torej Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 41 in navedena sodna praksa).

259

Podjetje, ki je pri taki enotni in kompleksni kršitvi sodelovalo s svojimi ravnanji, ki so zajeta s pojmoma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU ali člena 53(1) Sporazuma EGP in ki naj bi pripomogla k uresničitvi kršitve v celoti, je tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi. To velja, kadar se ugotovi, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno s kršitvenim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 42 in navedena sodna praksa).

260

Tako je lahko podjetje neposredno sodelovalo pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, zato je v takem primeru Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost za vsa ta ravnanja in s tem za navedeno kršitev v celoti. Prav tako je lahko bilo podjetje neposredno udeleženo le pri delu protikonkurenčnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, pri tem pa je vedelo za vsa ostala protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali pa je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje zanje. V takem primeru je Komisija ravno tako upravičena temu podjetju pripisati odgovornost za vsa protikonkurenčna ravnanja, ki sestavljajo tako kršitev, in s tem odgovornost za to kršitev v celoti (sodba z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 43).

261

Iz tega je razvidno, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji, da bi se ugotovila udeležba pri enotni in trajajoči kršitvi, in sicer obstoj globalnega načrta, ki uresničuje skupni cilj, namerno prispevanje zadevnega podjetja k temu načrtu in to, da je podjetje vedelo (dokazano ali domnevano) za kršitve drugih udeležencev, pri katerih ni bilo neposredno udeleženo (sodba z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija, T‑211/08, EU:T:2011:289, točka 35; glej tudi sodbo z dne 13. julija 2018, Stührk Delikatessen Import/Komisija, T‑58/14, neobjavljena, EU:T:2018:474, točka 118 in navedena sodna praksa).

262

Tudi podredni, postranski ali pasivni prispevek podjetja k izvajanju omejevalnega sporazuma zadostuje, da se mu pripiše odgovornost za protikonkurenčna ravnanja, ki so jih izvajala ali predvidela druga podjetja pri uresničevanju istega protikonkurenčnega cilja in za katera je dejansko ali domnevno vedelo (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 2008, AC‑Treuhand/Komisija, T‑99/04, EU:T:2008:256, točki 133 in 134, in z dne 8. septembra 2010, Deltafina/Komisija, T‑29/05, EU:T:2010:355, točki 55 in 56).

263

Nasprotno pa obstoj konkurenčnega razmerja med zadevnimi podjetji ni pogoj za opredelitev protikonkurenčnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve niti za pripisovanje te odgovornosti. Nasprotna razlaga bi pojmu „enotna in trajajoča kršitev“ deloma odvzela pomen, saj bi ta podjetja razbremenila vsakršne posredne odgovornosti za ravnanja podjetij, ki niso konkurenti, ki bi s svojim ravnanjem vseeno prispevala k uresničitvi celovitega načrta, ki je značilen za enotno in trajajočo kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Duravit in drugi/Komisija, C‑609/13 P, EU:C:2017:46, točke 124, 137 in 138).

264

Iz tega izhaja, da je Komisija v obravnavanem primeru tožečo stranko lahko štela za odgovorno za sestavne dele enotne in trajajoče kršitve, katere cilj je bil omejiti konkurenco v zvezi s povezavami, na katerih ni mogla opravljati letov, če se je dokazalo, da je nameravala s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi obtoženi prevozniki, in da je bila seznanjena s kršitvami, ki so jih ti predvideli ali izvajali, da bi dosegli iste cilje, in pri katerih ni neposredno sodelovala, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidela in je bilo pripravljena sprejeti tveganje.

265

Komisija je v točkah od 862 do 868 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla sodno prakso v zvezi s pojmom enotne in trajajoče kršitve. Natančneje, v točkah od 865 do 868 obrazložitve tega sklepa je opozorila, da je podjetje pod določenimi pogoji mogoče šteti za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v celoti, čeprav ni neposredno sodelovalo pri „vseh sestavnih elementih te kršitve“. Komisija je v točki 895 obrazložitve navedenega sklepa ponovila to načelo v odgovor na trditev družb British Airways in Air Canada, ki sta trdili, da nista vedeli za obstoj „širše zarote“.

266

V točkah od 869 do 902 obrazložitve in člena 1 izpodbijanega sklepa je Komisija ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve, ki je zajemala vse sporne stike ne glede na to, ali je do njih prišlo v EGP ali ne, in zadevne povezave ne glede na to, ali so bile vstopne, izstopne ali v EGP. Zlasti je v točki 879 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da so se sporni stiki nanašali na „uresničevanje enotnega cilja odgovornih v okviru celovitega načrta“.

267

Komisija je v točki 878 obrazložitve izpodbijanega sklepa opozorila, da so bili vsi obtoženi prevozniki „vključeni v pogovore in dogovarjanje o DTG, več med njimi pa tudi v dogovore o DTV in neplačilu provizij“. V točki 881 obrazložitve tega sklepa je dodala, da je bila „večina strank“, med njimi tudi tožeča stranka, vpletena v tri sestavne dele enotne in trajajoče kršitve (glej tudi točko 761). Iz točk 882 in 883 obrazložitve navedenega sklepa je razvidno, da je Komisija tako nameravala ugotoviti, da je bila tožeča stranka neposredno udeležena pri vsakem od teh delov in ne, da je bila neposredno udeležena le pri nekaterih, ampak je vedela za vse druge kršitve, ki so jih drugi obtoženi prevozniki predvideli ali izvajali pri uresničevanju enotnega protikonkurenčnega cilja, ali da jih je lahko razumno predvidela in bila pripravljena sprejeti tveganje.

268

Vendar je iz odgovorov Komisije na trditve družb Air Canada in British Airways v točkah od 894 do 897 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da to ne pomeni, da je zastopala stališče, da je tožeča stranka neposredno sodelovala pri vseh protikonkurenčnih dejavnostih, ki so spadale pod te sestavne dele.

269

Komisija jo je torej zato, ker je tožeča stranka ne glede na svoj status potencialne konkurentke na povezavah EGP‑tretje države brez Japonske, nameravala prispevati k celovitemu načrtu, s katerim se uresničuje skupni protikonkurenčni cilj, opisan v točkah od 872 do 876 obrazložitve izpodbijane odločbe, in je vedela (dokazano ali domnevano) za kršitve drugih obtoženih prevoznikov, pri katerih ni bila neposredno udeležena, štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev, vključno z delom, ki se je nanašal na povezave EGP‑tretje države brez Japonske.

270

V nasprotju s trditvami tožeče stranke iz izpodbijanega sklepa ni mogoče izpeljati, da ji je Komisija hkrati nameravala pripisati odgovornost za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se je nanašala na povezave EGP‑tretje države brez Japonske, ker je bila potencialna konkurentka na teh povezavah, in da je bil zato protisloven.

271

Prvič, iz točke 890 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče izpeljati, da se je Komisija oprla na morebitni status tožeče stranke kot potencialne konkurentke v zvezi s povezavami EGP‑tretje države brez Japonske, da bi ugotovila njeno odgovornost v zvezi z njimi. Ta točka obrazložitve je edina, v kateri se je Komisija v bistvu sklicevala na obstoj potencialne konkurence med obtoženimi prevozniki na povezavah, na katerih niso opravljali letov niti jih na njih niso mogli neposredno opravljati. V nasprotju s trditvami tožeče stranke pa je tako iz besedila te točke obrazložitve kot iz njenega cilja in okvira, v katerega se umešča, razvidno, da se ne nanaša na odgovornost različnih obtoženih prevoznikov za enotno in trajajočo kršitev, ampak le na obstoj te kršitve, ki pa ga tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga ne izpodbija. Navedena točka obrazložitve se namreč izrecno sklicuje na „obstoj enotne in trajajoče kršitve“. V točkah 112 in od 885 do 887 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je navedeno, da je Komisija morala dokazati, da so bili stiki, do katerih je prišlo v tretjih državah ali stiki, ki so se nanašali na povezave, na katerih obtoženi prevozniki niso opravljali letov in niso mogli neposredno opravljati letov, pomembni za ugotovitev obstoja enotne in trajajoče kršitve ali „svetovnega omejevalnega sporazuma“.

272

Drugič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, sklicevanje v izpodbijanem sklepu na „omejevanje konkurence“ (točki 1028 in 1277 obrazložitve), na „izmenjavo informacij med konkurenti“ (točka 908 obrazložitve), na „dogovore med konkurenti, katerih namen je bil uskladiti ravnanje konkurentov, da bi odpravili negotovost na trgu v zvezi z določanjem cen“ (točka 909 obrazložitve) in na „stike med konkurenti“ (točka 920), prav tako ne predpostavljajo, da se je Komisija oprla na morebitni status tožeče stranke kot potencialne konkurentke na povezavah EGP‑tretje države brez Japonske, da bi ji pripisala odgovornost za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se je ta nanašala na te povezave. Ta sklicevanja zgolj kažejo na obstoj sporazumov ali usklajenih ravnanj med podjetji, ki si konkurirajo na enem ali več trgih, sicer Komisija ne bi mogla ugotoviti obstoja omejevanja konkurence (glej točko 252 zgoraj).

273

Tožeča stranka se torej ne more utemeljeno sklicevati na protislovja v obrazložitvi, zaradi katerih jo je Komisija štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se je nanašala na povezave EGP‑tretje države brez Japonske.

274

Tožeča stranka prav tako ne more utemeljeno očitati Komisiji, da je poskusila v fazi sodnega postopka popraviti domnevno pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, tako da se je v odgovoru na tožbo sklicevala na odločitev, ki je v izpodbijanem sklepu ni navedla, še manj pa se je nanjo sklicevala, in sicer na sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717). V nasprotju s trditvami tožeče stranke namreč sklicevanje na to sodbo nikakor ne spremeni „podlage za odgovornost, navedeno v [izpodbijanem] sklepu“. Kot je razvidno iz točk od 253 do 263 zgoraj, navedena sodba ne priznava niti ne ustvarja nove podlage, na katero bi se Komisija lahko oprla, da bi podjetju pripisala odgovornost za kršitev pravil konkurence. V njej se zgolj razjasni in pojasni pomen in obseg člena 101 PDEU (in po analogiji člena 53 Sporazuma EGP), kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti od začetka njegove veljavnosti, in se ta člen uporabi v konkretnem primeru, in sicer v primeru posrednika.

275

Kot je razvidno iz točk od 250 do 269 zgoraj, so pravne podlage, na katere se je Komisija oprla v izpodbijanem sklepu, da bi tožečo stranko štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami EGP‑tretje države brez Japonske, člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP ter pojem enotne in trajajoče kršitve, ki iz tega izhaja.

276

V nasprotju s tem, kar med drugim trdi tožeča stranka, so te podlage navedene tudi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija se je namreč v tem obvestilu in tudi v izpodbijanem sklepu oprla prav na te podlage. Tako je najprej v točki 3 navedenega obvestila navedla, da so zadevna podjetja „sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi […] člena [101(1) PDEU], člena 53 [(1) Sporazuma EGP] in člena 8 Sporazuma [ES‑Švica o zračnem prometu] […], s katero [so] usklajevala svoje ravnanje glede določanja cen za opravljanje storitev [tovornega prevoza] po vsem svetu v zvezi z različnim dodatnimi taksami, cenami prevoza in plačili provizije od dodatnih taks“. Nato je v točki 129 istega obvestila pojasnila, da enotna in trajajoča kršitev „zajema storitve tovornega prevoza […] v U[niji]/EGP in Švici ter na povezavah med letališči U[nije]/EGP in tretjimi državami po vsem svetu v obeh smereh“. Nazadnje je v točkah od 1412 do 1432 zadevnega obvestila navedla sodno prakso v zvezi s pojmom enotne in trajajoče kršitve in pojasnila, kako ga namerava uporabiti za dejansko stanje v obravnavani zadevi.

277

V teh okoliščinah je treba v skladu s tem, kar je bilo navedeno v točki 261 zgoraj, ker obstoj celovitega načrta ni bil izpodbijan, ugotoviti, ali je Komisija upravičeno menila, da je tožečo stranko ne glede na to, ali je dejanska ali potencialna konkurentka na povezavah EGP‑tretje države brez Japonske, mogoče šteti za odgovorno ta enotno in trajajočo v zvezi s povezavami EGP‑tretje države brez Japonske, če je nameravala s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi obtoženi prevozniki, in da je bila seznanjena s kršitvami, ki so jih ti predvideli ali izvajali na teh povezavah, da bi dosegli iste cilje in pri katerih ni neposredno sodelovala, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidela in je bilo pripravljena sprejeti tveganje.

278

Komisija je v točkah od 762 do 764 obrazložitve izpodbijanega sklepa opisala „številne stike“, ki jih je tožeča stranka imela z drugimi prevozniki ves čas, ko je bila udeležena pri enotni in trajajoči kršitvi, da bi „uskladila cene v sektorju tovornega prometa“. Iz teh uvodnih izjav pa izhaja, da je tožeča stranka sodelovala pri usklajevanju v zvezi s povezavami EGP‑tretje države brez Japonske. Ugotoviti je namreč treba, da se je več stikov, pri katerih je sodelovala tožeča stranka, vsaj delno nanašalo na take povezave.

279

Tako je treba v zvezi z DTG med elementi, izpostavljenimi v navedenem sklepu, omeniti „prijateljski sestanek“, ki je potekal 22. januarja 2001 v prostorih družbe Lufthansa v Nemčiji (točka 174 obrazložitve), več elektronskih sporočil znotraj Air Cargo Council Switzerland (svet za letalski tovorni promet Švice, v nadaljevanju: ACCS) (točke 203, 204, 286, 364, 426, 502, 535, 561 in 574 obrazložitve), razprave znotraj zveze WOW (točka 517 obrazložitve) ali tudi na sestankih pododbora BAR v Hongkongu (točki 394 in 503 obrazložitve) in v Singapurju (točka 295 obrazložitve). Glede DTV je treba v tem sklepu napotiti zlasti na „sestanek WOW za Evropo“ (točka 630 obrazložitve) in sestanek pododbora BAR v Hongkongu 15. marca 2004, na katerem je bilo „dogovorjeno, da morajo prevozniki uporabiti DTV za odhode iz Hongkonga“ (točka 665 obrazložitve). V zvezi z neplačilom provizij se je v istem sklepu med drugim sklicevalo na večstranski sestanek, ki je potekal 12. maja 2005 v Italiji in na katerem so prevozniki, ki naj bi predstavljali „več kot 50 % trga“, med njimi tudi tožeča stranka, „vsi potrdili [svojo] voljo, da ne sprejmejo plačila za DTG/DTV“ (točka 695 obrazložitve), ali pa na elektronsko sporočilo z dne 13. junija 2005, s katerim je predsednik ACCS na svoje člane naslovil „v imenu ACCS napisan osnutek skupnega odgovora [na dopis švicarskemu združenju špediterjev], v katerem se zavračajo zahteve [špediterjev]“ (točka 693 obrazložitve).

280

Glede protikonkurenčnih dejavnosti v zvezi s povezavami EGP‑tretje države brez Japonske, pri katerih tožeča stranka ni neposredno sodelovala, zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka ne izpodbija, da je bila z njimi seznanjena.

281

Tožeča stranka pa zanika, da bi lahko zavestno prispevala k izvajanju protikonkurenčnega usklajevanja na povezavah, ki niso povezave EGP‑Japonska.

282

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se je – kot je razvidno iz točk od 872 do 876 obrazložitve izpodbijanega sklepa – z enotno in trajajočo kršitvijo uresničeval enotni protikonkurenčni cilj omejevanja konkurence med obtoženimi prevozniki na področju dodatnih taks vsaj v Uniji, EGP in Švici.

283

Iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je tožeča stranka nameravala prispevati k uresničitvi tega cilja s svojim ravnanjem. Tožeča stranka namreč ni samo spodbujala nadaljevanje enotne in trajajoče kršitve in ogrozila njeno odkritje s tem, da se ni javno distancirala od vsebine stikov v zvezi s povezavami EGP‑tretje države brez Japonske, pri katerih je sodelovala, ali jih prijavila pristojnim upravnim organom, ampak je tudi s tem, da je usklajevala dodatne takse in neplačilo provizij na povezavah EGP‑Japonska, pripomogla k temu, da se špediterji niso mogli izogniti plačilu dodatnih taks na povezavah EGP‑tretje države brez Japonske, tako da bi izbrali druge poti zlasti prek Japonske, in torej k uresničevanju skupnega protikonkurenčnega cilja, opredeljenega v točkah od 872 do 876 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 159 zgoraj).

284

Iz tega sledi, da je Komisija tožečo stranko pravilno štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se je nanašala na povezave EGP‑tretje države brez Japonske ne glede na njen morebitni status potencialne konkurentke na teh povezavah. Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

285

Tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila obveznost obrazložitve ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti, ker je za različne prevoznike uporabila različne dokazne zahteve. Prvič, trdi, da Komisija ni ustrezno obrazložila svoje odločitve, da ugotovi njeno odgovornost namesto odgovornosti drugih prevoznikov, ki niso obtoženi in v zvezi s katerimi naj bi imela Komisija na voljo dokaze, podobne uporabljenim zoper njo.

286

Drugič, tožeča stranka meni, da je Komisija kršila načelo prepovedi diskriminacije s tem, da je ugotovila, da ravnanje enega podjetja pomeni kršitev, hkrati pa je odločila, da zelo podobno ravnanje drugega podjetja ne pomeni kršitve, s čimer je za zadevni podjetji uporabila različne dokazne standarde.

287

Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti s tem, da ji je naložila globo za kršitev, ki naj bi bila huda kršitev, hkrati pa se je odločila, da ne bo sankcionirala podobnega ravnanja drugih prevoznikov. Uporabljeni koeficient teže kršitve v višini 16 % naj bi bil nesorazmeren, saj naj Komisija zadevne kršitve ne bi štela za dovolj hudo, da bi upravičila ukrepe zoper nekatere neobtožene prevoznike.

288

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

289

Najprej je treba navesti, da tudi če bi se domnevalo, da je Komisija ravnala nezakonito, ker ni ugotovila odgovornosti neobtoženih prevoznikov, taka nezakonitost, ki je Splošno sodišče ne obravnava v okviru te tožbe, nikakor ne bi mogla pripeljati do ugotovitve diskriminacije in torej nezakonitosti v razmerju do tožeče stranke, saj iz sodne prakse izhaja, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem zakonitosti, v skladu s katerim se nihče ne sme v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (sodba z dne 17. septembra 2015, Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614, točka 55).

290

Poleg tega je treba spomniti, da se z načelom enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije, določeno v členu 20 Listine, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 51 in navedena sodna praksa).

291

Kršitev načela enakega obravnavanja zaradi različnega obravnavanja predpostavlja, da so zadevni položaji primerljivi glede na vse njihove značilnosti. Značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost je treba zlasti določiti in presojati ob upoštevanju predmeta in namena akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje (glej glej sodbo z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 202 in navedena sodna praksa).

292

V obravnavani zadevi tožeča stranki v bistvu trdi, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker jo je sankcionirala, saj pri tem ni ugotovila odgovornosti neobtoženih prevoznikov in jih posledično sankcionirala.

293

Vendar tožeča stranka nikakor ne dokaže, da so bili ti prevozniki v podobnem položaju kot ona. Čeprav navaja, da je bilo njihovo ravnanje podobno, ne dokaže, da je bil krog indicev, ki ga ima Komisija zoper zadevne prevoznike, podoben tistemu, ki ga ima v zvezi z njo.

294

Torej je treba tudi očitek kršitve načela enakega obravnavanja zavrniti.

295

V zvezi z zatrjevano kršitvijo obveznosti obrazložitve in pravice do obrambe je treba spomniti, da Komisiji v sklepu o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU ni treba navesti razlogov, zakaj nekatera podjetja niso bila preganjana ali sankcionirana. Obveznost obrazložitve akta namreč ne more vključevati obveznosti institucije, ki je ta akt sprejela, da pojasni, zakaj ni sprejela drugih podobnih aktov, naslovljenih na tretje stranke (sodba z dne 8. julija 2004, JFE Engineering/Komisija, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točka 414).

296

Očitek neobstoja obrazložitve in kršitve pravice do obrambe je torej treba zavrniti.

297

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, je dovolj ugotoviti, da temelji na napačni predpostavki, da je imela Komisija v zvezi s tožečo stranko in neobtoženimi prevozniki podoben krog indicev.

298

Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti tretji očitek tožeče stranke in posledično tožbeni razlog v celoti.

299

Sedmi tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka trdi, da je Komisija pri določitvi zneska globe kršila Smernice iz leta 2006 in načelo sorazmernosti, je v bistvu razdeljen na dva dela. Prvi se nanaša na določitev vrednosti prodaje, drugi pa na določitev koeficienta teže kršitve in dodatnega zneska.

300

Tožeča stranka trdi, da je Komisija vrednost prodaje določila glede na promet, ustvarjen s prodajo storitev tovornega prevoza na splošno, ne pa glede na posebne dohodke iz DTG in DTV, s katerima je bila povezana enotna in trajajoča kršitev. Navaja dva očitka, od katerih se prvi nanaša na kršitev točke 13 Smernic iz leta 2006, drugi pa na kršitev načela sorazmernosti.

301

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila točko 13 Smernic iz leta 2006, ker je menila, da je enotna in trajajoča kršitev povezana s tarifami, in je torej dohodke iz tarif vključila v vrednost prodaje. Po njenem mnenju se ta kršitev nanaša le na DTG, DTV in neplačilo provizij, ne pa na tarife, ki naj bi bile izključene iz njenega dometa „zaradi nezadostnih dokazov“.

302

Sodbi z dne 6. maja 2009, KME Germany in drugi/Komisija (T‑127/04, EU:T:2009:142), in z dne 19. maja 2010, KME Germany in drugi/Komisija (T‑25/05, neobjavljena, EU:T:2010:206), naj Komisiji ne bi bili v pomoč. Ti sodbi naj se namreč ne bi nanašali na izračun glob v skladu s Smernicami iz leta 2006, ampak v skladu s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3), ki so določale povsem drugačno metodo izračuna. Poleg tega naj bi med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri sta bili izdani navedeni sodbi, obstajale očitne razlike v dejanskem stanju. Ti sodbi naj bi se namreč nanašali na upoštevanje proizvodnih stroškov za določitev zneska globe. Vendar naj tarife ne bi bile primerljive s proizvodnimi stroški, ampak naj bi bile podobne ločenemu elementu cene, za katerega naj Komisija ne bi ugotovila nobene kršitve. Tožeča stranka v repliki dodaja, da izključitev cen iz vrednosti prodaje ne povzroči „nerešljivih sporov“, za katere je šlo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija (C‑272/09 P, EU:C:2011:810).

303

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

304

Spomniti je treba, da pojem vrednosti prodaje v smislu točke 13 Smernic iz leta 2006 odraža ceno brez davka, zaračunano stranki za blago ali storitev, ki je predmet zadevne kršitve (glej v tem smislu sodbi z dne 6. maja 2009, KME Germany in drugi/Komisija, T‑127/04, EU:T:2009:142, točka 91, in z dne 18. junija 2013, ICF/Komisija, T‑406/08, EU:T:2013:322, točka 176 in navedena sodna praksa). Glede na cilj navedene točke, ki je ponovno naveden v točki 6 istih smernic in v skladu s katerim se kot izhodišče za izračun zneska globe, naložene podjetju, vzame znesek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo tega podjetja v tej kršitvi, je treba pojem vrednosti prodaje razumeti tako, da se nanaša na prodajo, realizirano na trgu, ki ga zadeva kršitev (glej sodbo z dne 1. februarja 2018, Kühne + Nagel International in drugi/Komisija, C‑261/16 P, neobjavljena, EU:C:2018:56, točka 65 in navedena sodna praksa).

305

Komisija lahko torej za določitev vrednosti prodaje uporabi skupno ceno, ki jo je podjetje zaračunalo svojim strankam na zadevnem trgu blaga ali storitev, ne da bi bilo treba razlikovati ali odšteti različne elemente te cene glede na to, ali so bili predmet usklajevanja ali ne (glej v tem smislu sodbo z dne 1. februarja 2018, Kühne + Nagel International in drugi/Komisija, C‑261/16 P, neobjavljena, EU:C:2018:56, točki 66 in 67). V nasprotju s trditvami tožeče stranke gre za to, tudi če bi bil obseg kršitve iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah mnogo širši od ugotovljenega v končnem sklepu, saj ta okoliščina ni pomembna za namene uporabe točke 13 Smernic iz leta 2006.

306

Kot pa v bistvu poudarja Komisija, DTG in DTV nista ločeno blago ali storitve, ki bi lahko bili predmet kršitve členov 101 ali 102 PDEU. Nasprotno, kot je razvidno iz točk 17, 108 in 1187 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta DTG in DTV le dva elementa cene zadevnih storitev.

307

Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke točka 13 Smernic iz leta 2006 ne nasprotuje temu, da Komisija upošteva celotni znesek prodaje, povezane z zadevnimi storitvami, ne da bi ga razdelila na njegove sestavne dele.

308

Poleg tega je treba ugotoviti, da pristop, ki ga zagovarja tožeča stranka, pomeni, da je treba elemente cene, ki niso bili konkretno predmet usklajevanja med obtoženimi prevozniki, izključiti iz vrednosti prodaje.

309

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni nobenega veljavnega razloga, da se iz vrednosti prodaje izključijo vhodni stroški, katerih višina ni pod nadzorom strank zatrjevane kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 6. maja 2009, KME Germany in drugi/Komisija, T‑127/04, EU:T:2009:142, točka 91). V nasprotju s trditvami tožeče stranke velja enako za elemente cene, ki tako kot tarife niso bili konkretno predmet usklajevanja, ampak so sestavni del prodajne cene zadevnega proizvoda ali storitve (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2000, Cimenteries CBR in drugi/Komisija, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točka 5030).

310

Z drugačno presojo bi se Komisiji naložilo, da naj v nekaterih primerih ne upošteva bruto prometa, v drugih primerih pa naj ga upošteva, glede na prag, ki bi ga bilo težko uporabiti in bi odprl vrata neskončnim in nerešljivim sporom, skupaj z očitki o diskriminaciji (sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑272/09 P, EU:C:2011:810, točka 53).

311

Tožeča stranka to seveda izpodbija, vendar zgolj trdi, da v okoliščinah obravnavane zadeve ne bi bilo težav z uporabo, ne da bi pojasnila, kako bi se upoštevalo neplačilo provizij, in ne da bi izpodbijala, da bi lahko prišlo do zatrjevanja diskriminacije.

312

Komisija torej ni kršila točke 13 Smernic iz leta 2006, ko je v točki 1190 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je treba upoštevati celoten znesek prodaje, povezane s storitvami tovornega prevoza, ne da bi ga bilo treba razdeliti na njegove sestavne dele.

313

Ta očitek je torej treba zavrniti.

314

Tožeča stranka trdi, da je pristop Komisije v nasprotju z načelom sorazmernosti. Ta pristop naj ne bi odražal gospodarske pomembnosti zadevne kršitve. V poslovnem letu 2004–2005 naj bi namreč prihodki tožeče stranke, povezani z DTG in DTV, predstavljali le „majhen“ odstotek njenih skupnih prihodkov, povezanih s prodajo storitev tovornega prevoza na povezavah EGP‑tretje države za navedeno poslovno leto (približno 12 %).

315

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

316

Spomniti je treba, da načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanja institucij Unije ne prekoračijo tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev zastavljenega legitimnega cilja (sodbi z dne 13. novembra 1990, Fedesa in drugi, C‑331/88, EU:C:1990:391, točka 13, in z dne 12. septembra 2007, Prym in Prym Consumer/Komisija, T‑30/05, neobjavljena, EU:T:2007:267, točka 223).

317

V postopkih, ki jih sproži Komisija za sankcioniranje kršitev pravil o konkurenci, uporaba načela sorazmernosti zahteva, da globe niso čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje teh pravil, in da je znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže in trajanja (glej sodbo z dne 29. februarja 2016, Panalpina World Transport (Holding) in drugi/Komisija, T‑270/12, neobjavljena, EU:T:2016:109, točka 103 in navedena sodna praksa).

318

Komisija mora pri presoji teže kršitve pravil o konkurenci upoštevati številne dejavnike, katerih narava in pomen se razlikujeta glede na vrsto kršitve in posebne okoliščine te kršitve. Med temi dejavniki so lahko, odvisno od primera, količina in vrednost blaga, ki je bilo predmet kršitve, ter velikost in gospodarska moč podjetja in s tem vpliv, ki ga je lahko imelo na trg (sodba z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 96).

319

V skladu s sodno prakso delež celotnega prometa od prodaje proizvodov ali storitev, ki so predmet kršitve, lahko najbolje izraža gospodarsko pomembnost te kršitve (sodba z dne 29. februarja 2016, Panalpina World Transport (Holding) in drugi/Komisija, T‑270/12, neobjavljena, EU:T:2016:109, točka 106).

320

Prednost vrednosti prodaje je tudi ta, da je objektivno merilo, ki ga je enostavno uporabiti. Zaradi tega je za podjetja ravnanje Komisije bolj predvidljivo in jim – s ciljem splošnega odvračanja – omogoča, da ocenijo višino zneska globe, ki se jim lahko naloži, če se odločijo sodelovati pri nezakonitem omejevalnem sporazumu (glej v tem smislu sodbo z dne 29. februarja 2016, Panalpina World Transport (Holding) in drugi/Komisija, T‑270/12, neobjavljena, EU:T:2016:109, točka 159).

321

V točki 6 Smernic iz leta 2006 so ta načela povzeta tako:

„[…] kombinacija vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, in [njenega] trajanja šteje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi. Sklicevanje na ta pokazatelja lahko samo dokaj natančno pokaže red velikosti globe in se ne bi smelo razumeti kot osnova za metodo avtomatskega in aritmetičnega izračuna.“

322

Komisija pa je v točki 1190 obrazložitve izpodbijanega sklepa ravno ugotovila, da je treba upoštevati skupni promet od prodaje storitev tovornega prevoza, in ne le elementov njihove cene, ki so bili konkretno predmet usklajevanja med obtoženimi prevozniki, in sicer dodatne takse.

323

V nasprotju s trditvami tožeče stranke zgolj okoliščina, da so dodatne takse pomenile le „majhen“ odstotek njenih skupnih prihodkov, povezanih s prodajo storitev tovornega prevoza na povezavah EGP‑tretje države za poslovno leto 2004/2005, ne dokazuje, da je bil ta pristop nesorazmeren glede na gospodarsko pomembnost enotne in trajajoče kršitve.

324

Že samo dejstvo, da podjetje prodaja po cenah, za katere je bil določen en sam element ali pa jih je bilo določenih več oziroma so bili ti elementi predmet nezakonite izmenjave informacij, namreč povzroča izkrivljanje konkurence, ki vpliva na celotni upoštevni trg (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2015, LG Display in LG Display Taiwan/Komisija, C‑227/14 P, EU:C:2015:258, točka 62).

325

Glede vpliva enotne in trajajoče kršitve na trg EGP je treba spomniti, da se pri določitvi vrednosti prodaje ne upoštevajo merila, kot je konkretni vpliv kršitve na trg ali povzročena škoda (glej v tem smislu sodbi z dne 29. februarja 2016, UTi Worldwide in drugi/Komisija, T‑264/12, neobjavljena, EU:T:2016:112, točka 259, in z dne 12. julija 2018, Viscas/Komisija, T‑422/14, neobjavljena, EU:T:2018:446, točka 193).

326

Komisija lahko šele v ločeni in poznejši fazi določitve koeficienta teže kršitve, ki je predmet drugega dela tega tožbenega razloga, upošteva tako merilo, odvisno od primera (glej v tem smislu sodbo z dne 29. februarja 2016, Panalpina World Transport (Holding) in drugi/Komisija, T‑270/12, neobjavljena, EU:T:2016:109, točka 94).

327

Iz tega sledi, da lahko pristop, uporabljen v točki 1190 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri katerem se upošteva skupni promet od prodaje storitev tovornega prevoza, prispeva k uresničitvi prvega cilja iz točke 6 Smernic iz leta 2006, in sicer, da ustrezno odraža gospodarsko pomembnost enotne in trajajoče kršitve. Poleg tega tožeča stranka ne dokaže, da je ta pristop lahko prispeval k uresničitvi drugega cilja iz navedene točke, in sicer, da se ustrezno odraža relativna teža vsakega obtoženega prevoznika.

328

V teh okoliščinah tožeča stranka prav tako ne more trditi, da jo je Komisija sankcionirala, kot da bi se sporni omejevalni sporazum prav tako nanašal na tarife. V skladu s splošno metodo, določeno v Smernicah iz leta 2006, se narava kršitve upošteva v poznejši fazi izračuna globe ob določitvi koeficienta teže kršitve, ki se na podlagi točke 20 teh smernic presoja v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera (sodba z dne 29. februarja 2016, Schenker/Komisija, T‑265/12, EU:T:2016:111, točki 296 in 297).

329

Komisija torej ni kršila načela sorazmernosti, ko je v točki 1190 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je treba upoštevati celoten znesek prodaje, povezane storitvami tovornega prevoza, ne da bi ga bilo treba razdeliti na njegove sestavne dele.

330

Ta očitek je torej treba zavrniti, prav tako pa tudi ta del tožbenega razloga v celoti.

331

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti s tem, da je koeficient teže kršitve določila na 16 % in zanjo uporabila dodatni znesek v višini 16 %, čeprav je bil obseg enotne in trajajoče kršitve manjši od tistega, ki se ji očita v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Dodaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje nobene navedbe v zvezi z vplivom te velike omejitve obsega navedene kršitve na izračun zneska globe glede na obseg kršitve, ki je bil ugotovljen v tem obvestilu.

332

Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da je treba ta del razlagati tako, da se nanaša ne le na kršitev načela sorazmernosti, ampak tudi na neobstoj obrazložitve.

333

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

334

V skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 je treba pri določanju višine globe med drugim upoštevati težo kršitve.

335

Točke od 19 do 23 Smernic iz leta 2006 določajo:

„19. Osnovni znesek globe bo povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve.

20. Teža kršitve se bo presodila v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera.

21. Praviloma bo upoštevani delež vrednosti prodaje določen v višini do 30 % vrednosti prodaje.

22. Pri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.

23. Horizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni, štejejo zaradi svoje narave same med najtežje omejitve konkurence. [Z] vidika politike konkurence jih je treba preganjati z visokimi globami. Posledično bo upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu omenjenega razpona.“

336

V skladu s sodno prakso horizontalni sporazum, s katerim se zadevna podjetja ne dogovorijo o skupni cen, temveč o enem njenem elementu, pomeni horizontalni sporazum o določitvi cene v smislu točke 23 Smernic iz leta 2006 in torej spada med najtežje omejitve konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 29. februarja 2016, UTi Worldwide in drugi/Komisija, T‑264/12, neobjavljena, EU:T:2016:112, točki 277 in 278).

337

Iz tega sledi, kot je Komisija opozorila v točki 1208 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da tak sporazum na splošno zasluži koeficient teže kršitve, ki je v zgornjem delu razpona od 0 do 30 % in je določen v točki 21 Smernic iz leta 2006.

338

V skladu s sodno prakso je koeficient teže kršitve, ki je bistveno nižji od zgornje meje tega razpona, zelo ugoden za podjetje, ki je stranka takega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 125) in ga je mogoče utemeljiti celo zgolj na podlagi narave kršitve (glej sodbo z dne 26. septembra 2018, Philips in Philips France/Komisija, C‑98/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:774, točka 103 in navedena sodna praksa).

339

Komisija pa je v točki 1199 obrazložitve izpodbijanega sklepa ravno menila, da se „sporazumi in/ali usklajena ravnanja, na katere se nanaša […] [izpodbijani] sklep, nanašajo na določitev različnih elementov cen“.

340

Komisija je torej v točkah 1199, 1200 in 1208 obrazložitve izpodbijanega sklepa sporno ravnanje upravičeno opredelila kot sporazum ali horizontalno ravnanje na področju cen, čeprav naj ne bi „zajemalo celotne cene za zadevne storitve“.

341

Komisija je zato v točki 1208 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno ugotovila, da so bili sporni sporazumi in ravnanja med najtežjimi omejitvami konkurence in da je zanje treba določiti koeficient teže kršitve „v zgornjem delu razpona“.

342

Koeficient teže kršitve v višini 16 %, ki ga je Komisija uporabila v točki 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa in ki je bistveno nižji od zgornje meje razpona iz točke 21 Smernic iz leta 2006, bi se torej lahko upravičil zgolj na podlagi narave enotne in trajajoče kršitve.

343

Vendar je treba ugotoviti, da se Komisija, kot je razvidno iz točk od 1209 do 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri določitvi koeficienta teže kršitve na 16 % ni oprla zgolj na naravo enotne in trajajoče kršitve. Komisija se je tako v tem sklepu sklicevala na skupne tržne deleže obtoženih prevoznikov na svetovni ravni ter na povezave v EGP in EGP‑tretje države (točka 1209 obrazložitve), na geografski obseg spornega omejevalnega sporazuma (točka 1210 obrazložitve) in na izvajanje spornih sporazumov in ravnanj (točka 1211 obrazložitve).

344

Vendar tožeča stranka ne izpodbija utemeljenosti teh dejavnikov za določitev koeficienta teže kršitve.

345

V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je koeficient teže kršitve v višini 16 % nezakonit.

346

V zvezi z dodatnim zneskom je treba poudariti, da točka 25 Smernic iz leta 2006 določa, da bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje zaradi odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje. V tej točki je pojasnjeno, da bo pri odločitvi, kolikšen delež vrednosti prodaje naj se upošteva v posameznem primeru, Komisija upoštevala več dejavnikov, zlasti tiste iz točke 22 teh smernic. Ti dejavniki so dejavniki, ki jih Komisija upošteva pri določitvi koeficienta teže kršitve in vključujejo naravo kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.

347

Sodišče Unije je iz tega sklepalo, da tudi če Komisija ni navedla posebne obrazložitve v zvezi z deležem vrednosti prodaje, uporabljenim za dodatni znesek, za to zadostuje zgolj napotitev na analizo dejavnikov, uporabljenih za presojo teže (sodba z dne 15. julija 2015, SLM in Ori Martin/Komisija, T‑389/10 in T‑419/10, EU:T:2015:513, točka 264).

348

Komisija je v točki 1219 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da mora „odstotek, ki ga je treba uporabiti za dodatni znesek, znašati 16 %“ glede na „posebne okoliščine zadeve“ in merila, ki so bila uporabljena za določitev koeficienta teže kršitve.

349

Argumenti, ki jih tožeča stranka navaja v zvezi z dodatnim zneskom, pa se prekrivajo s trditvami, ki jih je navedla v zvezi s koeficientom teže kršitve in ki jih je Splošno sodišče že zavrnilo. Teh argumentov torej ni mogoče sprejeti.

350

Argument, ki se nanaša na nezadostno obrazloženo razhajanje med izpodbijanim sklepom in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z določitvijo koeficienta teže kršitve in dodatnega zneska, je neutemeljen tako s pravnega kot dejanskega vidika.

351

Pravno zadostuje ugotovitev, da Komisiji ni treba obrazložiti morebitnih razlik med končno presojo v končnem sklepu in vmesno presojo v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej glej sodbo z dne 27. februarja 2014, InnoLux/Komisija, T‑91/11, EU:T:2014:92, točka 96 in navedena sodna praksa).

352

Dejansko je treba ugotoviti, da je Komisija v točkah od 1567 do 1581 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da namerava zadevnim prevoznikom naložiti globo, ter opredelila glavne dejanske in pravne elemente, ki jih je za to nameravala upoštevati. Nasprotno, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso drugi elementi niso bili potrebni (glej sodbo z dne 19. maja 2010, Wieland‑Werke in drugi/Komisija, T‑11/05, neobjavljena, EU:T:2010:201, točka 129 in navedena sodna praksa), Komisija v njem ni navedla, kateremu deležu vrednosti prodaje je nameravala določiti koeficient teže kršitve in dodatni znesek.

353

Iz tega sledi, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijani sklep nista neskladna glede odstotka, po katerem sta bila določena koeficient teže kršitve in dodatni znesek.

354

Ta del tožbenega razloga in posledično tudi sedmi tožbeni razlog v celoti je treba torej zavrniti.

355

Tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila Smernice iz leta 2006 in načelo varstva legitimnih pričakovanj s tem, da je v vrednost prodaje vključila prihodke iz storitev vstopnega tovornega prevoza, opravljenih za stranke s sedežem zunaj EGP.

356

Po mnenju tožeče stranke je mogoče v vrednost prodaje vključiti samo prodajo, realizirano na ozemlju EGP. Prodajo, realizirano zunaj EGP, naj bi bilo mogoče na podlagi točke 18 Smernic iz leta 2006 upoštevati le v izjemnem primeru, ko „zadevna prodaja podjetja v EGP ne more ustrezno prikazati teže vsakega podjetja pri kršitvi“. Vendar naj te izjemne okoliščine v tem primeru ne bi bile podane in Komisija naj nikakor ne bi trdila, da so bile.

357

Tožeča stranka dodaja, da se pristop Komisije oddaljuje od splošnega pravila iz Uredbe št. 139/2004, v skladu s katerim je treba promet dodeliti kraju, kjer je kupec. V zvezi z uporabo tega načela za prevoz blaga trdi, da je v Prečiščenem obvestilu o pravni pristojnosti pojasnjeno, da so „[p]rimeri, ki zadevajo prevoz blaga, […] drugačni, saj kupec, za katerega se izvaja storitev, ne potuje, temveč se storitev prevoza kupcu opravi na njegovi lokaciji“, tako da je „lokacija kupca […] pomembno merilo za dodelitev prometa“.

358

Tožeča stranka se sklicuje tudi na Odločbo Komisije z dne 28. januarja 2009 v zadevi COMP/39.406 – Cevi za uporabo v pomorstvu, iz katere naj bi izhajalo, da je metoda, uporabljena za to, da se na podlagi Smernic iz leta 2006 določi, kam se promet geografsko dodeli, v skladu s pristopom, opredeljenim v Prečiščenem obvestilu o pristojnosti.

359

Tožeča stranka tudi poudarja, da si vstopne storitve tovornega prevoza v tretji državi konkurirajo za pritegnitev strank, ki so v tej državi in naročajo te storitve. Morebitni učinki enotne in trajajoče kršitve na konkurenco na področju vstopnih storitev tovornega prevoza naj bi se torej občutili v tretjih državah.

360

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

361

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v točki 13 Smernic iz leta 2006 vključitev prometa od blaga ali storitev zadevnega podjetja v vrednost prodaje pogojena s tem, da so bile zadevne prodaje „[…] neposredno ali posredno povezane s kršitvijo v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP“.

362

Točka 13 Smernic iz leta 2006 tako ne omenja niti „dogovorjene prodaje“ niti „zaračunane prodaje“ v EGP, ampak se nanaša le na „realizirano prodajo“ v EGP. Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvijo tožeče stranke, navedena točka ne nasprotuje temu, da Komisija upošteva prodajo, realizirano pri kupcih s sedežem zunaj EGP, prav tako pa ne zahteva, da se upoštevajo dogovorjene ali zaračunane prodaje v EGP. Sicer bi podjetje, udeleženo pri kršitvi, moralo le zagotoviti, da bi se za svoje prodaje dogovorilo s hčerinskimi družbami svojih kupcev zunaj EGP ali tem te storitve zaračunalo, da bi doseglo, da se ta prodaja ne upošteva pri izračunu morebitne globe, ki bi bila zato veliko nižja (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2017, Samsung SDI in Samsung SDI (Malaysia)/Komisija, C‑615/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:190, točka 55).

363

V nasprotju s trditvami tožeče stranke se Komisiji za uporabo točke 13 Smernic iz leta 2006 tudi ni treba odločiti za merila, ki jih je mogoče šteti za pomembna na področju nadzora koncentracij in zlasti tista, ki so opredeljena v obvestilu, navedenem v točki 357 zgoraj. Cilj tega obvestila je namreč podati smernice glede vprašanj pristojnosti, ki se postavljajo v okviru nadzora koncentracij. Komisije torej ne zavezuje glede metode, ki jo mora uporabiti za izračun zneska glob v kartelnih zadevah in ki temelji na lastnih ciljih (sodba z dne 29. februarja 2016, Kühne + Nagel International in drugi/Komisija, T‑254/12, neobjavljena, EU:T:2016:113, točka 252; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. septembra 2015, Samsung SDI in drugi/Komisija, T‑84/13, neobjavljena, EU:T:2015:611, točka 206).

364

V zvezi z razlago pojma „prodaja, realizirana […] znotraj ozemlja EGP“, za katero tožeča stranka meni, da jo je mogoče izpeljati zlasti iz Odločbe Komisije v zadevi COMP/39.406 – Cevi za uporabo v pomorstvu, je dovolj spomniti, da prejšnja praksa odločanja Komisije sama ne pomeni pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence, glede na to, da je ta opredeljen samo v Uredbi št. 17 in Smernicah iz leta 2006 (glej sodbo z dne 9. septembra 2011, Alliance One International/Komisija, T‑25/06, EU:T:2011:442, točka 242 in navedena sodna praksa), in da nikakor ni dokazano, da so okoliščine te zadeve, kot so trgi, proizvodi, države, podjetja in zadevna obdobja, primerljive s tistimi iz obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2012, E.ON Ruhrgas in E.ON/Komisija, T‑360/09, EU:T:2012:332, točka 262 in navedena sodna praksa).

365

Navedeni pojem je treba razlagati ob upoštevanju cilja točke 13 Smernic iz leta 2006. Kot izhaja iz točk 304 in od 319 do 321 zgoraj, je ta cilj, da se za izhodišče za izračun glob vzame znesek, ki odraža zlasti gospodarsko pomembnost kršitve na zadevnem trgu, saj je promet, ustvarjen na podlagi teh proizvodov ali storitev, ki so predmet kršitve, objektivni element, ki pravilno pokaže škodljivost za običajno konkurenco (glej glej sodbo z dne 28. junija 2016, Portugal Telecom/Komisija, T‑208/13, EU:T:2016:368, točka 236 in navedena sodna praksa).

366

Tako mora Komisija, da bi ugotovila, ali je bila prodaja „realizirana […] znotraj ozemlja EGP“ v smislu točke 13 Smernic iz leta 2006, izbrati merilo, ki odraža resnično stanje trga, ki mora biti tako, da se čim bolje ugotovijo posledice omejevalnega sporazuma za konkurenco v EGP.

367

Komisija je v točkah 1186 in 1197 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je pri izračunu vrednosti prodaje upoštevala promet od prodaje storitev tovornega prevoza na povezavah v EGP, povezavah Unija‑tretje države, povezavah Unija‑Švica in povezavah EGP brez povezav Unija‑tretje države. Kot je razvidno iz točke 1194 obrazložitve tega sklepa, je prodaja, povezana s povezavami Unija‑tretje države in EGP brez povezav Unija‑tretje države, zajemala hkrati prodajo izstopnih storitev tovornega prevoza in vstopnih storitev tovornega prevoza.

368

Komisija se je v isti točki, da bi upravičila vključitev prometa od prodaje teh storitev v vrednost prodaje, sklicevala na nujnost upoštevanja njihovih „posebnosti“. Tako je zlasti ugotovila, da se enotna in trajajoča kršitev nanaša na navedene storitve in da so „protikonkurenčni dogovori lahko negativno vplivali na notranji trg v zvezi z njimi“.

369

Kot je razvidno iz točk od 77 do 165 zgoraj in v nasprotju s trditvami tožeče stranke, pa je bilo predvidljivo, da bi enotna in trajajoča kršitev, tudi v delu, v katerem se je nanašala na vstopne povezave, imela znatne in takojšnje učinke na notranjem trgu ali v EGP in bi tako lahko škodila običajni konkurenci na ozemlju EGP. Komisija je v točkah 1194 in 1241 obrazložitve izpodbijanega sklepa vseeno priznala, da je del „škode“, ki izvira iz spornih ravnanj v zvezi s povezavami EGP‑tretje države, lahko nastal zunaj EGP. Prav tako je poudarila, da je bil del teh storitev opravljen zunaj EGP. Zato se je oprla na točko 37 Smernic iz leta 2006 in je za povezave EGP‑tretje države obtoženim prevoznikom priznala 50‑odstotno znižanje osnovnega zneska globe, katerega utemeljenosti tožeča stranka ne izpodbija.

370

Če bi se v teh okoliščinah štelo, da Komisija v vrednost prodaje ni smela vključiti 50 % prometa, ustvarjenega v zvezi s temi povezavami, bi to pomenilo, da se ji prepove, da pri izračunu zneska globe upošteva prodajo, ki spada v obseg enotne in trajajoče kršitve in ki je lahko škodila konkurenci v EGP.

371

Iz tega sledi, da je Komisija lahko uporabila 50 % prometa, ustvarjenega v zvezi s povezavami EGP‑tretje države, kot objektivni element, ki pravilno kaže na škodljivost udeležbe tožeče stranke pri spornem omejevalnem sporazumu za konkurenco, če je ta promet rezultat prodaje, ki je povezana z EGP (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, InnoLux/Komisija, T‑91/11, EU:T:2014:92, točka 47).

372

Taka povezava pa v obravnavani zadevi obstaja v zvezi z vstopnimi povezavami, saj se, kot je razvidno iz točk 1194 in 1241 obrazložitve izpodbijanega sklepa in kot trdi Komisija v svojih pisanjih, vstopne storitve tovornega prevoza delno opravljajo v EGP. Kot je bilo namreč navedeno v točki 111 zgoraj, je namen navedenih storitev ravno omogočiti prevoz blaga iz tretjih držav v EGP. Kot pravilno poudarja Komisija, se po definiciji „fizično“ delno opravljajo v EGP, kjer poteka del prevoza tega blaga in kjer pristane tovorno letalo.

373

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija utemeljeno menila, da je bila prodaja vstopnih storitev tovornega prevoza opravljena v EGP v smislu točke 13 Smernic iz leta 2006. Zato je točka 18 teh smernic, ki ni bila uporabljena v izpodbijanem sklepu in za katero tožeča stranka priznava, da se v obravnavani zadevi ne uporabi, brezpredmetna.

374

Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti in ugotoviti, da je Komisija prodajo vstopnih storitev tovornega prevoza upravičeno vključila v vrednost prodaje, ne da bi kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj.

375

Tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je splošno znižanje za 15 % določila na prenizko raven, kršila načelo sorazmernosti.

376

Prvič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni dovolj upoštevala japonske ureditve. ASA, ki urejajo povezave med Japonsko na eni strani ter Francijo, Nemčijo, Italijo in Nizozemsko na drugi strani, naj bi vsebovali vse določbe, ki od imenovanih prevoznikov zahtevajo, da med seboj sklepajo sporazume o tarifah. Poleg tega naj bi bilo z japonskim zakonom lokalnim in tujim družbam naloženo, da zaprosijo za soglasje japonskega urada za civilno letalstvo (JUCL) v zvezi z določitvijo tarif ali taks, ki jih uporabljajo za storitve tovornega prevoza za lete z Japonske ali na Japonsko, sicer jim grozi kazen. Tako odobreni sporazumi naj bi načeloma imeli imuniteto z vidika japonskega konkurenčnega prava. Tožeča stranka tako trdi, da jo je ta ureditev močno spodbudila k usklajevanju z drugimi prevozniki in da bi ji Komisija zato morala odobriti znižanje zneska globe za več kot 15 %.

377

Drugič, tožeča stranka se sklicuje na odločbi, v katerih je Komisija zadevnim podjetjem odobrila znižanje zneska globe, ki jim je bila naložena, za 30 ali 40 %, ker jih je upoštevna ureditev spodbudila k sklepanju protikonkurenčnih sporazumov.

378

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

379

V zvezi s tem je treba opozoriti, da točka 27 Smernic iz leta 2006 določa, da lahko Komisija pri določitvi zneska globe upošteva okoliščine, ki pripeljejo do zvišanja ali znižanja osnovnega zneska, na podlagi splošne presoje ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.

380

Točka 29 Smernic iz leta 2006 določa, da se osnovni znesek globe lahko zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine. V tej točki je primeroma in neizčrpno navedenih pet vrst olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo, med katerimi je dovoljevanje ali spodbujanje zadevnega protikonkurenčnega ravnanja javnih organov ali zakonodaje.

381

Komisija je v točki 1263 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da nobena ureditev od obtoženih prevoznikov ni zahtevala, naj se uskladijo glede tarif. Vendar je v točkah 1264 in 1265 tega sklepa menila, da so nekatere ureditve, med drugim na Japonskem, lahko obtožene prevoznike spodbudile k protikonkurenčnemu ravnanju, in jim je zato osnovni znesek globe znižala za 15 % v skladu s točko 29 Smernic iz leta 2006.

382

Tožeča stranka pa v svojih pisanjih trdi le, da so jo ASA in zakonske določbe, ki se uporabljajo na Japonskem, lahko spodbudili k usklajevanju z drugimi prevozniki. Nasprotno pa se ne sklicuje na noben pravni ali dejanski element, ki naj ga Komisija ne bi upoštevala v izpodbijanem sklepu in ki bi podprl očitek, da splošno znižanje za 15 % ni zadostno. Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka ni dokazala nezadostnosti tega znižanja in posledično kršitve načela sorazmernosti.

383

Poleg tega je treba utemeljitev tožeče stranke zavrniti, tudi če se domneva, da namerava tožeča stranka s svojimi trditvami, da so ASA, sklenjeni z Japonsko, „zahtevali“ usklajevanje cen med navedenimi prevozniki, ovreči analizo Komisije v točki 1263 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero so navedeni ASA zgolj spodbudili ali olajšali protikonkurenčna ravnanja. Prvič, ugotoviti je treba, da so ASA bodisi spodbujali sporno ravnanje na povezavah EGP‑Japonska in da je v tem primeru znižanje zneska globe mogoče upravičiti na podlagi točke 29 Smernic iz leta 2006, bodisi so to ravnanje zahtevali, v tem primeru pa ni mogoče ugotoviti nobene kršitve pravil konkurence niti ni mogoče naložiti nobene sankcije iz naslova tega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 1997, Komisija in Francija/Ladbroke Racing, C‑359/95 P in C‑379/95 P, EU:C:1997:531, točka 33 in navedena sodna praksa).

384

Vendar če tožeča stranka v okviru tega dela v bistvu trdi, da so ASA, sklenjeni z Japonsko, zahtevali usklajevanje, je treba njeno utemeljitev zavrniti kot brezpredmetno, ker tudi če bi se štela za utemeljeno, bi šlo za napako pri ugotovitvi kršitve, ne pa pri uporabi točke 29 Smernic iz leta 2006, za katero gre v tem delu tožbenega razloga.

385

Poleg tega tožeča stranka v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi ni pojasnila, ali se sklicuje na prisilo ali zgolj spodbujanje. Tako je navedla, da je upoštevna ureditev „zahteva[la] usklajevanje“, da je „obstaja[la] spodbuda“ in nazadnje da je obstajal „sistem, katerega namen je bil spodbuditi ljudi k spoštovanju te ali one določbe“.

386

Drugič, vsekakor je treba navesti, da utemeljitev tožeče stranke izhaja iz napačne analize zadevnih ASA. Upoštevna klavzula teh ASA določa, da je treba, „če je le mogoče“, doseči dogovor na ravni IATA, kar pa ne dokazuje obstoja obveznosti. Ista klavzula določa, da se, če dogovor ne bi bil mogoč, tarife, ki jih je treba uporabiti „za vsako povezavo“, določijo sporazumno „med zadevnimi družbami“. Nasprotno pa navedene klavzule ni mogoče razlagati v smislu, da zahteva večstranske razprave o tarifah, ki veljajo za različne povezave.

387

Glede sklicevanj na prejšnje odločitve Komisije, zadostuje spomniti, da le dejstvo, da je Komisija v svoji predhodni praksi odločanja priznala določeno stopnjo znižanja za določeno ravnanje, ne pomeni, da mora v okviru poznejšega upravnega postopka pri presoji podobnega ravnanja dodeliti enako znižanje (glej sodbo z dne 6. maja 2009, KME Germany in drugi/Komisija, T‑127/04, EU:T:2009:142, točka 140 in navedena sodna praksa). Tožeča stranka se zato ne more sklicevati na znižanje glob, priznano v teh v drugih zadevah.

388

V delu, v katerem tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj se izreče o primernosti splošnega znižanja 15 %, zadostuje poudariti, da to znižanje spada v neomejeno pristojnost in ga je torej treba izvesti v tem okviru (glej točko 448 spodaj).

389

Iz navedenega izhaja, da deveti tožbeni razlog ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.

390

Tožeča stranka trdi, da ji Komisija neupravičeno ni odobrila znižanja osnovnega zneska globe za 10 %, ki ga je odobrila družbam Air Canada, Latam, SAS in Qantas zaradi omejene udeležbe teh prevoznikov pri enotni in trajajoči kršitvi. Meni, da je v enakem položaju kot ti prevozniki in da je Komisija s tem, ko ji ni odobrila znižanja, ravnala diskriminatorno.

391

Tožeča stranka tako trdi, da je delovala na obrobju kršitve, opisane v izpodbijanem sklepu, in da je imela pasivne in omejene stike v zvezi z omejenim številom povezav. Vloga družb SAS in Qantas v spornem omejevalnem sporazumu naj bi bila zelo podobna njeni.

392

Poleg tega tožeča stranka trdi, da zagotovo ni bila bolj vpletena v neplačila provizij kot družbi SAS ali Qantas, kar po njenem mnenju potrjuje veriga elektronskih sporočil družbe Qantas v zvezi s plačilom provizije od dodatnih taks.

393

Po mnenju tožeče stranke to, kako Komisija razlikuje med njo in tema dvema prevoznikoma, ni objektivno utemeljeno in vsekakor ni zadostno obrazloženo. Poleg tega naj ne bi posebej preučila njenega položaja glede na točko 29 Smernic iz leta 2006.

394

Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke.

395

V zvezi s tem je treba spomniti, da točka 29 Smernic iz leta 2006 med vrstami olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo za znižanje osnovnega zneska globe, navaja bistveno omejenost udeležbe zadevnega podjetja pri kršitvi.

396

Najprej, glede kritike tožeče stranke v zvezi s tem, da se zanjo ni uporabilo merilo bistveno omejene udeležbe, omenjene v točki 29 Smernic iz leta 2006, je treba spomniti, da je merilo bistveno omejene udeležbe strožje od merila, ki se nanaša na vlogo „sledi svojemu vodji“ ali na izključno pasivno vlogo obtoženega podjetja: izraža odločitev Komisije, da s tem, da Smernice iz leta 1998, navedene v točki 302 zgoraj, nadomesti s Smernicami iz leta 2006, ne „spodbuja“ več pasivnega ravnanja udeležencev pri kršitvi pravil konkurence (sodba z dne 12. julija 2018, Sumitomo Electric Industries in J‑Power Systems/Komisija, T‑450/14, neobjavljena, EU:T:2018:455, točka 114).

397

Uporaba merila bistveno omejene udeležbe predpostavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji, med katerimi si nekateri z merilom izključno pasivne vloge delijo iste dejavnike presoje: za to gre zlasti v primeru pogostosti sodelovanja na sestankih v primerjavi z drugimi člani omejevalnega sporazuma ali pri tem, kako drugi udeleženci omejevalnega sporazuma vidijo vlogo, ki jo je imelo zadevno podjetje pri tem sporazumu (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 2014, Eni/Komisija, T‑558/08, EU:T:2014:1080, točki 190 in 191, in z dne 12. julija 2018, Sumitomo Electric Industries in J‑Power Systems/Komisija, T‑450/14, neobjavljena, EU:T:2018:455, točke od 117 do 119).

398

Komisija pa je v točki 1257 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da tožeča stranka ni imela pasivne ali manjše vloge pri enotni in trajajoči kršitvi niti ni bila njena udeležba pri kršitvi bistveno omejena. V tem sklepu se je v zvezi s tem oprla, prvič, na pogostost in naravo stikov, ki jih je tožeča stranka imela z drugimi prevozniki ves čas trajanja kršitve (točka 1253 obrazložitve), in drugič, na to, da tožeča stranka ni navedla nobenega dokaza, da ni imela protikonkurenčnega namena (točka 1254 obrazložitve). Zato se je odločila, da tožeči stranki ne prizna znižanja osnovnega zneska globe iz tega naslova.

399

Zato ni dokazano, da je Komisija storila napako, ko tožeči stranki ni priznala olajševalne okoliščine v zvezi z bistveno omejeno udeležbo pri enotni in trajajoči kršitvi.

400

Tudi ob predpostavki, da se tožeča stranka sklicuje tudi na druge primere olajševalnih okoliščin iz točke 29 Smernic iz leta 2006, se ne sklicuje na nobeno točno določeno in a fortiori ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi upravičevala, da se ji na tej podlagi prizna znižanje globe. Ker za utemeljitev teh trditev ni konkretnih dokazov, jih mora Sodišče prve stopnje zavrniti.

401

Dalje, glede domnevnega diskriminatornega obravnavanja tožeče stranke v primerjavi s prevozniki, ki so bili deležni 10‑odstotnega znižanja osnovnega zneska globe, je treba spomniti, da je Komisija v točkah 1258 in 1259 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da so bile družbe Latam, Air Canada in SAS le omejeno udeležene pri enotni in trajajoči kršitvi, ker so delovale na obrobju spornega omejevalnega sporazuma, ker so vzdrževale omejene stike z drugimi prevozniki in niso sodelovale pri vseh sestavnih delih kršitve. Zato jim je priznala znižanje osnovnega zneska globe za 10 %. V Sklepu z dne 9. novembra 2010 je prav tako iz istega naslova in iz istih razlogov tako znižanje priznala družbi Qantas. Nasprotno pa ni menila, da je treba ugotoviti omejeno udeležbo tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi in ji zato ni priznala znižanja osnovnega zneska globe iz tega naslova.

402

Splošno sodišče je v točki 399 zgoraj odločilo, da ni bilo dokazano, da je tožeča stranka imela pasivno vlogo pri enotni in trajajoči kršitvi ali da je bila pri njej bistveno manj udeležena. V teh okoliščinah bi se tožeča stranka, če bi dokazala, da je bila v primerljivem položaju s prevozniki, ki so bili upravičeni do 10‑odstotnega znižanja osnovnega zneska globe, v bistvu sklicevala na nezakonitosti, storjene pri določitvi zneska globe, naložene tem drugim prevoznikom, česar pa ne more storiti (glej točko 289 zgoraj).

403

Vsekakor je treba v okviru tega tožbenega razloga ugotoviti, da položaj tožeče stranke ni bil primerljiv s položajem drugih prevoznikov iz točke 401 zgoraj za namene uporabe olajševalne okoliščine omejene udeležbe pri kršitvi.

404

Poudariti je namreč treba, da je tožeča stranka drugače kot ti prevozniki sodelovala neposredno pri treh sestavnih delih enotne in trajajoče kršitve (točke od 881 do 883 obrazložitve izpodbijanega sklepa), česar ne izpodbija. Z vidika njenega prispevka k teži spornega omejevalnega sporazuma pa je dejstvo, da se ugotovi odgovornost podjetja za nekatere sestavne dele enotne in trajajoče kršitve glede na njegovo neposredno vpletenost v sporno ravnanje, upoštevna okoliščina, na podlagi katere je mogoče njegov položaj razlikovati od položaja podjetij, ki se štejejo za odgovorna le zaradi njihove domnevne ali dokazane seznanjenosti s tem ravnanjem.

405

Poleg tega v nasprotju s tem, kar tožeča stranka trdi posebej v zvezi z družbama SAS in Qantas, dokazi v spisu potrjujejo raven vpletenosti prve v neplačilo provizij, ki ni primerljiva z ravnjo vpletenosti zadnjih dveh podjetij. Kot je namreč razvidno iz izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka sodelovala pri več večstranskih pogovorih o tem delu enotne in trajajoče kršitve v okviru ACCS v Švici (točki 692 in 693 obrazložitve) in Italiji v okviru Italian Board of Airline Representatives (italijanski odbor predstavnikov letalskih prevoznikov, v nadaljevanju: IBAR) (točka 694 obrazložitve) v prostorih družbe Lufthansa v Italiji (točka 695 obrazložitve) in v Milanu (točka 696 obrazložitve). Ta položaj se najprej razlikuje od položaja družbe Qantas, v zvezi s katero naj bi samo dvostranska izmenjava z družbo British Airways po potrebi podprla ugotovitev njene vpletenosti v ta sestavni del kršitve (točka 685 obrazložitve). Ta položaj se nato razlikuje od položaja družbe SAS. V zvezi s tem v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dejstvo, da je družba SAS članica ACCS, ni pomembno, ker se ne zatrjuje, da je sodelovala pri zadevnih izmenjavah, omenjenih v točkah 692 in 693 obrazložitve tega sklepa. Tožeča stranka prav tako navaja dva večstranska stika, omenjena v točki 503 oziroma 686 obrazložitve navedenega sklepa, pri katerih sta sodelovali tako družba SAS kot tožeča stranka. Tožeča stranka pa po eni strani napačno navaja, da se je Komisija pri dokazovanju njene udeležbe pri neplačilu provizij oprla na prvega, saj se je ta dokaz uporabil le za del v zvezi z DTG. Po drugi strani, čeprav je res, da je bila družba SAS vpletena v izmenjavo iz točke 686 obrazložitve istega sklepa, je treba ta stik obravnavati glede na druge stike, v katere je bila vpletena tožeča stranka in na katere je bilo ravnokar opozorjeno. Ti stiki so namreč še vedno številnejši in se bolj razlikujejo od stikov, v katere je bila vpletena družbo SAS, sploh če se upoštevajo še stiki, na katere se sklicuje tožeča stranka v spisu, vendar niso navedeni v zadevnem sklepu in v okviru katerih naj bi družba SAS skupaj z več konkurenčnimi prevozniki razpravljala o zahtevi špediterja v zvezi s pridobitvijo provizije od dodatnih taks.

406

Poleg tega je Komisija prav tako glede omejenih stikov z drugimi prevozniki menila, da je bila družba SAS bolj omejeno udeležena pri kršitvi, kot je razvidno iz točke 401 zgoraj. Tožeča stranka pa ni predložila dokazov, s katerimi bi lahko ovrgla ugotovitev, da je bila vpletena v več stikov z več prevozniki.

407

Iz tega sledi, da se položaj tožeče stranke razlikuje od položaja prevoznikov, ki jim je bilo odobreno znižanje zaradi njihove omejene udeležbe pri enotni in trajajoči kršitvi, zato se nima pravice pritoževati zaradi diskriminatornega obravnavanja. Zato je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da objektivna utemeljenost uporabljenega razlikovanja ni bila dovolj obrazložena, ker temelji na napačni predpostavki, da je bil njen položaj primerljiv s položajem drugih zadevnih prevoznikov.

408

Nazadnje, tožeča stranka želi z očitkom, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, v bistvu uveljavljati nesorazmernost globe glede na njeno domnevno omejeno udeležbo.

409

V obravnavani zadevi je bila tožeča stranka, kot je najprej razvidno iz izpodbijanega sklepa, neposredno vpletena v tri sestavne dele enotne in trajajoče kršitve (glej točki 404 in 405 zgoraj). Te ugotovitve ne omaje njena trditev, da je bil namen njene udeležbe pri sestavnem delu navedene kršitve, ki se nanaša na neplačilo provizij, le odzvati se na usklajena prizadevanja špediterjev in da njen cilj ni bilo usklajevanje cen. Ugotoviti je namreč treba, da ta trditev temelji na dveh napačnih premisah, ena je pravna in druga dejanska.

410

Res je, da iz točk od 675 do 702 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki vključujejo točke, ki so navedene konkretno proti tožeči stranki, dejansko izhaja, da je bilo vprašanje plačila provizij predmet različnih pravnih razlag prevoznikov in špediterjev. Vendar obtoženi prevozniki niso zgolj opredelili skupnega stališča v zvezi s tem, zato da bi ga usklajeno zastopali pred pristojnimi sodišči ali se zanj kolektivno zavzemali pred javnimi organi in drugimi poklicnimi združenji. Nasprotno, obtoženi prevozniki so se usklajeno dogovorili – večstransko – da se s špediterji ne bodo pogajali o plačilu provizij in jim ne bodo priznali popustov na dodatne takse. Tako se je Komisija v točki 695 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevala na elektronsko pošto z dne 19. maja 2005, v kateri je regionalni poslovodja družbe Swiss v Italiji navedel, da so „vsi [udeleženci sestanka, ki je potekal 12. maja 2005,] potrdili [svojo] voljo, da ne sprejmejo plačila DTG/DTV“. V točki 696 obrazložitve izpodbijanega sklepa je omenjena interna elektronska pošta z dne 14. julija 2005, v kateri CPA navaja, da so „vsi [udeleženci sestanka, ki je potekal včeraj zvečer, med katerimi je bila tožeča stranka,] ponovno potrdili svoj trdni namen, da ne sprejmejo pogajanj v zvezi“ s plačilom provizij. Prav tako je v točki 700 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija omenila interno elektronsko pošto, v katerem je zaposleni družbe Cargolux obvestil glavno upravo o sestanku „z vsemi [prevozniki], ki poslujejo na [barcelonskem] letališču“ in je navedel, da „je splošno mnenje, da ne bi smeli plačati provizij od dodatnih dajatev“.

411

Prav tako iz izpodbijanega sklepa izhaja, da si je več prevoznikov izmenjalo informacije – dvostransko – da bi si medsebojno zagotovili, da bodo še naprej vztrajali pri neplačilu provizij, o čemer so se pred tem dogovorili. Točka 688 tega sklepa kot ponazoritev opiše telefonski pogovor z dne 9. februarja 2006, med katerim je družba Lufthansa vprašala osebo AF, ali ostaja njeno stališče glede neplačila provizij nespremenjeno.

412

S pravnega vidika je treba v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da neplačilo provizij pomeni legitimen odziv na domnevno nezakonito ravnanje špediterjev, spomniti, da se neko podjetje ne more sklicevati na ravnanje drugih podjetij, tudi če je nezakonito ali nelojalno, da bi upravičilo kršitev pravil konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija, T‑50/00, EU:T:2004:220, točka 333, in z dne 12. julija 2018, LS Cable & System/Komisija, T‑439/14, neobjavljena, EU:T:2018:451, točka 53).

413

Spoštovanje pravnih predpisov morajo namreč zagotoviti javni organi, in ne podjetja ali zasebna združenja podjetij (sodba z dne 7. februarja 2013, Slovenská sporiteľňa, C‑68/12, EU:C:2013:71, točka 20). Podjetja ne smejo vzeti pravice v svoje roke in namesto teh organov sankcionirati morebitnih kršitev konkurenčnega prava Evropske unije in z ukrepi, ki jih sprejmejo na lastno pobudo, ovirati konkurenco na notranjem trgu. To velja še toliko bolj, če obstajajo pravna sredstva, s katerimi lahko uveljavljajo svoje pravice pred temi organi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 1991, Hilti/Komisija, T‑30/89, EU:T:1991:70, točki 117 in 118).

414

Vendar v tej zadevi tožeča stranka niti ne dokaže niti ne zatrjuje, da takih pravnih sredstev ni bilo.

415

Drugič, kot pravilno poudarja Komisija, niti števila protikonkurenčnih stikov, ki jih je ugotovila v izpodbijanem sklepu in v katerih je sodelovala tožeča stranka ter jih je bilo skoraj 75, niti števila drugih prevoznikov, vpletenih v navedene stike, torej vseh devet obtoženih prevoznikov, ni mogoče opredeliti kot omejenega po številu niti po intenzivnosti.

416

Tretjič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, pri njeni udeležbi v spornem omejevalnem sporazumu v bistvu ni šlo za pasivno sprejemanje sporočil drugih prevoznikov. Zadostuje namreč navesti, da so v izpodbijanem sklepu omenjeni številni sestanki ter dvostranski in večstranski pogovori, ki presegajo zgolj posredovanje sporočil o tarifah po elektronski pošti (glej točke od 762 do 764 obrazložitve).

417

Iz tega je razvidno, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

418

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba drugemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi. Zato je treba člen 1(1)(h) in (4)(h) izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen.

419

Vendar ni mogoče šteti, da je zaradi te nezakonitosti izpodbijani sklep ničen v celoti. Čeprav je Komisija kršila pravila zastaranja, ko je tožečo stranko sankcionirala za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica, je treba namreč ugotoviti, da tožeča stranka s to tožbo ni dokazala, da je Komisija storila napako, ko je ugotovila, da je bila tožeča stranka udeležena pri kršitvi.

420

V preostalem je treba predlog za razglasitev ničnosti zavrniti.

421

Tožeča stranka v utemeljitev svojega predloga za znižanje globe, ki ji je bila naložena, navaja en sam tožbeni razlog. Ta tožbeni razlog se nanaša na neustreznost zneska te globe in je razdeljen na enajst argumentov.

422

Prvi štirje argumenti, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev tega tožbenega predloga, se v bistvu nanašajo na izračun vrednosti prodaje:

423

Peti in šesti argument, ki ju tožeča stranka navaja v podporo tega tožbenega predloga, se v bistvu nanašata na koeficient teže kršitve in dodatni znesek:

424

Sedmi, osmi, deveti, deseti in enajsti argument, ki jih tožeča stranka navaja v podporo tega tožbenega predloga, se v bistvu nanašajo na prilagoditve osnovnega zneska:

425

Komisija predlaga, naj se tožbeni predlog tožeče stranke zavrne in naj se ji odvzame ugodnost splošnega znižanja za 50 % in splošnega znižanja za 15 %, če bi Splošno sodišče presodilo, da prometa od prodaje vstopnih storitev tovornega prevoza ni mogoče vključiti v vrednost prodaje.

426

V konkurenčnem pravu Unije je nadzor zakonitosti dopolnjen z neomejeno sodno pristojnostjo, ki je v skladu s členom 261 PDEU sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču Unije omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej sodbo z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 63 in navedena sodna praksa).

427

To izvajanje na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 pomeni, da je treba za vsako sankcionirano podjetje upoštevati težo in trajanje zadevne kršitve ob spoštovanju predvsem načel obrazložitve, sorazmernosti, individualizacije sankcij in enakega obravnavanja, in ne da bi bilo sodišče Unije vezano na okvirna pravila, ki jih je Komisija določila v svojih smernicah (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 90. Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti iz člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003 ne pomeni enako kot nadzor po uradni dolžnosti ter da je postopek pred sodišči Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora torej razloge zoper sporni sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (sodba z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 64).

428

Torej mora tožeča stranka opredeliti tiste elemente izpodbijanega sklepa, ki jih prereka, da v zvezi s tem oblikuje razloge in predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče resno sklepati, da so ti razlogi utemeljeni (sodba z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 65).

429

Sodišče Unije mora za izpolnitev zahtev sodnega nadzora globe v okviru neomejene pristojnosti v smislu člena 47 Listine pri izvajanju pooblastil iz členov 261 in 263 PDEU preučiti vsak očitek, pravni ali dejanski, s katerim se skuša dokazati, da znesek globe ni primeren teži in trajanju kršitve (glej sodbo z dne 18. decembra 2014, Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker‑Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 75 in navedena sodna praksa; sodba z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch Austria/Komisija, C‑626/13 P, EU:C:2017:54, točka 82).

430

Nazadnje je naloga sodišča Unije, da pri določitvi zneska globe samo presoja okoliščine zadeve in vrsto zadevne kršitve (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 89) in da upošteva vse dejanske okoliščine (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 86), vključno z, odvisno od primera, dodatnimi informacijami, ki niso omenjene v sklepu Komisije, s katerim se nalaga globa (glej v tem smislu sodbi z dne 16. novembra 2000, Stora Kopparbergs Bergslags/Komisija, C‑286/98 P, EU:C:2000:630, točka 57, in z dne 12. julija 2011, Fuji Electric/Komisija, T‑132/07, EU:T:2011:344, točka 209).

431

V obravnavanem primeru mora Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti glede na trditve, ki sta jih navedli stranki v utemeljitev tega tožbenega predloga, določiti znesek globe, ki se mu zdi najprimernejši, zlasti glede na ugotovitve, do katerih je prišlo v okviru preizkusa tožbenih razlogov, navedenih v podporo predlogu za razglasitev ničnosti, in razloga, ki ga je preizkusilo po uradni dolžnosti, ter ob upoštevanju vseh pomembnih dejanskih okoliščin.

432

Splošno sodišče meni, da za določitev zneska globe, ki se naloži tožeči stranki, ni primerno odstopiti od metode izračuna, ki jo je uporabila Komisija v izpodbijanem sklepu in za katero ni predhodno ugotovilo, da je nezakonita, kot izhaja iz preizkusa sedmega, osmega, deveta in desetega tožbenega razloga zgoraj. Čeprav mora sodišče v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti v zvezi s tem samo presojati okoliščine obravnavanega primera in vrsto zadevne kršitve, da bi določilo znesek globe, pa izvajanje neomejene pristojnosti pri določanju zneska naloženih glob ne sme povzročati diskriminacije med podjetji, ki so bila udeležena pri sporazumu ali usklajenem ravnanju, ki je v nasprotju s členom 101 PDEU, členom 53 Sporazuma EGP in členom 8 Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu. Zato lahko praviloma usmeritve, ki jih je mogoče razbrati iz Smernic, sodišča Unije vodijo pri izvajanju navedene pristojnosti, če je Komisija Smernice uporabila za izračun glob, ki jih je naložila drugim podjetjem, sankcioniranim s sklepom, o katerem odločajo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 80 in navedena sodna praksa).

433

V teh okoliščinah je treba najprej navesti, da je skupna vrednost prodaje, ki jo je tožeča stranka realizirala leta 2005, znašala 259.640.939 EUR. Ta vrednost ne vključuje nobenega prihodka, ustvarjenega v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑Švica, za katere je Splošno sodišče v točkah od 166 do 190 zgoraj odločilo, da ne spadajo v obseg enotne in trajajoče kršitve. Iz odgovorov tožeče stranke na ukrepe procesnega vodstva Splošnega sodišča namreč izhaja, da v letu 2005 ni ustvarila nobenega prometa na teh progah.

434

V zvezi s prvim argumentom, navedenim v podporo temu tožbenemu predlogu in ki se nanaša na zastaranje, je treba ugotoviti, da se nanaša na drugi del prvega tožbenega razloga. Splošno sodišče je temu tožbenemu razlogu ugodilo v točkah od 193 do 224 zgoraj in posledično člen 1(1)(h) in (4)(h) izpodbijanega sklepa razglasilo za ničen. Ta odstavka se nanašata na povezave v EGP oziroma povezave Unija‑Švica. Tožeča stranka pa leta 2005 ni ustvarila nobenega prometa na teh povezavah. Ta argument je torej treba zavrniti.

435

V zvezi z drugim in tretjim argumentom, ki se nanašata na vključitev prometa, ustvarjenega s prodajo vstopnih storitev tovornega prevoza, v vrednost prodaje, je treba ugotoviti, da se nanaša na peti in osmi tožbeni razlog, navedena v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti. Splošno sodišče pa je ta tožbeni razlog preučilo in zavrnilo v točkah od 77 do 165 ter točkah od 355 do 374 zgoraj, in na podlagi ničesar v utemeljitvi tega razloga ni mogoče šteti, da bi lahko vključitev prometa od prodaje vstopnih storitev tovornega prevoza v vrednost prodaje pripeljala do ugotovitve neustrezne vrednosti prodaje. Nasprotno, izključitev prometa od prodaje vstopnih storitev tovornega prevoza iz vrednosti prodaje bi preprečevala, da bi se tožeči stranki naložila globa, ki bi primerno prikazala škodljiv vpliv njene udeležbe v spornem omejevalnem sporazumu na običajno konkurenco (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2016, Portugal Telecom/Komisija, T‑208/13, EU:T:2016:368, točka 236).

436

Glede četrtega argumenta, navedenega v podporo tega predloga, ki se v bistvu nanaša na vključitev celotne cene storitev tovornega prevoza v vrednost prodaje, je treba poudariti, da se nanaša na prvi del sedmega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti. Splošno sodišče pa je ta del zavrnilo v točkah od 300 do 330 zgoraj in na podlagi ničesar v utemeljitvi tožeče stranke v njegovo podporo ni mogoče šteti, da bi vključitev celotne cene storitev tovornega prevoza v vrednost prodaje lahko pripeljala do ugotovitve neustrezne vrednosti prodaje. Nasprotno, z izključitvijo elementov cene storitev tovornega prevoza, razen dodatnih taks, iz vrednosti prodaje bi se umetno zmanjšala gospodarska pomembnost enotne in trajajoče kršitve.

437

Nato je treba poudariti, da si iz razlogov, navedenih v točkah od 1198 do 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa, enotna in trajajoča kršitev zasluži koeficient teže kršitve v višini 16 %.

438

Peti in šesti argument ne dokazujeta nasprotnega. Peti argument namreč temelji na predpostavi, da Splošno sodišče sprejme tožbeni razlog, ki se preizkusi po uradni dolžnosti. Ker je bil ta razlog zavrnjen, je treba zavrniti peti argument.

439

V zvezi z neobstojem pomembnih učinkov enotne in trajajoče kršitve na konkurenco, kot je navedeno v šestem argumentu, je dovolj spomniti, da zneska globe ni mogoče šteti za neprimernega zgolj zato, ker ne odraža gospodarske škode, ki je bila povzročena ali bi lahko bila povzročena z zatrjevano kršitvijo (sodba z dne 29. februarja 2016, Schenker/Komisija, T‑265/12, EU:T:2016:111, točka 287). Ta argument torej ne utemeljuje znižanja koeficienta teže kršitve.

440

V zvezi z argumentom, navedenim v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga, v skladu s katerim bi razglasitev ničnosti člena 1(1)(h) in (4)(h) izpodbijanega sklepa upravičila znižanje koeficienta teže kršitve, je treba navesti, da se ta koeficient ne nanaša na enotno in trajajočo kršitev kot tako, temveč na stopnjo udeležbe tožeče stranke pri tej kršitvi. V skladu s sodno prakso je to razglasitev ničnosti torej mogoče upoštevati bolj kot olajševalno okoliščino kot pa na stopnji določitve koeficienta teže kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Roca/Komisija, C‑638/13 P, EU:C:2017:53, točka 67 in navedena sodna praksa).

441

V zvezi z dodatnim zneskom Splošno sodišče iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 1198 do 1212 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in glede na ugotovitve v točkah od 346 do 349 zgoraj meni, da je dodatni znesek v višini 16 % primeren.

442

Poleg tega je treba ugotoviti, da udeležbe tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi ni mogoče zakonito dokazati glede povezav v EGP in Unija‑Švica, zato faktorjev množenja, uporabljenih v točkah 1214 in 1216 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati pri izračunu zneska globe.

443

Vendar je treba upoštevati dejstvo, da tožeča stranka ni ustvarila prometa na povezavah v EGP in Unija‑Švica in ob upoštevanju metode, ki jo je uporabila Komisija v izpodbijanem sklepu in po kateri se vsaki zadevni kategoriji povezav pripiše posebna vrednost prodaje, izračunana na podlagi prometa, ki ga je podjetje ustvarilo na tej kategoriji povezav (glej točko 53 zgoraj), zato je vrednost prodaje, ugotovljena za povezave v EGP oziroma za povezave Unija‑Švica, v primeru tožeče stranke enaka nič. Zato se faktor množenja, povezan s trajanjem udeležbe tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi, glede povezav v EGP in Unija‑Švica zračuna od osnove nič. Dejstvo, da se je Splošno sodišče s tem, da ni odstopilo od tako opisane metode, kljub temu vzdržalo in ni upoštevalo faktorjev množenja, uporabljenih v točkah 1214 in 1216 obrazložitve izpodbijanega sklepa, torej ne more povzročiti znižanja globe, naložene tožeči stranki. Povedano drugače, z metodo, ki jo je Komisija uporabila za izračun zneska globe, naložene tožeči stranki, se je ta že v glavnem izognila naložitvi globe iz naslova odgovornosti za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica.

444

Faktorji množenja v zvezi s povezavami Unija‑tretje države in EGP brez povezav Unija‑tretje države, ki se ne izpodbijajo, so še naprej 1 oziroma 9/12 oziroma 8/12.

445

Zato je treba osnovni znesek globe določiti na 111.331.780 EUR.

446

V zvezi s splošnim znižanjem za 50 % ni mogoče ugoditi predlogu Komisije, naj se tožeči stranki odvzame ta ugodnost. Kot je razvidno iz odgovora na tožbo, ta predlog predpostavlja, da Splošno sodišče odloči, da se prometa od prodaje vstopnih storitev tovornega prevoza ne sme vključiti v vrednost prodaje. Vendar v točki 436 zgoraj Splošno sodišče tega ni storilo.

447

Zato je treba osnovni znesek globe po uporabi splošnega znižanja v višini 50 %, ki se uporabi samo za osnovni znesek v zvezi s povezavami EGP brez povezav Unija‑tretje države in Unija‑tretje države (glej točko 1241 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki ga tožeča stranka ne izpodbija v okviru predloga za razglasitev ničnosti in ki ni neprimeren, določiti po zaokroženju na 55.000.000 EUR. V zvezi s tem Splošno sodišče šteje za primerno, da se ta osnovni znesek zaokroži navzdol na prvi dve številki, razen v primeru, če to znižanje pomeni več kot 2 % zneska pred zaokroženjem, v tem primeru pa se ta znesek zaokroži na prve tri številke. Ta metoda je objektivna, omogoča vsem obtoženim prevoznikom, ki so vložili tožbo zoper izpodbijani sklep, da so deležni znižanja in preprečuje različno obravnavanje (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, InnoLux/Komisija, T‑91/11, EU:T:2014:92, točka 166).

448

Nazadnje, v zvezi s prilagoditvami osnovnega zneska globe je treba opozoriti, da je bila tožeča stranka deležna splošnega znižanja za 15 %, katerega zadostnost izpodbija tako v okviru devetega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti, kot sedmega argumenta. Iz razlogov, podobnih razlogom v točkah od 382 do 386 zgoraj ni mogoče šteti, da Komisija ni dovolj upoštevala japonske ureditve. Obratno pa ni mogoče ugoditi predlogu Komisije, naj se odvzame ugodnost tega znižanja, iz razlogov, podobnih razlogom iz točke 446 zgoraj.

449

Poleg tega je Komisija v točki 1257 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da tožeča stranka ni imela pasivne ali manjše vloge pri enotni in trajajoči kršitvi niti ni bila njena udeležba pri kršitvi bistveno omejena ter ji posledično ni priznala znižanja globe iz tega naslova. Vendar je treba opozoriti, da je Komisija tožeči stranki napačno pripisala odgovornost za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave v EGP in Unija‑Švica (točke od 221 do 223 zgoraj). Iz tega sledi, da je tožečo stranko mogoče šteti za odgovorno za navedeno kršitev samo v delu, ki se nanaša na povezave Unija‑tretje države in povezave EGP brez povezav Unija‑tretje države.

450

Torej je bila udeležba tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi bistveno manjša od udeležbe večine drugih obtoženih prevoznikov. Splošno sodišče meni, da omejenost te udeležbe upravičuje znižanje globe, ki je višje od priznanega družbam Air Canada, Lan Cargo in SAS v točki 1258 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ker „so delovale na obrobju [spornega] omejevalnega sporazuma, ker so vzdrževale omejene stike z drugimi prevozniki in niso sodelovale pri vseh sestavnih delih [enotne in trajajoče] kršitve“.

451

V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je treba tožeči stranki zaradi omejene udeležbe pri enotni in trajajoči kršitvi priznati znižanje zneska globe za 15 %, pri čemer ta raven znižanja upošteva posebnosti obravnavanega primera, omenjene v točki 443 zgoraj.

452

Nasprotno pa Splošno sodišče ne meni, da osmi argument upravičuje, da se tožeči stranki prizna dodatno znižanje globe. Ta argument temelji na predpostavki, da Splošno sodišče ugodi desetemu tožbenemu razlogu v delu, v katerem se nanaša na udeležbo tožeče stranke pri sestavnem delu enotne in trajajoče kršitve, ki se nanaša na neplačilo provizij. Kot pa izhaja iz točk od 331 do 354 zgoraj, je Splošno sodišče ta tožbeni razlog v celoti zavrnilo.

453

Prav tako je treba ugotoviti, da deveti in deseti argument predpostavljata obstoj različnega obravnavanja tožeče stranke in drugih obtoženih prevoznikov. Kot pa je bilo ugotovljeno v okviru preučitve predloga za razglasitev ničnosti, obstoj take diskriminacije ni bil dokazan.

454

Glede enajstega argumenta, navedenega v podporo tega predloga, ki se nanaša na razhajanje s prakso odločanja Komisije, zadošča navesti, da je Sodišče podoben argument zavrnilo v sodbi z dne 23. aprila 2015, LG Display in LG Display Taiwan/Komisija (C‑227/14 P, EU:C:2015:258, točka 67), ker prejšnja praksa odločanja Komisije ni pravni okvir, ki se uporablja za globe na področju konkurenčnega prava.

455

Poleg tega je treba opozoriti, da je bilo tožeči stranki iz naslova prizanesljivosti priznano znižanje za 25 %, katere primernosti pa ne izpodbija.

456

Glede na vse zgoraj navedeno je treba znesek globe, naložene tožeči stranki, izračunati tako: najprej se določi osnovni znesek tako, da se glede na težo enotne in trajajoče kršitve uporabi odstotek v višini 16 % od vrednosti prodaje, ki jo je tožeča stranka leta 2005 realizirala na povezavah Unija‑tretje države in EGP brez povezav Unija‑tretje države, nato pa se za trajanje kršitve uporabijo faktorji množenja 1 oziroma 9/12 oziroma 8/12 ter se nazadnje uporabi dodatnih 16 %, kar pripelje do vmesnega zneska 111.331.780 EUR. Po uporabi splošnega znižanja za 50 %, se ta znesek zaokroži na 55.000.000 EUR. Nato je treba po uporabi splošnega znižanja za 15 % in dodatnega znižanja za 15 % zaradi omejene udeležbe tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi ta znesek določiti na 38.500.000 EUR. Nazadnje je treba ta znesek znižati za 25 % iz naslova prizanesljivosti, tako da končni znesek globe znaša 28.875.000 EUR.

457

V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče – če se to glede na okoliščine v zadevi zdi upravičeno – odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

458

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi uspela z znatnim delom svojih predlogov. Zato je glede na okoliščine v tej zadevi pravično odločiti, da tožeča stranka nosi tretjino svojih stroškov, Komisija pa nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

I. Dejansko stanje

A. Upravni postopek

B. Sklep z dne 9. novembra 2010

C. Tožba zoper Sklep z dne 9. novembra 2010 pred Splošnim sodiščem

D. Izpodbijani sklep

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Predlog za razglasitev ničnosti

1. Peti tožbeni razlog: nepristojnost Komisije za uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP za vstopne storitve tovornega prevoza

a) Učinki usklajevanja v zvezi z vstopnimi storitvami tovornega prevoza, obravnavanega ločeno

1) Upoštevnost zadevnega učinka

2) Predvidljivost zadevnega učinka

3) Znatnost zadevnega učinka

4) Takojšna narava zadevnega učinka

b) Učinki enotne in trajajoče kršitve kot celote

2. Tožbeni razlog, ki se preizkusi po uradni dolžnosti: nepristojnost Komisije z vidika Sporazuma ES‑Švica o zračnem prometu, da ugotovi in sankcionira kršitev člena 53 Sporazuma EGP na povezavah EGP brez povezav Unija‑Švica

3. Prvi tožbeni razlog: kršitev načela ne bis in idem in člena 266 PDEU ter kršitev zastaralnega roka

a) Drugi del: kršitev zastaralnega roka in neobstoj pravnega interesa za formalno ugotovitev kršitve

b) Prvi del: kršitev načela ne bis in idem in člena 266 PDEU

4. Drugi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije in tretji tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in obveznosti obrazložitve v povezavi prvič, z dejstvom, da se jo šteje za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami v EGP in Unija‑Švica za obdobje pred 1. majem 2004, in drugič, z določitvijo datuma začetka njenega sodelovanja pri navedeni kršitvi

5. Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP v povezavi z dejstvom, da se je tožečo stranko štelo za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v zvezi s povezavami, pri katerih ni bila dejanska niti potencialna konkurentka

a) Veljavna načela

b) Razlogi, iz katerih je Komisija tožečo stranko štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave EGP‑tretje države brez Japonske

1) Zatrjevana protislovja v obrazložitvi

2) Domnevna novost podlage za to, da se tožeči stranki pripiše odgovornost za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave EGP‑tretje države brez Japonske

c) Utemeljenost razlogov, iz katerih je Komisija tožečo stranko štela za odgovorno za enotno in trajajočo kršitev v delu, v katerem se nanaša na povezave EGP‑tretje države brez Japonske

6. Šesti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe, načela prepovedi diskriminacije in načela sorazmernosti zaradi uporabe različnih zahtev na področju dokazovanja za različne prevoznike

7. Sedmi tožbeni razlog: kršitev Smernic iz leta 2006 in načela sorazmernosti

a) Prvi del: določitev vrednosti prodaje

1) Prvi očitek: kršitev točke 13 Smernic iz leta 2006

2) Drugi očitek: kršitev načela sorazmernosti

b) Drugi del: določitev koeficienta teže kršitve in dodatnega zneska

8. Osmi tožbeni razlog: kršitev Smernic iz leta 2006 in načela varstva legitimnih pričakovanj v zvezi z vključitvijo prometa, ustvarjenega s prodajo vstopnih storitev tovornega prevoza strankam s sedežem zunaj EGP, v vrednost prodaje

9. Deveti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti v zvezi s splošnim znižanjem za 15 %

10. Deseti tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije, načela sorazmernosti in v bistvu obveznosti obrazložitve, ker Komisija ni odobrila znižanja globe zaradi omejene udeležbe tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi

B. Predlog za spremembo zneska globe, naložene tožeči stranki

IV. Stroški