1

Družba AC-Treuhand AG (v nadaljevanju: AC-Treuhand) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. februarja 2014, AC‑Treuhand/Komisija (T‑27/10, EU:T:2014:59, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji) (v nadaljevanju: sporna odločba) in, podredno, za zmanjšanje zneska glob, ki sta ji bili naloženi s to odločbo.

2

Člen 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), naslovljen „Globe“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

[…]

3.   Pri določanju višine globe se upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.“

3

Člen 31 te uredbe, naslovljen „Nadzor Sodišča“, določa:

„S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Naloženo globo ali periodično denarno kazen lahko prekliče, zniža ali zviša.“

4

V točkah od 4 do 6, 13, 36 in 37 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006), je določeno:

„4.   […] Globe naj bi imele zadosten odvračilni učinek, ne le zaradi preganjanja zadevnih podjetij (posebni odvračilni učinek), ampak tudi zaradi odvračanja drugih podjetij od prevzemanja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s členoma 81 [ES] in 82 [ES], ali od nadaljevanja takega ravnanja (splošni odvračilni učinek).

5.   Za doseganje teh ciljev je primerno, da se Komisija pri osnovi za določanje glob sklicuje na vrednost prodaje blaga ali storitev, povezanih s kršitvijo. Pri določanju primerne višine globe bi moralo imeti pomembno vlogo tudi trajanje kršitve. […]

6.   Dejansko se kombinacija vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, in trajanja šteje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi. […]

[…]

13.   Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno [(to se nanaša, na primer, na primere dogovorov o določanju cen za določen proizvod, kjer se cena tega proizvoda uporabi kot izhodišče za cene proizvodov nižje ali višje kakovosti)] povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)]. […]

[…]

36.   Komisija lahko v nekaterih primerih naloži simbolično globo. Utemeljitev za naložitev take globe bi morala biti navedena v besedilu odločbe.

37.   V teh smernicah je predstavljena splošna metodologija za določanje glob, vendar lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije […]“

5

Komisija je s sporno odločbo ugotovila, da so nekatera podjetja kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3) s tem, da so sodelovala pri celoti protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so zajemali ozemlje EGP, in sicer, prvič, v sektorju kositrnih stabilizatorjev, in, drugič, v sektorju epoksidiranega sojinega olja in estrov (v nadaljevanju: sektor ESBO/estri).

6

V sporni odločbi je navedeno, da so zadevna podjetja v teh kršitvah sodelovala v različnih obdobjih, in sicer od 24. februarja 1987 do 21. marca 2000 na področju kositrnih stabilizatorjev ter od 11. septembra 1991 do 26. septembra 2000 na področju ESBO/estrov.

7

Družba AC‑Treuhand, ki ima glavni sedež v Zürichu, je svetovalna družba, ki ponuja različne storitve nacionalnim in mednarodnim združenjem ter interesnim skupinam, kot na primer upravljanje in poslovodstvo švicarskih in mednarodnih poklicnih združenj, zvez in neprofitnih organizacij, zbiranje, obdelava in uporaba tržnih podatkov; predstavljanje tržne statistike in preverjanje predloženih številčnih podatkov pri udeležencih.

8

V členu 1 sporne odločbe Komisija družbi AC-Treuhand pripisuje odgovornost za sodelovanje pri celoti sporazumov in usklajenih ravnanj v EGP in sicer od 1. decembra 1993 do 21. marca 2000 na področju kositrnih stabilizatorjev in od 1. decembra 1993 do 26. septembra 2000 na področju ESBO/estrov, z določanjem cen, razdelitvijo trgov na podlagi prodajnih kvot, razdelitvijo strank ter izmenjavo poslovno občutljivih informacij, zlasti o strankah, proizvodnji in prodaji.

9

Komisija družbi AC-Treuhand pripisuje odgovornost za ključno vlogo, ki jo je – podobno pri obeh zadevnih kršitvah – imela s tem, da je proti plačilu organizirala sestanke za udeležence pri sporazumih, na katerih je bila navzoča in dejavno sodelovala, zbirala podatke o prodaji na zadevnih trgih in jih dajala na voljo udeležencem, ponujala, da v primeru napetih odnosov med zadevnimi podjetji ravna kot posrednica, in spodbujala stranke k sprejemanju kompromisov.

10

V skladu s členom 2 sporne odločbe sta bili družbi AC-Treuhand naloženi dve globi, vsaka v znesku 174.000 EUR.

11

Družba AC‑Treuhand je s tožbo, ki jo je 27. januarja 2010 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagala razglasitev ničnosti sporne odločbe in podredno zmanjšanje zneska naloženih glob.

12

Družba AC-Treuhand je v utemeljitev tožbe navedla devet tožbenih razlogov, od katerih so za to pritožbo pomembni le tretji, četrti in peti. Splošno sodišče jih je navedlo v točkah 36 in 268 izpodbijane sodbe:

[…]

13

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo v celoti.

14

Družba AC-Treuhand Sodišču predlaga:

15

Komisija Sodišču predlaga:

16

Družba AC-Treuhand v utemeljitev svoje pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.

17

Družba AC-Treuhand v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 81(1) ES in načelo zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege), določeno v členu 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), s tem ko je v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe ob sklicevanju na sodbo AC-Treuhand/Komisija (T‑99/04,EU:T:2008:256, v nadaljevanju: sodba AC-Treuhand I) presodilo, prvič, da ravnanje svetovalnega podjetja, ki kartelu zagotavlja pomoč z opravljanjem storitev, spada na področje uporabe člena 81(1) ES, in, drugič, da je bilo to razlago mogoče razumno predvideti v času storitve kršitev.

18

Družba AC-Treuhand v zvezi s tem navaja, da zahteve o natančnosti, ki izhajajo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, nasprotujejo ugotovitvi, da naj bi sodelovala pri „sporazumu med podjetji“ ali „usklajenem delovanju“, ki omejujejo konkurenco v smislu člena 81(1) ES. Iz te določbe naj bi namreč izhajalo, da se tam določena prepoved nanaša zgolj na same stranke takih sporazumov ali usklajenih ravnanj, ne pa na ravnanja, ki pomenijo običajno sodelovanje.

19

Vendar ravnanja družbe AC-Treuhand ni mogoče opredeliti kot udeležbo v zadevnih kartelih, v katere naj bi bili vključeni le proizvajalci toplotnih stabilizatorjev. Družba AC-Treuhand v zvezi s tem navaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča pojem „sporazuma med podjetji“ zahteva soglasno voljo vsaj dveh strank, da bosta na trgu delovali na določen način.

20

Za navedeni pojem naj bi se torej domnevala neka povezava s trgi, na katere se nanaša omejevanje konkurence, o katerem so se dogovorile stranke sporazumov. Pri družbi AC-Treuhand naj ne bi bilo nobene take povezave, saj naj bi bila njena volja usmerjena zgolj k temu, da na podlagi pogodb, ki niso neposredno povezane z omejevanjem konkurence, ki ga je ugotovila Komisija, opravlja storitve za lažje izvajanje kartela. Še več, družba AC-Treuhand navaja, da ni delovala na nabavnih ali prodajnih trgih ali trgih, ki so sosednji trgom, ki jih je zadeval kartel, in svojega ravnanja ni omejila na ta trg, kar naj bi bilo bistvo omejevalnih sporazumov.

21

Ker družba AC-Treuhand svoje avtonomije pri svojem poslovnem ravnanju ni opustila v prid usklajevanju z drugimi podjetji, naj ravnanje, ki se ji očita, ne bi ustrezalo niti osnovnim merilom pojma „usklajeno ravnanje“ v smislu sodne prakse Sodišča.

22

Poleg tega družba AC-Treuhand navaja, da bi bilo njeno ravnanje mogoče kaznovati v skladu z zahtevami predvidljivosti, ki izhajajo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, če bi v času storjenih kršitev obstajala ustaljena sodna praksa, iz katere bi bilo mogoče dovolj jasno izpeljati obtožbo. Vendar naj pred sodbo AC-Treuhand I ne bi bilo nobene sodne prakse, ki bi obsojala ravnanje, ki se obravnava v tej zadevi.

23

Poleg tega naj pred Odločbo Komisije z dne 10. decembra 2003 o postopku iz člena 81 [ES] in iz člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-2/37.857 – Organski peroksidi) (2005/349/ES) (UL 2005, L 110, str. 44, v nadaljevanju: Odločba o organskih peroksidih), ki je bila povod za sodbo AC-Treuhand I, nobeno svetovalno podjetje, ki je zagotavljalo storitve kartelu, ne bi štelo za odgovorno na podlagi člena 81(1) ES. Komisija naj bi v navedeni odločbi poleg tega priznala, da je to, da je naslovnik odločbe podjetje, ki je imelo tako posebno vlogo, nekakšna novost.

24

V teh okoliščinah naj se Splošno sodišče ne bi moglo opreti na preudarke smotrnosti na področju konkurence, da bi utemeljilo razlago, uporabljeno v izpodbijani sodbi.

25

Komisija nasprotuje argumentaciji družbe AC-Treuhand.

26

V tej zadevi je treba odločiti, ali svetovalno podjetje lahko šteje za odgovorno za kršitev člena 81(1) ES, če dejavno in zavestno pripomore k izvajanju ali nadaljevanju kartela med proizvajalci, ki delujejo na trgu, ki je ločen od trga, na katerem deluje navedeno podjetje.

27

Prvič, glede člena 81(1) ES, na podlagi katerega so kot nezdružljivi s skupnim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki imajo določene značilnosti, je treba najprej ugotoviti, da iz te določbe nikakor ne izhaja, da se v njej določena prepoved nanaša zgolj na stranke takih sporazumov ali usklajenih ravnanj, ki so dejavne na trgih, na katere vplivajo ti sporazumi in ravnanja.

28

Prav tako je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča obstoj „sporazuma“ temelji na soglasni volji vsaj dveh strank, pri čemer oblika tega soglasja sama po sebi ni odločilna (glej v tem smislu sodbo Komisija/Volkswagen, C‑74/04 P, EU:C:2006:460, točka 37).

29

Glede pojma „usklajeno ravnanje“ je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da člen 81(1) ES ta pojem razlikuje med drugim od pojma „sporazum“ in pojma „sklep podjetniškega združenja“ le zato, da zajame več oblik usklajevanja med podjetji, te pa so s subjektivnega vidika iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (glej v tem smislu sodbi Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 112, in T-Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točka 23).

30

Ker gre, kot v obravnavni zadevi, za sporazume in usklajena ravnanja, katerih cilj je protikonkurenčen, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da mora Komisija, da bi bilo mogoče sklepati o udeležbi podjetja pri kršitvi in o njegovi odgovornosti za vse druge elemente, ki jih obsega, dokazati, da je to podjetje z lastnimi ravnanji želelo prispevati k skupnim ciljem vseh udeležencev in da je vedelo za dejanska ravnanja, ki so jih predvidela ali izvajala druga podjetja pri uresničevanju teh ciljev, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (glej v tem smislu sodbi Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točki 86 in 87, ter Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 83).

31

V zvezi s tem je Sodišče zlasti presodilo, da se opustitveni načini udeležbe pri kršitvi – kot je prisotnost podjetja na sestankih, na katerih so bili sklenjeni sporazumi s protikonkurenčnim ciljem, ne da bi temu očitno nasprotovalo – razlagajo kot sostorilstvo, ki povzroči njegovo odgovornost v okviru člena 81(1) ES, ker je posledica tihega odobravanja nezakonite pobude brez javnega distanciranja od njene vsebine ali brez njene prijave upravnim organom spodbujanje nadaljevanja kršitve, zaradi česar je oteženo njeno odkritje (glej v tem smislu sodbo Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 142 in 143 in navedena sodna praksa).

32

Sodišče je nedvomno že poudarilo, ko je odločalo o obstoju „sporazuma“ v smislu člena 81(1) ES, da gre za vprašanje izražene soglasne volje strank, da bosta na trgu delovali na določen način (glej v tem smislu zlasti sodbo ACF Chemiefarma/Komisija, 41/69, EU:C:1970:71, točka 112). Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da je treba merili usklajevanja in sodelovanja, ki pomenita „usklajeno ravnanje“ v smislu iste določbe, razumeti glede na zasnovo določb Pogodbe v zvezi s konkurenco, v skladu s katero mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu (glej zlasti sodbo Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 116).

33

Vendar iz teh ugotovitev ni razvidno, da se za pojma „sporazum“ in „usklajeno ravnanje“ domneva vzajemno omejevanje svobode delovanja na tistem trgu, na katerem bi delovale vse stranke.

34

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da se člen 81(1) ES nanaša zgolj na podjetja, ki delujejo na trgu, na katerem je omejena konkurenca, ali tudi na nabavnih, na prodajnih trgih ali trgih, ki so sosednji navedenemu trgu, ali pa na podjetja, ki na podlagi sporazuma ali usklajenega ravnanja svojo avtonomijo ravnanja omejujejo na nek trg.

35

Iz dobro ustaljene sodne prakse Sodišča je namreč razvidno, da se člen 81(1) ES splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu, neodvisno od trga, na katerem so stranke dejavne, in neodvisno od tega, da zadevni pogoji iz dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank (glej v tem smislu sodbe LTM, 56/65, EU:C:1966:38, točka 358; Consten in Grundig/Komisija, 56/64 in 58/64, EU:C:1966:41, točki 492 in 493; Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, točke od 72 do 80; Binon, 243/83, EU:C:1985:284, točke od 39 do 47, in Javico, C‑306/96, EU:C:1998:173, točke od 10 do 14).

36

Treba je še poudariti, da je glavni cilj člena 81(1) ES zagotoviti ohranjanje neizkrivljene konkurence na skupnem trgu. Razlaga te določbe, ki jo predlaga družba AC-Treuhand, bi lahko zmanjšala polni učinek prepovedi iz navedene določbe, ker bi taka razlaga pomenila, da ne bi bilo mogoče preprečiti dejavnega prispevanja podjetja k omejevanju konkurence zgolj zato, ker se to prispevanje ne nanaša na gospodarsko dejavnost na upoštevnem trgu, na katerem se to omejevanje izvaja ali naj bi se izvajalo.

37

V obravnavani zadevi, v skladu z ugotovitvami dejanskega stanja, ki jih je Splošno sodišče opravilo v točki 10 izpodbijane sodbe, je družba AC-Treuhand imela ključno vlogo, ki jo je – podobno pri obeh zadevnih kršitvah – imela s tem, da je proti plačilu organizirala več sestankov, na katerih je bila prisotna in dejavno sodelovala, zbirala podatke o prodaji na zadevnih trgih in jih dajala na voljo proizvajalcem toplotnih stabilizatorjev, ponujala, da ob napetih odnosih med temi proizvajalci ravna kot posrednica, in te proizvajalce spodbujala k sprejemanju kompromisov.

38

Iz tega je razvidno, da ravnanje družbe AC-Treuhand spada neposredno med prizadevanja proizvajalcev toplotnih stabilizatorjev tako v zvezi s pogajanji kot v zvezi z nadzorom izvajanja obveznosti, ki so jih zadnjenavedeni določili v okviru kartelov, saj je namen storitev, ki jih je opravila družba AC-Treuhand na podlagi pogodb o zagotavljanju storitev, sklenjenih z navedenimi proizvajalci, zavestno izpolnjevanje zadevnih protikonkurenčnih ciljev, ki so, kot je to razvidno iz točke 4 izpodbijane sodbe, določanje cen, razdelitev trgov in strank ter izmenjava poslovno občutljivih informacij.

39

V teh okoliščinah, v nasprotju s trditvami družbe AC-Treuhand, tudi če so bile navedene pogodbe o zagotavljanju storitev formalno sklenjene ločeno od zavez, o katerih so se dogovorili proizvajalci toplotnih stabilizatorjev, in kljub dejstvu, da je družba AC-Treuhand svetovalno podjetje, ni mogoče šteti, da njeno delovanje v vlogi svetovalnega podjetja pomeni zgolj postransko storitev, ki ni povezana z obveznostmi, ki so jih pogodbeno določili proizvajalci, in z omejevanjem konkurence, ki je posledica navedenega.

40

Drugič, glede tega, da naj bi Splošno sodišče kršilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu, je treba navesti, da v skladu s sodno prakso Sodišča to načelo zahteva, da zakon jasno opredeljuje kazniva dejanja in kazni, ki so zagrožene zanje. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage, ki jo podajo sodišča, razbere, za katera dejanja in opustitve je kazensko odgovoren (glej sodbo Evonik Degussa/Komisija, C‑266/06 P, EU:C:2008:295, točka 39 in navedena sodna praksa).

41

Načela zakonitosti v kazenskem pravu torej ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje postopno razjasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti s sodno razlago posameznih primerov, če je rezultat zlasti glede na razlago, ki je veljala ob nastanku kršitve, sprejeto v sodni praksi glede zadevne zakonske določbe, razumno predvidljiv (glej v tem smislu sodbo Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 217 in 218).

42

Obseg pojma predvidljivosti je pretežno odvisen od vsebine besedila, ki ga zadeva, področja, ki ga pokriva, ter od števila in statusa njegovih naslovnikov. Predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da zadevna oseba poseže po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno ocenila posledice, ki lahko nastanejo zaradi nekega dejanja. To zlasti velja za strokovnjake, ki so vajeni, da morajo izkazovati izredno skrbnost pri opravljanju svoje dejavnosti. Od njih je mogoče pričakovati, da posebej pazijo na to, da ocenijo tveganja, ki jih prinaša njihova dejavnost (glej sodbo Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 219 in navedena sodna praksa).

43

V teh okoliščinah bi morala družba AC-Treuhand, čeprav sodišča Evropske unije ob nastanku kršitev, ki so bile povod za sporno odločbo, še niso imela možnosti, da bi se posebej izrekla o ravnanju svetovalnega podjetja, kakršno je značilno za dejavnost te družbe, pričakovati – po potrebi po upoštevanju pojasnjevalnih nasvetov – da bi lahko bilo njeno ravnanje razglašeno za nezdružljivo s pravili konkurence prava Unije zlasti glede na širok obseg pojmov „sporazum“ in „usklajeno ravnanje“, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča.

44

Ta ugotovitev je poleg tega podkrepljena tudi z upravno prakso Komisije. Komisija je namreč že v svoji odločbi 80/1334/EGS z dne 17. decembra 1980 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (zadeva IV/29.869 – Italijansko lito steklo) (UL L 383, str. 19) ugotovila, da je svetovalno podjetje, ki je sodelovalo pri izvajanju omejevalnega sporazuma, kršilo člen 81(1) ES. Z nobeno njeno nadaljnjo odločitvijo ni mogoče potrditi, da je Komisija v tem smislu storila preobrat v svoji razlagi glede področja uporabe navedene določbe.

45

Nujni pogoji za veljavno ugotovitev odgovornosti družbe AC-Treuhand zaradi njenega sodelovanja pri zadevnih sporazumih in usklajenih ravnanjih so torej v obravnavani zadevi izpolnjeni.

46

Iz vseh navedenih ugotovitev je torej razvidno, da je Splošno sodišče v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da za ravnanje družbe AC-Treuhand velja prepoved iz člena 81(1) ES in da je bilo tako razlago mogoče razumno predvideti ob nastanku kršitev.

47

Zato je treba ugotoviti, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.

48

Družba AC-Treuhand z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu, določeno v členu 49(1) Listine, s tem ko je zavrnilo četrti tožbeni razlog iz tožbe za razglasitev ničnosti sporne odločbe, ki se nanaša na znesek glob, tako da je zgolj napotilo na ugotovitve v izpodbijani sodbi glede predvidljivosti uporabe člena 81 ES za ravnanje družbe AC-Treuhand. Po mnenju družbe AC-Treuhand navedeno načelo zakonitosti zahteva, da sta tako prepoved določenega delovanja kot tveganje sankcije, ki je s tem povezana, razumno predvidljiva, ko so bila dejanja storjena. Zato bi Splošno sodišče moralo ta vidika razlikovati in ločeno presoditi.

49

Družba AC-Treuhand poleg tega trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja, ker je ob upoštevanju pooblastila Komisije, da odstopi od svoje predhodne prakse odločanja glede določitve zneska glob, presodilo, da ta institucija v okoliščinah obravnavane zadeve ni bila zavezana naložiti simboličnih glob. Družba AC-Treuhand v zvezi s tem izhaja iz tega, da se ravnanje, ki se ji očita v tej zadevi, ne razlikuje bistveno od ravnanja, ki je bilo predmet Odločbe o organskih peroksidih, v kateri je Komisija družbi AC-Treuhand naložila simbolično globo.

50

Družba AC-Treuhand poleg tega navaja, da Splošno sodišče ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, saj v izpodbijani sodbi niso navedeni objektivni razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti različno obravnavanje navedenih zadev.

51

Komisija izpodbija argumentacijo družbe AC-Treuhand.

52

Na podlagi preučitve spisa, predloženega Sodišču, je mogoče ugotoviti, da je družba AC‑Treuhand pred Splošnim sodiščem v okviru četrtega tožbenega razloga, predloženega na prvi stopnji, navedla le, da bi ji Komisija smela naložiti le simboličen znesek globe, ker ob nastanku zadevnih kršitev, ni bilo mogoče predvideti, da bo za njeno ravnanje uporabljen člen 81 ES. Družba AC-Treuhand je v zvezi s tem, prvič, napotila zgolj na svoje argumente, da je razlaga, po kateri ravnanje svetovalnega podjetja spada na področje uporabe navedenega člena, nova. Drugič, trdila je, da je odločba Komisije o naložitvi globe, ki ni simbolična, v nasprotju z načelom zakonitosti, ker so kršitve, na katere se nanaša ta odločba, prenehale ob sprejetju Odločbe o organskih peroksidih, s katero ji je Komisija naložila le simbolično globo. Družba AC-Treuhand pa ni navedla, da bi bil ta pristop prav tako v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

53

Iz tega je razvidno, da družba AC-Treuhand v okviru tega pritožbenega razloga v podporo svoji pritožbi navaja nove očitke, ki temeljijo na nepredvidljivosti visokega zneska glob, ki so ji bile naložene v obravnavani zadevi, neodvisno od vprašanja predvidljivosti uporabe člena 81 ES za njeno ravnanje ter neodvisno od kršitve načela enakega obravnavanja.

54

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da bi stranka, če bi ji bilo dovoljeno, da se pred Sodiščem prvič sklicuje na razloge in trditve, ki jih ni navedla pred Splošnim sodiščem, Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, lahko predložila spor, ki bi bil razširjen v primerjavi s sporom, o katerem je odločalo Splošno sodišče. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča torej omejena na preizkus presoje razlogov Splošnega sodišča, ki so bili pred njim obravnavani. Te očitke je torej treba zavreči kot nedopustne.

55

V zvezi z očitkom družbe AC-Treuhand glede neobrazložitve zahtev načela enakega obravnavanja zadošča poudariti, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni odločilo o tožbenem razlogu, ki mu ni bil predložen (glej v tem smislu zlasti sodbo Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 70). Zato je treba ta očitek razglasiti za neutemeljen.

56

Drugi pritožbeni razlog je zato treba zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

57

Družba AC-Treuhand v okviru tretjega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče kršilo člen 23(2) in (3) Uredbe 1/2003 in Smernice iz leta 2006, ker je pri preizkusu petega tožbenega razloga presodilo, prvič, da se družba AC-Treuhand ne more sklicevati na kršitev navedenih smernic, in, drugič, da je Komisija upravičeno pavšalno določila globe na podlagi točke 37 navedenih smernic, namesto da bi se pri tem oprla na vrednost honorarjev, ki jih je ta družba prejela za storitve, opravljene za proizvajalce. Družba AC-Treuhand meni, da – glede na to, da je štela za odgovorno zaradi svojega sodelovanja pri očitanih kartelih – ti honorarji pomenijo promet, ki je neposredno ali posredno povezan s kršitvami, in bi zato v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006 lahko bili uporabljeni kot osnova za izračun zneska glob. V zvezi s tem je še navedla, da pavšalna določitev naloženih glob krši načela pravne varnosti, enakega obravnavanja in sorazmernosti.

58

Družba AC-Treuhand poleg tega zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je Komisija pravno zadostno obrazložila svojo odločbo glede meril, uporabljenih za določitev naloženih glob.

59

Komisija izpodbija argumentacijo družbe AC-Treuhand.

60

Najprej je treba ugotoviti, da je treba očitke družbe AC-Treuhand v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti, enakega obravnavanja in sorazmernosti razglasiti za nedopustne iz razloga, navedenega v točki 54 te sodbe. Iz preučitve spisa, predloženega Sodišču, je namreč razvidno, da so bili ti očitki prvič navedeni v okviru tega pritožbenega razloga, pri čemer družba AC-Treuhand v okviru petega tožbenega razloga na prvi stopnji navaja le, da ta zadeva nima nobene posebnosti, ki bi upravičila pavšalni izračun zneskov glob.

61

Glede argumenta, da naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se družba AC-Treuhand ne more utemeljeno sklicevati na kršitev Smernic iz leta 2006, zadošča opozoriti, da je Splošno sodišče v točkah 298 in 299 izpodbijane sodbe v skladu s sodno prakso Sodišča o pravnih učinkih smernic Komisije za izračun zneskov glob (glej zlasti sodbo Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točke od 209 do 213) in ob upoštevanju očitkov družbe AC-Treuhand v zvezi s tem preverilo, ali bi se Komisija v obravnavani zadevi lahko oddaljila od Smernic iz leta 2006.

62

Glede navedb družbe AC-Treuhand, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri ugotovitvi, da Komisija ni bila zavezana naložene globe določiti na podlagi honorarjev, ki jih je prejela ta družba, je treba opozoriti, da je za določitev zneska globe dopustno upoštevati celotni promet podjetja, ki je, čeprav približen in nepopoln, kazalnik njegove velikosti in gospodarske moči, ter del prometa, ki je bil ustvarjen s proizvodi, ki so predmet kršitve, in je lahko kazalnik njenega obsega (glej zlasti sodbo LG Display in LG Display Taiwan/Komisija, C‑227/14 P, EU:C:2015:258, točka 50).

63

Točka 13 Smernic iz leta 2006 določa, da „[bo Komisija za] določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, […] uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno […] povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP“. V točki 6 teh smernic pa je podrobneje navedeno, da se „kombinacija vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, in [njenega] trajanja šteje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi“.

64

Iz tega sledi, da je cilj točke 13 navedenih smernic to, da se načeloma kot izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, vzame znesek, ki izraža gospodarski pomen kršitve in relativno težo posameznega podjetja v tej kršitvi (sodba LG Display in LG Display Taiwan/Komisija, C‑227/14 P, EU:C:2015:258, točka 53).

65

Vendar je v točki 37 Smernic iz leta 2006 določeno, da „[čeprav je v] teh smernicah […] predstavljena splošna metodologija za določanje glob, […] lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije.“

66

V obravnavani zadevi ni sporno, da so ugotovljene kršitve vplivale le na trge kositrnih stabilizatorjev in ESBO/estrov, na katerih družba AC-Treuhand kot svetovalno podjetje ni bila prisotna. Zato noben del prometa, ki ga je ustvarilo to podjetje, ne more izvirati iz proizvodov, ki so predmet navedenih kršitev. V takih okoliščinah bi bila v znesku naloženih glob, določenem na podlagi honorarjev, ki jih je družba AC-Treuhand prejela za storitve, opravljene za proizvajalce, upoštevana vrednost, ki – čeprav bi kazala znesek dobičkov, ki jih je družba dobila s kršitvami – ne bi ustrezno odražala ne gospodarskega pomena zadevnih kršitev ne teže posamične udeležbe družbe AC-Treuhand pri kršitvah, kar je v nasprotju s ciljem, določenim v točki 13 Smernic iz leta 2006.

67

Zato je Splošno sodišče v točkah od 302 do 305 izpodbijane sodbe brez napačne uporabe prava ugotovilo, da je Komisija upravičeno odstopila od metodologije za izračun glob, opisane v Smernicah iz leta 2006, tako da je na podlagi točke 37 teh smernic osnovni znesek glob določila pavšalno. Očitek družbe AC-Treuhand v zvezi s kršitvijo Smernic iz leta 2006 je torej treba razglasiti za neutemeljen.

68

Glede tega, da družba AC-Treuhand očita Splošnemu sodišču, da je napačno ugotovilo, da je Komisija dovolj obrazložila svojo odločitev glede meril, uporabljenih za določitev zneskov naloženih glob, je treba navesti, da Komisija pri določitvi zneska globe v primeru kršitve pravil konkurence izpolni svojo obveznost obrazložitve, če v svoji odločbi navede elemente presoje, ki so ji omogočili izmeriti težo in trajanje kršitve, ne da bi morala navesti številčne podatke v zvezi z načinom izračuna glob (glej v tem smislu zlasti sodbo Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 181).

69

V obravnavani zadevi je treba zlasti ugotoviti, da so v točkah od 747 do 750 obrazložitve sporne odločbe navedeni dejavniki teže in trajanja kršitev, ki jih je storila družba AC-Treuhand in jih je Komisija upoštevala pri izračunu zneska glob, naloženih temu podjetju. Iz tega je razvidno, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je v točkah 306 in 307 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija izpolnila zahteve obveznosti obrazložitve. Iz tega sledi, da ta očitek ni utemeljen.

70

Tretji pritožbeni razlog je zato treba zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

71

Družba AC-Treuhand v okviru četrtega pritožbenega razloga navaja, da je bilo v izpodbijani sodbi pravo napačno uporabljeno, ker Splošno sodišče ni uporabilo svoje neomejene pristojnosti tako, da bi zagotovilo učinkovito sodno varstvo v smislu člena 47(1) Listine.

72

Družba AC-Treuhand v zvezi s tem zatrjuje, da je iz točke 308 navedene sodbe razvidno, da je Splošno sodišče pri preizkusu, ali je znesek glob primeren, upoštevalo zgolj težo ugotovljenih kršitev. Vendar bi Splošno sodišče moralo upoštevati tudi načela zakonitosti, sorazmernosti in enakega obravnavanja, ker bi ta načela v obravnavani zadevi nasprotovala naložitvi glob v znesku, ki ni simboličen ali ni izračunan na podlagi honorarjev, ki jih je družba prejela za storitve, opravljene za proizvajalce. Splošno sodišče bi moralo v vsakem primeru navesti razloge, ki upravičujejo različno obravnavanje te zadeve in zadeve, v kateri je bila sprejeta Odločba o organskih peroksidih ter izdana sodba AC-Treuhand I. Poleg tega bi Splošno sodišče moralo upoštevati tudi trajanje zadevnih kršitev.

73

Komisija izpodbija argumentacijo družbe AC-Treuhand.

74

Glede sodnega nadzora sklepov Komisije, v katerih se ta odloči za naložitev globe ali periodične denarne kazni za kršitev pravil konkurence, ima sodišče Unije poleg pristojnosti za nadzor zakonitosti, ki je določen v členu 263 PDEU, tudi neomejeno pristojnost, ki mu je bila v skladu s členom 261 PDEU priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003 in mu omogoča, da presojo Komisije nadomesti s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej v tem smislu sodbo Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 36 in navedena sodna praksa).

75

Vendar je treba opozoriti, da izvajanje neomejene pristojnosti iz člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003 ne pomeni enako kot nadzor po uradni dolžnosti ter da je postopek pred sodišči Unije kontradiktoren. Z izjemo razlogov javnega reda, ki jih mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti, mora torej tožeča stranka navesti tožbene razloge zoper izpodbijano odločbo in v podporo tem razlogom predložiti dokaze (glej sodbo Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 213 in navedena sodna praksa).

76

Sodišče Unije pa mora, da bi izpolnilo zahteve načela učinkovitega sodnega varstva, določenega v členu 47(1) Listine in ob upoštevanju, da člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da je treba pri določanju višine zneska globe upoštevati težo in trajanje kršitve, pri izvajanju pooblastil iz členov 261 PDEU in 263 PDEU preučiti vsak očitek, dejanski ali pravni, s katerim se skuša dokazati, da znesek globe ni v sorazmerju s težo in trajanjem kršitve (glej v tem smislu sodbo Komisija/Parker Hannifin Manufacturing in Parker-Hannifin, C‑434/13 P, EU:C:2014:2456, točka 75 in navedena sodna praksa).

77

Iz točk 52, 53 in 60 te sodbe je razvidno, da očitki družbe AC-Treuhand glede kršitve načel zakonitosti, sorazmernosti in enakega obravnavanja niso bili navedeni na prvi stopnji. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 75 te sodbe, pa Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti ni po uradni dolžnosti preučilo navedenih očitkov.

78

Poleg tega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 268 do 314 izpodbijane sodbe preučilo vse očitke družbe AC‑Treuhand, ki se nanašajo na določitev zneska naloženih glob, tudi očitke glede napačne presoje trajanja zadevnih kršitev, in je pravno zadostno odgovorilo na argumente, ki so bili navedeni. Splošno sodišče je s tem izvršilo sodni nadzor glede sporne odločbe v skladu z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva, določenega v členu 47(1) Listine.

79

Iz navedenih ugotovitev je razvidno, da četrti pritožbeni razlog ni utemeljen.

80

Ker so pritožbeni razlogi, ki jih je družba AC-Treuhand navedla v podporo pritožbi, delno nedopustni in delno neutemeljeni, je treba pritožbo zavrniti v celoti.

81

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da Sodišče odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

82

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se družbi AC-Treuhand naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: