–

za V. Tarraga da Silveiro P. de Almeida, L. Mesquita in E. Viveiros, odvetniki,

–

za Massa Insolvente da Espírito Santo Financial Group SA N. Líbano Monteiro, F. da Cunha Matos in S. Estima Martins, odvetniki,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo in P. Lacerda, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Afonso, M. Heller in M. Wilderspin, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191).

2

Ta predlog je bil predložen v okviru spora med Virgíliom Tarragóm da Silveiro in Massa Insolvente da Espírito Santo Financial Group SA v zvezi s plačilom zneska, dolgovanega za plačilo storitev, ki jih je V. Tarragó da Silveira opravil za družbo Espírito Santo Financial Group SA pred razglasitvijo njenega stečaja, in odškodnine za škodo, nastalo zaradi neizvršitve pogodbe o opravljanju storitev.

3

V uvodnih izjavah 8, 23 in 24 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:

[…]

4

Člen 4(1) in (2)(f) te uredbe določa:

„1.   Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, v nadaljnjem besedilu ‚država, v kateri so bili uvedeni postopki‘.

2.   Pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov. Zlasti pa določa:

[…]

[…]“

5

Člen 15 navedene uredbe določa:

„Posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki je bilo odvzeto [sta bila odvzeta] dolžniku, ureja izključno pravo države članice, v kateri so navedene pravde v teku.“

6

Člen 16(1), prvi pododstavek, te uredbe določa:

„Vsaka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3, se prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki.“

7

Člen 277(e) Código do Processo Civil (zakonik o civilnem postopku) določa:

„Postopek se ustavi, kadar:

[…]

8

V. Tarragó da Silveira, ki prebiva v Londonu (Združeno kraljestvo), je 25. julija 2008 pri Tribunal de Comarca de Lisboa (okrožno sodišče v Lizboni, Portugalska) vložil tožbo za izterjavo terjatve iz pogodbe o opravljanju storitev zoper družbo Espírito Santo Financial Group s sedežem v Luksemburgu.

9

Med tem postopkom je bil zoper družbo Espírito Santo Financial Group 10. oktobra 2014 pri okrožnem sodišču v Luxembourgu (Luksemburg) začet stečajni postopek. S tem dnem je zato stečajna masa družbe Espírito Santo Financial Group, ki jo zastopa luksemburški stečajni upravitelj, ki ga je imenovalo to sodišče, postala tožena stranka v navedenem postopku.

10

Tribunal de Comarca de Lisboa (okrožno sodišče v Lizboni) je s sklepom z dne 1. junija 2015 na podlagi člena 277(e) zakonika o civilnem postopku in sodbe o določitvi sodne prakse št. 1/2014 z dne 8. maja 2013 Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska) ustavilo postopek, saj je menilo, da se v obravnavani zadevi kot posledica začetka postopka zaradi insolventnosti v Luksemburgu uporabi člen 15 Uredbe št. 1346/2000.

11

V. Tarragó da Silveira se je zoper ta sklep pritožil pri Tribunal da Relação de Lisboa (višje sodišče v Lizboni, Portugalska), ki je s sodbo z dne 7. julija 2016 potrdilo prvostopenjski sklep.

12

V. Tarragó da Silveira se je zoper to sodbo pritožil pri predložitvenem sodišču, Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče). V utemeljitev svoje pritožbe navaja, da se člen 15 Uredbe št. 1346/2000 uporablja le za pravde v teku, katerih predmet je določeno premoženje ali pravica, in da pravde, katerih predmet je denarna obveznost, ne spadajo na področje uporabe te uredbe. Zato naj bi se v obravnavani zadevi za učinke postopka zaradi insolventnosti, začetega v Luksemburgu, na postopek, ki poteka pred portugalskimi sodišči, moralo v skladu s splošnim kolizijskim pravilom, določenim v členu 4 navedene uredbe, uporabiti pravo države članice, v kateri je bil ta postopek začet, v obravnavani zadevi Velikega vojvodstva Luksemburg. Drugače kakor portugalsko pravo pa naj luksemburško pravo ne bi predvidevalo ustavitve pravde v teku.

13

Stečajni upravitelj družbe Espírito Santo Financial Group trdi, da se člen 15 Uredbe št. 1346/2000 uporablja za vse postopke, ki tečejo pred sodišči države članice, razen države članice, v kateri je bil začet postopek zaradi insolventnosti, in ki se nanašajo na premoženje ali pravice, določene ali nedoločene, kadar so bili ti odvzeti dolžniku.

14

Glede na ti nasprotujoči stališči predložitveno sodišče dvomi o obsegu člena 15 Uredbe št. 1346/2000.

15

V teh okoliščinah je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba pravilo iz člena 15 [Uredbe št. 1346/2000] razlagati tako, da vključuje pravdo, ki teče pred sodiščem države članice in v okviru katere se predlaga, da se dolžniku naloži obveznost plačila denarnega zneska, dolgovanega na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, in plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve te obveznosti, ob upoštevanju, da: (i) je bil dolžnik v postopku pred sodiščem druge države članice razglašen za insolventnega; in (ii) se razglasitev insolventnosti nanaša na dolžnikovo celotno premoženje?“

16

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da se uporablja za pravdo v teku pred sodiščem države članice, katere predmet je naložitev plačila denarnega zneska dolžniku, dolgovanega na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, in denarne odškodnine zaradi neizpolnitve te pogodbene obveznosti, kadar je bil ta dolžnik razglašen za insolventnega v postopku zaradi insolventnosti, uvedenem v drugi državi članici, in se ta razglasitev insolventnosti nanaša na celotno premoženje navedenega dolžnika.

17

Na podlagi člena 4(1) Uredbe št. 1346/2000 je, če ta uredba ne določa drugače, pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili postopki zaradi insolventnosti uvedeni. Ta člen tako določa splošno kolizijsko pravilo, ki se uporablja za čezmejne postopke zaradi insolventnosti in njihove učinke.

18

Kot izjemo od tega pravila člen 15 te uredbe določa, da posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki sta bila odvzeta dolžniku, ureja izključno pravo države članice, v kateri so navedene pravde v teku.

19

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali, kot trdi V. Tarragó da Silveira, izraz „premoženje ali pravica, ki je bilo odvzeto [sta bila odvzeta] dolžniku“ področje uporabe člena 15 Uredbe št. 1346/2000 omejuje zgolj na pravde v teku, ki se nanašajo na določeno premoženje ali pravico. Povedano drugače, ta člen naj bi se uporabljal zgolj za pravde v teku, ki zadevajo določeno pravico ali določeno premoženje dolžnika. To pa naj ne bi veljalo za pravdo, ki se nanaša na plačilo denarnega zneska iz naslova pogodbene obveznosti.

20

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 28. julija 2016, JZ, C‑294/16 PPU, EU:C:2016:610, točka 38 in navedena sodna praksa).

21

Glede tega je treba ugotoviti, da različne jezikovne različice te določbe niso enoznačne. Med drugim namreč različice v angleškem, francoskem in italijanskem jeziku vsebujejo izraze „an asset or a right of which the debtor has been divested“, „un bien ou un droit dont le débiteur est dessaisi“ in „un bene o a un diritto del quale il debitore è spossessato“. Drugače pa med drugim različice v španskem, češkem, danskem in nemškem jeziku vsebujejo izraze „un bien o un derecho de la masa“, „majetku nebo práva náležejícího do majetkové podstaty“, „et aktiv eller en rettighed i massen“ in „einen Gegenstand oder ein Recht der Masse“.

22

Glede na sodno prakso, navedeno v točki 20 te sodbe, in razhajanja, razvidna iz različnih jezikovnih različic člena 15 Uredbe št. 1346/2000, razlaga tega člena ne more temeljiti zgolj na njegovem besedilu.

23

Čeprav besedilo tega člena ni brez nejasnosti, pa sobesedilo in cilji navedenega člena zahtevajo razlago, v skladu s katero njegovo področje uporabe ne more biti omejeno zgolj na pravde v teku, ki se nanašajo na določeno premoženje ali pravico, ki sta bila odvzeta dolžniku.

24

Kar na prvem mestu zadeva sobesedilo, je po eni strani treba člen 15 Uredbe št. 1346/2000 razlagati ob upoštevanju člena 4(2)(f) iste uredbe, ki razlikuje „pravde v teku“ od drugih postopkov, ki so jih sprožili posamezni upniki (sodba z dne 9. novembra 2016, ENEFI, C‑212/15, EU:C:2016:841, točka 32). Zadnjenavedena določba pa nikakor ne kaže na to, da bi se pravda v teku, kot je ta v postopku v glavni stvari, morala nanašati na določeno premoženje ali pravico. Uporaba splošnega izraza „pravda v teku“ nasprotno potrjuje, da se člen 15 Uredbe št. 1346/2000 uporablja za pravde v teku, ki se nanašajo ne samo na določeno pravico ali premoženje, temveč širše na premoženje ali pravico iz stečajne mase.

25

Po drugi strani je treba ugotoviti, da sta premoženje ali pravica, „ki je bilo odvzeto [sta bila odvzeta] dolžniku“ v smislu člena 15 Uredbe št. 1346/2000 tista, ki sta mu bila odvzeta zaradi začetka postopka zaradi insolventnosti. V skladu s členom 16(1) navedene uredbe pa se vsaka odločba o začetku takega postopka v primeru insolventnosti prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki. Zato se izraz „premoženje ali pravica, ki je bilo odvzeto [sta bila odvzeta] dolžniku“, ne nanaša zgolj na določeno premoženje ali pravico dolžnika, temveč zadeva stečajno maso dolžnika, ki nastane z začetkom postopka zaradi insolventnosti.

26

Kar na drugem mestu zadeva cilje Uredbe št. 1346/2000, je treba navesti, da bi bilo v nasprotju s ciljem, ki se ga poskuša doseči s to uredbo in je razviden iz njene uvodne izjave 8, to je izboljšanja učinkovitosti in uspešnosti postopkov v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki, v sodnih postopkih, ki se nanašajo na denarne obveznosti, od sodišča, ki zadevo obravnava, zahtevati, da v pravdi v teku uporabi tuje pravo zgolj za določitev učinkov začetka postopka zaradi insolventnosti v drugi državi članici na to pravdo. S tem bi se tvegalo, da se upočasni odločanje tega sodišča v zvezi z ugotavljanjem in določanjem zneska morebitne terjatve in da se glede na okoliščine prepreči upniku, da pravočasno prijavi terjatev do stečajne mase, oblikovane v okviru tega postopka zaradi insolventnosti.

27

Tako v skladu s ciljem, navedenim v prejšnji točki, razlaga člena 15 Uredbe št. 1346/2000 iz točke 23 te sodbe sodišču, ki odloča v pravdi v teku, omogoča določiti učinke začetka postopka insolventnosti na to pravdo na podlagi svojega nacionalnega prava.

28

Iz zgornjih navedb je razvidno, da področja uporabe člena 15 Uredbe št. 1346/2000 ni mogoče omejiti zgolj na pravde v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki sta bila odvzeta dolžniku.

29

Vendar je treba pojasniti, da tega člena ni mogoče brez razločevanja uporabiti za vse pravde v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico iz stečajne mase.

30

Kot je Sodišče že navedlo, bi bilo kontradiktorno, če bi se člen 15 Uredbe št. 1346/2000 razlagal tako, da se nanaša tudi na postopke izvršbe – posledično bi za posledice začetka postopka zaradi insolventnosti tako veljal zakon države članice, v kateri teče tak postopek izvršbe – medtem ko bi člen 20(1) te uredbe hkrati z izrecno zahtevo, da se upravitelju vrne, kar je bilo pridobljeno z „izvršbo“, členu 15 odvzel njegov polni učinek (sodba z dne 9. novembra 2016, ENEFI, C‑212/15, EU:C:2016:841, točka 34).

31

Poleg tega Uredba št. 1346/2000 temelji na načelu, v skladu s katerim zahteva po enakem obravnavanju upnikov, na kateri mutatis mutandis temelji vsak postopek zaradi insolventnosti, na splošno nasprotuje postopkom, ki jih sprožijo posamezni upniki s postopki izvršbe, ki se uvedejo in vodijo, medtem ko postopek zaradi insolventnosti zoper dolžnika še teče (sodba z dne 9. novembra 2016, ENEFI, C‑212/15, EU:C:2016:841, točka 33).

32

Zato je treba ugotoviti, da postopki izvršbe ne spadajo na področje uporabe člena 15 Uredbe št. 1346/2000 (sodba z dne 9. novembra 2016, ENEFI, C‑212/15, EU:C:2016:841, točka 35).

33

Tožbe za ugotovitev denarnih obveznosti, omejene na določitev pravic in obveznosti dolžnika, ki ne vključujejo njihove izvršitve in ki tako drugače kakor posamični postopki izvršbe ne pomenijo tveganja posega v načeli enakega obravnavanja upnikov in kolektivnega vodenja postopkov zaradi insolventnosti, spadajo na področje uporabe tega člena 15.

34

Tako mora predložitveno sodišče pred uporabo člena 15 Uredbe št. 1346/2000 preveriti, ali je tožba V. Tarraga da Silveire vsebinska tožba, katere točen predmet je zahteva za plačilo terjatve, in ali se kot taka razlikuje od postopka za izvršbo te terjatve.

35

Glede na zgornje navedbe je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da se uporablja za pravdo v teku pred sodiščem države članice, katere predmet je naložitev plačila denarnega zneska dolžniku, dolgovanega na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, in denarne odškodnine zaradi neizpolnitve te pogodbene obveznosti, kadar je bil ta dolžnik razglašen za insolventnega v postopku zaradi insolventnosti, začetem v drugi državi članici, in se ta razglasitev insolventnosti nanaša na celotno premoženje navedenega dolžnika.

36

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 15 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da se uporablja za pravdo v teku pred sodiščem države članice, katere predmet je naložitev plačila denarnega zneska dolžniku, dolgovanega na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, in denarne odškodnine zaradi neizpolnitve te pogodbene obveznosti, kadar je bil ta dolžnik razglašen za insolventnega v postopku zaradi insolventnosti, začetem v drugi državi članici, in se ta razglasitev insolventnosti nanaša na celotno premoženje navedenega dolžnika.